MADŽARI IN SLOVENCI
Madžari in Slovenci Sodelovanje in sožitje ob jugoslovansko-madžarski meji. Ljubljana 1987,618 str.
Naslov knjige se nam zdi neustrezen, saj sta njena vsebina - po besedah urednika - »dve med seboj povezani in poljudno napisani študiji. Prva predstavlja madžarsko narodnost v Prekmurju, druga pa slovensko v Porabju«. Raziskavo vasi Dubrovnik v Prekmurju so dve leti opravljali
43
slovenski raziskovalci pod vodstvom Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani ob sodelovanju članov raziskovalnega centra drž. knjižnice Maksim Gorki v Budimpešti (prvi so napisali razprave); vas Gorenji Senik v Porabju so raziskovali tudi skupno in madžarski udeleženci raziskave so napisali razprave. O tematsko tako obsežnem delu (objavljenem tudi v madžarščini) tu ni moč nadrobneje poročati, opozarjamo le na njegovo IV. poglavje v prvem delu, ki razpravlja o jezikovnem položaju, dvojezičnosti v javnosti, vzgoji in izobraževanju v Dobrovniku (sodeloval tudi dr. Janez Dular), ter na ustrezno poglavje, vendar drugače zasnovano, o Slovencih na Madžarskem (A. B. Szekely). Kot nujno dopolnilo k le-temu je treba upoštevati J. Dularja razpravo Ohranjanje maternega jezika pri slovenski manjšini v Porabju, SR 34 (1986), 121-134. V obravnavanem zborniku se na to poglavje navezuje naslednje: Dinamika dvojezičnosti na Gornjem Seniku (S. Györi-Nagy). Vsaj te dve poglavji naj bi prebral sleherni naš slavist in kulturni delavec, ako hoče imeti pojem o stanju Slovencev na Madžarskem.
In s slovenističnega vidika je potrebno k IV. poglavju o Porabju vsaj nekaj kritično pripomniti. Že na začetku govori obširno o šolstvu »narodnosti«, tako da bi nepoučeni menil, da so po 1945 tudi Slovenci imeli slovensko šolo (502). Učbeniki, ki so jih po 1945 pripravili šolniki v Sloveniji za porabske šole, sploh niso omenjeni, kakor tudi ne v stavku o diplomantih slovenščine v Ljubljani - ki »so po vrnitvi najbolj izobražen in samozavesten sloj slovenskih izobražencev na Madžarskem« (512) - da že prva dva diplomanta nista dobila zaposlitve na šoli na Gorenjem Seniku.
V podpoglavju Perspektive dvojezičnega izobraževanja; dvojezičnost v družbenem življenju je tudi - ob pazljivem branju - izraženih dokaj dejstev o zapostavljenosti slovenščine v javnem življenju. Kako tujec ne more biti pravilno poučen o dejstvih - vzroki so različni, tudi informatorji - priča poglavje; Kulturno organizacijska dejavnost Cerkve v preteklosti in sedanjosti (514-17). Kulturna in tudi narodnostna dejavnost tukajšnjih duhovnikov v preteklosti je opisana v nekaj bore stavkih in še ti so zelo pomanjkljivi tako vsebinsko kot slogovno. Koliko je kriv prevod, je težko reči. Da je »v cerkvi (!) sv. Janeza Krstnika delovalo več pomembnih osebnosti slovenske književnosti in šolstva« je ne le zelo nerodno izraženo, marveč tudi pretirano. Te slabosti se nadaljujejo v naslednjem stavku; »V devetnajstem stoletju je tu deloval cerkveni dostojanstvenik Jozsef Kossits...« Nepoznavanje župnika Jožefa Košiča - tako bi ga moralo slovensko besedilo pisati! - odkriva neumljivo omenjanje nekakega »dostojanstva«, kakor tudi šele na str. 525 v novem podpoglavju; Množična občila, književnost, bralna kultura zelo neustrezna oznaka; »Za tem so omembe vredna etnografska, jezikovna, verska in zgodovinska dela ter pesmi Jožeta (!) Kossitsa« - spričo tolikih spisov o Košiču pri nas.
V poglavju o kulturni dejavnosti je lahko tiskovna pomota, da je »na območju županije (nam. župnije) bilo napisanih več (cerkvenih, V. N.) pesmaric« (515), ne da bi bil pobliže označen njih značaj in pomen, navaja pa le mlajšo (prva 1780). Tu smo že tudi pri jeziku prevoda madžarskih razprav, ki je slogovno trd in ne izraža pravilno misli izvirnika, npr. da »je on (župnik) edini, ki še nagovarja (!) vernike v slovenskem jeziku«, ko je bilo prej rečeno, da »jezik bogoslužja (so) izključno v slovenskem narečju«. Prav ves odstavek o jeziku v cerkvi je neresničen, češ da »na izrecno prošnjo vernikov slovenske narodnosti so cerkveni obredi v Števanovcih in na Dolnjem Seniku že nekaj let samo v madžarskem jeziku«. Usodno vprašanje in dogajanje, ki bi ga bih morali na obeh straneh že davno razčistiti. Prevodu je hudo spodletelo z »županijskim škofom«, kar je nesmisel nam. sombotelskega škofa. Madžarski izvirnik ima najbrž »megyespüspök«, kar je uradni izraz za rezidencialnega škofa neke škofije, saj se tudi škofija kot ozemlje in verska enota imenuje »egyhäzmegye« (egyhäz = cerkev, megye = pokrajinska enota, zdaj županija, komitat). Tudi nič ne vemo o tem, da »duhovniki s Prekmurja redno obiskujejo Porabje in sodelujejo v dušnem pastirstvu«. Naj tu povemo, da je na Madžarskem kar dovolj duhovnikov, ki bi mogli opravljati to delo, pa obojni »organi« za to niso poskrbeli.
Kateri romarski kraj pomeni »na Madžarskem Bäntorniy« (516), ne bo uganil, kdor ne ve, da so porabski Slovenci romali tudi v prekmursko Turnišče (torej v Sloveniji), ki se je madžarski imenovalo Bäntomya. Saj tej lokaciji nasprotuje naslednji stavek z začetkom; »Na Madžarskem ...« -kljub svarilni navedbi iz neke raziskave prav v tem kraju; »da potiskanje cerkve v ozadje negativno vpliva na ohranjanje narodnega jezika narodnostnih skupnosti. Nedvomno je, da narod-
44
nostne organizacije (in dodajmo: šole, V. N.) v mnogih pogledih niso mogle prevzeti vloge cerkve pri ohranjanju kulture (!) in zagotavljanju jezika okolja« (517). Pomen Cerkve za celotno duhovno in kulturno življenje s slovensko molitvijo in pesmijo doma in v cerkvi, s slovenskim bogoslužjem in s slovenskim tiskom, ki so ga nekoč (po 1945 ne več!! V. N.) širih v treh porabskih župnijah slovenski in hrvaški duhovniki (tudi mohorske knjige in drug tisk v knjižnem jeziku poleg narečnega!), je v tem spisu premalo poudarjen, ker je »zunaj stoječemu« avtorju neznan. Spričo vsega tega je težko s pravo besedo označiti »dognanje«: »Skrivnost njene (cerkve in vere, V. N.) popularnosti (le toHko? V. N.) je v tem, daje v »skupnosti« župnik edina vodilna intelektualna oseba, ki jo je mogoče dobiti tudi po uradnem delovnem času«!
Tako na uradovanje omejeno delovanje izraža tudi nelogičen stavek v uvodnem poglavju, ki mu je Gornji Senik - »center župnijskega urada« (19). V istem odstavku skriva ali ne ve, da so »nižje upravne enote« biU notarijati (občinsko tajništvo), pomembni v zgodovini vsega Prekmurja. V Radencih niso mogh porabski Slovenci pač ničesar prodajati, marveč v Radgoni (19). In Avgust Pavel »seje v madžarskih publikacijah podpisoval kot Pavel Agoston« kvečjemu do 1925, pozneje so mu drugi vtihotapljali -d- v nekatere naslove (gl. Stopinje 1988, 49 si.).
Na verskem področju si slovenski avtorji - kot naša časnikarska praksa - niso na jasnem glede izrazov kalvinec, kalvinski, evangeličan, evangeličanski, ker pišejo kalvinisti, evangelčani (23), evangeHstična (240). Imena krajev pišejo dosledno v obeh jezikih, kar vodi v prenatrpanost na isti strani in bi bilo moč rešiti drugače, da bi ustrezalo pravnemu stanju »narodnosti«. Od krajevnih imen moti pisava Sombotelj (-j na koncu v madžarski obliki se ne izgovarja!) nam. Sombotel, kar pozna prekmurski tisk že nad dvesto let, govor pa še dlje. - Stvarno »Vojna granica« (17) za mejno madžarsko ozemlje, delno v današnjem Prekmurju, pač ne bo na mestu. - Od porabskih krajevnih imen je dosledno pisano Virica - v nasprotju z uradno Verica in nekoč ljudsko Verice, -C (zapisal A. Pavel 1927). Opuščanje ostrivca in krativca ali nadomeščanje prvega z drugim v madžarskih imenih in besedah (v opombah) ni nič manjša napaka, kot če bi jo zagrešili v francoskem besedilu ali če bi v nemškem opustili preglase.
V podpoglavju o zbiranju kulturnega izročila je zelo pomanjkljivo, da ni omenjen glavni zapisovalec na tem področju - Košič, medtem ko je nepomembni madžarski kompilator omenjen. In sem bi sodil Alojz Dravec, omenjen pozneje pretirano s »pomembno študijo« (525), namesto z zapisom v narečju, objavljenem 70 let po smrti. - In s tem smo že pri poglavju, ki hoče prikazati tudi »književnost«, kjer pa ni jasno, ali govori o celotnem Prekmurju - h kateremu je treba vselej prištevati Porabje, saj pred 1945 ni tvorilo nikake posebne enote, najmanj kulturne - ali le o Porabju, kakor sledi za nepoznavalca. V vsakem stavku tega odstavka so hudi spodrsljaji: prvo prekmursko knjigo naj bi bili izdali »halejski piaristi« (525) nam. pietisti v Halle; »györski Katechi-sem« niti ne sodi sem, niti ga tako nikoH nihče ni imenoval. Najhujše pa se godi prvemu katoh-škemu pisatelju sedmih knjig - Miklošu Kiizmiču, ki je postal tu »Nikola«; napisal je »prvo učno knjigo v narečju« - katero?! - in: »Te knjige« - katere?! - so bile izdane večkrat. Da je »Kniga molitvena« njegova, ni jasno, še manj, kakšna »zbirka« naj bi bila to! Kakor je prav, da jih omenja, vendar zmedeno, kot so madžarski šovinisti pred 80 leti napadali širjenje »knjig ljubljanskega sv. Mohorja«; »Na prelomu stoletja so tudi tu postale knjige Sv. Mohorja in Društva Hermagoras, ki so širile znanje slovenskega knjižnega jezika« (525) - neumljiva zmešnjava izvirnika ali prevoda?! Ali naj bolj zamerimo avtorju, ki bi bil našel tam dobre informatorje, prevajalki ali - kar petim recenzentom (med njimi en zgodovinar, en slavist iz Prekmurja!)?! Tu je omenjen tudi Avgust Pavel, vendar brez oznake njegove zveze prav s Porabjem, kamor povečini sploh ni mogel zaradi šovinističnega pritiska! Tudi to je treba enkrat povedati in obžalovati, da ni mogel napisati vsega nameravanega o tamkajšnjem življenju. Vse to je zamolčano v današnjem hrupu z njegovim imenom ... Tu je celo zapisano, da so ob stoletnici njegovega rojstva izdali »dvojezično zbirko razgovorov z njim« (526)! Take spiritistične seanse se tudi na Madžarskem ne dogajajo, kjer so mi črtali v tej zbirki razgovorov o A. Pavlu kritične besede o današnjem stanju v Porabju! Tudi prispevek k »dobrososedskim odnosom« - v besedah.
Kako težko se na »oni« strani otresejo starih predsodkov, priča zloglasno ime »Vendvidek« za Prekmurje (459), ki ga 1985 uporablja v rokopisu o gospodarstvu Porabja. Ostal je na isti ravni kot prevod II. poglavja, ki pozna v Porabju danes - »obdelovanje z ralom« (457).
45
Prav spričo pomembnosti in kakovosti pričujočega dela je potrebno našteti vse te slabosti, ki se utegnejo zdeti komu malenkostne, pa jih je le preveč - ravno v pisanju o kulturi in narodnostnem položaju. Naj bo ocena svarilo, da se je treba takega kočljivega pisanja lotiti strokovno stvarno, pa izdajanja takih del tudi s polno odgovornostjo vseh, ki so navedeni v kolofonu.
Vilko Novak Ljubljana
46