SenttlfsM morilcc prcd sodnihi. Mariborski veliki senat je razpravljal 29. januarja o roparskem mnoru v Št. Hju v Slovenskih goricah, katerega je zagrešil 23 letni Karl Adler 18. novembra 1936. Obtožnica slika morilca kot nezakonskega otroka, ki je bil zgodaj ob starše in je prišel na občino v št. IIj. Vzel ga je za svojega premožni posestnik Franc Tišler, ki je brez otrok in bi mu bil zapustil po smrti lepo premožesje. Od svojega krušnega očeta jo je lepega dne pobrisal Adler k trgovcu in posestniku Milanu Jesenku v štrihovec, kjer se je zanimal za trgovino. Od 16. leta naprej je postal Adler lahkomiseln in se je povsod silil v ospredje društvenega življenja ob meji ter se je znal prikupiti. Udejstvoval se je pri Sokolu in pri gasilcih. Mnogo je čital in ni ne pil ne kadil. Veliko važnost je polagal na čedno obleko, s katero je hotel v družbi vzbujati pozornost. Leta 1933 je Jesenko radi slabe trgovine fanta odpustil. Adler je prišel za hlapca k poštarju Sfiligoju v Št. Ilj, kojega žena ima krčmo in mesarijo. Tamkaj so ga odslovili čez par mesecev. Pred dvema letoma je bil občinski sluga v št. Ilju. Iz te službe je moral, ker je nekaj zagrešil. Lansko spomlad ga je sprejela tvrdka »Singer« kot potnika in inkasanta za po obmejnih krajih prodane šivalne stroje, V tej službi je vztrajal do aretacije. Adlerjev zaslužek je bil malenkosteu. Radi tega je zašel v dolgove, ki so narasli na 2000 Din. Ker so upniki nanj pritiskali in je bil pred durmi Miklavžev večer Sokola, na katerem bi bil rad igral bolj vidr..> vlogr, se je hotel na vsak način dokopati do denarja. Končno je dozorel v njem sklep, da bo oropal šentiljskega poštnega sla Ludvika Žunko Kot bivšemu občinskemu slugi v Št. Ilju so mu bile dobro znane tamošnje poštne razmere in navade. Adler si je preskrbel sekiro in se je skril že 16. novembra zvečer ob osmih v grmovje, iz katerega je prežal na starega Zunka. Sluga je prišel, kakor običajno, vendar so bili v bližini ljudje in tolovaj ni mogel izvršiti zločina. Drugi večer za tem se je Adler prepozno vrnil v Št. Ilj in je zamudil priliko, da bi se bil lotil Žunka. Šele tretji dan, 18. novembra zvečer je opazil, da se je pojavil pred njim iz megle poštni sel. Ker ni bUo nikogar v bližini, je skočil za starim možem in ga je pobil na tla s tremi udarci s sekiro. Pobra! je v vsej naglici z Žunkovega ročnega vozička poštno vrečo in odbrzel z njo na svoje stanovanje pri posestniku Mermoljl. Tamkaj je skril plen in se je vrnil počasi nazai na mesto zločina, kjer so že drugi našli umirajočega Žunka. Adler sam je glasno obsojal krvav zločin pri pogledu na žrtev in pozneje zvečer v sokolski telovadnici, kamor ie v noči prodrla vest, da je udarjeni in izropani podlegel poškodbi. Nekaj dni po roparskem umoru je zamenjal Adler od 14 oropanih jurjev po raznih mariborskih trgovinah osem, ne da bi bil vzbudil kak sum. Številke oropanib tisočakov so bile od oblasti zaupane vsem lastnikom javnih lokalov po Mariboru. Kupoval si je za izmenjani denar obleko, perilo in odplačal pretežni del' dolga. Dne 7. decembra ga je zadela usoda, ko je hotel zamenjati deveti tisočak v trgovini Mastek na mariborskem Glavnem trgu. Blagajničarka Elizabeta Matko je odkrila, da je bil v izmenjavo dani ji tisočak oropan v Št. Ilju. Hitro poklicani stražnik je fanta odvedel in ta je kmalu priznal, kaj ima na vesti. Veliki senat mariborskega okrožnega sodišča je obsodil Karla Adlerja na razpravi dne 29. januarja na dosmrtno ječo.