Lojzka Brus
H KOSOVELOVEMU SLOGU
(ob njegovi impresionistični liriki)
Kosovelov slog je preprost, kot je preprosta kraška pokrajina in človek | v njej. Zato ni v njem iskanih izrazov in prispodob, ampak je vsa dikcija spon- i tana; njegova beseda je poteza Krasa ali samoten vzdih pesnika na njem, nikoli pa samo šopek cvetja, nabran zato, da dehti na delovni mizi. Kosovelov slog ustvarjajo svojske poteze tega mladega pesnika, ki so ga razmere njegovega časa iztrgale iz otroških sanj vse prezgodaj in ga postavile vsega nebogljenega v sredo življenja, polnega krvavih lis, vojne in boleče disharmonije povojnega človeka. Zato je njegova kraška pokrajina še bolj otožna, kot je v resnici, zato : je v njej toliko sivine in žalosti (sivo nebo, sive strehe, sive hiše, sivi zidovi,. siva tla, siva pajčevina, sivina robov, sivo deževje, sivi polmrak, sivo jutro; siva ' težka žalost, hladna prozorna žalost, sivi stolpovi itd.). Niti kraško sonce ni nikoli veselo, razigrano, ampak je trudno, zlato, v večeru suho zlato. Mračno razpoloženje ponazarja ukrasni prizdevek črn: črni gozdovi, črno drevo, črna tema, črni zidovi, črni čas, črne noči, črne ciprese, črn pas ... Pesnikovemu razpoloženju ustreza kraška samota, v kateri najde vrsto primer za svoj izraz. Z njo se ujema golota stavkov, ki ponazarja goli Kras. Pesnik se nikjer ne spusti v gostobesedno opisovanje. V samoti in tišini se zapira vase v strahu in nezaupanju pred ljudmi. Zato je tudi v pesmi skop z izrazi, zato je njegova slika Krasa impresija, ustvarjena s sikopimi, a značilnimi potezami. V svoji plahosti in nezaupanju ne išče topline v zunanjem svetu, zato toliko hlada in samote v njegovi impresiji. Od tod tolikokrat rabljeni epiteton tiho (tiha cesta, tihe postave, tihi dol, tihe duše, tihi dnevi, tihi vetrovi, tiha bolest, tihi bori, nočna tišina, tiha tema, tiho zeleno drevje, tiha bolest, tišje stezice, tišja sinj ina, tišja ljubezen, tihi zastori hiš). Pogosto rabi tudi pridevek bel, ki pa nima veselega prizvoka, ampak je izraz nekega bledega, rahlega veselja ali celo otožnosti (beU labodi, bela ograja, beli oblaki, drevo belo v snegu, bel obraz, bele roke, bele vasi, bele poti, beli vrat, bel grob, bel cvet, bele puščave, bele groblje, bela okna, bela polt, bexe lakti ...).
232
Redke svetle trenutke označuje pridevnik svetal (svetla godba, svetla pot, svetlo nebo, svetli oblaki, obraz svetal, svetli dnevi). Temu se pridružuje glagol blesti, bleščijo, tudi v obliki deležnika (zablešči, bleščeče sonce, zlati snegovi bleščijo, rosnobleščeči zlati sijaj, zlato zablesti, sijaj zablesti mirno). Podobni izrazi, ki mu služijo predvsem za večerne impresije, so še: večerni sijaj, žari, tiho gorijo, večerno sonce, zlato od luči, žareči most, ugašajoče zlato, zlati popoldan, zarja zeleni v zatonu, večerni gozdovi, zlati prah večera, kot zlat oklep, iimirajoči večer, rosnobleščeči zlati sijaj. Večernih impresij je veliko, a redko je podoba večera taka, da vzbuja zavest bogastva, zavest trajanja, zavest življenja. Ena takih redkih impresij je »O zlati večerni oblaki«.
O zlati večerni oblaki,
hleščeči v grmadah zlatoognjenih,
kakor da vpijate
vase somrak,
kakor da ugašate,
goreče zlato. —
O zlati večerni oblaki,
gledam vas in sem bogat;
in kaj, če v tem hipu ugasnete,
kaj, če utonete v črni prepad.
Videl sem v vas ono večno žarenje,
videl sem v vas ono večno življenje,
kaj, če utonete v prepad!
Vse pogosteje je njegova večerna impresija podoba umiranja, ugašanja, n. pr. »Na večer zagori«.
Na večer zagori kraška pokrajina v ognju kot zlato, ko da duši me ta zubelj, plamteč do neba, sušeč roso srca --
Zdi se mi, ko da sonce ostavlja jo zadnjikrat. — Žalosten je moj pogled po ugašajoči pokrajini.
Izraz dvoma in žalosti, tiste hladne prozorne žalosti je večerna pesem »Na večer«.
Redkejša kot podoba večera je pri pesniku podoba jutra — podoba vstajenja, rasti, moči, n. pr. Jutro na Krasu. Zavest osamljenosti se razblini v bogastvu zdravja in mladih sil. V tej zavesti se adi pesnik podoben kralju in sila mlade duše je tolikšna, da bi se pod njo zemlja premaknila k soncu. Toda dvom nad to silo dopušča pogojnik bi, ki je v skladu z močnejšo pesnikovo zavestjo, je zapisan prezgodnji smrti. — Razpoloženje te pesmi se podaljšuje v razpoloženju pesmi Ob začetku. Izraženo je z želelnikom naj, ki mu je primeren, da vanj zajame vsa srca, ki so voljna in sprejemljiva. Trenutno umerjeno svetlo razpoloženje se ujema z zaporedno žensko rimo, v kateri prevladuje svetel vokal i, ter z besedo sonce, ki se v prvih dveh verzih zadnje kitice štirikrat ponovi, in z zaključno svetlo mislijo: delo naj premaga trpko bolečino.
Podoba nenehnega človeškega hrepenenja in sanj, podoba mlados.ti, ki se ne straši ran, ampak gre dalje, je dana v Dumi. Z že staro primero klanca in križa na vrhu je preprosto izraženo fizično in duhovno prizadevanje in stremljenje človekovo kvišku. Neizrazit oksimoron temni pogum je izraz nenehnega človekovega optimizma, neprestanega upanja, čeprav srce sluti svojo zadnjo bolest.
Pesnikova osamljenost je izražena na sto načinov. Zdaj je upodobljena z brinovfco in njeno usodo, ki je poudarjena še z goloto kraške narave in z rezko ostrino glasu i, ki se ponavlja v vseh glagolih (Balada), ali v Pesmi, kjer s člo-
233
veškim sočutjem opozarja pesnik na pretresljivo usodo brinovfee z velelnikom »glej« v zadnji kitici; zdaj s sočutjem bora s pesnikovo samoto v jesenski impresiji Kraška vas.
Pesnikovo usoido, ki mu ne :dopušča, da bi se vrnil med svoje Kraševce in zaživel z njimi, izraža ukaz v drugi pesmi Kraška vas: »Umri, ali pojdi nazaj!« Ob tem spoznanju se mu v III. pesmi te skupine izvije vzdih v nemirno kraško noč, ki odjekne v šiunenju borovega gozda, v razburkanih valih Jadrana, v tuljenju burje. A že se zave svojega obupa in ga hoče prekriti z retoričnim vprašanjem: Kdo obupuje? Kdo?
Izraz pesnikove disharmonije je pesem Kraška cesta, morda zato brez. rime. Podoba osamljenega romarja, ki mu je tiha cesta sestra, ki bi se ji rad izpovedal, da ne bi njegove bolestne izpovedi slišala mati. Hrepenenje po lepoti življenja izraža prispodoba »opojna, svetla godba«, a duši ga zavest nemoči.
Lepa je podoba svetlega trenutka, ki se utrne v duši in zopet izgme kakor ptica, ki preleti večer (Tiha misel zablestela). Nekako prešerno žalost izraža retorično vprašanje v pesmi Veltri v polju: Kdo hoče žalost? Jaz mu jo dam.
Pravo razkošje samote poudarja že naslov Sredi samote. In v to samoto zablesti večerni sijaj, zopet podoba trenutka svetle sreče. A to je le trenutek, ki mu sledi gasnjenje luči, temnenje polja in padanje senc na zelena polja. Temni nedovršni glagoli ponazarjajo težo zapuščenosti.
Občutek neprijetnosti lastvarjajo kratke poteze slike v Večernem hladu: veter, hlad, odprta vrata, prepih; povečuje ga še primerjava z rožo, ki dehti kot vzdih.
Kako se sivina avgiosita prilega pesnikovemu razpoloženju, kaže izraz »ljubim dež« in še »sivi, otožni ofolaiki dehtijo sredi dežja in sredi polja« (Avgust).
Potencirano otožno razpoloženje ponazarjajo primere in pridevki v pesmi Otožje. Izražajo ga: sivi zidovi, črni gozdovi, žalosten pes, slamnaiti krovi kot zgrbljeni starci in končno večer — zlata krsta; turobnost je omiljena z epitetom zlata.
Preseneča primer: dober kakor smrt ali dobra tema.
Pesniku je zelo pri srou primera z drevesom, k njej se nepresitano povrača (Kakor drevo. Večerno sonce. Drevo v pomladi. Drevo v snegu. Sredi noči). Najtesnejša pa je pesnikova navezanost na kraške bore. Ti vstajajo iz njegove impresionistične lirike kot stalni pesnikovi spremljevalci, prijatelji, drugovi, ki edini čutijo z njim. Pesnik jih ima tako rad morda zato, ker so mu simbol moči, kljubovanja, simbol zdravja in trdnosti, vztrajnosti, vsega, kar si je tako silno želel in tolikokrat pogrešal, vsekakor pa kot izrazita kraška značilnost. Misel na bore ga dviga, ga navdaja z močjo in vliva m.u zdravje. Ob mislih, nanje se mu zdi življenje na Krasu tako preprosto in urejeno, ponazoril ga je s štirimi nedoločniki; biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav.
Temna je podoba borov v pesmi Bori, saj so bili priče vojnih grozot in spremljevalci težkih usod ljudi na Krasu v vojni in po njej. Bori so mu posredniki s svojci. Pesnik jih izprašuje po usodi bratov, matere, očeta, a bori ostajajo nemi, le njihovo trudno vršanje naznanja, da se dogajajo na Krasu težke stvari pod fašizmom. Osnovni ton pesmi je boleč, grozoten, misli temne (bori v tihi grozi, bori v nemi grozi, kakor stražniki pod goro, težko, trudno šepetajo).
Drevesa v dolini izražajo simbolno misel: tudi majhno drevo v svobodi raste do nebes. V Temnih borih je pesnik -upodobil v izsekavanju borovih gozdov nemoč pred nasilnostjo sovražnikov, zato jim naroča: rastite z uporom! ;
234
Velikokrat pesnik pooseblja drevesa: zelene borove roke, bori šepečejo, bor — stoik, bori med seboj govorijo, če umrete, bori, 'dragi bratje itd.
Slika kraškega človeka je nenavadno žalostna, zopet odraz tedanjih razmer, časa, v katerem je pesnik živel, saj vemo, da so Kraševci sicer veseli ljudje. Odraz mračnega razpoloženja je redkobesednost, ki se ujema s trpkostjo, ki jo izražajo primerni ukrasni pridevki in prispodobe (n. pr. v pesmi Žene s polja): temne postave, kakor sence, tihe postave, trudne, raskave roke, težki koraki, gost somrak, z bremenom obložena mati, njena utrujenost. To sliko blaži le bežen zvok zvona s svojo mehkobo, a nima moči.
Mrkost in skromnost kraške družine ponazarjajo goli, kratki stavki v Večerji.
Ljubezen do vsega, kar je kraškega, izraža pesnik v preprostih besedah. Kakor ikraško zemljo ljubi pesnik človeka na njej in njegove preproste besede. Le-te so mu podoba kraške pokrajine. Njih ostra tišina se ujema z raskavostjo roke kraškega človeka
Tudi oblika pesmi je preprosta, največkrat štirivrstična kitica z rimo ali brez nje.
Pesnik ima rad izražanje v kratkih, odrezanih stavkih, potencirano v pesmi Cirkus Kludsky, rabi ga pa že tudi v svojih impresijah, n. pr. Jesensko šumenje, Potovanje:
In tu in tam. Le bežno potovanje.  . Drevo in stolp. In hiša. Gora. Hrib. Kot žalost mrzla. Kakor tihe sanje. Odhajaš. Truden in težak utrip.
Morda je to podoba notranje raztrganosti ali pa neki poseben impresionističen pesniški izraz, ki se ujema s pesnikovo redkobesednostjo. Vsekakor ta oblika ne moti, ker jo uporablja le redko in je samo do skrajnosti potencirana skopost v izrazu, ki pa je v skladu z vso, največkrat otožno vsebino jpesmi.