Sigtaiiiraiiie v holiioiiti. »Egiptovske kazni« Sredi leta 1936 je bilo v celi Rusiji 244 tisoč 458 kolhozov, v katerih je bilo včlanje:iih 18,431.900 kmečkih gospodarstev in družin. Kolhoze ljubijo le tisti, ki so v njihovem vodstvu, dninarji in bivši mali posestniki jih trpijo. Velikanska večina bivših srednjih kmetov — kulake so itak večinoma pobili — jih pa ne mara; kolhoze smatrajo za »egiptovske kazni«, in sicer 1. ker jih je sovjetska oblast le s silo združila v kolhozih, 2. ker jim je nasilno ugrabila vse njihovo lastno premoženje, 3. ker je kolhoz pohlepni grabitelj pridelkov njihovega težkega dela, in 4. ker je kolhoz središče komunizma na deželi. V vodstvu kolhozov so , navadno komunisti in judje, ki preganjajp vero, cerkev, rušijo družino in kmečko, življenje. Je še več drugih vzrokov, da ktnetje sovražijo kolhoze, a ta poslednji jim posebno greni življenje. Vodstvo kolhoza dostikrat neusmiljeno muči kmeta-delavca. Za to je letos bilo več članov kolhoznih načelstev pri sodiščih strogo kaznovanih. Tega pa nihče ne ve, koliko ni bilo kaznovanih, ker jih nihče naznanil ni ali so jih brez uspeha naznanili ali si jih niso upali naznaniti. Zlorabe službe v kolhozih List »Znamja Rossii« v letošnji 8. številki poroča po sovjetskih virih o raznih komunističnih uradn.kih, ki so zlorabili svojo službo v kolhozih. Nekateri so v teku nekaj dni in noči po večkrat klicali kolhoznike in so se na vse načine znašali nad njimi. Posebno težko so ljudje prenašali surovo, samovoljno postopanje predsednikov vaških sovjetov. Večkrat in brez vsakega vzroka so jemali pri kolhoznikih razne reči in so jih prddajali, cenejše so si pa sami pridržali. Posebno je izrabljal svoj službeni položaj neki Karpov, ki je skrbel le za svojo osebo. Ko mu je voditeljica zavoda za olje, Nemazenko, povedala, da mu ne bo več brezplačno dajala svojih izdelkov, jo je začel tako preganjati, da je mislila izvršiti samomor. Drugi zatoženec, neki Furman, je delal tako-le: V teku ene noči je na vsako poldrugo ali na vsaki dve uri poklical k sebi enega ali drugega kolhoznika ter je od njega surovo zahteval denar. Proti vsem se je Furman izrazil: Če prineseš denar, boš mirno spal, če pa ga ne prineseš, ne boš spal. — Tretji, predsednik vaškega sovjeta Karavelkov, je zase jemal pridelke kolhoza. Kadar je jezdil po polju, so se kolhoznikl kar tresli pred njim. Posebno na piki je imel družine, od katerih so fantje služili v rde- či armadi. Kolhoznici Bondarenko, ki je imela dva sina pri vojakih, je vzel več stvari. 60 letni kolhoznici Ovčanecki je vzel čevlje, lastnino sina, ki je bil pri vojakih. Ti trije so bili obsojeni na deset let ječe ali prisilnega dela. Več drugih je bilo obsojenih na tri do deset let. Vsi ti kaznjenci so iz Širjaevsekega okraja blizu Odese. V Krču je bila znamenita sodna obravnava meseca maja. Na zatožni klopi je sedel Okorkov, tajnik komunistične stranke v Krču, prijatelj konjaka in izbranih pojedin. Vsega tega pa ni plačeval iz svojega žepa, marveč na državni, oziroma na mestni račun. Zato so ga obsodili na dve leti zapora, kar je bilo ljudstvu v veliko zadoščenje. Vedno pa ne gre tako gladko. Krivični predsedniki kolhozov imajo dostikrat visoke zaščitnike, ki jih drže na svojem mestu. Kolhozniki kolhoza »Svoboda« v Kalininski oblasti so pri volitvi odstavili predsednika Belikova, ki je prodajal kolhozno zrnje brez vednosti kolhoznikov, je ukradel 30 pudov (480 kg) rži in je sploh slabo gospodaril. Na njegovo mesto so izvolili nekega Čugunovca, a predsednik krajnega sovjeta je zagrozil, da se izvoIjenemu ne sme izročiti oblasti, in tat ja ostal na svojem mestu. Sicer so kolhozniki napravili priziv, ki je bil pa odbit. Take pravice imajo bivši kmetje v sovjetskih kolhozih! V kolhozu »Krasnij fakel« v Jaroslavski oblasti so bile volitve predsednika kolhoza. Navzoča sta bila tudi predsednik krajevnega sovjeta in neki instruktor, ki sta predlagala svojega ljubljenca za predsednika. Pa je dobil dva glasa premalo. In da je dobil potrebno število glasov, sta še ona glasovala zanj, čeprav nista bila člana kolhoza. In ta njihov Ijubljenec ja dva meseca zapravljal, slabo gospodaril in potem je odšel na drugo mesto. Take zgodbe iz kolhozov prinašajo sovjetski listi. Koliko pa je zgodb, ki ne pridejo na dan! Ljubi posestnik! Kudi so časi, a vendar si v svoji hiši, v svojem stanovanju svoj gospod, delaš kar hočeš, ješ kar pridelaš. Ruski kolhoznik pa ni svoj gospod, dela, kar drugi hočejo in je, kar mu drugi milostno ponudijo. Bog daj, da bi skoraj milejše zvezde začele sijati velikemu ruskemu narodu-trpinu! A. K.