IVAN TUŠEK 
PRIPOVEDKE IZ MARTINJ VRHA 
Rojenica v Mladem vrhu 
Rojenica, ki je živela v Mladem vrhu, je hodila s srebrnim žehtarjem molst 
Groseljnove krave, ki so se ondod pasle. Noben pastir se ji ni upal tega braniti, 
ker kdo ve. .. 
Zato pa, ker ji pastirji niso rekli žal besede, je prinesla enkrat h Groseljnu 
preje in rekla: 
»To imejte kot plačilo za vašo gostoljubnost; vijte prejo in nikoli vam ne 
bo potekla. A nikoli ne smete reči: Konec je potekel ali Konec sem našel. Raje 
recite: Nitka je potekla ali Nitko sem našel! Če ne rečete tako, bo preje koj 
konec« 
Groseljnovi so res vse storili po rojeničinem nasvetu in obogateli. Zmeraj 
so vili in vili klobke, a preje je bilo še vedno toliko kot od začetka. 
Groseljnov pastir je potem, ko je zvečer krave domov prignal, moral vsa 
kokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je tudi temu 
stožilo nekega večera in ves nejevoljen reče: 
»Da bi bilo že, vraga, vsaj enkrat te preje konec!« 
In res, še tisti večer jo je izvil. 
Rojenica v Vancovcu 
Bilo je še zgodaj spomladi, meseca sušca. Snega je bilo še na debelo povsod 
po naših gorah. Pa vendar je klicala vsako jutro rojenica z vrha Vancovca 
k nam: 
»Kmet, bob sej! Kmet, bob sej!« 
»Zakaj, vraga, mi že ukazuje sejati bob, ko je še toliko snega!« se je 
čudil kmet. Pa rojenica je le še zmeraj klicala, naj kmet bob seje. 
Kmetu se je to čudno zdelo in mislil si je: Rojenica še ni nikoli kaj slabega 
svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in obseje njivo ravno čez sredo 
z bobom. Ko je bil obsejal, pride domov in pravi: 
»Četudi nič ne bo, ni velike škode; pol mernika boba gori ali doli — mi 
vsaj ne bo mogla rojenica očitati, da je nisem ubogal.« 
Ko je skopnel sneg, je obsejal z bobom še ostali kos njive za vrhom in za 
dnom. 
Glejte čudo! Kar je boba pozneje sejal, kar ni mogel rasti, in še tistega, 
kar ga je zraslo, so snedle mušice; kar ga je pa bil vsejal v sneg, je rastel, da 
nikoli tega — le stročja ni hotel delati! 
48