PO TUJI SREČI... UTVA. TRST.
Ko Bog je meni dušo vdahnil,
mi vdahnil žal je v dno srca ;
v usodo jadno me je pahnil,
v oči jezero zlil solza...
Noseč nevtešno hrepenenje
po sreči v prsih noč in dan,
samotno žila sem življenje,
iščoč utehe si  zaman.
A neko noč, — molčečo, krasno
zamigotala pred menoj
je zlata zvezda sreče jasno,
mameč, vabeč me za seboj.
Stegnila prste sem drhteče,
privila k sebi jo tesno,
a — kot megla mi iz objema
izvila se jo spet varno . . .
272
in dulje, dalje migotala
jo spet v molćećo, krasno noć,
z menoj se je le poigrala   -
hitela v drugi je naroč. . . .
Po tuji sreči sem stegnila
roke drhteče, danes vem,
grešila sem in pozabila,
da sreče vživati — ne smem.
Noseč lik tuje sreče v duši,
temotne hodim spet steze,
v jezeru solz pa krvaveče
izpiram ]irste si ihte . . .