Leto 27___________ANGELČEK                 Stran 147
Ivan Langerholz:
Šola lepega vedenja.
6. V tuji hiši.                  (Konec.)
¦2jjs5troci ste kakor živo srebro. Nimate nikjer igR* obstanka. V domači hiši je za vas premalo «sH3a prostora, premalo tovarišije. Želite si k so-sedu, k sorodnikom. Če vam starši dovolijo, že smete iti. Brez dovoljenja staršev pa, nikakor! To si dobro zapomnite!
Koliko časa pa smete ostati v tuji hiši ? Ali se ie spomnite Karola Potepina ? On gre zjutraj z doma in se zvečer enkrat priklati domov. Dober otrok pa ne dela tako. On ostane v tuji hiši le toliko časa, kolikor mu starši dovolijo. Potetn gre pa takoj domov.
Pavel Srakoper pa vpije pri sosedovih, kakor bi bila vsa hiša njegova. Vse prostore preobrne s sosedovim Tončkom. »Oh, je ta fant siten!« pravijo, ko vendar odide, Brumnova mama. Glejte, da vas drugih tudi ne bodo tako sodili! V tuji hiši nisi doma. Zato bodi miren in ne iztikuj po vseh kotih!
V Marinovo vežo je pa davi nekaj prištorkljalo: bumf, bumf, bumf! »Kakšna goved je pa zunaj?« so se strme vprašali Marinov oče. Kar je pomolil v hišo svojo kuštravo glavo Drnuljčev Tine in rekel: »Oče so rekli, da mora vaš Janko malo k^nam.«]
Ali se mar tako pride v tujo hišo ? Mirno mo-rate priti, ne pa štorkljaje in ropotaje, kakor bi se svet podiral. Če pa gremo med ljudi, se pa'tudi malo čedneje opravimo; saj tuja hiša ni hlev. Tudi lase malo uravnamo, da nismo kakor strah v koruzi.
Stran 148__________ANGELČEK___________Leto 27
Pa tudi potrkati je treba na izbina vrata. Pa nc tako kakor tisti Štempiharjev Jurče, ki je bušnil kar s celo pestjo po durih. Ali pa kakor Korobinčeva Pepa, ki je malo popraskala z vsemi prsti po hišnih durih. Upogni kazalec ali sredinec desne roke in z upognjenim prstom potrkaj rahlo na vrata.
Prva beseda, ko stopiš v tujo hišo, bodi pozdrav: »Hvaljen Jezus !« ali »Dobro jutro!« ali »Doberdan!« ali »Dober večer!« Eno izmed teh naj bo prva bcseda, ko vstopiš v tuji dom. Potem pa povej, karimaš. Pa lepo! Ne tako neotesano kakor Drnuljčev. Kako bi bil moral reči Drnuljčev ? »Naš oče prosijo, da bi vaš Janko prišel malo k nam.« To tbi bila spodobna beseda!
»Pa le hitro opravi I« tako radi naročajo Ko-parjeva mama svoji hčerki Miciki, ko se ravna v prodajalno. Micika steče od doma, teče celo pot, vsa zasopljena pride v prodajalno.
»Nof kaj bi pa rada?« jo vprašajo.
»Uf, pol — uf litra —uf jesi— uh — siha! Eno uf -—¦ kilo uf — so — uf soli!« Tako našteva Micika vsa pregreta in zasopljena. Ali je tega treba? Čemu pa to neumno divjanje ? Če bi pa še doraov grede padla in razbila steklenico? Mama so ji res naročili, naj hitro opravi. A to pomeni po domače: Na potu ne smeš postajati; v prodajalno, panaravnost doraov!
Lenartova Julka  je šla  pa h  gospodu  učitelju opravičit svojega brata, ki je bolan. Potrkala je, odprla vrata, stopila v sobo, pa začela: »So rekli, da Jožek ne  more v šolo,  ker }e   bolan.«   Pa venotner  se  je' igrala s konci svoje rute. Grdp je bilo videti.
Pa še nekaj takih pogreškov moramo pograjati pri tej deklici. Julka )e potrkala. To je bilo prav. Potem  je pa  takoj  vdrla v  sobo,   pa nič  počakala,
Leto 27                    ANGELČEK                 Stran 149
da bi se bil kdo oglasil znotraj. Tudi pozdravila ni nič. Tudi nič počakala, da bi jo bil kdo kaj vprašal, kaj in kako . . . Kar z durmi vred je butila v sobo : »So rekli, da . . .« Pravilno bi bilo, da bi bila rekla : »Mama vam sporočajo, da je naš Jožek danes bolan, in pro-sijo, da ga oprostite, ker ne more v šolo!« Pa z ruto bi se vmes ne bilo treba igrati. Dečki se odkrijejo, ko vstopijo v tujo hišo; pa se tudi ne smejo s klo-bukom igrati. Deklice pa stoje lepo spodobno, roke prav rahlo ob sebi; tako je najlepše.
Korenov Janez je pa oni dan šel h gospodu župniku. Slišal je pa, da se gospod v sobi pogovar-jajo z nekim možem. Pa je vseeno potrkal in vstopil. Postavil se je k peči in čakal, kdaj bo prišel na vrsto. Gospod župnik so mu pa rekli: »Janez, stopi, stopi malo vun v vežo.« Zakaj neki? I no, lepo ni, če kdo posluša, kaj se drugi pogovarjajo s svojimi predstoj-niki. Tudi ni lepo — še grjc je! — če kdo posluša pred vrati, pred ključavnico, tuje pogovore.
Klepetuljčkova Micika je pa prišla oni dan k sosedu. Brž se je tudi vstopila na prste in pogledala v sklcdo, kaj sosedovi jedo. Pa ji je brž zamigal je-ziček: »Pri vas pa kašo jeste, pri nas smo pa žgance.« Pa se je spet' takoj lotila dekle: »O Jerica, kako si ti danes umazana! Pa kakšno ruto . . .« »Otrok, tiho!« so se oglasili sosedova mati.
Prav so imeli! V tuji hiši ne sme biti otrok preveč klepetav. Všeč je pa ljudem, če jim kdo lepo vljudno vošči: »Bog blagoslovi!«
Gornikov Pepček je pa zadnjič prišel z velikim strahom h gospodični učiteljici na dom. Poslali so ga mama. Moral je iti prosit odpuščanja radi neke neotesanosti v šoli. Zato \o je pa potem kar brž od-kuril, ko je videl, da se ga še drži glava.
Stran 150                ANGELČEK      ^^^^^^^7
To pa ni bilo prav lepo. Vljuden otrok sc lepo. poslovi, preden odide iz tuje hiše.'                          ¦
Kako naj to storimo ? Recimo zopet kakor  ob vstopu: »Hvaljen Jezus!« ali pa »Z Bogom!« ali pa^-»Lahko noč!« ali pa »Zdravi ostanite!«                   f
Marsikjc pa pravijo: »Adijo!« ali pa: »Se pri-poročam.« Pustimo prvo Lahom, drugo pa Nemcem, sami pa ostanimo pri tem, kar imamo domačega.
Sorodnikom podamo titdi roko v slovo. Marsi-kje poizkušajo otroci, da bi duhovniku poljubili roko. Bolje, če to opustite. Ni vsakemu gospodu všeč. Po-ljubovanje je tuja, od drugod k nam zanešena navada. Pustimo jo zopet tujcem! In vrhutega mali otroci tudi niso vselej po Jicu snažni. Že veste ,,,
Tako torej, ljubi otroci! Za letos se vaš učiteli lepega vedenja poslavlja od vas. Pa vam ima še vej liko, veliko povedati. Na svidenje torej prihodnje leto. Otvorimo drugi razred. Pa obilo novih  učencev pri~-peljite v našo šolo! Boste ?                                    I