60
Jogan, N., 2007: Lamiaceae. V: Martinčič A., Wraber T., Jogan N., Podobnik A., Turk B., 
Vreš B., Ravnik V., Frajman B., Strgulc Krajšek S., Trčak B., Bačič T., Fischer M. A., 
Eler K. & Surina B. 2007. Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. 
Tehniška založba Slovenije, Ljubljana: 585 - 621.
Jogan, N., Bačič T., Frajman B., Leskovar I., Naglič D., Podobnik A., Rozman B., Strgulc 
Krajšek S. & Trčak B., 200 1 : Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo 
favne in flore, Miklavž na Dravskem polju: 347.
Modic, B., 1953: Floristični pregled cvetnic v Logu. Diplomska naloga. Oddelek za biologijo, 
Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. 63 pp.
Niklfeld H. & L. Schratt-Ehrendorfer, 1999: Rote Listen gefährdeter Pflanzen 
Österreichs 2., neu bearbeitete Auflage. Farn- und Blütenpflanzen. Grüne Reihe des 
Bundesministeriums für Umwelt, Jugend und Familie, Bd. 10. Austria Medienservice, 
Graz. 291 pp.
Pospichal, E., 1897¨C1899: Flora des Österreichischen Küstenlandes 1(1897): XLIII, 1?C576; 
2(1898¨C1899): 1¨C946.
Wraber, T. & A. Čarni, 1990: Prispevek k flori Prekmurja. Varstvo narave, Ljubljana 
16: 5¨C16.
Barbara Nemec & Tinka Bačič
Rhamnus intermedius Steud. & Hochst.
Nova vrsta v flori Slovenije
New species in the flora of Slovenia
0449/1 Slovenija: Kras, Kraški rob nad vasjo Osp, zaraščajoči kraški travnik, 315 m n. m., 45° 
34’ 39’’ N, 13° 51’ 45’’ E. Leg. & det. K. Jarni, 7. 6. 2007 in 1. 7. 2011, LJU.
Po do zdaj znanih podatkih je rod Rhamnus (kozja češnja) iz družine Rhamnaceae 
(krhlikovke) v Sloveniji zastopan s štirimi vrstami: čistilna kozja češnja ( R. catharticus L.), 
kranjska kozja češnja ( R. fallax Boiss.), razkrečena kozja češnja ( R. saxatilis Jacq.) in nizka 
kozja češnja ( R. pumilus Turra) ( Trčak 2007). Pred nedavnim smo v Sloveniji našli še eno 
predstavnico tega rodu, vrsto Rhamnus intermedius Steud. & Hochst.
Vrsta Rhamnus intermedius je do okoli 80 cm velik, listopaden grm z gostimi in močno 
skrivenčenimi trnatimi vejami. Listi so navzkrižno razporejeni, dolgi od 9–15 mm in široki 
od 5–10 mm. Listna ploskev je temno zelena, bleščeča, okroglasta do široko eliptična s topim 
ali na kratko zašiljenim vrhom (Slika 1). Na dnu je zaokrožena ali topo klinasta, po robu topo 
nažagana. Listni pecelj je dolg okoli 4 mm ( Šilič 2005). Zelenorumeni cvetovi so drobni, dvo– 
ali enospolni, s 4–5 čašnimi in venčnimi listi. Prašniki so 4, pestič 1 z vratom razdeljenim na 
2 (–4) dele. Koščičast plod ima premer 4–5 mm in je okroglast, gol, gladek, črn in bleščeč z 
2–3 koščicami. Le-te so po obliki jajčaste, svetlotjave, bleščeče in imajo skoraj po vsej dolžini 
vzdolžno razpoko ( Šilič 2005).
Notulae ad floram Sloveniae

61
Rhamnus intermedius (v zadnjem času je pogostejša raba imena Rhamnus intermedia), 
zanjo predlagam slovensko ime pr imorska kozja češnja, je endemit pr imorskega dela Dinar idov 
s klasičnim nahajališčem ( locus classicus) pri Reki na Hrvaškem, kjer jo je leta 1827 našel 
nemški botanik Christian Friedrich Hochstetter. Vrsto najdemo po otokih in ozkem obalnem 
pasu vzdolž Jadranskega morja, kjer raste v zimzelenih gozdovih hrasta črnike ( Fraxino orni–
Quercetum ilicis Horvatić), redki makiji in grmiščih ter na skalnatih pašnikih. Po dolinah rek 
uspeva tudi v notranjosti vse do tam, kjer se še pozna vpliv sredozemskega podnebja (npr. v 
dolini Neretve do Mostarja – Šilič 2005). Poldini (2009) poroča o edinih nahajališčih vrste 
R. intermedius v Italiji, na Tržaškem Krasu, nekatera so v neposredni bližini državne meje s 
Slovenijo. Nekaj sto grmov naj bi raslo na pobočju hriba Griža (Monte Grisa), nekaj pa tudi na 
kraškem grebenu v bližini igrišča za golf (Hudo leto) ter pod hribom Kokoš (Monte Cocusso) 
nad Lokvijo. Uspeva predvsem v grmiščih ruja in skalne krhlike ( Frangulo–Cotinetum), ki 
zaraščajo kraško gmajno. Njegove podatke povzema tudi Rottensteiner (2014) v Ekskurzijski 
flori za Istro, kjer navaja tipsko podvrsto subsp. intermedia kot redko na Tržaškem ozemlju.
Grm primorske kozje češnje smo prvič opazili 7. junija 2007 na kraškem travniku nad 
vasjo Osp (sl. 2). Z njega smo vzeli herbarijski vzorec, ki ga hranimo v herbariju Oddelka 
za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniške fakultete (UL). Žal tej najdbi sprva 
nismo posvetili večje pozornosti, pozabili smo tudi natančno nahajališče. Grm smo ponovno 
našli 1. junija 2011, takrat odčitali koordinate in vzeli herbarijske vzorce za herbarij LJU. Pri 
pregledovanju bližnje kot tudi nekoliko širše okolice drugih primerkov primorske kozje češnje 
nismo opazili. Grm, ki je visok okoli 70 cm in širok 1,5 – 2 m, sestavlja 6 – 7 poganjkov. Listi na 
Slika 1: Primorska kozja češnja ( Rhamnus intermedius) na rastišču nad vasjo Osp (foto: K. Jarni)
Figure 1: Rhamnus intermedius at the site above the village Osp (Photo: K. Jarni)
Hladnikia 34: 53-75 (2014)

62
posameznih poganjkih so po velikosti homogeni, večje razlike v velikosti pa so med poganjki 
(Slika 3). Opažena lastnost bi bila lahko posledica genetske heterogenosti grma tj. več osebkov 
zraslih iz različnih semen kot posledica skupnega transporta pri razširjanju semen. Leta 2012 
je rastlina polno rodila in plodovi so bili prisotni na vseh poganjkih. Leto kasneje se je eden 
od poganjkov na južni strani grma posušil, vendar je v letošnjem letu (2014) znova odgnal iz 
korenin, kar je dober znak za zdaj edinega znanega predstavnika vrste pri nas.
Zahvala
Iskrena hvala Igorju Dakskoblerju za številne koristne pripombe in dopolnila.
Slika 2: Razširjenost vrste Rhamnus intermedius v Sloveniji
Figure 2: Distribution of Rhamnus intermedius in Slovenia
Slika 3: Od leve proti desni: list kratkega in dolgega poganjka na poganjku iz tal št. 1; list kratkega in 
dolgega poganjka na poganjku iz tal št. 2 (avtor: T. Bavcon)
Figure 3: From left to right: leave of short and long shoot on shoot #1; leave of short and long shoot on 
shoot #2 (Author: T. Bavcon)
Notulae ad floram Sloveniae

63
Literatura
Poldini, L., 2009: La diversità vegetale del Carso fra Trieste e Gorizia : lo stato 
dell'ambiente. Edizioni Goliardiche,Trieste. 731 pp.
Rottensteiner, W., 2014: Rhamnus L. – Kreuzdorn. In: Rottensteiner, W. 
(ed.): Exkursionsflora für Istrien. Verlag des Naturwissenschaftlichen Vereins für Kärnten, 
Klagenfurt. pp. 806-807.
Šilić, Č., 2005: Atlas dendroflore (drveće i grmlje) Bosne i Hercegovine. Matica Hrvatska 
Čitluk, Franjevačka kuća Masna Luka. 575 pp.
Trčak , B., 2007: Rhamnaceae – krhlikovke. In: Martinčič, A. (ed.): Mala flora Slovenije. 
Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. pp. 356–358.
Kristjan Jarni
Erythronium dens-canis L.
Novi nahajališči v Slovenski Istri
New localities in Slovenian Istria
0548/1 (UTM 33TUL93) Slovenija: Primorska, Istra, dolina Drnice, Bezjak pod Sv. Petrom, 
20 m do 45 m n. m., v stranski dolini in na osojnem vznožju pobočja nad njo, robinijev 
panjevec in mešan hrastovo-belogabrov gozd. Det. Z. Sadar, april 1998 in Z. Sadar & I. 
Dakskobler, 14. 4. 2014, popis in fotografije avtorjev.
0548/4 (UTM 33TVL03) Slovenija: Primorska, Istra, ob potoku Malinska pod Hrvoji, južno 
od obnovljenega mlina, proti meji s Hrvaško, 356 m n. m. Det. J. M. Kocjan, 23. 4. 2013, 
avtorjev popis in fotografije. Potrditev uspevanja v dolini Malinske, ki ga omenja, brez 
natančnejšega nahajališča, najbrž je bilo v kvadrantu 0548/2 , Kaligarič (1982: 284).
Navadni pasji zob (Erythronium dens-canis) v Sloveniji uspeva v vseh fitogeografskih 
območjih (Jogan & al. 200 1 : 1 5 1 ). Po tem viru in po podatkih v bazi Flo V egSi ( Seliškar 
& al. 2003) je najmanj nahajališč v alpskem in dinarskem fitogeografskem območju. V 
submediteranskem območju je pogost v Srednjem Posočju, v Vipavskih Brdih, na planoti 
Vrhe, redkejši na Krasu in v Brkinih. V Slovenski Istri smo ga do zdaj poznali le v njegovih 
apnenčastih delih (Slavnik, nad Črnim Kalom, južno od Klanca pri Kozini), ne pa v Koprskem 
gričevju ( Trčak & Pavlin 2003, Rottensteiner, in litt.), z izjemo podatka za dolino Malinske 
vzhodno od vasi Hrvoji ( Kaligarič 1982: 284), ki je bil najbrž v kvadrantu 0548/2. Podobno 
spoznanje velja za italijanski del Istre (Poldini 2009: 277). Münch (2014: 579) v Ekskurzijski 
flori Istre navaja, da je redko razširjen na Tržaškem, v Brkinih, v zaledju Reke, v Čičariji, 
na Učki, v Tržaškem in Reškem zalivu. Naštete pokrajinske enote, z izjemo Učke (tam sta o 
pasjem zobu prva pisal Benl & Mayer, 1975), zaobjemajo tudi slovensko ozemlje. Slovenska 
Istra tako sodi v enoto Tržaški zaliv, ki pa vsebuje tudi del Krasa (na primer vzpetino Kokoš). 
Najbrž je nahajališč pasjega zoba v dolini Malinske več, oz. so v različnih kvadrantih, kar 
Hladnikia 34: 53-75 (2014)