101 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo POVZETEK Zaradi vedno večje mobilnosti prebivalcev Republike Slove- nije je tudi mednarodno zasebno pravo za posameznika vedno pomembnejše pravno področje. Pri tem se zastavlja vprašanje, koliko na oblikovanje pravnih pravil s področja mednarodne- ga zasebnega prava vplivajo človekove pravice, ki jih določata Ustava Republike Slovenije in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. V članku sta analizirani ustaljena ustavnosodna presoja slovenskega Ustavnega sodišča, ki obravnava vprašanja mednaro- dnega zasebnega prava ter z njo vsebinsko povezane sodbe So- dišča Evropske unije. Članek obravnava tudi vprašanje razmerja med obema institucijama, ki opravljata nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic. Članek ugotavlja, da obstaja ustavnosodna pre- soja predvsem v zvezi z instituti pridržka javnega reda, vročanja, začasnega zastopnika, bivališča in roka za vložitev pravnega sred- stva pri mednarodnem vročanju. Ni pa še odločitev Ustavnega so- dišča v zvezi z instituti s področja kolizijskega prava. Ugotovitve v članku bodo v pomoč sodnikom pri razreševanju vprašanj med- narodnega zasebnega prava, odvetnikom pri pripravi na sodne postopke ter pravni znanosti pri nadaljnjem razvoju navedenega pravnega področja. Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, človekove pra- vice, pravo EU, temeljne pravice, priznanje tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo Eneja Drobež* * izredna profesorica, Evropska pravna fakulteta Nove univerze, Univerza Alma Mater Europea. 102 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic The influence of human rights on private international law ABSTRACT Due to the increasing mobility of the population of the Re- public of Slovenia, private international law is an increasingly important area of law for individuals. This raises the question of the extent to which the human rights enshrined in the Constitu- tion of the Republic of Slovenia and the Charter of Fundamental Rights of the European Union have an impact on the develop- ment of legal rules in the field of private international law. The article analyses the established constitutional jurisprudence of the Slovenian Constitutional Court dealing with private international law issues and the substantively related judgments of the Court of Justice of the European Union. The article also addresses the question of the relationship between the two institutions that su- pervise respect for human rights. The article notes that there is a constitutional and judicial review, in particular with regard to the institutions of reservation of public policy, service of process, provisional representative, residence and time-limit for bringing an action in the context of international service of process. How- ever, there are no decisions of the Constitutional Court on the conflict-of-law rules. The findings in this article will help judges in resolving private international law issues, lawyers in preparing for litigation and legal scholarship in further developing this area of law. Keywords: private international law, human rights, EU law, fun- damental rights, recognition of foreign judgments, international jurisdiction 1. Uvod Po podatkih SURS se je v letu 2023 v Slovenijo priselilo 33.939 prebivalcev, iz države pa se jih je odselilo 22.411. Slovenski drža- vljani so se največ selili med Slovenijo ter Nemčijo, Avstrijo, Hrva- ško, Švico in Italijo, tuji državljani pa med Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, Kosovom ter Srbijo (Statistični urad, 2024, e-vir). Mi- gracije prinašajo izzive mednarodnega zasebnega prava ter s tem 103 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo področjem povezana vprašanja varstva človekovih pravic. V član- ku bomo preverili, v kakšnem obsegu človekove pravice vplivajo na oblikovanje pravil mednarodnega zasebnega prava ter kakšni sta pri tem vlogi USRS in SEU. V ta namen bomo analizirali vse na spletni strani www.us-rs.si objavljene odločitve, ki obravnavajo to tematiko tako, da bomo v spletni iskalnik USRS vnesli upoštevne zakone (ZMZPP) in uredbe EU. S tem bomo identificirali podro- čja, kjer je USRS določen institut mednarodnega zasebnega prava že ustavnopravno ovrednotilo. Področje mednarodnega zasebnega prava je v veliki meri po- enoteno z uredbami prava EU. Uredbe o pravu, ki se uporabi v razmerju z mednarodnim elementom (na primer Uredba Rim I in Uredba Rim II), se uporabljajo univerzalno, torej tudi v prime- ru, ko je treba uporabiti pravo države, ki ni država članica EU. V primerih, ki jih urejajo navedene uredbe, so zato pravila ZMZPP zgolj mrtva črka na papirju. Uredbe, ki urejajo pristojnost in pri- znavanje izvršitev sodb drugih držav članic, ter uredbe o sode- lovanju med državami članicami v civilnih zadevah, pa so zaradi intenzivnih povezav slovenskih državljanov z osebami iz drugih držav članic EU v sodni praksi pogosteje uporabljene kot primer- ljiva pravila ZMZPP. Pri izvajanju prava EU morajo države članice spoštovati te- meljne pravice, določene z Listino. To pa odpira vprašanje raz- merja med človekovimi pravicami iz URS in temeljnimi pravi- cami iz Listine ter s tem povezanim razmerjem med USRS in SEU, ki bo v članku posebej obravnavano. Identifikaciji podro- čij mednarodnega zasebnega prava, kjer so že zavzeta stališča USRS, bo zato sledila primerjava s prakso SEU iz istega področja, v kateri so bili posamezni instituti uredb razlagani ob upošteva- nju temeljnih pravic. Relevantne sodbe SEU bomo našli preko spletnega iskalnika curia.europa.eu z vnosom naslova uredb in dodatnim vnosom besede „Listina“. Ugotovitve bomo primerjali s stališči iz znanstvene literature. Ugotovitve v članku bodo v pomoč sodnikom pri razreševanju vprašanj mednarodnega za- sebnega prava, odvetnikom pri pripravi na sodne postopke ter pravni znanosti pri nadaljnjem razvoju navedenega pravnega področja. 104 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic 2. Opredelitev mednarodnega zasebnega prava Mednarodno zasebno pravo je „področje prava, ki se ukvarja z zasebnopravnimi razmerji z mednarodnim elementom“ (Repas, 2018, str. 31). Kaj spada vanj, pravni redi določajo različno. Ožja opredelitev mednarodnega zasebnega prava vključuje tri glavne teme: pristojnost, izbiro prava ter priznavanje in izvrševanje tujih sodb. Širša opredelitev vključuje tudi mednarodno pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah glede vročanja in dokazovanja. V najširšem smislu pa spadajo v to področje tudi poenoteno kon- vencijsko pravo (Hirschboeck, 2019, str. 183), pravo tujcev in nor- me neposredne uporabe (Ilešič et al., 1992, str. 20). Po drugi strani pa je nemška opredelitev mednarodnega zasebnega prava (inter- nationales Privatrecht) ožja, ker se omeji na celoto določb, ki z napotitvijo na domače ali tuje pravo urejajo, katero nacionalno pravo se uporabi v pravnem razmerju s tujim elementom (kolizij- sko pravo, ang. conflict of laws). Gre za »pravo, ki ne reši primera po vsebini, temveč napoti na določbe prava, ki se uporabi v kon- kretnem primeru« (Juncker, 2022, str. 5 in 6). V slovenski literaturi se je uveljavila klasična opredelitev mednarodnega zasebnega prava (Repas, 2018, str. 33). Za namene članka bomo proučili ustavnosodno presojo USRS in z njo povezane pomembnejše sodbe SEU, ki so v zvezi s prav- nimi področji, ki spadajo v širšo opredelitev mednarodnega za- sebnega prava. Proučili bomo torej odločitve sodišč na področjih kolizijskih pravil, mednarodnega postopkovnega prava in medna- rodnega sodelovanja v civilnih zadevah. 3. Razmerje med človekovimi pravicami iz ustave in temeljnimi pravicami iz Listine Ker velik del mednarodnega zasebnega prava urejajo uredbe kot neposredno uporabljivi pravni viri EU, se zastavlja vprašanje, kako naj v tovrstnih primerih postopa USRS. Ali naj pri odločanju neposredno uporablja določbe Listine, ali pa naj uporabi nacio- nalne standarde varstva človekovih pravic? BVerfG je razmerje med GG in Listino natančneje opredelilo v odločbah Recht auf Vergessen I 1 BvR 16/13, 6. 11. 2019 in Re- cht auf Vergessen II 1 BvR 276/17, 6. 11. 2019. Pojasnilo je, da bo 105 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo odslej na področjih, ki jih urejajo direktive in drugi sekundardni viri prava EU, ki jih je treba prenesti v nacionalni pravi red, pri presoji kršitev človekovih pravic uporabilo GG. BVerfG namreč domneva, da se standardi varstva temeljnih pravic iz Listine zago- tavljajo tudi z uporabo standardov GG. Drugače velja samo, če že obstaja praksa SEU, ki postavlja višji standard varstva pravic kot dosedanja praksa BVerfG. V takem primeru BVerfG uporabi višji standard iz Listine. Ko pa gre za uredbe, ki se uporabljajo nepo- sredno, pa BVerfG v skladu z načelom primarnosti prava Unije presoja samo spoštovanje temeljnih pravic iz Listine. V ta namen BVerfG sodeluje s SEU tako, da mu postavi vprašanje za predho- dno odločanje. Na ta način je BVerfG ohranil vlogo »osrednjega nadzornega organa za spoštovanje nacionalnih in evropskih te- meljnih pravic v Nemčiji« (Calliess, 2021, str. 23). USRS je glede upoštevanja temeljnih pravic zavzelo prožnejši pristop kot BVerfG:“V primerih, ko Republika Slovenija izvrševa- nje dela svojih suverenih pravic prenese na EU, mora USRS na podlagi tretjega odstavka 3.a člena URS pri opredeljevanju vsebi- ne človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz URS upoštevati in spoštovati primarno in sekundarno zakonodajo EU, zlasti Listino, ter sodno prakso SEU“ (tako USRS odločbi Up-781/24, 19. 9. 2024; Up-858/20, 24. 11. 2022 in številne druge odločbe). Na tak način se standardi iz Listine inkorporirajo v človekove pravice iz URS in posledično za naprej veljajo tudi za primere, ki jih pravo EU ne ureja. Tak pristop zagotavlja tudi enako varstvo človekovih pravic (14. člen URS). Države članice lahko uporabijo nacionalne standarde varstva človekovih pravic samo na tistih področjih, kjer imajo pri imple- mentaciji prava EU še določeno diskrecijo. Pri tem pa morajo spo- štovati načela primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava Uni- je (SEU Sodba Melloni, C399/11, EU:C:2013:107, točka 60). Zato menim, da je pristop USRS, ki področja, ki jih urejajo direktive, obravnava enako kot področja, ki jih urejajo uredbe kot neposre- dno uporabljivi pravni akti EU, mogoč samo ob doslednem spo- štovanju prakse SEU in ob upoštevanju, da je treba ob nejasnosti dometa temeljnih pravic vedno postaviti vprašanje v predhodno odločanje SEU. USRS v zadevah ustavnih pritožb vprašanja za predhodno odločanje še ni postavilo. Je pa na primer v odločbi s področja pravosodnega sodelovanja med državami članicami v kazenskih 106 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic zadevah odločitvi rednih sodišč razveljavilo z navodilom, naj po- stavijo takšno vprašanje. USRS je namreč zastopalo stališče, da o vsebini pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS, katere krši- tev je pritožnik uveljavljal, ne more odločiti, ker bi s tem samo, namesto SEU, razlagalo pravo EU (USRS Odločba Up-500/23, U-I- 85/23, 19. 10. 2023). Menim, da iz navedene odločbe jasno izhaja, da bo USRS tudi v prihodnje zelo zadržano pri tem, ali bo v zvezi z ustavnimi pritožbami samo postavilo vprašanje SEU v predhodno odločanje. To je po moji oceni skladno s subsidiarnostjo varstva, ki ga daje USRS v ustavnih pritožbah: v prvi vrsti je naloga rednih sodišč, da razčistijo pravna in dejanska vprašanja, ter da pri tem varujejo človekove pravice. Hkrati pa je to skladno tudi s položa- jem VSRS kot sodišča, ki je po 267. členu PDEU dolžno postavi- ti vprašanje v predhodno odločanje. Te njegove vloge USRS ne more nadomestiti. Naslednje pomembno vprašanje z vidika razmerja med USRS in SEU je, ali mora nacionalno sodišče, če meni, da je določen na- cionalni zakon v neskladju s temeljnimi pravicami iz Listine, zače- ti postopek za oceno njegove ustavnosti pred USRS, ali pa lahko samo postavi vprašanje za predhodno odločanje SEU? V zvezi s tem je SEU pojasnilo, da bi bila učinkovitost prava Unije ogro- žena, če bi bilo nacionalno sodišče zaradi obveznosti sprožitve postopka pred ustavnim sodiščem omejeno pri postavitvi vpra- šanja za predhodno odločanje SEU. Oba postopka pa se lahko medsebojno dopolnjujeta, če se sodišče, ki obravnava spor, lahko kadarkoli po lastni presoji odloči za uporabo enega ali obeh na- vedenih institutov (SEU Sodba A C-112/13, 11. 9. 2014). 4. Pomembnejše odločitve USRS in povezana praksa SEU 4.1. Izhodišče in identifikacija temeljnih področij USRS je v odločbah v zvezi z vprašanji mednarodnega zaseb- nega prava obravnavalo ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena URS. Ekvivalent teh členov sta člen 47 Listine in 6. člen EKČP (SEU Sodba Trade agency, C-619/10, 6. 9. 2012). Iz prakse SEU izhaja, da je treba določbe mednarodnega za- sebnega prava razlagati ob upoštevanju dveh pravic: 1) pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča kot elementom pravice do 107 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo učinkovitega sodnega varstva (SEU Sodba Meroni, C559/14, 25. 5. 2016; Rina, C641/18, 7. 5. 2020), ter pravice toženke do obrambe (SEU A, C112/13, 11. 9. 2014). Obe pravici izhajata iz člena 47 Listi- ne. Ker nista absolutni, ju je mogoče omejiti, če omejitve ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničuje zadevni ukrep, in ne pomenijo nesorazmernega posega (SEU Sodba G C-292/10, 15. 3. 2012). Pregled odločitev USRS, ki so objavljene na njegovi spletni strani, pokaže, da zgolj peščica obravnava tematiko mednaro- dnega zasebnega prava. Pri tem so nekateri obrazloženi sklepi o nesprejemu precej sumarni. V njih je pojasnjeno, da zgolj z argumentom, da sodišče pravil mednarodnega prava ni pravilno uporabilo, kršitve človekovnih pravic ni mogoče utemeljiti (USRS Sklep Up-167/01, 22. 4. 2003; USRS Sklep Up-530/05, 31. 1. 2007). Nekateri obidejo ustavnopravna vprašanja, ki se v njih odpirajo, kot je na primer vprašanje uporabe drugega odstavka 8. člena UZITUL v primeru še ne izvršenih jugoslovanskih odločb (USRS Sklep Up-163/05, 24. 11. 2006).Večina odločitev USRS s tega po- dročja se ustavi na presoji, ali so bila stališča rednih sodišč glede določenega instituta mednarodnega zasebnega prava očitno na- pačna, samovoljna ali premalo obrazložena. V nekaterih odločitvah pa je USRS z vidika ustavnega prava presojalo posamezne institute mednarodnega zasebnega prava, kot so: – zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe zaradi pridržka javnega reda, – pravica tožeče stranke do izjave glede mednarodne pristoj- nosti sodišča, ter – instituti mednarodnega vročanja, kot so prebivališče, začasni zastopnik, ter pravica do zavrnitve prejema pisanja, ki ni v jeziku, ki ga posameznik razume. Med objavljenimi odločitvami USRS ni odločb v zvezi z vpra- šanjem prava, ki se uporabi v sporu z mednarodnim elementom. To področje je v kontekstu prava človekovih pravic pomembno predvsem z vidika prevladujočih obveznih določb. Gre torej za položaj, ko bi bila uporaba tujega prava, ki nesorazmerno omeju- je človekove pravice, nesprejemljiva, kar vodi do uporabe doma- 108 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic čega pravnega pravila, ki je v skladu s človekovimi pravicami. Da je prevladujoče obvezne določbe (člen 9 Uredbe Rim I, člen 16 Uredbe Rim II) mogoče razlagati tako, da vključujejo tudi člove- kovo pravico do sodnega varstva z upoštevanjem daljših zastaral- nih rokov po nacionalnem pravu, je SEU potrdilo v sodbi Da Silva Martins C-149/18, 31. 1. 2019. 4.2. Presoja arbitrarnosti stališč rednih sodišč 4.2.1. Opredelitev arbitrarnosti V neskladju z 22. členom URS je odločitev, ki je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (USRS Sklep Up-103/97, 26. 2. 1998). V sklepu Up-667/03, 20. 5. 2005, je USRS pojasnilo, da ni arbitrarno stališče VSRS, da pritožnik s priznanjem hrvaškega sklepa o umiku tožbe ne bi pridobil nobene pravne koristi na ob- močju Slovenije, ker je nameraval sklep zgolj uporabiti kot dokaz v postopku. V sklepu Up-530/05, 31. 1. 2007, pa je USRS med dru- gim odločilo, da ni arbitrarno stališče VSRS, da je treba za pravdno sposobnost tuje pravne osebe uporabiti pravo njene pripadnosti, ker tako določajo pravila ZMZPP. 4.2.2. Zadeva “Dolenc” Pri razvoju človekovih pravic v okviru mednarodnega zaseb- nega prava so pomembne odločitve USRS v zvezi s priznanjem izraelske sodbe o odškodninski odgovornosti slovenskega kirur- ga Dolenca (Wedam-Lukić, 2013a, 2013b; Betetto, 2013; Sladič, 2013; Galič, 2013; Pečenko, 2013; Tekavc, 2013; Ude, 2014)..V od- ločbi Up-645/13, 3. 3. 2016 je USRS odločilo, da je VSRS arbitrar- no oziroma pomanjkljivo razložilo 3. točko prvega odstavka 98. člena ZMZPP. Ta določba sodišču nalaga zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, če ugotovi, da je bila pristojnost tujega sodišča utemeljena izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu. VSRS je pojasnilo, da je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena z vročitvijo tožbe pritožniku, nato pa je sodišče v zvezi s prito- žnikovim ugovorom forum non conveniens upoštevalo še druge navezne okoliščine sodne pristojnosti. Takšno stališče je bilo po mnenju USRS nerazumno, ker naj bi zanikalo princip suverenosti države pri opredeljevanju pravil za priznanje tuje sodne odločbe. 109 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo USRS je ugotovilo tudi kršitev pravic do obrazložene sodne od- ločbe iz 22. člena URS, ker sodišča niso dovolj pojasnila, zakaj so prebila jezikovni pomen norme, ki za priznanje zahteva predloži- tev overjenega prevoda tuje sodne odločbe v slovenščino. V ponovljenem odločanju je sodišče ponovno priznalo sodbo izraelskega sodišča, USRS pa s sklepom Up-856/18, 28. 10. 2019 ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Pojasnilo je, da pristojnost izraelskega sodišča ni bila preko- merna, ker je sodišče upoštevalo tudi merila kraja, kjer je oškodo- vanec s kirurgom stopil v kontakt, kraja zdravljenja, kraja zdravni- ških pričevanj o škodi, ter merilo lažje izvedbe postopka. Namen prvega odstavka 98. člena ZMZPP je »varovati slovenske subjekte pred pravnimi posledicami pravdanja v tujini, če bi bila pristoj- nost tujega sodišča za toženca izrazito neprimerna,« (Vlada RS, 1995, str. 85). Obravnavani primernaj ne bi bil tak. USRS tako pri ponovnem odločanju v zadevi „Dolenc“ ni bila ugotovljena. 4.2.3. Prepoved uporabe radijske frekvence V odločbi Up-951/15, 18. 5. 2017, je USRS obravnavalo sklep italijanskega sodišča, ki je slovenski radijski postaji prepovedal uporabo frekvence, ki ji jo je v skladu z mednarodnimi sporazumi podelil pristojni slovenski organ. Navedena frekvenca je bila ena- ka frekvenci, ki jo je italijanski radijski postaji brez mednarodne uskladitve podelil italijanski organ. VSRS je ob zavrnitvi pritožbe pojasnilo, da odločitev glede prepovedi uporabe frekvence de facto ni izvršljiva. Izvršljiv pa naj bi bil sklep o plačilu stroškov, saj tu ne gre očitno nasprotje z mednarodnim javnim redom. USRS je odločitev VSRS razveljavilo. Pojasnilo je, da je takšna argumen- tacija notranje protislovna in očitno napačna. VSRS je namreč potrdilo sklep, za katerega je dvomilo, da je izvršljiv, to pa celo uporabilo kot argument, da mu ni bilo treba odgovoriti na očitke o nasprotju z javnim redom. 3.2. Zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe Člen 45(1)(a) Uredbe Bruselj I bis določa, da se priznanje so- dne odločbe zavrne, če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v zaprošeni državi članici. Člen 45(1)(b) pa kot razlog za zavrnitev priznanja določa sojenje v nenavzočnosti. Prvi odstavek 96. člena ZMZPP pa določa, da se priznanje tuje sodne odločbe 110 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic zavrne, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugoto- vi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Javni red oziroma izjema ordre public je uveljavljena metoda vključevanja vidikov človekovih pravic v mednarodno za- sebno pravo (Hirschboeck, 2019, str. 191). Javni red je tudi v tesni zvezi s pravico do poštenega postopka, kot jo določajo 22., 23. in 25. člen URS. USRS se je v kontekstu zavrnitve priznanja ukvarjalo z vprašanjem tuje ureditve, ki ne upošteva preklica pooblastila odvetniku, če si pooblaščenec ne postavi novega odvetnika in z vprašanjem kršitve pravice do obrambe zaradi opustitve zasliša- nja prič po Haaški konvenciji. 4.3.1. Preklic pooblastila odvetniku V sklepu št. Up-156/05, 20. 4. 2007, je USRS presojalo, ali po- meni kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena URS priznanje avstrijske sodbe, izdane v postopku, v katerem je pritožnik odvetniku pre- klical pooblastilo. Sodišče je pritožnika kljub odpovedi pooblasti- la vabilo na obravnave prek odvetnika, istemu odvetniku je tudi vročilo sodbo. USRS je pojasnilo, da je treba upoštevati pravila avstrijskega procesnega prava, po katerem se preklic pooblastila odvetniku ne upošteva, če stranka ne pooblasti drugega odvetni- ka. Priznanje takšne sodbe zato ne pomeni kršitev 22., 23. ter 25. člena URS. USRS je še posebej pojasnilo, da je s tem posredno odgovorilo tudi na pritožnikove očitke o kršitvah EKČP in Listine. Iz takšnega stališča USRS bi lahko tako sklepali, da z vidika člo- vekovih pravic zadostuje, če sodišče v postopku v tujini upošteva svoje nacionalno postopkovno pravo. Menim, da takšno stališče ni v skladu s prakso SEU, ki je opisana pod razdelkom 4.3.4. 4.3.2. Zagotavljanje pravice do obrambe – zaslišanje prič Z vprašanjem obravnave zatrjevanih kršitev procesnih pravic v državi izvora sodne odločbe se je USRS ukvarjalo tudi v sklepu Up-856/18, 28. 10. 2019 (priznanje sodbe izraelskega sodišča). Zastopalo je stališče, da postopek pred izraelskim sodiščem ni bil nepošten, čeprav sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal pri- tožnik. Pri tem je upoštevalo, da je izraelsko sodišče je najprej od- redilo, da se zaslišanje prič izvede po pravilih Haaške konvencije, torej po slovenskem sodišču. Slovensko Ministrstvo za pravosod- je pa je sodišče opozorilo, da izvedba navzkrižnega zaslišanja prič 111 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo po slovenskem pravu ni mogoča, opozorilo je tudi na praktične težave pri zaslišanju preko videokonference. Izraelsko sodišče je odločitev o izvedbi dokazov po Haaški konvenciji preklicalo po petnajstih mesecih, odkar jo je sprejelo, in po devetih letih od začetka sodnega postopka. Pritožnik se narokov ni udeleževal, odvetniku je preklical pooblastilo, novega pa kljub pozivu sodi- šča ni pooblastil. Po presoji USRS je bil neutemeljen tudi pritožnikov očitek, da je bil zaradi izločitve pisnih izjav (prič in t. i. glavne izjave prito- žnika ter strokovnjaka za slovensko pravo) iz spisa prikrajšan za pošten postopek. To je bila logična posledica dejstva, da sodišče pritožnika in prič v Izraelu ni moglo zaslišati, zaradi česar tožnik ni imel možnosti (navzkrižnega) zaslišanja oseb, ki so take izjave podale. 4.3.3. Praksa ESČP ESČP pa je v sodbi Dolenc proti Sloveniji, št. 20256/20, 20. 10. 2022, ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Upošte- valo je, da so izraelske sodbe pritožniku povzročile resno škodo. Ker se pritožnik ni nikoli izrecno odpovedal svoji pravici do so- delovanja v postopku v Izraelu, bi mu sodišče moralo v skladu s Haaško konvencijo zagotoviti izvedbo razbremenilnih dokazov. Ker je pravica do izvedbe dokazov temeljna sestavina načela po- štenega sojenja, bi se slovenska sodišča pred priznanjem izrael- skih sodb morala prepričati, ali je bila ta pravica spoštovana v postopkih pred izraelskim sodiščem (Atloga, 2022). ESČP je s tem potrdilo standard, ki ga je glede priznavanja so- dnih določb iz tujine oblikovalo že v sodbi Pellegrini proti Italiji, št. 30882/96, 20. 7. 2001. Drugačni standardi pa veljajo za preso- jo priznavanja sodb med državami članicami EU. V teh primerih ESČP priznava domnevo, da države članice spoštujejo temeljne pravice iz Listine (ESČP Avotinš proti Latviji, št. 17502/07, 23. 5. 2016; Povse proti Avstriji, št. 3890/11, 18. 6. 2013). S to domnevo skuša ESČP vzpostaviti ravnovesje med svojimi pristojnostmi varstva konvencijskih pravic in spoštovanjem dejavnosti orga- nov EU. ESČP v takem primeru ugotovi kršitev 6. člena EKČP samo, če je sodišče pridržek javnega reda uporabilo „očitno sa- movoljno“ (ESČP Royer proti Madžarski, št. 9114/16, 6. 3. 2018, točka 60). 112 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Z vidika EKČP ni jasno, zakaj ESČP razlikuje med položaji, ko se zahteva priznanje sodbe, izdane v EU, in položaji, ko gre za priznanje sodbe iz države, ki ni država članica EU. Menim, da bi bilo bolj smiselno, da bi ESČP enako obravnavalo priznanje sod- be iz katere koli države pogodbenice EKČP, strožji standardi pa bi bili podani za priznanje sodbe iz držav, ki jih standardi EKČP ne zavezujejo. 4.3.4. Pridržek javnega reda v praksi SEU Po praksi SEU pomeni očitna kršitev temeljnih pravic iz Listine razlog za zavrnitev priznanja sodbe, izdane v drugi državi članici, zaradi pridržka javnega reda. Katere kršitve so takšne narave, da pomenijo tudi kršitev javnega reda, je treba razlagati ozko, saj po- meni zavrnitev priznanja oviro za uresničevanje enega od temelj- nih ciljev Uredbe Bruselj I bis. Vsaka omejitev ali celo napačna uporaba nacionalnega prava oziroma prava EU ni razlog za zavr- nitev izvršitve sodbe. Določba o javnem redu se lahko uporabi le, če gre za „ očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno, ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna“ (SEU Sodba Gambazzi C-394/07, 2. 4. 2009; SEU Sodba Diageo Brands C681/13, 16. 7. 2015), torej ko gre za kršitev samega bistva določene pomembne pravice. V zvezi z vprašanjem, ali nasprotuje javnemu redu, če sodišče ne obrazloži zamudne sodbe, je SEU pojasnilo, da člen 47(2) Li- stine zahteva, da je vsaka sodna odločba obrazložena. S tem se toženi stranki omogoči seznanitev z razlogi, ter da tako odločbo koristno in učinkovito izpodbija. SEU je upoštevalo, da se v angle- škem sistemu zamudna sodba izda, če tožeča stranka da začetni postopkovni akt („claim form“) in podrobno navede pravne in dejanske okoliščine tožbe („particulars of claim“), tožena stranka, ki je bila pravilno obveščena o sodnem postopku proti njej, pa ne izkaže ali ne izrazi namena vložiti odgovora na tožbo v pred- videnem roku. Zagotavljanje hitrega, učinkovitega in cenejšega izvajanje postopkov za izterjavo neizpodbijanih terjatev lahko upraviči omejitev pravice do obrazložene sodne odločbe (SEU Sodba Trade agency, C-619/10, 6. 9. 2012). Pridržek javnega reda pa ne pomenijo samo očitne kršitve pro- cesnih jamstev člena 47 Listine, temveč tudi kršitve vsebinskih 113 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo pravic, kot je na primer svoboda izražanja iz člena 11 Listine. V nasprotju z javnim redom je lahko tudi nesorazmerna sankcija, ki ima svobodo izražanja chilling effect (SEU Sodba Real Madrid Club de Fútbol C-633/22, 4. 10. 2024). 4.4. Pravica do izjave o pristojnosti slovenskega sodišča V odločbi Up-256/18, 23. 6. 2022 je USRS obravnavalo ustavno pritožbo zoper odločitev o nepristojnosti slovenskega sodišča, ker naj bi bilo po pogodbi med strankama izključno pristojno sodišče v Milanu. Tožnica je uveljavljala, da gre za spor zaradi za- vajanja oziroma nepoštenih pogajanj (culpa in contrahendo) po prenehanju pogodbe. USRS je ugotovilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena in s tem povezano pravice do zakonitega sodnika iz prvega odstavka 23. člena URS, ker tožnici ni bil vročen odgovor na tožbo, ki je vseboval ugovor mednarodne pristojnosti. Pojasni- lo je, da mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji (USRS Sklep Up-131/00, 30. 5. 2000, 3. točka obrazložitve, in USRS Odločba Up-108/00, 20. 2. 2003, 10. točka obrazložitve; Up-521/02, 23. 9. 2004,10. točka obrazložitve) pravica do izjave zagotovljena tudi glede pomembnejših procesnih odločitev. Tožeča stranka mora sicer v primeru spora z mednarodnim elementom že v tožbi nave- sti okoliščine, na katerih utemeljuje pristojnost sodišča v Republi- ki Sloveniji. Ker pa pravna kvalifikacija razmerja med strankama, ki je bila pomembna za mednarodno pristojnost, ni bila povsem jasna, bi morala imeti pritožnica možnost odgovoriti na toženkin ugovor nepristojnosti. Tega ni spremenila niti okoliščina, da je zoper odločitev prvostopenjskega sodišča mogoče vložitev pri- tožbo. 4.5. Mednarodno vročanje 4.5.1. Iskanje prebivališča toženca V odločbi U-I-279/08, 9. 7. 2009 je USRS ustavnopravno ovre- dnotilo pomen vročanja. Potrdilo je, da je to najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot elementa pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Poudarilo pa je, da lahko vročitev svoj namen (seznanitev s proce- snimi dejanji, priprava obrambe) doseže le, če je dejansko zago- tovljeno, da sodno pisanje pride do naslovnika. Za izjeme (fikcija, 114 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic nadomestna vročitev) mora obstajati legitimen razlog in tudi v tem primeru mora biti vročanje na naslovu dejanskega prebivali- šča – stanovanja (Galič, 2004, str. 558 in 564). V kontekstu Uredbe Bruselj I bis je okoliščina, da ima tožena stranka stalno prebivališče v državi članici, predpogoj za upora- bo te uredbe (4. člen Uredbe Bruselj I bis). SEU je zaradi varstva pravice do tožeče stranke do predložitve zadeve sodišču odločilo, da se Uredba Bruselj I uporablja tudi tedaj, ko toženca ni mogoče najti, vendar ni dokazov, da bi imel dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Unije. Pri takšni utemeljitvi je SEU sicer poudari- lo tudi pomen toženca do pravice do obrambe, ki sobiva s pra- vico tožnika do sodnega varstva (SEU Sodba Hypoteční banka C-327/10, 17. 11. 2011). Pomen zahteve, da se v kontekstu mednarodnega zasebnega prava išče dejansko prebivališče naslovnika, je SEU posebej po- udarilo v sodbi Toplofikatsia Sofia C-222/23, 16. 5. 2024. SEU je pojasnilo, da je prebivališče pojem, v zvezi s katerim Uredba Bru- selj I bis napotuje na notranje pravo držav članic. Država članica pa mora ohraniti temeljno merilosistema določitve mednarodne pristojnosti sodišč, tj. stalno prebivališče. D ržava članica ne sme spremeniti tega temeljnega merila tako, da zahteva, da morajo imeti njeni državljani nujno stalno prebivališče na njenem oze- mlju. Zato je SEU odločilo, da je bolgarska zakonodaja, po kateri je moral vsak bolgarski državljan imeti en stalni naslov na bolgar- skem ozemlju, v nasprotju z Uredbo Bruselj I bis. 4.5.2. Popolna opustitev vročanja USRS je v odločbi U-I-279/08 razveljavilo šesti odstavek 109. člena ZMZPP, ki je določal, da se sklep o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze ne vroči nasprotni stranki, če je oseba, ki zahteva priznanje, državljan Republike Slovenije, na- sprotna stranka pa nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. USRS je ugotovilo, da izpodbijana ureditev načenja jedro človekove pravice do izjavljanja oziroma do sode- lovanja v delibacijskem postopku, in s tem posega ne le v pravico nasprotnega udeleženca iz 22. člena URS, ampak tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Tak poseg ne pre- stane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu. Koristi izpodbi- jane ureditve namreč ne pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima 115 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo ta ureditev za prizadetega posameznika z vidika pravice do sode- lovanja v delibacijskem postopku, saj je izvrševanje te pravice v celoti onemogočeno. 4.5.3. Institut začasnega zastopnika V odločbi U-I-279/08 je USRS tehtalo tudi obstoj milejših ukre- pov, kot je na primer postavitev začasnega zastopnika, če sodišče tožencu kljub resnim poskusom ne uspe vročiti pisanja. Pojasni- lo je, da institut začasnega zastopnika lahko učinkovito prepreči neskončno podaljševanje postopka, s čimer je ta institut ustrezno ustavnopravno ovrednotilo. V odločbi Up-921/14, 12. 5. 2016, je USRS obravnavalo polo- žaj, ko je se zoper nepremičnino pritožnika vodila izvršba zaradi izterjave manj kot 200 EUR. Ker je bil dolžnikovo prebivališče neznano, mu je sodišče postavilo začasnega zastopnika. Izkazalo se je, da je bil pritožnik izbrisan iz evidence prebivalstva. USRS je pojasnilo, da bi moralo sodišče v takem primeru izčrpati več razumno izvedljivih ukrepov za zagotovitev možnosti pritožniko- ve seznanitve s postopkom. Ker tega ni storilo, ni izpolnilo svoje dolžnosti iz 22. člena URS. Zgolj postavitev začasnega zastopnika ni bila dovolj. Dodatno pa je USRS še pojasnilo, da bi moralo so- dišče tehtati med pravico pritožnika do osebnega sodelovanja v postopku in pravico upnika do poplačila dolga. Ob tako nezna- tnem znesku, ki ga lahko poplača vsak, bi bila izvršba brez dejan- ske seznanitve dolžnika s postopkom nedopustna. Tudi SEU je v sodbi A C-112/13, 11. 9. 2014 poudarilo, da mora biti uporaba instituta začasnega zastopnika omejena ter da s postavitvijo začasnega zastopnika ni mogoče vzpostaviti tihe prorogacije sodišča. Tiha prorogacija temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, kar predpostavlja, da je tožena stranka seznanjena s postopkom, ki teče proti njej. „Za odsotno toženo stranko, ki ji tožba ni bila vročena in ne ve za postopek, ki teče proti njej, se ne more šteti, da je tiho privo- lila v pristojnost.“ (C-112/13, 54. točka obrazložitve). Odsotna tožena stranka zastopniku „ne more zagotoviti vseh potrebnih informacij za presojo mednarodne pristojnosti sodišča in mu omogočiti, da učinkovito izpodbija to pristojnost ali poda privo- litev“ (C-112/13, 55. točka obrazložitve). To pomeni, da začasni zastopnik ne more zagotoviti učinkovite zaščite pravic odsotne 116 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic tožene stranke. Postopek po začasnem zastopniku za zastopane- ga tudi ni predvidljiv. 4.5.4. Izbris in ponovni vpis stranke v sodni register V odločbi Up-1389/20, 29. 9. 2021, je USRS obravnavalo po- ložaj, ko je bila pritožnica družba angleškega prava s sedežem v Združenem kraljestvu, zoper katero je slovensko sodišče izdalo zamudno sodbo. Ta sodba ji je bila vročena v času, ko je bila izbrisana iz sodnega registra, vanj pa je bila kasneje ponovno vpisana. Pritožnica je zahtevala, da sodišče razveljavi klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe. Menila je, da ji vročitev zamudne sodbe ni mogla biti veljavno opravljena, ker v času vročitve ni obstajala. USRS je pritožničine očitke o kršitvi pravic iz 22. in 25. člena URS zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila vro- čitev pritožnici opravljena v skladu z angleškim pravom, tako kot to določa Uredba o vročanju (Uredba (ES) št. 1393/2007). Ker ima po angleškem pravu ponovni vpis v sodni register povratni uči- nek, kot da bi družba ves čas obstajala in nikoli ne bi prenehala, se tudi vročitev v vmesnem času po tem pravu šteje za veljavno. Kot veljavno jo mora sprejeti tudi slovensko sodišče. 4.5.5. Rok za vložitev pravnega sredstva V odločbi Up-648/23, Up-738/20, U-I-344/20, 9. 5. 2024, je USRS obravnavalo položaj, ko je pritožnik – avstrijsko podjetje – prejel slovenski sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listi- ne. Čeprav je bil sklep v slovenščini, pritožnik sprejema pisanja ni zavrnil, temveč ga je poslal odvetniku, da nanj odgovori. Ker pa je rok za ugovor zoper sklep o izvršbi samo 8 dni, ga odve- tnik ni uspel pravočasno vložiti, zato je sklep o izvršbi je postal pravnomočen. Pritožnik je v Avstriji vložil odškodninsko tožbo zoper odvetnika, ta pa se je branil, da slovenska ureditev vroča- nja sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni v skladu z Uredbo o vročanju niti s temeljnimi pravicami iz Listine. Avstrij- sko sodišče je v zvezi s tem SEU postavilo vprašanje v predho- dno odločanje. SEU je v sodbi LKW Walter C-7/21, 7. 7. 2022 z vidika člena 47(2) Listine ovrednotilo pravico zavrniti sprejem pisanja za vro- čitev, ki jo določa člen 8 Uredbe o vročanju (sedaj člen 12 Pre- novljene uredbe o vročanju). Pravica zavrniti pisanje omogoča 117 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo varstvo pravice naslovnika tega pisanja do obrambe ob spoštova- nju zahtev poštenega sojenja. „Polni učinek pravice do zavrnitve sprejema pisanja za vročitev zahteva, prvič, da je bil naslovnik obveščen o obstoju te pravice in, drugič, da ima na voljo celoten enotedenski rok za oceno, ali je treba sprejem pisanja sprejeti ali zavrniti, in v primeru zavrnitve za vrnitev tega pisanja“ (C-7/21, 41. točka obrazložitve). SEU je ugotovilo, da se po slovenski ure- ditvi rok za zavrnitev sprejema pisanja po Uredbi o vročanju in rok za vložitev pravnega sredstva (ugovora zoper sklep o izvršbi) skoraj v celoti prekrivata. V izreku pa je zapisalo, da kadar je pisa- nje v jeziku, ki ga naslovnik ne razume, začetek roka za zavrnitev sprejema pisanja ne sme sovpadati z začetkom roka za uveljavlja- nje pravice do pravnega sredstva. USRS je upoštevalo, da imajo sodbe SEU praviloma povraten učinek in veljajo erga omnes. Na podlagi sodbe SEU je USRS za- ključilo, da je sodišče s tem, ko je Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razlagalo tako, kot da rok za ugovor zoper sklep o izvršbi začne teči hkrati z rokom za zavrnitev pisanja po Uredbi o vročanju, pritožnici kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Menim, da je tu USRS zamudilo priložnost intenzivnejšega in plodnega soočenja s prakso SEU. Po eni strani je štelo, da so slovenska sodišča določbe ZIZ razlagala v nasprotju z Uredbo o vročanju in Listino. USRS je v odločbi Up-1051/11, 4. 7. 2013 že pojasnilo, da opredelitev roka za ugovor zoper sklep o izvršbi ne sme biti nejasna oziroma dvoumna. Iz tega pa ne sledi samo, da mora biti tak rok natančno opredeljen v pravnem pouku, temveč tudi, da mora rok jasno izhajati iz zakona. Tretji odsta- vek 9. člena ZIZ določa, da je ugovor treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, člen 13 Prenovljene uredbe o vročanju pa, da je dan opravljene vročitve dan, ko je pisanje vročeno v skladu s pravom zaprošene države članice. Razlaga ZIZ, da bi rok tekel od poteka roka za zavrnitev pisanja, tako nima opore niti v ZIZ niti v Prenovljeni uredbi o vročanju. Zato menim, da bi USRS v tem primeru moralo poseči v sam ZIZ in z načinom izvršitve ustvariti manjkajoče pravno pravilo. S tem bi USRS zadostilo zahtevam po predvidljivosti in pravni varnosti, ki jo je SEU z določitvijo nejasnega pravila nekoliko zanemarilo. Odločitev SEU, da rok za vložitev pravnega sredstva ne sme začeti teči istočasno kot rok za zavrnitev sprejema pisa- 118 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic nja, namreč ne pojasni, kdaj rok dejansko začne teči: en dan ali nekoliko dni kasneje ali po izteku celotnega roka za zavrnitev sprejema pisanja? 5. Sklep Kadar je izvrševanje dela suverenih pravic preneseno na EU, mora USRS pri opredeljevanju vsebine človekovih pravic iz URS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU - zlasti Listino - ter sodno prakso SEU. Enako velja tudi za ustavnosodni nadzor nad odločitvami sodišč na področju mednarodnega zasebnega prava. Drugače kot BVErfG, pa USRS pri presoji v teh primerih ne uporabi samo temeljnih pravic iz Listine, temveč hkrati tudi prilagodi vsebino človekovih pravic iz URS zahtevam, ki izhajajo iz Listine. Pri tem velja, da je treba ob nejasnosti dometa temeljnih pravic iz Listine vedno postaviti vprašanje v predhodno odloča- nje SEU. USRS v tem primeru, kadar odloča o ustavni pritožbi, raz- veljavi odločitev rednih sodišč z navodilom, naj sodišča postavijo predhodno vprašanje. Menim, da je takšen pristop primeren z vidika razporeditve pristojnosti med USRS in rednimi sodišči, ter da ni treba, da bi USRS tu sledilo nemškemu pristopu. USRS v okviru ustavnosodnega nadzora nad odločitvami re- dnih sodišč najprej preveri, če stališča sodišč niso arbitrarna, in enako je ravnalo tudi pri zadevah s področja mednarodnega za- sebnega prava. Z vidika nadaljnjega razvoja institutov mednaro- dnega zasebnega prava pa so pomembnejše odločitve, v katerih so posamezni instituti ustavnopravno ovrednoteni. USRS je do- ločbe mednarodnega zasebnega prava razlagalo ob upoštevanju in medsebojnem tehtanju dveh temeljnih procesnih jamstev, in si- cer pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča kot elementom pravice do učinkovitega sodnega varstva, ter pravice toženke do obrambe. Poudarilo je, da je vročanje najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot elemen- ta pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Ustavno- pravni pomen je dalo tudi institutu zavrnitve priznanja tuje sodne odločbe zaradi pridržka javnega reda, institutu bivališča stranke ter institutu začasnega zastopnika, ki sam po sebi ne sme nado- mestiti dolžnosti tožeče stranke in sodišča, da poišče bivališče tožene stranke. V kontekstu mednarodnega vročanja pa je USRS poudarilo, da mora biti rok za vložitev pravnega sredstva dovolj 119 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo dolg, da lahko tožena stranka učinkovito izkoristi pravico do za- vrnitve pisanja, če je pisanje v jeziku, ki ga ona ne razume. Pri implementaciji sodbe LKW Walter C-7/21, 7. 7. 2022 v slovenski pravni red pa je USRS po moji oceni zanemarilo, da morajo biti roki za vložitev pravnega sredstva jasni in nedvoumni, ter da je sodba SEU s tega vidika pomanjkljiva. Zato menim, da je poseg zakonodajalca na tem področju nujen. Seznam uporabljenih kratic in okrajšav – BVerfG – Bundesverfassungsgericht, Zvezno ustavno sodišče – EU – Evropska unija – GG – Grundgesetz – SEU – Sodišče Evropske unije – SEU – Sodišče Evropske unije – SURS – Statistični urad Republike Slovenije – USRS – Ustavno sodišče Republike Slovenije – VSRS – Vrhovno sodišče Republike Slovenije LITERATURA IN VIRI Antloga, A. (2022). Priznanje sodbe izraelskega sodišča v Sloveniji in kršitev pravice do poštenega sojenja. Pravna praksa, 46–47, str. 34–36. Betetto, N. (2013). Sodba ni članek. Pravna praksa, 36, str. 22. BVErfG Sklep 1 BvR 16/13, Bundesverfassungsgericht, 6. 11. 2019 (Recht auf Vergessen I), ECLI:DE:B VerfG:2019:rs20191106.1bvr001613. BVErfG Sklep 1 BvR 276/17, Bundesverfassungsgericht, 6. 11. 2019 (Recht auf Vergessen II). ECLI:DE :BVerfG:2019:rs20191106.1bvr027617. Calliess, C. (2021). Grundrechtsschutz zwischen Bundesverfassungsgericht (BVerfG) und Gerichtshof der EU (EuGH): Von Solange I bis zum Recht auf Vergessen II. Berliner Online-Beiträge, 134. URL: https://ssrn.com/abstract=4028586, 20. 1. 2025. ESČP Avotinš proti Latviji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 17502/07 23. 5. 2016, ECLI:CE:E CHR:2016:0523JUD001750207. ESČP Dolenc proti Sloveniji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 20256/20, 20. 10. 2022, ECLI: CE:ECHR:2024:0222JUD002025620. ESČP Pellegrini proti Italiji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 30882/96, 20. 7. 2001, ECLI:CE :ECHR:2001:0720JUD003088296. ESČP Povse proti Avstriji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 3890/11, 18. 6. 2013, ECLI:CE:EC HR:2013:0618DEC000389011. ESČP Royer proti Madžarski, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 9114/16, 6. 3. 2018, Galič, A. (2004). Ustavno civilno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba. Galič, A. (2013). Zdravniške ali pravniške napake? Pravna praksa, 44, str. 6. Haaška konvencija. Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Uradni list RS, št. 76/2000, MP, št. 19/2000. 120 DIGNITAS ■ Pravo človekovih pravic Hirschboeck, M. (2019). Conceptualizing the Relationship between International Human Rights Law and Private International Law. Harvard International Law Journal, 60/1, str. 181–199. Ilešič, M., Polajnar-Pavčnik, A., Wedam-Lukić, D. (1992). Mednarodno zasebno pravo, Komentar zako- na, druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Juncker, A. (2022). Internationales Privatrecht, peta izdaja. München: C.H. Beck. Listina. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Uradni list Evropske unije, C 202, 7. 6. 2016. Pečenko, S. (2013). O odgovornosti delavcev iz dela pri delodajalcu nasproti tretjim - Primer dr. Vinka Dolenca. Odvetnik, 62, str. 25. Prenovljena uredba o vročanju. Uredba (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Uradni list Evropske unije, L 405, 02/12/2020, str. 40–78. Repas, M. (2018). Uvod v Mednarodno zasebno pravo. V: Mednarodno zasebno pravo Evropske unije / Repas, M., Rijavec, V. (ur.). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije2018, str. 31–58. SEU Sodba A C-112/13, Sodišče Evropske unije, 11. 9. 2014, ECLI:EU:C:2010:363. SEU Sodba Da Silva Martins C-149/18, Sodišče Evropske unije, 31. 1. 2019, ECLI:EU:C:2019:84. SEU Sodba Diageo Brands C681/13, Sodišče Evropske unije, 16. 7. 2015, ECLI:EU:C:2015:471. SEU Sodba G C-292/10, 15. 3. 2012, ECLI:EU:C:2012:142. SEU Sodba Gambazzi C-394/07, Sodišče Evropske unije, 2. 4. 2009, ECLI:EU:C:2009:219. SEU Sodba Hypoteční banka C-327/10, Sodišče Evropske unije, 17. 11. 2011, ECLI:EU:C:2011:745. SEU Sodba LKW Walter C-7/21, Sodišče Evropske unije, 7. 7. 2022, ECLI:EU:C:2022:527. SEU Sodba Melloni, C399/11, Sodišče Evropske unije, ECLI:EU:C:2013:107. SEU Sodba Meroni, C559/14, Sodišče Evropske unije, 25. 5. 2016, ECLI:EU:C:2016:349. SEU Sodba Rina, C641/18, Sodišče Evropske unije, 7. 5. 2020, ECLI:EU:C:2020:349. SEU Sodba Toplofikatsia Sofia, C-222/23, Sodišče Evropske unije, 16. 5. 2024, ECLI:EU:C:2024:405. SEU Sodba Trade agency, C-619/10, Sodišče Evropske unije, 6. 9. 2012, ECLI:EU:C:2012:531. Sladič, J. (2013). Forum non conveniens in priznavanje (ter izvršitev) sodnih odločb iz neevropskih držav iz pravnega sistema common law pred slovenskimi sodišči. Pravna praksa, 36, str. 22. Statisitčni urad, 2024. Selitveno gibanje, 2023. URL: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/12960, 20. 1. 2025. Tekavc, J. (2013). Pogled na priznanje izraelske sodbe - odškodninska odgovornost zdravnika. Pravna praksa, 44, str. 6. Ude, L. (2014). Pravna problematika priznanja sodbe izraelskega sodišča. Pravna praksa, 2, str. 17. Uredba Bruselj I bis. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zade- vah. Uradni list Evropske unije, L 351, 20.12.2012, str. 1–32 Uredba o vročanju. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah člani- cah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 . Uradni list Evropske unije, L 324, 10. 12. 2007, str. 79–120. Uredba Rim I. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja. Uradni list Evropske unije, L 177, 4.7.2008, str. 6–16. Uredba Rim II. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti. Uradni list Evropske unije, UL L 199, 31.7.2007, str. 40–49. USRS Odločba Up-1051/11, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 4. 7. 2013, ECLI:SI:USRS:2023:Up.1051.22. USRS Odločba Up-108/00, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 20. 2. 2003, ECLI:SI:USRS:2003:Up.108.00. USRS Odločba Up-256/18, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 23. 6. 2022, ECLI:SI:USRS:2022:Up.256.18. USRS Odločba Up-500/23, U-I-85/23, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 19. 10. 2023, ECLI:SI:USRS:2023:Up.500.23. USRS Odločba Up-521/02, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 23. 9. 2004, ECLI:SI:USRS:2004:Up.521.02. USRS Odločba Up-645/13, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 3. 3. 2016, ECLI:SI:USRS:2016:Up.645.13. USRS Odločba Up-648/23, Up-738/20, U-I-344/20, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 9. 5. 2024, ECLI:SI:USRS:2024:U.I.344.20. USRS Odločba Up-781/24, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 19. 9. 2024, ECLI:SI:USRS:2024:Up.781.24. USRS Odločba Up-858/20, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 24. 11. 2022, ECLI:SI:USRS:2022:Up.858.20. USRS Sklep Up-103/97, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 26. 2. 1998, ECLI:SI:USRS:1998:Up.103.97. USRS Sklep Up-131/00, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 30. 5. 2000, ECLI:SI:USRS:2000:Up.131.00. USRS Sklep Up-1389/20, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 29. 9. 2021, ECLI:SI:USRS:2021:Up.1389.20. 121 DIGNITAS ■ Vpliv človekovih pravic na mednarodno zasebno pravo USRS Sklep Up-156/05, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 20. 4. 2007, ECLI:SI:USRS:2007:Up.156.05. USRS Sklep Up-163/05, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 24. 11. 2006, ECLI:SI:USRS:2006:Up.163.05. USRS Sklep Up-167/01, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 22. 4. 2003, ECLI:SI:USRS:2003:Up.167.01. USRS Sklep Up-530/05, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 31. 1. 2007, ECLI:SI:USRS:2007:Up.530.05. USRS Sklep Up-667/03, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 20. 5. 2005, ECLI:SI:USRS:2005:Up.667.03. USRS Sklep Up-856/18, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 28. 10. 2019, ECLI:SI:USRS:2019:Up.856.18. USRS Sklep Up-921/14, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 12. 5. 2016, ECLI:SI:USRS:2016:Up.921.14. Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl. Vlada RS, 1995. Predlog zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, EPA 1257, Poročevalec DZ, št. 43/95. URL: https://www.iusinfo.si/AppendixExtSlo/PDZ/PORODZ1995N43P69_22_1.pdf, 20. 1. 2025. Wedam-Lukić, D. (2013a). Ali je priznanje tuje sodne odločbe obveznost države po mednarodnem pravu. Pravna praksa, 39, str. 17. Wedam-Lukić, D. (2013b). Mednarodna pristojnost sodišča države izvora, doktrina o forum non con- veniens in javni red. Pravna praksa, 33, str. 6. ZIZ. Zakon o izvršbi in zavarovanju. Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M, 23/20 – SPZ-B, 36/21, 81/22 – odl. US in 81/22 – odl. US. ZMZPP. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Uradni list RS, št. 56/99, 45/08 – ZArbit in 31/21 – odl. US.