POMISLI NA JUTRI O ZGODOVINI (SAMO)ODGOVORNOSTI UREDIL ANDREJ STUDEN Ljubljana 2012 ZBIRKA VPOGLEDI 6 Pomisli na jutri O zgodovini (samo)odgovornosti © Inštitut za novejšo zgodovino, 2012 Urednik: dr. Andrej Studen Recenzenta: dr. Janez Cvirn dr. Zdenko Čepič Založnik: Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana Zanj: dr. Damijan Guštin Postavitev in prelom: Barbara Bogataj Kokalj Jezikovni pregled: Bojana Samarin, prof. Tisk: Medium d. o. o. Naklada: 300 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)«17/19«(082) 338(497.4)«17/19«(082) 308(497.4)«17/19«(082) POMISLI na jutri: o zgodovini (samo)odgovornosti / uredil Andrej Studen. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. - (Zbirka Vpogledi; 6) ISBN 978-961-6386-40-1 1. Studen, Andrej, 1963- 264729344 © 2012, Inštitut za novejšo zgodovino. Vse pravice so pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja izdajatelja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, objavljanje, predelava ali katera koli druga oblika uporabe tega dela ali njegovih delov. All rights reserved. No part of this publication may be reproduced, stored in a retrieval system, or transmitted, in any form or by any means, without the permission of the Publisher. VSEBINA Žarko Lazarevič, Predgovor.................................................................................................... 5 Andrej Studen, Človek mora delati za svojo srečo! Pretekla razpravljanja o delu s poudarkom na drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja.............................................9 Dragica Čeč, »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega.« Začetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti...................................................................................................................... 37 Meta Remec, »Pitje in kajenje krajša ti življenje.« Tobak ter drugi užitki in razvade v dobi meščanstva........................................................ 71 Žarko Lazarevič, Ekonomska samozaščita in odgovornost. Zadružništvo kot orodje obvladovanja osebnih tveganj..................................................... 99 Dragana Gnjatovič, Samoodgovornost in institucije solidarne odgovornosti. Primer kmečkih kreditnih zadrug v Srbiji.........................................................................123 Andrej Pančur, Problem samoodgovornosti beračev, potepuhov in brezposelnih na Slovenskem pred drugo svetovno vojno.................................................135 Mitja Sunčič, Problem samoodgovornosti v odnosu med človekom in strojem............169 Jože Prinčič, Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954)........................................................ 187 Marta Rendla, Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost................................................................................... 209 Nina Vodopivec, Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja.................................................................................................................. 223 Aleksander Lorenčič, (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004).......................................................247 Avtorji.................................................................................................................................269 Kazalo osebnih imen..........................................................................................................275 Predgovor 5 Predgovor Na Inštitutu za novejšo zgodovino izvajamo dolgoročni raziskovalni program Podobe gospodarske in socialne modernizacije Slovenije. Raziskovalni program sloni na štirih konceptualnih načelih: dolgoročnosti, primerjalnosti, pojavni strukturiranosti in vzajemni celovitosti historičnih procesov. Osnovni namen raziskovalnega programa je raziskati in interpretirati dolgoročne strukturne ekonomske in socialne transformacije na Slovenskem na primeru kompleksne problematike izvora, dinamike in pojavnih oblik industrijske družbe znotraj evropskega referenčnega okvira. V okviru raziskovalnega dela soočamo makro in mikro ravni, ko s študijo primerov v središče postavljamo ljudi, njihove percepcije in odzive ter aktivno vlogo pri procesih (pre)oblikovanja družbenega in gospodarskega okolja znotraj dinamike industrializacije oziroma različnih stopenj industrijske družbe. Ena od osrednjih težje, da ljudje ne sprejemajo direktno institucionalnih sprememb, temveč jih preoblikujejo tudi v kontekstu preteklih izkušenj in vsakdanjih doživljanj. Niso pasivni prejemniki institucionalnih sprememb, temveč aktivni socialni akterji v procesu interakcijskih industrializacijskih dogajanj. V okviru industrijske družbe se poleg tradicionalnih moralnih in delovnih vrednot vzpostavijo tudi novi vrednostni sistemi. V dolgoročni historični pers- pektivi tako kot raziskovalni interes izpostavljamo korelacijo med strukturnimi družbenimi in ekonomskimi spremembami ter vztrajnostjo, prehajanjem, transformacijo in nastajanjem novih vrednostnih sistemov v različnih družbeno- političnih in ekonomskih okoliščinah. Industrializacija izhaja iz principa maksi- miranja in konstantnega večanja dobička s strani lastniško-podjetniških oziroma rentnih in mezdnih izhodišč, ki pa se v različnih obdobjih kažejo v različnih oblikah in interpretacijah. Temu se seveda nujno pridružuje avtonomija za 6 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti dosego teh ciljev, čemur so podrejene organizacija dela in družbena ter delovna stratifikacija. Cilju maksimiranja dobička in nenehnega večanja družbenega in osebnega »bogastva« so podrejene tudi strategije tako na kolektivni ravni interesne skupine (sloj, razred, narod, država) kot tudi posameznikov v podobi podjetnika, uradnika, upokojenca, delavca, kmeta, brezposelnega. Znotraj tako zasnovanega programa in poudarkov smo v zadnjem razisko- valnem obdobju namenili veliko raziskovalne pozornosti tudi historičnim manifestacijam družbenega in osebnega koncepta odgovornosti oziroma samoodgovornosti. Gre za zanimivo in znotraj slovenskega zgodovinopisja ne- reflektirano raziskovalno vprašanje tako s stališča socialno-ekonomske pogo- jenosti kot s stališča oblik in vsebin pojavnosti koncepta, in s stališča ideološko konstruiranega družbenega fenomena. Sam koncept (samo)odgovornosti smo naslonili na podmeni sodobnih modelov rizične družbe (Ulrich Beck) in institu- cionalne teorije znotraj okvirov modernizacijskih parametrov slovenskega pros- tora. S predpostavkami o kompleksnosti modernih družb, o kompleksnosti in prepletanju različnih socialnih institucij, znotraj katerih poteka zasebno in javno življenje, smo v ospredje kritičnega preizkusa postavili načelo o spre- jemanju odločitev na ravni posameznika ali družbe kot celote s stališča učin- kovitosti, predvidljivosti in koristnosti. V raziskovalne predpostavke smo vključili tudi kontekst množice akterjev (posameznikov in institucij) in interfe- rence njihovih ravnanj oziroma interesov. Zato so moderne družbe hkrati tudi družbe konfliktnosti in tveganja. Druga pomembna značilnost modernih družb s stališča naših raziskav je individualizacija kot avtonomnost posameznika v osebnostnih razmerjih in družbenih odnosih znotraj kompleksa družbenih norm in standardov, ki določajo obnašanje v konkretnih družbenih situacijah. In zaradi tega se je vzpostavljalo vprašanje (samo)odgovornosti, primernega obnašanja in ravnanja, ki naj posameznika ali družbo kot celoto »obvaruje« pred različnimi socialnimi in ekonomskimi tveganji. Odstopanje od prevladujočih norm je hkrati pomenilo tudi družbeno stigmatizacijo. Z izhodiščnim poudarkom na historičnih formah koncepta družbene in osebne odgovornosti smo v problematizacijo raziskovalnega vprašanja vgradili tudi dolgoročnost in diferenciacijo historičnega časa in prostora. Predmet naše analize je bila prevladujoča družbena (medijska) retorika oziroma družbeni diskurz, ki je vzpostavljal ideološke in kulturne vzorce odgovornega obnašanja, se pravi obnašanja in ravnanja družbe, posameznih družbenih skupin in posa- meznika, ki v moderni dobi temelji na veri v napredek na ravni družbe ali eko- nomije, a tudi posameznika. Torej smo na tej podlagi raziskovalno tematizirali vzpostavljanje in spreminjanje prevladujočih diskurzivnih vzorcev in deloma tudi praks, ki so v historično perspektivo vsakdanjega življenja prebivalstva vnašali Predgovor 7 racionalistična načela volje in odločitve. Kot načelo odgovornega obnašanja in ravnanja se v historičnem loku uveljavi načelo družbenega in osebnega (samo) nadzora in (samo)omejevanja. Znotraj tako koncipiranega raziskovalnega področja smo analitično izluščili in kontekstualizirali (samo)odgovornost na ravni posameznika in skupnosti. Izpostavili smo problematiko dela s stališča delovne etike, nedela oziroma užitka ter historičnega koncepta nezaposlenosti. Kontekstualizirali smo tudi javni in zasebni diskurz o (samo)odgovornosti ter javno in zasebno prakso na področju zdravstva, ekonomij e, tehnologij e, pokojninskih sistemov ter ideološko -političnih kriterijev na primeru komunistične ter tranzicijske ideologije in prakse. Žarko Lazarevič Andrej Studen ČLOVEK MORA DELATI ZA SVOJO SREČO! Pretekla razpravljanja o delu s poudarkom na drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja H istorični diskurz o delu je večplasten in zapleten, obravnavati in motriti ga je treba v luči spreminjanja družbenih tradicij. »Zato se moramo v isti meri ozirati na učinkovanje tradicionalnih struktur, razmer in mentalitet kot tudi na razlage, ki so se že predčasno utirile v današnji ,moderni' čas.« Diskurz o namenu in vrednotenju dela »potemtakem tudi ni li- nearen, napredujoč proces, temveč je sklop medsebojno prepletenih in tudi nasprotujočih si najrazličnejših nazorov in interesov.«1 Pri tem moramo upo- števati, dajebilo razpravljanje o delu vdomenimojstrovbesede, torej duhovnikov, literatov, filozofov, umetnikov in intelektualcev. V razpravljanje se torej niso 1 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkriimmung, str. 283. 10 Pomisli na jutri; 0 zgodovini (samo)odgovornosti aktivno vključevali tisti, ki so dejansko morali opravljati dela »v potu svojega obraza«, zato se sploh zastavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko ta večplastni diskurz obravnavamo kot ustreznik realnosti. »Dodeljena dela in norme, predpisi in predlogi so se spreminjali z raznolikimi akterji, omilili z večplastnimi interesi in filtrirali z oblastnimi in političnimi razmerami. Diskurz je pogosto zašel v utopijo, ki se nikoli ne bo uresničila.«2 2 Prav tam. 3 Makarovič, O vsebinah stigme »žensko delo«, str. 72. V okviru zastavljene raziskovalne problematike o samoodgovornosti v dobi meščanstva bomo raziskali in predstavili predvsem nekatere poglede na delo in marljivost v stoletju razsvetljenstva, v dobi »vzgoje in prosvete«, v »pedagoškem 18. stoletju«, ki se navezujejo na omenjeno vrednoto posameznika. Razprava bo skušala opozoriti na recepcijo in popularizacijo nazorov o delu na Slovenskem, zlasti na nekatere prevode teh tekstov v slovenski jezik, ki so nastali z namenom, da bi nauke približali večini prebivalstva, ter tudi na delovanje nekaterih naših mojstrov besede, ki so s svojimi teksti osveščali prebivalstvo »za srečno tuzemsko življenje«. Osredinili se bomo zlasti na civilizacijski proces popularizacije raz- svetljenskih nazorov o delu med širokimi plastmi ljudstva, ki ni bil značilen sa- mo za drugo polovico 18. stoletja, temveč je trajal še desetletja v »meščanskem 19. stoletju«. Seznanjanje širših slojev prebivalstva naših krajev z omenjenimi »pedagoškimi teksti« v domačem jeziku (torej v prevodu) je v večini primerov imelo precejšnjo zamudo. Težko je tudi izmeriti, koliko so se ti nazori in nasveti »prijeli« v realnem vsakdanjem življenju, poleg tega pa so jih neprestano spremljali tudi drugi, tradicionalni pogledi, ki so izvirali še iz predrazsvetljenske dobe. Pogledi na delo v Evropi so namreč od zatona antike pa vse do 19. stoletja temeljili predvsem na zapisih v Svetem pismu. Judovsko-krščansko izročilo je sploh imelo največjo avtoriteto. Biblijo so napisali razni pisci v različnih obdobjih in »tudi o delu so izražali različne poglede in pojmovanja. Vsako evropsko ob- dobje in okolje pa je v biblijskih spisih izbiralo tiste zapise, ki so potrjevali njihova pojmovanja.«3 POGLEDI NA DELO OD SREDNJEGA VEKA DO RAZSVETLJENSTVA Da bi bolje razumeli omenjene poglede razsvetljencev in hotenja vzpen- jajočega se modernega meščanstva po premoženju in izobrazbi, moramo seveda povsem na kratko nanizati nekaj predhodnih nazorov o pojmu dela. Če se najprej ustavimo pri antičnem in krščanskem pojmovanju dela, potem lahko izpostavimo, da je bilo delo, izhajajoč iz antičnega razumevanja, pojmovano kot Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 11 ročno delo in dodeljeno spodnjim slojem. Pojem dela je imel od antike pa do začetka novega veka negativen in težak prizvok. Napor, muko oziroma pokoro vsakdanjega dela naj bi človeku naložila izvirni greh in izgon iz raja. Poleg tega je imelo delo nalogo varovanja pred grehom in lenobo: »Kdor ne dela, naj ne je.« »Sholastika je pojmovala delo kot dolžnost za vse tiste ljudi, ki so bili brez sredstev za preživljanje. O splošni dolžnosti dela še ni bilo govora.4 Že od poznega srednjega veka naprej pa so začeli v vedno večji meri ceniti delovno storilnost in pridnost - denimo v mestnem rokodelstvu. Res da je koristnost dela določala njegovo vrednost, a vendar je duhovno-kontemplativno življenje tako kot prej še vedno bilo na najvišjem mestu.«5 4 V poznem srednjem veku je bilo delo integrirano v vzorec tolmačenja treh družbenih redov ali stanov - duhovništva, plemstva in tretjega stanu. Medtem ko se prvi posvečajo službi božji, drugi z orožjem branijo državo, tretji pa jo oskrbujejo in vzdržujejo z dejavnostjo v miru. - Duby, Trije redi ali imaginarij, str. 7. Delo je bilo v fevdalni trostanovski družbi prvič pojmovano kot družbeno potrebno, čeprav niso delali vsi člani družbe. Stan delavcev (lat. laboratores) je bil pri tem sprva v 11. stoletju definiran samo z delom kmetov, ki pa so se jim kmalu priključili tudi trgovci in mestni rokodelci in končno tudi profesorji in intelektualci z univerz. 5 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkriimmung, str. 284. Delo kmeta že na pragu srednjega veka ne podpira več gospodarskega, družbenega in mentalnega ozadja. Ideologija zgodnjega srednjega veka namreč ni naklonjena delu, zlasti pa ne ponižnemu delu, ki zagotavlja golo preživetje, na kar se takrat omejuje glavnina človeškega dela. Na takšno mišljenje je vplivala trojna neugodna dediščina: grško- rimska, ki jo je oblikoval razred, ki je živel od suženjskega dela; barbarska dediščina bojevniških skupin s privilegiranim vojaškim načinom življenja, ki so bile vajene pridobivati precejšen del svojih sredstev s plenjenjem; »v tej pokristjanjeni družbi pa je bilo še huje to, da je judovsko-krščanska dediščina poudarjala primarnost kontemplativnega življenja, ki je imelo /delo/ za greh, za znamenje človekovega nezaupanja v Boga /.../« - Le Golf, Za drugačen srednji vek, str. 147. 6 Munch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, 306. 7 Janez Svetokriški je npr. konec 17. stoletja pridigal antverharjem (rokodelcem), delavcem in obrtnikom: »Zatoraj ne bodi vam težku delat za vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga vas je Gospud Bog postavil, temuč spumnite na besede s. Duha, kir pravi: Labores manuum tuarum, quia manducabis, beatus es, et bene tibi erit. (Zakaj delo tvojih rok boš užival in dobro se ti bo godilo.) - Svetokriški, Pridige, str. 36. 8 Munch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, str. 308. »S težavami in bolečinami povezan značaj dela je ostal skorajda do konca novega veka prevladujoč teološki nauk.«6 Cerkev je zastopala mnenje, da človek s svojimi lastnimi močmi komaj kaj zmore, nasprotno je pojmovala, da naj bi bilo vselej vse odvisno od božjega blagoslova. Božja previdnost naj bi vsakega postavila v svoj poklic, ki naj bi ga bil vsak tudi dolžan opravljati.7 Na simbolni ravni se je torej Bog pojavljal kot »donator dela«, delo je bilo od Boga zapovedano, boj proti brezdelju pa se je od 16. stoletja naprej bistveno zaostril. Grehe, prestopke in slabe razvade so odslej pripisovali neposredno hudiču. Dihotomija takratne logike je satanu pripisovala vlogo tvorca lenobe in brezdelja. Bog se je torej pojavljal kot član »ceha delavcev«, hudič pa nasprotno kot zastopnik »ceha brezdelnežev«. »Kdor se je predal brezdelju, s tem ni bil zgolj preprost lenuh in brezdelnež; kot služabnik satanove vojske je moral biti že kar nevaren ,hudičev mučenec'.«8 12 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Pod vplivom optimistične antropologije italijanskih humanistov, ki je teme- ljila na avtonomni storilnosti oziroma zmogljivosti človeka, so se od 16. stoletja naprej množili nazori, »da lahko človek vsako nalogo reši z lastno močjo in brez pomoči transcendentnih sil.« Vergilove besede, da »vztrajno delo vse pre- maga«, so v 16. in 17. stoletju »postale najobičajnejše pravilo za označevanje obvladovanja narave s strani človeka. Čeprav so bile v izrazitem nasprotju s konfesionalnim pojmovanjem dela in poklica, so v učeni literaturi naletele na široko popularizacijo«.9 Delavnost je zagotavljala dobro ime in prinašala čast in slavo. V kontekst humanistične antropologije seje zasidralo geslo, daje vsak svoje sreče kovač oziroma kakršno delo, takšno tudi plačilo. »Pozitivno vrednotenje in humanistično visoko spoštovanje človeške delovne storilnosti in dela sta bila v izrazitem nasprotju s pesimistično antropologijo veroizpovedi, in sta obvladovala področje, čeprav so posamezni teologi že od konca srednjega veka začeli odkrito slaviti vrednoto posvetnega poklicnega dela.«10 9 Prav tam, str. 315-316. 10 Prav tam, str. 318. 11 Prim.: Miinch, Lebensformen in derfriihen Neuzeit, str. 330-336; Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkriimmung, str. 286-287; Brglez, Utopizem in utopični misleci, str. 14-22. Koncizno razpravo Dežela izobilja: Indija, ki obravnava izročilo o Indiji Koromandiji v slovenskem ljudskem slovstvu in njegove antične, starokrščanske in srednjeveške sestavine, je napisal Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev, str. 241-262. Kot cerkvenim predstavam nasprotne na kratko omenimo še utopične zamisli novega veka, denimo Utopijo Thomasa Mora (1516) kot podobo idealne družbe, v kateri ne obstaja zajedavski zgornji sloj in je delo enakovredno razdeljeno med vse člane družbe (seveda z izjemo učenjakov). Temelj utopije je torej stroga uvedba nadvse naporne delovne dolžnosti za vse. Podobne predstave najdemo kasneje v Sončni državi Tommasa Campanella iz leta 1623, ki je pravzaprav mobiliziral vse zmožne za delo, in v drugih delih, kot npr. Johanna Valentina Andreaea (Christianopolis, 1619), ali v letih 1731-1743 izhajajočega romana Insel Felsenburg Johanna Gottfrieda Schnabla. Že od antike naprej pa so znane tudi predstave o Indiji Koromandiji, predstave o skrajno nasprotnem svetu, kjer delo sploh ni bilo potrebno in so pečene piške kar same letele v usta. V teh fantastičnih svetovih, ki niso izginili z zemljevida stisk in kriz naslednjih stoletij, so se uresničevale v grobi in neprijazni realnosti neuresničljive želje o večnem udobnem življenju, uživanju in izobilju.11 Pomen dela kot bremena in muke pa se je, navkljub njegovemu pozitivnemu vrednotenju s strani omenjene humanistične antropologije, v novoveških predstavah ohranil. »In to še toliko bolj, ker je cerkev dotlej visoko spoštovano beraštvo - in s tem povezano milosrčnost - začela zavračati. Berači so se odslej prikazovali kot nemoralen pojav, ki gaje treba odpraviti. Kot preizkušeno sredstvo za to so videli delo, ki je bilo lahko tako kazen za prestopke kot tudi disciplinski Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 13 oziroma vzgojni ukrep. Na podlagi te miselnosti so temeljile delovne in prisilne delavnice, ki so jih od 16. stoletja naprej - izhajajoč iz kalvinističnih dežel - začeli graditi v evropskem prostoru.«12 »Koncentracija beračev in zapiranje siromakov sta bila tesno povezana s tem, da se je v deželah zgodnjega kapitalizma vztrajno uveljavljal etos dela. Povezani pa sta bili tudi z razvojem modernih doktrin o izvrševanju kazenskih sankcij. Odvzem svobode in prisilno delo, ki sta se pre- pletala v resocializacijski politiki, sta se usmerila tako proti prestopnikom kot proti brezposelnim siromakom.«13 Kot ugotavlja Bronislaw Geremek, se je pri »poboljševalnicah« in »hišah dela« kmalu pokazalo, »da je njihova prednost razpoložljivost cenene delovne sile, socialni in vzgojni nagibi, ki so pripeljali k njihovemu nastanku, pa so počasi utonili v pozabo«.14 Ena najpomembnejših nalog prisilnih delavnic je bil torej boj proti brezdelju in postopaštvu. In ta boj je poznal prav drastične oblike. »V Amsterdamu, recimo, so odpor do dela zdravili tako, da so nesrečneža, ki se je izogibal delu, zaprli v jamo. Nato so vanjo začeli zlivati vodo. Da se zaprti ne bi utopil, je moral nenehno in na vso moč gnati črpalko. To je bila, kakor so sodili, zelo učinkovita metoda za izbijanje lenobe in navajanje na delo.«15 12 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkriimmung, str. 286. 13 Geremek, Usmiljenje in vislice, str. 242. 14 Prav tam, str. 245. 15 Prav tam, str. 246. 16 V spisih merkantilistov in kameralistov se delo pojavlja kot dolžnost do države (ali tudi že nacije). 17 Steki, Osterreichs Zucht- und Arbeitshauser, str. 221. 18 Miinch, Lebensformen in derfrilhen Neuzeit, str. 326. Primat dela je bil seveda značilen tudi za prisilne delavnice v habsburških dednih deželah, prvotni načrti so bili zasidrani v okvir merkantilističnih pogledov na gospodarstvo,16 zaposlitev doslej neproduktivnih marginalnih skupin kot cenene delovne sile pa naj bi obetala še največ uspeha na področju tekstilne proizvodnje. Ena značilnih parol dobe prisilnih delavnic se je glasila: »Ker je navajanje na delo eno najbolj učinkovitih sredstev poboljšanja, moramo uporabiti vsa sredstva, ki vzpodbujajo delavnost, in se izogibati vsemu, kar lahko to voljo do dela zatre ali zmanjša.«17 Zaradi vsepovsod opaznega državnega interesa za rešitev perečih problemov revščine in dela, ki se je artikuliral v policijskih redih in ustanavljanju prisilnih delavnic, je tako od katoliških kot protestantskih veroizpovedi oznanjan karakter človeškega dela kot pokore neopazno dobil nove posvetne pomene. »Od druge polovice 16. stoletja naprej so se pojavile utemeljitve človeškega dela, ki so opuščale specifično konfesionalni kontekst, celo če so bile formulirane od teologov.«18 V drugi polovici 17. stoletja so vedno bolj silili v ospredje poučni izreki, ki so oznanjali koristnost človeškega dela brez transcendentnih povezav in hvalili njegove posvetne prednosti. »Redno delo je postajalo v vedno večji meri izkaz vsake poštene eksistence. Za polnovrednega 14 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti člana človeške družbe je končno veljal samo še tisti, ki se je sam preživljal in s svojim delom večal skupno korist.« To tipično mišljenje razsvetljencev so končno delili tudi teologi. »Novi pojem dela, ki je v končni konsekvenci predpostavljal, da je čast vsakega človeka odvisna od primernega in samoodgovornega delovanja, je sprožila rušilno moč, ki je spodkopala temelje stanovske družbe in jo končno tudi zrušila.«19 19 Prav tam, str. 327 in 328. 20 Prav tam, str. 304. 21 Prav tam, str. 305. 22 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkrummung, str. 289. Šele v 17. in 18. stoletju se je izoblikovala moderna, k večji storilnosti usmer- jena družba, ki je bila glede na seznam njenih vrednot popolno nasprotje tradi- cionalnega dojemanja in pojmovanja. »Delo je bilo odslej nasploh ocenjeno kot pozitivno, bilo naj bi bolj zadovoljstvo kot breme. Delavnost se je končno štela za nujno potrebno predpostavko človeške sreče /in blaginje/.«20 Medtem ko se je organizacija dela in delovnega časa v delovanju kmetov in rokodelcev le malo spremenila, je nova delitev dela v mezdnem delu, založništvu in manufakturi od zaposlenih zahtevala nov vedenjski vzorec. »Razvoj je dosegel vrhunec v idealnem liku .industrijskega podložnika in državljana, na katerega izoblikovanju so z velikim soglasjem delali absolutistično prepričani merkan- tilisti, svobodomiselni razsvetljenci, idealistični pedagogi in pridigarji vseh vero- izpovedi. Ura njihove praktične preizkušnje pa je seveda začela biti šele v dobi industrializacij e. «21 DELO IN RAZSVETLJENSKA PEDAGOGIKA V dobi razsvetljenstva je začelo stopati na prvo mesto moralno-pedagoško poudarjanje pojma dela, religiozne predstave pa so izgubljale svoj naboj. Pojem dela seje iztrgal iz svoje »tradicionalne omejitve z revščino kot tudi iz tiste z muko, nadlogo in bremenom. Odslej sta delo in bogastvo sodila skupaj, ne več delo in revščina. Revščina pa je spet lahko in tudi je bila definirana kot zavestno nedelo in označena kot greh po lastni krivdi. Iz tega je izhajalo prekletstvo, kaznovanje in preganjanje vseh tistih, ki so bili osumljeni lenobe.«22 Najkasneje v 18. stoletju se je uveljavil aktivni pomen dela v smislu ciljno naravnane dejavnosti, delo pa se je odslej lahko nanašalo splošno na vse ljudi. »V dobi razsvetljenstva je vrednotenje dela daleč preseglo ekonomski pomen in dobilo moralno-pedagoški poudarek, ki naj bi bil osrednjega pomena za izoblikovanje normativnih miselnih vzorcev in pripisovanj. Immanuel Kant je pod delom razumel .obdelavo duha in gaje prišteval k temeljnemu antropološkemu namenu Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 15 razsvetljene človečnosti, kajti človek je,edino bitje, ki gaje treba vzgajati', in edina ,žival, ki mora delati'.«23 Razsvetljenstvo je častilo delo kot kreacijo znanosti in umetnosti. Za Kanta je bila potreba po delu »največji čutni užitek, ki nima prav nobenega prizvoka gnusobe«,24 lenobo pa je označil za »nagnjenje k počitku brez poprejšnjega dela«.25 23 Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfriihe Industrialisierung, str. 15. 24 »Der grofite SinnesgenuB, der gar keine Beimischung von Ekel bei sich fuhrt, ist, im gesunden Zustande, Ruhe nach der Arbeit.« - http://zitate.net/zitat_3560.html - 27. 12. 2010. 25 »Faulheit ist der Hang zur Ruhe ohne vorhergehende Arbeit.« - http://www.gutzitiert.de/zitat_autor_immanuel_kant_thema_faulheit_699.html - 27. 12. 2010. 26 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkrummung, str. 289. 27 Miinch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, str. 328. 28 Prav tam, str. 329. 29 Cit.: Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfriihe Industrialisierung, str. 91. »Delo so pojmovali kot dejavnost, ki je človeku odprla pot k njegovi kot tudi sočlovekovi sreči. Poleg tega je delo postopoma izgubilo značaj bremena, ki so mu ga tako dolgo pripisovali, in dobilo pozitiven pomen. V tem smislu je bila vedno znova tematizirana tudi soodvisnost delavnosti, dela, dejavnosti in sreče.«26 Razsvetljenska pedagogika je v delu videla sredstvo izoblikovanja oseb- nosti. Delo je bilo pomembno za razvoj individualnosti. Šele razsvetljenstvo je dalo npr. emancipirano notranjo vrednost znanemu pregovoru »Pomagaj si sam«, ki izhaja iz človekove samoodgovornosti. Nemški zdravnik Christian August Struve v svojem delu Erklarung teutscher Sprichworter in Rucksicht auf Erziehung und Behandlung der Kinder (1797/98) o tem zapiše: »Veliko bolje je, da delujemo sami po lastni odločitvi in volji, kot pa da se drugim pustimo voditi in držati na povodcu.«27 »Kameralistično utilitaristično mišljenje o učinkovitosti oz. uspešnosti in razsvetljenske naravnopravne ideje o enakosti so kmalu vendarle zavezale tudi plemstvo k eni od javnih koristi, »utilitas puhlica«, k pridobitni dejavnosti.« Že v 17. stoletju je bilo slišati ideje, da naj se plemstvo raje posveti trgovini, kot pa da nedelavno in nekoristno živi v revščini. Kameralist Johann Heinrich Gottlob von Justi pa se je v drugi polovici 18. stoletja poslovil od »stare, na izvoru utemeljene plemiške samozavesti z namigom, da naj bi bila vsaka prednost, ki ne temelji na enaki spretnosti in enakih zaslugah, nepravična in bi škodovala državni blaginji.«28 V kameralističnih spisih 17. in 18. stoletja je delo veljalo za bistvenega nosil- ca pravega reda, nedelo pa je bilo nasprotno izvor nereda. Za Justija naj bi bilo ljudstvo brez dela in zaposlitve zapisano strašnemu neredu in razuzdanosti. Red je bil temeljni pojem njegovega kreda: »Samo država, v kateri vlada red, je stroj, ki brni na vso moč ...«29 Državne ideje o blaginji in socialne predstave o redu, ki jih zasledimo v »policijskih in državnih znanostih« (Policey - und 16 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Staatswissenschaften)30, so našle v vodilnem pojmu »blagor /in sreča/« (Gluck- seligkeit) svoj splošno veljaven izraz. »V njem je bilo shranjeno obširno, kar se tiče socialnega reda neke družbe vseobsegajoče mišljenje epohe in vsa vsemogočnost državne blaginje«, ali kot je zapisal Justi: »Volja vsakega človeka je, da hoče povečati svojo blaginjo. Če torej mnogo ljudi združi svojo voljo ... se s tem namenom zgodi, da vsak posameznik svojo posebno blaginjo hoče združiti z blaginjo celotne družbe. Skupna blaginja je tedaj končni cilj državljanske ureditve.«31 Bogastvo države naj bi temeljilo na pridnosti in spretnosti njenih prebivalcev, zato jih je treba vzpodbujati k pridnosti z vcepljanjem prednosti, ki jih bodo deležni z marljivim delom, te pa so »čast, bogastvo in zadovoljstvo«.32 30 »Habsburška monarhija je v času terezijanskih in jožefinskih reform, krepitve centralne oblasti in prodora pravnega absolutizma intenzivno vzpostavljala tudi centralizirani policijski sistem in njegove organizacijske strukture. Svetovalci absolutističnih vladarjev so prispevali vodilne teoretične razprave o policiji in tako sodelovali pri razvijanju konceptov, načel in vloge policije kot specifičnega pravnega oziroma upravno-političnega področja. S Heinrichom Gottlobom von Justijem in za njim Josephom von Sonnenfelsom se je v Avstriji področje policije povzpelo na raven vede in »policijska znanost« (Polizeiwissenschaft) je postala s prihodom Justija učna smer na dunajski univerzi.« - Čeč / Kalc, Vzpostavitev modernega policijskega, str. 517-518. K temu dodajmo, da zagonetna beseda policija, ki je polnila besedila zakonov in spisov, pomensko ni bila povsem jasna že učenim sodobnikom 18. stoletja. Pod izrazom »dobra policija« (Gute Polizey) razumemo v zakonih in odredbah od 15. do zgodnjega 18. stoletja stanje dobrega reda skupnosti. To stanje sega na vsa področja, na vse povezave med ljudmi in stvarmi, na število prebivalstva, njegovo zdravje, posestne razmere, produktivnost in njegovo moralno stanje ter zajema vsa področja delovanja vlade, torej tudi vojsko, finance in pravo. Še sredi 18. stoletja so v središču državnega diskurza o policiji stala prizadevanja za čilost, pridnost in produktivni red, pojem je bil še vedno »prikazovan v luči produktivnosti in blaginje«, preden se je na začetku 19. stoletja umaknil modernejšemu pomenu državne varnosti. Potem ko so se sredi 18. stoletja pravo, finance in vojska izločili iz predmetnega območja policije, se je policijska znanost ukvarjala s ciljem reda, z doseganjem državnega namena in metodami za dosego stanja reda. Za Justija naj bi bil namen policije »povečati notranjo moč države«. Policija naj bi skrbela za »ekonomsko in moralno kakovost življenja, za preživetje in za k skupni koristi usmerjeno skupno življenje ...« - Podrobneje: Gerhard Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfriihe Industrialisierung, str. 123-124. 31 Prav tam, str. 121. 32 Prav tam, str. 14. 33 Prav tam, str. 126. Vrednotenje dela, ki je individualni blagor in srečo prepletalo z državnim, je vedno bolj pridobivalo na pomenu. »Človeško, družbeno določeno in posredovano delo, pa naj se je njegov rezultat zdel še tako skromen, je tvorilo bistveni steber zemeljske sreče. Individualna prizadevanja, torej tudi delo in dobiček, so bili v tej miselni figuri ekonomske rasti podrejeni objektivnemu, etičnemu državnemu cilju in s tem tudi državnim regulacijskim mehanizmom. V policijski znanosti je bilo prepuščeno samo Justiju, da naredi osnutek koncepta ekonomsko ,produktivno- smiselnega dela kot vira državnega bogastva in s tem dela za zaslužek, ki je lahko ,razumnim državljanom' odprlo možnosti porabe dobrin. Ta koncept je sodil k osrednjemu repertoarju oblastvenega miselnega vzorca, da se vztrajno veruje v moralno vrednost dela brez neposredne ekonomske koristi.«33 Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 17 S prepričanjem, da mora človek delati,34 se je spreminjala predstava v tostran- stvu dosegljive sreče v smeri razumevanja, »da delo, pridnost in aktivno delovanje dojemamo kot smiselno in potrebno vsebino človeške eksistence«. Začel se je proces spreminjanja k vrednoti, »da se lahko preživljaš z lastnim delom« kot »normalnim standardom« življenja. »V s protireformacijo zaznamovanem habs- burškem cesarstvu je šele konec 18. stoletja uspela obširnejša uveljavitev družbene delitve dela, meščanske delovne etike in ekonomskega mišljenja o koristnosti (v zvezi z racionalno utemeljenim in sistemskim zasidranjem delovne družbe) v ,dobro policijsko upravljani' državi blaginje (im ,gut policierten Wohlfahrtsstaat). Delu ali mnogo bolj zagotavljanju eksistence z delom so pripisovali moralno vrednost, ki je bila tudi merilo za socialno varnost in ekonomsko stabilnost. To vrednotenje je vključevalo družbeno izobčenje nedela. V sistemu ,dobre policije' je bil ta etos dela moralno zaukazan, socialno nadziran, pedagoško discipliniran in ekonomsko racionaliziran. Na podlagi ekonomsko upravičenega moraliziranja dela in s sredstvi delovno-družbenega discipliniranja je bila postulirana država blaginje, ki brezposelnost ni več sprejemala kot od Boga dano individualno usodo, temveč je v njej videla motnjo celotnega socialnega sistema in škodo za gospodarski razvoj, ki jo je treba odpraviti z vsemi razpoložljivimi državnimi sredstvi.«35 34 Znani nemški filantropinist Joachim Heinrich Campe je zapisal: »In ne mislite, da naj bi bilo delo nekaj napornega«. Ko se namreč na delo privadimo, imamo z njim »mnogo veselja« in »brez dela enostavno nočemo več živeti«. - Cit: Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkrummung, str. 289. Johann Gottlieb Fichte pa je leta 1800 zapisal, da »človek mora delati; a ne kot tovorno živinče, ki se pod svojim bremenom pogrezne v spanec in je po zasilnem počitku izčrpanih moči ponovno zbujeno za nošnjo istega bremena. Človek mora delati brez strahu, z veseljem.« - Cit.: Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfruhe Industrialisierung, str. 157. 35 Prav tam, str. 158-159. 36 Prav tam, str. 14. John Locke je imel velik vpliv na francoske razsvetljence, vplival pa je tudi na utemeljevanje pravice do svobodnega dela in svobodne lastnine v socialni filozofiji Johanna S pojmovanjem dela kot vrednote pa je v okviru stanovsko urejene družbe še posebej pomemben proces postopnega vzpona meščanstva, ki je začelo vse glasneje nastopati proti aristokratskemu zaničevanju dela in aroganci ter izobli- kovalo nove meščanske predstave o sebi. V okviru distanciranja od pomehkuženega, izumetničenega in moralno spornega plemstva je nastal specifičen meščanski ponos, ki se je napajal iz poštenega dela. John Locke je že konec 17. stoletja lansiral tako ekonomsko kot politično brizantno mnenje, »da lastnina ne nastaja po dogovoru med osebami ali s pravnimi določili, temveč samo z delom. To je vključevalo prioriteto meš- čanov pred plemstvom in tvorilo teoretično podlago tako za razvrednotenje neproduktivnosti na podlagi podedovanega zemljiškega posestva kot tudi za zavračanje domnevno delomrznih revežev.«36 18 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Delo je postalo meščanska krepost, pridnost je postala meščanska moralna vrednota. Skratka, delo naj bi kovalo srečo človeštva, pravo bogastvo naj bi bila volja do dela. »Meščanski program ustvarjanja in upravičevanja se je povezal z interesi države. Najvišja dolžnost človeka naj bi bila, da je s svojim delom in pridnostjo koristen za državo. Kameralisti so tako merili človeško delovanje po koristi in uspehu. Vsaka delovna sila naj bi bila kar se da smotrno izrabljena. /.../ Razlikovanje in klasifikacija koristnih in nekoristnih ljudi sta se obrnila proti tradicionalnemu stanovskemu konceptu družbe, ne da bi izoblikovala novi pojem dela. Nacionalna ekonomija pa je nasprotno postavila delo v središče njenega sistema. Delo je postalo produktivni faktor, bilo je tako sredstvo za zagotavljanje obstoja kot tudi za kopičenje kapitala. Čisto ekonomsko zaznamovanemu razumevanju dela je zdaj povsem umanjkala nekoč tako močna negativna konotacija napora, muke in zaničevanja. Ekonomska koncepcija je stanovski red dokončno postavila pod vprašaj. Dolžnost do dela seje sicer ohranjala še naprej, a na njeno stran je stopilo naravno pravo do dela, ki je v enaki meri vključevalo svobodno izbiro vrste dela kot tudi delovnega mesta.«37 Gottfrieda Fichteja (1762-1814). Fichtejevo teorijo lahko po mnenju Zwi Batscha imamo za teorijo razvijajočega se meščanstva. Fichte se je zavzemal za razkroj starih vezi, v svojih delih je zagovarjal nove vezi glede človeškega dela. »Te vezi pa so utemeljene v človeški svobodi in izvirajo iz zahteve po vzajemni odgovornosti svobodnih ljudi v po njihovi svobodni volji organizirani družbi.« - Batscha, Die Arbeit, str. 3 in 7. 37 Ehmer / Gutschner, Befreiung und Verkriimmung, str. 290-291. 38 Prim.: Miinch, Lebensformen in derfriihen Neuzeit, str. 330. 39 Vocelka, Geschichte der Neuzeit, str. 85. Vse glasnejša meščanska kritika aristokratskega zaničevanja dela sprva seveda ni prinesla praktičnih uspehov. Plemstvo seje tokovom modernizacije priključilo šele v 19. stoletju, ko se je v vedno večji meri vključevalo tudi v gospodarsko elito. Samo to mu je namreč še vedno zagotavljalo njegovo tradicionalno socialno, vojaško in politično vodilno vlogo.38 V zvezi s fenomenom dela naj povsem na kratko omenimo še tako imenovano protoindustializacijo, ki je bila pomembna predstopnja za razvoj moderne družbe in njene podlage - industrializacije. Bistveno novost so predstavljale »manufakture, v katerih so zbrali delavke in delavce in v procesu delitve dela izdelovali blago. Vsaka delavka ali delavec sta naredila samo eno fazo produkcije, identifikacija s končnim izdelkom, ki je motivirala rokodelce, pa je v tem odtujenem delu odpadla. V nasprotju s kasnejšimi tovarnami delavstvu kajpada še niso bili na voljo stroji. Bistvena posledica njihovega načina življenja je bila ločitev bivališča in delovnega mesta ... Manufaktura s svojo časovno disciplino, procesom delitve dela in tudi z mehanizmi izkoriščanja je bila s tem perfektna predhodnica tovarn dejanske industrializacije.«39 Studen: Človek mora delati za svoio srečo! 19 Tudi protoindustrializacija v habsburški monarhiji, ki je posamezne dedne dežele, regije in mesta seveda dosegla v različnih časovnih intervalih, ponekod torej že zelo zgodaj, drugje pa z manjšo ali večjo zamudo, je s sabo prinesla proces discipliniranja dela in tudi tu so bile manufakture predhodnice tovarniškega načina proizvodnje, ki je zaznamoval industrijsko dobo. »Ob postopnem uvelja- vljanju industrije in kapitalistične proizvodne miselnosti pa se je pojavljala tudi težnja po podaljševanju delovnega časa /.../ V industrijskih obratih je moralo biti delo natanko organizirano in časovno razporejeno, kar so dosegali s splošno uveljavljeno urno orientacijo in brezobzirnim discipliniranjem delavcev.«40 41 40 Makarovič, Slovenci in čas, str. 84-85. 41 Prim.: Enzyklopadie derNeuzeit, str. 513. 42 Golob, Katechismen, sokratische Erzahlungen, Merksatze, str. 43. 43 Cit.: Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfruhe Industrialisierung, str. 18. DELO KOT ANTROPOLOŠKA KATEGORIJA Tako za časa razsvetljenstva kot tudi ob prehajanju v industrijsko družbo je bil delu končno pripisan antropološki pomen. Delo se zdaj prikazuje kot aktivno delovanje človeka na naravo, z namenom, da bi človeški vrsti zagotovilo sredstva za preživljanje, hkrati pa tudi kot družbeni proces, ki temelji na skupnem delovanju ljudi. Delo je torej postalo antropološka kategorija. Človek se odslej pojmuje kot gospodar narave, delitev dela in sodelovanje pa veljata za temelja človeškega podružbljanja. Vse večje obvladovanje narave in razvoj delitve dela se prikazujeta kot utelešenje družbenega napredka. Za podlago človeškega obvla- dovanja narave so imeli orodje. Človek se prikazuje, če si izposodimo besede Benjamina Franklina, kot tool-making animals Razsvetljenska pedagogika je, kot smo že poudarili, v delu videla sredstvo izoblikovanja osebnosti in sredstvo za razvoj individualnosti. Svoje ideje so razumniki 18. stoletjazato želeli razširiti med kar najširši krog ljudi. Razsvetljenske vzgoje in izobraževanja seveda ne smemo opazovati samo kot »izobraževalno- optimistično humano službo, temveč jo moramo kritično interpretirati tudi kot sredstvo discipliniranja«.42 Discipliniranje z delom je bilo namreč vključeno v »gigantski proj ekt univerzalne vzgoj e lj udstva« in v » državnih znanostih 18. stoletj a je vzgoja osrednji del perfekcioniranja dela in določenega načina življenja.« Ali kot piše Johann Heinrich Gottlob von Justi: »Kje drugje kot v viru vseh državnih veščin, mislim, v vzgoji, naj bi iskali prvo in najlepšo policijskih naprav {die erste und schonste Policeyanstalten). /.../ Vzgoja je najbolj suvereno sredstvo, da vsem ljudem vbiješ v glavo mišljenje, pojme, kreposti, da jim spremeniš navade v tiste, ki so jim potrebne in za državo koristne.«43 20 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti »V vizirju razsvetljenskega impetusa se je znašel /.../ bodoči porok utrditve celotno družbenega vzgojnega procesa: otrok.« A ne samo otrok, »tudi večinoma z enakim izrazom mišljeno ljudstvo se je znašlo v vizirju razsvetljencev.«44 44 Borgstedt, D as Zeitalter der Aufkldrung, str. 55 in 58. 45 Munch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, str. 340. 46 Glej: Hartmann, Jean Jacques Rousseaus Einfluss. 47 Rousseau, Emil ali o vzgoji, str. 24. 48 Miinch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, str. 340-341. 49 Caf, Robinson Mlajši. V okviru široke kampanje navajanja prebivalstva na delo in pridnost se je torej vedno večja pozornost posvečala vzgoji otrok. Kar se da zgodnje navajanje deklic in dečkov na pridnost in delavnost je veljalo za najučinkovitejše sredstvo, da bi nezaželenemu vdajanju brezdelju prišli do živega že pri koreninah. Zato so v številnih spisih in traktatih filantropičnega gibanja sistematično pridobivali ciljno skupino otrok in mladostnikov za meščansko krepostno vedenje, v vse bolj opazni želji, da bi jim privzgojili storilnost in izpolnjevanje dolžnosti. Izredno velik odmev, tudi pri nas, je dosegel nemški filantropinist Joachim Heinrich Campe, katerega Robinzon mlajši (Robinson der Jimgere, 1779), spretna predelava Defoejevega romana za otroke, »je predočil njegovim malim bralkam in bralcem dragoceno vrednoto človekovega izumiteljskega duha in človekove samodejnosti.«45 Na Campeja je gotovo vplival Jean Jacques Rousseau,46 katerega Emil naj bi bral samo eno knjigo: »Če morate na vsak način imeti knjige, dobite lahko eno, ki vsebuje po mojem mnenju vzorno razpravo o naravni vzgoji. Ta knjiga bo prva, ki jo bo bral moj Emil; dolgo časa bo sestavljala vso njegovo knjižnico in bo imela v njej vedno prav posebno mesto. Ona bo besedilo, ki mu bodo vsi najini pogovori o naravoslovju le komentar. Bo v najinem napredovanju merilo o zmožnosti najinega presojanja in, dokler se ne bo pokvaril najin okus, nama bo njeno berilo v prijetno zabavo. Katera pa je ta čudovita knjiga? Ali je to Aristotel? Ali Plinij? Ali Buffon? Ne, to je Robinzon Crusoe.«47 »V nasprotju s predlogo pusti Campe svojega junaka nasesti na nekem samotnem otoku brez kateregakoli pripomočka. Robinzon, paradigma naravnega človeka, mora, da bi preživel, povsem na novo izumiti in izdelati vsa za njegov obstoj potrebna delovna sredstva, pripomočke in orodja. Posamezni koraki razvoja, postopna izgradnja za življenje vrednega okolja, o katerih se razlaga in razpravlja v pedagoškem okvirnem pogovoru med očetom in otroki, nazorno kažejo, da je vsak posameznik zmožen z uporabo svojih intelektualnih, psihičnih in fizičnih sposobnosti spremeniti svet iz primitivnega prastanja v razvitejše stanje življenja vredne civilizacije.«48 Campejevo delo je bilo znano tudi pri nas, a na prevod v slovenski jezik je moralo počakati vse do leta 1849, ko ga je iz češčine prevedel Oroslav Caf.49 V Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 21 predgovoru je Caf opozoril na popularnost Campejevega dela: »Tota jako korist- na knjiga, kolikar nam je znano, se je v izvirnem nemškem jeziku vže pred dvajstimi leti osem ino dvajsetega izdanja učakala, kar je ne mali dokaz njejne verlosti, ino to tem razvidneje, ker se je, kakor je sam spisavec Kampe uže pri sedmem izdanji opomenol, v vse europejske jezike preložila. Menimo zato, da bode preloženje (ali vsej prepisanje) iz češkega »Robinson Mladši. Knižka ušlehtile mladeži češke k poučenj a zabavč, jižto vjazyku nemeckem sepsal J. G. Kampe. V Praze 1838, na slovensko našim milim rojakom ugodno, kaj ti da je eti spis ne le za mladino odviše priležen, temoč tuđe staršem in rednikom pri reji - odgojenji otrok zlo koristen - užitečen.«50 Caf poudari, da bo dobro uporabljena knjiga mladini izostrila razum, oplemenitila srce in ji pokazala, »da človek mnogo more, če mnogo hoče«,51 starše pa je pozval, da naj otroke od vsega začetka vzgajajo »k pobožnemu, zmernemu in delavnemu življenju«.52 50 Prav tam, str. III. Dodajmo še, daje bil Campejev Robinzon vse dokonča 19. stoletja prototip poučne pustolovske knjige. Izšla je kar v 119 izdajah, avtor pa je z njo postal najuspešnejši pisatelj svojega časa. 51 Prav tam, str. 210. 52 Prav tam, str. 345. 53 Prva izdaja je izšla v Leipzigu 1788, tu pa se opiramo na dunajsko izdajo iz leta 1789 - Becker, Noth= und Hilfsbiichlein. 54 Becker, Kmetam sa potrebo inu pomozh. Po mnenju Josipa Westra naj bi knjižice Marka Pohlina »odpirale oči dotlej neukemu ljudstvu«. - Wester, Misli ob Literarni pratiki, str. 88. 55 Becker, Noth= und Hilfsbiichlein, str. 53-56. 56 Prav tam, str. 314. Med »podučevalci« ljudstva kot druge, širše ciljne skupine razsvetljenske pedagogike je prav gotovo eno vodilnih vlog odigral Rudolph Zacharias Becker, ki je leta 1788 izdal vplivno knjigo Noth- und Hilfsbüchlein fiir Bauersleute;53 Že naslednje leto jo je »kmetam za potrebo inu pomoč« poslovenil Marko Pohlin.54 Tiskane publikacije so bile v okviru omenjenega praktičnega in vzgojnega pro- cesa, ki se je začel konsolidirati približno sredi 18. stoletja in katerega vpliv je segal še daleč v prvo polovico 19. stoletja, nadvse pomemben posrednik za razšir- janje razsvetljenske miselnosti. Ciljna skupina izobražencev pa so bili poslej pripadniki podeželskega in mestnega spodnjega sloja. V zvezi z vprašanjem samoodgovornosti posameznika, kako si bo začrtal svojo življenjsko pot in usodo, seveda ne gre prezreti Beckerjevih pozivov hišnim gospodarjem, da naj si prizadevajo za izboljšanje gospodarjenja in poljedelstva. Poleg delavnosti sta pomembni pridnost in varčnost, pa tudi moralnost in poštenost.55 Glavni nauk knjige pa je, da lahko človek, če to hoče, »z razumom, spretnostjo in pridnostjo vse na svetu izboljša«.56 Med vladavino obeh razsvetljenih absolutistov, cesarice Marije Terezije (1740-1780) in cesarja Jožefa II. (1780-1790), so izdali množico predpisov, ki naj bi olajšali življenje in gospodarjenje kmetov. K reformam podložniškega položaja 22 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti so veliko pripomogla nova pojmovanja o naravnem pravu, duh razsvetljenstva in fiziokratski gospodarski nauk. V tem kontekstu so nadvse zanimivi praktični predlogi Schwizenove instrukcije za upravnike državnih posestev iz leta 1788, katere glavna značilnost je neprestano prepletanje skrbi za blaginjo države in skrbi za fizično in moralno blaginjo podložnikov na državnih posestvih s skrbjo, da bi posestva v državni upravi gospodarila donosno, vendar ne na škodo svojih podložnikov. Baron Schwizen, odličen gospodarstvenik jožefinske dobe, v poglavju o revežih, policiji in deželni varnosti v zvezi z delom vidi glavno skrb v preprečevanju beračenja, ena bistvenih možnosti za to pa naj bi bila vzgoja mladine, ki da jo je treba že od otroštva navajati na delo, ne pa prepuščati lenobi, k čemur Schwizen šteje tudi pašo živine. »Mladina bi lahko bila bolj zaposlena, če bi živino več redili v hlevih, če bi bili skupni in zasebni pašniki bolje pripravljeni, če bi več gojili krmne rastline, kot npr. deteljo, grašico, ljuljko, krompir, katerih pridelek tisočkrat nadomesti pašniške donose, če bi mladino poučevali predenje s preslico, delo, ki ga povsod lahko vzamejo s seboj in ga lahko opravljajo tudi med potjo. Zato bi morale biti gospoščine vedno oskrbljene z zalogami surovin za predenje, ki naj jih dobijo od manufaktur. Otrokom je treba plačati njihovo delo takoj, tudi v najmanjšem obsegu, da si za nekaj denaričev lahko kupijo sadje ali jestvine. Tako bi se že od otroštva navadili biti delavni in se nikoli ne bi izpridili v delomrzneže. Ta prizadevanja gospoščino ne stanejo nič, pač pa vzgojijo državi koristne državljane, gospoščini premožne podložnike .. ,«57 57 Maček, Schwizenova instrukcija, str. 81-82. 58 Prav tam, str. 83. Schwizen je bil prepričan, da »če bodo naduradniki podložnike temeljito poučili o različnih prednostih, ki si jih lahko pridobijo iz zemlje, če bodo ves ugled svoje službe uporabili za preprečevanje teh zlorab, bodo možnosti zaslužka in s tem tudi blagostanje podložnikov kmalu dobile cvetočo podobo in province bodo rešene težavnega bremena tako številnih beračev. Izginilo bo sramotno veliko število klatežev .. .«58 V obdobju agrarnega prevrata v drugi polovici 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja seje temeljito spremenilo razmerje do dela. »Uvajanje neprekinjenega poljedelskega kolobarjenja, novih krmnih in drugih poljščin in hlevske živinoreje je terjalo še enkrat toliko dela kot prej. Delovni pripomočki so večinoma ostali enaki in število delovnih moči se na kmetijah ni bistveno povečalo. V dotedanjem lagodnem delovnem ritmu ni bilo več mogoče opraviti potrebnega dela: v kmeč- kem okolju je začelo primanjkovati časa. Novim delovnim zahtevam so zadostili s podaljševanjem dela zjutraj in zvečer, z delovnim ritmom, v katerem ni bilo večjih prekinitev, z večjo naglico in s stopnjevanim vključevanjem otrok v delovni proces. Hkrati se je na lestvici kmečkih vrednot delavnost dvignila na Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 23 zelo visoko mesto. Nastal je nov model kmečke delovne morale, ki se je - z vzgojo otrok, vključeno v kmečko življenje in delo - trdno zasidral v zavest in navade /.../ Značilna ilustracija novega visokega cenjenja delavnosti je npr. spremenjen pomen pridevnika .priden. V obdobju pred agrarno tehnično revolucijo je ta beseda pomenila .koristen, dober', npr. v zvezah .pridno sveto pismo, priden jarem, pozneje pa je postal pojem koristnega in dobrega že tako povezan z delavnostjo, da od tedaj označuje beseda .priden predvsem tistega, ki rad in dosti dela, ali pa - kar kaže na mračno uporabo otrok kot delovne sile - delavnega in ubogljivega otroka.«59 59 Makarovič, Slovenci in čas, str. 227. 60 Vzornikov neutrudne pridnosti ne najdemo samo v neoporečnem načinu življenja svetnikov in svetnic, ki so jih častili kot poklicne zavetnike oz. zavetnice. Že od 17. stoletja cvetoča literarna zvrst biografije in avtobiografije je namreč poleg odlik zmernosti, reda, varčnosti in čistosti v vedno večji meri prištevala k notranjemu jedru meščanske mentalitete pridnost. Ni življenjepisa, ki naj ne bi meril vrednosti človeškega življenja tudi s prehajanjem na ideal skorajda neizčrpne pridnosti. - Prim.: Miinch, Lebensformen in derfruhen Neuzeit, str. 338-339. 61 Vocelka, Geschichte der Neuzeit, str. 483. Rudolph Zacharias Becker je o Jožefu II. npr. pisal, da je »najmodrejši regent in največji prijatelj kmetov«. - Becker, Noth= und Hilfsbuchlein, str. 319. 62 Ješenak, Bukve zapomozh, str. 148-149. S svojim delavnim načinom življenja se je v galerijo »najbolj pridnih«, deni- mo, uvrstil tudi cesar Jožefih Vstajal je zjutraj ob 5. uri in delal še pozno v noč.60 »Odprava nevoljništva je Jožefu II. med sodobniki in kasnejšimi biografi prinesla velike simpatije, nanj spominjajo mnogi spomeniki 19. stoletja, bodisi na Jožefa tolerantnega ali pa na Jožefa - kmečkega osvoboditelja1«61 Ko je Janez Pavel Ješenak v svojih bukvah za pomoč kmetom tolažil »lube kmete«, da so njihova dela, »če so lih blatne, inu včasi smerdlive, /v/saj pred Bogam, inu vsim pametnim ludim svete, poštene, inu potrebne«, je k temu pristavil še »eno pergodbo /.../, kako ti pametni vaš stan častijo«: »Ta velik cesar Jožef ta II. se niso sramvali po plugu seči, inu orati. V‘ Marski deželi, katiro so obhodili, so vidli, de en kmet orje. Že so iz kočije skočili, ino so s‘ svojimi cesarskimi rokami celo brazdo, kakor je njiva dolga bila, izorali. Za veden spomin te ponižnosti Velikiga cesarja so očeti tajsti dežele poleg njive, na katiri se je to pergodilo, en visoki kamniti steber dali postaviti, na katirim Jožef iz kamna sekan za plugam kakor orač stoji, plug, s‘ katirim so orali, so kmeti tajstiga kraja dobro plačali, inu so ga kakor zlato hranili v‘ tajsti hiši, v‘ katiro se vižarji za prid dežele zbirajo.«62 24 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti FRANKLINOVA POT K BOGASTVU Med meščanskimi »junaki pridnosti« je eno častnih mest prav gotovo zasedal Benjamin Franklin (1706-1790), ki je v širših krogih znan kot izumitelj strelovoda in državnik, le redki pa pomislijo na njegovo vzgojiteljsko delovanje. Njegovo vplivno vzgojno-literarno delo je seglo tudi v naše kraje. Franklin je v letih 1732-1757 izdajal Almanah (Koledar) ubogega Riharda (Poor Richards Almanack) v nakladah po 10 000 izvodov letno, ki mu j e prinesel tako ekonomski uspeh kot popularnost. Franklin je sam opazil, da se njegov almanah »vsesplošno bere in da se v soseščini komajda najde kraj brez tega koledarja, zato ga imam za primerno sredstvo za razširjanje poduka in izobrazbe med ljudstvom, ki komajda kupuje druge knjige. Zato sem prostor, ki je ostal nezaseden med posebnimi koledarskimi dnevi, zapolnil s poučnimi izreki in pregovori, še posebej, da bi ljudstvu vcepil pridnost in varčnost, ki naj bi poleg drugega ustvarjali blaginjo in zagotavljali uresničevanje kreposti.«63 Ubogi Rihard oz. Richard Saunders je bil sicer šaljiv in poln humorja, a njegov glavni moralni nauk je bil: »Bog pomaga le tistim, ki si sami pomagajo.«64 Razne pregovore iz vseh 25 letnikov almanaha je Franklin »zbral v enoto ter jo kot ogovor modrega moža Abrahama priobčil v uvodu koledarja iz leta 1757 (Pot k bogastvu).65 Franklinova knjižica The Way to Wealth je nato izšla v mnogih ponatisih, prevedli so jo v številne jezike. Za nas je pomemben nemški prevod knjižice z naslovom Der Weg zum Wohlstande oder ein Wort zur rechten Zeit. Etwas fiir Jedermann iz leta 1811. Ta spis je namreč v slovenščino prevedel Janez Nepomuk Primic, učitelj slovenščine na graški univerzi.66 63 Ilešič, Benjamin Franklin, str. 470. 64 Prav tam. 65 Prav tam, str. 471. 66 Franklin, Prava pot k‘ dobrimu Stanu. 67 Prav tam, str. 10. 68 Prav tam. Kratka vsebina Primicovega prevoda knjižice Prava pot k‘ dobrimu Stanu je naslednja: Ljudje so na sejmu tožili, da so slabi časi in da morajo plačevati visoke davke. Stari »oča Abraham« jim je sicer pritrdil, a dodal, da si pravzaprav sami nalagamo še hujše davke, kot nam jih nalaga višja oblast, in pravi: »Mi moremo še enkrat toliko dacije plačat od naše lenobe, trikrat toliko od našiga napuha, ino štirikrat toliko od naše norosti ali nespameti ... «67 Zato pa si lahko pomagamo sami, ali kakor pravi ubogi Rihard v svojem almanahu iz leta 1733: »Bog pomaga tem, kateri sami sebi pomagajo.«68 Kaj torej pomaga želeti si in upati na boljše čase? »Pričejoči čas si perzadevajmo bolši sturiti! Kdor hoče priden ino delaven biti, mu nej treba prazne žele imeti, ino kdor v‘ upanji živi, v‘ jetiki (sušici) umrje. Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 25 Če hočeš kaj si perdobiti,// se moreš trudit in potiti;// <Če tedaj nejmaš gruntne zemle,// Tak ročno vzemi delo v> roke!«69 69 Prav tam, str. 11. 70 Prav tam, str. 12. 71 Prav tam, str. 18. 72 Prav tam, str. 29. 73 Ilešič, Benjamin Franklin, str. 470. 74 Benkovič, Slovenski koledarji in koledarniki, str. 61. 75 Prav tam, str. 86. 76 Ilešič, Benjamin Franklin, str. 470. 77 Vajšnica (vajkušna oz. vajkušnica) je po slovarju Maksa Pleteršnika blazina (das Kissen). 78 Ilešič, Benjamin Franklin, str. 472. Franklin poziva ljudi, naj bodo drugačni in časi se bodo spremenili na bolje. Človek mora znati pridelati, zaslužiti in prihraniti, saj »priden ino delaven človek nikdar od vsiga hudiga konec ne vzame«.70 Franklin graja potratnost in zapravljivost, saj, kakor pravi ubogi Rihard: »Gostepojedine// Strehopredero,// Suknjo raztergajo,/iPo svetipoženo.«71 Ubogi Rihard svari tudi pred kupovanjem nepotrebnih stvari ter poziva k poštenju in varčnosti: »Pošteno perdobivaj, ino šparaj kar si perdobiš,// zlato in srebro premeniš.«72 Po mnenju Frana Ilešiča je vpliv Franklinovega delovanja zaznati pri Valentinu Vodniku in njegovi Veliki pratiki, ki je izhajala v letih 1795-1797. Že za Marije Terezije so bila opazna prizadevanja za izdajanje »reči za koristen pouk ljudstva«.73 Koledarstvo in pratikarstvo na Slovenskem pred Vodnikom je bilo sicer skromno, a vendarle pomembno za izobraževanje ljudstva. Vodnik pa je z izdajo Velike pratike leta 1795 »spravil koledarstvo v nov, rekli bi,moderni' tir«.74 Za izdajanje pratike ali ljudskega koledarja za par krajcarjev je Vodnika navdušil baron Žiga Zois, ki je vpismu dušnemu pastirju v bohinjskem Koprivniku z dne 20. marca 1794 med drugim zapisal: »Sedaj je najlepša prilika, da to uspešno sredstvo za ljudski pouk ponudimo in prepustimo Vašemu slovstvenemu in značajskemu navdušenju,«75 poslal pa mu je tudi »svoje stare žepne eksemplarje koledarjev«. Vodnik je imel torej pri svojem delu pred seboj »razne tuje vzorce«. Z njegovo pratiko naj bi se v naših krajih »uvedlo učilo, ki ga je prvi z uspehom rabil vzgojitelj Amerike Benjamin Franklin«.76 Baronu Zoisu sta se zlata vredni zdeli predvsem vrstici iz Vodnikove vzgojno-socialne pesmi Dramilo, ki je prvič izšla prav v Veliki pratiki leta 1795: Lenega čaka strgan rokal,// Palca beraška, prazen bokal. Ilešič pa je opozoril na še en odsev Franklinovega Ubogega Riharda v slovenski književnosti. Franc Malavašič je v drugi številki Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic leta 1843 objavil pesem Kako se pride iz vajšnic77 78 na slamo™ 26 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Vsebina pesmi je naslednja: Vsi se pritožujejo, da manjka denarja, a za svoje nadloge so sami krivi. Vsi godrnjajo čez davke in zakone, a: Marsikter' davek pa večji, ko ti, je, // Ki ga vam gerda lenoba požre;// Marsikter' dan se vam prazen razbije,// ki vam za delo in pridnost dan je, H Nič ne zaslužite, greste tako // ,Z vajšnic lenuhi na slamo terdo. Pa še drug davek iz mošnje vam teče,//Nihče od vas pa ne ve za koga;//To je lotrija, ki vernit' nič neče, //Groš ji posleden svoj marsikdo da, H Oj vi neumneži, glejte tako//Greste iz vajšnic na slamo terdo. Tretji pa davek če ,met' baharija,//K‘ za nepotrebne ga daste reči,//Kupite, vživate, in sleparija //Mošnje goljfivo vam polne suši,//Kmalo so prazne in glejte - tako/ZPridete ,z vajšnic na slamo terdo...79 79 Kmetijske in rokodelske novice, 12. 7. 1843. 80 Prav tam. Malavašič v Franklinovi maniri graja zapravljivost in nečimrnost. Kmetje, ki so nekdaj nosili »trdno in dobro« domače platno in sukno, nosijo le še »pajčevino«. Nositi želijo tisto, »kar je sicer bilo znano le v mest'«. Vsak se hoče vzdigniti čez stan. Kmetom namesto močnika ali žgancev diši le še kava itd. Graja tudi fantiče, ki takoj ko si oblečejo hlače, že kadijo tobak in si bahavo s srebrom okujejo svoje pipice, in zaključuje: Delaj mladeneč za kruh in rad moli,//Dober bod' človek in dober kristjan,// Hran' kar zaslužiš in sile nikoli//Se t' ne bo bati v nikakoršnim stan/ZNorcam in grehu se vgibaj - tako/TZ vajšnic hoditi ti treba ne bo!80 PRIDNOST JE ČASTNA, LENOBA SRAMOTNA V ponapoleonski dobi, v dobi Metternichovega absolutizma se je uveljavljala katoliška prenova, rahljale so se jožefinske spone, ki so oklepale cerkev, vse bolj so se krepili tudi zagovorniki vedrega, na čustvih utemeljenega, življenjsko optimističnega katoličanstva. Nova vrsta emocionalne pobožnosti se je usmerila proti racionalističnim tendencam razsvetljenstva in janzenizma. Ultramontanske sile, ki so želele obnoviti božje kraljestvo na zemlji, so skoraj povsod prevladale. »Srečo ljudi« naj bi zagotavljala vrnitev v stari, stanovski družbeni model, ki ni bil naklonjen racionalističnim in liberalnim idejam. Tako država kot družba naj bi temeljili na krščanskih vrednotah in delovali po načelih stroge katoliške morale. Rešitev za vse naj bi bila v utrditvi krščanskega življenja. V takih razmerah je povsem razumljivo, da se je tudi diskurz o delu vse bolj premikal nazaj pod božje okrilje kot zmeraj iste in večne danosti. Na pragu revolu- cionarnega leta 1848 se je nasvet dušnega pastirja ovčicam na zemlji, denimo, glasil: Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 27 Veselje srčno do molitve in dela, U Ljubezen do Stvarnika trdna, vesela,// Dobrotljivost mila do božjih stvari // Naj tukaj na zemlji nam v srcih živi!81 81 Benkovič, Slovenski koledarji in koledarniki, str. 283. 82 Kmecl, Od pridige do kriminalke, str. 34. 83 Cigler, Sreča v nesreči, str. 9. 84 Prav tam, str. 94. 85 Natančna meja med srečo in nesrečo v takratnem pojmovanju »je pravzaprav zarisana šele v onstranstvu, v večnosti. Tam šele Bog, ki vse vidi in vse ve, dobre in zveste nagradi z večno naklonjenostjo = srečo (nebesa) ter grešnike z večnim, to je popolnim in neovrgljivim pogubljenjem = nesrečo (peklom).« - Kmecl, Od pridige do kriminalke, str. 31. 86 Prim.: Rozman, Socialna struktura naročnikov »Novic«, str. 81-89. Seveda ne gre pozabiti, da je bil razlog za počasno širjenje bralne kulture v domačem jeziku med množice tudi nizka stopnja pismenosti, ki je bila posledica nerazvitega šolskega sistema. Vloga duhovnikov kot posrednikov med tiskano besedo in ljudstvom je bila torej še vedno izredno pomembna. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da so se antropološko obarvani nazori razsve- tljenstva postopoma razblinili in se umikali teološkim razlagam. Prej lahko govo- rimo o nekakšni ambivalenci pojmovanja dela. Poleg poveličevanja dela kot sredstva za dosego sreče pa sta v številnih »glasovih« predmarčne dobe (in tudi kasneje) vse pogostejši tudi dve z njim povezani, a nasprotujoči si lastnosti: pridnost in lenoba. V Ciglerjevi povesti Sreča v nesreči (1836) - gre za »razmeroma pozen izde- lek prosvetljensko-janzenističnih prizadevanj« s podrejanjem »pripovednega pridižno vzgojnemu in moralizatorskemu in tudi sicer poučnemu«82 -, je npr. prisotna ideja, da človeku prinese srečo le bogaboječnost in spoštovanje od Boga postavljenih avtoritet. Pobožni junak Franc Svetin »pri vseh svojih delih /.../ nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom in po vsakem delu je pokleknil in ponižno molil, zato mu je Bog tudi srečo dal.«83 Cigler v svoji povesti oznanja pobožno moralno držo, da človeku lahko pomaga samo Bog. Človek naj bi se torej podrejal božji volji, saj je prav vse božja volja, Bog bdi nad vsem in vse vidi. Zato nas ne preseneča npr. Ciglerjeva moralistična in z razsvetljensko meščanskim duhom povsem neskladna opazka o premožnem gospodu, ki je bil »le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil.«84 85 Gospoda naj bi seveda zbistrilo in mu dalo veselje do življenja šele zaupanje v vsemogočnega Boga.83 Znano je, da so pri pouku kmečkega prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja odigrale posebej pomembno vlogo kmetijske družbe, ki so si tudi preko organi- zirane in sistematične izdajateljske dejavnosti prizadevale, da bi z raznimi novostmi učinkovito seznanile kmečko prebivalstvo. Vedno širši odmev so si z začetkom izhajanja leta 1843 pridobile Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice. Po več kot štirih desetletjih so nasledile prvi slovenski časopis Lublanske novice, ki so se razvile iz pratikarske tradicije. Med naročniki Novic je bil zelo opazen zlasti delež duhovnikov, takoj na drugem mestu pa so bili kmetje, posestniki in obrtniki, ki jim je bil list v glavnem namenjen.86 Leta 1845 se je Novicam kot 28 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti »sestrica« pridružila še Bleiweisova Nova pratika. Tudi njena naloga je bilo občerazumljivo poučevanje ljudstva.87 Tako Novice kot Nova pratika sta častili delo in pridnost ter bičali lenobo. Pratika kot književna posebnost je tako že 1845 zaklicala Slovencem: 87 Benkovič, Slovenski koledarji in koledarniki, str. 250. 88 Prav tam, str. 282-283. 89 Prav tam, str. 284. 90 Prim.: Studen, Prisilna delavnica v Ljubljani, str. 296-297. 91 Kmetijske in rokodelske novice, 30. 9. 1846. Priden se dobro živi,//Lenec pa lakot trpi;//Delo da moč nam junaško,//Lenoba pa paljco beraško. Delo da zdravo nam kri,//Stori, da jed nam diši,//Delo život nam redi,//Lenoba ga pa umori. Kaj časa t‘ lenoba požre,//Po petah uboštvo ji gre,//Prikrajša življenje nam drago,//Za nami pusti vse nago. Pridnost nam čast pridobi,//Nam še bogastvo deli;//Lenoba pa krajev sledi,// КјегкоГpeklenski leži.88 V voščilu za novo leto 1856 pa beremo: Pridni srečo naj ima, //Lenim sreča nič ne zda.89 Izrazito grajanje lenobe in brezdelja je bilo opazno tudi sredi štiridesetih let 19. stoletja, ko so Novice večkrat navdušeno pozdravile zidavo prisilne delavnice v Ljubljani, ki so jo odprli 15. oktobra leta 1847. »Vzgajališče poštenosti in delavnosti« je nato delovalo do 1. junija 1920. Glavni namen zavoda naj bi bil boj zoper delomrznost in potepuštvo, v »policajski hiši poboljševanja« naj bi torej postlali kranjskim lenuhom in potepuhom.90 Strani časopisa je polnila tudi kopica izrekov o delu, pridnosti, gospodarnosti in varčnosti, kot denimo: »Delaj z veseljem in gospodari po pameti z malim kakor z velikim. Več vinarjev krajcar znese in več krajcarjev goldinar.« »Misli v mladih letih na prihodnjo starost in v dobrih dneh na čas potrebe.« »Pridnost je vsakimu človeku potrebna inje tudi dolžnost.« »Lena roka revščino prinese, delavna pa bogastvo pridobi.« »Per vsih svojih delih bodi uren in nobena bolezen ne bo čez te prišla.« »O lenuh, pojdi se učit pridnosti od mravlje in pomisli njene pota, uči se modrosti...« »Pridno delo ohrani človeka pri zdrav ji, lenoba ga stori bolnega.« »Kdor neče delati, naj tudi ne je.« »Kdorpridno dela, sladko spi, jesti mu diši in veselo živi.« itd.91 Vsi izbrani izreki so se napajali v tradicionalnem svetopisemskem izročilu, prisotna pa je tudi recepcija modrosti razsvetljencev. V predmarčni dobi se je Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 29 seveda še vedno prisegalo na stanovsko jasno razslojeno družbo, saj naj bi to, kot omenjeno, zapovedal sam Bog. Vsakdo naj bi bil dolžan zvesto in pridno opravljati dela svojega stanu. »Posebno potrebna pa je pridnost vsim kmetvavcam, kteri hočejo pošteno in brez skrbi živeti. Če bo kmet pohajal in lenobo pasel takrat, kader je čas kmetiške dela opravljati; če bo v oštariji posedal in popijal takrat, kader je treba orati, kopati in kositi, bo kmalo čutil nasledke svoje nemarnosti in zanikernosti. Revščina se bo v njegovo hišo vlezla in ne bo je zlepa odpravil.« Priden in moder kmečki gospodar naj »vživa pridelke svojih rok, oblači naj se po svojim stanu, brez potrebe naj nikamor ne hodi, po nepridnim naj nikoli nobeniga groša ne zapravi, gotovo bo shajal«.92 92 Pravtam, 7.10. 1846. 93 Stergar, Dolžnost svoj jezik spoštovati, str. 229. 94 Slomšek, Blaže in Nežica, str. 300 in 301-302. 95 Slomšek, Poduk za berače, str. 47-55. Tudi Anton Martin Slomšek, ki je »vselej in povsod deloval v prid materin- ščine«,93 si je prizadeval za izdajanje cenejših ljudskih knjig, podobno kakor Novice za vse Slovence pa so bile za Štajerce pomembne njegove poučne in kratkočasne Drobtinice (izdajati jih je začel leta 1846), se v svojih spisih ni izognil vrednoti dela in pridnosti. V svoji popularni knjigi Blaže in Nežica v nedelskej šoli je, denimo, v zadnjem poglavju z naslovom Človek si sam srečo seje, zapisal: »Pridno delo lastnih rok, rad požegna dober Bog. / ... / Priden bodi, in ne plaši se, ako ti hitro po sreči ne pojde .. ,«94 Nadvse zanimiv pa je bil Slomškov pogled na berače, ki jim je spisal poseben poduk. Posebni dolžnosti beračev naj bi bili pobožnost in potrpežljivost. Berači naj bi bili zadovoljni s svojim revnim stanom, saj jim je beraško palico podal Bog. Zadovoljni naj bi bili tudi z darovi, ki jim jih dajo dobrotniki vbogajme. Za dobrotnike naj bi pridno molili, potrpežljivo trpeli svoje uboštvo in skrbeli »za svatovsko oblačilo«, da bi bili pripravljeni, kadar jih nebeški kralj pokliče. A Slomšek nadaljuje, da se hudič najraje poveže z berači, da med ljudi trosijo praznoverje, lažejo o čudežih, širijo babje marnje in »zoper duhovsko in deželsko gosposko ljudi šuntajo, ljudi obirajo in imajo grehov da je strah«. Slomšek je pripisal brezdelnim beračem naslednje naglavne grehe: lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, nehvaležno izbirčnost, grdo lažnivost in goljufijo, tatvino, telesno lenobo in nazadnje še duhovno zanikrnost v službi božji, saj molitev beračev naj ne bi bila za Boga, ampak le za miloščino. Lenoba naj bi bila najgrša bolezen beračev, saj naj bi tudi tisti, ki bi si lahko služili kruh z delom, raje preizkušali, katera senčka je boljša, orehova ali hrastova.95 Katoliška cerkev je ljudi pozivala, da naj živijo pobožno, da naj spoštujejo Gospodov dan, če si želijo blagor in srečo. Pridigala je, da človek sam ne more nič storiti in da potrebuje pomoč iz nebes. To pa bo dobil samo s pobožno molitvijo, 30 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti z obiskovanjem sv. maše in prejemanjem sv. zakramentov. Zemlja, na kateri ljudje delajo, naj bi ne bila njihovo stalno prebivališče, ampak le kraj, kjer naj bi se pripravili za drugo, boljše stanovanje, ali kot beremo leta 1861 v Einspielerjevem šolskem glasilu: »Kako modro je toraj, da je Bog posvetno veselje s pelinom in žolčem težav namešal, da nimamo medu tega sveta za nar večo sladkost, in da nas križi bude, po drugem in čistejšem, po angelskem veselji hrepeneti. Toraj pravi sv. Avguštin: ,Zato je sedanje življenje s terpljenjem in z britkostmi namešano, da iščemo drugega življenja, kjer britkosti nobene ne bo; zakaj, če se že tako radi v svet zamislimo, dasiravno je poln križev in težav, kaj bi še neki bilo, ko bi nam Bog posvetnega veselja z britkostmi ogrenil ne bil!>«96 96 Pridiga za nedeljo, Slovenski prijatel, 15.11.1861, str. 654. 97 Pridiga za god, Slovenski prijatel, 15. 11. 1861, str. 673. »Veči del našega prizadevanja, dela in truda, če hočemo odkritoserčno govoriti, spet le za ta svet obračamo. Kakor mravlje rijemo in berskamo po zemlji, in bogastvo si nabirati, se nobenega, še tako truda polnega početja ne ustrašimo. To da večna resnica nam pred in potlej kliče: (Mat. 6, 19, 20), in: . (Jan. 6, 27.) Tako terja Bog od nas, da bi delali za Boga, svet pa hoče, da bi delali za svet. Kaj je torej storiti? Želeti bi bilo, da bi se nerazdeljeni le Bogu samemu vdali. Ker pa to ni mogoče vsem, naj bo delo razdeljeno, ena polovica naj bo za svet, da ohranimo telo, druga polovica naj pa bo Bogu, da ohranimo dušo. Noben dan naj ne mine, da bi ne bil s kakim žlahtnim djanjem zaznamovan, da bi kakega resnično dobrega dela ne storili.«97 NAMESTO EPILOGA Že v dobi novega veka se je lepo pokazala večplastnost dojemanja in razlaganja dela. Različni koncepti so dokumentirani v pogledih teologov, ki delo primerjajo s kaznijo in pokoro; humanistov, ki vidijo v delu sredstvo osvajanja sveta in narave; državnih redov, za katere je bilo delo pomemben instrument za formiranje večjega števila podložnikov, ki bodo delali za skupno korist, kot tudi družbeno sredstvo discipliniranja; ne nazadnje pa so tu še sanjave utopične predstave novega veka, ki so zopet prinašale svoje poglede na delo. In slednji so se končno razlikovali od tistih, ki jih srečamo v Indiji Koromandiji, kjer je družbeni red sploh postavljen na glavo. Večplastnost pogledov na delo je zaznamovala tudi dobo meščanstva. Starim pojmovanjem so se pridružila nekatera nova. Že v zgodnjem 19. stoletju Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 31 so se pojavili nazori, ki so paradoksalno zaostrovali ambivalence pojma dela meščanske družbe. Na eni strani so namreč tako kot še nikoli slavili delo kot vir vseprisotnega reda, a kljub temu so ljudi, ki so živeli od dela lastnih rok, imeli za moralno in fizično degradirane. Zanimivi so bili tudi pogledi zgodnjih socialistov, ki so se zavzemali za organizacijo dela, ki daje delavcem možnost samoodločanja. Charles Fourier je tako kritiziral slabo organizacijo, ki je pretirano, vse do izčrpanja obremenjevala delavce, ne da bi jim pri tem dajala pripadajoči delež pri ustvarjenem bogastvu. Fourier si je zamišljal skupnosti ali zveze delavcev, t. i. falanstere (phalansteres), v katerih bi skupaj živeli in delali moški in z njimi enakopravne ženske. Večja produktivnost pa naj bi izvirala iz volje in ljubezni do dela.98 V falansterah naj bi vsak delal »po svojem okusu, ali bolje, po svojih strasteh - delo tako postane privlačno«.99 98 Prim.: Enzyklopadie der Neuzeit, str. 514-515. 99 Brglez, Utopizem in utopični misleci, str. 43. 100 Pfeisinger, Arbeitsdisziplinierung undfriihe Industrialisierung, str. 15. 101 Prim.: Enzyklopadie der Neuzeit, str. 514. 102 Trunk, Bodi svoje sreče kovač, str. 21. Trunkova knjižica sodi v čas, ko naj bi po mnenju Evgena Lampeta končno kot zmagovalka vstala »velika ideja krščanske omike«. Navkljub temu, da je Lampe tožil, »da nravnost pada, vera se zasmehuje, poganstvo se proslavlja, mladi rod se odtujuje krščanstvu ...«, je na začetku 20. stoletja optimistično ugotavljal, da naj bi bilo stanje katoliške cerkve »veliko ugodnejše, nego je bilo pred sto leti«. Med drugim je ugotavljal, da se modroslovje ponovno vrača k Med nova pojmovanja vsekakor sodi tudi Marxova »bogokletno mišljena formulacija«,100 da je delo (in ne Bog) ustvarilo človeka. Določene oblike dela, namreč mezdno delo in delitev dela, pa drug na drugega učinkujeta negativno. Delitev dela sicer zvišuje produktivno silo dela in bogastvo, obuboža pa delavce. Karl Marx je razvil koncept odtujenega dela, ki vodi do odtujitve človeka od človeka. Če je bilo zanj delo v kapitalizmu odtujeno, pa je »njegova komunistična utopija nihala med upanjem na samouveljavitev z delom in osvoboditvijo od dela«.101 Na krščanskih moralnih smernicah in načelih pa je temeljil krščanski socialni nauk, ki je bil v nasprotju z marksističnimi idejami. Na katoliški osnovi je nasprotoval razrednemu boju in svoje upe polagal na državo, ki naj deluje kot razsodnik in pomaga socialno šibkemu, revnemu delavstvu s potrebnimi reformami. Na Slovenskem je bil poleg Janeza Evangelista Kreka pomemben zagovornik krščansko socialnih naukov tudi duhovnik krške škofije Jurij Trunk, ki je na pragu 20. stoletja, natančneje leta 1904, izdal popularno knjigo naukov za vsakdanje življenje s pomenljivim naslovom Bodi svoje sreče kovač! V njej je posebej poudaril, da mora posameznik »delati za svojo srečo« Trunkovi pogledi na delo so zvesti pogledom sv. Cerkve. Odločno je zavračal poglede osovraženega brezverskega liberalizma, ki mu je »nevera luč« in je »najbolj značilna beda sedanjega časa in najhujša kazen.«102 32 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti V očeh Trunka je delo človeku breme in od Boga naložena »težavna dolžnost«. Delo je grozna kazen za greh. Medtem ko naj bi bilo delo Bogu in tudi angelom »največja blaženost«, naj bi bilo tako tudi v raju pred grehom, delo naj bi bilo Adamu »v kratek čas, vir sreče«. Nepokoren človek naj bi bil torej sam kriv, ker je grešil in »greh je vzel delu sladkost«. Jarmu težkega dela pa naj ne bi bil podvržen samo kmet ali delavec, temveč tudi sam papež, kralj ali cesar, »če hoče najti milostno sodbo«. Trunk se sicer zaveda družbene neenakosti kot tudi takratnega izkoriščevalskega izžemanja in stiskanja »brezsrčnega kapitala«, a konservativno svari pred prevratnimi pozivi hujskačev,103 saj naj bi bilo maščevanje le v rokah vsemogočnega Boga. Graja tudi lenobo, nemarljivost in uživaštvo, lastnosti, ki naj bi utelešale »punt zoper voljo Najvišjega«. Namesto lenobe in brezdelja časti »resno delo«, ki je vsem dolžnost; »kdor si ne služi svojega kruha tako, živi na stroške drugih«.104 sholastiki, k Tomažu Akvinskemu: »Pred sto leti se je Kant ironično smehljal metafiziki in školastiki - in zaničljivo so jo pahnili raz stolico. Čez sto let - zmagoslavno stopa na prestol znanosti in prosvete!« - Prim.: Lampe, V zarji novega stoletja, str. 1-8. 103 Trunk vidi rešitev socialnega vprašanja v stari, krščanski podlagi družbenega reda, pravi vzrok družbene bede naj bi bil odpad od krščanstva, odpad od vere in verska brezbrižnost, zato lahko pridemo do miru, reda in sreče samo s ponovno uveljavitvijo starega krščanskega delavskega gesla: »Moli in delaj!« - str. 20. 104 Prav tam, str. 5-9. 105 Prav tam, str. 11. »Breme dela /naj bi nas/ kaznovalo, ponižalo in nam tako bilo v prid. Muka vsakdanjega dela nam kliče, da smo grešniki, da je naše življenje na svetu čas pokore, potu in solz. Od narave je človek nagnjen k prevzetnosti in ravno ta resnica mu ne ugaja; zato tudi splošen upor proti delu na vseh krajih in koncih. A resnica ostane resnica in kdor se zoper njo vzdiguje, tega bo zdrobila. Delo in vse neprilike, katere so združene z njim, morajo potlačiti naš napuh in kazati našo ničevost. Mnogo ljudi /po/zabi na Boga in menijo, da je vse, kar si pridelajo, le delo njih rok in njih prebrisanosti. S tem raste njih prevzetnost.«105 Vse delo brez Boga je za Trunka zastonj. Pri vsem svojem prizadevanju, spretnosti in prebrisanosti ostajaš le ubog človek, ki sam od sebe ničesar ne zmore in je »v vsem odvisen od dobrotljivega Boga!« Delo naj bi bilo torej »zdravilo zoper napuh«, težave dela pa naj bi nam krotile naše prirojene strasti. Trunk zaključuje: »Breme dela je dar božje dobrotljivosti in vir vsakega časnega blagostanja. /.../ Človek mora delo ljubiti, ker brez dela zajde na pota pogubnih strasti! /.../ To je verska, resnična podlaga delu. Brez te je ves naš trud uganka in neznosno breme. Mnogim ta resnica ne ugaja, odtod znamenja prevrata, katera se kažejo dandanes povsod. Kdor si torej z delom hoče odpreti pot do dosegljive časne sreče, mora biti pred vsem prepričan o tej resnični podlagi; na tej bo zidal Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 33 in si koval z zadovoljnim, vztrajnim delom svojo srečo.« Torej: »Bodi sam svoje sreče kovač, s tem da veš in poznaš, kakšno delo te dovede do dosegljive sreče.«106 Trunk je menil, da je s svojimi nazori zastopnik edine zveličavne resnice in da »le vera more delo oblažiti in nas zanj navdušiti«, brezverski duh pa da »stori, da se udajajo oni, katerim to pripuščajo njih ugodne okoliščine, lenobi. Delo jim je, kakor starim poganom, nekako sramotilen opravek, njih delo je le uživanje in kratek čas«. Novi duh, za katerega so nebesa zgolj basen, naj bi prizadel predvsem delavske sloje. »Vse, kar bi moglo delavca pri delu tolažiti, blažiti, vse so mu vzeli, ker so mu vzeli vero. Prej je delavca pri delu tolažila misel, da čuje nad njim ljubeče oko nebeškega Očeta, kateri mu bo ob svojem času odvzel breme dela.« In nadaljuje, da je brezverski duh končno uničil tudi ljubezen, ki je prej vezala delavca z Gospodom, posledica takih razmer pa naj bi bilo izkoriščanje delavcev. Delavec naj bi zato postal blago, o njegovi usodi naj bi odločal svetovni trg. 106 Prav tam, str. 11-12 in 19. 107 Prav tam, str. 22-23. V duhu papeža Leona XIII., za katerega se tam, »kjer običaji in naprave niso več krščanske, maje podlaga vsakega človeškega reda«, pa je Trunk končno pozval Slovence, ki naj bi kot delavski narod najbolj občutili »grozovitost brezsrčnega kapitala«, da naj se »po možnosti rešimo iz njegovih spon in se postavimo v zadrugah na lastne noge. A pri tem delu mora nas vezati prava krščanska ljubezen, ki izhaja iz trdne, žive vere«. Pri rešitvi perečih socialnih razmer naj bi sodelovali prav vsi. Delovni Slovenci naj bi se na poti v boljšo prihodnost povrnili načelom krščanstva, »krščanske državljane« pa naj bi ob delu vedno spremljala večkrat ponovljena misel, ki še kako opredeljuje samoodgovornost, torej, daje vsak svoje sreče kovač.107 VIRI IN LITERATURA Časopisni viri: Kmetijske in rokodelske novice. Internetni viri: http://zitate.net/zitat_3560.html - zadnji obisk, 27. 12. 2010. http://www.gutzitiert.de/zitat_autor_immanuel_kant_thema_faulheit_699.html - zadnji obisk, 27. 12. 2010. 34 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Literatura: Batscha, Zwi. Die Arbeit in der Sozialphilosophie Johann Gottlieb Fichtes, Archiv fur Sozialgeschichte, Bd. 12, 1972, str. 1-54. Becker, Rudolph Zacharias. Kmetam sa potrebo inu pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe te vasy Mildhaym : sa mlade, inu stare ludy, Dunaj : utisneno per Christianu Grotzerju, 1789. Becker, Zacharias. Noth= und Hilfsbuchlein fur Bauersleute oder lehrreiche Freuden= und Trauergeschichte des Dorfs Mildheim :fur Junge und Alte beschrieben, Wien : gedruckt bey Christian Grotzer, 1789. Benkovič, Josip. Slovenski koledarji in koledarniki. Dom in svet, 8, 1895, str. 25-27; 55-61; 86-90; 186-189; 215-217; 247-251; 282-284; 343-348; 375-380; 500-503; 636-638; 667-670; 698-704; 730-734 in 758-762. Borgstedt, Angela. Das Zeitalter der Aufkldrung, Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2004. Brglez, Neda. Utopizem in utopični misleci. Uvodna študija. V: Utopični socialisti. Izbor besedil, ur. Neda Brglez, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. Caf, Oroslav. Robinson Mlajši. Knižica predragi slovenski mladosti za uk ino kratek čas, Celje : Franz Dirnbok, 1849. Cigler, Janez. Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. Čeč, Dragica / Kalc, Aleksej. Vzpostavitev modernega policijskega sistema v prosto- pristaniškem Trstu sredi 18. stoletja, Acta Histriae, 18, 2010, št. 3, str. 515-538. Duby, Georges. Trije redi ali imaginaryfevdalizma, Ljubljana: Studia Humanitatis, 1985. Ehmer, Josef / Gutschner, Peter. Befreiung und Verkriimmung durch Arbeit. V: Erfindung des Menschen. Schopfungstraume und Korperbilder 1500-2000, Hrsg. von Richard van Diilmen, Wien / Koln / Weimar : Bohlau, 1998, str. 283-303. Enzyklopadie der Neuzeit. Bd. 1, Abendland - Beleuchtung, geslo Arbeit, Hrsg. von Friedrich Jaeger, Stuttgart / Weimar : J. B. Metzler, 2005, str. 507-533. Franklin, Benjamin. Prava pot k‘ dobrimu Stanu, ali ena beseda ob pravim časi. Nekaj za vsakiga človeka. Na pervo iz Angleškiga v Nemški, zdaj pak s‘ pervolenjam Vikši Gosposke v‘ Slovenski jezik prestavlena. V‘ Gradcu: Alojzij Tush, 1812. Geremek, Bronislaw. Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti, Ljubljana : Studia Humanitatis, 1996. Golob, Andreas. Katechismen, sokratische Erzahlungen, Merksatze. Medien der Studen: Človek mora delati za svojo srečo! 35 Gesundheitserziehung um 1800. Virus. Beitrage zur Sozialgeschichte der Medizin, Wien 2009, št. 8, str. 43-49. Hartmann, Ernst. Jean Jacques Rousseaus Einfluss auf Joachim Heinrich Campe, Neuenburg: F. Nelson, 1904. Ilešič, Fran. Benjamin Franklin v naši književnosti. Ljubljanski zvon, 1915, str. 469-475. Ješenak, Janez Pavel. Bukve za pomozh, inu prid kmetam potrebne ukupsloshene sa Slovenze od Joannesa Paula Jeschenagg perviga Fajmeshtra preden zesarske kraleve Fare Ullimie, ino vuda zes. Kra. Tovarshje deshelskiga Kmetuvanja u Grazi. Pervi deil od oskerblenja tih njiv, Celje : Joseph Bach, 1821. Kmecl, Matjaž. Od pridige do kriminalke. Ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1975. Lampe, Evgen. V zarji novega stoletja. Dom in svet, XIV, Ljubljana 1901, str. 1-8. Le Goff, Jacques. Za drugačen srednji vek, Ljubljana: Studia Humanitatis, 1985. Maček, Jože. Schwizenova instrukcija za upravnike državnih posestev iz leta 1788. Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Suplement 17 - Kmetijstvo, Ljubljana: Agronomski oddelek Biotehniške fakultete Univerze Ljubljana (Planprint), 1992. Makarovič, Gorazd. O vsebinah stigme »žensko delo«, Etnolog. Glasnik Sloven- skega etnografskega muzeja, 12 (63), leto 2002, str. 63-80. Makarovič, Gorazd. Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsak- danjega življenja, Ljubljana: Krtina, 1995. Miinch, Paul. Lebensformen in der friihen Neuzeit 1500-1800, Frankfurt a. M./ Berlin: Ullstein, 1996. Pfeisinger, Gerhard. Arbeitsdisziplinierung undfriihe Industrialisierung 1750-1820, Wien / Koln / Weimar: Bohlau, 2006. Pridiga za god sv. treh kraljev. Slovenski prijatel, X, št. 11, 15. 11. 1861, str. 670- 676. Pridiga za nedeljo pred novim letom. Slovenskiprijatel, X, št. 11, 15. 11. 1861, str. 652-658. Rousseau, Jean Jacques. Emil ali o vzgoji, Tretja knjiga, Emil od 12. do 15. leta starosti, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1959. Rozman, Franc. Socialna struktura naročnikov »Novic« v letu 1845, Zgodovinski časopis, XXIV, št. 1-2, 1970, str. 81-89. Slomšek, Anton. Blaže in Nežica v nedelskej šoli, tretji natis, Celovec: J. Leon, 1857. Slomšek, Anton. Poduk za berače. Drobtinice, 1862, str. 47-55. 36 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Steki, Hannes. Osterreichs Zucht- und Arbeitshauser 1671-1920, Wien : R. Oldenburg, 1978. Stergar, Rok. Dolžnost svoj jezik spoštovati. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860, ur. Janez Cvirn et. al„ Ljubljana : Nova revija, 2001, str. 229-230. Studen, Andrej. Prisilna delavnica v Ljubljani. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860, ur. Janez Cvirn et. al., Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 296-297. Svetokriški, Janez. Pridige, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Šmitek, Zmago. Mitološko izročilo Slovencev. Svetinje preteklosti, Ljubljana: Študentska založba, 2004. Trunk, Jurij. Bodi svoje sreče kovač! Nauki za vsakdanje življenje, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1904. Vocelka, Karl. Geschichte derNeuzeit 1500-1918, Wien / Kbln / Weimar: UTB, 2010. Wester, Josip. Misli ob Literarni pratiki. Ljubljanski zvon, 34, št. 2,1914, str. 87-99. Dragica Čeč »SRCE VSAKEGA JE TREBA PRIPRAVITI ZA DEJAVNO UDEJANJANJE ZAPOVEDI LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA« Začetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti P rispevek se bo posvečal spremembam, ki jih je razsvetljenstvo poskušalo udejanjiti na ravni odnosa do revščine in kulture darovanja. Zato bo glavno os analize predstavljala umestitev novega sistema javne oskrbe revnih v kulturo darovanja, kar predstavlja temeljno razliko od drugih prispevkov, ki so se ukvarjali s spremembami v oskrbi revnih.1 Zgodnjenovoveška 1 Gl. Buquoy, Die Armen, str. 37-78. Kiihberger, Sedmak, Aktudle Tendenzen. Hahn, Lobner, Sedmak, Armut in Europa, Steki, Zucht- und Arbeitshauser, Greli, Cunningham, Roeck, Health care and poor relief. 38 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti družba je bila družba revežev. Čeprav je bila kot skupina prebivalstva neizmerljiva, je v ekstremnih krizah število ljudi, ki si niso mogli zagotoviti osnovnega preživetja, doseglo do 70 % celotne populacije. Že »izmerljiv« obseg revščine, ki je bila v določenem trenutku regulirana prek sistema odgonov, omogoča oceno, da je na robu eksistence živelo 10 % celotnega prebivalstva.2 2 Jiitte, Bettelschube in der Friihen Neuzeit, str. 61. Glavni metodološki zadržek pri tej oceni je, da temelji na seznamih odgnanih ljudi, torej samo tujcev, ki v določenih skupnostih niso imeli pravice do ubožne oskrbe. V javnih ustanovah pa je bilo praviloma vključenih še manj kot 10 % stalno naseljenega prebivalstva. 3 Prim.: Goleč, Le tega je uržoh, str. 19-46; Vocelka, Glanz und Untergang, str. 388-389; glej še Dulmen, Kultur und Alltag. 4 Prim.: Slack, Poverty and Policy. De Munck, Winter, Gated communities? Kljub številčno velikim zahtevam po oskrbi pa je bila organizacija zgodnjenovoveške socialne oskrbe v veliki meri prepuščena voluntarizmu. Osrednja pozornost omenjenega članka torej ne bo namenjena organizacijskim in praktičnim vidikom delovanja ubožnih inštitutov kot glavnega predmet za proučevanje kulture darovanja, niti ne njihovi nekoliko specifični strukturi in načinu organizacije. V tem novem odnosu med donatorjem in obdarovancem se je z novimi idejnimi tokovi deloma predrugačila tudi vloga posameznika in njegove dobrodelnosti, kar je zlasti veljalo za premožnejše socialne skupine oziroma sloje (zlasti meščanstvo in plemstvo). Zato bo v ospredju proučevanje sredstev komunikacije in komunikacijskih načinov, s katerimi so centralne oblasti motivirale lokalne, predvsem mestne elite, da so sprejele in aktivno sodelovale v novem načinu oskrbe revnih, in nato, kako so te motivirale posameznike, da so poskrbeli za primerne darove. In zlasti, kako so se te prakse navezovale na stare prakse kulture darovanja in na kakšen način so jih poskušale zavestno ali nezavestno spreminjati. Istočasno bo predstavljeno tudi, na kakšne načine si je reformistični vladar prizadeval prepričati »podložnike države« v koristnost svojih reform v »njihovo dobrobit«, saj je pri udejanjanju svojih idej v vsakdanu pogosto naletel na odkrit odpor (zlasti do tistih reform, ki so posegale na področja cerkvenih zadev in osebne lastnine).3 Kot pomembne funkcije socialnih ustanov v mestih se izpostavljajo: pod vplivom ekonomskih zgodovinarjev zlasti funkcije vzdrževanja sezonskih delavcev. S stališča državne politike je politika oskrbe revežev pomenila pomembno funkcijo socialne kontrole in institucijo, ki je zagotavljala sredstva za izvajanje preventivnih ukrepov na področju javnega zdravja prebivalstva, hkrati pa so z ubožnimi prispevki deloma financirali tudi ustanove, namenjene oskrbi revežev, a tudi njihovi prisilni resocializaciji. S pomočjo donacij so vzpostavili finančno podlago za izvajanje določenih ukrepov, povezanih z obvladovanjem in preprečevanjem epidemij.4 Prispevek se bo osredotočil na pogoje in načine, s katerimi je bila uvedena največja reforma socialnih ustanov v 18. stoletju - vpeljava ubožnih inštitutov. Čeč »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega« 39 Obravnaval bo vplive te reforme v najbolj južnih habsburških dednih deželah, kjer so se tudi skozi župnijske ubožne inštitute videli učinki idej, ki jih je pustil eden vidnejših čeških razsvetljencev Johann de Longueval grof Buquoy (1741— 1803). Četudi njegove ideje niso popolnoma spreminjale sistema ubožne oskrbe in so pred tem o reformah oskrbe revnih razmišljali že mnogi predstavniki merkantilizma in kameralizma, je njegov model vendarle predstavljal prvo javno, birokratizirano in centralizirano oskrbo revnih. Župnijski ubožni inšti- tuti niso bili institucija, ampak zgolj sistem reguliranega, centraliziranega in birokratiziranega zbiranja in razdeljevanja ubožnih prispevkov. Za razliko od predhodnih institucij za oskrbo revnih je v tem sistemu prvič nastal tudi poskus, da bi se s strani države nadzorovano oskrbo revnih razširilo tudi na podeže- lje. Buquoy je svoje ideje najprej preizkusil na svojih gospostvih Nove hrady (Gratzen) in Poznja (Rosenberg), model pa se je poskusno uvajal v krajih bud- weisškega okrožja v mestih Krumau in Budweis (Budejovice). Ko je zasedel mesto dvorne komisije za ubožne zadeve, je za preizkus modela izbral Spodnjo Avstrijo in Dunaj, kmalu pa je cesar s posebnim dekretom 2. junija 1783 zahteval uveljavitev nekoliko dodelanega modela ubožne oskrbe v celotni monarhiji. Čeprav je notranjeavstrijski gubernij zahtevo po ustanovitvi ubožnega inštituta na Kranjskem izdal že septembra 1783,5 je začel delovati šele 17. 9. 1786.6 5 Tako trdijo starejši slovenski historiografi, ki žal ne navajajo svojih virov. Radies (Radies, Die Wohltatigkeit, str. 28 in 30) tudi trdi, da je bila prva okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki je zahtevala vzpostavitev ubožnih inštitutov, poslana v posamezne dežele že septembra 1783. Po križnem preverjanju podatkov (primer Idrije) pa je najverjetneje ubožni inštitut v Ljubljani začel delovati septembra leta 1786 skladno z noticami v Laibacher Zeitungu, ki so precej ažurne. Ta časopis poroča, da je začel župnijski ubožni inštitut v Ljubljani delovati septembra 1786. 6 Zahtevo po ustanovitvi ubožnega inštituta je v začetku leta 1785 (21. 2.) izdalo ljubljansko okrožje (ZAL, LJU-489, fasc. 46, p. 9-10), verjetno pa skladno z upravno hierarhijo tudi vsa druga okrožja skupnega notranjeavstrijskega gubernija. Prvi župnijski inštitut je bil verjetno tisti v Ljubljani, ki je začel delovati v septembru 1786 s prvo pobirko denarja, uradno obvestilo o začetku delovanja ubožnega inštituta pa je bilo objavljeno tudi v lokalnem časopisju (ZAL, LJU-489, fasc. 46, 26. 9. 1786, 77-87). Ljubljanski meščani so v začetku leta 1785 v lokalnem časopisu izvedeli, da se po monarhiji ustanavljajo bratovščine dejavne ljubezni do bližnjega (Laibacher Zeitung, 10. 2. 1785), jeseni so jim opisali dobrodelnost vojvodinje Marianne, ki je v Celovcu pogostila šestdeset revežev (Laibacher Zeitung, 16. 9. 1785), in tako domačo javnost pripravili na ustanovitev nove institucije, ki je bila odvisna prav od njihove dobrodelnosti (Laibacher Zeitung, 28. 9. 1786). Ustanova je bila ustanovljena 16. 9. 1786 (ZAL, LJU-489, Reg L, fasc. 64, p. 20). Podobne propagande akcije so bile značilne tudi drugod po monarhiji, na Dunaju je leta 1783 ustanovitev fonda spremljal cikel pridig (Buquoy, Das Buquoysche Armeninstitut, str. 265).O poznejši ureditvi ubožnih inštitutov brez ozira v 18. stoletje naprej piše Radies, Die Wohltatigkeit in Gruden, Das soziale Wirken. V zadnjem času zlasti: Anžič, Ubožni inštitut, str. 6-11. Nekaj malega o njih tudi v: Anžič, Skrb za uboge, str. 26-34. Četudi je bila ideja in organizacija ubožnih inštitutov podobna delovanju religioznih ustanov, t. i. laičnih bratovščin, je bilo delovanje tovrstnih ustanov popolnoma v duhu jožefmizma in povezovanja verske in javno-upravne sfere, v kateri so bile cerkvi dodeljene naloge na področju javne varnosti in vzgoje. Tovrstni sistem oskrbe revnih, ki je bil pozneje preimenovan v (župnijske) 40 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti ubožne inštitute, je predstavljal začetke veliko bolj centralizirane in birokratsko precej nadzorovane oskrbe revnih, ki so bili klasificirani in nadzorovani. Članek bo posebej izpostavil, kako pomembna je bila propaganda, ki je spremljala ustanovitev tovrstnega sistema nadzorovanega zbiranja in razdeljevanja pomoči. Poleg tega bodo umeščene ideje češkega razsvetljenca v sistem razsvetljenske misli in prizadevanj absolutistične monarhije ter predstavitev njihove recepcije v najbolj južnem delu habsburških dednih dežel. Tam je bil namreč največji problem, da so zemljiški gospodje poskrbeli samo za svoje revne uslužbence in ne za vse reveže, ki so jih imeli v svoji soseski. Četudi avtorji temu vidiku ne posvečajo nobene pozornosti, so bili načini komunikacije, kije deloma preraščala že v načrtno propagando, ključnega pomena za uveljavitev sistema, saj je bil sistem oskrbe revnih po Buquoyevem modelu popolnoma odvisen od sodelovanja posameznikov in določenih skupnosti, kar dokazuje analiza finančnih dohodkov posameznih socialnih ustanov. Pri utemeljevanju sistema župnijskih ubožnih inštitutov je bila ključnega pomena propaganda prek različnih tiskanih knjig, brošur in letakov, ki so jih nadzorovali prek cenzurnih uradov. Zelo pomembna je bila propaganda, ki so jo širili tudi skozi gledališke igre. Gledališče je v Habsburški monarhiji 18. stoletja, zlasti pod vplivom J. von Sonnenfelsa, veljalo za pomemben element privzgajanja morale in zato od te tudi zelo nadzorovano. Skozi analizo normativnih in propagandnih tekstov lahko razčlenimo tudi različne geste in prakse dobrodelnosti posameznika in pomenov, ki so jih imeli akti darovanja. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je tudi, ali so nove organizacijske oblike dolgoročno spreminjale karitativne prakse prebivalstva. SISTEM REŠEVANJA SOCIALNIH VPRAŠANJ V 18. STOLETJU Umeščanje idej češkega razsvetljenca Johanna de Longuevala grofa Buquoya v socialno politiko Habsburške monarhije zahteva tudi kratko predstavitev razvoja odnosa do reveževin socialnih ukrepovmonarhije. Uveljavljenim mejnikom odnosa do revščine, ki jih je utemeljil izvrsten poznavalec zgodovine revščine Hunecke,7 je treba dodati oznako mejnikov politike in teorije revščine, ki jo izvajajo oblasti na različnih ravneh. Deloma njegova delitev predstavlja tudi spremembe v odnosu bogatih do revnih.8 O reformah oskrbe revnih, o njihovi koristnosti, ekonomiki ustanov in resocializaciji so razmišljali že prvi merkantilisti in kameralisti. Problem revščine je predstavljal enega od osrednjih vprašanj merkantilistične 7 Hunecke, Uberlegungen zur Geschichte der Armut, str. 480-512 8 Prim.: Cavallo, The motivations, str. 51. Čeč »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi Ljubezni do bližnjega« 41 družbene teorije. Celoten diskurz pa je bil v 18. stoletju vedno zaznamovan tudi s kriminalizacijo dela revežev in z neizprosnim predstavljanjem dela revežev kot družbi najbolj nevarnega segmenta prebivalstva. Diskurz solidarnosti je bil v 18. stoletju še veliko bolj kot v stoletjih pred tem povezan z diskurzom stigmatizacije, kriminalizacije in odmikanja na rob določenih skupin znotraj obsežnega dela revnega prebivalstva.9 9 Za evropski prostor gl. Jiitte, Poverty and Deviance in na ravneh reprezentacij še katalog k razstavi: Uerlings, Trauth, Clemens, Armut. Za slovenski prostor: Čeč, Revni. 10 V leksikonu novega veka se sicer brez posebne razlage pojavljajo kot samostojni pojmi - otroška revščina, revščina v starosti in revščina žensk (prim.: Lexikon der Neuzeif). Vsekakor pa drugačne okoliščine spreminjajo socialne skupine, ki so najprej deležne solidarnosti. 11 Stolleis, Geschichte; tudi: Stolberg, Homo Patiens. 12 Prim.: Ammerer, Heimat Strafle. 13 Podobne tekste najdemo tudi v brošurah, l. Jože Prinčič OD KOLEKTIVNO- RAZREDNE DO OMEJENE INDIVIDUALNE (SAMO)ODGOVORNOSTI IN SOLIDARNOSTI (1945-1954) K o so maja 1945 v slovenskem prostoru prevzeli oblast komu- nisti, so hoteli po sovjetskem zgledu gospodarsko življenje čim prej preoblikovati, mu dati novo težišče in cilje. Korenita gospodarska in socialna preobrazba ni predpostavljala le nasilne odstranitve vseh oblik kapitalistične ureditve in njihovih nosilcev, vzpostavitve novih materialnih temeljev, uveljavitve novih proizvodnih odnosov in razvojne politike, temveč 188 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti tudi uveljavitev socialistične ljudske psihologije in družbenih vrednot.1 V skla- du z novimi odnosi so se morale preoblikovati tudi vrednote in tem so oblasti posvečale veliko pozornosti. Miselni prevzgoji ljudi in oblikovanju nove, prole- tarske, komunistične morale je bila namenjena še posebej velika pozornost, saj je po učenju partijskih ideologov združevala vse tiste elemente, »brez katerih ni mogoče zmagati v boju za zgraditev socializma in nove družbe«.2 Izpostavljeni nosilci javnih funkcij so poudarjali, da si oblast ne prizadeva za vzpostavitev »nekakšnega kasarniškega socializma, niti ne sivega socializma, v katerem je uničena človeška individualnost, temveč socializma, ki bo povzdignil svobodo in razvoj človeka na najvišjo stopnjo«.3 Na tej stopnji naj bi socialistični družbeni red zagotavljal blagostanje slehernemu delovnemu človeku in ga obravnava kot enakopravnega člana družbe, katerega temeljnega dolžnost naj bi bila delovati v skupno dobro in postaviti kolektivne koristi pred individualne in splošne potrebe nad zasebne. 1 Kidrič, SD, V, str. 279. 2 Vlahovič, O nekaterih vprašanjih, str. 119. 3 Kidrič, SD, V, Razgovor, str. 363. 4 Ljudska pravica-Borba, 2. 11. 1953, Socializem zahteva novega človeka, str. 1. 5 Kidrič, SD, IV, Osvobodilna fronta, str. 412. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne v slovenski družbi še ni bilo pogojev za razmah posameznikove samoiniciative in odgovornosti na delovnem mestu in v podjetju. V skladu z načelom, da graditev socializma ne more biti stvar posameznika ali skupine, temveč vsega ljudstva,4 jo je bilo treba podrediti skupnim, kolektivnim potrebam, zahtevam in merilom. SPREMEMBA IDEOLOŠKE PODLAGE, UVELJAVITEV NOVIH DELOVNIH NAVAD IN VREDNOT Leta 1945 je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) postala voditeljica celotnega družbenega življenja v državi. Osrednje vodstvo si je na vso moč prizadevalo, da bi Partija, ki so jo začeli pisati z veliko začetnico, čim prej postala tudi odločilni dejavnik v proizvodnem procesu, njena organizacija pa »orodje« za upravljanje gospodarstva. »Zato je danes najpomembnejše vprašanje vodilne vloge partije«, je poudarjal leta 1946 Boris Kidrič. »Njen avantgardni značaj se izraža ne samo v tem, da so komunisti prvi pri delu, da najodločneje zastopajo partijska stališča v vsakodnevnem delu, temveč tudi v tem, da se mora ukvarjati z vsemi vprašanji političnega življenja. Partija mora okrepiti svojo vlogo avantgarde in v resnici postati upravljavska sila celotnega življenja v državi«.5 Od članov partije se je torej pričakovalo, da bodo s svojim zgledom pritegnili »široke ljudske množice« k skupni graditvi socializma. Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 189 Po zvezni ustavi iz 31. januarja 1946 je vsa oblast izhajala iz ljudstva in pri- padala ljudstvu. Partijska ideologija je priznavala le delovno ljudstvo, v katerega so spadali poleg delavcev še kmetje in delovna inteligenca, v prvem času po osvoboditvi pa še vsi srednji sloji in »vsi tisti patrioti ne glede na družbeni in gospodarski položaj, ki jim je narod in državni interes nad vsako drugo koristjo«.6 Med temi »ljudskimi silami« je bil najpomembnejši člen delavski razred na čelu s KPJ kot njegovo avantgardo. Predstavljal je najmočnejši »steber«, na katerega se je lahko oprla partijska država pri uresničevanju svojih zamisli, zato je bil predviden kot najpomembnejši proizvodni in tudi kontrolni dejavnik bodočega gospodarskega razvoja.7 Zaradi vodilne vloge se je od delavcev pričakovalo, da bodo delali več, kot se je od njih zahtevalo v normalnem delovnem času, da bodo svoje delovne napore povezali z vztrajnostjo in iznajdljivostjo in da bodo nepre- stano dvigali produktivnost.8 6 Ljudska pravica, 6.5.1945, Ljudske sile na čelu z delavskim razredom so vzele oblast, str. 2. 7 Ljudska pravica, 31.5.1945, Maršal Tito govori z zastopniki žena, mladine in delavcev, str. 1. 8 Ljudska pravica, 5.6.1945, Moč ljudskih množic, str. 1. 9 Petletni plan, str. 8. 10 Ljudska pravica, 22.1.1947, Lenin in naša borba, str. 1. 11 Vlahovič, O liku komunista, str. 56. 12 Drnovšek, Zapisniki, str. 43. 13 Ljudska pravica, 11. 6. 1945, Govor Edvarda Kardelja na Kongresnem trgu, str. 1. Da pa bi bilo delovno ljudstvo pripravljeno slediti vladajoči partiji pri uresničevanju revolucionarnega programa, ga je bilo treba miselno prevzgojiti,9 mu »vcepiti« kolektivno zavest10 in vrednote, na katere je prisegala KPJ. Poteze in vrednote, ki so bile lastne komunistom, so torej morale postati »poteze značaja vsega našega ljudstva«.11 Vrednote, ki so postale sestavni del nove gospodarske stvarnosti, lahko raz- delimo na več skupin. V prvo so sodile vrednote splošno političnega in zdru- ževalnega značaja, ki so postale obvezen spremljevalec gospodarske dejavnosti. Med njimi je bila do leta 1948 na prvem mestu Sovjetska zveza kot zgled, ki je s svojo ideologijo, politično ekonomijo in centralno planskim gospodarstvom predstavljala vzorec za oblikovanje jugoslovanske gospodarske ureditve in novih proizvodnih odnosov. V Sloveniji so poleg »boljševiškega odnosa do stvari«,12 poudarjali tudi velike zasluge ZSSR pri osvoboditvi naše republike. Edvard Kardelj je v javnem nastopu junija 1945 rekel: »Če je en narod na svetu dolžan večno zahvalo Sovjetski zvezi in sovjetskim narodom ter slavni Rdeči armadi, tedaj je to slovenski narod (....). Mi se imamo zahvaliti predvsem Sovjetski zvezi za zmago in za perspektivo srečnejše bodočnosti, ki se danes odpira pred nami. In zato je naša hvaležnost Sovjetski zvezi, sovjetskim narodom in slavni Rdeči armadi ter velikemu Stalinu brezmejna in večna«.13 Do imformbirojevskih dogodkov so bile vse javne manifestacije, javni nastopi in mitingi prežeti s predstavitvijo Sovjetske 190 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti zveze kot države velikih uspehov in uspešne graditve pravičnih socialističnih odnosov. Čisto v ospredju med vrednotami te prve skupine je bila tudi domovina, Jugoslavija, ki je poleg političnega bratstva in enakosti simbolizirala tudi eko- nomsko enotnost, solidarnost in federativno, to je skupno industrijsko izgradnjo. Ker je načelo federativne graditve predpostavljalo omejitev lastnih, tj. nacionalnih razvojnih načrtov, v Sloveniji ni dobilo večinske podpore. Četudi so vodilni partijski funkcionarji vseskozi napovedovali boj slovenskemu gospodarskemu partikularizmu, provicializmu in ozkogrudnosti, in si močno prizadevali, da bi »slehernega delovnega človeka« prepričali, daje treba »osredotočiti vse sile v državi in usmerjati razvoj z enim planom«, da bi dosegli glavni cilj na gospodarskem področju, to je zgraditev v vseh pogledih močne jugoslovanske države.14 »Brez ustvarjanja jugoslovanske zavesti«, je poudarjal Edvard Kardelj, »ni mogoče ustvariti velikih stvari in tesneje povezati narode v skupnem ustvarjalnem delu«.15 14 Kidrič, SD, IV, str. 180-181. 15 Ljudska pravica, 20.11.1946, Ustavodajna skupščina je na drugi seji izvolila svoje Predsedstvo, str. 1-2. 16 Kidrič, SD, IV, str. 66. 17 Ljudska pravica, 24.2.1946, Pomen in značaj udarniškega dela, str. 2. 18 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 167-168. 19 Prav tam, str. 168. V drugi skupini so bile vrednote, povezane z graditvijo proizvodnih odnosov. Med njimi je bila najpomembnejša vrednota delo, ki mu je v socialistični ideologiji pripadlo posebno mesto. V šolah, proizvodnih obratih in uradih so še dolga leta visele parole, na katerih je bilo z velikimi črkami napisano »Delu čast in oblast«. Delo je v socialistični družbi postalo »izvir in podlaga za naše blagostanje«, je razlagal Boris Kidrič.16 Postalo je najvišja družbena vrednota17 in tudi najpomembnejša dolžnost delovnega ljudstva, zato se je od njega upra- vičeno pričakovalo in tudi zahtevalo, da »izvrši vse, kar je potrebno za utrditev gospodarstva«, da bodo potem lahko industrijska proizvodnja, prehrana in tudi trgovina »tekli kot še nikdar«.18 V novi družbeni zavesti je postal pojem delovna dolžnost raztegljiv in večplasten. V povojnem razdejanju, ko so bili porušeni ali poškodovani mnogi industrijski, stanovanjski in infrastrukturni objekti in je primanjkovalo vsega, kar so potrebovali za obnovo, od gradbenega materiala do prevoznih sredstev, goriva in surovin, so postali delovni napori, tako v prostovoljni kot prisilni obliki, osrednji proizvodni in tudi obnovitveni dejavnik. Zato so poleg rednega delovnega časa, ki ni bil več omejen le na osem ur, temveč je trajal toliko, kot je bilo treba, da bi pravočasno izpolnili proizvodne in druge plane, uvedli še več vrst dopolnilnega in obveznega dela. Največjo težo je imelo prostovoljno in brezplačno delo, ki je v času obnove postalo »osnovni pogoj za ustvarjanje socialističnega gospodarstva«19 in dokaz, da je v socializmu Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 19 1 delo »prenehalo biti suženjsko breme ter je postalo zadeva časti in slave, zadeva ponosa in junaštva«.20 Najbolj razširjena oblika prostovoljnega dela, ki je zaje- la vse državljane, so bile množične delovne akcije, ki so bile organizirane v popoldanskem času, ob nedeljah in drugih rednega dela prostih dnevih. Oblast je načrtno razvijala nov odnos do dela in pričakovala, da bo z njegovo uveljavitvijo zagotavljala množični delovni polet, v katerem je videla »najboljše jamstvo ne le za ohranitev doseženih pridobitev, temveč tudi za njihovo nadaljnje širjenje na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja«.21 Po njenem se je nov odnos do dela najbolj izražal v socialističnem tekmovanju in udarništvu, delovni disciplini, varčevanju in ustvarjalni iniciativi. Po sovjetskem zgledu je bila tudi v Jugoslaviji socialističnemu tekmovanju med posameznimi podjetji v republiškem in državnem merilu, pa tudi znotraj podjetij med posameznimi oddelki in delavci, namenjena osrednja vloga pri pospeševanju proizvodnje in preseganju planskih zadolžitev.22 Leta 1946 seje začelo večletno obdobje neprestanih tekmovanj, ki naj bi s krepitvijo delovne discipline in požrtvovalnosti »končno pripomoglo do tega, da dobimo delavca in nameščenca, sposobnega za nov družbeni red«.23 Podjetja so tekmovala v izpolnjevanju planov (proizvodnega, investicijskega), preseganju norm, zniževanju cen in proizvodnih stroškov, izboljšanju kakovosti izdelkov, prihranku surovin in pogonskega goriva, delovni disciplini, opravljenem številu prostovoljnih delovnih ur itn. Najbolj množična in tudi časovno najdaljša, saj so trajala po več mesecev, so bila vsakoletna tekmovanja v počastitev prvega maja. Zajela so vsa gospodarska področja in velik del podjetij po vsej državi.24 Večmesečna so bila tudi tekmovanja v počastitev kongresov KPJ25, LMJ, ESJ, 20 Ljudska pravica, 11.1. 1946, Razvijajmo delovni polet in tekmovanje!, str. 1. 21 Rankovič, Borba za nadaljnji razvoj, str. 25. 22 Sovjetska teorija je socialistično tekmovanje uvrstila med najpomembnejše dejavnike razvoja proizvajalnih sil v stadiju socializma. Ta posebna vrsta dela, ki je temeljila na načelu tovariškega sodelovanja in socialistične vzajemne pomoči, je vse svoje prednosti pokazala v množični obliki oziroma uporabi. Pri njeni predstavitvi so sovjetski načrtovalci izpostavili, da njegovi rezultati niso namenjeni osebnemu bogatenju, temveč splošnim koristim in potrebam. - Glej: Ostrovitljanov, str. 28-39. 23 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 169. 24 Leta 1947 je prvomajsko tekmovanje trajalo od januarja pa do konca aprila. V tekmovanju med rudarskimi podjetji je v Sloveniji prvo mesto pripadlo trboveljskemu rudniku, ki je v jugoslovanskem merilu zasedel drugo mesto. Rudnik je proizvodni plan presegel za 18,3 %, znižal proizvodne stroške za 10 %, storilnost pa dvignil za 17,1 %. Med tekstilnimi podjetji je bila Predilnica in tkalnica v Tržiču proglašena za najboljši delovni kolektiv v državi; proizvodni načrt je presegla za 12 %. Peko iz Tržiča je dosegel prvo mesto v tekmovanju usnjarske industrije v držav: povprečno je na mesec povečal proizvodnjo za 15,1 %. Železarna Štore je proizvodni plan presegla za 92 % in dosegla prvo mesto med metalurškimi podjetji v republiki. Za najboljše gradbeno podjetje v republiki je bilo proglašeno podjetje, ki je gradilo hidroelektrarno Mariborski otok. 25 V Sloveniji se je tekmovanje v počastitev V. kongresa KPJ začelo konec maja 1948, ko so delavci mariborske Predilnice in tkalnice s svojega množičnega sestanka poslali CK KPJ pozdravno pismo s priloženimi delovnimi obveznostmi, ki so jih sklenili opraviti v naslednjih mesecih. Ob tej priložnosti je podjetje pozvalo k tekmovanju vse tekstilne obrate v republiki. Temu zgledu so sledile 192 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti OF. Po teden in še več so trajala tekmovanja v počastitev oktobrske revolucije in raznih drugih obletnic, pomembnih v zgodovini revolucionarnega delavskega gibanja. Veliko pozornost so javni mediji namenjali tekmovanjem mladinskih delovnih brigad, frontnih brigad in tekmovanju pred volitvami.26 skoraj vse sindikalne organizacije v Sloveniji. V tekmovanju, ki je potekalo do konca V. kongresa KPJ, so posamezna podjetja presegla vse tekmovalne rezultate. Tako je Prešernova delovna brigada v Železarni Jesenice presegla proizvodni plan za 97 %, posamezni oddelki v Tovarni emajlirane posode v Celju pa od 132 % do 325 %. Najboljše tekmovalne rezultate so dosegla podjetja na območju mesta Maribor, po strokah pa so bila najboljša tekstilna podjetja. 26 Od 10. do 17. marca 1948 se je predvolilnega tekmovanja (pred volitvami v okrajne LO) v Ljubljani udeležilo 25.676 članov OF. Opravili so 119.275 prostovoljnih delovnih ur, od tega 100 000 na gradbiščih in 19.000 v proizvodnji. 27 Konec aprila 1946 je bil sprejet zvezni pravilnik o načinu in pogojih za proglasitev udarnikov. Po tem pravilniku je udarnik lahko postal tisti, ki je »individualno ali kolektivno« sodeloval v delovni tekmi in je pri osemurnem delovnem času presegel normo najmanj za 20 %, pri čemer kakovost izdelkov ni bila prizadeta. Nadalje tisti, ki v času tekmovanja sicer niso presegli norme in proizvodne naloge, so pa prihranili material, gorivo, mazilo itn. za najmanj 10 %, pod pogojem, da ni trpela niti proizvodnja niti stroji. In tretjič tisti, ki so s svojimi predlogi in iznajdbami racionalizirali, pospešili proizvodnjo ali zagotovili materialno korist. Pravilnik je določal tudi materialne ugodnosti. Udarniki so bili upravičeni do posebnih kart, ki so jim zagotavljale predpravice do nakupa vozovnic, vstopnic za gledališke in kino predstave, pri zdravniških pregledih in namestitvah v bolnišnicah. Upravam podjetij je dal tudi možnost predlaganja denarnih nagrad tistim, ki so se še posebej izkazali. 28 Leta 1946 je bilo v Sloveniji proglašenih 1444 udarnikov. Leta 1947 se je njihovo število dvignilo na 6972. Leta 1948 jih je bilo 10.761, leta 1949 pa 19.920. Skupaj je bilo torej do konca leta 1949 proglašenih 38.397 udarnikov,- Ljudska pravica, 19.1.1950, Število udarnikovje poraslo z letom 1947 na 275,67 %, str. 3. 29 Kidrič, SD, IV, str. 87; isti, SD, V, str. 272. Udarniško delo je bilo sestavni del socialističnega tekmovanja. Njegov cilj je bil trajna rast industrijske proizvodnje. Oblast si je prizadevala, da bi udarništvo, katerega bistvo je bila racionalizacija proizvodnje in povečanje delovne produk- tivnosti, dobilo razsežnosti množičnega gibanja, kot se je to zgodilo v ZSSR, in da bi bili udarniki podobno spoštovani, kot so bili junaki iz časa vojne. Že spomladi leta 1946 so bili določeni pogoji, ki jih je bilo treba izpolniti za pridobitev tega častnega naziva, in tudi materialne ugodnosti, ki so jih udarniki prejeli kot nagrado.27 Do konca leta 1949 je bilo v Sloveniji proglašenih okoli 39.000 udarnikov.28 Prispevek prostovoljnega udarniškega dela zaposlenih delavcev in ostalega prebivalstva je bil velik, saj je bila glavnina obnovitvenih del v prvih dveh povojnih letih opravljena z brezplačno delovno silo in z minimalnimi finančnimi sredstvi. Z leti je pripravljenost prebivalstva za prostovoljno in udarniško delo upadala in je na začetku petdesetih let že povsem popustila. Najdlje, skoraj do konca druge jugoslovanske države, so se obdržale mladinske delovne brigade. Z delovno disciplino je bilo tesno povezano povečanje proizvodnje, zato je morala postati »stvar politične zavesti« in osrednja planska naloga.29 Tudi velik poudarek na inovatorstvu oziroma iznajditeljstvu je bil odraz družbeno-političnih sprememb in novega odnosa do dela. Kot »najboljši delavski in strokovni kadri, Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 193 ki v stopnjevanem poletu izpolnjujejo tehnično znanje in znanost«, so iznajditelji postali vzor iznajdljivosti, točnosti in natančnosti pri delu. Predstavljeni so bili kot »ljudje, ki ne poznajo stagnacije, ki ne poznajo konzervativizma, temveč korakajo smelo in rušijo vsa zastarela pojmovanja tehnike« ter tako najdosledneje uresničujejo rek: tehniko ljudstvu in za ljudstvo.30 V prvih povojnih letih, ko je bil uvoz strojne opreme omejen, so prav inovatorji s svojimi tehničnimi rešitvami v številnih tovarnah preprečili ustavitev proizvodnje.31 30 Ljudska pravica, 1. 5.1947, Razmah iznajditeljstva-eden osnovnih pogojev za izvedbo petletke, str. 10. 31 Med posebej izpostavljenimi je bil Edo Bregar-Don, ki jeleta 1946 s svojimi izumi preprečil ustavitev proizvodnje v Tovarni celuloze v Goričanah. Najprej je iz starih strojev izdelal stroj za izdelavo klobučevine, potem pa še tesnilo za cevi na največjem parnem kotlu. Omeniti je treba tudi direktorja Kemične tovarne v Medvodah, prof. Vladimirja Ličena, ki je s svojimi iznajdbami izboljšal proizvodni proces v tovarni izolacijskih plošč v Ilirski Bistrici. 32 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 169. 33 Komunist, 1951, št. 4-5, O osnutkih novih gospodarskih zakonov, str. 19. Pomembna dolžnost »delovnega človeka« je bilo dejavno sodelovanje v boju proti notranjim sovražnikom. »Vsakdo lahko pomaga pri izgradnji tudi tako, da na delu s pažnjo proti vsakemu posamezniku razkrinkuje malomarneže in saboterje. To ni denunciacija,« je v svojem govoru v Mariboru junija 1945 poudaril minister Franc Leskošek, temveč »dolžnost in čast vsakega delavca«. Molčečnost je veljala za greh. Kategorija notranjih sovražnikov je bila zelo široka. Poleg špekulantov, saboterjev, črnoborzijancev, vojnih dobičkarjev, delomrznežev in drugih »parazitov ljudstva« so v obravnavanem obdobju vanjo šteli še člane nemške manjšine in Kulturbunda, narodne izdajalce, pa tudi vse tiste, ki so rušili delavsko enotnost in cepili njene vrste«. Proti njim je začela oblast biti »neizprosen boj«, hotela jih je čim prej »odstraniti iz naše skupnosti in jih napraviti neškodljive«.32 KOLEKTIVNA ODGOVORNOST IN RAZREDNA SOLIDARNOST V ČASU CENTRALNO PLANSKE UREDITVE V obdobju administrativnega upravljanja gospodarstva, to je v letih 1945 do 1950, je država nastopala kot »vseobsegajoč in vsemogočen gospodarski mono- pol, ki ga upravlja uradniški aparat«.33 V imenu delavskega razreda si je prilastila in tudi nastopala kot lastnik osnovnih proizvodnih sredstev. Njena lastninska pravica nad njimi je bila nedeljena in neomejena. Po določilih zakona o državnih gospodarskih podjetjih iz leta 1946 so bili za njihovo vodenje imenovani direk- torji oziroma ravnatelji. Podjetja, za katera se je tedaj že začel uporabljati naziv delovni kolektivi, so vodih po predpisih, pravilih podjetja in navodilih pristoj- nega državnega organa. Z letom 1947 je moral direktor »oblast« v podjetju deliti s sekretarjem tovarniške partijske organizacije in predsednikom sindikalne 1 9 4 P o mi sli n a j utri; O z g o d o vi ni ( s a m o) o d g o v or n o sti p o dr už nice. Del o v ni k ole kti v, t o je vsi za p osle ni v p o djetj u, pri nje g o vi u pra vi nis o bili u deleže ni, s o pa la h k o pre k o si n di kal ne or ga nizacije dajal dire kt orj u pre dl o ge za večj o pr o d u kti v n ost, iz b oljša nje del o v ni h p o g oje v. O ne pra vil n osti h pri nje g o ve m del u s o la h k o o b vestili prist oj n o drža v n o u pra v o ozir o ma dire kcij o. V pr ve m o b d o bj u s ocialistič ne drža ve s o t orej dela vci la h k o nast o pali le v vl o gi s vet o valca i n s o zat o i meli p osre de n v pli v pri u pra vlja nj u p o djetja. Nji h o v o plač o s o d ol očale ure d be vla de. Siste m n or m je le del o ma s p o d b ujal p osa mez ni ka, p o g ost o na š k o d o ostali h. O blast je o d dela vca priča k o vala i n t u di za hte vala, da se otrese stari h na va d i n naz or o v, ter ose b ne k oristi p o dre di s k u p ni m dr už be ni m i n razre d ni m i nteres o m. » Vsa k p osa mez ni k se b o m oral o pre deliti «, je p o u darjal B oris Ki drič, kajti »t u ne b o sre di ne «, te m več se b o d o » vse s p os o b n osti p osa mez ni ka merile p o nje g o vi pre da n osti drža vi «. 3 4 V n o vi h dr už be ni h raz mera h se b o m oral »sle her ni drža vlja n na vzeti d u ha, ki je v o dil b orce s k ozi v oj n o «, pre vzeti ga b o m orala »e n o d uš na i n za vest na drža vlja ns ka disci pli na «, ki za hte va za vest n o iz p ol nje va nje o dre d b nar o d ne o blasti. 3 5 Naj p o me m b nejši za k o ni, k ot sta bila usta va i n za k o n o pr ve m petlet ne m pla n u, sta k ot naj višj o d olž n ost i n čast vsa ke ga drža vlja na F L RJ p osta vila ma ksi mal ne del o v ne na p ore, iz p ol nje va nje pla ns ki h nal o g i n še dr u gi h za hte v dr už be ne s k u p n osti. 3 4 Lj u ds ka pra vica, 1 5. 5. 1 9 4 5, V b oj za o b n o v o, str. 2. 3 5 Lj u ds ka pra vica, 3 0. 5. 1 9 4 5, Za za vest n o nar o d n o disci pli ni, str. 2. 3 6 Lj u ds ka pra vica, 5. 9. 1 9 4 8, B or ba za s ocialize m v J u g osla viji i n V. k o n gres K PJ, str. 1- 2. 3 7 Vla h o vič, O li k u k o m u nista, str. 5 2- 5 3. 3 8 Vla h o vič, O ne kateri h v praša nji h, str. 1 2 0. 3 9 Lj u ds ka pra vica, 1 0. 1 0. 1 9 4 6, Za pra vil n o t ol mače nje naše li nije, str. 1. N o vi čl o ve k, katere ga p o d o b o s o risali partijs ki i de ol o gi v pr vi h leti h p o k o nc u dr u ge s vet o v ne v oj ne, je m oral biti nese biče n, is kre n, p o g u me n, s kr o me n i n vztraje n. 3 6 Biti je m oral t u di o dl oče n i n ni s mel bežati pre d o d g o v or n ostj o. 3 7 Naj p o me m b nejša o d g o v or n ost i n še zlasti t u di m oral na o b vez n ost vsa ke ga pri pa d ni ka re v ol uci o nar ne ga razre da je bila, da » d o k o nca iz p ol ni d olž n ost d o s v oje ga razre da, d o s v oje ga lj u dst va, i n da daje i nteres o m s k u p n osti pre d n ost pre d ose b ni mi i nteresi «.3 8 Iz p o ve da ne ga la h k o za klj uči m o, da je o blast v pr ve m o b d o bj u s ocialistič ne ga raz v oja p osa mez ni k u pre d pisala, d ol očila, o dre dila vrste o d g o v or n osti i n za hte vala, da ji h je t u di ures niče val. Te o d g o v or n osti pa nis o bile o pre delje ne v i n di vi d ual ne m s misl u, te m več s o bile k ot cel ote n vre d n ost ni siste m p o vse m p o dreje ne s k u p ni m ozir o ma k ole kti v ni m i nteres o m i n p otre ba m. Zat o partijs k o izraz osl o vje iz te ga o b d o bja p oj ma sa m o o d g o v or n osti p osa mez ni ka ne p oz na i n ga t u di ne u p ora blja. Če pa ga je že, pa je veljal o le za čla ne k o m u nistič ne stra n ke, o d kateri h se je v vsa ke m tre n ut k u priča k o val o i n za hte val o, da i maj o » veli k o za vest o d g o v or n osti «. 3 9 Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 195 Tudi pojem solidarnosti je vladajoča politika v letih 1945 do 1950 razumela in ga zato tudi uporabljala v kolektivnem smislu. Kot pomembno načelo proletarske morale je v prvi vrsti predpostavljala medsebojno pomoč v odnosih med posameznimi narodi in tudi državami. Prednost je seveda dajala krepitvi vseh oblik solidarnosti med slovanskimi narodi, ki so bili »stoletja razdeljeni, sedaj pa je prišel čas, da se tesno povežejo v nepremagljivo silo«.40 Med posameznimi državami je Jugoslavija največ gospodarske pomoči namenila Albaniji. Vse do informbirojevskih dogodkov ji je redno zagotavljala znatno materialno, denarno in strokovno pomoč.41 40 Ljudska pravica, 5. 12.1946, O sodobnem slovanskem gibanju, str. 1. 41 Hadalin, Jugoslovansko-albanski gospodarski odnosi, str. 131-150. 42 Čepič, Obravnava ključnih vprašanj, str. 136. 43 Prinčič, Slovenska industrija, str. 38-39. Gospodarska solidarnost med jugoslovanskimi narodi je bila sestavni del politike bratstva in enotnosti. Kot pomembni povezovalni vrednoti so ji precej pozornosti namenili že v razpravah o povojni ureditvi in prvih nalogah pri prev- zemu oblasti, ki so potekale v okviru Študijske komisije in posameznih odsekov pri Predsedstvu SNOS. Ko so decembra 1944 obravnavali finančno problematiko, so posamezni referenti izpostavili, da bodo morale gospodarsko uspešnejše federalne enote pomagati revnejšim, manj razvitim federalnim enotam tako, da se bo del njihovega deleža v državni proračun namenil za pokritje primanjkljaja manj razvitih federalnih enot. Takšno načelo solidarnosti in pomoči naj bi veljalo tudi znotraj federalne enote kot oblika pomoči manj razvitim okrožjem oziroma okrajem in krajem.42 Leta 1947 pa je gospodarska solidarnost med jugoslovanskimi narodi postala temeljna sestavina razvojne politike in prvega petletnega gospodarskega načrta, kajti »bratstvo in enakost naših narodov bi ostala prazna fraza, če (petletni) plan ne bi (...) omogočil gospodarskega in kulturnega dviga zaostalih republik in odstranitev razlik v razvojni stopnji«. Iz tega je sledilo, da je treba v času prve petletke »največ investirati tam, kjer je gospodarstvo najmanj razvito«, ter najtežje breme industrializacije naložiti razvitejšim republikam. Po Kidričevem mnenju bi se morali za tako politiko zavzemati do takrat, ko bodo »zaostale republike v revolucionarnih skokih dosegle, in če bodo imele naravne pogoje, tudi presegle, razvite republike«. Prvi petletni plan gospodarskega razvoja FLRJ, ki je bil sprejet spomladi 1947, je predvidel, da se bodo LR Bosna in Hercegovina, Makedonija in Črna gora razvijale dvakrat hitreje kot bolj razvite republike. V skladu z zakonom je bil večji del investicij namenjen za graditev novih industrijskih objektov, skoraj vsi pa so bili »locirani« na ozemlju gospodarsko manj razvitih republik.43 Predpisana solidarnost med gospodarstvi posameznih republik je prišla najbolj do izraza najprej pri gospodarski obnovi, nato pa pri pospešeni elektri- 196 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti fikaciji in industrializaciji države. V letih 1945 in 1946 so slovenska gradbena podjetja v posameznih federalnih enotah obnavljala v vojni prizadete infra- strukturne, stanovanjske in javne objekte ter prevzela graditev posameznih elektroenergetskih in industrijskih objektov.44 V naslednjih letih se je morala slovenska industrija odreči precejšnjemu delu ustvarjene akumulacije ter preusmeriti svojo proizvodnjo za zadovoljevanje potreb široke porabe, izvoza in uvoza in industrijske izgradnje za celo državo. Slovenija je nadaljevala s pošiljanjem gradbene opreme in strokovnjakov v druge dele države. Podjetjem v drugih republikah je morala odstopiti del osnovnih sredstev pa tudi strojne in druge opreme, ki je bila dodeljena Jugoslaviji na račun reparacij, dobav od Unrre in pomoči zahodnih zavezniških držav.45 Medrepubliška gospodarska solidarnost ni bila enosmerna. Na račun solidarnostne pomoči so tudi posamezna slovenska podjetja prejela del potrebnih strojev in opreme iz drugih republik.46 44 Prav tam, str. 29. 45 Prav tam, str. 85-86. 46 Leta 1948 je usnjarsko podjetje Indus iz Ljubljane prejelo del strojne opreme iz kombinata Borovo (Hrvaška), naslednje leto pa tovarna usnja Standard iz Kranja stroj za numeriranje z elektromotorjem od srbskega podjetja Balkan Niš. Leta 1950 je Karlovačka industrija kože odstopila dva stroja in prešo Tovarni usnja Slovenske Konjice. 47 Ljudska pravica, 16. 11. 1946, S tem, da bomo pomagali drug drugemu, bomo utrjevali enotnost naših narodov, str. 4. V tem času je oblast načrtno krepila in spodbujala solidarnost na ravni podjetij. Eden prvih in najodmevnejših primerov je bila solidarnostna pomoč Rudniku rjavega premoga Ravna Reka, ki ni mogel doseči predvidene proizvodnje. Na pomoč so priskočili rudarji iz vse države. Izdelan je bil vrstni red rudnikov, ki naj bi sodelovali pri jamskih in zunanjih delih. V akciji, ki se je začela septembra 1946 in trajala več kot eno leto, so sodelovali tudi slovenski rudniki. Prvi se je v akcijo vključil premogovnik iz Zagorja.47 V letih 1945 do 1950 je blagovna menjava med posameznimi republiškimi gospodarstvi potekala na podlagi podrobnih planskih razdelilnikov in kontin- gentov, ki jih je za posamezna časovna obdobja odredila Zvezna planska komisija, razdelala pa so jih posamezna zvezna ministrstva. Tako kot druge republike je tudi Slovenija v tej centralistični gospodarski ureditvi nastopala v dveh vlogah. Kot glavna porabnica je za vzdrževanje tekoče proizvodnje in zagotavljanja redne oskrbe in prehrane prebivalstva iz drugih republik prejemala manjkajoče surovine in živila. Kot glavna proizvajalka pa je morala posamezne presežke pri proizvodnji in pridelavi odstopati republikam, kjer jih je primanjkovalo. Obe vlogi sta bili izraz stvarnega položaja Slovenije in njenega gospodarstva. Slovenija je bila glede večine živil odvisna od uvoza iz drugih republik. Ob tem pa je s svojo industrijsko proizvodnjo pokrivala znaten del potreb po kovinskih, tekstilnih, usnjarskih in še drugih industrijskih proizvodih v drugih delih države. Kljub Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 197 prizadevanjem oblasti se medrepubliška solidarnost na gospodarskem področju med prebivalstvom ni nikoli ukoreninila. Predvsem s političnega stališča je bila zelo pomembna razredna solidarnost, to je utrditev zveze med delavci in delovnimi kmeti, se pravi z bajtarji ter z malim in srednjim kmetom. Pobuda je bila na strani delavcev oziroma podjetij, ki so že leta 1945 iz svojih (in mestnih) zalog začeli na podeželje pošiljati tekstilno in drugo industrijsko blago. Leta 1946 so mariborska podjetja ob koncu tedna organizirala delovne obiske v vaseh. Delavci so geslo »pomagajmo drug dru- gemu« uresničevali tako, da so pomagali pri kmečkih delih, popravljali orodje, kmečke in druge stroje, na koncu dneva pa so skupaj pripravili miting s kultur- nim programom.48 Z letom 1946 so na sindikalnih in drugih kongresih kot eno od pomembnejših nalog sprejeli učvrstitev povezave med delavci in kmeti.49 Oblast je začela načrtno vključevati mlajši del kmečkega prebivalstva v množične prostovoljne delovne akcije, mladinske delovne brigade, frontne delovne brigade in številna delovna tekmovanja. 48 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 167. 49 ARS, AS 546, Zapisnik I. svobodnega kongresa delavcev in nameščencev usnjarsko predelovalne industrije Jugoslavije, 24.-26.2.1946. 50 Komunist, 1951, št. 4-5, O osnutkih novih gospodarskih zakonov, str. 20. ŠIRITEV SISTEMSKE PODLAGE: NOVI GOSPODARSKI SISTEM IN DELAVSKI SVETI Zaradi informbirojevskih dogodkov in tudi zahtev vodilnih zahodnih držav, ki so svojo pomoč pogojevale s sistemskimi spremembami, je jugoslovansko partijsko vodstvo v letih 1949-1951 sprejelo zasnovo novega gospodarskega sistema. Nova gospodarska miselnost je bila srednja pot med staro partijsko miselnostjo, da mora država še vedno usmerjati temeljna gospodarska gibanja, in novimi proizvodnimi odnosi, ki so zahtevali večjo poslovno in proizvodno samostojnost podjetij in bolj uravnotežena gospodarska gibanja. Novi gospo- darski sistem, ki je uradno začel veljati 1. januarja 1952, zato ni več temeljil na državni lastnini proizvodnih sredstev ter njihovem upravljanju in podrobnem administrativnem načrtovanju, temveč na družbeni lastnini, na družbenih planih in samostojnih planih delovnih organizacij, na delnem upoštevanju zakonitosti tržnega gospodarstva in na delavskem upravljanju. Po novi zakonodaji so imeli državni organi pravico in dolžnost, da se vmešavajo v gospodarsko delovanje gospodarskih organizacij le, če je »grozilo, da bodo s subjektivno dejavnostjo porušile temeljne proporce družbenih planov«.50 Na začetku petdesetih let je prišlo še do nekaterih sprememb v gospodarsko politični ureditvi, ki so pomembna za našo obravnavo. Na področju državne 198 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti uprave je bila izvedena decentralizacija. Zvezna in republiška vlada sta zmanjšali število uslužbencev, razpustili aparat centralnega planiranja z ministrstvi in jih nadomestili s sveti in direkcijami, ki so prevzeli koordinacijo in upravo posame- znih gospodarskih področij in dejavnosti. Še pomembneje je bilo, da sta se spremenila položaja direktorja in podjetij. Direktorje postal javni delavec in hkrati uslužbenec podjetja. Še vedno gaje imenoval državni organ, vendar v sporazumu z delavskim svetom in upravnim odborom. Kot uslužbenec podjetja, ki je bil odgovoren za svoje delo upravnem odboru, je moral varovati interese podjetja. Kot direktor pa je bil odgovoren za upoštevanje zakonitosti in za izvajanje predpisov.51 Podjetja so dobila več pristojnosti pri načrtovanju proizvodnje in sprejemanju poslovnih odločitev, ki so bile vezane na tržišče. Tako je pojem socialističnega podjetja dobil novo vsebino. Boris Kidrič, duhovni oče novega gospodarskega sistema, ga je opredelil kot proizvodno-komercialno gospodarsko organizacijo, ki v sklopu socialistične blagovne proizvodnje proizvaja in zamenjuje blago, pri čemer kot ekonomsko-pravni individuum upošteva veljavne predpise.52 51 Fikfak, Prinčič, Biti direktor, str. 59. 52 Kidrič, SD, VI, str. 156-157. 53 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Zapisnik konference s sekretarji okrajnih komitejev ZKS, 27.1. 1953. 54 Delo, 1951, št. 2-3, Edvard Kardelj: Deset let ljudske revolucije, str. 66. Razvojni skok in krepitev ekonomske moči podjetij sta bila sestavni del t. i. pro- cesa deetatizacije, to je postopnega zmanjševanja državnih funkcij pri upravljanju gospodarstva in njihovega prenašanja na zaposlene delavce oziroma neposredne proizvajalce. Prvo obdobje delavskega upravljanja, v katerem so delavski sveti in upravni odbori prevzeli kolektivno odgovornost za poslovanje podjetij, se je začelo konec leta 1949 in je trajalo do leta 1954. Partijski ideologi so delavsko upravljanje obravnavali kot »instrument revolucije, stvar z družbeno politično vsebino«.53 To je pomenilo, da ga niso nameravali omejiti le na operativno- poslovne zadeve. Delavski sveti so bili od vsega začetka predvideni kot oblike, v katerih se bosta lahko »vse bolj razvijala osebna ustvarjalna iniciativa in spo- sobnost posameznika«.54 Edvard Kardelj je maja 1949 v govoru ob sprejemu zakona o ljudskih odborih napovedal, da bodo delavski sveti zelo pomembni za nadaljnje izpopolnjevanje socialistične metode vodenja gospodarstva. Priprave so se na zvezni ravni začele proti koncu leta 1949. Decembra so republiška sindikalna vodstva in izbrana državna podjetja prejela navodila za ustanovitev in delo delavskih svetov. Kot je bilo zapisano, »bodo delavski sveti dejavno sodelovali pri reševanju vseh najpomembnejših vprašanj podjetja in pomagali pri pospeševanju proizvodnje in dela v podjetju, zlasti še tistega, ki je bil povezan z uresničevanjem planskih nalog.« V Sloveniji so se volitve delavskih svetov začele januarja 1950. Do sprejetja temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji 27. junija Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 19 9 1950 je bilo v naši republiki izvoljenih 167 delavskih svetov.55 Omenjeni temeljni zakon je podrobneje opredelil pristojnosti delavskih svetov. Najpomembnejše so bile potrjevanje temeljnih planov in sklepnih računov podjetja, upravljanje posameznih skladov in razdeljevanje tistega dela akumulacije, ki je ostala na razpolaganju podjetju.56 Volitve v delavske svete so bile izvedene jeseni 1951.57 Naslednje volitve so bile februarja in marca 1952. Z njimi se je še razširil krog ljudi, ki so imeli neposreden vpliv na upravljanje podjetja. 55 Vodušek, Začetki samoupravljanja, str. 74-77. 56 Poleg zgoraj navedenih so bile med pristojnosti delavskega sveta še: sklepanje o gospodarjenju podjetja; izdajanje pravil podjetja; volitve , razrešitve in menjanje upravnega odbora; obravnavanje poročil o delu upravnega odbora, obravnavanje njegovih posameznih sklepov in sklepanje o odobritvi njegovega dela.- UL FLRJ, št.43/391, 5. 7. 1950, Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih. 57 Skupaj je bilo leta 1950 v delavske svete in upravne odbore v Sloveniji izvoljenih 17.899 delavcev in uslužbencev. - Delo, 25. 3. 1951, Nov korak, str. 1. 58 Vodušek, Začetki samoupravljanja, str. 96. 59 Drnovšek, Zapisniki, str. 248. 60 ARS, AS 1589, III, šk. 1, Zapisnik 5. plenarnega zasedanja CK KPS, 16. in 17. 2.1951. 61 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 197-198. Obdobje prvega mandata delavskih svetov (1950-1952) označujemo pred- vsem kot čas pridobivanja izkušenj v lastnem delovanju in pravicah, saj je takrat veljavna gospodarska zakonodaja še ovirala kakršno koli samostojnost podjetja.58 Tudi pogoji gospodarjenja so bili v prvem letu zaradi suše in posledic gospodarske blokade informbirojevskega tabora še vedno zelo slabi. Evforiji ob izvolitvi je sledila pasivizacija.59 V naslednjih mesecih so bili delavski sveti tudi po partijskih ocenah zelo nedejavni.60 Tako kot v številnih drugih slovenskih mestih se je tudi v Mariboru pokazalo, da člani delavskih svetov niso kos nalogi, zlasti v manjših mestnih in komunalnih podjetjih. Večina med njimi je bila premalo »razgledanih«, zato niso mogli resneje poseči v razprave o problemih s področja proizvodnje in finančnega poslovanja. V drugi polovici leta 1951 pa so postali delavski sveti v proizvodnih podjetjih bolj učinkoviti. Mestni komite jim je pripisal skoraj vse pozitivne premike v poslovanju mariborskih podjetij, od zmanjšanja števila nepotrebnih delovnih mest, smotrnejše izrabe surovin in reprodukcijskega materiala, večje skrbi za vzdrževanje strojev in večje ponudbe kakovostnejših izdelkov. Oktobra 1951 je poročal tudi o negativni plati njihovega delovanja, ki se je največkrat kazala v preveliki želji po večjem finančnem učinku. Problem je videl v tem, da proizvodna podjetja uresničitev tega cilja niso povezovala z večjo proizvodnjo, storilnostjo in delovno vnemo, temveč z zviševanjem cen izdelkom in ustanavljanjem lastnih prodajaln in celo gostinskih obratov.61 V splošni oceni delovanja delavskih svetov v Sloveniji leta 1951 so na področju industrije dobili sicer pozitivno oceno. Očitali pa so jim, da so pri svojih odločitvah bolj kot splošno državne upoštevali lokalne potrebe, da so si Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti premalo prizadevali za povečanje produktivnosti in da so pogosto zlorabili svoj položaj pri delitvi ustvarjenih presežkov. Na drugih gospodarskih področjih je bilo primerov spornih finančnih odločitev precej več. Še posebej v trgovini, kjer so delavski sveti ob podpori partijskih in sindikalnih organizacij vodili poslovno politiko, ki se ni skladala s socialističnimi načeli.62 62 ARS, AS 1589, III, šk. 1, Zapisnik 6. plenarnega zasedanja CK KPS, 8.1.1952. 63 Drnovšek, Zapisniki, str. 250. 64 Ljudska pravica, 12. 1. 1952, Šesto plenarno zasedanje CK KPS, str. 1. 65 ARS, AS 1589, IV, šk. 1550, Zapisnik seje biroja MK KPS Maribor, 4. 2.1952. 66 ARS, AS 1589, IV, šk. 1550, Zapisnik 5. seje MK KPS Maribor, 10. 11. 1952. 67 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Referat Edvarda Kardelja ob obisku Železarne Jesenice, 21. 8. 1953. V drugem mandatnem obdobju (1952-1953) so delavski sveti lahko stopili korak naprej v svojem razvoju. Za to so obstajali najpomembnejši pogoji. Partijskemu vodstvu je bilo veliko do tega, da drugim republikam dokaže, da lahko delavski sveti delajo precej bolje.63 Partijskim organizacijam je januarja 1952 naložilo, naj več pozornosti namenijo delu delavskih svetov in jim poma- gajo preseči začetne težave.64 Z uveljavitvijo novega gospodarskega sistema, ki je od podjetji zahteval večjo poglobitev v proizvodnjo, finance in komercialo in rentabilnejše poslovanje, ob tem pa jim zagotavljal večjo samostojnost od državne uprave, so se pogoji za njihovo delovanje izboljšali. Kot pokaže analiza delovanja delavskih svetov v Mariboru v letu 1952, so ti, z izjemo na področju obrti, prerasli začetne težave. Dnevni redi njihovi sej so bili vse daljši in so že zajemali preglede izvršitve proizvodnega in finančnega plana, obravnavo različnih pravilnikov, poročila o delovni disciplini, o delu upravnega odbora. Točka razno je bila običajno zelo široka, saj so pod to točko obravnavali tehnične, strokovne in druge probleme ter nepravilnosti v podjetju. Kljub napredku pa je mestna politika njihovo delo ocenila kot »nesprejemljivo«. Ne samo zaradi vedno večje izoliranosti delavskih svetov od njihove volilne delavske »baze«,65 temveč tudi zaradi številnih primerov nezakonitega poslovanja podjetij, ki so bila dokaz, da so lastne interese postavljala nad višje, to je družbene interese. Najbolj vprašljiva so bila prizadevanja za čim večji komercialni dobiček, ki ni bil posledica večje proizvodnje in višje storilnosti, temveč povečevanja cen izdelkom in storitvam. Vedno pogostejša je bila nesmotrna poraba različnih skladov podjetij. Podjetja so težila za tem, da predvidena sredstva za plačni sklad in sklad lastnih sredstev čim prej porabijo, ker so se bala, da jim bodo v primeru preostanka sredstva pobrali. Podjetja so kršila predpise o prodaji osnovnih sredstev, prikrivala denarna sredstva, ki jih je bilo treba nakazati družbi, ali pa so si ta sredstva posojala brez vednosti pristojnih finančnih služb.66 Tudi poročila iz drugih krajev v republiki so govorila o tem, da so si delavski sveti napačno tolmačili svojo vlogo, saj so v nekaterih podjetjih nastopali kot političen organ in lastnik proizvajalnih sredstev,67 v drugih pa so svojo dejavnost zoževali na področje neposrednih Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 201 operativnih tehničnih nalog v podjetju. Povsod pa so precej »mlačno preganjali pojave gospodarskega kriminala«.68 Tak razplet kaže, da so od oblasti propagirane vrednote padle na izpitu. Delavski sveti so postavili interese svojega okolja, svojega podjetja in osebne interese nad kolektivne in širše družbene interese. 68 Ljudska pravica, 1. 5.1953, Delo gospodarskih komisij, str. 10. 69 GV, 24. 1. 1953, Za poglobitev in razširitev samoupravljanja podjetij, str. 1. 70 UL FLRJ, št.3/19, 14.1.1953, Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve FLRJ in o zveznih organih oblasti. 71 Drnovšek, Zapisniki, str. 261. Razmah »antisocialističnih« tendenc je spodbudil zahteve po spremembi oziroma nadgraditvi tistega dela zakonodaje o delavskem upravljanju, ki je obravnaval vlogo njegovih nosilcev, tj. delavcev. V razpravah so največ pozornosti namenili delovnemu kolektivu, to je skupnosti vseh zaposlenih v podjetju. Ugotovili so, daje zakonodaja iz leta 1950 to obliko samoupravne organiziranosti premalo upoštevala, saj ji je odredila le funkcijo izbire članov delavskega sveta in mu dala pravico odpoklica njegovih članov. Nova zakonodaja bi morala zaradi tega pristojnosti delovnega kolektiva pri upravljanju podjetja povečati do te mere, da bi postal njegov »prvi in vrhovni upravni organ«, ki bo odločal o njegovih najpomembnejših problemih. Vsi drugi organi in direktor bi morali biti delavskemu svetu v vsem odgovorni.69 Novi ustavni zakon ni sprejel tako široke zasnove delovnega kolektiva kot neke vrste skupščine v podjetju in končne pritožbene stopnje proti vsem odločbam. V dopolnjenem sistemu samoupravne organiziranosti proizvajalcev v gospodarstvu so delovni kolektivi dobili pravico, da »vodijo gospodarsko organizacijo neposredno in po delavskih svetih ter zborih kmetijskih zadrug.« Po tem predpisu je delovna organizacija sama postavljala svoje gospodarske plane, po izpolnitvi družbenih obveznosti je sama razpolagala s svojim dohodkom in v mejah svojega dohodka določala višino plačnega sklada.70 Tako so leta 1953 delavski sveti (in upravni odbori) postali izvršni organi delavskega samoupravljanja, njegovi nosilci pa delovni kolektivi. KREPITEV OSEBNE ODGOVORNOSTI IN MEDREPUBLIŠKE SOLIDARNOSTI 1950-1954 Na začetku petdesetih let preteklega stoletja so nova miselnost in spremembe v ureditvi narekovale tudi premike na področju socialističnega vrednostnega sistema. Če si sposodimo besede Borisa Kidriča, se je po letu 1950 »močan naboj prizadevanj, ki se je prenesel iz vojne, upočasnil, zameglil, potemnel. Prišel je čas, ko je bilo treba vrsto posameznih stališč zamenjati«.71 Kljub temu 202 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti da »prave ideološke borbe ni bilo več«72 in daje »oblikovanje svobodne asociacije proizvajalcev zahteva(lo) preoblikovanje zavesti« in odpravo »slabega ostanka sovjetske prakse«, pa je vrednostni sistem še naprej temeljil na kolektivnih vrednotah. Zaradi njih se je človek po besedah Josipa Vidmarja na »vsakem mestu, ki ga bo zavzel v tej družbi, čutil enotnega z vsem ljudstvom, ki se bo čutil eno s tem ljudstvom«. Ravnanja tega človeka, ki bo »samozavesten, ker mu bo vselej znana vsa resnica o življenju njegove države, in miren, ker ga ne bo v nobenem primeru nihče skušal varati«, ne bo vodila »poslušnost, temveč ga bo vodilo spoznanje. Ker se bo čutil eno z ljudstvom, ne bo v njem koristoljubja, temveč bo prežet z budno skrbjo za dobrobit celote. Ker bo po zaslugi socialistične ureditve te države osvobojen sleherne skrbi za časa bolezni in starosti, ne bo nikdar varčeval s svojimi silami pri delu za skupnost, marveč jih bo trosil požrtvovalno in smotrno. Vse to mu bo dajalo redko samozavest in trdnost v vseh prilikah življenja«.73 Kljub temu daje vrednostni sistem na začetku drugega obdobja socialističnega razvoja ostal izrazito antiindividualistično naravnan, pa je vendarle že predvidel in tudi odprl večje možnosti za uveljavitev posameznika na delovnem mestu in pri upravljanju podjetja. 72 Prav tam, str. 280. 73 Ljudska pravica, 24. 3.1950, 26. marec bo dan veličastne zmage našega delovnega ljudstva, str. 2. 74 Prinčič, Mariborsko gospodarstvo, str. 191. 75 Ljudska pravica, 1. 5.1951, Kako delavci upravljajo Litostroj, str. 3. 76 Delo, 1952, št. 1,0 delavskih svetih, str. 24. 77 ARS, AS 1589, III, šk. 1, Zapisnik 6. plenarnega zasedanja CK KPS, 8. 1. 1952. 78 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov, 5. 6. 1953. Komunistična partija je v obravnavanem obdobju ostala »vodilni štab izgra- dnje socializma« in je bila, kot je dejala Lidija Šentjurc članom tovarniških komitejev, »odgovorna za vse«.74 Ena od njenih nalog je bila, da preko svojih osnovnih organizacij organizira in vodi iniciativo delavcev in »skrbi, da postanejo delavci čedalje sposobnejši pri sodelovanju upravljanja podjetja«.75 Osnovne organizacije KPS/ZKS so bile odgovorne, da »vzgojijo« člane delavskega sveta in upravnih odborov tako, da bodo »dobro in pravilno vodili podjetje«, to je »v korist skupnosti in posameznikov«76, in da se bodo organi delavske samouprave razvili tako, kot »objektivne razmere to dopuščajo«.77 Ko je politično vodstvo v letih 1952 in 1953 ugotovilo, da delavski sveti niso dejanski predstavniki demokracije in delavskih interesov«, je od partijskih komitejev in osnovnih organizacij v podjetjih zahtevalo okrepitev prizadevanj, da bodo izvoljena delavska predstavništva v večji meri opravljala svoje poslanstvo.78 S to nalogo pa je bilo povezano zelo delikatno vprašanje »diktiranja partijskih organizacij« in morebitnega spora med delavci in osnovno organizacijo, saj bi oboje lahko povzročilo veliko politične škode. Okrajnim komitejem je bilo svetovano, da se je Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 203 treba temu izogniti.79 Leta 1954 so na 4. plenumu CK ZKJ sprejeli usmeritev, po kateri se osnovne organizacije neposredno ne bi več ukvarjale s proizvodnjo in poslovanjem podjetij, temveč bi se osredotočile na boj proti negativnim pojavom, kot so bili: partikularizem, direktorska samovolja, premajhna prizadevanja za povečanje delovne storilnosti, gospodarski kriminal, razsipnost in zapravljanje družbenega premoženja. Z njimi so se delavski sveti pa tudi drugi organi v podjetju do tedaj premalo odločno spopadli, v posameznih primerih pa so bili celo njihovi nosilci. 79 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Zapisnik konference s sekretarji okrajnih komitejev, 27.1.1953. 80 Komunist, 1950, št. 1, Socialistična preobrazba našega kmetijstva, str. 74. 81 Ljudska pravica, 7. 3. 1950, Govor maršala Tita na velikem predvolilnem zborovanju v Splitu, str. 1. Nabor vrednot, ki so ostale obvezen spremljevalec gospodarske dejavnosti, se je v primerjavi s preteklim obdobjem precej zmanjšal. To je še posebej veljalo za vrednote splošno političnega in združevalnega značaja. Poleg socializma in socialistične demokracije je bila v ospredju še vedno jugoslovanska državna skupnost ter bratstvo in enotnost med njenimi narodi. V drugi skupini so bile vrednote, ki so bile povezane z graditvijo proizvodnih odnosov. Osrednje mesto je še vedno zavzemalo delo in vse, kar je bilo povezano z njim. Zlasti delovno ljudstvo in delovna disciplina. Prizadevanja za utrditev delovne discipline, katere cilj je bilo »prevzgojiti milijone drobnih proizvajalcev tako, da dobe nov odnos do dela«, so se usmerila na področje kmetijskega zadružništva, kjer jo je bilo precej teže uveljaviti kot v podjetjih.80 Pojem budnosti, ki je še vedno pomenil »videti vse okoli sebe«, je poleg dejavnosti in poskusov »sovražnika, da se ugnezdi v naše ustanove ali podjetja«, zajel tudi nepravilen odnos do delavca vpodjetju in primere razsipništva s splošnim ljudskim premoženjem.81 Simbolni pomen množičnega prostovoljnega dela, socialističnega tekmovanja in udarništva se je že leta 1950 zelo zmanjšal, z letom 1952 pa je skorajda ugasnil. Tako seje na začetku petdesetih let odprl prostor za pojav novih in spremenjenim gospodarskim pogojem bolj primernih socialističnih vrednot, ki so bile povezane z boljšim, skrbnejšim, to je rentabilnejšim poslovanjem in upravljanjem z zaupanimi proizvodnimi sredstvi. Z letom 1950 se začenja vladajoča partija vse bolj ukvarjati s problemom uveljavitve osebne odgovornosti nosilcev političnih in upravljavskih funkcij na lokalni ravni. Na političnem področju sije CK KPS prizadevala na ravni okrajnih komitejev uskladiti načelo kolektivne odgovornosti z načelom osebne. Kot je dejal Miha Marinko, »gre za to, da se v okrajnih komitejih konča s prakso, da vsak član odgovarja samo za tisti sektor dela, ki mu je dodeljen, za vse ostalo pa se ne briga«, in da se v večji meri uveljavi »vzajemna odgovornost in kontrola« ter se uskladi z osebno odgovornostjo. Sama kolektivna odgovornost brez osebne odgovornosti bi se »sprevrgla v prazno frazo, v praktično neodgovornost, in neekspeditivnost v Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti izvrševanju nalog bi se razbohotila v strahotna razmerja«. Zato mora uskladitev kolektivne in osebne odgovornosti dobiti »svoj izraz v medsebojni pomoči in vzajemni kontroli izvrševanja konkretnih sklepov oblastnih in drugih organov, ki so bili sprejeti na podlagi splošne partijske linije in državnega vodstva. Če bodo za izvršitev sprejetih sklepov nalagali osebno odgovornost posameznim članom, za časovno in pravilno izvedbo pa uveljavili princip kolektivne kontrole, potem se bodo naloge ekspeditivno reševale«.82 Rezultati teh prizadevanj so v obravnavanih letih daleč zaostali za pričakovanji. Kot je ugotovil Boris Kraigher na sestanku najvišjega političnega aktiva poleti 1953, je bila »ena od bistvenih trenutnih slabosti, da so komunisti in tudi vodilni tovariši izgubili čut odgovornosti. V tem pogledu se dogajajo nemogoče stvari«, tako na republiški ravni kot tudi na lokalni in pri direktorjih, ki so » pogostokrat pozabili, da so komunisti in da morajo splošne potrebe bolj upoštevati kot potrebe podjetja, ki ga vodijo«.83 82 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Zapisnik republiške partijske konference, 22.-23. 9. 1950. 83 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov, 5. 6. 1953. 84 Komunist, 1954, št. 7-8, Govor Edvarda Kardelja na III. kongresu ZKS, str. 8-9. 85 Delo, 12.1. 1952, Razgovor tovariša Kidriča z delavskim svetom in delavci železarne na Jesenicah, str. 1- 86 Zapisnici Privrednog saveta, str. 683. 87 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Referat Edvarda Kardelja ob obisku železarne Jesenice, 21. 8.1953. Edvard Kardelj je kot vodilni jugoslovanski partijski ideolog poudarjal, da ni dovolj, če ljudi naučijo, kako »neposredno delovati in ustvarjati nove socialistične odnose«, temveč jih je treba tudi »napraviti odgovorne za odločitve v vseh organih. To pa zato, ker »drugače namreč gleda na stvari človek, ki sedi na predavanju, kot pa človek, ki mora sam ukrepati in s svojim glasom konkretno odločati v delavskem svetu, ljudskem odboru in zadrugi«. Zato je bilo zanj bistveno, da se v organe družbenega samoupravljanja »pritegne čim več poštenih delovnih ljudi, ne glede na morebitne ostanke starih političnih prepričanj ali religioznih predsodkov pri njih. V delavskih svetih in še drugje se bodo lju- dje srečali s konkretnimi problemi, ki se nanašajo na njihov lastni interes, zato ni strahu, da ne bi delovali v interesu delovnega človeka. Ta pa ne more biti drugačen kot socialističen«.84 Tudi Boris Kidrič, nosilec najpomembnejših gospodarskih funkcij v državi, je bistvo delavske samouprave videl v tem, da delavski sveti in upravni odbori »postanejo še bolj samostojni in odgovorni za upravljanje podjetij«.85 Zvezni gospodarski svet, ki ga je vodil, je že novembra leta 1950 sklenil, da je treba člane delavskih svetov »pozvati na odgovornost in jih zamenjati, če ne delajo kot je treba«.86 Takrat, in tudi še nekaj let kasneje, pa še ni bilo merila, po katerem bi določili materialno in moralno odgovornost posameznega člana delovnega kolektiva ter članov delavskega sveta in upravnega odbora v primeru slabega gospodarjenja podjetja. Po mnenju Edvarda Kardelja zato, ker se »posebno materialno odgovornost za slabo gospodarjenje ne da predvideti«.87 Drugi razlog je našel v premajhni odgovornosti upravnega odbora Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 205 in direktorja za poslovni uspeh, saj so posamezne odredbe predpisovale sankcije, ki so v primeru slabega gospodarjenja prizadele le podjetje kot celoto. Leta 1953 so začeli pripravljati novo zakonodajo, ki naj bi bolj poudarila in natančneje »fiksirala« odgovornosti članov delavskih svetov do družbe. Hoteli so prekiniti s prakso kolektivne odgovornosti, ki je do tedaj v primeru nepravilnosti v podjetjih običajno zajela šestnajst do trideset ljudi, kar je »na koncu pomenilo, da ni bil nihče odgovoren«.88 88 ARS, AS 1589, III, šk. 4, Predavanje Edvarda Kardelja političnemu aktivu Ljubljane, 13. 11. 1953. 89 ARS, AS 1589, III, šk. 42, Letno poročilo Mestnega odbora SZDL Slovenije v Mariboru, 9. 7. 1953. V prvi polovici petdesetih let je bila še vedno v polni meri prisotna medna- cionalna solidarnost na gospodarskem področju, ki pa je dobila nove razsežnosti. Prekinitev gospodarskih vezi z vzhodnimi socialističnimi državami in njihova ekonomsko-vojaška blokada sta pripeljali državo skorajda do bankrota, zato se je morala odreči (prejambicioznim razvojnim načrtom in vse razpoložljive materialne, denarne in človeške vire osredotočiti na dograditev nekaj deset energetskih objektov težke industrije in vojaških objektov. V spremenjenih raz- merah se je morala Slovenija odreči svoji razvojni strategiji in prevzeti precejšen del izvoznih zadolžitev. Po letu 1951 je razredna solidarnost med delavci in kmeti le občasno še prišla na dnevni red sestankov najvišjega partijskega organa. Slednji se je moral vedno bolj ukvarjati z upadanjem solidarnosti znotraj »vodilnega« delavskega razreda. Skoraj »običajen« je postal pojav, da so delavci v kovinski industriji z »neko zavistjo in srdom« gledali na zaposlene v tekstilni panogi, češ da dobivajo velike količine (tekstilnega) blaga brezplačno. Tekstilci so z »nejevoljo diskutirali o višjih povprečnih plačah v kovinski industriji«, vsa industrijska podjetja pa so »oporekala, da bi smeli peki, trgovci in živilci sploh imeti kakšen dobiček«. Vsako gospodarsko področje je torej branilo le »svoja stališča in svoje delo, češ da samo oni ustvarjajo presežke, drugi pa ne«.89 V naslednjih letih oblast ni pokazala večje pripravljenosti za povrnitev osebne poslovne pobude in z njo povezane večje samoodgovornosti posameznika. Osred- njo pozornost je še naprej namenjala kolektivni plati odgovornosti. V okviru samoupravne organiziranosti je torej krepila pristojnosti in tudi odgovornosti delovne skupnosti oziroma zbora delavcev in delavskega sveta. V času gospodarske reforme se je upravljavski in tudi finančni vpliv delavskih predstavnikov precej zmanjšal. V sedemdesetih letih, torej v času dogovornega gospodarstva, se je kljub večjim pristojnostim dejanska moč delavskih svetov še zmanjšala. Na začetku šestdesetih let je zaradi odkritega spopada med gospodarsko bolj in manj razvitim delom države mednacionalna solidarnost izgubila svoj smisel in tudi upravičenost. Uveljavitev novih, bolj ekonomsko naravnanih vrednosti in meril, ki jih je zagovarjala mlajša generacija politikov, potem ko je konec Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti petdesetih let prevzela vodilne položaje v republiki, je močno vplivala tudi na poslovne in še druge odnose med posameznimi podjetji, ustanovami in tudi lokalnimi skupnostmi. Odnosi so postali vse bolj sebični in zato moteni ter bolj konfliktni. Kljub vedno večji pravni, ekonomski, organizacijski in ideološki zmedi v (jugoslovanskem) gospodarstvu pa je do njegovega razpada ostala živa solidarnost in povsod prisotna pripravljenost za pomoč, na najnižji ravni, to je med zaposlenimi delavci, prebivalstvom, šolarji in dijaki ter še med drugimi sloji in skupinami prebivalstva. Po vrnitvi kapitalizma v devetdesetih letih se je ta oblika skupinske pomoči hitro umaknila grobemu in brezobzirnemu individualizmu. Pobralo jo je tako hitro kot spomladi zapadli sneg. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: ARS - Arhiv republike Slovenije ARS, AS 546 - fond Sindikat delavcev in uslužbencev usnjarsko predelovalne industrije Jugoslavije, republiški odbor za Slovenijo ARS, AS 1589 - fond Centralni komite KPS/ZKS Objavljeni viri: Kidrič, Boris. Sabrana dela, V. in VI. knjiga. Beograd: Komunist, 1985. Drnovšek, Darinka. Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000. Privredna politika vlade FNRJ. Zapisnici privrednog saveta vlade FNRJ. II. knjiga, Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1985. Časopisni viri: Ljudska pravica, 1945, 1946, 1947, 1948, 1950, 1952, 1953 Ljudska pravica - Borba, 1953 Komunist, 1946, 1949, 1950, 1951 Delo (glasilo CK KPS), 1951 Gospodarski vestnik, 1953 Uradni listi: Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 1950, 1953. Prinčič: Od kolektivno-razredne do omejene individualne (samo)odgovornosti in solidarnosti (1945-1954) 20 7 Literatura: Biti direktor v času socializma. Med idejami in praksami (ur. Jurij Fikfak in Jože Prinčič). Ljubljana: Založba ZRC, 2008. Čepič, Zdenko. Obravnava ključnih vprašanj povojnega gospodarskega razvoja v delu znanstveno-strokovnih ustanov predsedstva SNOS. Prispevki za novejšo zgodovino, 1986, št. 1-2, str. 113-150. Hadalin, Jurij. Jugoslovansko-albanski gospodarski odnosi med letoma 1945 in 1992. Prispevki za novejšo zgodovino, 2007, št. 2, str. 131-150. Ostovitljanov, K.,V. Socialistični gospodarski sistem in njegove prednosti pred kapitalističnim sistemom. Ljubljana: Ekonomska in filozofska knjižnica, 1949. Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947 do 1951. Ljubljana, 1947. Prinčič, Jože. Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu. Kapitalna, ključna kapitalna in temeljna investicijska izgradnja v Sloveniji (1945-1956). Novo mesto: Dolenjska založba, 1992. Prinčič, Jože. Mariborsko gospodarstvo v času prilagajanja socialistični ureditvi in miselnosti (1945-1953). V: Željko, Oset (ur.), Slana, Aleksandra (ur.), Lazarevič, Žarko (ur.). Mesto in gospodarstvo: Mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana, Maribor: Inštitut za novejšo zgodovino, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2010, str. 159-201. Rankovič, Aleksander. Borba za nadaljnji razvoj naše dežele. Komunist, 1946, št. 1, str. 20-29. Vlahovič, Veljko. O nekaterih vprašanjih morale v delavskem gibanju. Komunist, 1949, št. 1, str. 119-130. Vlahovič, Veljko. O liku komunista. Komunist, 1946, št. 1, str. 42-56. Vodušek, Jerca. Začetki samoupravljanja v Sloveniji 1949-1953. Maribor: Obzorja, 1983. Marta Rendla STANOVANJSKA POLITIKA V SOCIALISTIČNEM OBDOBJU - VLOGA DRŽAVE IN SAMOODGOVORNOST J ugoslovanski tip socializma (kot se je uveljavil z uvajanjem delavskega samoupravljanja po letu 1949), ki ga je zaznamoval predvsem princip solidarnosti, je gradil družbo na vrednotah, kot so: svoboda, socialna trdnost, delovna ustvarjalnost, narodna socialistična zavest, izobrazba, kultura, solidarnost in enakost.1 Splošni vrednostni družbeni kriteriji, veljavni na vseh področjih življenja, so bili tudi temelj socialne politike samoupravne 1 Slovenija, Družbeni plan. Resolucija o dolgoročnem razvoju, str. 8. 210 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti družbe.2 Zelo pomembna sestavina socialne in razvojne politike ter hkrati ključni dejavnik stanovanjskega gospodarstva je bila tudi stanovanjska poli- tika = oblika javnega poseganja v zadovoljevanje stanovanjskih potreb prebi- valstva.3 Stanovanjsko področje pa je bilo tudi polje, kjer se je načelo solidarnosti prepletalo z načelom samoodgovornosti, čemur bom posvetila večji del pozor- nosti. Reševanje stanovanjskega vprašanja z velikim ekonomskim, socialnim, zdravstvenim in tudi kulturnim pomenom, ki ga ima stanovanje za človekovo varno in kakovostno življenje, je z izgrajevanjem socializma postalo splošna družbena naloga in zadeva. Socialistični ideologiji je bila lastna družbena odgo- vornost, ki je poudarjala pomen znanja, izkušenj in spoznanj, pridobljenih pri ustvarjanju materialnih in duhovnih pogojev življenja.4 Znanje, izkušnje ter spoznanja naj bi vplivali na družbeno moč in odgovornost zaposlenih. Omenjeni atributi naj bi jim omogočali sodelovanje pri družbenih odločitvah in hkrati tudi razvijanje in zadovoljevanje lastnih potreb in interesov kot tudi potreb in interesov vse družbe.5 Eden od ciljev samoupravnega socializma je bila visoka stopnja integriranosti med ljudmi v socialnem, delovnem in ideološkem pogledu.6 Na področjih socialne varnosti, v t. i. družbenih dejavnostih, se je uvajalo idejo »integralnega samoupravljanja«. Cilji socialne in ekonomske politike so bili pravzaprav skupni: izboljšanje materialne osnove družbe za vsestransko in boljše zadovoljevanje potreb ljudi, delitev pridobitev ekonomskega razvoja/dobrin in krepitev socialne varnosti na načelu dela in solidarnosti, humanizacija delovnih in življenjskih pogojev, spodbujanje ustvarjalnosti itd.7 Socialna politika v pogojih socialističnega sistema se je ukvarjala z življenjskimi in delovnimi pogoji celotnega prebivalstva in ni bila zaščitniška politika le za marginalne skupine prebivalstva, torej tistih, ki jih treba zaščititi.8 2 Šefer, Socialna politika v socialistični, str. 16. 3 Cigale, Stanovanjska politika, str. 263. 4 V večini razvitih držav najdemo vključevanje zaposlenih v procese odločanja oziroma različne oblike delavske participacije, v mnogih evropskih deželah je sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij celo uzakonjeno. Popularno se to imenuje ravnanje s človeškimi viri. 5 Slovenija, Družbeni plan. Resolucija o dolgoročnem razvoju, str. 7 6 Prav tam, str. 8. 7 Šefer, Socialna politika v socialistični, str. 13, 14. 8 Prav tam, str. 15. Prvo vrednostno načelo je bilo delo. Na delu in na lastnem delovnem prispevku v celotnem ekonomskem in družbenem napredku so temeljili posameznikov socialni položaj, socialna varnost in osebni razvoj. Bistveno vrednostno načelo pa je bilo načelo solidarnosti. Solidarnost je kot humano etično načelo predvsem oblika medsebojne pomoči ljudi, oblika humanizacije njihovih odnosov v procesu dela in življenja. V samoupravni socialistični družbi solidarnost ni bila le idejna opredelitev, temveč tudi oblika zavestne pripravljenosti in angažiranosti ljudi, torej Rendla: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 21 1 tudi odgovornosti ljudi, da si, ko živijo in delajo skupaj, tudi pomagajo, da imajo razumevanje za tuje potrebe. Solidarnost je bila socialistično razredno načelo, ki je prihajalo do izraza zlasti na štirih področjih socialne politike: izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo ter ustvarjanje pogojev za zaposlovanje. Tu je bila solidarnost komplementarna z načelom delitve po delu. Solidarnost je prihajala do izraza tudi na področju takšnih potreb, ki v pogojih socializma niso mogle biti prepuščene samo ekonomskim merilom: stanovanjsko področje, komunalna opremljenost, kultura itd., potem tudi na področju zagotavljanja minimalnih življenjskih pogojev delavcev (minimalni osebni dohodek v pogojih ekonomskih težav posameznih organizacij) in ljudi, ki so socialno ogroženi. Z zagotavljanjem socialnega varstva se le-tem zagotavlja minimalni življenjski standard ter minimalno pokrivanje skupnih potreb za vse prebivalstvo. Solidarnostno načelo se je uresničevalo tudi na področju zagotavljanja življenjskih pogojev v starosti s pokojninskim sistemom.9 9 Prav tam, str. 16-18. 10 Mandič, Stanovanje in država, str. 137. 11 Prav tam. 12 Prav tam. Na stanovanjskem področju je po 2. svetovni vojni država s svojo stanovanjsko politiko oskrbovalne narave postala prevladujoč usmerjevalni dejavnik. Po uvedbi samoupravljanja 1951 so ključni nosilci stanovanjske politike, kije tvorila integralni del socialne in ekonomske politike, postale delovne organizacije in samoupravne stanovanjske skupnosti. Značilnost stanovanjskega gospodarstva je bila, da so se v njem prepletali etatistični, samoupravni in tržni odnosi in da sta soobstajala formalni (družbeni stanovanjski viri in družbena namenska sredstva za stanovanjska posojila) in neformalni model stanovanjske politike. Za prva povojna leta je bila značilna odločilna vloga centralne države pri oblikovanju in pridobivanju stanovanjskih virov - stanovanjskih posojil in najemnih stanovanj.10 Odgovornost s centralne na republiško in mestno raven ter stanovanjske direkcije je prešla leta 1953. Nadaljnjo decentralizacijo je prinesla stanovanjska reforma leta 1965. Takrat so banke prevzele komercialna stanovanjska posojila, podjetja pa odgovornost za oskrbo zaposlenih z ugodnimi stanovanjskimi posojili in najemnimi stanovanji; gradbena podjetja pa so začela odločati o obsegu, količini in ceni zgrajenih stanovanj in jih prosto prodajati.11 To je pomenilo začetek oblikovanja tržnih akterjev: ponudniki na stanovanjskem trgu so bila podjetja - povpraševanje pa so tvorili posamezniki, podprti s posojili podjetij, ter sama podjetja, ki so stanovanja kupovala in jih kot najemna oddajala zaposlenim.12 S tem se je začel proces decentralizacije in deetatizacije pri alokaciji stanovanjskih virov, saj je postala vloga države pri najemni stanovanjski oskrbi v primerjavi z delovnimi organizacijami majhna. 21 2 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Stanovanjska politika oziroma stanovanjsko gospodarstvo, s statusom dejav- nosti posebnega družbenega pomena, je bila v samoupravnem socializmu del formalnega sistema, ki se je uresničevala z družbenimi viri. Poleg formalnih virov stanovanjske preskrbe pa so soobstajali tudi neformalni, zasebni viri, ki so zaradi omejenosti družbenih stanovanjskih virov in nezadoščanja vsem manifestnim potrebam dopolnjevali družbene stanovanjske vire in hkrati s sistemom stanovanjskega gospodarstva tvorili njegov komplementarni del, »sivo stanovanjsko gospodarstvo.«13 Te neformalne oblike stanovanjske preskrbe, tj. samograditeljstvo, bi lahko ovrednotili kot znak višje razvitosti, kot tisto fazo v razvoju socialnih storitev, ki sledi obdobju dominacije države in ki namesto njenih institucionaliziranih, uniformiranih in standardiziranih storitev na načelu samoodgovornosti vnaša element samopomoči, samoorganizacije in samoproizvodnje;14 možna pa je tudi druga interpretacija, po kateri bi lahko porast neformalnih oblik pomenil tudi bolj ali manj nujno kompenzacijo disfunkcij formalnega sistema. Ena takih disfunkcij sistema se je kazala v stanovanjski segregaciji, v neenaki dostopnosti do družbenih stanovanj. V socializmu sta bila družbeno/socialno stanovanje in vstop v najemništvo kazalec privilegiranosti in družbene neenakosti.15 Ideja enakosti v socializmu je bila pomembna kot sredstvo legitimizacije sistema in njegovega razvoja.16 V stanovanjski politiki pa načelo enakosti ni bilo do konca opredeljeno, ampak je bilo ohlapno definirano in zato odprto za različne interpretacije, kljub temu daje ustavno določilo vsem zagotavljalo pravico do družbenega stanovanja. Stanovanjska politika je institucionalizirala koncept enakosti, ki je poleg »potreb« priznaval tudi »zasluge.«17 13 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov, str. 68. 14 Mandič, Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe, str. 75. 15 Mandič, Stanovanje in država, str. 139. 16 Mandič, Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe, str. 86. 17 Prav tam, str. 86. 18 Mandič, Stanovanje in država, str. 139. Sistem stanovanjske oskrbe se je pri nas z obstojem le dveh tipov - lastno stanovanje in najemno družbeno stanovanje - razvil kot izrazito dvopolen.18 Načelo dela, solidarnosti in vzajemnosti, svobodne menjave dela so bila načela, na katerih je temeljil koncept socializma; največjo uveljavitev le-teh pa sta jim omogočila ustava iz leta 1974 in Zakon o združenem delu. Eno izmed področij, ki je temeljilo na načelu solidarnosti, je bilo tudi omenjeno stanovanjsko področje. Stanovanjsko gospodarstvo s statusom dejavnosti posebnega družbenega pomena je v jugoslovanski samoupravni družbi predstavljalo specifičen družbeni podsistem, v katerem je potekala stanovanjska reprodukcija. Značilnost stanovanjskega gospodarstva v vsem obdobju je bila, da se je razvila veliko manjša ponudba kot povpraševanje. Stanovanjska preskrba (celota stanovanjske proizvodnje, Rendta: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 21 3 distribucije in potrošnja stanovanja) oziroma stanovanjski viri so se delili na družbene in zasebne. Vzporedno sta torej obstajala formalni in neformalni sistem stanovanjske preskrbe - družbeni in zasebni sektor kot posledica različnih povojnih usmeritev stanovanjske politike. Družbeni stanovanjski viri so bili organizirani in formalizirani v institucijah stanovanjske politike, torej so bili del formalnega sistema. Družbene vire bi lahko ločili v: družbeni stanovanjski fond in družbena namenska sredstva za stanovanjska posojila ter združena sredstva vzajemnosti in solidarnost na ravni občin.19 Institucionalna stanovanjska politika in gospodarstvo ter sistem financiranja so se v samoupravnem socializmu spreminjali skladno z gospodarsko-političnimi reformami. Sistem alokacije stanovanjskih virov se je pri nas v povojnem času pogosto spreminjal, zanj pa je bilo značilno, da se je država umaknila relativno zgodaj ter dala prostor »samo- upravnemu modelu stanovanjske politike«, ki je stanovanje že v osnovi definiral predvsem kot ugodnost, ki izvira iz zaposlitve.20 »Odgovornost za stanovanjsko preskrbo je tako že sredi šestdesetih let prešla deloma na trg deloma na podjetja, v sedemdesetih pa tudi na »samoupravne stanovanjske skupnosti«, namenjene marginaliziranemu delu prebivalstva.«21 Ključni instrument in paradni konj samoupravne stanovanjske politike je bilo najemno družbeno stanovanje, pri katerem je ključno vlogo imela delovna organizacija. 19 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov v Sloveniji, str. 62. 20 Več o tem v: Mandič, Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe, str. 66-89. 21 Prav tam, str. 86. 22 Mandič, Stanovanje in država, str. 138. 23 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov v Sloveniji, str. 63 in ista, Stanovanje in država, str. 139. 24 Prav tam. Delovne organizacije so bile najpomembnejši kanal distribucije družbenih stanovanj - razpolagale so s svojimi stanovanjskimi skladi in pravilniki o njihovi delitvi. Pridobivanje in oddajanje najemnih stanovanj v socializmu sta bila sestavina skupne porabe/potrošnje v delovnih organizacijah. Družbenemu stanovanju se j e sredi sedemdesetih pridružilo na občinski ravni še solidarnostno stanovanje. Program solidarnostnih stanovanj je bil zasnovan kot dopolnilo delovnim organizacijam in je meril na tisti del prebivalstva, ki jih ni dosegla ugodnost iz zaposlitve: brezposelne, invalide, mlade družine itd.22 V okvir sklada solidarnostnih stanovanj so pozneje prešla stanovanja iz splošnega ljudskega premoženja, pridobljena s povojnimi razlastitvami večjih zasebnih lastnikov stanovanj.23 Obstajala so tudi nadomestna stanovanja za primere ru- šenja ter kadrovska stanovanja državnih organov za nosilce pomembnejših družbenih funkcij.24 Poseben kanal distribucije družbenih stanovanj je bil prenos stanovanjske pravice na uporabnika stanovanja. Med manj razširjene nači- ne dostopa do družbenega stanovanja so sodile nasilne vselitve, preureditev 214 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti nestanovanjskih prostorov, zamenjava stanovanj itd. Zasebni stanovanjski viri, med katerimi so dominirali viri sorodstva, pa so predstavljali zasebno sfe- ro in so potekali pretežno neformalno. Bili so odraz zasebne pobude pri reše- vanju stanovanjske problematike. Obstajale so različne organizacijske forme stanovanjske politike oziroma različne poti do stanovanja. Narava stanovanjskega statusa oziroma lastništvo oziroma tip stanovanjske preskrbe je poznal različne tipe stanovanjske preskrbe: lastniško stanovanje, privatno stanovanje, zadružno stanovanje itd. Četudi so nekatere organizacijske forme stanovanjske preskrbe - stanovanje delovne organizacije - v času samoupravnega socializma prejemale formalno sistemsko podporo in poosebljale samoupravni model stanovanjske politike, v katerem je bila delovna organizacija opredeljena kot osrednji nosilec alociranja stanovanjskih virov, so se ob podpornih institucijah zunaj formalnega sistema stanovanjske politike razvijale tudi druge. Mislim predvsem na gradnjo v lastni režiji oziroma na samogradnjo, ki je kot odraz pripravljenosti, želje in samoodgovornosti posameznikov, da stanovanjsko vprašanje rešijo sami, ko- nec osemdesetih let predstavljala drugi najpogostejši način stanovanjske pre- skrbe.25 Pridobitev zasebnega, torej lastniškega stanovanja je bila poleg gradnje možna še z nakupom na trgu, dedovanjem ali darovanjem. Gradnja v lastni režiji je omogočala mobilizacijo relativno širokega spektra pomoči oziroma multiplikacijo virov posameznika: zasebna finančna sredstva so se oblikovala poleg dohodka iz dela in sive ekonomije še s sredstvi sorodstva, predvsem v obliki lastnega dela in dela širšega socialnega zaledja. Načelo solidarnosti v zasebni sferi se je kazalo skozi vzajemno pomoč pri delu sorodstva in soseske. Z družinsko medgeneracijsko solidarnostjo so se hkrati v obliki naturalnih virov (zemljišče, les, delo) nadomeščali tudi finančni viri.26 25 Mandič, Prispevek k opisu, str. 71. 26 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov, str. 63. Za dinamiko graditev stanovanj v Sloveniji vpovojnem obdobju je značilno, da je bila družbeno usmerjana in podvržena družbenim načrtom; stanovanjski fond je ob vsakokratnem popisu ob upoštevanju norme, da je vsakemu gospodinjstvu potrebno stanovanje, izkazoval primanjkljaj; struktura graditve stanovanj po lastništvu pa se je delila na družbeni in zasebni sektor ali na formalne in neformalne stanovanjske vire. Prav ta delitev pa odslikava, kako in v koliki meri so k reševanju stanovanjske problematike oziroma stanovanja kot temeljne trajne dobrine vsakega posameznika (torej kot so urejene stanovanjske razmere, ki imajo pozitiven vpliv na zdravje in storilnost posameznika, družine in družbe), pristopali družba na eni in posamezniki na drugi strani. Graditev stanovanj v zasebnem sektorju odraža stopnjo pripravljenosti in željo posameznikov, da stanovanjsko vprašanje rešijo sami. Dejstvo pa je tudi, da je stanovanje bilo in je najdražja Rendla: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 215 dolgoročna dobrina in da si jo mnogi zaradi visoke cene ne morejo pridobiti. Torej se pomoč družbe pri reševanju tega vprašanja na načelu solidarnosti in vzajemnosti kaže kot nujna. S prikazom reševanja stanovanjske problematike pa vendar želim pokazati, da ljudje v obravnavanem obdobju kljub poudarjenim načelom solidarnosti in vzajemnosti niso le brezbrižno in neodgovorno računali, pričakovali in čakali, da jim bo njihovo stanovanjsko vprašanje rešila družba. To potrjuje tudi dejstvo, da si je stanovanje delovne organizacije, kljub temu da je ta tip stanovanjske preskrbe poosebljal samoupravni model stanovanjske politike, ob koncu osemdesetih let v Jugoslaviji zagotovilo le 17 % populacije.27 Glede na izvor gradnje so bile v prvem povojnem obdobju, do srede šestdesetih let, množičnejše družbene gradnje, potem pa je vse izrazitejša postala zasebna pobuda. 27 Mandič, Prispevek k opisu, str. 71. 28 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 38. 29 Prav tam, str. 53. 30 Prav tam, str. 57. 31 Rajkovič, Graditev stanovanj, str. 1. 32 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 48. 33 Roter, Zidava stanovanj, str. 16. Stanovanja so se v prvih povojnih letih gradila skoraj izključno s splošnimi družbenimi sredstvi.28 V obdobju od 1953-1961, torej od uvedbe novega gospo- darskega sistema do poskusa gospodarske reforme, je stanovanjska gradnja v SR Sloveniji potekala neenakomerno. Razmahnila se je šele v letu 1958, ko je bil sprejet Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in zemljišč.29 Obseg graditve stanovanj se je od leta 1958 do leta 1962 povečeval tudi kot pozitiven rezultat izvajanja Perspektivnega načrta gospodarskega razvoja od leta 1957-1961, ki je skupaj z resolucijo Zvezne skupščine 1957 posvetil posebno pozornost stanovanju kot bistvenemu elementu za zadovoljitev življenjskih potreb in dviga življenjskega standarda.30 V tem obdobju, natančneje v letu 1956, so bila za redno in nemoteno kreditiranje in financiranje graditve stanovanj zagotovljena finančna sredstva z Zakonom o stanovanjskem prispevku, ki gaje 28. decembra 1955 sprejela Zvezna ljudska skupščina.31 Za področje negospodarstva oziroma družbene dejavnosti so se 1955 in 1956 tako ustanovili stanovanjski skladi in posebni namenski družbeni skladi. To je pomenilo upad deleža splošnega investicijskega sklada in proračuna na eni strani ter na drugi povečanje sredstev gospodarskih organizacij in decentraliziranih sredstev skladov, še zlasti stanovanjskega sklada.32 Od leta 1951 do 1961 se je število stanovanj v Sloveniji povečalo za 8 %, a dosežen uspeh je bil premajhen, da bi zadostil potrebam.33 Dinamika graditve stanovanj je bila različna tudi glede na izvor gradnje. Npr.: Leta 1960 je bilo v Sloveniji sezidanih približno 2/3 ali 73,3 % družbenih in približno 1/3 ali 26,7 % zasebnih stanovanj. Delež graditev dokončanih individualnih stanovanj se 216 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti je v Sloveniji zmanjševal vse od leta 1953; v korist zasebnih stanovanj se je ta začel spreminjati po letu 1963, močneje pa po reformi leta 1965, tudi kot rezultat zakonskih sprememb glede financiranja stanovanjske graditve ter ustavitve dodeljevanja najemnih stanovanj v letu 1964.34 34 Prav tam, str. 10. 35 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 65. 36 Roter, Zidava stanovanj, str. 27. 37 UL SR Slovenije, št. 35,1965. 38 Z gospodarsko reformo oz. s temeljnim zakonom o določanju in delitvi dohodka v delovnih organizacijah so podjetja dobila večjo možnost za izločanje sredstev iz ustvarjenega dohodka za družbeni standard (ta vključuje tudi stanovanjsko dejavnost). 39 Mlinar, Slovenija 1945-1975, str. 65. 40 Graditev stanovanj za prodajo/trg se je razmahnila po letu 1966 in dosegla največji delež v letu 1971. 41 Roter, Graditev stanovanj, str. 136. 42 Roter, Zidava stanovanj, str. 10. Obdobje 1960-1970 vključuje čas pred gospodarsko reformo in čas gospo- darske reforme. Z gospodarsko reformo, ki je stanovanjskemu področju prinesla stanovanjsko reformo na podlagi Resolucije o nadaljnjem razvoju gradbeništva (oktober 1964)35, Resolucije o razvoju stanovanjskega gospodarstva (april 1965)36 in Temeljnega zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini,37 se je povečal obseg namenskega varčevanja za stanovanja občanov in podjetij,38 ki so združevali lastna sredstva z bančnimi in drugimi. Leta 1965 je bil sklad stanovanjskega prispevka, ki je ostal organizacijam združenega dela, ukinjen.39 Ustanovila so se stanovanjska podjetja za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti in z vlogo pri razširjeni reprodukciji najemnega stanovanjskega sklada. Leta 1965 je bila uzakonjena tudi graditev stanovanj za trg.40 Odgovornost za stanovanjsko preskrbo je torej takrat prešla deloma na trg deloma na podjetja. Obseg graditve vseh stanovanj je v omenjenem obdobju ostal skoraj na nivoju preteklega obdobja. Pravzapravje skupno število dokončanih stanovanj izkazovalo zastoj v gradnji le-teh. Dinamika stanovanjske gradnje po lastništvu pa se je bistveno razlikovala: povprečna letna stopnja graditve družbenih stanovanj je padala za 7,5 %, graditev stanovanj v zasebni lasti pa je rasla za 11,1 %.41 Obdobje bi glede stanovanjske graditve lahko razdelili na dve dobi: od 1960-1964 in na obdobje od 1965-1970. Leto 1965 pomeni mejo, ko je začela gradnja zasebnih stanovanj tako hitro naraščati, da se je delež zasebnih stanovanj povečal od 26,7 % v letu 1960 na 57,3 % v letu 1970.42 Porast gradenj zasebnih stanovanj je bil rezultat stanovanjske reforme, ki je omogočila distribucijo namenskih družbenih sredstev za stanovanjska posojila. Največ posojil za nakup ali gradnjo stanovanja/ hiše so dali skladi skupne porabe delovnih organizacij, bančna kreditna sredstva na osnovi namenskega varčevanja ali vezave dinarskih sredstev in vezave ali prodaje deviz; manj pa združena sredstva vzajemnosti in solidarnosti na ravni občin. RendLa: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 217 V okviru raziskave o ravni družbenega standarda v podjetjih s področja gradbeništva in industrije gradbenega materiala, opravljene leta 1968 s strani Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, Centra za raziskovanje javnega mnenja po naročilu republiškega odbora Sindikata gradbenih delavcev Slovenije, so zaposlene v anketi spraševali, kakšno pot naj bi podjetja ubrala pri reševanju stanovanjskega vprašanja delavcev. Med petimi možnimi odgovori: 1. delovna organizacija naj da posojilo, preostala sredstva pa naj bi priskrbel posameznik sam; 2. vsakdo naj si kupi stanovanje sam - brez pomoči delovne organizacije; 3. delovna organizacija naj razdeljuje stanovanja brezplačno; 4. ne vem; 5. brez odgovora, se je 66 % anketiranih delavcev izreklo za takrat novejše načine reše- vanja stanovanjske problematike: delovna organizacija naj bi sodelovala in pomagala pri reševanju stanovanjskega vprašanja v okvirih svojih možnosti = akumulacij in dohodka - z dajanjem ugodnih kreditov delavcem, finančna sredstva pa naj bi prispevali tudi sami delavci.43 Večina se je torej zavzemala za to, da se stanovanjsko vprašanje rešuje z združenimi sredstvi podjetja in interesentov za stanovanja. Večina je bila proti brezplačnemu dodeljevanju stanovanj, saj so menili, da je »klasično« nakupovanje in razdeljevanje stanovanj nerealno.44 V obdobju 1971-1975 je bila skladno z ustavnimi in gospodarskimi spre- membami uvedena tudi nova stanovanjska zakonodaja, po kateri so se vse odgovornosti za reševanje stanovanjske politike prenesle na republike in občine.45 Kot dodatne organizacijske oblike so se razvile občinske samoupravne interesne skupnosti za stanovanje. Pravico do družbenega stanovanja je vsem zagotavljala ustava. Ker so ustavna določila in Zakon o združenem delu pomenili spremembe na vseh področjih, tudi stanovanjskem, v nadaljevanju na kratko podajam glavne značilnosti le-teh. Ustava iz leta 1974 in Zakon o združenem delu sta prinesla novosti na področju sistema javnega ali družbenega financiranja. Sistem javnega financiranja se je decentraliziral, za Slovenijo pa je bila značilna tudi t. i. notranja decentralizacija.46 Javno oziroma družbeno financiranje je zagotavljalo sredstva za financiranje skupnih dejavnosti, kot so bile družbene dejavnosti in gospodarska infrastruktura, ter splošnih družbenih potreb, značilnih za državo. Pri tem so bili prispevki iz osebnih dohodkov temeljnih organizacij združenega dela namenjeni za zadovoljevanje skupnih potreb, davki, takse in druge davščine pa za zadovoljevanje splošnih potreb.47 Značilnosti ureditve javnega financiranja 43 Rejc, Družbeni standard-stanovanja, str. 30-32. 44 Pod »klasičnim« nakupovanjem in razdeljevanjem so razumeli način reševanja stanovanjske problematike, ki so ga delovne organizacije uporabljale pred uveljavitvijo stanovanjske reforme: delovne organizacije so iz svojih sredstev kupile stanovanja in jih dale v najem delavcem. 45 Roter, Zidava stanovanj, str. 27, 28. 46 Borak, Javne finance, str. 1109. 47 Prav tam, str. 1110. 218 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti so bile deljene pristojnosti za urejanje finančnega sistema in vodenje fiskalne politike, ločeno financiranje skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije.48 48 Prav tam. 49 Prav tam, str. 1111. 50 Prav tam. 51 Prav tam, str. 1112. 52 Mandič, Stanovanje in država, str. 141. 53 Prav tam. Družbeno financiranje je bilo razčlenjeno na financiranje splošne porabe, skupne porabe in skupne razširjene reprodukcije. Splošna poraba - po ustavi so bile to »splošne z ustavo določene družbene potrebe, ki se zadovoljujejo v družbenopolitični skupnosti« - je bila določena z njenim proračunom, financirana pa z davki iz dohodka TOZD-ov, osebnih dohodkov zaposlenih in dohodkov prebivalstva ter iz drugih virov, s taksami in drugimi davščinami. Organizacija delovanja ter financiranje skupne porabe in skupne reprodukcije sta bila tesno povezana z ustavno zamislijo »svobodne menjave dela«, ki je potekala prek samoupravnih interesnih skupnosti, namenjenih zagotavljanju storitev in dobrin s široko koristnostjo, tj. dobrin »posebnega družbenega pomena«.49 Skupna poraba je bila financirana v samoupravnih interesnih skupnostih, pri čemer sta obstajali dve vrsti teh skupnosti. Samoupravna interesna skupnost za svobodno menjavo dela je skrbela za področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in socialnega varstva, tj. otroškega varstva in socialnega skrbstva.50 Tovrstne samoupravne interesne skupnosti so ustanavljali uporabniki storitev teh dejavnosti in izvajalci storitev. Druga vrsta samoupravnih interesnih skupnosti, med katere so sodile tudi samoupravne stanovanjske skupnosti, je bila predvidena za združevanje sredstev v skupne sklade po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Te samoupravne interesne skupnosti so skrbele za področje pokojninsko-invalidskega zavarovanja, telesne kulture, zaposlovanja in stanovanjske dejavnosti, pri čemer pa ni šlo za organizirano zagotavljanje storitev, temveč le za zadovoljevanje skupnih potreb.51 Te skupnosti so bile financirane iz prispevkov zaposlenih in iz njihovih osebnih dohodkov in iz dohodka TOZD-ov. Skozi samoupravne interesne skupnosti so delovne organizacije sodelovale pri financiranju, oblikovanju in delno tudi pri izvajanju programov (npr. zdravstva, otroškega varstva, stanovanjske gradnje in prenove itd.).52 Na stanovanjskem področju je uvedba samoupravnih interesnih stanovanjskih skupnosti pomenila oblikovanje in financiranje dveh programov na občinski ravni: program »vzajemnosti« - dodeljevanje ugodnih posojil posameznikom in podjetjem za nakup stanovanj, in program »solidarnosti« - pridobivanje in oddajanje najemnih stanovanj socialno ogroženim skupinam (t. i. solidarnostna stanovanja) ter subvencioniranje najemnin (delno nadomeščanje stanarin).53 Rendla: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 219 Te inovacije so se uvajale postopoma. Leta 1972 je Skupščina SRS na podlagi Zakona o družbeni pomoči sprejela Resolucijo o nadaljnjem razvoju stanovanjskega gospodarstva, ki je na načelu solidarnosti predvidela oblikovanje »Solidarnostnega stanovanjskega sklada« v občinah za združevanje družbenih in zasebnih sredstev za graditev stanovanj ter reševanje socialnih problemov.54 Konec istega leta je bil sprejet tudi Zakon o programiranju in financiranju graditve stanovanj. Sledil je tudi Zakon o stanarinah, pa Zakon o ugotovitvi vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj itd. Stanovanjska zakonodaja je kot nove oblike samoupravne organiziranosti v obdobju 1973-1975 uvedla samoupravne stanovanjske skupnosti. Te so se do leta 1977 skladno z Zakonom o samoupravnih stanovanjskih skupnostih delile organizacijsko na tri vrste samoupravnih stano- vanjskih skupnosti: za graditev stanovanj, za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu in za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti.55 Zakon o samoupravnih stanovanjskih skupnostih iz leta 1978 pa je uvedel enovito stanovanjsko skupnost.56 Po ustavi in zakonu o združenem delu so nosilci odločitev v stanovanjskem gospodarstvu bili delavci v podjetjih in občani v krajevni skupnosti. Delavski sveti so kot osnovni organ samoupravljanja po- slovno problematiko prepuščali menedžerjem, sami pa so se ukvarjali z »lažjimi vprašanji«, ki pa so bila za delavce precejšnjega pomena: z napredovanji, počit- nicami, stanovanji.57 Samoupravne stanovanjske skupnosti so kot prostor dogovarjanja o vseh zadevah stanovanjskega gospodarstva imele naslednje naloge: večje angažiranje sredstev občanov, uvajanje ekonomskih najemnin, usmerjena graditev individualnih stanovanjskih stavb v lastnini občanov, razvoj stanovanjskega zadružništva, varčevanje za stanovanjsko graditev pod ugodnejšimi pogoji itd.58 Ekonomske najemnine naj bi omogočile normalno vzdrževanje in reprodukcijo stanovanjskega sklada in izpolnjen sistem solidarnosti za socialno varnost stanovalcev z najnižjimi osebnimi in skupnimi družinskimi dohodki. Čeprav so bile ekonomske stanarine predmet razpravljanja, pa je dejanski prehod na njih preprečila vsakoletna družbena intervencija. V obdobju uresničevanja srednjeročnega družbenega plana SR Slovenije 1971-1975, ki je predvideval izgradnjo okoli 55 000 stanovanj, je bil z družbeno akcijo plan skupne graditve presežen za desetino; družbeni plan za obdobje 1976-1979, po katerem naj bi dogradili 65 000 stanovanj, pa z dograjenimi 57 274 stanovanjskimi enotami načrta ni uresničil.59 Za obdobje 1970-1980 je tudi značilno, da predvidena raven 54 Roter, Zidava stanovanj, str. 28. 55 Roter, Graditev stanovanj, str. 139. 56 UL SR Slovenije, št. 8, 1978. 57 Lydall, Yugoslav socialism, str. 90. 58 Roter, Graditev stanovanj, str. 137. 59 Prav tam, str. 136-137. 22 0 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti družbene graditve ni bila dosežena, medtem koje graditev stanovanj v zasebni lasti s planom predvideno število presegla. Družbena graditev je stagnirala, zasebna pobuda pa je naraščala, saj si je veliko ljudi z ugodnimi krediti samo pomagalo rešiti stanovanjski problem. Najemno družbeno stanovanje, ki je sodilo v »skupno porabo« in v domeno socialne varnosti, je imelo pomembno vlogo v socialistični paradigmi socialne pravičnosti.60 Tudi solidarnostno stanovanje je bilo kot oblika stanovanjske preskrbe v javnosti in med akterji stanovanjske politike izjemno poudarjeno, saj je pomenilo utelešenje načela solidarnosti kot izenačevanja mož- nosti za vse. Dejansko pa so bili rezultati tega programa, kot kažejo sociološke raziskave komaj omembe vredni. Skladi solidarnosti in vzajemnosti na ravni občin, namenjeni socialno ogroženim, mladim, udeležencem NOV, upokojencem in drugim,61 so dali še najmanj posojil za nakup ali gradnjo stanovanja/hiše. Po podatkih popisa Ministrstva za varstvo okolja in urejanja prostora (MVOUP) leta 1990 so družbena stanovanja obsegala 33 % vsega stanovanjskega sklada, od tega solidarnostna stanovanja 4 %. Lastniška struktura najemnega družbenega sklada stanovanj pa je bila porazdeljena med občine (30 %), državo (2 %) in podjetja (68 %).62 60 Mandič, Stanovanje in država, str. 140. 61 Roter, Graditev stanovanj, str. 137. 62 Mandič, Stanovanje in država, str. 139. 63 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov, str. 60, 67. 64 Mandič, Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe, str. 71. 65 Mandič, O distribuciji stanovanjskih virov, str. 69. Jugoslovanska urbana sociologija je na podlagi empiričnih raziskav ugotovila, da so pri pridobivanju družbenih stanovanjskih virov višje statusne skupine (glede na dohodek, družbeno moč in pripadnost socialni kategoriji) ter prebivalci mest uspeli v večji meri mobilizirati te vire, torej je distribucija družbenih stanovanj šla v prid višjih statusnih skupin.63 Zagotovitev stanovanja delovne organizacije je bila torej bolj značilna za urbana okolja, diferencirala pa se je tako socialno kot starostno. Pri tem tipu stanovanjske preskrbe so imele izrazito prednost višje izobrazbene skupine, pri čemer so višji sloji tudi pogosteje kot nižji pričakovali, da bodo dobili družbeno stanovanje.64 Ugodnosti tega tipa stanovanjske preskrbe pa so v večji meri uživali starejši kot mlajši, saj je bila delovna doba pomemben kriterij pravilnikov o delitvi stanovanj delovnih organizacij. V osemdesetih letih je razširjenost uporabe zasebnih, predvsem sorodstvenih virov, ko je stanovanjski problem na ta način rešilo 40 % prebivalstva, izkazovala, da je stanovanjsko gospodarstvo kot formaliziran sistem stanovanjskih virov komaj še paradigmatično.65 Neformalne oblike stanovanjske preskrbe so se nasproti formalnemu modelu, inkorporiranem v stanovanjski politiki, ki po obsegu ni dosegel takšnega števila populacije, da bi se pokazal kot dominanten, Rendla: Stanovanjska politika v socialističnem obdobju - vloga države in samoodgovornost 221 pokazale kot oblike s širšim dometom.66 Lastna hiša z vrtom, kot so pokazale javnomnenjske raziskave, je tudi postala najbolj zaželena oblika stanovanja.67 66 Mandič, Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe, str. 75. 67 Mandič, Stanovanje in država, str. 142. 68 Prav tam. Samoupravni model stanovanjske politike je v drugi polovici osemdesetih let izgubljal podporo in legitimnost. Izpraznil se je tako vrednostno kot finančno. Prevladalo je mnenje, da ni ne socialno pravičen ne gospodarsko učinkovit. Pri dostopu do stanovanja ni odpravil družbenih neenakosti; gospodarska neučinkovitost pa se je kazala zlasti z rastočo ceno stanovanj v družbeni gradnji ter s slabim vzdrževanjem stanovanj in odsotnostjo spodbud za vlaganje v stanovanje.68 VIRI IN LITERATURA Objavljeni viri: UL SR Slovenije - Uradni list SR Slovenije, št. 35, 1965. UL SR Slovenije - Uradni list SR Slovenije, št. 5, 1972. UL SR Slovenije - Uradni list SR Slovenije, št. 8, 1978. Literatura: Borak, Neven, Javne finance. V: Fischer, Jasna... [et al.] (ur.). Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije : 1848-1992, 2. Ljubljana : Mladinska knjiga : Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 1109-1112. Lydall, Harold. Yugoslav Socialism : Theory and Practice. Oxford : Clarendon Press, 1984. Cigale, Marija. Stanovanjska politika. V: Javornik, Marjan (gl. ur.). Enciklopedija Slovenije, zv. 12: Slovenska n - Sz. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 263-264. Mandič, Srna. O distribuciji stanovanjskih virov v Sloveniji. Družboslovne razprave, 3, 1986, št. 4, str. 59-71. Mandič, Srna. Prispevek k opisu stanovanjske preskrbe v Jugoslaviji ob koncu osemdesetih let. Družboslovne razprave, let. 8, 1991, št. 12, str. 66-89. Mandič, Srna. Stanovanje in država. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1996. 222 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Mlinar, Branko. Slovenija 1945-1975. Ljubljana : Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Rajkovič, Velimir. Graditev stanovanj v letu 1956. Prikazi in študije, 1. IV, 1958, št. 1, str. 1-11. Rejc, Henrik. Družbeni standard - stanovanja, rekreacija, izobraževanje, prehrana ... Ljubljana : Republiški Svet Zveze sindikatov Slovenije, Center za raziskovanje javnega mnenja, 1969. Roter, Ljudmila. Zidava stanovanj in stanovanjski fond v Sloveniji. Prikazi in študije, 1. XIX, 1973, št. 2, Ljubljana, str. 9-29. Roter, Mila. Graditev stanovanj in upravljanje stanovanjskega sklada. Prikazi in študije, 1. XXVI, 1981, št. 11-12, str. 136-143. Slovenija, Družbeni plan. Resolucija o dolgoročnem razvoju socialistične republike Slovenije. Ljubljana : ČZP »Komunist« in Zavod SRS za planiranje, 1973. Sefer, Berislav. Socialna politika v socialistični samoupravni družbi. Ljubljana : Delavska enotnost, 1981. Nina Vodopivec SAM00DG0V0RN0ST - PARADIGMA SODOBNE MODERNIZACIJE: IZZIV ALI GROŽNJA Kako je težko spreminjati to socialistično miselnost, v kateri smo odraščali, da je treba zase poskrbeti in ne pričakovati, da bodo drugi poskrbeli zate,« me je v pogovoru v proizvodnji Predilnice Litija leta 2004 opozoril vodja oddelka.1 Spremenjeno družbeno miselnost je vodja povezal s potrebo po drugačnem (oz. preoblikovanem) posamezniku, takšnem, ki bo znal poskrbeti zase. 1 Predilnica Litija, maj 2004, Litija. Njegove misli se prepletajo z osrednjimi vprašanji aktualnih sodobnih družboslovnih razprav: o samoodgovornem (v smislu samo zanesljivem), aktiv- nem in fleksibilnem posamezniku. Številne družboslovne razprave so pro- cese družbeno-ekonomskih preoblikovanj povezale z vzpostavljanjem novih pričakovanj in družbene izbire posameznikov. Z ekonomsko globalizacijo so se preoblikovali dominantni diskurzi, prakse svetovnega reda, delovna mesta, vsakdanje oblike družbene kontrole in discipline. 224 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Danes veliko govorimo o odgovornostih: o (ne)prevzemanju odgovornosti, o osebni odgovornosti, predvsem o večji samoodgovornosti (posameznikov), v smislu »pomagaj si sam« ideologij. Imperativ samoodgovornosti se v javnosti pogosto utemeljuje v kritiki preteklega socialističnega paternalizma. Kot je opo- zoril že vodja oddelka iz Predilnice, se mora sodobni posameznik najprej znebiti socialistične miselnosti, da lahko postane aktiven in zna odgovorno poskrbeti zase. V prispevku se bom osredotočila na transformacijo industrijskega dela, etike in organizacije dela, na spremenjene industrijske odnose in delavske subjekti- vitete. Sodobni imperativi samoodgovornosti so tesno povezani s postfordistično paradigmo. Spremenjena organizacija dela zahteva drugačne delavce. Samo- odgovornost pa ni vezana le na njihovo vlogo delavcev, temveč na vsa področja njihovih življenj. Imperativ samoodgovornosti se najtesneje povezuje z jezikom trga, ekonomije in menedžmenta. V sodobnem času je takšen jezik uzurpiral številna področja človeškega življenja. Na makro nivoju je spreminjal odnos med sistemi socialnega varstva in trga delovne sile, med državo, trgom in posame- znikom, na mikro ravni pa položaj posameznika. Zanimalo me bo, kakšne posledice imajo takšni govori na razumevanje družbenih problemov. Moja teza je, da to pomeni njihovo individualizacijo. Kot bom poskušala pokazati, so takšni imperativi toliko bolj problematični predvsem za industrijske delavce. Ob tem bom poudarila, da moramo poleg materialnega vidika pri proučevanju družbenih sprememb upoštevati kulturno in simbolno raven: načine, kako posamezniki razumejo procese in reprezentiranja posameznih družbenih skupin. V prispevku ne sledim podrobneje sami genezi idej oz. vzpostavljanja paradigme samoodgovornosti v slovenskem prostoru. Namen je identificirati sodobne (strukturne) probleme s poudarkom na njihovi medsebojni prepletenosti (organizacija dela, politike zaposlovanja, obravnava brezposelnosti, revščine in zdravja) in povezanosti z imperativom samoodgovornosti. V prispevku se sklicujem na diskurzivne analize in pretekle socialistične kontekste. Izhajam s stališča, da diskurz ne razlaga le načina mišljenja, temveč ga hkrati tudi udejanja (performativna vloga diskurza). Socialistični konteksti, specifike preteklega prostora in časa pa pomagajo razumeti sodobne odzive in prakse. Čeprav koncept (samo)odgovornosti, ki se navezuje na idejo svobodnega posameznika in racionalne izbire, ni nov, izhajam iz teze, da vendar pomeni nekaj novega v okviru sodobnih družbeno-ekonomskih sprememb. V prispevku sledim številnim avtorjem,2 ki imperativ samoodgovornosti razlagajo kot 2 Amable, Morals and politics; Gill, The Global panopticon; Rose, Inventing Ourselves; Stenning, Where is the postsocialist; Weiner, Market Dreams. Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 225 neoliberalno paradigmo sodobne modernizacije. Imperativ samoodgovornosti povezujejo z družbeno-ekonomskimi spremembami (mednarodnega prostora) in s prestrukturiranjem trga dela (politik in praks). Kot je s svojimi mislimi nakazal že vodja oddelka Predilnice v uvodu, se v (slovenskem) javnem diskurzu vzpostavljanje imperativa samoodgovornosti pripisuje prehodu iz socializma v kapitalizem. V tem smislu se pozivi k samo- odgovornosti pogosto utemeljujejo v kritiki pretekle socialistične dediščine. Kritika je usmerjena proti posameznikom, ki niso sledili postsocialističnim miselnim preklopom ter ostajajo ujeti v preteklih vzorcih mišljenja in obnašanja. Ne glede na takšne asociativne povezave v slovenskem prostoru pa pri tem ne gre le za lokalne specifike, niti le za specifike postsocialističnih držav. Paradigma samoodgovornosti ni zajela le sprememb v postsocialističnem, temveč tudi v transformiranem kapitalističnem svetu. Postsocialistične spremembe zato v nadaljevanju obravnavam v kontekstu družbeno-političnih sprememb širšega prostora, ki jih nekateri avtorji ozna- čujejo kot čas postfordizma, de/postindustrializacije, družbe tveganja in individualizacije3 ipd. Gre za spremembe, s katerimi so se dežele zahodne Evrope in ZDA začele spopadati v 70. letih 20. stoletja. S strukturnimi spremembami, ki so sledile inflacijski krizi, večji brezposelnosti, demografskim spremembam, ekonomski globalizaciji, političnim spremembam,4 so se spreminjale globalne ter lokalne povezave, strategije socialnih politik, položaji posameznikov in družbene hierarhije. Padci socialističnih režimov so (dodatno) okrepili procese preoblikovanja povojnega keynezianskega sistema in (dokončno) utrdili prehod k monetarni teoriji neoliberalne politike. 3 Beck, Individualization, Institutionalized Individualism; Bauman, The Individualized society. 4 Nekateri avtorji še posebej opozarjajo na politične odločitve in pomen politik Ronalda Reagana in Margaret Thatcher pri globalnem prestrukturiranju ekonomsko socialnih razmerij (Rose, Inventing Ourselves; Streeck, Industrial Relations Today, str. 11). V prvi polovici 20. stoletja je prevladal koncept državljana vpodobi družbenega bitja. Pogodba o državljanstvu je bila oblikovana v okviru družbene odgovornosti in družbenega blagostanja. V zadnjih dvajsetih letih seje koncept družbene blaginje in oskrbe začel enačiti s pokroviteljskim upravljanjem. Pretekla protektivna vloga države se je zaznavala kot birokratska, toga in zavirajoča. Reforme socialnih politik so bile usmerjene k redukciji t. i. odvisnosti državljanov in so spreminjale države blaginje (keynezianskega modela) v državo aktivnega dela. Kriza ni bila le ekonomska (četudi ekonomsko razumemo v družbeno kontekstualiziranem smislu), niti ni prinesla le družbenih strukturnih sprememb, imela je tudi moralni značaj. Na makro nivoju se je to pokazalo pri redefiniranju (oz. iskanju) ravnovesja med ekonomsko učinkovitostjo in socialno varnostjo, na mikro ravni pa v predrugačenju vloge posameznika (delavca in državljana). 226 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Družboslovci razlagajo strukturne spremembe nove faze modernizacije s konceptom individualizacije, z razmišljanji o mešanici prisil in prostosti, kjer pa individualizacija življenjskih oblik ne prinaša osvoboditve posameznika.5 Individualizacija v sociologiji pomeni (družbeno) institucionaliziran indivi- dualizem. Če povzamem po Becku, gre za strukturne spremembe institucij in odnosov med posameznikom ter družbo. Individualizacijo Beck povezuje z zamiranjem metanaracij o dani družbenosti, kar pa še ne pomeni, da ti procesi niso družbeni procesi. Kako se torej takšna razmišljanja povezujejo z neoliberalno paradigmo samoodgovornosti? 5 Beck, Individualization, Institutionalized Individualism; Rose, Inventing Ourselves; Rose in Miller, Governing the Present. 6 Amable je začetke neoliberalizma povezal s krogom ekonomistov in industrialcev, ki so poskušali s kritiko klasičnega liberalizma in laissez faira-a najti pot iz krize 30. let 20. stoletja (ob izdaji knjige The Good Society, Walterja Lippmann-a, 1936). Neoliberalci so zavrgli naravni značaj tržnega reda in posvojili etos individualne odgovornosti ter konkurenčnosti v svetu. Takšen čas je zahteval tudi drugačnega posameznika. Posameznik je moral postati podjetnik samega sebe, odgovoren za svoj obstoj in vključenost na trg (nav. delo). Naj v nadaljevanju poudarim, da neoliberalna paradigma v tem smislu ni omejena na politike konzervativno desnih strank in politik, temveč je tudi sestavni del ideologije sodobnih levičarjev. V nasprotju s simplicističnimi poj- movanji tržnega fundamentalizma Bruno Amable opozarja,6 da je pomembno neoliberalno ideologijo misliti izven dihotomije trga in države, tudi sama jav- na državna intervencija je namreč del neoliberalne ideologije. V tem smislu neoliberalizma ne gre enačiti z bojem proti državnemu intervencionizmu. Tradicionalna neoliberalna kritika države blaginje temelji na afirmaciji prioritete osebne odgovornosti. Odgovornost posameznika vis a vis družbe je, da poskrbi sam zase, ne da ga podpira družba (to pa ne pomeni odsotne države). Ideologija neoliberalizma (večinoma povezana s politično ekonomijo) se kaže kot prostor, kjer dominirajo samostojni, svobodni, samonadzorovani posamezniki. Številni družboslovci pa neoliberalizem (v smislu nove racionalnosti) obravnavajo kot novo obliko družbenega nadzora in discipline. V nadaljevanju bom sledila uzurpaciji paradigme samoodgovornosti na različnih ravneh: najprej v mikro prostoru reorganizacije dela in razmerij v proizvodnji podjetja (na primeru Predilnice Litija), potem na makro ravni reorganiziranja trga dela, socialnih politik (politik zaposlovanja), reguliranja industrijskih razmerij. Ob tem pa bom opozorila na posledice, ki jih prinašajo procesi prestrukturiranja. Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 227 REORGANIZACIJE (DELA) V PROIZVODNJI Imperativi sodobne tržne racionalnosti so mobilnost, konkurenčnost in prilagodljivost.7 Takšni imperativi so spreminjali socialistično in kapitalistično organizacijo dela. Fordistična delitev8 je obveljala za preveliko, preokorno, da bi se ob hitrih ekonomskih spremembah lahko ustrezno spreminjala. Prevladala je zahteva po večji prilagodljivosti podjetij, manjših in bolj inovativnih podjetjih, ki se lahko naglo odzivajo hitrim tržnim spremembam. Mnogi upravitelji so se v zahtevi po prilagodljivi produkciji pričeli zgledovati po japonskih strategijah produkcije — t. i. vitki proizvodnji z majhnim odpadkom in prilagodljivimi de- lavci. Medtem ko je fordistična organizacija delovne postopke razdelila v majhne enote po tekočem traku, je po sodobni organizaciji delo organizirano v manjših skupinah, kjer lahko vsakdo v skupini opravlja več del, kjer se posameznika prestavlja po proizvodnji glede na različne potrebe. 7 Dunn, Privitazing Poland; Procoli, Workers and Narratives; Wright, Anthropology of Organizations. 8 Znanstveni menedžment je po Edwardu Taylorju upraviteljsko centraliziran, proizvodnja je razdeljena na manjše enote, gibi človeka so točno določeni in matematično izračunani. Njegovo teoretično organizacijsko strukturo je v praksi utemeljeval Henry Ford, po katerem je organizacijska struktura pridobila tudi ime. Organizacija proizvodnje v socialističnih tovarnah je bila podobna fordističnim. Pri primerjanju obeh organizacij dela pa moramo vseeno biti previdni. Gre za različno centralizacijo moči, ki je v socialistični ekonomiji z načrtnim gospodarstvom potekala na državni ravni, podobno je bilo v tem smislu tudi v samoupravnem jugoslovanskem sistemu. Več o tem gl. Vodopivec, Modernizacija in tranzicija. 9 Rose, Inventing Ourselves, str. 151. Z reorganizacijo podjetij in načina dela se je pojavila potreba po drugačnem delavcu, po parcialni in spreminjajoči se delavski identiteti. Z vitko proizvodnjo naj bi se spodbujala vsesplošna prožnost delavca v proizvodnji: ker delavec obvla- da več delovnih mest, naj bi o procesu tudi bolj celostno razmišljal in podajal posamezne predloge. Nova organizacija spodbuja posamezne iniciative delavcev ter komunikacijo med (nižjim) menedžmentom ter delavci. Organizacija delaje pozornost preusmerila od skupinskih relacij na posame- znika: na njegovo/njeno avtonomnost in kreativnost. Avtonomna subjektiviteta produktivnega posameznika je postala osrednji ekonomski vir.9, kar pomeni, da je bilo treba ekonomske cilje povezati z mehanizmi, ki regulirajo sposobnosti posameznika (oz. jih razvijati na poseben način). Nove tehnike upravljanja dajejo večji poudarek odgovornosti posameznika. Odgovornost se v tem smislu ne povezuje s kvaliteto produkta, temveč s samoinciativnostjo, kreativnostjo in inovativnostjo delavca. Ideja je, da delavec v proizvodnji ni le izvrševalec del oz. posluževalec strojev, temveč tudi misli o inovacijah. Takšne ideje lahko sicer delujejo spodbudno, vprašanje pa je, kaj pomenijo v praksi. Na spisku predlagateljev novih predlogov in izboljšav {»izboljšave s strani delavcev« ali »sugestije delavcev«), ki je visel na oglasni deski v proizvodnji Pre- 228 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti dilnica Litija,10 so bili (leta 2004) večinoma napisani vzdrževalci in pomočniki vodij, redkeje delavke in delavci. Delavke so potožile, da se jim, če dajo kakšen predlog, vsi smejijo. Vzdrževalec pa je takole komentiral: »Mi delamo, šefi pa, ne bom rekel, da imajo čas, ampak verjetno v tistem, ko on v pisarni sedi, razmišlja o stroju in se nekaj spomni, to lahko izvede. Jaz pa, če se slučajno kaj spomnim, moram svoje delo pustiti na miru, pa potem tisto poskušati. V praksi morda že nekaj narediš, pa obenem mogoče še ne veš, da si kaj koristnega naredil.«11 Osnovna delitev na fizično in miselno delo ostaja v podjetju primarna. Osrednja prostorska delitev na »zgoraj-spodaj« odraža hierarhično delitev na menedžment (zgoraj - miselno delo) in proizvodnjo (spodaj - fizično delo). Delavcem ni odmerjen čas za miselno delo, saj so plačani po fizičnem učinku (na normo). Z zahtevo po večji učinkovitosti je ob delu za strojem (še) teže razmišljati o novostih, norme so se namreč zvišale. »Ti si v tovarni zato, da delaš, ne pa da misliš,« je komentiral proizvodnjo delavec na izobraževalnem seminarju delavcev v Predilnici oktobra 2004. 10 V okviru postsocialističnih preoblikovanj podjetij (in približevanja EU) so standarde in strategije množično sprejemali v slovenskih podjetjih. Predilnica Litija je primer prestrukturiranja, ki ga omenjam, ker sem se s podjetjem podrobneje ukvarjala v večletni raziskavi za doktorsko disertacijo. 11 Intervju, Predilnica Litija, 2004. 12 Procoli, Workers and Narratives. 13 Ne glede na to, da tudi sama izhajam iz takšnih teoretičnih izhodišč, poudarjam, da je pomembno razkrivati, kako se nove strategije upravljanja in tehnike discipliniranja udejanjajo v praksi, kako jih razumejo, izkušajo, sprejemajo različni akterji v mikro prostoru. Na drugih mestih sem pisala o tem, da kljub tovarniški disciplini v praksi dejansko prihaja do neprestanih pogajanj (Vodopivec, Modernizacija in tranzicija). 14 Idejo kolektivno doseženih in zajamčenih socialnih pravic je zamenjala ideja človeškega kapitala. Delavci naj bi investirali v svoj človeški kapital, v individualno proizvodno sposobnost (Streeck, Industrial Relations, str. 11). Številni analitiki, ki se ukvarjajo z organizacijo dela, z industrijskimi razmerji in proučujejo procese preoblikovanja tovarniških režimov, opozarjajo na ideološke in politične učinke menedžerskih diskurzov in tehnik discipliniranja: ukvarjajo se z vprašanjem, kako menedžerske strategije preoblikujejo delavce, njihova telesa in načine mišljenja, kakšne »nove, moderne« delavce zahtevajo. Raziskovalci dokazujejo, da mednarodni standardi (npr. ISO standardi ali TQM) ne le avtoritativno poenotijo notranje organizacije raznolikih podjetij v različnih državah, temveč tudi delavke in delavce. Kritike so usmerjene tudi proti navidezno samostojnejši in svobodnejši organizaciji dela. Usposabljanje delovne sile po mednarodnih standardih se kaže kot prostor institucionalnega nasilja, usmerjenega v delavca po merilih moderne ekonomije,12 usmerjene tudi proti navidezno samostojnejši in svobodnejši organizaciji dela.13 Središčne pozornosti v sodobni proizvodnji (in v okviru menedžerskih teorij) je deležno upravljanje človeških virov (Human Resource Management).14 Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 229 Teorije upravljanja človeških virov redefinirajo odnos med menedžerji in delavci. Po novem relacije ne definirajo hierarhije temveč princip sodelovanja. Menedžer naj ne bi ukazoval oz. ustrahoval, temveč spraševal in se pogovarjal. Kritiki opozarjajo, da upravljanje človekovih virov na neki način legitimira obstoječe moči na delovnem mestu in pomaga kreirati načine vodenja. Tako je na primer tudi z navideznim rahljanjem discipline. Procese spremljajo druge tehnike discipliniranja. V sodobni proizvodnji se je del funkcij prenesel z menedžerskih nadzornikov na delavce. Kot me je opozoril vodja v proizvodnji Predilnice, je težnja vodstva v večji samostojnosti delavcev, ne da bi delavci delali zaradi strahu ali samo pod nadzorom. V proizvodnji velja, da je »dober vodja tisti, pri katerem delavci delajo dobro takrat, ko ga ni«.15 Po ideji panoptikona vsaka organizacija dela vendar vnaša svojevrstno kontrolo.16 Postavitev stroja, sama razdelitev dela, točno določena pozicija, kje kdo stoji in kako se giblje po prostoru, natančno določa mobilnost in oblikuje koreografijo prostora, ki je toliko bolj očitna v proizvodnji tovarne. 15 Intervju z vodjem oddelka proizvodnje Predilnica Litija, Litija, 2004. 16 Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, str. 176-177. Michel Foucault je idejo panoptikona uporabil kot metaforo za diskurze, teoretično praktične strukture nadzora v 19 stoletju v različnih družbenih institucijah kot na primer medicini, sodnem in kazenskem sitemu, seksualnosti, urbanem načrtovanju. Po Foucaultju je panoptikon metonim za moderni pogled discipline; s konstitucijo vednosti raznolikih institucij postanejo subjekti objekti nadzora. 17 Rose, nav. delo, str. 160; Lukič in Močnik, Sindikalno gibanje. Namesto direktnega nadzora so se oblikovale alternativne oblike kot na primer odgovorna avtonomija. Posamezniki se ne preoblikujejo zaradi strahu, temveč kot samonadzorovani, samoiniciativni, samoodgovorni in avtonomni posamezniki.17 Delavci niso več zamišljeni kot družbena bitja, ki v skupinskih odnosih zadovoljujejo potrebo po solidarnosti in varnosti, temveč so posamezniki, ki skozi delo konstruirajo svoje identitete. V novem sistemu upravljanja človeških virov postanejo pomembne osebne in značajske lastnosti delavcev in menedžerjev (predlaga se tudi osebni branding oz. osebno znamčenje). Pomembno postane vprašanje, kakšen je delavec kot človek. V ta namen se organizirajo tečaji in seminarji usposabljanja, kjer menedžerji delavce poučujejo o sodobnem po- menu odgovornosti, tudi do samega sebe. Delavka in delavec ne dokazujeta samoodgovornosti in samoiniciativnosti le na delovnem mestu v proizvodnji, temveč na različnih področjih življenja. Osnovna odgovornost posameznika postane njegova aktivnost. Le aktivni posameznik zna optimalno upravljati svoj portfolio veščin in predvideti tveganja, ki jim je izpostavljen na delovnem mestu ali izven njega (pomembna kvaliteta postane tudi dobro upravljanje s tveganjem). Aktiven posameznik se zaveda svoje 230 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovomosti odgovornosti in zna investirati v človeški ter socialni kapital, tudi v svoje zdravje, z namenom, da bo izboljšal svoje možnosti zaposlitve - svojo zaposljivost. Takšen posameznik ne pričakuje od države/družbe, da bo priskrbela sredstva njegovega obstoja. Britanski sociolog Nikolas Rose je uzurpacijo samoodgovornosti navezal na Foucaultova razmišljanja o vednosti, moči in disciplini. Ukvarjal se je z različnimi načini reguliranja Jaza (Self), z odkrivanji procesov, ki so oblikovali ideal takšne regulacije. Preusmeril se je k različnim praksam, ki poskušajo oblikovati posameznike. Gre za pogled, ki ne obravnava sodobnih praks normativnosti skozi prizmo obstoječega političnega sistema, temveč opozarja na vlogo vednosti v sodobni ureditvi upravljanja.18 18 Rose, Inventing Ourselves. 19 Rose, Inventing Ourselves, str. 154; Rener, Globalizacija, individualizacija. Sodobni čas so zaznamovale menedžerske teorije. Menedžerski diskurzi in podjetniška kultura obvladujejo družbe s podjetniško retoriko. Vokabular podjetništva “prevaja” politično racionalnost na različne nivoje družbene, eko- nomske in osebne eksistence. Podjetništvo v tem primeru ne pomeni le spremin- janja organizacijskih oblik oz. poslovnih modelov podjetij, temveč na splošno vzpostavlja ideal delovanja posameznika - na različnih ravneh - v šoli, na univerzi, v tovarni, družini, državi. Posamezniki so se preoblikovali v podjetniško usmerjene posameznike (enterprising individuals), ki stremijo k blagostanju, odličnosti in izpolnitvi.19 Takšne transformacije se povezujejo z novimi oblikami morale: blaginja posameznika se v sodobnem času meri z njegovim uspehom, s kompetencami uspešnega samoupravljanja (posameznik naj postane dober upravitelj svojega življenja). To pa ni pomembno le za osebni profit, temveč tudi za javni mir in družbeni napredek. Pri tem gre tako za zagotavljanje produktivnosti v tovarniškem prostoru, konkurenčnosti in inovativnosti na trgu delovne sile, sledenju napotkom zdravega načina življenja, minimaliziranju bolezni in maksi- maliziranju zdravja. REGULIRANJE TRGA DELA IN INDUSTRIJSKIH RAZMERIJ Večji prelom na področju (reguliranja) industrijskih razmerij in socialnih politik v industrijski sociologiji zaznamuje konec 90. let prejšnjega stoletja oz. čas po letu 2000. Spremembe so v veliki meri povezane s politikami približevanja EU in usklajevanja z evropskimi politikami ter predpisi, z naraščajočo fleksibilizacijo trga dela in istočasnimi spremembami socialnih politik. Po Miroslavu Stanojeviču gre na področju (notranjega in zunanjega) reguliranja industrijskih odnosov v času transformacije za tri prelome: leto 1992 Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 231 zaznamuje močan stavkovni val, leto 1997 priprave za pristop k EU (podpis leta 1996) in leto 2004 vstop v EU.20 20 Stanojevič, The Europeanization of Slovenian. 21 Jaklič, Zagoršek in Hribernik, The shadow economy; Stanojevič, The Europeanization of Slovenian, str. 4-5. 22 Vodopivec, Modernizacija in tranzicija. 23 Stanojevič, The Europeanization of Slovenian, str. 4. 24 Kornai, Economics of Shortage. Za prvo obdobje je značilna institucionalizacija socialnega dialoga v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, mehka metoda presežnih delavcev in zmerna stopnja brezposelnosti. Prvo obdobje zaznamuje socialni pakt 90. let, kjer so v redistribucijo nekdanje družbene lastnine vključeni vsi igralci: država, menedžerji in delavci. Po Stanojeviču je bila v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami specifika slovenskega prostora (poleg pretekle politične situacije in že vzpostavljenih tržnih odnosov z zahodom) tudi v relativno učinkovitem interesnem organiziranju delavstva. Ob poglabljanju klasičnih tržnih koordinacijskih mehanizmov (znotraj podjetniških hierarhij in konkurenčnih tržnih aranžmajev) so se ohranjali in sistematično razvijali regulativni ter redistribucijski mehanizmi, ki so sicer značilni za zahodne evropske družbe: sistem centraliziranih inkluzivnih kolektivnih pogajanj ter sorazmerno razvit sistem socialne zaščite. Z vstopom v EU pride do večje delovne obremenitve. Na makro ravni je v istem času prihajalo do sistematičnega in dogovorjenega omejevanja rasti plač. Z intenzifikacijo in fleksibilizacijo po letu 2000, predvsem pa po letu 2005, se je zmanjševal čas za pridobivanje dohodkov iz neformalnih virov. Nižje plače so ljudje v preteklosti reševali s popoldanskim delom, to pa se z intenzifikacijo in fleksibilizacijo dela zmanjša.21 Na vlogo neformalnih oblik ekonomije v socializmu opozarjajo številne postsocialistične študije. Formalna in neformalna ekonomija sta bili v socializmu tesno povezani. Neformalna ekonomija družin ima v splošnem v družbah z omejenim dostopom do upravljanja virov posebno vlogo, saj služi kot pomembno varnostno orodje. Osrednjega pomena v neformalnih ekonomijah so družbene mreže in družbeni odnosi, predvsem odnos, ki temelji na reciprociteti in zaupanju. V socialističnem samoupravnem sistemu so se razvili takšni odnosi zau- panja,22 t. i. tihi pakti med tovarnami ter zaposlenimi in med delavci ter nižjim menedžmentom v proizvodnji. Takšni odnosi so delavcem zagotavljali, da so v zameno za nadure, težje delo, nižje plače dobili zagotovljena delovna mesta, stabilnost, socialno varnost, nagrade, delitev dobička ipd., pa tudi odprt dostop v druge prostore družbene mreže; do izobrazbe, stanovanja, pomoč družini in otrokom (pri štipendiranju, s poletnim delom ipd.), kar je bilo pomembno predvsem v kriznih trenutkih. Takšen sistem pa je bil mogoč zaradi notranjih režimov jugoslovanskega samoupravljanja23 24 in mehkih proračunskih omejitev.14 232 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti V novem konkurenčnem kontekstu so se tovarne spremenile v organizacije z visoko obremenitvijo in fleksibilno proizvodnjo. Fleksibilizacija trga delovne sile je nastopila kot politični odgovor na družbene spremembe na trgu dela in je povezana z redefinicijo dela. Za različne posameznike pa ima različen pomen: lahko pomeni izziv ali omejitev. Za industrijske delavce večinoma predstavlja tveganje. S funkcionalno in časovno fleksibilizacijo so se začele pojavljati različne nestandardne oblike zaposlovanja: občasne zaposlitve, samozaposlitev, delo za določen čas, začasno delo, delo na poziv, delo od doma ipd. Problem fleksibilnega zaposlovanja za določen čas ali dobo treh mesecev je »ne-sigurnost«. Predčasno upokojena delavka Mure je opozorila, da takšni delavci »vedo že vnaprej, če mu podaljšujejo za mesec, da se ne sme zavzeti zase.«25 25 Intervju, Murska sobota, junij 2011. 26 Stanojevič razlikuje med dvema oblikama podjetij v času transformacije. Prvo skupino predstavljajo naprednejša in tehnološko bolj razvita podjetja, ki so imela že v socializmu utečeno sodelovanje z zahodnimi trgi in so bila sorazmerno avtonomno notranje povezana (v sklopu samoupravljanja). V drugi skupini pa so bila v fordizmu močno zasidrana podjetja s tradicionalno konfliktnimi okolji, kjer se je z intenzifikacijo (ob približevanju in po vstopu v EU) stopnjeval sistem notranjih rigidnih avtoritativnih regulacij (Stanojevič, The Europeanization of Slovenian, str. 27-28). 27 Prav tam, str. 13. Imperativi sodobne reorganizacija dela spodbujajo konkurenčnost: na trgu dela in v proizvodnji. Reorganizacija v proizvodnji postavlja delavce v odnose medsebojne konkurence. Pogovori z nekaterimi odpuščenimi delavkami Mure kažejo, da sta se v zadnjih letih v proizvodnji povečala predvsem napetost in nezaupanje med sodelavkami v proizvodnji. V kraju, kjer se ljudje med seboj poznajo, to ne predstavlja le problema na delovnem mestu, temveč tudi v širšem okolju. Delavke se srečujejo tudi izven tovarne; na poti v banko, pošto ali trgovino, kar oživlja spomine na napetosti in spore z delovnega prostora. Menedžerji so se predvsem v izvoznem delu gospodarstva, v organizacijah z visoko obremenitvijo (aktivne organizacije26) po spremembi sistema najprej lotili zaostrovanja notranjih regulativnih mehanizmov. V tem času se je porušilo tudi sodelovanje med tremi akterji (administrativno politiko, delodajalci in sindikati). Tretje obdobje sprememb na področju in- dustrijskih razmerij sovpada s tretjim valom privatizacije, s spremembo statusa gospodarske zbornice (2006) iz obveznega v prostovoljno članstvo (in s tem radikalizacijo odnosov med partnerji) in z vstopom v evro območje. Tretji val privatizacije (menedžerski odkupi) nima le materialnih, temveč tudi močne psihološke učinke, saj so te privatizacije dramatično poglobile nezaupanje v celotni družbi.27 Kot je pokazal Aleksander Lorenčič, je vzroke za takšne mane- vre in odnose nezaupanja iskati že v 90. letih. Večji del spornih privatizacij gre pripisati zavlačevanju in dolgotrajnemu postopku pri sprejemanju Zakona o Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 233 lastninskem preoblikovanju podjetij.28 Privatizacija je bila že od začetka možna (v 90. letih) brez zadostnih pravil in predpisov. Menedžerski odkupi so se zgodili po legalni poti, za kar nosita večji del odgovornosti pravni sistem in politika.29 28 »Divja privatizacija« se je namreč sklicevala na nedorečeno Markovičevo zamisel o privatizaciji. Medtem ko se je politika prepirala in razpravljala o lastninski preobrazbi, so si nekateri prisvajali družbeno lastnino (Lorenčič, Tranzicija slovenskega gospodarstva, str. 302), ko še ni bila sprejeta ustrezna zakonodaja. 29 Prav tam, str. 305. 30 http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila/; 19. 10.2011. 31 Relativno nefleksibilnost slovenskega trga delovne sile izkazuje mednarodna raziskava Upravljanje človeških virov (CRANET). Podatki o uporabi fleksibilnih oblik dela pa kažejo naravnanost slovenskih organizacij v povečanje učinkovitosti delovne sile in njeno izrabo. Najpogostejše oblike fleksibilnega dela so bile leta 2001: delo za določen čas (99 % podjetij), nadurno delo, delo v izmenah in delo ob vikendih (Ignjatovič, Družbene posledice, str. 182-183). 32 Redek in Domadenik, Socialni partnerji. 33 Na problem merjenja fleksibilnosti trga dela je v slovenskem prostoru opozorila Alenka Kajzer. Zaradi obširnosti pojma je praktično nemogoče oblikovati eno samo celovito merilo, običajno se merjenje fleksibilnosti omejuje na merjenje ene komponente fleksibilnosti trga dela in z uporabo delnih meril fleksibilnosti. O tem problemu se ne glede na razširjenost razprav malo razpravlja (Kajzer, Pojem fleksibilnosti trga, str. 26). 34 Ignjatovič, Družbene posledice, str. 189-190. 35 Shirley Dex, The sexual division of work: conceptual revolutions in the social sciences. Brighton, Sussex: Wheatsheaf, 1985; po Ignjatovič, Družbene posledice, str. 42. Poročila varuha oz. varuhinje človekovih pravic30 opozarjajo na nekatere probleme in nepravilnosti, ki spremljajo reorganizacijo dela zadnjih 12 let: vse več je kršitev delovne zakonodaje, nerednega izplačevanja plač, neplačevanja socialnih prispevkov, bolniških, preživnin, plačilne nediscipline itd. Povečala se je tudi negotovost na delovnem mestu. Vse več anonimnih pisem varuhinji kaže na večji strah zaposlenih. Najpogosteje je izpostavljen problem mobinga in detektivskih nadzorov v času bolniške. V medijih in javnem prostoru se pogosto sliši kritiko, daje Slovenija prepočasi sledila spremembam fleksibilizacije dela.31 Kritik je več po pristopu EU oz. v času desnosredinske vlade Janeza Janše in predlaganih reform liberalnih ekonomskih pogledov. Slovenija naj bi se na področju fleksibilnosti trga dela leta 2007 (po raziskavi Doing Bussiness Svetovne banke leta 2007) uvrstila »le« na 166. mesto32 od 178 držav.33 Takšnim podatkom pogosto sledijo očitki rigidnosti zaposlovanja, težavnosti pri tem in pozivi, da bi morala država bolje slediti reformam in se prilagajati spremembam v poslovnem okolju. Sociološko usmerjene študije o vplivih fleksibilizacije trga dela pa opozarjajo na marginaliziranost skupin starejših ter mladih, ki se najpogosteje znajdejo v fleksibilnih oblikah zaposlitve.34 Fleksibilizacija je lahko tudi izkoriščena, fleksi- bilne oblike zaposlovanja so lahko način, kako delodajalec obravnava fluktuacijo gospodarskega cikla in zmanjšuje delovne stroške na minimum.35 Pogost, a hkrati tudi spregledan vpliv fleksibilizacije oz. prestrukturiranja podjetij je zdravstveno 234 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti stanje zaposlenih (in brezposelnih): izjemno visoka pojavnost mišično-kostnih obolenj (poklicna bolezen (predvsem) tekstilne industrije, ki v Sloveniji ni priznana), izgorelost na delovnem mestu, stres in depresija. PSIHOFIZIČNE POSLEDICE PRI PRESTRUKTURIRANJU PODJETIJ Ne glede na to, da so posamezni zdravniki (predvsem predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak)36 opozorili na resne nevarnosti (in tveganja) poklicnih bolezni (alergije, bisinoza, mišično- kostne bolezni in obolenja), telesne in psihične bolezni ostajajo popolnoma individualizirane: pojmuje se jih kot bolezni posameznic in ne poklicne skupine. Stroškov verifikacije poklicnih bolezni država ne financira. Delodajalcu, ki je po zakonodaji za varnost in zdravje pri delu odgovoren za delavce, ni v interesu, da bi jih odkrival. Delavci se sami večinoma ne odločijo za takšne preglede in ne pričnejo postopkov verifikacije. 36 Intervju z dr. Metodo Dodič Fikfak, predstojnico Kliničnega iinštituta za medicino dela, prometa in športa (UKC Ljubljana), Ljubljana, 15. 6. 2011. 37 Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, UL RS, št. 85/2003 (29. 8. 2003). 38 Po UL SFRJ 83/38 se je verificiralo 48 poklicnih bolezni, takrat je bilo na leto ugotovljenih 890 ali 860 poklicnih bolezni (v glavnem zastrupitve). Takšno številko naj bi po mnenju dr. Dodič Fikfak pričakovali tudi danes, se jih pa na leto ugotovi manj kot 50 (glej tudi spletno stran Čili za delo http:// www.cilizadelo.si/default-20400.html; 21. 10. 2011). 39 Intervju, Litija, 2004. Leta 2004 je bil izdan Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni.37 Kljub temu pa Slovenija še do danes ni potrdila registra poklicnih bolezni,38 bolezni se ne odkriva, država ne financira pregledov, o teh temah se javno redko razpravlja. Pogosto je takšna bolezen obravnavana v smislu družbenega naturalizma: samoumevno je, da ima, kdor na primer dela v tekstilni industriji, težave s hrbtenico in je naglušen, ali se predvideva, da se delavci izgovarjajo na bolezen, ker jim ni do dela oz. hočejo od tega nekaj zaslužiti. »Zdaj so nastopili standardi evropskega delavca, zato drugačni odnosi, manj svobode, pa tudi vodstvu, tovarni si pomemben, dokler si zdrav. Ti, ki gredo na bolniško, imajo kakšne probleme, takrat si pa takoj bolj postranski. Dokler si zdrav, je super, kopa nisi več zdrav, sipa za odpis, nisi več tako potreben«.39 Delavka Irena iz Predilnice s svojim komentarjem ne opozarja le na odnos do obolelih, temveč tudi na pomen, ki se ga pripisuje evropskim standardom v slovenski družbi: le-ti legitimirajo spremembe že kar sami po sebi. Koncept zdravja je najpogosteje vključen v ekonomski kontekst. V okviru ekonomskega aspekta globalne konkurence se ga navezuje na podjetja, govorimo Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 235 o zdravih delih podjetja, o zdravi organizaciji, ne pa o zdravju posameznika ali skupin. Raziskave medicine dela mednarodnega prostora40 opozarjajo na problem psihofizičnih razlogov, stresa, ne le na povišano stopnjo absentizma, temveč tudi prezentizma. Zaradi strahu in negotovosti se vse več delavcev kljub zdravstvenim problemom ne odloča za bolniško. Prestrukturiranje pa ne gre razumeti kot občasno krizo oz. nekaj prehodnega, saj je postalo sestavni del menedžerskih strategij in reorganizacije podjetij. To ne zajame le zapiranja, temveč tudi predrugačenje delovnih mest, selitev proizvodnje, zmanjševanje števila zaposlenih, stečaj ipd. Študije kažejo na številna psihosocialna tveganja, ki jih prestrukturiranje prinaša. Pri tem se pogosto opaža, da se zdravstveno stanje tistih, ki zapustijo podjetje, izboljša, ko zaposleni odidejo. Najteže zaposleni prenašajo negotovost, ki jo poglabljajo govorice. Takrat se poslabšajo napetosti pri delu in med zaposlenimi, poveča se število poškodb, problemov tesnobe, povišanega pritiska, kardiovaskularnih bolezni, tudi smrti, depresij, kostno mišičnih obolelosti (predvsem starejših in tistih, ki so bili k temu nagnjeni že od prej). 40 Analiza evropskega mednarodnega projekta (Hires-Zdravje v času prestrukturiranja) je objavljena v monografiji, ki jo je uredil Thomas Kieselbach, Health in Restructuring. 41 Milena Srpak, specialistka klinične psihologije, intervju, Ljubljana, 9. 9. 2011. 42 Mednarodne študije medicine dela opozarjajo na potrebo po načrtovanih programih, ki odgovarjajo na psihosocialna tveganja ob prestrukturiranjih podjetij. Klinična psihologinja psihiatrične bolnišnice v Ormožu, kamor so na zdravljenje v 90. letih začele prihajati številne delavke Mure, je opozorila, da so »vsakič, ko so začele govorice napovedovati, da se bo nekaj zgodilo, dobili več delavk na zdravljenje.« Prišle so v stiski in z informacijami, da se bo nekaj zgodilo, »ampak se ne ve, kdo, kdaj, zakaj, kako, kakšna kategorija ljudi, samo da bodo dobile odpoved«. Z zgodbami osebnih stisk je psihologinja pokazala na kolektivni šok delavk (predvsem v 90. letih): »Delavke so se počutile oropane. Naenkrat so postale nepomembne, to je bil strašanski šok, da so dobile odpoved tik pred upokojitvijo. Pa na kakšen način. Ne rabimo te več. Tega sploh niso mogle razumeti, kar je rezultiralo v globokih depresijah. Nekaterim je pomagalo že to, da so končno lahko nekomu o tem pripovedovale. Nekatere so rabile iniciativo, da so sploh začele govoriti, ker niso razumele, kaj se dogaja. Večinoma so prišle, ker niso mogle več spati, hoditi, bolele so jih roke in noge, bile so brez energije, nenehno utrujene. Šele preko terapije so se odprle. Nekatere so prišle z ogorčenjem, jezne, kako je vse skupaj nepošteno.«41 Mednarodne študije42 opozarjajo, da je pri prestrukturiranju prizadetih več, kot bi sprva mislili. To namreč niso le odpuščeni, njihove družine in okolica, temveč tudi tisti, ki so v podjetju ostali. Kot kažejo raziskave, so v nekaterih primerih posledice odpuščanja celo večje za tiste, ki ostajajo v podjetju, kot za 236 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti odpuščene. Bolezen preživetja (Survivor sickness) zajame občutke krivde (Zakaj ne jaz7.), padec nezaupanja, negotovost (Kdaj bom jaz na vrsti7) in na koncu še večjo obremenitev, saj racionalizacija proizvodnje dejansko najpogosteje v praksi pomeni več dela z manj zaposlenimi.43 43 Kieselbach, Health in restructuring, str. 31-32. 44 Kamin, Zdravje na barikadah. 45 Margaret Somers je odsotnost določenih populacij revnih, brezposelnih v javnem prostoru označila kot državljanstvo brezdržavljanskosti (statelesness of citizens). Pripadnost nacionalni skupnosti torej še ni zadosten pogoj za zagotavljanje državljanstva, nedržavljani so tudi de iure državljani (Somers, Genealogies of citizenship, str. 26-27). Prevod koncepta povzemam po Mojci Pajnik. 46 Leta 1997 so se s sprejemom Evropske strategije zaposlovanja določili skupni cilji in politike zaposlovanja. Strategija se je pojavila kot odgovor na ekonomske probleme, probleme na trgu dela, visoko in dolgotrajno brezposelnost. O zdravju se razmišlja z vidika storilnosti in finančnih izgub. Poudarek na individualni odgovornosti se sklada in dopolnjuje s sodobno usmeritvijo medi- cine v preventivo, ki skrb za zdravje prenese na posameznika. Promocija in tveganje zdravja sta zasnovana na individualizaciji tveganja in posameznikove skrbi za zdravje.44 Z naraščajočo moralno avtoriteto trga in pogodbenih sistemov (delo na pogodbe) vprašanje družbene vključenosti in moralne vrednosti ni več inherentna pravica, temveč zaslužen (in pogojen) privilegij. Javni diskurzi samoodgovornosti, ki krivdo za družbene probleme namesto strukturnim pogojem pripišejo hibi posameznika (odvisnost posameznika, pomanjkanje odgovornosti, iniciativnosti, parazitizem), njegovemu/njenemu individualnemu moralnemu karakterju, izključujejo posameznike in vzpostavljajo »državljanstvo brezdržavljanskosti«.45 SOCIALNA ZAŠČITA: MED PRAVICAMI IN PRIVILEGIJI Fleksibilizacija trga dela je povezana s spremenjenimi politikami zaposlovanja in z večjo racionalizacijo stroškov socialne zaščite v EU.46 Najpogosteje uporabljen koncept evropskih strategij zaposlovanja in reform evropskega socialnega modela je koncept aktivacije. Aktivacija pomeni redefinirano aktivno socialno politiko (reforme) in zahteva aktivnega posameznika. Višja stopnja aktivnosti se kaže v večji prožnosti (posameznikov) na trgu dela: tudi brezposelni naj bi po novem postali aktivni iskalci zaposlitve. Prehod od pasivnih k aktivnim ukrepom zajame nastanek številnih novih programov usposabljanja in izobraževanja, organiziranja različnih delavnic, (obveznih) seminarjev in digitalnih svetovalnih portalov. Takšen je na primer Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 237 tudi digitalni portal Zavoda RS E svetovanje Veščina iskanja zaposlitve. Portal zahteva aktivno in odgovorno vlogo posameznika. Posameznik naj se nauči tržiti, mrežiti in naj bo neprestano aktiven tako na odprtem kot tudi skritem trgu dela. E-svetovanja posameznikom predlagajo, naj navezujejo stike in vzdržujejo kontakte z različnimi ljudmi, saj lahko postane del mreže prav vsak človek, ki ga spoznajo.47 Politike aktivacije, ki se tesno povezujejo s teorijo racionalne izbire in imperativom samoodgovornosti, prinašajo v ospredje nove vrednote. 47 Digitalni portal E svetovanje, Svetovanje pri zaposlitvi in poklicni orientaciji, http://apl.ess.gov.si/ eSvetovanje/VescineIskanjaDela/KjeKakoIscem/Default.aspx//Zavod%20RS; 19.10. 2011. 48 Upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba, je v času prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, delo po podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, po treh mesecih prejemanja denarne socialne pomoči pa tudi primerno začasno ali občasno humanitarno ali drugo podobno delo, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje skladno s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Člen 36b, Zakon o socialnem varstvu, (ZSV-UPB2), str. 282. Uradni list RS, št. 3/2007 (12. 1.2007). 49 Leskošek, Načeti temelji, str. 12. Pravice brezposelnih je omejila predvsem preoblikovana zakonodaja leta 2006. Po novem brezposelni ne more odkloniti dela ne glede na pogodbo (podjemno, občasno delo, delo po podjemni ali avtorski pogodbi, prostovoljno delo). Ukinila seje denarna pomoč (28. 7.2006). V tem času so se znižala denarna nadomestila, do katerih so imeli dostop le tisti, ki so bili zaposleni eno leto. Iz tega so bili v tistem času izključeni predvsem mladi, saj je bilo največ mladih (do 25 let) zaposlenih na fleksibilen način in s tem tudi manj kot eno leto. Leta 2010 se je to spremenilo in so bili do nadomestila upravičeni tudi tisti, ki so bili zaposleni najmanj 9 mesecev. Z vključitvijo v kakršno koli delo, ki je plačano ali pa tudi ne (delo v humani- tarnih in podobnih organizacijah),48 prejemniki pomoči povrnejo vsaj del tega, kar jim država domnevno velikodušno podarja in tako prispeva k njihovi pasivnosti.49 Takšna ideologija nasprotuje konceptu socialnih pravic, ki so vosnovi nepogojene. Na področju socialnih politik je princip brezpogojnosti pravic zamenjal princip dogovorjenih zahtev. Razumevanje socialne pomoči je s tem predrugačeno, ima se jo za parazitizem, ki ustvarja odvisniško razmerje. Primerjalne študije postsocialističnih etnografij kažejo, da se uspeh posa- meznika v preoblikovanem postsocialističnem prostoru povezuje s spremenjenimi načini obnašanja. Ameriška sociologinja Elaine Weiner je raziskovala izkušnje delavk ter menedžerk na Češkem in je opozorila na pomen, ki ga tržnim logikam pripisujejo Čehi. Transformativna moč trga naj bi Čehe odrešila socialističnih spon. Sodobno očiščenje pa od posameznika zahteva, da pretrga vezi z najbolj kužnimi (pokvarjenimi) deli svojih osebnosti (samih sebe), kot na primer z odvisnostjo, pasivnostjo in ne-odgovornostjo. Uspeh menedžerk na Češkem 238 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti ni povezan le z njihovo izobrazbo. Njihove veščine zajamejo specifične načine obnašanja, njihovo sposobnost, »da se obnašajo kot odrasli, da prevzamejo odgovornost za svoja življenja in o njih odločajo samostojno«.50 50 Weiner, Market Dreams, str.76. 51 Petkovšek, Redna zaposlitev, str. 10. 52 Kovačič, Vpliv individualizacije, str 125. 53 Po podatkih Ankete o življenjskih pogojih (EU-SILC) je leta 2009 (dohodki iz leta 2008) skoraj dve tretjini zaposlenih prejemalo nižjo plačo od slovenskega povprečja, delovno aktivni pa so predstavljali malo manj kot petino vseh oseb pod pragom tveganja revščine. Oktobra 2010 je več kot polovica zaposlenih v proizvodnji oblačil prejemala minimalno plačo. Vse več zaposlenih revnih je tistih, ki delajo, a ne dobijo plač. Več o revnih zaposlenih gl. Leskošek, Načeti temelji. 54 Prav tam. 55 Prispevek dr. Metode Dodič Fikfak na strokovnem srečanju Zdravje v času prestrukturiranja, Ljubljana, 11.10. 2011. 56 Prav tam, str. 12. »Ljudje ne morejo doumeti, da je konec socializma, ni več tako, da ti delovno mesto kar pripada«, je bil kritičen predstavnik (Stojan Zagorc) z Zavoda za spodbujanje in razvijanje kvalitete življenja Papilot. »To je sicer posameznikova pravica, za katero pa je vsak posameznik odgovoren sam.« Odgovornost za delo je predstavnik Zavoda pripisal posamezniku, spremembo pa utemeljil s prehodom iz socializma v kapitalizem. Zagorc je bil prepričan, da je brezposelnost stvar osebne odločitve: »Vse je v glavi. Če brezposelno osebo prepričamo, da se mora zaposliti, ker je to zanjo dobro, se bo zaposlila.«51 Pomembno je razmisliti, kako se v družbi institucionalno zaznamovana kolektivna usoda kaže, zaznava in obdeluje v življenjskem kontekstu ljudi. S ponotranjenjem samoodgovornosti posameznik dejansko začne verjeti, da je sam odgovoren za svoj položaj: fleksibilizacije ne dojame kot krivico nečesa zunanjega, temveč se z njo identificira.52 Na takšen način je razumljena tudi revščina (vključno z zaposlenimi revnimi),53 ne kot strukturni problem, temveč posledica osebnih odločitev ljudi. Nova razvojna paradigma, kot so snovalci razvojne strategije poimenovali strukturne reforme, brezposelnost in revščino pripiše osebnostnim značilnostim posameznikov.54 Brezposelnim je pripisana pasivnost oziroma neaktivnost, prejemnikom denarnih pomoči pa odvisnost od teh prejemkov. Ob tem se tudi v tem primeru ne razmišlja o konkretnih posledicah na posameznike. Po študijah medicine dela namreč najpogosteje umi- rajo (prav) iskalci dela, ne brezposelni, ampak iskalci, ker se vedno znova soočajo z istim stresom.55 Vesna Leskošek opozarja, kako nevarno postane, ko se termini iz politik, kjer se posameznike kategorizira po statusu ne/aktivnosti in odvisnosti od denarnih prejemkov, prenesejo na osebne značajske značilnosti in s tem v moralne kategorije, kar prispeva k patologizaciji prejemnikov denarnih pomoči.56 Oznake ne le moralno diskreditirajo, temveč tudi kriminalizirajo prejemnike denarnih Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 239 pomoči, saj je eden glavnih namenov sprememb socialne zakonodaje preteklega socialističnega (in sodobnega) časa preprečevanje goljufanja in zlorabljanja sistema socialnih pomoči. »Ko si brezposeln in doma, je dodatno breme družbena stigma, češ doma sem, lahko bi delal, če bi bil dober delavec, te ne bi odpustili.« Zaradi bolezni predčasno upokojena delavka Mure se je ob tem jezna spomnila na govor ministra za delo in na njegovo prepričevanje delavcev: »Češ, imamo pripravljeno na zavodu vse, bodo dobili nadomestilo, pa socialno pomoč. Če gre to razlagati minister in to brez zavesti, da bi ta delavec rad delal. Ne, da je na zavodu vse pripravljeno zanj. On bi rad delal. O tem pa Svetlik ni govoril. Ravno je bilo za Murine delavce, saj imamo vse pripravljeno na Zavodu. Oni so želeli delat, ne pa biti na Zavodu, pa prejemati nadomestilo.«57 57 Intervju, upokojena delavka, Murska Sobota, junij 2011. 58 Korošec, Predlog UTD, str. 40. 59 Stenning, Where is the postsocialist. 60 Russo in Linkon, New Working Class. 61 Na to je ob ruskih in angleških primerih opozoril Charles Walker v svojem predavanju Reinventing Yourself: Working class young men in post Socialist St. Petersburg, na konferenci ASEES, November 2010, Los Angeles. 62 Haylett, Illegitimate Subjects. Termin je prevzela od Pierre Bourdieauja; s tem je Bourdieau zajel inferiorni odnos nižjega srednjega sloja do delavcev. Obsežni ukrepi aktivne politike zaposlovanja se križajo z moraliziranjem in stigmatiziranjem brezposelnosti. Takšna stigmatizacija ima dvojno družbeno funkcijo: služi nadzoru in discipliniranju stigmatiziranih ter hkrati deluje kot socialna kontrola v širši družbi.58 Po drugi strani takšno razmišljanje kaže na prevladujoče družbeno mnenje: delavec je len in od države raje prejema podporo. REPREZENTACIJE DELAVSTVA Postsocialistične etnografije opozarjajo na pomen simbolnih vpisov indu- strijskih delavk in delavcev v prostor.59 Tudi novejše študije razreda ne posvečajo več pozornosti le materialnim procesom, temveč tudi simbolnim vpisom, pro- storom vsakdanjega življenja, kjer delavci oblikujejo percepcije samih sebe, kjer oblikujejo pomene in izkušnje delavskega razreda.60 Študije opozarjajo na problem reprezentrianja delavcev kot pasivnih in odvisnih subjektov v različnih deželah: kot na primer Gopnikov v Rusiji, Neds ali Chavs v Veliki Britaniji,61 White Trash v ZDA ipd. Diskurzivno konstrukcijo družbeno izključenih pripadnikov (belega) delavskega razreda kot nemodernega in zaostalega, njihovo osiromašanje (ne le materialno tudi simbolno) Chris Haylett označi za razredni rasizem.62 Avtorji opozarjajo, kako problematični so medijski in politični prikazi, ki delavski razred 2 4 0 P o mi sli n a j utri; O z g o d o vi ni ( s a m o) o d g o v or n o sti p ortretiraj o k ot dr už be ni pr o ble m per se. G oraz d K o vačič je u g ota vljal p o d o b n o v Sl o ve niji: dela vci s o p ortretira ni pre d vse m k ot s ocial ni i n ne g os p o dars ki pr o ble m oz. le re d k o se o nji h g o v ori k ot o g os p o dars ki h deja v ni ki h. Ta kš ni p ortreti vse ka k or si m b ol n o v pišej o i n d ustrijs k o dela vst v o v sl o ve ns ki pr ost or na pra v p ose be n nači n. 6 3 6 3 K o vačič, Kriz a k ot pril ož n ost, str. 1 0. 6 4 O b te m se s klic uje m na kriti k o me dijs ki h pre dsta vite v mi gra nts ki h dela vce v G ora na L u kiča ( Ass oci ati o n of Free Tr a de U ni o ns of Sl ove ni a: Re prese nt ati o n of mi gr a nt w orkers i n p u blic me di a: bet wee n victi miz ati o n a n d e m p o wer me nt') na k o nfere nci C h ai ns of mi gr ati o n a n d i de ntity i n t he P ost Y u g osl av c o u ntries ( 2 5.i n 2 6. 3. 2 0 1 1; Fa k ulteta za s ocial n o del o, U ni verza v Lj u blja ni) i n na za klj uč n o raz pra v o v o k vir u razsta ve » Više t o nije drž av a o k oj oj s u prič ali m oji stričevi « ( d)r o b ni z a piski o v pr aš a nj u s oli d ar n osti i n ( pre)živetj a, v Galeriji Š k uc, Lj u blja na, se pte m bra 2 0 1 1. 6 5 Ne d o h, Me dijsk a re preze nt acij a, str. 1 5. 6 6 Fraser, J ustice I nterr u pt us. V p osts ocialistič ne m pr ost or u se ne m o der n ost dela vst va p o vez uje s prete kli m s ocialistič ni m siste m o m. Me dijs ki i n ja v ni dis k urz dela vce nat uralizira v s ocialistič ne s u bje kte. Dela vci p osta nej o tisti, ki se nis o a kti virali, nis o s prejeli i m perati va sa m o o d g o v or n osti i n s o teže sle dili m o der nizaciji. Zat o s o p o g ost o re preze ntira ni k ot neraci o nal ni oz. p ol ni č ust ve ni h i m p ulz o v. » N a kriz o je tre b a gle d ati r aci o n al n o. Pr o ble me je tre b a rešev ati, ne p a ji h s histerij o še p os pešev ati i n p ovečev ati, « je na p o ve d sta v ke si n di kat o v o b m n ožič ni h o d p ušča nji h dela vce v i n narašča nje m brez p osel n osti leta 2 0 0 9 k o me ntiral mi nister za del o i n s ocial n o p oliti k o. Dela vce m, ki s o v za d nje m čas u ( v me diji h) naj p o g osteje p ortretira ni pre d vse m v p o veza vi s sta v ka mi i n pr otesti, je v te m pri mer u pri pisa na f u n kcija neraci o nal n osti, č ust ve n osti i n histerije. O b pre gle d u a v di o viz ual ni h mai nstrea m za pis o v bi la h k o re kli, da je g o v ora o » histerič ni h dela v ka h « i n »a patič ni h ter pasi v ni h mi gra nts ki h dela vci h. « 6 4 Deja v n ost dela vce v je v cel oti o pre delje na z mest o m i n f u n kcij o, ki ga dela vci zase daj o v si m b ol ne m re d u.6 5 Raz pra ve o razre d u i n dela vst v u s o na za h o d u v klj uče ne v raz pra ve o k o nc u dela (Jere m y Riff ki n), i n di vi d ualizaciji i n vz p o n u i de ntitet ni h p oliti k - p oliti k k ult ur ne razli ke. Na te m mest u se b o m na krat k o usta vila o b za d nje m, raz mišlja nj u o vz p o n u p oliti k k ult ur ne razli ke oz. pri p oz na nja, ki naj bi v 7 0. i n 8 0. leti h prejš nje ga st oletja iz p o dri nile p oliti ke (e k o n o ms ke) re distri b ucije (i n s te m v praša nje razre da), kar je p o veza n o z različ ni mi b oji za priz na nje k ult ur ni h pra vic ma njši n i n et nič ni h s k u pi n (tiste ga časa). A meriš ka fil oz ofi nja Na nc y Fraser je ute melje vala ta kše n pre h o d v p ost - s ocialistič ni h o k viri h k ot pre h o d o d s ocialistič ne ga i ma gi narija e k o n o ms ke pre - raz delit ve k p olitič ne m u i ma gi narij u naci o nal ni h i de ntitet. P o let u 1 9 8 9 naj bi se pričele p osts ocialistič ne p oliti ke u k varjati z et nič n o k ult ur o i n naci o nal n o i de ntitet o, o b te m pa s o p oza bile na re všči n o i n e k o n o ms k o iz klj uče n ost.6 6 Deset Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 24 1 let trajajoča dinamična razprava različnih mislecev o takšnih teoretičnih stališčih je pripeljala do revidiranja nekaterih pogledov. Z redefinirano konceptualno matrico distribucija - pripoznanje - reprezentacija je Fraser opozorila, da druž- bene izključenosti ne moremo tematizirati, če ob ekonomski neenakosti ne problematiziramo nepripoznanja (misrecognition) oz. napačnega pripoznanja ter načina reprezentacije.67 67 Fraser, Reframing Justice. V takšne miselne okvire umeščam tudi že omenjene simbolne vpise, ki so za industrijske delavke in delavce v postsocialsitični Sloveniji še posebej proble- matični: procese ne-pripoznanja oz. napačnega pripoznanja namreč spremlja socialna in ekonomska ogroženost, zaradi diskurza samoodgovornosti pa poleg stigmatizacije tudi ponotranjenje krivde za svoj položaj. ZAKLJUČEK Vzpostavitev diskurza samoodgovornosti se v postsocialističnih okvirih pogosto misli v okviru prehoda iz socializma v kapitalizem. Ob tem se prehod interpretira kot tranzicijo od socialističnega kolektivizma k postsocialističnemu individualizmu: od kolektivne oz. vsesplošne ne-odgovornosti (»ko nihče ni bil odgovoren za nič«) k osebni odgovornosti. Takšen pogled spregleda (nekatere) razsežnosti paradigmatskega premika: redefinicijo tržnih racionalizacij nove modernizacije, razvoj novih oblik druž- benega nadzora in discipline, predvsem pa transnacionalni okvir in spremembe, do katerih je prišlo tudi na kapitalističnem zahodu. Če povem še drugače: relevantno je, da o vprašanju razmišljamo izven poenostavljenega konteksta tranzicijskega modela (linearnega evolucijskega pohoda od socializma v kapitalizem) in v kontekstu medsebojnih prepletov. Zato se mi zdi pomembno še enkrat poudariti, da o paradigmi samoodgovornosti razmišljajmo v transnacionalnih okvirih. Hkrati pa ob tem vendar opozarjamo na konkretne specifike postsocialističnega prostora in s tem tudi preteklega socialističnega časa. Paradigma samoodgovornosti je v postsocialistični kritiki utemeljena v zavrnitvi socialističnega kolektivizma (in družbene odgovornosti) ter v prevze- manju kapitalističnih individualističnih načel. Postsocialistična modernizacija se je utemeljevala v antisocialistični pozi. Paradigma samoodgovornosti je zato v okvirih postsocialistične modernizacije odigrala toliko pomembnejšo vlogo inje še močneje zaznamovala življenja ljudi. Specifika postsocialističnih kontekstov je zato predvsem v stopnji oz. intenziteti sprememb. Postsocialistično industrijsko delavstvo zaznamuje dvojni konec: konec (oz. zmanjšanje) industrijskega dela in konec socializma. Socialistični moderni- 242 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti zacijski scenarij je industrijsko delo postavil v ospredje. Industrijski delavci so v njem odigrali aktivno vlogo. Svet modernizacije je bil izkušen prav skozi delo v industriji. Delavci so to doživljali kot aktivno vključevanje v modernizacijski načrt države, medtem ko imajo zdaj občutek, da so iz njega izključeni. »Delo ni vrednota, delo je razvrednoteno, delavec pa navaden klump. Ne glede na to, kakšno »višjo dodano vrednost« hočejo, še vedno bodo nekoga nucali, da mu greznico spuca. In še iskali bodo take ljudi,« je razmišljala pred kratkim odpuščena delavka.68 68 Intervju z odpuščeno delavko Mure, Murska Sobota, junij 2011. Za delavke in delavce delo ostaja vrednota in je hkrati izkušeno kot pravica. Pravico do dela naj bi zagotovila država. Delavci pričakujejo od države, da jih bo obravnavala kot aktivne državljane in jim bo zagotovila delo. To, da imaš delo, je zelo povezano z idejo dostojanstva, z občutkom, da si potreben. Delavci so si ne glede na razmere enotni: svoje življenje percipirajo kot stres- no, nevarno in odmaknjeno od družbe. Ne gre le za to, da glasovi delavcev osta- jajo prezrti, napačno reprezentirani in stigmatizirani. Delavci imajo občutek družbene odtujenosti. Družbena odtujenost pa se materializira v revščini: materialni in simbolni. Paradigma samoodgovornosti je uzurpirala različne ravni življenja ravno takrat, ko se je dramatično spreminjal družbeni in življenjski eksistencialni prostor. Na to sem želela opozoriti v prispevku: da je pomembno zajeti razsež- nosti paradigme samoodgovornosti in njeno uzurpacijo identificirati na različ- nih ravneh: od mikro prostorov - reorganizacije dela v proizvodnji, do mak- ro prostorov prestrukturiranja na trgu dela, od sfere javnega do privatnega, od področja dela, zdravja, socialnih politik, politik zaposlovanja, do področja državljanstva. S paradigmo samoodgovornosti so se individualizirali kolektivni problemi, strukturni ekonomski pogoji in aranžmaji. Petintridesetletna Marija je le ena izmed številnih nekdanjih delavk Mure, ki ima sindrom ukleščenega karpalnega živca. Zaradi razširjenosti teh poškodb pri šiviljah nekateri sindrom imenujejo tudi bolezen šivilj. Ne-pripoznanje poklicnih bolezni (razen azbesta) v Sloveniji je takšno bolezen (kot tudi številne druge) individuliziralo. Po operaciji zapestja Mariji niso odobrili dela za krajši delovni čas, zato se je ob delovni obremenitvi njeno stanje poslabšalo. Zdaj Marija aktivno išče delo, saj je brezposelna. Zaradi slabega zdravstvenega stanja pa je »teže zaposljiva«. Psihofizične posledice prestrukturiranja podjetij in trga dela nevarno ogrožajo ljudi in bo zato temo treba v nadaljevanju obravnavati bolj resno. Medtem ko se o razredu vedno manj govori, dejansko razred vedno močneje zaznamuje subjektne pozicije in življenjske izbire posameznika. V jeziku samo- Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 24 3 odgovornosti bi lahko rekli, da zaznamuje možnost aktivacije. Ob razmišljanju o samoodgovornosti je zato pomembno odkrivati institucionalizirane vzorce kulturnega vrednotenja, institucionalizirane odnose družbene podrejenosti ter odkrivati načine, kako je napačno pripoznanje oziroma ne-pripoznanje (v tem primeru industrijskega delavstva) institucionalizirano. VIRI IN LITERATURA Viri: Zakon o socialnem varstvu, UL RS, št. 3/2007 (12. 1. 2007). Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, UL RS, št. 85/2003 (29. 8. 2003). Letna poročila varuha človekovih pravic RS (1995-2010); http://www.varuh-rs.si/ publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila/; 19. 10. 2011. Petkovšek, Jana. Redna zaposlitev ni več nekaj samoumevnega. Dnevnik, 26. 11. 2007, str. 10. Spletni portal Čili za delo, http://www.cilizadelo.si/default-20400.html; 21. 10. 2011. Spletni portal E svetovanje, Svetovanje pri zaposlitvi in poklicni orientaciji, http:// apl.ess.gov.si/eSvetovanje/VescineIskanjaDela/KjeKakoIscem/Default.aspx// Zavod%20RS; 19. 10. 2011. Prepise vseh citiranih intervjujev in pogovorov hrani avtorica v svoji knjižnici. Literatura: Amable, Bruno. Morals and politics in the ideology of neo-liberalism. Socio- economic Review 9/1, 2011, str. 3-30. Bauman, Zygmunt. The Individualized Society. Cambridge: Polity Press, 2001. Beck, Ulrich. Individualization: Institutionalized Individualism and its Social and Political Consequences. Theory, Culture, Society Series. London: Sage, 2002. Dunn, C. Elizabeth. Privatizing Poland, Baby Food, Big Business, and the Remaking of Labor. London & Ithaca: Cornell University Press, 2004. Foucault, Michel. Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Delavska Enotnost, 1984. Fraser, Nancy. Justice Interruptus. Critical reflections on “Postsocialist” condition. New York & London: Routledge, 1997. 244 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Fraser, Nancy. Reframing Justice in a Globalizing World. New Left Review 36, 2005. http://www.law.yale.edu/documents/pdf/Fraser_ReframingJustice.pdf ; (13.10.2011). Gill, Stephen. The Global Panopticon? The Neoliberal State, Economic Fife, and Democratic Surveillance. Alternatives 2, 1995, str. 1-49. Haylett, Chris. Illegitimate Subjects?: Abject Whites, Neo-Liberal Modernization and Middle Class Multiculturalism. Environment and Planning D: Society and Space 19/3, 2001, str. 351-370. Ignjatovič, Miroljub. Družbene posledice povečanja prožnosti trga delovne sile. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete za družbene vede, 2002. Jaklič, Marko, Hugo Zagoršek in Aljaž Hribernik. The shadow economy and its impact on national compatitiveness: the case of Slovenia. South East European journal of economics and business 4/1, 2009, str. 37-50. Kajzer, Alenka. Pojem fleksibilnosti trga dela in stanja na trgu dela v Sloveniji. Delovni zvezki 14. Ljubljana: Urad za makroekonomski razvoj, 2005. Kamin, Tanja. Zdravje na barikadah. Dileme promocije zdravja. Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2006. Kieselbach, Thomas (ur.). Health in restructuring: Innovative Approaches and Policy Recommendations (Hires). Muenchen Mering: European Expert Group on Health in Restructuring. Rainer Hampp, 2009. Kornai, Janos. Economics of Shortage. Amsterdam: North Holland Publishing, 1980. Korošec, Valerija. Predlog UTD v Sloveniji - zakaj in kako? Delovni zvezek 6. Ljubljana: Urad za makroekonomski razvoj, 2010. Kovačič, Gorazd. Vpliv individualizacije in internalizacije na razredno zavest. V: Lukič Goran (ur.), Rastko Močnik (ur.). Sindikalno gibanje odpira nove poglede. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 2008, str. 117-136. Kovačič, Gorazd, Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema. Medijska preža, maj, 34/35, 2009, str. 10. Leskošek, Vesna. Načeti temelji socialne države. Delo, 14. 8. 2010, sobotna priloga, str. 12. Lorenčič, Aleksander. Tranzicija slovenskega gospodarstva v letih 1990-2004 (doktorska disertacija). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2010. Lukič, Goran (ur.), Rastko Močnik (ur.). Sindikalno gibanje odpira nove poglede. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 2008. Nedoh, Boštjan. Medijska reprezentacija delovnega ljudstva. Kriza in mediji. Medijska Preža, maj, 2009, str. 15. Vodopivec: Samoodgovornost - paradigma sodobne modernizacije: Izziv ali grožnja 24 5 Procoli, Angela (ur.). Workers and Narratives of Survival in Europe, The Management of Precariousness at the End of the Twentieth Century. New York: State University Press, 2004. Redek, Tjaša in Polona Domadenik. Socialni partnerji: reforme na trgu dela so nujne. Human Resource Management Magazine 6/21, 2008, str. 6-11. Rener, Tanja. Globalizacija, individualizacija in socialna izključenost mladih družbena izključenost. IB (Umar) 41/2, 2007, str. 40-49. Rose, Nikolas. Inventing our Selves: Psychology, Power, and Personhood. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Rose, Nikolas in Peter Miller. Governing the present. Cambridge : Polity Press, 2008. Russo, John in Sherry Lee Linkon. New Working Class Studies. Cornell University; Cornell University Press, 2005. Somers R., Margaret. Genealogies of Citizenship. Markets, Statelessness, and the Right to Have Rights. Ann Arbor: University of Michigan, 2008. Stanojevič, Miroslav. The Europeanisation of Slovenian corporatism (the rise and decline of Slovenian corporatism: local and European factors). V: IREC 2010. Oslo: Fafo. http://www.fafo.no/irec/papers/miroslavStanojevic.pdf; (19. 10. 2011). Stanojevič, Miroslav. Slovenski postfordizem v kontekstu evropeizacije : konkurenčno (samo)izčrpavanje dela. V: Lukič, Goran (ur.), Močnik, Rastko (ur.). Sindikalno gibanje odpira nove poglede. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, 2008, str. 23-33. Stenning, Alison. Where is the postsocialist working class? Working class lives in the spaces of (post)socialism, 2005. http://www.nowahuta.info/papers/ postsocialist%20working%20class%20revised%20final.pdf; (19. 20. 2011). Streeck, Wolfgang. Industrial Relations Today: Reining in Flexibility. MPIfG Working Paper 8/3. Koln: Max Planck Institute for the Study of Societies, 2008. Vodopivec, Nina. Modernizacija in tranzicija. Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009, str. 377-402. Weiner, Elaine. Market Dreams Gender, Class, and Capitalism in the Czech Republic. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 2007. Wright, Susan. Anthropology of Organizations. London, New York: Routledge, 1994. Aleksander Lorenčič (SAMO)ODGOVORNOST IN SOLIDARNOST NA PRIMERU SLOVENSKEGA POKOJNINSKEGA SISTEMA (1990-2004) OPREDELITEV IN TEŽAVE POKOJNINSKEGA SISTEMA Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bil uveljavljen pred desetletji, v drugem političnem in ekonomskem sistemu, ter predvsem v drugačni demografski strukturi in gibanjih, je v večji meri vse do osamosvojitve opravljal svojo vlogo. Se pravi, da je zagotavljal socialno varnost zavarovancem, upokojencem, invalidom in njihovim družinskim članom. Ob osamosvojitvi in spremembi političnega ter ekonomskega sistema je sistem pokojninskega 248 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti in invalidskega zavarovanja prevzel del bremena prestrukturiranja in sanacije gospodarstva, zlasti preko možnosti predčasnih upokojitev, možnosti upokojitev s polno pokojninsko dobo ne glede na starost in dokupe pokojninske dobe za presežne delavce, zaradi česar se je izredno povečalo število upokojencev. Stroški pokojninskega sistema so tako narasli zaradi strukturnih značilnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, neugodnih demografskih gibanj, ki so bila že tedaj skupna evropskim državam, in tudi zaradi programov za zgodnje upokojevanje, uporabljenih zaradi vse večjih pritiskov na zmanjšanje zaposlenosti v prvi fazi slovenskega prehoda na tržni sistem. Zaradi vsega naštetega je bilo posledično vse teže zagotavljati enako raven pravic na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja.1 1 Rop et al., Bela knjiga o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, str. 7. 2 Štrovs, Novi sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, str. 5. 3 Prav tam, str. 5. 4 Poleg Bismarckovega sistema poznamo še tako imenovani Skandinavski in Beveridgeov sistem. Za Skandinavski sistem, tipična predstavnika sta Danska in Norveška, je značilen sorazmerno visok obseg pravic. Glavni vir financiranja so davki, prispevki delodajalcev in delojemalcev predstavljajo le manjši obseg prispevkov, ki pa zaposlenim predstavljajo še dodatne pravice. Bistvo Beveridgeovega (Velika Britanija, Nizozemska, Belgija) sistema pa je zagotavljanje pravic za pokrivanje minimalnih potreb tistim, ki nimajo drugih virov dohodka. Glavni vir financiranja so davki. Po tem sistemu načeloma vsem državljanom po doseženi določeni starosti pripada minimalna državna pokojnina. Poleg tega imajo na voljo bogato izbiro dodatnih pokojninskih načrtov za zagotovitev višjega standarda. Bismarckov in Skandinavski sistem zagotavljata relativno visoke pokojnine iz javnega pokojninskega zavarovanja, razlika je pa ta, da je v Bismarckovem sistemu višina pokojnine odvisna od let trajanja zaposlitve in višine zaslužka, po Skandinavskem sistemu pa je pokojnina univerzalna in pripada vsem državljanom. Po delovno aktivnem obdobju je pokojnina cilj vsakega delavca. Pomeni redno nadaljevanje oziroma prejemanje dohodka tudi po upokojitvi. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je najpomembnejši del sistema socialne varnosti delavcev in drugih delovnih ljudi. V primeru starosti, invalidnosti, telesne okvare, potrebe po stalni pomoči in negi ali smrti, »si z njim zagotavljajo pravico do pokojnine ali do drugih dajatev, s katerimi lahko nadomestijo izpadle dohodke«.2 Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posebej od 80. let minulega stoletja, tudi zaradi vse večjega števila uživalcev pokojnin, pridobivalo na vse večji veljavi. Že leta 1984 je število upokojencev predstavljalo 13 odstotkov celotnega prebivalstva.3 Slovenski sistem socialne varnosti izhaja iz tako imenovanega bismarijanskega modela4 in je utemeljen z ustavo, po kateri je Republika Slovenija pravna in socialna država. Državljani imajo tako pod določenimi zakonskimi pogoji pravico do socialne varnosti. Značilnost omenjenega bismarijanskega modela je samouprava zavarovancev, ki si v okviru zakonov sami postavljajo pravila in med katerimi obstaja visoka stopnja vzajemnosti ter solidarnosti. Vse pravice iz socialnega zavarovanja izhajajo iz predhodnega zavarovanja, spoštuje se delavčevo dostojanstvo, delavec pa se zaveda, da njegove pravice niso podarjene, Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 249 temveč izhajajo iz njegovega lastnega zavarovanja.5 Družba danes je drugačna, kot je bila pred 20 ali več leti, in družba čez desetletje ali več bo drugačna, kot je družba danes. V več pogledih, a tudi ali predvsem zaradi demografskih sprememb. Ravno v času pisanja prispevka smo priča zgodovinskemu trenutku, ko je število prebivalcev Zemlje preseglo številko 7 milijard. O tem, kako hitri rasti števila prebivalstva smo priča, sam po sebi govori podatek, da se je od leta 1999 do danes število Zemljanov povečalo za 1 milijardo. Srečujemo se z nenehno nižjo rodnostjo, ki ne omogoča več obnavljanja prebivalstva, življenjska doba se podaljšuje, družba pa se stara. Pri tem posledično prihaja do sprememb, ki vplivajo na celotno družbo, med njimi tudi na vzdržnost javnih pokojninskih in zdravstvenih sistemov.6 Tudi za slovensko družbo lahko rečemo, da vstopa v zrela leta. Delež prebivalstva v tako imenovani »zlati dobi« se vztrajno povečuje, obenem se spreminja tudi odnos do staranja in starejših. Ob pričakovanju vse daljše življenjske dobe nas navdajajo mešani občutki. Po eni strani smo veseli, ker lahko upamo na dolgo življenje, po drugi pa nas je strah.7 Dejstvo je, da bo staranje prebivalstva dolgoročno povzročalo socialne, ekonomske in geopolitične spremembe, prav tako pa bodo zaznavni vplivi na gospodarsko rast, tehnološki razvoj, strukturo trošenja prebivalstva in tudi na sistem socialne zaščite ter na vzdržnost sistema javnih financ. Razumljivo je, da večanje deleža starejšega prebivalstva povzroča tendenčno večanje izdatkov za pokojnine in zdravstveno oskrbo, s tem pa večji pritisk na povečevanje javnofinančnih izdatkov.8 Ob vprašanju, ali bomo imeli na starost za preživetje ali ne, se moramo vprašati, kaj in koliko lahko k varnejši prihodnosti prispevamo tudi sami. Tudi Slovenija se bo, naj to hoče ali ne, morala spoprijeti z izzivi, kijih pred njo postavlja spreminjajoča se starostna struktura družbe in potreba po novi solidarnosti generacij. Tako država kot tudi vsak posameznik se bosta morala prej ali slej, pri čemer je glede na relevantne kazalnike bolje prej, obnašati bolj odgovorno in se zavedati svoje vloge pri zagotavljanju vzdržnosti obstoječega pokojninskega sistema. 5 Štrovs, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, str. 10-11. 6 Toplak, Staranje družbe. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 8-9. 7 Bešter, Koliko stebrov potrebujemo za lepo starost? V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 18. 8 Stanovnik, Demografski trendi in vzdržnost pokojninskega sistema v Sloveniji. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 51. 250 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti NAČELI VZAJEMNOSTI IN SOLIDARNOSTI Eno od temeljnih načel socialnega zavarovanja je načelo solidarnosti. Po njem se sredstva socialnega zavarovanja prerazporejajo tako, da zavarovanci z višjimi dohodki prispevajo za tiste z manjšimi dohodki. Materialna in socialna varnost se ne glede na vplačane prispevke zagotavlja tudi zavarovancem, ki zaradi invalidnosti ali drugih zavarovanih primerov niso mogli dopolniti tako dolgega zavarovalnega obdobja, da bi zbrali dovolj prispevkov za preživljanje v čau, ko ne bodo več delovno aktivni. Socialno zavarovanje ima tako prerazporeditveno funkcijo, ali kot je zapisal Marko Štrovs, »jemlje bogatim in daje revnim«.9 Solidarnost je najbolj izražena v socialnem varstvu, kjer tisti, ki največ prispevajo, praviloma nikoli ne dobijo pomoči. Prav tako je solidarnost zelo izražena v obveznem zdravstvenem zavarovanju, »saj mora nosilec obveznega zavarovanja sprejeti v zavarovanje vsakogar, ne glede na očitne razlike v zdravstvenem stanju«. Nekoliko manj je solidarnost izražena v prostovoljnem dodatnem zdrav- stvenem zavarovanju, kjer se upošteva tudi starost ob vstopu v zavarovanje.10 V pokojninskem in invalidskem zavarovanju je na podlagi solidarnosti nekaterim zavarovancem zagotovljena pravica do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, pravica do varstvenega dodatka k pokojnini in pravica do štetja polne delovne dobe za čas, ko delajo s polovičnim delovnim časom. Le-ta po predpisih o delovnih razmerjih namreč šteje za polni delovni čas. Zaradi uporabe načela solidarnosti se lahko ženske upokojijo pri nižji starosti kot moški. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju11 iz leta 1999 je bilo načelo solidarnosti še bolj poudarjeno, saj se je nižala najvišja pokojninska osnova, od katere se je zavarovancem z visokimi povprečinimi plačami odmerila pokojnina ne glede na obračunane prispevke. Zavarovanci, ki so zgodaj stopili v zavarovanje, ker se niso šolali ali služili vojaškega roka, so imeli tako možnost za zgodnejšo upokojitev brez odbitkov. Na novo so bile določene tudi ugodnosti na račun starševstva, čista solidarnostna pravica pa je bila tudi državna pokojnina.12 Poleg tega je 10. decembra 1999 sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju prinašal še naslednje glavne spremembe (pokojninska reforma se je sicer začela izvajati leta 2000): 9 Prav tam, str. 14-15. 10 Prav tam, str. 15. 11 UL RS, 106/1999. 12 Štrovs, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, str. 15-16. — določene so bile nove minimalne prispevne osnove za samozaposlene, — uveden je bil ločeni prispevek za invalidsko zavarovanje in ža primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, — zmanjšane so bile razlike glede pravic žensk in moških, Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 251 — upokojevanje je postalo bolj fleksibilno, — uvedena je bila državna pokojnina, namenjena starejšim od 65 let, ki niso prejemali pokojnine in niso imeli drugega ustrezno velikega vira dohodka za preživljanje, — uveden je bil večsteberni način financiranja, — do leta 2015 naj bi se postopno zviševala minimalna starost ob upokojitvi tako za moške kot ženske.13 13 Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1999. Banka Slovenije, str. 17. 14 Pogačar, Razvoj poklicnega pokojninskega zavarovanja v Sloveniji. V: Razpotnik (ur.): Odnos Slovencev do starosti, str. 24-27. 15 Stanovnik, Javne finance, str. 199-200. 16 Kapitalska družba, d. d.-,URL: http://www.kapitalska-druzba.si/pokojninski_sistem/ureditev_ pokojninskega_sistema?gclid=CIyBl5K9zKsCFUe-zAodqTJ9zw, (3.10. 2011). Reforma iz leta 1999 je torej poleg reforme obveznega zavarovanja, ki je temeljil na sistemu sprotnega financiranja, prinesla tudi dodatno pokojninsko zavarovanje, ki je predstavljalo varčevanje na kapitalskem principu. Sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja je omogočal, da posamezniku premijo ali njen del plačuje delodajalec, pri katerem je le-ta zaposlen. V tem primeru je šlo za tako imenovano kolektivno zavarovanje. Uvedba kolektivnega zavarovanja je predstavljala poskus oblikovanja drugega stebra pokojninskega sistema oziroma poklicnih pokojninskih načrtov, kot ga je poznala že večina nam primerljivih držav.14 Po zakonu iz leta 1999 celotni pokojninski sistem kot del sistema socialne varnosti tvorijo trije stebri.15 Pri prvem stebru velja, da za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposleni skupaj z delodajalci prispevajo sredstva za pokojninsko blagajno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Drugi steber je oblika zavarovanja, kjer je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje nadomestilo za benificirano delovno dobo. To zavarovanje plačujejo delodajalci zaposlenim, ki opravljajo dela, katerih po določeni starosti ni več mogoče opravljati, ali dela, ki so škodljiva zdravju. Obvezno zavarovanje izvaja Kapitalska družba, prostovoljna zavarovanja pa izvajajo vzajemni pokojninski skladi, pokojninske družbe in zavarovalnice. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno vsem, ki so že vključeni v prvi steber ali so uživalci pravic iz prvega stebra. Tretji steber zajema razne druge oblike rentnih varčevanj oziroma zavarovanj, vendar za razliko od drugega stebra ni davčno stimuliran, saj zanj ne veljajo posebne davčne olajšave.Vsem stebrom pa je skupno to, da povečujejo socialno varnost.16 252 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti SLIKA 1: SISTEM POKOJNINSKEGA ZAVAROVANJA V REPUBLIKI SLOVENIJI Pokojninski sistem v Sloveniji obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje dodatno pokojninsko zavarovanje življenjska in rentna zavarovanja obvezno dodatno prostovoljno dodatno KDPZ za javne uslužbence kolektivno individualno Vir: Kapitalska družba, d. d.; URL: http://www.kapitalskadruzba.si/pokojninski_sistem/ureditev_ pokojninskega_sistema?gclid=CIyBl5K9zKsCFUe-zAodqTJ9zw (3. 10. 2011). Če poenostavimo in izluščimo bistvo, ugotovimo, daje demografski trend, ki je zajel tudi Slovenijo, za pokojninski sistem, ki je do leta 2000 temeljil izključno na enostebrnem dokladnem sistemu, povečeval breme na javne finance in s tem na aktivno prebivalstvo. Z novim zakonom je Slovenija v naslednjih nekaj letih približala sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja celotni delovno aktivni populaciji. Po zgledu Svetovne banke je prevzela že omenjeni tristebrni pokojninski sistem, ker je s tem želela zaradi preobremenjenosti državne pokoj- ninske blagajne zmanjšati vlogo javnih dokladnih sistemov. Obvezni prvi steber naj bi opravljal le funkcijo osnovne socialne varnosti, s pomočjo prostovoljnega dodatnega pokojninskega varčevanja pa naj bi si vsak zaposleni z mesečnim vplačevanjem na svoj osebni račun zagotovil primeren standard v svoji starosti. Namen dodatnega pokojninskega zavarovanja je torej bil, da si zaposleni že v svojem aktivnem delovnem obdobju privarčujejo dodatno pokojnino. Razvoj pokojninskega sistema v Sloveniji je potekal »evolutivno«, kar pomeni, da zakonodaja in reforme niso nikoli pomenile bistvenega zasuka v »filozofiji« samega sistema, ki je po svojih osnovnih značilnostih vendarle ohranjal lastnosti Bismarckovega sistema. Eden od temeljnih ciljev pokojninske reforme, ki je stopila v veljavo leta 2000, je bil zaustaviti negativne trende, ki so se odslikavali na Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 253 povečevanju upokojenkega »bremena« na zaposlene.17 O tem priča tudi podatek, da se je število starostnih upokojencev od leta 1991 do leta 2010 povečalo za 62 odstotkov ali povprečno vsako leto za 2,6 odstotka.18 17 Majcen et al., Ekonomske posledice spreminjanja demografske strukture, str. 16. 18 Hren (ur.), Sloveniji za 20. rojstni dan, str. 23. 19 Štrovs, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, str. 18. ODGOVORNOST POSAMEZNIKA IN DRŽAVE Pokojninsko zavarovanje lahko gledamo z vidika posameznika ali z vidika države. Kako to izgleda z vidika posameznika, je zelo nazorno v svoji knjigi opisal Štrovs: »Kot zavarovanec si skušam s pokojninskim zavarovanjem v času, ko lahko uspešno delam, zagotoviti redne prejemke za čas, ko se bom postaral, ali če bi postal invalid. Pokrita so zavarovana tveganja starosti, invalidnosti in smrti, potrebe po pomoči in negi ter telesne okvare«.19 Če se navežemo na vidikposameznika, je torej jasno, da smo za našo prihodnost v veliki meri odgovorni tudi sami. Pokojninski sistem v Sloveniji temelji na medgeneracijski pogodbi oziroma solidarnosti, kar pomeni, da delovno aktivna populacija s svojimi prispevki financira upokojensko generacijo. Takšen sistem lahko deluje povsem normalno, dokler ne pride do negativnih trendov na makroekonomskem področju (padec BDP-ja ipd.) in dokler ne pride do neravnovesja v demografski strukturi prebivalstva, to pomeni do izrazitega povečanja starejše oziroma upokojenske populacije. In prav temu smo ne samo v Sloveniji, temveč tudi na področju celotne Evropske unije, priča še posebej v zadnjih letih. Spremembe so nujne in ravno v času pisanja tega prispevka po vsej Evropi potekajo priprave na novo pokojninsko zakonodajo (ponekod je že sprejeta), ki naj bi prej omenjeno težavo rešila. Novost zakona iz leta 1999 je bila med drugim ta, da je zakonodajalec omogočil možnost vključitve v prostovoljne oblike dodatnih pokojninskih zavarovanj, na podlagi česar so bile ponujene tudi davčne olajšave. Eden od glavnih ciljev reforme je bil zmanjšati »upokojensko breme« za zaposlene. V obdobju 1980-2004 je namreč prišlo do izrazitih sprememb v razmerju med delovno aktivno in upokojensko populacijo. Posebej negativno je na trende vplivala tranzicija oziroma prehod iz socializma v kapitalizem, ko je gospodarstvo padlo v globoko krizo. Velik padec BDP-ja, visoka inflacija in padec blagovne menjave so bili vzrok za izrazito povečanje brezposelnosti (število brezposelnih je meseca oktobra 1993 preseglo število 137 tisoč). Poleg tega je v želji, da število brezposelnih ne bi bilo še večje, prišlo tudi do velikega števila upokojevanja presežnih delavcev. Vse to je vplivalo na to, da se je »upokojensko breme« na zaposlene izrazito povečalo. Če so na primer leta 254 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti 1984 trije zaposleni (leta 1981 npr. še 3,3) »vzdrževali« enega upokojenca,20 pa je to razmerje leta 2005 znašalo le še 1,6: l.21 Zavedajoč se teh podatkov in statistike, ki bo v nadaljevanju prispevka podrobneje predstavljena, predvsem pa trendov v celotni Evropi, je vlada pod taktirko Boruta Pahorja pripravila nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, a smo ga državljani 5. junija 2011 na referendumu z več kot 70 odstotki zavrnili.22 To je podatek, ob katerem se postavi vprašanje, ali smo se zavedali pomembnosti sprememb in ali smo se zavedali tudi lastne odgovornosti za svojo prihodnost. Ni naloga zgodovinopisja, da se izreka o tem, ali je določen zakon kakovosten in dober, dejstvo pa je, da so, če si želimo ohraniti obstoječi tako imenovani bismarijanski sistem, spremembe nujne. Staranje je eden najpomembnejših izzivov, pred katerim se je znašlo človeštvo. Zavedati se moramo, da se moramo s tem vprašanjem resno soočiti. Ekonomist Vlado Dimovski je zapisal, »da še posebej zato,ker je pred nami nekaj let upokojevanja tako imenovane baby boom generacije, ki je pred tem že spreminjala koncept mladostništva in zrelega življenja, zato je pričakovati, da se bo zgodilo spreminjanje koncepta staranja«.23 Pomenljiv je tudi podatek, da je staranje v Evropi med najbolj izstopajočimi trendi. 20 Poslovno poročilo za leto 1994. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (dalje ZPIZ), str. 25. 21 Letno poročilo 2005. ZPIZ, str. 30. 22 Glavna značilnost pokojninske reforme je bila ta, da je predvidevala zaostritev pogojev za upokojitev pri parametrih, ki imajo največji učinek na javne finance. Ključne predlagane spremembe so bile povišanje upokojitvene starosti, podaljševanje števila let, iz katerega se izračunava pokojninska osnova, in nov način usklajevanja rasti pokojnin z rastjo plač in inflacije. Zakon je tako med drugim predvidel dvig upokojitvenih pogojev za redno upokojitev na 65 let starosti in 15 let zavarovalne dobe za oba spola ali 60 let starosti in 43 let pokojninske dobe brez dokupa za moške oziroma 58 let starosti in 41 let pokojninske dobe brez dokupa za ženske. Predčasna upokojitev z malusi bi bila mogoča pri starosti 60 let in s 40 leti pokojninske dobe za moške oziroma 38 leti za ženske. 23 Dimovski, Redefinicija koncepta staranja in management starostnikov. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 54. 24 S. Berk, Z načrtovanjem do brezskrbne in finančno neodvisne starosti. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 28-29. 25 Prav tam, str. 28. 26 Prav tam, str. 29. Kot je zapisala Meta S. Berk, »si Slovenci po eni strani svojo starost predstavljamo kot aktiven čas svojega življenja in jasno izrazimo željo po čimprejšnji upokojitvi«.24 Večina si namreč želi upokojiti takoj, ko bodo imeli možnost za to, saj bi tako lahko počeli stvari, za katere zdaj ni časa, pri tem pa se pogosto izraža dvom o zadostnosti višine pokojnin, ki jo bo za starost zagotovila država,25 in »kljub opaženemu razkoraku v realnosti pričakovanj ostajamo pasivni in ne kažemo težnje po lastnem načrtovanju varčevanja za starost«.26 Prej ali slej se bomo morali začeti zavedati, da zanašati se na državo in pričakovati le privilegije, ni prava pot, temveč da svojo usodo po upokojitvi oblikujemo tako rekoč sami. V raziskavi, ki jo je opravila Metka Kuhar leta 2007, se je izkazalo, Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 255 da seje državljanom in državljankam pokojninski sistem zdel zapleten, prav tako pa so imeli občutek, da se o upokojevanju v Sloveniji govori preveč negativno in da se ljudje na splošno premalo zavedamo pomembnosti, da sami varčujemo za starost. Po tej opravljeni anketi se je pokazal tudi že omenjeni skepticizem o tem, da bo država poskrbela za pravičen sistem upokojevanja.27 Vsekakor je, kar zadeva informacije glede obstoječega sistema, odgovornost na strani države. Informiranost pri tovrstnih zadevah igra zelo pomembno vlogo. »Informiranost ni sama po sebi razumljiva posameznikova pravica, ki jo podpirajo uredbe o dostopu do informacij, ampak je pogoj za umno odločanje,« meni Dušan Kidrič, in pomembno je, da bi se na vseh področjih, kjer gre za stik posameznika z institucijo, morali sistemi prilagajati temu dejstvu.28 27 Kuhar, Sociološki vidik: Prevrednotenje staranja in starosti. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 46. 28 Kidrič, Posameznik v socialnem zavarovanju. V: Razpotnik (ur.): Odnos Slovencev do starosti, str. 48. 29 Štrovs, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, str. 18. 30 Prav tam, str. 18. Če pogledamo podrobneje pokojninsko zavarovanje še z vidika države, ugotovimo, da gre v tem primeru za prerazporeditev celotnega domačega proizvoda tako, da lahko uživajo podoben življenjski standard vse generacije. Sistem pokojninskega zavarovanja »mora biti varen pred nevarnostjo, da bi gospodarske, demografske in politične razmere ogrozile uresničitev tihe medgeneracijske pogodbe, ki je podlaga dokladnemu sistemu«.29 Medgeneracijska pogodba nas varuje pred nevarnostjo, da bi recesija ali slabe investicijske odločitve zmanjšale ali celo izničile prispevke, vplačane za zavarovanje, oziroma pred nevarnostjo, da bi inflacija zmanjšala realno vrednost pokojnin. Raven pokojnin je namreč vezana na vsakokratno raven plač aktivnih zavarovancev.30 Kot je že omenjeno, se nam glede na aktualno stanje ne obeta nič dobrega, zato bo prej kot slej morala biti sprejeta nova zakonodaja, kjer bomo med drugim morali delati tudi kakšno leto dlje. Več držav v Evropski uniji je novo zakonodajo že sprejelo, med drugimi tudi Nemčija, in verjetno ni pričakovati, da bodo v gospodarsko najmočnejših državah delali do 67. leta ali dlje, v Sloveniji, gospodarsko zelo odvisni državi od Nemčije pa niti reform ne bomo izvedli. Zato se že kaže, da večje in gospodarsko močnejše države takšne drže ne bodo podpirale. Glede na to, da je Slovenija članica različnih mednarodnih integracij, z Evropsko unijo na čelu, se moramo zavedati, da nismo samo koristniki ugodnosti, temveč imamo tudi dolžnosti. V Beli knjigi o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je ugledala luč sveta novembra leta 1997, so zapisali: »Reforma pokojninskega sistema je eden od osrednjih problemov, s katerimi se srečujejo številne evropske države. Obseg in vsebina reform se po državah razlikuje, za vse pa je značilno, da se zavedajo njene nujnosti. Ni je mogoče odlagati v prihodnost, temveč je potrebno sedaj 256 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti zmanjšati naraščajoči pritisk na sisteme zagotavljanja socialne varnosti v starosti, ki ga povzročajo predvsem spremenjene demografske in gospodarske razmere, za katere pravila obstoječih sistemov niso prilagojena delovanju v spremenjenem okolju«.31 Po predstavitvi tako imenovane Bele knjige so zavarovanci pospešeno iskali informacije o možnostih za predčasne upokojitve, dokupe pokojninske dobe in podobno, kar sta še pospešila napoved in sprejem zakonskih varčevalnih ukrepov (npr. nižje odpravnine ob odhodu v pokoj) ter napovedane spremembe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, z možnostjo uzakonitve bistveno višje cene za dokupe pokojninske dobe in drugih ukrepov za zaustavitev visokih trendov upokojevanja.32 Žiga Turk, tedanji minister za razvoj, je leta 2007 zapisal, daje ključno vprašanje, kako naj se sistem pokojninskega zavarovanja in na splošno javnih financ odzove na staranje prebivalstva. Po njegovem mnenju je rešitev mogoče iskati v štirih smereh: v izboljšanju razmerja med zaposlenimi in upokojenimi, v znižanju povprečne pokojnine glede na povprečno plačo, v povečanju prispevkov, ki jih zaposleni namenjajo za pokojnine, in v povečanju osebnih vlaganj za finančno varno starost. S Turkom se je treba strinjati, da nobena izmed naštetih možnostih ni prijetna in da v vseh primerih »nekdo do- biva, nekdo izgublja, vseeno pa se vse skupaj le ne dogaja v okviru ničelne vsote«.33 31 Rop et al., Bela knjiga, str. 3. 32 Poslovno poročilo za leto 1997. ZPIZ, str. 1. 33 Turk, Staranje prebivalstva. V: Razpotnik (ur.), Odnos Slovencev do starosti, str. 13-15. 34 Hren (ur.), Sloveniji za 20. rojstni dan, str. 20. 35 Prav tam, str. 22. Vsekakor drži, da ne more odgovornosti za našo pokojnino v celoti prevzeti država in da moramo tudi sami skrbeti in poskrbeti za svojo socialno varnost v zadnjem življenjskem obdobju. A dejstvo je, da zaradi pomanjkanja delovnih mest in zaradi neugodnih razmer na področju zaposlovanja posledično ne razmišljamo o pokojnini, temveč predvsem o tem, kako bomo preživeli iz meseca v mesec. Posebej težavno področje so mladi, ki vstopajo na trg dela relativno pozno. Zelo težko dobijo zaposlitev, če pa jo, je ta navadno le za določen čas. Zelo pomenljiv je podatek, da se je od leta 1999 do leta 2010 delež zaposlenih, ki delajo za določen čas, povečal za dve tretjini. V letu 1999 je imelo zaposlitev za določen čas 11 odstotkov zaposlenih, v letu 2010 že 17 odstotkov.34 Za oboje, ženske in moške, velja, da moramo za pravico do pokojnine delati dlje, da se upokojujemo pri višji starosti in da tudi pokojnino prejemamo dlje, kot smo jo na primer pred desetimi leti.35 Žal to, kot bomo videli v nadaljevanju, ni dovolj za stabilnost obstoječega sistema. Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 257 RAZKORAK MED ŠTEVILOM NOVIH UPOKOJENCEV IN ZAVAROVANCEV Leto 1991 je bilo zadnje poslovno leto, v katerem je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije še opravljala svoje naloge kot nosilec in izvajalec sistema pokojninskega in invalidskega sistema v Sloveniji. Po skoraj 20-letnem obdobju je s 1 .julijem 1992 nosilec in izvajalec zavarovanja postal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja je omogočala kvalitetno in ažurno opravljanje nalog kljub relativno majhnemu številu zaposlenih delavcev. To potrjuje tudi dejstvo, da se je na primer število upokojencev v obdobju od leta 1978 povečalo za približno 182.000, medtem ko je bilo število zaposlenih delavcev konec leta 1991 celo manjše kot leta 1978.36 36 Poslovno poročilo za leto 1991. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, str. 4-5. 37 Poslovno poročilo za leto 1991. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, str. 6-7. Za osemdeseta leta 20. stoletja sta bili v pokojninskem in invalidskem zava- rovanju značilni zlasti dve stvari: na eni strani so se znatno širile pravice iz pokoj- ninskega in invalidskega zavarovanja, po drugi pa seje število upokojencev izred- no hitro povečevalo. Beležila pa se je tudi stagnacija in celo upad zavarovancev. Vse večji razkorak med zagotovljenimi pravicami in možnostmi zagotavljanja dodatnih sredstev se je zlasti zaostril konec leta 1990 in v začetku leta 1991. Sredstva zavarovanja namreč zaradi naraščajoče gospodarske krize niso več zadoščala za pokrivanje vse večjih obveznosti, k temu pa so bistveno vplivali dolgovi federacije, naraščanje števila nelikvidnih podjetij in takratni nered pri plačevanju prispevkov. Zaradi tega se je morala slovenska skupščina odločiti, ali zvišati prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali poseči v višino pravic. Odločila se je za slednje, s tem da je z zakonom do tedaj ugodni in dosledni sistem valorizacije pokojnin spremenila in omejila tako, da so lahko povprečne pokojnine predstavljale največ 85 odstotkov vsakokratnih povprečnih osebnih dohodkov. Že ob pripravi novega zakona leta 1991 se je iskalo možnosti, da bi se učinki teh omejitev postopoma ublažili, kar je novi zakon omogočil z določitvijo le minimalnega razmerja med osebnimi dohodki in pokojninami. Zakon je med drugim slovensko skupščino tudi pooblastil, da je lahko določila ugodnejše razmerje od zakonskega minimuma. K takšni odločitvi je spodbudno prispevalo tudi dejstvo, da se je finančni položaj Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja med letom 1991 postopno izboljševal. Razlog je bila nespremenjena prispevna stopnja ob upočasnjenem usklajevanju pokojnin, veliko število dokupov pokojninske dobe, vzpostavitev finančne discipline pri plačilu prispevkov, obrestovanje sredstev in druge okoliščine.37 258 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Za leto 1991 je bilo značilno, da se je do tedaj najbolj povečal razkorak med številom novih upokojencev in zavarovancev. Stopnja rasti upokojevanja v letu 1991 jebila tako višja od vseh znanih v preteklosti, saj je znašala kar 15,3 odstotka, medtem ko se je število zavarovancev v istem letu zmanjšalo za 7,7 odstotka. Tako je znašalo razmerje med upokojenci in zavarovanci konec leta le še 1:1,82, medtem ko je na primer leta 1980 znašalo še 1:3,6. Rast upokojevanja v letu 1991 je poleg splošno zaostrenih razmer pogojeval tudi strah zavarovancev pred novostmi novega zakona, zlasti bojazen, da po sprejemu novega zakona ne bo več mogoče predčasno upokojevanje.38 Število uživalcev pokojnin se je zato zelo povečevalo. Če je bilo v letu 1990 skupaj povprečno 384.094 uživalcev pokojnin, je to število že v letu 1991 naraslo na 418.927 (227. 524 starostnih pokojnin, 87. 194 invalidskih, 78.482 družinskih pokojnin in 25.727 pokojnin po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov). V letu 1991 se je število vseh starostnih upokojencev v primerjavi s preteklim letom povečalo kar za 15,3 odstotka, kar je za 63 odstotkov več kot v letu 1990, ko je bila rast tudi zelo visoka, in sicer 9,3-odstotna.39 38 Prav tam, str. 7. 39 Prav tam, str. 18. TABELA 1: GIBANJE ŠTEVILA ZAVAROVANCEV IN NJIHOVO RAZMERJE GLEDE NA 1 UPOKOJENCA V LETIH 1985-1991 Leto Število zavarovancev (javni in privatni sektor, samozavarovanci, kmečki zavarovanci) Število zavarovancev na 1 upokojenca 1985 913. 614 2,9 1986 928. 297 2,9 1987 938.161 2,8 1988 932. 314 2,7 1989 920. 957 2,5 1990 884. 615 2,3 1991 816. 902 2,0 Vir: Poslovno poročilo za leto 1991. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, str. 26-27. Iz tabele 1 je razvidno, da je vse do leta 1987 skupno število aktivnih zavarovancev naraščalo, nato pa je pričelo upadati. Največji padec je bil v letu 1991, in sicer za 7,7 odstotka, in ker je v istem obdobju skupno število upokojencev Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 25 9 močno naraščalo, se je bistveno poslabšalo razmerje med zavarovanci in upokojenci. Tako so v letu 1984 zagotavljali sredstva za eno pokojnino trije zavarovanci, medtem ko sta v letu 1991 zagotavljala eno pokojnino le še dva zavarovanca (razmerje med aktivnimi zavarovanci in upokojenci je bilo na koncu leta 1991 še bolj neugodno, in sicer 1,82:1). To je bil tudi eden bistvenih razlogov naraščanja potrebnih finančnih sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem obdobju.40 40 Prav tam, str. 26-27. 41 Poslovno poročilo za leto 1999. ZPIZ, str. 1. 42 Rop et al., Bela knjiga, str. 7. 43 UL RS, 7/1996. 44 Poslovno poročilo za leto 1996. ZPIZ, str. 2. 45 Poslovno poročilo za leto 1993. ZPIZ, str. 1. 46 Prav tam, str. 4. S spremembami zakonodaje na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja smo sicer začeli že v letu 1992 in jo nadaljevali z novelo tega zakona v letu 1996. Medtem ko je Slovenija naredila velike korake pri oblikovanju tržnega gospodarstva in v tej smeri izvedla vrsto globokih pravnih, gospodarskih in finančnih reform, je bilo veliko manj doseženega na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Najbolj pomemben ukrep je bilo zmanjšanje rasti upokojevanja v letu 1992, ko je bil z novim zakonom določen postopen prehod na višje starostne meje za upokojitev, odpravljena možnost upokojitve ne glede na starost in omejeno predčasno upokojevanje. Predvsem zato, da bi spodbudili izvoz in popravili konkurenčnost gospodarstva, so bile nato v letu 1996 občutno znižane prispevne stopnje za socialno zavarovanje (kot posledica takšne makroekonomske politike države, ki je v letu 1996 dvakrat znižala prispevne stopnje, je ZPIZ v naslednjih letih prejemal nižja proračunska sredstva in bil prisiljen celo najemati kreditov pri poslovnih bankah41)- Izpad prihodkov iz tega naslova so nadomeščali transferji iz državnega proračuna, ki so v letu 1996 dosegli 3 odstotke BDP, v naslednjih letih pa so se še povečevali.42 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem sistemu,43 ki je začel veljati 22. februarja 1996, je med drugim spremenil tudi usklajevanje pokojnin, zlasti je odpravil poračunavanje za nazaj, spremenil je nekatera pravila za zavarovanje oseb, ki so si same izbirale zavarovalne osnove, spremenil je organizacijo organov Zavoda, kapitalskega in stanovanjskega sklada ter sklada dodatnega zavarovanja in uvedel še številne druge novosti in spremembe.44 Opravljenih je bilo še kar nekaj posegov v sistem (npr. v letu 1993 je bil sprejet začasni interventni zakon o upočasnjenem usklajevanju pokojnin ipd.45), vendar kljub uveljavljenim spremembam in izboljšavam tega sistema le-ta še vedno ni bil dovolj prilagojen spremembam v okolju in je vseboval številne slabosti, nedoslednosti in nepravičnosti.46 Slednje je imela namen odpraviti zakonodaja 260 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti iz leta 1999, a kot se danes jasno kaže, prav tako neuspešno. Ne moremo trditi, da se ni iskanju rešitev posvečalo veliko časa in truda. Po predstavitvi Bele knjige o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja leta 1997 so namreč v naslednjem letu potekale intenzivne priprave pokojninske reforme ter razprave in usklajevanja o predlaganih zakonskih rešitvah.47 Delo in priprave v zvezi s pokojninsko reformo so močno vplivale tudi na obseg in vsebino dela Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v letu 1999.48 Poleg že omenjenih glavnih značilnosti decembra leta 1999 sprejetega novega zakona je slednji v prvi fazi pozitivno vplival tudi na poslovanje ZPIZ-a. Zavod je namreč po dolgih letih, prvič po letu 1993, tekoče leto 2001 končal pozitivno, brez dodatnega primanjkljaja.49 Tudi v letih 2002 in 2003 je bil finančni položaj ZPIZ-a likviden. Predvsem ob sodelovanju z Vlado Republike Slovenije, Ministrstvom za finance, Kapitalsko družbo in izplačevanju dajatev, izvajanje temeljne dejavnosti Zavoda ni bilo ogroženo.50 V letu 2003 prihodki in odhodki niso bili le izravnani, kot je bilo to načrtovano, temveč je Zavod ustvaril kar za 2,5 milijarde slovenskih tolarjev presežka, ki pa je bil uporabljen izključno za pokrivanje primanjkljaja iz preteklih let.51 Zanimivo je, da Zavod v nadaljevanju ni imel več likvidnostnih težav kot v devetdesetih letih minulega stoletja. Tudi poslovno leto 2010 je Zavod ponovno končal z zakonsko zahtevanimi izravnanimi prihodki in odhodki v višini 4.804.911.446 evrov. Delež prihodkov od prispevkov se je glede na leto 47 Poslovno poročilo za leto 1998. ZPIZ, str. 1. 48 Poslovno poročilo za leto 1999. ZPIZ, str. 1. 49 Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2001. ZPIZ, str. 1. 50 Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2001. ZPIZ, str. 121. 51 Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2003. ZPIZ, str. 1. 52 Letno poročilo 2010. ZPIZ, str. 1. 53 Poslovno poročilo za leto 1995. ZPIZ, str. 1. 2009 (70,7 odstotka) zmanjšal na 69,4 odstotka, delež transfernih prihodkov pa povečal s 28,7 odstotka (leta 2009) na 29,9 odstotka. Kljub temu je Zavod v letu 2010 vse mesece posloval likvidno, brez najema posojila, ki ni bilo potrebno niti v maju ob hkratnem izplačilu letnega dodatka z majskimi pokojninami.52 Mnogi strokovnjaki so ves čas napovedovali, da obveznega zavarovanja v veljavnem obsegu ne bo mogoče izvajati, nekateri so celo govorili o grozečem kolapsu oziroma zlomu sistema.53 Tudi ekonomist Ivan Ribnikar se je že na začetku devetdesetih let minulega stoletja zavedal problematike in pomembnosti pokojninskega sistema. S svojim predlogom se je oglasil že pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Z današnjega gledišča in glede na težave pokojninskega sistema in blagajne je bil njegov predlog korekten. Ribnikar je zagovarjal tezo, naj država ne razdeli vsega premoženja, saj lahko prihranke in naložbe povečata le varčevanje in ustvarjanje nove Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 261 vrednosti.54 Prizadeval si je predvsem za zagotovitev večanja lastniškega kapitala podjetij, zagotovitev nastajanja trga kapitala ter za zagotovitev dovolj hitrega prevzema nadzora v podjetjih s strani pravih lastnikov. Novi lastnik družbenega premoženja ne bi smel biti nevaren za prevzem kontrole v podjetju, podoben bi moral biti lastnikom podjetij, ki jih poznajo tržna gospodarstva, moral bi se zavedati, da družbena lastnina pripada vsem državljanom, ter upoštevati narodno-gospodarske cilje.55 Takšnega lastnika je Ribnikar videl ravno v pokoj- ninskem skladu. Po njegovem bi se družbeno premoženje preneslo na pokoj- ninski sklad, ki bi na dolgi rok zagotavljal stabilnost pokojninskega sistema. Sprejeti ZLPP se je zelo razlikoval od Ribnikarjevega predloga. Na Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je preneslo le 10 odstotkov družbenega premoženja (Ribnikar je predlagal, da bi se nanj preneslo vse premo- ženje), velik del premoženja pa se je preko lastniških certifikatov razdelil med državljane, čemur je Ribnikar prav tako nasprotoval. Ribnikar se je oglasil s predlogom tudi ob koncu procesa lastninskega preoblikovanja, saj sta se takrat pokazala dva problema: pooblaščene investicijske družbe ali Pidi, v katere je bilo vloženih največ certifikatov, niso mogli le teh zamenjati za realno premoženje, zato je nastal tako imenovani problem investicijske vrzeli oziroma luknje, na drugi strani pa je reforma pokojninskega sistema postajala vse nujnejša. Ribnikar je skušal povezati reševanje obeh problemov. Predlagal je, da se premoženje, ki je bilo v rokah Pidov, prenese na novoustanovljeni pokojninski sklad, ki bi bil del drugega pokojninskega stebra. Lastniki prenesenega premoženja (delničarji Pidov) pa bi bili po določenem obdobju upravičeni do prejemanja pokojninske rente. Država bi nato pokojninskemu skladu namenila dodatno premoženje, ki bi ustrezalo vrednosti še nezamenjanih certifikatov. Pozneje bi se ustanovil drug pokojninski sklad, ki bi bil namenjen zbiranju premij dodatnega zavarovanja, na podlagi katerih bi si zavarovanci pridobili pravico do dodatne pokojnine. V nasprotju s prvim skladom ta ne bi imel začetnega premoženja, temveč bi rasel samo na podlagi tekočih vplačil zavarovancev.56 Privatizacijski predlog Ribnikarja v začetku devetdesetih je naletel na gluha ušesa. Predlog, po katerem ljudske množice ne bi v roke dobile nič otipljivega, namreč ne politiki ne širši javnosti ni bil po volji. Drugi predlog ob koncu lastninjenja pa je bil le delno upoštevan v Zakonu o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb.57 Največji odmik od Ribnikarjevega predloga je predstavljalo področje prenosa premoženja iz Pidov na Prvi pokojninski 54 Mekina, Rojstvo podalpskih oligarhov, El. vir. 55 Ribnikar, Družbena lastnina in narobe poskusi njene odprave: od leta 1989 do dandanes. V: Teorija in praksa, str. 877-890. 56 Ribnikar, Drugi (in tretji) steber pokojninskega sistema in trg kapitala. V: Bančni vestnik, str. 49-51. 57 UL RS, 50/1999. 62 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti sklad. Ribnikar je predlagal, da se nanj prenese vse ali vsaj večino premoženja, tako realnega kot tudi certifikate, z zakonom pa je bila dana le možnost prenosa certifikatov. S tem seje seveda krepko zmanjšalo premoženje sklada. TABELA 2: GIBANJE ŠTEVILA ZAVAROVANCEV IN NJIHOVO RAZMERJE GLEDE NA 1 UPOKOJENCA V LETIH 1991-2004 Leto Število zavarovancev (javni in privatni sektor, samozavarovanci, kmečki zavarovanci) Število zavarovancev na 1 upokojenca 1991 816. 902 2,0 1992 764.902 1,6 1993 782. 570 1,7 1994 772. 549 1,7 1995 768. 961 1,7 1996 765. 731 1,7 1997 783. 196 1,7 1998 784.193 1,7 1999 800. 467 1,7 2000 807. 013 1,7 2001 814.170 1,7 2002 812. 998 1,6 2003 811. 049 1,6 2004 812. 995 1,6 Vir: Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2004. ZPIZ, str. 27. Iz tabele 2 je razvidno, da je bilo leta 1991 skupno število aktivnih zavaro- vancev večje od 800.000, v letih 1992 do 1998 nižje, od leta 1999 pa je ponovno preseglo število 800.000. Rast se je nadaljevala tudi v naslednjih letih. Razmerje med zavarovanci in upokojenci je ostalo devet let praktično nespremenjeno in je znašalo 1,7 zavarovanca na enega upokojenca. V letu 2003 je znašalo 1,6 zavarovanca na enega upokojenca in ostalo nespremenjeno tudi v letu 2004.58 Podatki ZPIZ-a za leto 2010 pričajo o tem, da število upokojencev močno narašča, kar je zelo zaskrbljujoče. To potrjuje že omenjeno dejstvo, da so spremembe nujne in neizbežne. V letu 2010 je bilo povprečno 552.561 uživalcev starostnih, 58 Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2004. ZPIZ, str. 27-28. Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 263 invalidskih, družinskih, vdovskih in delnih pokojnin iz obveznega zavarovanja, kar je 14.106 upokojencev oziroma 2,6 odstotka več kot v letu 2009. To je največji porast v zadnjem desetletju. Število starostnih upokojencev se je v letu 2010 povečalo v povprečju za 14. 345 oziroma za 4 odstotke. To je bil največji porast v zadnjih desetih letih. Število invalidskih upokojencev se je v tem letu zmanjšalo za 1.072 oziroma za 1,2 odstotka. Število družinskih in vdovskih upokojencev skupaj pa se je v letu 2010 povečalo za 810 oseb oziroma za 0,9 odstotka. Znotraj tega se je število uživalcev družinskih pokojnin zmanjšalo za 2.602 oseb oziroma za 4,4 odstotka, povečalo pa se je število uživalcev vdovskih pokojnin za 3.412 oziroma za 10,6 odstotka. Število uživalcev delnih starostnih pokojnin se je povečalo za 23 oseb oziroma za 9,4 odstotka. Leta 2010 je statistično na enega upokojenca prišlo nekaj manj kot 1,6 zavarovanca, kar je bilo po mnenju ZPIZ-a do zdaj najbolj neugodno razmerje. Pomenljiv je tudi podatek, da je bilo leta 2010 med starostnimi upokojenci, ki jih je bilo povprečno 324.101, 28,7 odstotka takšnih, katerih pokojnina ni bila višja od 500 evrov. Povprečna neto starostna pokojnina je znašala 625 evrov.59 59 Letno poročilo 2010. ZPIZ, str. 9-11. 60 Milakovič, Zakaj ni poklicnih upokojitev? Večer, str. 5. 20 let po osamosvojitvi se težave kažejo celo v tem, da v skladih primanjkuje denarja za pokojnine. Takšen primer je Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Slednji je bil ustanovljen leta 2000, vanj pa so vključeni zavarovanci, ki delajo na težkih in zdravju škodljivih delovnih mestih. Po enajstih letih od ustanovitve sklada je jasno, da se v njem ni zbralo dovolj denarja za poklicne pokojnine. To je med drugim tudi posledica tega, da je zavarovancev iz leta v leto več. Leta 2001, ko je sklad začel delovati, je imel približno 23.300 zavarovancev, leta 2010 že dobrih 42.200. Glede na to, da zavarovanci sploh ne vedo, kdaj se bodo lahko upokojili in kakšna bo njihova poklicna pokojnina, je jasno, da sklad svojega osnovnega poslanstva, to je ugodnejšega upokojevanja, ni izpolnil. Težava je še toliko večja, ker, kot meni tudi predsednica sveta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Anka Tominšek, sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v celoti ne deluje. To pomeni samo eno, in sicer, da je treba sistem temeljito prevetriti.60 SKLEPNA BESEDA Kot številne druge države se tudi v Sloveniji srečujemo s trendom nenehnega padanja rodnosti, ki posledično ne omogoča obnavljanja prebivalstva. Živ- ljenjska doba se podaljšuje, družba stara. To ima velik vpliv na celotno družbo, tudi na vzdržnost javnih pokojninskih sistemov. Sistem pokojninskega in 54 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti invalidskega zavarovanja, ki je bil uveljavljen pred desetletji, je v večji meri vse do osamosvojitve Slovenije zagotavljal uporabnikom socialno varnost. Po spremembi političnega in ekonomskega sistema leta 1991 je sistem prevzel del bremena prestrukturiranja in sanacije gospodarstva. Poleg tega so stroški narasli tudi zaradi strukturnih značilnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, neugodnih demografskih gibanj in programov za zgodnje upokojevanje, zato je bilo vse teže zagotavljati enako raven pravic na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zadnjem življenjskem obdobju je pokojnina cilj vsakega od nas, a dejstvo je, da moramo za to del odgovornosti prevzeti tudi sami in se ne zanašati le na »državo«. Slovenski sistem socialne varnosti izhaja iz tako imenovanega bismarijanskega modela in temelji na tako imenovani medgeneracijski pogodbi oziroma solidarnosti. Do leta 2000 smo imeli sistem, ki je temeljil samo na sprotnem financiranju oziroma na tako imenovanem dokladnem sistemu. To je v praksi pomenilo, da so zaposleni s prispevki financirali pokojnine upokojencev, pri čemer se za delavčevo pokojnino ni prihranilo nič. Ta sistem lahko deluje nemoteno tako dolgo, dokler je v sistem vključenih več delovno aktivnih kot upokojencev, in dokler beležimo pozitivno gospodarsko rast ter produktivnost. Po letu 2000 se je uvedel tako imenovani tristebrni sistem, po katerem si je lahko zaposleni že v aktivni življenjski dobi akumuliral sredstva in tako že odgovorno skrbel za čas upokojitve. Kljub tej novosti pa je danes jasno, da obstoječi sistem nujno potrebuje korenitejše spremembe. Tega se moramo zavedati vsi, tako država kot državljani. Živimo namreč v času, ki je obstoječemu sistemu izrazito nenaklonjen. Gospodarska kriza, neugodni ekonomski kazalniki in staranje prebivalstva vplivajo na to, da se »upokojensko breme« na zaposlene vedno bolj stopnjuje. Več kot nazorno to potrjuje dejstvo, da so leta 1981 več kot trije zaposleni »vzdrževali« enega upokojenca, leta 2005 pa je bilo to razmerje le še 1,58:1. Na drugi strani se zmanjšuje tudi delež zaposlitev za nedoločen čas. Dejstvo je, da če bi imeli kvalitetna in varna delovna mesta, bi tudi za svojo socialno varnost v zadnjem življenjskem obdobju laže poskrbeli. To ni težava le v Sloveniji, temveč tudi v celotni Evropi in širše. Razlika je le ta, da so nekatere države pri sprejemanju reform bolj učinkovite kot druge. Bolj učinkovite so tudi bolj odgovorne. V Sloveniji se nismo odločili za spremembe in smo predlog novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju na nedavnem referendumu z več kot 70 odstotki zavrnili. Odgovornost za to je moč iskati tako na strani celotnega političnega podija in sindikatih kot tudi na nas državljanih. Očitno se vsi premalo zavedamo pomembnosti sprememb in smo premalo odgovorni. Slovenija ni osamljen otok, in če so gospodarske sile, kot je Nemčija, sprejele reformo in podaljšale delovno dobo celo do 67. leta, je jasno, da se bo morala tudi Slovenija, posebej ko gre za tako pomembno vprašanje, kot je pokojninska reforma, obnašati bolj odgovorno. Lorenčič: (Samo)odgovornost in solidarnost na primeru slovenskega pokojninskega sistema (1990-2004) 265 VIRI IN LITERATURA Tiskani viri: Letno poročilo 2005. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije 2006. Letno poročilo 2010. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 2011. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 1999. Ljubljana: Banka Slovenije, 2000. Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2001. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 2003. Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2001, Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 2002. Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2003. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 2004. Letno poročilo o poslovanju Zavoda 2004. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 2005. Poslovno poročilo za leto 1991. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije: Ljubljana, 1992. Poslovno poročilo za leto 1993. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije: Ljubljana, 1994. Poslovno poročilo za leto 1994. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1995. Poslovno poročilo za leto 1995. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1996. Poslovno poročilo za leto 1996. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1997. Poslovno poročilo za leto 1997. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1998. Poslovno poročilo za leto 1998. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1998. Poslovno poročilo za leto 1999. Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, 1999. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1), UL RS/106, 23. 12. 1999. Zakon o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb, UL RS/50, 28. 06. 1999. 266 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovomosti Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem sistemu, UL RS/7, 7. 2. 1996. Elektronski viri: Kapitalska družba d. d.;URL: http://www.kapitalska-druzba.si Mekina, Borut, Rojstvo podalpskih oligarhov. Mladina.si/Tednik, številka 32. URL: http://www.mladina.si/tednik/200732/clanek/slo-tema-borut_mekina/ (29. 05. 2009). Literatura: Hren, Karmen (ur.). Sloveniji za 20. rojstni dan: slovenski statistiki, Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije, 2011. Majcen, Boris et al.. Ekonomske posledice spreminjanja demografske strukture slovenskega prebivalstva, Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2005. Milakovič, Tanja. Zakaj ni poklicnih upokojitev? Večer,, 239, 14. 10. 2011, str. 5. Razpotnik, Vesna (ur.). Odnos Slovencev do starosti, pokojninskega sistema in varčevanja za starost, Ljubljana: DZS, 2007. Ribnikar, Ivan. Drugi (in tretji) steber pokojninskega sistema in trg kapitala. Bančni vestnik, let. 47, št. 5, maj 1998, str. 49-51. Ribnikar, Ivan. Družbena lastnina in narobe poskusi njene odprave: od leta 1989 do dandanes. Teorija in praksa, let. 29, št. 9-10, 1992, str. 877-890. Rop, Anton et al.. Bela knjiga o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ljubljana: Vlada Republike Slovenije/Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 1997. Stanovnik, Tine. Javne finance, Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2004. Štrovs, Marko. Novi sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ljubljana: ČGP Delo - Tozd Gospodarski vestnik, 1984. Štrovs, Marko. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kaj moram vedeti, Ljubljana: Gospodarski vestnik, 2000. O avtorjih 269 O avtorjih Dr. Dragica Čeč je leta 2009 doktorirala iz zgodovinskih znanosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo Revni, berači in kriminalci na Kranjskem v 18. stoletju. Zaposlena je kot docentka na Univerzi na Primorskem v Kopru, kjer opravlja pedagoško in raziskovalno delo na Znanstveno-raziskovalnem središču in Fakulteti za humanistične študije. Prejela je več raziskovalnih štipendij v tujini (Herderjeva štipendija, štipendistka OAD in DAAD) in se izpopolnjevala v Avstriji in Nemčiji. Ukvarja se s historično antropologijo, pravno, kulturno in socialno zgodovino, s poudarkom na vsakdanjem življenju, identitetah in mentalitetah revnejših socialnih skupin in posameznikov v novem veku. Med pomembnejše znanstvene razprave sodijo: Nasilne detomorilke ali neprištevne žrtve? : spreminjanje podobe detomora v 18. in začetku 19. stoletja (2007); Roparska vlačuga : samopredstavitev in interpretacija predstavnikov revščine med kranjskimi elitami (2009); Odnos do mobilnega dela prebivalstva od 18. stoletja dalje na primeru glavnih deželnih vizitacij (2010) in Funkcije govoric in njihovih nosilcev v podeželskih skupnostih (2011). Dr. Dragana Gnjatovič je redni profesor ekonomije na Univerzi v Kragujevcu, Srbija. Magistrirala je na Florida State University, Tallahassee, ZDA, leta 1979 . Leta 1984 je doktorirala na Ekonomski fakulteti Univerze v Beogradu. Raziskovalno posega na področja ekonomske teorije, ekonomske politike, ekonometrije, ekonomskih sistemov in ekonomske in finančne zgodovine. Njena najpomembnejša dela so: Uloga inostranih sredstava u privrednom razvoju Jugoslavije (1985), Stari državni dugovi, prilog političkoj i ekonomskoj istoriji Srbije i Jugoslavije (199Dobri i zli dinari '.funkcije novca i novčani sistem srednjovekovne Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Srbije (1998), Finansije i finansijsko pravo (1999), Istorija nacionalnog novca, v sooavtorstvu z Veroljubom Dugalićem in Biljano Stojanovič (2003), Ekonomija Srbije (2007), Ekonomska politika v soavtorstvu z Vladimirjem Grbičem (2009) in Prilozi finansijskoj istoriji Jugoistočne Evrope 20. veka, v soavtorstvu z Žarkom Lazarevičem (2011). Dr. Žarko Lazarevič je študiral zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomiral je leta 1986, od leta 1987 pa je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer kot znanstveni svetnik dela še danes in vodi raziskovalni program o gospodarski in socialni zgodovini Slovencev v novejši dobi. Od šolskega leta 2008/2009 kot redni profesor predava na Univerzi v Novi Gorici predmet Gospodarska zgodovina. Doktoriral je leta 1992 s temo o dolžniškem financiranju modernizacije kmetijstva do druge svetovne vojne. V svojih raziskavah sega na področje zgodovine kmetijstva, industrializacije, finančnega sektorja, konceptov in praks potrošniške družbe ter zadružništva. Med številnimi objavami velja posebej omeniti monografije Kmečki dolgovi v Sloveniji (1994), Zgodovina slovenskega bančništva (2000, skupaj z Jožetom Prinčičem), Plasti prostora in časa (2009), Prilozi finansijskoj istoriji Jugoistočne Evrope (2011, skupaj z Dragano Gnjatovič). Dr. Aleksander Lorenčič je asistent z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Doktoriral je leta 2011 na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec seje dodatno študijsko usposabljal v Pragi in Beogradu. Poleg sodelovanja na znanstvenih simpozijih, uredniškega dela in pisanja recenzij, je avtor več znanstvenih in strokovnih člankov tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Leta 2012 je izšla njegova znanstvena monografija z naslovom Prelom s starim in začetek novega: tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). Dr. Andrej Pančur je študiral zgodovino in filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi se je leta 1996 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer dela še danes kot znanstveni sodelavec. Leta 2002 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani z disertacijo Monetarna politika v Habsburški monarhiji in Slovenci (1848-1914). Leta 2003 je svojo predelano disertacijo izdal kot monografijo z naslovom V pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Raziskuje predvsem gospodarsko in socialno zgodovino na Slovenskem v 19. stoletju, v zadnjem času pa tudi pred drugo svetovno vojno. Po letu 2007 se je intenzivno ukvarjal tudi z zgodovino Judov na ozemlju današnje Slovenije v 18., 19. in 20. stoletju. Leta 2011 je izdal monografijo Judovska skupnost v Sloveniji na O avtorjih 271 predvečer holokavsta. V zadnjem času ga zanima zgodovina različnih marginalnih skupin - revežev, beračev, potepuhov ter Romov in Sintov. Dr. Jože Prinčič je študiral zgodovino in sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 1976 diplomiral. Najprej se je zaposlil v Arhivu Republike Slovenije, nato na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani (1984), kjer kot znanstveni svetnik dela še danes. Doktoriral je leta 1991 z disertacijo o industrializaciji Slovenije v letih 1947-1956. Poleg industrializacije je sprva raziskoval obnovo po drugi svetovni vojni, modernizacijo, podržavljenje, sistemske reforme in krizna obdobja, gospodarsko osamosvajanje Slovenije ter še nekatere druge temeljne procese in prelomnice v gospodarskem življenju Slovenije v drugi polovici XX. stoletja. Potem se je osredotočil na gospodarsko sodelovanje Slovenije z bivšimi jugoslovanskimi republikami in sosednjimi državami, na zgodovinski razvoj posameznih gospodarskih področij in panog, podjetij, mest in regij, življenjskih poti uspešnih politikov, bančnikov in direktorjev. Je avtor številnih znanstvenih razprav, njegove pomembnejše monografije pa so Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1992), Nacionalizacija na ozemlju LRS (1994), V začaranem krogu (1999), Zgodovina slovenskega bančništva (soavtor, 2002), Iz reforme v reformo (soavtor, 2006), Tovarna vijakov Plamen Kropa (2007), Portret Staneta Kavčiča (soavtor, 2009). Meta Remec je leta 2008 diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine in italijanistike. Od leta 2008 je zaposlena kot mlada raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ukvarja se z raziskovanjem različnih plati vsakdanjega življenja v dobi meščanstva, osveščanjem prebivalstva za zdravo življenje in higieno. Znanstveno je raziskovala vprašanja socialnih bolezni, ki so bile povezane s slabimi življenjskimi in delovnimi pogoji, zlasti s tuberkulozo, ter vprašanja odnosa do spolnosti, masturbacije, spolnih bolezni in ženskih bolezni („Kupida je spoznala preden je srečala matičarja': slovenski in italijanski avtorji o problemih spolnosti v dobi meščanstva, 2009). Ukvarjala se je tudi z mednacionalnimi konflikti in zapletenimi odnosi med Slovenci, Italijani in Hrvati v Istri v drugi polovici 19. stoletja (Boj za dvojezične napise v Istri v letu 1894, 2007; „Očjo al treno!“: zapleti z dvojezičnostjo ob železniški progi Trst-Poreč, 2010). Marta Rendla je študirala zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 2003 diplomirala z diplomsko nalogo »Odnos do živali in pogled na delovanje Kranjskega društva za varstvo živali 1902-1915«. Od leta 2004 je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino kot strokovna sodelavka-asistentka. Je študentka »72 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti podiplomskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z raziskovalno temo Življenjska raven Slovencev v času socializma s poudarkom na šestdesetih in sedemdesetih letih. Je avtorica prispevkov s področja kulturne in socialne zgodovine (Džez v Sloveniji kot subkultura (2008), Vplivi zahodnih trendov na slovensko popularno glasbo (2008), Potrošnja v času velike gospodarske krize (2009), Mariborski gospodarski gigant TAM v skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenih (2010), The Influence of Western Trends on Slovene Popular Culture from the 1950s to the 1970s (2011). Je soavtorica elektronskega vira Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Dr. Andrej Studen je študiral zgodovino in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 1988 diplomiral. Istega leta se je zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je kot znanstveni svetnik zaposlen še danes. Od leta 2003 predava tudi predmet Zgodovina vsakdanjega življenja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Doktoriral je leta 1995 z disertacijo o stanovanjski kulturi Ljubljane v dolgem stoletju meščanstva. Raziskoval je tudi številne druge pojave vsakdanjika, povezane s procesi modernizacije, urbanizacije, higienizacije. Ukvarjal seje z zgodovino meščanstva, turizma, recepcijo prihoda železnice in drugih novosti, pa z zgodovino kriminala, kaznovanja in smrtne kazni ter z moralno in patološko zgodovino alkoholizma in progresivne degeneracije. Je avtor številnih znanstvenih razprav, pomembnejše monografije pa so: Stanovati v Ljubljani (1995), Rabljev zamah (2004) in Pijane zverine (2009). Dr. Mitja Sunčič je študiral zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi se je leta 2006 kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je zaposlen še danes kot asistent z doktoratom. Februarja 2012 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani z disertacijo Zgodovina podjetništva na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Posveča se predvsem raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja, s posebnim poudarkom na zgodovini podjetništvu. Objavil je razprave o metodološki problematiki raziskovanja podjetništva v okviru gospodarske zgodovine. Kvantitativno je analiziral primer mariborskega industrijskega podjetništva v 30. letih 20. stoletja ter podjetništva v okviru usnjarske industrije v obdobju med obema vojnama. Napisal je več znanstvenih razprav, med drugim tudi Bančna udeležba v industriji med svetovnima vojnama (2010). O avtorjih 273 Dr. Nina Vodopivec je diplomirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, Univerza v Ljubljani, doktorirala pa s področja socialne antro- pologije na Fakulteti za humanistični študij ISH (2006). Njeno raziskovanje sega na področje antropologije dela, postsocializma, študij industrijskega delavstva, spomina in spola. Od leta 2006 je zaposlena na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer se kot znanstvena sodelavka osredotoča na procese postsocialistične transformacije, transformacijo industrijskega dela, etike in organizacije dela, spremenjene industrijske odnose ter delavske subjektivitete v navezavi na širše procese globalnih preoblikovanj. Pomembnejše objave vključujejo monografijo Labirinti postsocializma : socialni spomin tekstilnih delavk in delavcev (2007) ter prispevka Past for the present : the social memory of textile workers in Slovenia (2010) in On the Road to Modernity: Textile Workers and Post-socialist Transformations in Slovenia (2012). Imensko kazalo 27 5 Imensko kazalo Akvinski, Tomaž 32 Alborgeti, Johann 62, 63 Alešovec, Jakob 141,144, 165 Algazi, Gadi 59, 65 Althammer, Beate 140, 165, 166 Amable, Bruno 224, 226, 243 Ammerer, Gerhard 41 Andreae, Johann Valentin 12 Anžič, Sonja 39, 65, 143,145, 147, 166 Arčon, Marija 147 Aristotel 20, 43 Avramovič, Mihailo 126,127, 128, 130, 131,132, 133 Babšek, Avgusta 150, 152 Bačar, Just 76, 93 Bahovec, Ivan 175 Bartrip, Peter 83, 85, 93 Batscha, Zwi 18, 34 Bauman, Zygmunt 225, 243 Beck, Ulrich 6, 225, 226, 243 Becker, Rudolph Zacharias 21, 23, 34 Bedenk, Martin 142 Behringer, Wolfgang 54, 59, 65 Benkovič, Josip 25, 27, 28, 34 Berglez Ivan 142, 146,147, 153 Berk S., Meta 254 Berridge,Virginia 82, 93 Bester, Helena 249 Bleiweis, Janez 27, 28, 87, 88, 91, 96 Bodi, Leslie 52, 65 Boltanski, Luc 136,166 Borak, Neven 217, 221 Borgstedt, Angela 20, 34 Borscheid, Peter 62, 65 Bourdieau, Pierre 239 Brauer, Helmut 42, 48, 60, 65, 139,166 Brazdil, Rudolf 65 Bregar, Edo - Don 193 Brglez, Neda 12, 31, 34 Broz, Josip - Tito 189, 203 Bruckmiiller, Ernst 46, 65 Buffon, Georges-Louis Leclerc, Comte de 20 Buquoy, Johann de Longueval grof 39, 40, 43,45, 46, 48,51,52, 57 Buquoy, Margareth 37,45, 46, 52, 65 Caf, Oroslav 21, 34 Campanella, Tommaso 12 Campe, Joachim Heinrich 17, 20, 21 Carrington, Hereward 74, 93 Castel, Robert 163, 164, 166 Castiglioni, Arturo 74, 93 Cavallo, Sandra 40, 65 Celinšek, Marija 181 Chiapello, Eve 136, 166 Chierici, Luigi 72, 78, 79, 82, 85, 93 Cigale, Marija 210, 221 Cigler, Janez 27, 34 Cigoi, Alojzij 51, 66 Clemens, Lukas 41 Coleman, Kari Gwen 177, 183 Cook, Michael L. 112, 122 276 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Cornaro, Luigi 73, 74, 93 Corti, Egon Caesar 72, 93 Cremeri, Benedict-Dominic-Anton 54, 55,66 Cunningham, Andrew 37, 66 Cvirn, Janez 36, 75, 93, 95 Čeč, Dragica 16, 34, 37, 41, 66,139, 166 Čepič, Tatjana 80, 93 Čepič, Zdenko 80, 93, 195, 207 Čuček, Filip 89, 93 Daly, Nicholas 178, 179,183 Daschpockgruber, Joseph 57 Dašič, Jaroslav 131, 133 De Castro, Vincenzo 84, 93 De Munck, Bert 38, 67 Debeljak, Janez 151 Debevec, Fran 74, 96 Defoe, Daniel 20 Descartes, Rene 173, 174,175,183 Dex, Shirley 233 Dietrich-Daum, Elisabeth 73, 93 Dimovski, Vlado 254 Dodič Fikfak, Metoda 234, 238 Dolenc, Metod 143, 144,166 Domadenik, Polona 233, 245 Drnovšek, Darinka 189,199,200,201,206 Drolc, Jera 152 Duby, Georges 11, 34 Dunn, C. Elizabeth 227, 243 Durante, Castore 74, 77, 93 Ehmer, Josef 9, 11,12, 13, 14,15,17, 18, 34 Einspieler, Andrej 30 Elias, Norbert 61, 72, 73, 76, 86, 87, 92, 93,94 Engels, Friedrich 179,183 Fairbairn, Brett 100,120, 121 Feldbauer, Peter 43, 66 Ferš, Anton 86, 96 Fichte, Johann Gottlieb 17,18 Fikfak, Jurij 198, 207 Finger, August 142, 166 Ford, Henry 227 Foucault, Michel 72, 73, 78, 94, 229, 230, 243 Fourier, Charles 31 Franchini, Eugenio 82, 94 Franklin, Benjamin 19, 24, 25, 26, 34 Fraser, Nancy 240, 241, 243 Friedl, Johann 54 Fiinfkirchen, grof 51 Gebhardt, Helmut 44, 66 Geremek Bronislaw 13,34,58,59,66,139, 166 Giacich, Antonio Felice 84, 94 Gill, Stephen 224, 244 Gnjatović, Dragana 123,124,131, 133 Goestl, Fran 81, 91, 97 Goleč, Boris 38, 66 Golob, Janez 150 Golob, Andreas 19, 34 Goodman, Jordan 79, 80, 82, 83, 85, 94 Grahor, Ivo 175, 184 Grbec, Ivan 153 Greli, Ole Peter 37, 66 Groebner, Valentin 59, 65 Grossinger, Alojz 154 Grotjahn, Alfred 83, 84, 94 Gruden, Josip 39, 66 Guastalla, Augusto 83, 94 Guinnane, Timothy W. 100,108,110, 111,112,114,115,116,121 Gutschner, Peter 9,11,12,13,14,15,17, 18, 34 Hadalin, Jurij 195, 207 Hafner, Kristina 77, 94 Hahn, Sylvia 38, 66 Hartmann, Ernst 20, 35 Haupt, Heinz-Gerhardt 101,121 Haylett, Chris 239, 244 Hegel, Georg Friedrich 171, 184 Heidegger, Martin 173, 184 Herrick, Robert 176 Herz, Hugo 140,142, 166 Hilton, Matthew 84, 87, 94 Hočevar, Toussaint 101, 121 Imensko kazalo 277 Hornick, Philip Wilhelm von 42, 44 Hotko, Josip 178 Hren, Karmen 253, 256, 266 Hribernik, Aljaž 231, 244 Hufeland, Christoph Wilhelm 72, 74, 77, 78, 88, 90, 94, 95 Hufton, Olwen H. 140, 166 Hunecke, Volker 40, 66 Ignjatovič, Miroljub 233, 244 Ilešič, Fran 24, 25, 35 Jaeger, Friedrich 34 Jaklič, Marko 231, 244 Jakša, Anton 155 Jama, Jernej 154 Janez Nepomuk 58 Janša, Janez 233 Jažirk, Janez 89, 97 Ješenak, Janez Pavel 23, 35 Jovanovič, Dragoljub 126,134 Jožef II. 22, 23, 45, 53, 58, 63, 145 Jusse, Bernhard 59, 65 Justi, Johann Heinrich Gottlob von 15, 16, 19, 43,44, 66 Jiitte, Robert 38, 41, 67 Kajzer, Alenka 233, 244 Kalc, Aleksej 16, 34 Kamin, Tanja 236, 244 Kant, Immanuel 15, 32, 33,173, 184 Kaplan, Martin 157,158, 159 Kardelj, Edvard 189,190, 192, 198, 200, 204, 205 Karel VI. 42 Kaschube, Jiirgen 136,166 Kidrič, Boris 188, 190,194, 195, 198, 201,204, 206 Kidrič, Dušan 255 Kiernan, Victor Gordon 81, 85, 94 Kieselbach, Thomas 235, 236, 244 Kmecl, Matjaž 27, 35 Koebner, Franz Wolfgang 79, 94 Komadinič, Milan 126, 134 Kornai, Janos 231, 244 Korošec, Franc 153,154 Korošec, Valerija 239, 244 Kosar, Franc 90, 97 Kosovel, Srečko 174, 175, 184 Kovačič, Gorazd 238, 240, 244 Kraigher, Boris 204 Kralj, Anton 109, 121 Kraljič, Josip 177 Kramar, J. 91, 97 Krausman, Ben Amos, Hana 59, 67 Krek, Janez Evangelist 31, 106, 109 Kresal, Barbara 161,162, 167 Kresal, France 155, 164,167 Krunitz, Johann Georg 43, 44, 48, 67 Kudlick, Catherine 59, 67 Kuhar, Metka 255 Kiihberger, Christoph 38, 67 Lampe, Evgen 31, 32, 35 Langerholz, Ivan 92, 97 Lazarevič, Žarko 7, 99, 104,105, 107, 109, 112, 113, 121 Le Goff, Jacques 11, 35 Leban, Ida 175,176 Lee Linkon, Sherry 239, 245 Leibniz, Gottfried 169,170,171,173,184 Leicht, Robert 136,167 Leon XIII. 33 Lesar, Franc 159 Lesjak, Franc 150,155 Leskošek, Franc 193 Leskošek, Vesna 237, 238, 244 Lieber, Fabio 44, 67 Lipič, Fran Viljem 59, 67 Lippmann, Walter 226 Ljubej, Ignac 181 Lobner, Nadja 37 Locke, John 17,18 Lorenčič, Aleksander 232, 233, 244, 247 Lorenz, Torsten 100,121 Ludvik, Dušan 54, 55, 67 Lukan, Walter 106, 109, 122 Lukič, Goran 228, 240, 244 Luterbacher, Jiirg, Lydall, Harold 219, 221 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Macartney, Carlile Aylmer 45, 67 Maček, Jože 22, 35 Majcen, Boris 253, 266 Makarovič, Gorazd 10, 19, 23, 35 Malavašič, Franc 25, 26 Mandič, Srna 211, 212, 213, 214, 215, 218, 220, 221 Mantegazza, Paolo 85, 94 Marija Terezija 22, 25 Marinko, Miha 203 Markovič, Ante 233 Martinez Rodriguez, Susana 100, 122 Martinez Soto, Angel Pascual 100, 122 Marx, Karl 31,171, 179,183 Mautner, Thomas 184 Mekina, Borut 261, 266 Metternich, Clemens 26 Mettrie, Julien Offray De La 175, 184 Mikič, Fedor 88, 92, 97 Milakovič, Tanja 263, 266 Miller, Peter 226, 245 Mischler, Ernst 145,146, 147,167 Mlinar, Branko 215, 216, 222 Močnik, Rastko 228, 244 Montelucci, Ruggero 82, 94 More, Thomas 12 Mrkun, Anton 72, 94 Miinch, Paul 11,12,13,15,18, 20, 23, 35 Muratori, Lodovico Antonio 44 Nedeljković, Milorad 124,134 Nedoh, Boštjan 240, 244 Nevesekdo Dr. Ivan (Tavčar) 116, 122 Nightingale, Simon 84, 87, 94 Novak, Mojca 101,122 Oblak, Edvard 160 Ocvirk, Anton 184 Oestreich, Gerhard 61 Ostrovitljanov, K..V. 191, 207 Ozvald, Karel 176, 184 Pahor, Borut 254 Pajnik, Mojca 236 Pančur, Andrej 135,143, 167 Parker-Pope, Tara 81, 86, 91, 95 Passer, Avgust 160 Paulin, Eugenio 78, 95 Pelikan, Egon 102, 122 Perovšek, Jurij 103,105,122 Petkovšek, Jana 238, 243 Pfeilheim, Joseph von 55 Pfeisinger, Gerhard 15,16,17, 20, 31, 35 Philippovich Eugen 136,137, 138, 139, 140, 167 Pij VI. 57 Pirc, Ivo 85, 95 Pleteršnik, Maks 25 Plinij 20 Podbevšek, Anton 174,175, 179, 184 Pogačar, Peter 251 Pohlin, Marko 21 Polajnar, Janez 77, 95 Poniž, Denis 174, 179, 184 Prelog, Matija 72, 88, 90, 95 Prezelj, Alojz 142 Primic, Janez Nepomuk 24 Prinčič, Jože 113,121, 190, 191,193, 195, 197, 198, 199, 202, 207 Prinz, Michael 100, 108, 122 Procoli, Angela 227, 228, 245 Pullan, Brian 59, 67 Purgaj, Lidvina 78, 95 Rabinbach, Anson 175, 184 Rachholz, Elisabeth 44, 67 Radies, Peter 39, 64, 68 Raiffeisen, Friedrich Wilhelm 100, 106, 107, 109,114,116 Rainaldi, G. 83, 95 Rajkovič, Velimir 215, 222 Rankovič, Aleksander 191, 207 Razpotnik, Vesna 249, 251, 254, 255, 256, 266 Reagan, Ronald 225 Redek, Tjaša 233, 245 Rejc, Henrik 217, 222 Remec, Meta 71 Remec, Vladimir 175,176 Rendla, Marta 209 Rener, Tanja 230, 245 Ribnikar, Ivan 261, 266 Imensko kazalo 279 Rieg, Ernst 54, 68 Riffkin, Jeremy 240 Riis, Thomas 48, 68 Roberts, Michael 170, 184 Roeck, Bernd 37, 66 Rok, Ivan 141, 157 Rop, Anton 248, 256, 259, 266 Rose, Nikolas 224, 225, 226, 227, 229, 230, 245 Roter, Ljudmila - Mila 215, 216, 217, 219, 220, 222 Rousseau, Jean Jacques 20, 35 Rozman, Franc 27, 35 Russo, John 239, 245 Sachfie, Christoph 43,139,167 Sandgruber, Roman 79, 80, 86, 95 Santorio, Santorio 74, 77, 95 Schauer, Dolfe 105, 109 Scheutz, Martin 45, 47, 68 Schivelbusch, Wolfgang 80, 81, 82, 83, 95 Schmidel, Fr. L. 54 Schnabel, Johann Gottfried 12 Schneller, Joseph 57 Schrocker, Brunhilde 44, 68 Schulze-Delitsch, Hermann 100, 105, 107, 109, 114, 115 Schwizen, Sigmund von 22 Sedmak, Clemens 37 Seibt, Karl Heinrich 45 Sennett, Richard 71, 95 Serpan (družina) 150 Sinclair, Upton 176 Slack, Peter 38, 68 Slomšek, Anton Martin 29, 35, 89, 90, 97 Snoj, Marko 176, 184 Solženicin, Aleksander 179, 184 Somers R., Margaret 236, 245 Sonnenfels, Joseph von 16, 40, 44, 53 Spatzierer, Bernhard Joseph 50, 52 Spengler, Oswald 179,184 Spiegel, Ludwig 144,167 Srpak, Milena 235 Stanojevič, Miroslav 230, 231, 232, 245 Stanovnik, Tine 249, 251, 266 Stariha, Gorazd 144, 149, 167 Starobinski, Jan 47 Steki, Hannes 13, 36, 37, 47, 68 Stenning, Alison 224, 239, 245 Stergar, Rok 29, 36 Stolleis, Michael 41, 68 Stražar, Anton 158 Streeck, Wolfgang 225, 228, 245 Struve, Christian August 15 Studen, Andrej 9, 28, 36, 64, 68, 72, 77, 79, 80, 81, 86, 87, 95, 178, 179, 184 Stupan, Milica 77, 96 Sunčič, Mitja 169 Sv. Avguštin 30, 51 Svetlik, Ivan 239 Svetokriški, Janez 11, 36 Svobodny, Petr 45, 68 Sykuta, Michael E. 112, 122 Šefer, Berislav 210, 222 Šentjurc, Lidija 202 Šmitek, Zmago 12, 36 Štefanov, F. J. 91, 97 Štibler, Miloš 107, 122 Štrovs, Marko 248, 249, 250, 253, 255, 266 Štuhec, Marko 80, 96 Taylor, Edward 227 Tekale 180 Tennstedt, Florian 43, 139, 167 Terzinski, B. 89, 97 Thatcher, Margaret 225 Thellung de Courtlary, Francesca 81, 86, 96 Tichi, Cecilia 176, 185 Tissot, Clement-Joseph 74, 96 Tominšek, Anka 263 Toplak, Tomaž 249 Trauth, Nina 41 Trunk, Jurij Matej 31,32,36,82, 85,87,96 Turk, Žiga 256 Turner, Pavel 84, 86, 89, 98 Uerlings, Herbert 41, 68 Ule Mirjana 136,167 Uljanov, Vladimir Ilič - Lenin 189 280 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti Valenčič, Vlado 110, 122 Valentinitsch, Helfried 45, 69 van Dulmen, Richard 34, 38, 69 van Leeuwen, Marco 59, 69 Vedenik, Herman 76, 96 Veits-Falk, Sabine 69, 145, 167 Verbeek, Peter-Paul 182, 185 Vergil 12 Vičič, Milan 107, 122 Vidmar, Josip 202 Vigarello, Georges 73, 74, 75, 96 Vlahovič, Veljko 188, 189, 184, 207 Vocelka, Karl 19, 23, 36, 38, 69 Vodnik, Valentin 25 Vodopivec, Nina 136, 167, 223, 227, 228, 231,245 Vodopivec, Peter 102, 122 Vodušek, Starič, Jera 199, 207 Vole, Josip 77, 96 Vošnjak, Josip 105, 168 Vošnjak, Mihael 105,107, 109, 111, 112, 114 Wadauer, Sigrid 140, 142, 164, 168 Walker, Charles 239 Walter, Friedrich 46, 53, 69 Weiner, Elaine 224, 237, 238, 245 Weill, Alfred Stefan 45, 69, 70 WeiC, Karl 44, 69 Wendelin, Harald 144, 168 Wester, Josip 21, 36 Wright, Susan 227, 245 Zagorc, Stojan 238 Zagoršek, Hugo 231, 244 Zajc, Marko 81, 96 Zalokar, Angela 150 Zalta, Edward N. 183 Zemon Davis, Natalie 59, 63, 70 Zois, Žiga 25 Železnik, Urška 59, 70