IZ VSEBINE: . KAKŠNA BO NOVA ŠOLA . POTISNJENI SLOVENSKI ŠPORTNIKI . PO TUNIZIJI . GORICA IN ŠTEVERJAN V NOVEM LETU . TUJCI POVSOD (CELOLETNA POVEST) . ABSTRAKTNA UMETNOST — SINONIM NERAZUMLJIVOSTI IN ČUDAŠTVA? . ČLOVEK ZA VOLANOM . MATI HOČE UBITI OTROKA . NOVE SLOVENSKE PUBLIKACIJE • PESMI, UGANKE, PRIREDITVE, RAZSTAVE IN KNJIGE n insist; n h«** i H3 a če vedeti, ker dela ljubezni ne iščejo pohvale. Veliko je treba še narediti! , Živali so tudi potrebne pomoči. Prav je, da se jih ¡ljudje spomnijo, posebno še tisti, ki radi sežejo po dobri pečenki. Bog bo sodil ljudi po duhovnih in telesnih dobrih delih, ki jih bodo naredili svojim potrebnim bratom, ne pa pomoči, ki jo bodo daii živalim. Vsakemu svoje! Znana italijanska pevka lahkih popevk se je spoznala s poročenim moškim in pričakuje otroka. Res žalosten slučaj je vzbudil veliko — -preveliko —■ zanimanja in pozornosti po časopisih. Prizadeta pa sta. kakor sem bral, izjavila, da sta zelo prosila angele, naj jima dado po tomstvo. Razočaran ljubitelj glasbe Za ta slučaj sem Slišal. 0 angelih nisem slišal. Treba res poguma, da kdo tako opravičuje in zagovarja svoje zadržanje. Kar se pa prvega tiče, je materialistično in zato nakrščansko pojmovanje ljubezni do bližnjega. Vse to kaže, da za pravilno urejeno življenje ne zadostuje lep glas. Na žalost mnogi z, občudovanjem petja in telesne lepote občudujejo življenjske nepravilnosti. Kako naj bo potem zanje petje izraz notranje sreče in duhovne jasnosti? PO TRŽAŠKIH GALERIJAH V zadnjem času lahko z veseljem ugotovimo, da postaja zanimanje za umetniške razstave čedalje večje, saj so Skoraj vedno vse galerije odprte. Med najvažnejše razstave v preteklem mesecu spada brez dvoma razstava »Programske umetnosti« (Arte programmata) v galeriji »LA CA VANA« Predstavila se nam je skupina mladih umetnikov, 'ki je ustvarila novo tehniko. Žive barve slikarstva in plastičnost kiparstva so obogatili z matematičnimi in fizičnimi formulami; to omogoča umetniku, da ustvari umetnino, ki se s pomočjo skritega motorčka venomer izpreminja in istočasno po staja tudi nova, enkratna slika. Razstava je s svojo novostjo vzbudila veliko zanimanja in nujno tudi različne sodbe. Takoj nato pa je razstavljal mladi slovenski slikar, Tržačan, Klavdij Palčič. Predstavil se je z lepim številom slik, ki po stajajo zaradi močne plastike in razgibanosti že skoraj nekakšni kipi. Toliko razgibanost je dosegel s tem, da je na platno z _ vrvico pritrdil nekaj okusno izoblikovanih kosov pločevine, nato pa je vso kompozicijo pobarval s temnimi, toplimi barvami. Kdor je videl Palčičevo razstavo je imel priliko opazovati njegovo iznajdljivost in hitro rast mladega umetnika, fci je komaj pred štirimi leti maturiral na slovenski realni gimnaziji. »OBČINSKA GALERIJA« Tudi v tej galeriji je bila dejavnost popolnoma nepretrgoma. Ob priliki božičnih praznikov so priredili skupno božično raz stavo, na kateri je sodelovalo 60 slikarjev s Tržaškega. Slikarji so bili zastopani 2 eno samo sliko, zaradi česar je dajala razstava občutek neurejenosti in zmedenosti, kar je pri tolikih umetnikih z različnim: tehnikami, popolnoma razumljivo. Med razstavljajočimi smo lahko zasledili tudi ime na kot: Duren, Manai, Černigoj, Frida De Reya, Robert Faganel itd. Ob koncu moramo omeniti še plastične izdelke, iki so dali razstavi bolj razgiban značaj. Kipe so prispevali: Ugo Čara, Mariano Čeme, Lšdia Pole, Teodoro Russo in Bruno Zal. Pozneje pa je razstavljal znani slikar Viktor Kočever (Cocever), ki je doma iz Istre v zadnjih letih pa živi v Padovi. Predstavil se je s kakimi dvajsetimi slikami; olji in akvareli. Skoraj vse njegove slike prikazujejo morje in slikovito Puljsko oba lo. Razstavil je tudi nekaj keramik, za katere je prejel nagrado na lanski Biennali. (Nadaljevanje na 13. strani) JOŽE PETERLIN 'd>CcdUM- načete ima GORICA V NOVEM LETU Tržačani pravijo, da je z Goričani težko, Goričani so mnenja, da je s Tržačani križ. Tržačani pravijo, da se Goričani sklicujejo na svojo vodstveno vlogo v preteklosti in da se ne dado nič dopovedati, Goričani pa pravijo o Tržačanih, da niso bili nikdar nič drugega ¡kot 'trgovci. Tržačani radi pravijo, da so Goričani preveč »pravoverni« in trmasti, Goričani pa pogosto očitajo Tržačanom nenačelnost; In še in še. Pa nd vse res. Le premalo pridejo skupaj. Ali ni čudno — Gorica in Trst nista daleč narazen, pa je vendar taiko težko priti do Gorice in iz Gorice v Trst. Zadnjič sem šel v Gorico in sem obiskal mnogo ljudi. Zdaj še bolj vem kot prej, da vse tisto, kar mislijo drug o drugem ni res. A premalo se razgovore med seboj. Najprej sem potrkal na vrata dr. Humarja, ki je predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici. Razvil se je prisrčen razgovor, ki ga bom nanizal le v skopi obliki vprašanj in odgovorov. V resnici je tako srečanje nekaj mnogo bolj lepega in iskrenega. Novi Katoliški dom v Gorici je že od blagoslovitve živo žarišče prosvetnega življenja goriških Slovencev. Kako gledate, g. doktor, na njegovo vlogo v letu, ki ga začenjamo? Da je nova dvorana pri KD v Gorici res živo žarišče prosvetnega življenja v Gorici, je dejstvo, ki ga moram z veseljem podčrtati. Pri tem ne gre samo za igre in nastope v dvorani sami, temveč tudi za drugo življenje in delo, ki je z novo dvorano povezano. Predvsem so tam prostori za SKPD in njegov pevski zbor Lojze Bratuž, ki ima v prostorih nove dvorane redne pevske vaje. Tam se zbira sedaj mlad tamburaški zbor, ki prav pridno vadi pod vodstvom g. M. Debenjaka. V Domu je sedaj tudi oratorij za dečke, ki posečajo ljudske in strokovne šole. Na igriščih ob Domu imajo svoje vaje tudi mladi športniki 01ympie, seveda kadar vreme to dopušča. Okrog Doma se je nabralo torej že precej kulturne, športne in vzgojne dejavnosti. Vendar se vse to ne more še razmahniti z vso polnostjo, ker v Domu manjka primerna oseba, ki bi vse omenjeno povezovala in vzpodbujala in ki bi se zlasti zavzela za vzgojo našega mladega deškega naraščaja. Za tako delo bi bil najbolj primeren kak aktiven in mlad duhovnik. A tega za sedaj nimamo. Kljub temu moramo priznati, da se vpliv novega Doma na kulturno življenje med goriškimi katoliškimi Slovenci že vidno pozna in da se bo morda še bolj v bližnji prihodnosti, če nam bo uspelo rešiti nekatere ovire, zaradi katerih se kulturno delovanje v Domu ne more docela razmahniti. Katere glavne naloge Zveze katoliške prosvete na Goriškem želite rešiti v nastopajočem letu? Moja želja je predvsem ta, da bi mogli naši mladini, v društvih in izven njih, dati nekoliko več du- hovne hrane, utrditi jo v krščanskih smernicah za življenje. V ta namen mislimo pripraviti poseben vzgojni tečaj, za katerega smo že povabili predavatelje iz Trsta. Druga želja pa je, da bi bolj aktivi-zirali društva in tam, kjer teh ni, pa cerkvene pevske zbore, ki naj bi se na kak način vključili v Zvezo slovenske katoliške prosvete, da bi ne bili več kakor osamljene cvetke na njivi. Med seboj povezani s centralo v Gorici bi gotovo bolj uspešno delovali. Kako je z vodstvenimi organizatorji in prosvetnimi delavci? Jih je zadosti, jih primanjkuje? Kako prispeva pri tem mladina? Glede vodstvenega kadra je na Goriškem križ, ker se pozna dolga doba kulturnega molka pod fašizmom in med vojno. Zato od tako imenovane srednje generacije, ki je vzrastla in se oblikovala v dobi fašizma in takoj po vojni, nimamo, razen nekaj duhovnikov, skoro nikogar, ki bi se hotel udejstvovati v naših organizacijah. Najdemo jih med starejšimi in sedaj tudi med mlajšimi. Upajmo zato, da bo čez nekaj let boljše, ko dorastejo in dozorijo med mladimi nove moči. Kakšna bi morala biti Mladika, da bi našla pot v čim več slovenskih družin na Goriškem? V odgovoru bom povsem odkrit. Mladika, takšna kot je, po mojem mnenju ne ustreza potrebam najširših plasti slovenskega človeka tu na Primorskem. Da pojasnim: naš preprosti človek je ostal še vedno zakoreninjen v dobo prosvetnih društev pred prvo vojno. Moderni čas mu v literaturi ni zbudil zanimanja za nove smeri v slovstvu in zlasti ne za moderno pesem, ki je ne občuti in zato ne ceni. Od italijanskega okolja, v katerem živi, je sprejel le zanimanje za razne povesti v slikah (fotoroman-zi) in za plehke ilustrirane časopise. Če hočemo, da bo bral tudi slovensko, se moramo ponižati na položaj, kjer je, in mu od tam pomagati više. To naj bi bila specifična naloga Mladike na Primorskem, če hoče pisati za širši krog bravcev in ne samo za tiste, ki so doma v modernih smereh literature. Mladika naj torej piše predvsem tako, da jo bodo ljudje brali, in šele na drugem mestu naj si zastavi nalogo, da bo vzgajala nove literate. Zato bi po mojem mnenju urednik pri presojanju prispevkov ne smel gledati toliko na umetniško dovršenost prejetega, temveč na to, ali bo kaka stvar bravcem ugajala. Če se mu zdi, da bo ugajala, naj jo objavi, čeprav ni umetniško povsem popolna. Teh načel se po mojem mnenju mora držati revija, ki naj bo v prvi vrsti za ljudstvo in šele na drugem mestu zaradi literatov. Tako so menda rekli tudi pri Domu in svetu, dokler je ta bil ljudska, družinska revija in ne umetniško glasilo. Našel sem pot tudi do predsednika števerjanskega katoliškega prosvetnega društva, g. učitelja Marjana Terpina in nekaterih odbornikov. Najprej sem krenil sem, ker je to društvo med najbolj delavnimi. Drugič se bom oglasil drugod. Vprašal sem: Kakšne naloge si je zastavilo Vaše katoliško prosvetno društvo za leto, ki ga začenjamo? V bodočem poslovnem letu ima naše društvo namen razširiti svoje delovanje izven strogega prosvetnega delovanja. Tako misli poglobiti športno življenje, ki se je v okviru SKPD že pričelo lani. Radi bi posegli na gospodarsko področje z raznimi strokovnimi predavanji in s filmskim ponazarjanjem za kmetovavce. Med taka prizadevanja lahko vključimo tudi gospodinjski tečaj, ki ga je organiziralo SKPD in je ravno v teku ter kaže že ob samem začetku, kako je bil za naša dekleta in mlade žene potreben. Vsekakor bomo skrbeli, kar mislim, da je med najvažnejšimi cilji društva, da bomo dali MED ŠTEVERJANSKO možnost naši mladini, da bi se udejstvovala, da bi živela v slovenskem okolju in družbi, da bi ne zašle v našo pristno slovensko vas tiste mestne tuje razkrajajoče navade, ki počasi pritegnejo dobro slovensko mladino najprej v popolno mlačnost za vse ideale nato v tuje območje. Seveda je še veliko problemov in med najvažnejšimi je zidanje našega Doma; moramo pa biti realni in narediti načrte le za tisto, kar smatramo, da bomo lahko izvršili in ne sanjati o zvezdah, ki bi jih itak ne mogli doseči. In podrobno — katere prireditve: dramske, prosvetne večere, pevske nastope? Če preidemo v podrobnosti lahko najavimo že sedaj naše glavne prireditve. Tako bo 1. maja, ki je naš tradicionalni praznik, nastopila naša dramska skupina najbrž z Vombergerjevo komedijo »Voda« ; v programu pa je tudi Jesensko slavje, ki letos gotovo ne bo odpadlo. V doglednem času bomo imeli tudi več kulturnih večerov: tako večer katoliškega tiska, Gradnikov večer in podobne. Udeležili se- bomo tekmovanja slovenskih skupin na pustno nedeljo v katoliškem domu, verjetno s tremi skupinami. Ne bomo izostali, ko nas bo povabila Zveza na razne skupne nastope kot so razne komemoracije, Cecilijanslci in božični koncert. Tudi za razvedrilo bomo poskrbeli, posebno za pust; priredili bomo več izletov: 24. marca v Planico; poleti na Koroško ali v Slovenijo ter, če bo le mogoče, tudi na tabor na Repentabor. Kako so dovzetni ljudje za prireditve? Se jih radi udeležujejo? Naši ljudje se nasplošno radi udeležujejo prireditev, to lahko trdim mirnega srca. Dokazuje nam udeležba pri naših praznikih poleti in pri kulturnih večerih. Večina, in to je razveseljivo dejstvo, je mladina. To nam je tudi porok, da naše delovanje ni glas vpijočega v puščavi, pač pa sloni na zdravih in trdnih temeljih in nam ne bo tako kmalu zmanjkalo poguma ne sil. Ljubijo- pa naši ljudje lepo petje; rajši imajo kleno domačo ljudsko igro kakor moderne, mogoče popolnejše tuje stvaritve. To dokazuje uspeh Jalnove »Srenje«, ki jo je igralo pred leti števerjansko SKPD ter lanska Finžgar jeva »Razvalina življenja«. Kaj bi želeli posebno poudariti? Hotel bi poudariti, da kljub temu, da imamo na razpolago toliko fantov in deklet, nam vendar manjka sposobnih ljudi, ki bi vsestransko vzgajali našo mladino, ki bi izrecno skrbeli za svojo stroko: tako nam manjka sposoben režiser, dober športni trener, trenutno pa smo celo brez pevovodje, ker je res požrtvovalni g. Herman Srebrnič zbolel. Vidite, če bi imeli nekaj takih, bi lahko veliko več naredili v Števerjanu. V drugi vrsti nam manjka predavateljev. Hoteli bi namreč več kulturnih večerov, na katerih bi nam sposobni ljudje govorili o problemih, ki se tičejo našega narodnega, prosvetnega življenja in o problemih današnje mladine. Kam naj take ljudi gremo iskat? V Gorici jih je res nekaj, a ti so že tako preobremenjeni z delom. Velika večina mestnih izobražencev se pa za naše potrebe in probleme sploh ne zmeni. Obuditi bi morali spet k življenju naše fantovske in dekliške krožke, ki naj bi kot pred leti vzgajali naše fante in dekleta od 14. do 20. leta in jih pripravljali tudi na prosvetno delo. Saj so vsi števerjanski kulturni delavci, ki se sedaj udejstvujejo na tem polju, izšli iz krožkov. MLADINO Kako sprejemajo Vaši ljudje Mladiko? Kakšna bi morala biti, da bi imela čimveč naročnikov in bravcev? Mladiko pri nas radi berejo. Posebno mladi ljudje, saj je velika večina naročnikov prav med mladimi. Treba pa bi bilo njen krog bravcev še razširiti z ustrezno propagando. Mislim pa, da tolmačim splošno mnenje, če rečem, da bi morala Mladika postati bolj ljudska, laže dovzetna našim preprostim fantom in dekletom, ki so v ogromni večini kmetje in delavci. Prinašala naj bi prispevke iz ljudske motivike. Obravnavala pa naj bi večkrat probleme današnje mladine, kar je začela z. uspelimi pismi uredništvu. Obe sliki kažeta števerjansko delavno mladino, ki se takoj po nedeljski maši zbira na razgovore o svojem delu ŽENSKI KOTIČEK } KAJ BOMO OBRAVNAVALE? Z novim letom namerava Mladika uvesti novo rubriko, posvečeno ženskim vprašanjem. S tem bo zadovoljila mnoge mladenke in žene iz mesta in dežele, ki žele imeti svoj ženski kotiček v Mladiki. In to je prav. Sicer kroži danes med nami vse polno publikacij, namenjenih ženskemu svetu, od dnevnikov, tednikov pa do mesečnikov. S kričečo, reklamo prinašajo razne modne novosti kot zadnji krik mode, priporočajo z vsemi mogočimi domislicami razne kozmetične pripomočke; propagirajo različne načine ureditve doma, pač glede na svoje trgovske interese, objavljajo po istih vidikih kuharske recepte, in rešujejo razne zamotane »srčne probleme« na prav tako dvoumen način. Krivo bi bilo sicer trditi, da se nam ponuja vsa ta pisana krama zgolj iz komercialnih interesov; mnogo bo tudi koristnega in dobrega vmes, toda sredi vsega tega se ne moremo več znajti. Med preobilico reklamnih navodil, priporočil, receptov in tako imenovanih »zadnjih izsledkov znanosti« na tem ali onem področju ni enostavno moč najti zanesljivega odgovora na zaželeno vprašanje. Zavoljo tega je primerno in naravnost potrebno, da Mladika med svoje strani uvrsti tudi ženski kotiček. S tem seveda ni rečeno, da bo vse, kar bo tu priobčeno, čisto zlato. Toda povedano bo v domači besedi, na način, ki nam bo razumljiv, in z. Željo, da se zanima za svojstveno naše potrebe in težnje, brez vsake tendenciozne reklame, in zasledujoč le stvarnost, življenjsko problematiko našega ženskega sveta, po načelih objektivnosti in resnicoljubnosti. Kaj vse naj vsebuje »Ženski kotiček« Mladike? Obravnava naj ženska vprašanja načelno, pa tudi konkretno. Vsaka številka Mladike bo priobčila načelni sestavek o vprašanjih, ki zadevajo: fizično zdravje, higieno in nego, pravilno prehrano, obleko, stanovanje in dom; dalje bo obravnaval vprašanja, ki se tičejo duševnega zdravja. Nekaj sestavkov bo posvečenih načelnemu razmišljanju o odnosih mladenk do staršev, bratov in sester, skratka o odnosu do doma, o odnosu do sovrstnikov in do družbe, o odnosu med fantom in dekletom, o odnosu do naše narodne skupnosti, o odnosu do dela s posebnim ozirom na izbiro poklica in na zaposlitev, o odnosu do izvenpoklicnega socialnega dela in do javnih in kulturnih vprašanj. Dotaknili se bomo tudi priprave na zakon ter rekli kakšno besedo o negi in vzgoji dojenčkov, vse to seveda le v smislu splošnih smernic. Govora bo tudi o »ženskem vprašanju« in o samovzgoji mladenk. Končno bomo skušali osvetliti problematiko sreče v življenju. Pri obravnavanju naštetih vprašanj je pa težava v tem, da je težko ugoditi različnim kategorijam hkrati. Tako vidimo, da so interesi podeželskih mladenk nekoliko različni od potreb mestnih; pa spet drugačni med mladenkami, ki so doma in tistimi, ki so zaposlene po tovarnah, po trgovinah ali pisarnah; teh pa spet ne moremo primerjati s potrebami dijakinj in visokošolk in žena v raznih poklicih. Da bi bilo moč ustreči vsem, bi bilo dobro, da bi pri »Ženskem kotičku« sodeloval čim širši krog vseh kategorij; potem bo zadoščeno vsem željam in okusom. Predstavnice raznih kategorij naših mladenk in žena naj napišejo o vprašanjih, ki jih zanimajo, svoje misli povsem preprosto in sproščeno ter jih pošljejo uredništvu. O teh vprašanjih se bo pozneje lahko sprožila plodna razprava. Poleg vprašanj na-čelnega značaja namerava »Ženski kotiček« obravnavati tudi konkretna vprašanja v obliki posvetovanja in bo odgovarjal na posamezna, postavljena vprašanja; dopisi so lahko označeni le s kraticami namesto s polnim imenom vprašalke. Menimo, da bo neposredno sodelovanje v »Ženskem kotičku« napravilo to rubriko aktualno, pestro in privlačno. Zategadelj vabimo vse naše zveste bravke Mladike z dežele in mesta, delavke in študentke, da spontano sodelujejo in tako v svoj prid izkoristijo možnost, ki jim jo odslej nudi Mladika. Sestavki naj obravnavajo načelna in konkretna vprašanja, pa tudi predloge in nasvete. Svoje prispevke naslovite na »Ženski kotiček« Mladike in jih pošljite uredništvu. S svojim sodelovanjem dokažite svojo zrelost in čut za narodno vzajemnost. Potrudimo se, da bomo Z novo žensko rubriko Mladike obogatile sebe in sovrstnice ter tako prispevale tudi k širjenju našega edinega slovenskega mesečnika na Tržaškem, v naše skupno dobro! MARIJA „VERA IN NAŠ ČAS” (Deset let radijske oddaje) Prvo nedeljo februarja bo deset let, kar je na sporedu naše radijske postaje nedeljska oddaja »Vera in naš čas«. V teh desetih letih je. brez dvoma oddaja nudila mnogo dobrega in lepega radijskim poslušavcem to in onstran meje. Vsa ta leta nesebično in skrbno urejuje to oddajo g. Stanko Zorko, ki zasluži za to delo vse priznanje in hvaležnost. FELiCITA VODOPIVEC 7 AmjOu V,a »Čudim 'se tistim, ki se čudijo mirni vdanosti, s katero prenašam svojo sedanjo nebogljenost. Res da ne morem več uporabljati svojih rok in nog, skoraj slep sem postal in skoro mutast. Toda, kar je najboljšega, \ni je ostalo. Če bi se mogel gibati, govoriti, gledati, pisati, pa bi moj duh bil top, razume neploden, in domišljija jalova, bi bil mrtva duša v zastonj živem telesu ...« Malo pred smrtjo (8. julija 1956) je Papini narekoval te besede svoji najljubši nečakinji Ani Paszkowski. Zgodba Ane Paszkowski je zgodba nežne ljubezni, ki je vezala mlado, 20-letno vnukinjo, s svojim slavnim in proti koncu, tako težko bolnim dedom. Bila je hčerka starejše Papini-jeve hčere Viole, poročene z dr. Stanislavom Paszkowskim. Od petero vnukov in vnukinj, se je znala samo Ana duhovno najbolj približati svojemu dedu, da jo je Papini prav posebno vzljubil. Samo ona je svojo prisrčno vdanost znala stvarno in razumno usmeriti na dejavnost,, ki je bila Papiniju najbolj pri srcu, namreč pisateljevanje. Po pravici jo je torej skupina literatov in časnikarjev predlagala za kandidatko božične nagrade za dobroto. Po klasični maturi se je odpovedala nadaljnemu študiju in se raje posvetila bolnemu dedu, ki jo je vedno želel poleg sebe. Zaradi njega se je odpovedala tudi prijateljicam in zabavam 20-letnega dekleta. Njen najljubši prostor je bil ob naslanjaču, kjer je ded negiben in tih čakal na svojega angela, kakor jo je Papini rad imenoval, dokler je še mogel govoriti. K bolnemu pisatelju so prihajali na obisk kulturni možje in znanstveniki, ob njem je Ana kulturno in duhovno globoko dozorevala. Od kraja se je Anina pomoč omejevala na svinčnik, zvezek, knjige, za katere je ded poprosil. A bolezen je stalno napredovala in Ana je postala njegova nepogrešljiva spremljevav-ka. Živo je zaslutila, da je kljub stopnjevanju mrtvouda, starčkov duh neodjenjljivo ploden in delaven. Z ljubečo jasnovidnostjo je doumela potrebo, da lajša trpeči duši občutek telesne onemoglosti in mu posreduje nepretrgano možnost pisateljskega ustvarjanja. Kako se ji bo to posrečilo, ko pa je bil Papini obsojen v brezupen molk in mu ni bila možna komunikacija niti med lastno ženo Hiacinto, niti s hčerko Violo? Da, posrečilo se ji je po tistem skrivnostnem čudežu, ki se kakor magnetno valovanje pretaka iz ljubečih se duš. Ko je tako spoznala njegovo misel, je z občudovanja vredno potrpežljivostjo »trgala« negibnim dedovim ustnicam črko za črko. Zlogovala je abecedo, ga gledala, ter se bolj po intuiciji kot po vidnem znaku ustavila ob črki, ki jo je imel bolnik v mislih. Ujela je njegovo misel po rahlem, nerazločnem grgranju, ki so ga še bile zmožne njegove paralizirane glasivke, ali pa s komaj zaznavnim nemirom glave. Pri naslednji črki je znova pričela z abecedo. Tako se je samoglasniku pridružil soglasnik, tvorile so se besede iri stavki, polnile strani, skozi vsa štiri leta Papinijeve bolezni. Če je Papini, kot rečeno, dokončno paraliziran na rokah in nogah, slep in onemel, zadnja štiri leta še sodeloval ž zunanjim svetom, 'je bila to edinstvena zasluga njegove Ane. Njena budna iznajdljivost mu je vse nadomeščala, postala je del njega samega, mu dala svoj glas, oči, roke. Le tako je mogel nek krajevni dnevnik, vsakih 14 dni, redno prejemati Papinijeve prispevke, ne da bi kdo slutil, da je to delo Papinijevega angela, ki mu je neločljivo stal ob strani. Dopolnitev usode je okrog Ane ustvarila praznino. Blažila jo je le pomirjujoča sladka zavest, da je rešila geniju zadnje utrinke njegovega stvariteljskega duha. Saj se je na tako preprost pa obenem na tako čudovit način prav do zadnjega borila za duhovno bogastvo človeka, ki si ga je smrt neizprosno osvajala. Papinijeva smrt Ane ni pustila v brezdelju. Ogromna pisateljeva zapuščina je čakala Ano, da jo uredi: tri tisoč tipkanih strani za knjigo Vesolja sodba, obsežna Papinijeva korespondenca z raznimi političnimi osebnostmi, Papinijev dnevnik itd. Tako se Ana še vnaprej poglablja v misel in delo svojega velikega deda. GALERIJA »ROSSONI« Najprej moramo omeniti razstavo mlacle slikarke Lide Giusti Boch. V svojih oljih in risbah je mlada slikarka pokazala, da zna s skopimi potezami čopiča živo prikazati to, kar vidi, posebno ladje in kraške hiše. Kmalu nato »je razstavljal v galeriji mladi slovenski umetnik Robert Faganel, ki je že večkrat razstavljal v našem mestu. Tudi Faganel slika najraje naravo in cvetje. Njegove slike so polne svežine, posebno olja večjega formata. Kot tretji pa je razstavljal Tržačan Gio vanni Talleri, ki se je tokrat prvič pred stavil domačemu občinstvu. Prikazal je šte vilne pokrajine, predvsem pa so zanimivi slike, ki prikazujejo Kristusovo trpljenje V GALERIJI »LA LOGGIA« se je prvič predstavil Tržačan Mario Bessi Bessi je občinski uslužbenec, ob prostem času pa se posveča umetnosti; slika, izde luje pločevinaste kipe in včasih piše novele. Tematika njegovih del, ki so bila razstavljena v galeriji »La Loggia«, je zelo ob širna in tudi stilistično je njegovo delo ne enotno. Nekoliko pozneje je razstavljal ¿likar Avguste? Giovannini. Marinka Pertct „ tmcek " V ROJANU Ravno na praznik sv. Treh kraljev, ko je prejšnji mraz nekoliko popustil in se novi val mraza še ni začel, je bilo v Marijinem domu v Rojanu vse živahno in nasmejano. Rojančani, pa tudi ljudje iz drugih delov mesta, so z nasmehom sledili ljubki Dickensovi igri »Cvrček za pečjo«. Igro je pripravila rojamska mladina, ki poleg dela ali študija najde še vedno čas za igranje. Skupinica je lepo zlita, od igre do igre, ki jo naštudira lahko opazimo napredek. Tudi to igro, kot že »Namišljenega bolnika« lani, je režiral Franko Žerjav. In tudi pri tej predstavi, kot v vseh prejšnjih, nas prijetno preseneti okusno izdelana scena, ki so si jo zamislili in jo izdelali igravci sami. Delo »Cvrček za pečjo« je morda malce pretežko za tako mlado skupino. Vendar pa je vsalk igravec skušal čim bolje odigrati svojo vlogo. Njihov namen je bil podariti gledavcem dve uri veselega razpoloženja in to so brez brez dvoma tudi dosegli. 20. t. m. je skupina gostovala v Katoliškem domu v Gorici in tudi tam dosegla lep uspeh. Zelo izvirno in lepo sceno je tokrat pripravil Edi Žerjav. Od rojanske skupine pričakujemo kmalu spet kaj novega! M. P. SARA Tif/cf ¡remetí --.. i V BELI LJUBLJANI »Ko je slednjič L decembra 1918 regent Aleksander pred odposlanci Narodnega veča v Beogradu slovesno proglasil „zedinjene Srbije s pokrajinami neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev” — (Odlomek iz knjige: Silvo Kranjc — Zgodovina Srbov) se je tudi za Slovence začela nova doba zgodovine. Upanje na urejeno življenje v lastni državi je vzbrstelo predvsem v rojakih, ostalih v sosednih državah Jugoslavije. V matično državo se jih je največ vselilo iz Italije, kjer je ostalo po rapallski pogodbi okrog 500.000 jugoslovanskih rojakov, bivajočih na jugozapadnem Koroškem, na Primorskem, na Notranjskem, v Trstu, Istri, na Reki, na nekaterih jadranskih otokih in v Zadru. Vabila sta jih predvsem Maribor in Ljubljana, kjer je bilo največ možnosti za mestne in državne službe.« Franc Obrobek in njegova žena Anica sta imela med prvo svetovno vojno v Trstu gostilno, pri Svetovnem kongresu. Malo pred koncem vojne jo je mož prodal in se preselil v Ljubljano. Globoko v dušo potisnjene misli in še sveže življenjske sile so gnale mladega, krepkega in zdravega Vipavca v državo, ki mu je nudila življenje v materinščini in v novem okolju, kjer bi se vsakega predmeta, koraka, giba in misli držala neka skrivnostna svežina, ki je vela iz čarobnih besed: kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Niti slutil ni, da bodo Slovenci tudi v življenju, ne. le v naslovu, vedno na'zadnjem mestu. V Trstu je opravil enajst let policijske službe in v Ljubljani z njo kar nadaljeval. Med stanovskimi tovariši je namreč krožila uradno sicer nepotrjena novica, da bo moči po dvajsetletni službi nastopiti pokoj s pravico do najnižje pokojnine. S takim rožnatim upanjem v sebi je začel stikati po ljubljanskih dnevnikih za oglasi o prodaji zemljišč in posestev. Naprodaj jih je bilo več, a njegovim načrtom je najbolj odgovarjalo posestvo v Trnovem, v znanem predelu solatarjev in zeljarjev. Na svoje trgovske sposobnosti se ni zanesel, a moč, voljo in ljubezen do zemlje svojih rok je dobro poznal, zato sc je brž odločil za nakup. Pritlična, petstanovanjska hiša je bila nizka in dolga, krita z opeko, a v slabem stanju. Gospodar, stari Peček, ki je živel na posestvu onstran ulice, je oddajal le tri stanovanja, ostale prostore je rabil za prekajevanje in sušenje svinine. Stavba je bila vlažna skoraj do višine oken. Med nagnite, preperele okenske okvire so bili razpeti kosi lepenke starih škatel, žakljevine, ali pa so bile odprtine zadelane s ponošenimi cunjami. Skozi šipe, kar jih je še bilo, skoraj ni prodrlo sonce, tako so bile zaprašene in preprežene s pajčevinami. Notranji na-pušči so služili čudaškemu starcu za police, kamor je spravljal vsakovrstno orodje, zarjavele žeblje, razne črepinje, prazne tuljave, celo škatlica z ribjo mastjo za gojzerice se je tiščala zidu v mračnem kotičku. Tla so bila ponekod ilnata, sicer pa je bila vdelana vanje široka opeta, tu in tam še nepočena. Iz razpok je silila k luči bledikasta trava in se razraščal kodrast lišaj. V jasnih dneh bi moglo posipati sonce do slehernega kotička, ker se je vozilo nad hišo od jutra do večera, a stari Peček in rejeni ščurki, poleg njega edini obiskovavci poslopja, se niso brigali, da bi okna vsaj včasih odprli ali odmašili. Tako zanemarjena hiša Obrobka ni plašila; glavne zidove in vmesne stene je imela močne in široke, ostalo pa bi se sčasom popravilo in obnovilo, po volji tudi kaj prizidalo. Privlačevala sta ga zlasti travnik pred hišo in s travo preraslo dvorišče, kjer bi lahko zgradil gospodarsko poslopje, postavil hlev in svinjak, cementirano gnojno jamo in še kak kur-nik. Zdaj je odlagal Peček gnoj kar v odprto mla-kužo sredi dvorišča. Poleti je bila preprežena z gosto mrežo sluzastih žabjih jajčec, polna paglavcev, smukov in žab, nad njo so viseli oblački nadležnih mušic- in odskakovali kačji pastirji. V čistem soncu so se bleščali, kot bi pravkar zleteli iz zlatarjevih rok. Pobalinom z gmajne je bilo Pečkovo dvorišče prepovedani raj: sadno drevje in mlaka. Prvo jim je brusilo mlade zobe, drugo pa jim je bilo vir krutih zabav in vsakovrstnega učenja. Ni bilo zavidati živalicam, ki so jim prišle v pest. Žabe so s pipci kar žive raztelesili in študirali prirodopis v naravi. Čim je sadja zmanjkalo, so se šli po drevju Robinzona, da je pokalo pod in nad njimi. Pečka se niso bali, saj bi s svojimi zateklimi, kot svinec težkimi nogami nikoli ne dohitel njih hunskih peta. Zaradi mlake se ni dosti jezil, pač pa so mu siveli fantje lase s škodo po jablani in slivah, ki so rastle ob mlakuži. Včasih se je le zagnal za njimi, toliko da jim je pokazal, kdo je gospodar, a do ulice nikoli ni prišel, ustavil se je že pred hišnim vogalom. Za mlako se je raztezal travnik. Obsegal je štiri parcele. Okrog njega je tekel odtočni jarek in ga mejil s sosednimi posestvi. Bil je sila močviren; od ljubljanskega barja ga je ločil le v Ljubljanico tekoči Mali graben, ki je konec ulice prišumljal iz Mestnega loga. Na zapadni strani posestva je tekel vzdolž Opekarske ceste še dobršen kos travnika, že razdeljen na stavbne parcele, proti jugu in vzhodu pa so se bohotili rodovitni trnovski vrtovi, polni solate, zelja, ohrovta, zelene, cvetače, sočivja in stročnic, in prigovarjali kupcu naj brž sklene kupčijo in udari starcu v roke. Doma je bil z zemlje, in kljub lepi, premožni kmetiji s polji in vinogradi ter z živino v hlevu na Obrobku v Vipavski dolini je moral zdaj zdoma. Po, dovršeni osemrazrednici so ga poslali v Gorico, da bi se izučil za peka v Raštelu pod gradom. Pri petnajstih letih starosti bi bil pojedel kruha več, kot ga je videla, a pri skopem gospodarju ga je bil večkrat lačen kot sit. Ob. rogljičih, hlebčkih, bigah in štrucah, ki so jih jemali pomočniki iz peči, so se mu cedile sline, a se jih še dotakniti ni smel, kaj šele jesti. Jemati sam ni hotel, ker bi se mu zdelo, da krade, zato jo je brez odpovedi in slovesa pobrisal na Obrobek, kjer je bil vsaj polente in repe v oblicah sit. Takrat so začeli graditi železnico Gorica — Ajdovščina. Oglasil se je pri podjetniku in bil sprejet v delo. Garal je krepko in služil lepe denarce. Dajal je domov in na kupček za svoj bodoči dom. Čeprav j,e plačal fantovščino, se ni dosti družil z vaškimi fanti in posedal v gostilnah. Ne bi znal povedati, odkod je prišla vanj tista misej o lastnem domu, ki jo je že dolgo nosil v sebi in podzavestno živel le zanjo in veljalo ji je vsako teženje po gospodarskem izboljšanju. Po dovršeni železnici je vložil prošnjo za policijsko službo v Trstu. Zadnjega marca 1907. leta je dopolnil dvaindvajset let, maja istega leta je že nastopil službo v Žavljah pri Trstu. Na rokah so se še poznali žulji prejšnjega dela in na obrazu polt težaka, a njegovo življenje je postalo mestno. Plača je bila zelo lepa, služba naporna in' odgovorna in razvedrilo ga je pogosto zavleklo v mesto. Na hrani je bil v gostilni pri »Čiču«, prav blizu službe, in bil kar zadovoljen. Kupček za dom se je višal, leta so tekla in konec vojne mu je še pomagal do cilja. Naenkrat je stal pred odločitvijo: dati kupček v zameno za tako podrtijo in ledino ali iskati dalje. »Zemlja je globoka kot nikjer,« ga je zbudil Peček. »Nikjer ne dobite več take, pa pojdite na Mivko, v Krakovo, na Mirje ali v Kolezijo. Še na Pesteh nimajo take. Če mislite na vrt, le kupite!« »Preden bo iz tega vrt!« »Nekaj voz mestnih smeti ter gnoja iz vojašnic in mestne klavnice, pa bo rastlo kot konoplja. Če česa ne boste znali, kar mene vprašajte, saj bom tik za vašim hrbtom.« Mladenič mu je bil všeč, čeprav je bil Primorec in je prišel iz Italije, in tudi kupcev ni bilo na izbiro. Prvi je bil mesar Javornik, ki se je obrnil, čim je prišel na dvorišče. »Ni zame, računal sem na nekaj čisto drugega, je dejal. »Oprostite!« Za njim ga je poskušal preslepiti neki dobičkar, ki bi bil rad zaslužil s prekupčevanjem več kot Peček s prodajo. Tretji je bil neki kmet z Iga; rad bi bil kupil komaj poročenemu sinu- posestvo v Ljubljani, a ni imel dovolj denarja, da bi plačal vse hkrati. Zadnji je bil mladi tujec, ki je edini prišel v poštev, ker je imel denar na dlani. Ne bi ga bil rad izgubil, zato mu je skušal priti po ovinkih še malo naproti. »Pa sami recite, koliko bi dali!« »Osemintridesettisoč kron je res malo preveč, če pomislim, koliko bom moral še izdati, preden bom kaj izkupil.« Peček je molčal; še zadnjikrat si je dopovedoval, da kupčija ni slaba. Na posestvo ni bil vezan ne z žepom, ne s spomini, otroci so bili že odrasli in dobro preskrbljeni. Naj starejši sin Stanko je bil poročnik, zdaj že v jugoslovanski pehoti, Bojan operni pevec in igravec, Angela pa je dovršila meščansko šolo in čakala mestnega ženina. Za vrtnarsko življenje je bila prenežna in pregosposka, da bi s cizo vozila na trg jerbase povrtnine, se poleti parila na soncu, pozimi pa prezebala. Kar se je tikalo otrok, mu ni torej vest nič očitala, a ne bi hotel prodati za manj, kot je bil pripravljen dati kupec. Zato ni dosti znižal. »Manj kot šestintrideset res ne morem,« je rekel in pokazal z desnico proti Opekarski cesti: »Le poglejte! Tamle je vila že skoraj končana, tu so začeli temelje za novo, ves travnik je že razdeljen na stavbne parcele in prodan. Tudi vrednost vašega bo zelo poskočila.« Obrobek .je pogledal Pečku naravnost v oči in v smehu dejal:. »Saj ste že prepričani, da bom kupil. Napraviva petintrideset pa vam udarim v roko.« Sklenila sta kupčijo in Peček si je izgovoril še zadnjo trgatev. »Naša Angelca ima zelo rada češplje in mezge nakuha vsako leto nekaj kozarcev.« V zadržku se je zrcalila Pečkova skopost, a Franca ni zadela. Za jabolka in hruške ni bil nikdar navdušen, južno sadje si bo pa že sam nasadil in ga skušal vzgojiti do zorenja, Domov grede ni nosil s sabo sliko, travnika, ampak lepo urejenega vrta, dvorišča z latnikom in z lepim sadovnjakom za hišo vzdolž ulice. Šele po kosilu je povedal ženi, da je kupil tisto stvar v Trnovem in se bo treba seliti. »Če je prazno, greva lahko še danes, saj tako nič nimava. Da le vzameš svoj zaklad!« Odkar je morala proti svoji volji iz Trsta, ga je zbodla ob vsaki priliki. Nikakor mu ni prihranila očitkov zaradi njegove navezanosti na denar in pretiranega varčevanja. Kmalu po poroki mu je zabrusila v obraz, da bi za denar še dušo prodal. Razjezil se je, a ji vseeno ni zaupal načrtov, ki bi ga opravičili. Prihranke je spravljal v veliko usnjeno torbo, ki jo je dobil v Trstu pri policiji, in vsa paž-nja je veljala njej. Tokrat je preslišal očitek, vedoč, da je le izraz ženine onemogle upornosti, in rekel: »Prej moramo napraviti pogodbo pri notarju in urediti stvar na zemljiškem uradu. Nekaj oprave bo tudi treba kupiti. Vsaj kredenco in mizo s stoli za kuhinjo pa kaj za spalnico.« Anica je molčala in požirala sline gneva in razočaranja. Vse tiste lepe podobe o življenju, tako spretno ustvarjene v šoli domače, vasi ob pripovedovanju učiteljice Pavline in učitelja Poberaja in nato v Tstu, ob robu mestnega vrvenja, ter ob raz-cvitanju njene ljubezni do Franca, so se trgale in cefrale, kot bi jih kdo nalašč uničeval. Kot dekletce je odkrila razliko med trdim in lahkotnim življenjem že pri teti Malki, kjer je bila ona njena služkinja, teta pa gospa, ki je ukazovala, drugi so delali. V Trstu se ji je spoznanje še poglobilo: gospe so nosile klobuk, hodile na sprehode, se menile o gledališču in operah in imele denar. Zdelo se ji je, da je njih življenje podobno tisti omari v gostilni- ški sobi, ki je zaigrala, čim si vrgel vanjo tri solde. In v svojem življenju bi prav rada prišla do take omare. Ob zanimanju lepega, petičnega stražnika zanjo se je razcvetela v njeni domišljiji ena sama, bohotna roža: gospa. Klobuk in rokavice bo nosila, sama kupovala in z denarjem delala kakor in kar se ji bo poljubilo. Njeni računi so bili narejeni brez krčmarja in roža se je začela usipati že pred zakonom. Iz gostilne gospe Rezi, kjer je služila dobrih pet let in kjer je spoznala mladega stražnika, je morala še pred poroko v moževo pri »Svetovnem kongresu« na Revolteli. Gospodinja Rezi, po rodu Dolenjka, je bila sicer resna in pobožna gospa, a šegava in vedra kot vsi Dolenjci. Njen mož Nini, Istran, je bil v vojni in morala je sama voditi poleg gospodinjstva še gospodarstvo. Po vino za gostilno sta se vozili z Anico na Dolenjsko, Vipavsko in v Istro; vsakdanjih skrbi in težav ji torej ni manjkalo, a njena mladost in vedrina sta se premostili. Pogosto je bilo slišati na cesto ubrano petje in prisrčni smeh priljubljene gospodinje in njene mlade natakarice. Tudi na Francetov račun sta se kajkrat do solz nasmejali. Imenovali sta ga »Colloduro«, ker je nosil bele ovratnike policijske uniforme tako naškroblje-ne, da je moral držati vrat čisto trdo in obračati glavo z rameni vred. Tudi njegove civilne obleke so bile brezhibne, čevlji po zadnji modi in pološče-ni, da bi mogli nadomeščati ogledalo. V telovniko-vem žepku je nosil 'uro z zlato verižico, v naprsnem žepu suknjiča pa napeto listnico. Bil je pač gospod in Anica je hotela postati gospa. Ujela se je torej na nehote nastavljene limanice in se kmalu kesala. Gospa se prav gotovo ni mogla imenovati: poročena še ni bila in garati je morala od ranega jutra pa tja do polnoči. Poleg gostov ji je polnil glavo še Franc, ki ni bil prav nič več tak gospod, kot se ji je zdel v gospejini gostilni v Žavljah. Postal je gospodovalen, prostaški in ljubosumen kot Otelo. Najraje bi mu ušla in se niti ne poročila, a gospa Rezi, kamor se je zatekla po nasvet, ji je odkrito povedala, da nazaj ne more več, že zaradi otroka ne. »Svoj križ moraš nositi, saj si si ga sama izbrala.« Ko je videla potrtost na upadlem, nekoč tako svežem obrazu, se ji je dekle zasmililo. Ni vedela, kako bi ji vlila vsaj malce poguma. Spomnila se je svoje neutešene ljubezni do otrok in se je oprijela kot rešilne bilke. »Boga zahvali, ker boš imela vsaj otroka! Ta bo Franceta gotovo spreobrnil, če se že sam ne bo.« S tako grenko tolažbo v srcu se je Anica vrnila v svoj pekel. Tudi poroka ni bila taka, kot si jo je zamišljala, odkar je videla stopati k oltarju prvo nevesto, a si ni več gnala k srcu. Na pustni torek, sredi mrzlega februarja, sta med ledeno burjo odšla v cerkev Sv. Jakoba. Priči sta bila dva moževa znanca, slavja nobenega. Po obredu sta brž hitela odpirat gostilno, za kosilo pa jedla riž s krompirjem. Zlati obroček na desnem prstancu je vendar dajal Anici pravico, da so jo klicali gospa. Nekega večera ji je mož čisto mirno sporočil, da je prodal gostilno, ker namerava v Ljubljano. »Kdaj ?« »Prihodnji teden.« Na razglednicah, ki so jo Francetovi nekdanji stanovski tovariši poslali iz Ljubljane, je pogosto občudovala lepo mesto, a tokrat se je zavedla le samote, v katero bi jo peljal mož. Bila bi daleč od gospe Rezi, svoje zaupnice in tolažnice, prepuščena le moževi gospodovalnosti in ljubosumnosti. Tokrat mu bo zares ušla, naj se zgodi, kar hoče. »Jaž že ne grem!« je bruhnilo iz nje; »saj tam nikogar ne poznava.« »Bomo videli, če ne greš.« »Ne grem in ne grem!« Spet se je zalesketala v njenih črnih očeh briška trma. »Imaš že koga, da te zadržuje!« Ošvrknila ga je z grdim pogledom in zapihala. Njegova neutemeljena ljubosumnost, včasih bolj prostaška kot smešnice pristaniških težakov, ji je presedala. Le kaj je mislila, ko je pri vseh tistih šestnajstih fantih iz domačega kraja, ki so ji pisarili z avstrijskih bojišč, vzela tega orjaka s kamnitim srcem! Resnici na ljubo mu trdosrčnosti ne bi smela očitati, a ljubosumnost jo je prekašala, ker je bila v Obrobkovi rodbini trdo zakoreninjena. Tega se je zavedal tudi Franc. Njegova pogostna odsotnost zaradi policijske službe in gostilna sta nudili ženi prelepe prilike za nezvestobo. Dokazov zanjo ni imel, čeprav ji jo je očital. Zaradi lastnega miru je sklenil zapustiti Trst in oditi v Ljubljano. »Ja, tri imam, ne enega!« je prikričalo z ženine strani. Mirno je ponovil: , »Gostilna je prodana in v Ljubljano bova šla.« Ni mu odgovorila. Nadaljevala je s pomivanjem posode in nalašč ropotala s krožniki, da je stresla malo jeze. Po. dveh tednih življenja v Ljubljani, v tisti tesni sobi za tujce pri »Tišlerju« v Kolodvorski ulici, se ji je zdel dogodek silno daleč in vseh dvaindvajset let njenega življenja ne tako dolgih. Mož je bil vedno zunaj po opravkih; vložil je prošnjo za državljanstvo in policijsko službo ter porabil ves ostali čas za ogled zemljišč in posestev, ki so bila naprodaj. S seboj je ni jemal, ven pa tudi ne pustil zaradi svoje prismojene ljubosumnosti. Ostala je med neprijaznimi stenami, a ne iz pokorščine. Do rojstva otroka sta manjkala le še dva meseca; bila je zelo široka in nerodna, tudi utrujenost je hitro občutila. Ni se ji dalo hoditi po prašnih cestah ob vročem avgustovem soncu. Najrajši je sedela pri oknu, od koder je boljščala v krpico neba, štela dimnike na strehah gostih ljubljanskih hiš in prisluškovala piskanju vlakov, drvečih z glavne postaje na vse strani sveta, tudi v njen nepozabni Trst, v dekliška leta s tistimi otročjimi skrbmi za lepo zunanjost, srce in želodček. Zaradi gospodinjinega varčevanja bi morala biti pogosto tešča prav do kosila, če bi si sama ne znala pomagati s klobasami, ki jih je kuhala za goste. Za popoldansko juži-no sta cesto srbali mrzlo kavo, da ni bilo treba tratiti kuriva za gretje, a za slikanje ni bilo gospe Rezi nikoli žal denarja. Ob vsaki priliki sta se tekli v Trst slikat. Ko jo je Franc nekega dne prosil za sliko, se kar ni mogla odločiti, katero naj vzame iz debelega žametastega albuma s pozlačeno zaponko. »Naj mu dam tisto, kjer trgam marjetice?« je vprašala gospodinjo. Bila ji je najbolj všeč zaradi gostih las, ki so se spuščali po hrbtu še daleč nizdol čez pas. »Lasje so nakit ženske glave,« je rada govorila njena teta Malka, ki je bila tudi ponosna na svoje kite. »Daj mu rajši tisto na Donavi,« ji je svetovala mlada Rezi. Neki fotograf pri Sv. Jakobu je imel kulise tako spretno narisane in postavljene, da sta se mogli slikati celo v čolnu na široki reki. »Tisto?« »Saj je lepša,« je prigovarjala gospa. Anica je stekla v gornje prostore ponjo in se nazaj grede na stopnicah ob hiši ustavila in si jo še zadnjič ogledala. Z veslom v rokah, z debelo in dolgo kito, speto s široko taftasto pentljo, je bila res lepša kot na sliki z marjeticami. Hitro jo je pomolila pred stražnika in čakala pohvale. Iz olike jo je res pohvalil, kot je iz olike spoštoval staro navado, da si morata zaročenca izmenjati sliko. Bil je star že triintrideset let, z dobrim desetletjem službe in izkušenj za sabo, čisto stvaren, zato se je v sebi le smejal od sladkega razburjenja zardelemu dekletu. Deset let starostne razlike se jima je precej poznalo. Anica je bila kot rahlo šipkovo brstje ob trdoživi koprivi. Izmed vseh poznanih deklet od Žavelj pa naokoli po vsem Bregu do Prebenega, skozi Mačkovlje in Škofije daleč v pusto Istro na eni strani in na drugi izmed vseh tržaških gospodičen, mu je bila Anica Tinčeva najbolj všeč. Zadela ga je njena nepokvarjena mladost, ki se je blestela v njenih živih, čistih očeh. O njeni trmi, ki bi jo mogel odkriti le v zasebnih pomenkih med njo in gospodinjo, še slutil ni. Všeč mu je bila njena briška živahnost in zdelo se mu je, da je tudi pokorščina ne teži, če streže gostom in sluša gospodinjo z vedno nasmejanim, prav nič poklicnim obrazom. »Imate tudi vi kakšno?«- ga je vprašala, ko je še vedno strmel v njeno sliko, v mislih pa taval čisto drugod. ' Iz žepa je potegnil listnico in jo odprl. Iz zadnjega predela je vzel precej veliko sliko iz trdega sivega papirja in ji jo ponudil. Vanjo se je zapičil oster sivkastomoder pogled in tudi usta med močno brado in negovanimi brki se niso smehljala. S prstom je pokazala na vzboklino prsnega žepa in ga pomenljivo pogledala. Razumel je. ■ »Tudi fi si si najbrž dosti prihranila za balo. Ali dobiš od doma?« »Od doma ne bo nič, svojega pa tudi nimam dosti.« »Koliko?« Zajec bi v taki zagati napel ušesa, Anica je bistro pomislila in čisto brezbrižno rekla : »Le kakšnih sedem tisoč kron.« Lagala je tako spretno, da še podvomil ni. »Nekaj je že.« Bobnal je s prsti po mizi in gledal vanjo. Rada bi podaljšala lepe trenutke v njegovi bližini, a ni vedela, kaj bi rekla, mladi mož je pa tudi molčal. »Anica!« Gospodinjin glas je bil močan in nejevoljen. Hitro se je zasukala, potisnila sliko v nedrje in odbrzela v kuhinjo. S tisto sliko se je nekaj končalo in nekaj začelo. Da bi se mogla vrniti v breg pod Riva degli zingari, snela bi zlati obroček s prstanca, zakričala zbogom možu kot nekoč. V tej pusti samoti, daleč od doma in gospe Rezi, ji je bilo včasih vseeno, kako teče življenje, le možu se je včasih z besedami upirala, da mu je plačevala veliko razočaranje. Ni spraševala, kakšno posestvo je kupil v trnovski fari. Pripravljena bi bila na najslabše, če bi ne vedela, kaj mu je pomenil prislu-ženi denar. (Dalje prihodnjič) BofšiIm Praznik farnega patrona so v Borštu vedno slovesno praznovali. Navadno niso nikdar pozabili poleg drugega tudi na gledališko prireditev. Letos so imeli to prednost, da je že urejena lepa dvorana, ki lahko sprejme kar precej gledavcev. In zaigrali so veseloigro Zdravka Ocvirka: »Iz starih časov«. Mladi igravci so stopili pogumno na oder in vsi prav dobro rešili svoje vloge. Ljudje pa so bili zadovoljni, saj so se nasmejali od srca Razen tega pa je nastopil tudi cerkveni zbor iz Boršta in zapel več narodnih pesmi. Ta zbor, ki ga vodi z ljubeznijo preko vseh težav g. Petaros, je le vreden vse pohvale in vsega priznanja. Veseli smo delavnosti in poguma borštanske mladine in smo tudi prepričani, da se ne bo ustavila ob tej prireditvi, ampak, da lahko še marsikaj od nje pričakujemo. Igro je režiral g. župnik Jamnik, Prizor iz igre, pred odrom pa so glave mladih i;rt navdušenih gledavcev MILENA MERLAK - DETELA pc^wú (IZ DRUGE PESNIŠKE ZBIRKE PAVJA BLAZNOST) itatei Z ukrivljenim kazavcem se je oprijel črnega metulja, zajezil ozko pot v vratu. V lakaste ostroge je tesneje uklenil nikoli bose noge, zapihal rahlo ojeklenel po ulici. V pritlikavih kioskih je odpiral bleščeča usta; kričali so o njem utrujeni prodajavci. Njegov črni metulj se je družil samo s slepimi pogledi in prikloni, frfotal je pokončno sredi ceste. Med večernimi stenami je naročil zarje za črnega metulja, prižigal jo je celo noč Z lakastimi ostrogami. Razgaljeno jutro mu je strgalo črnega metulja Z vratu. 61 pat KOC V podzemlju sveta trpi žena v vicah. (Citat iz sanj) Ura na zvoniku utriplje kot venec mrliških sveč, svetli in temni kazavec se udarjata v krčevitem ritmu. DR. ANGEL KOSMAČ Zadnje čase se v svetu veliko več govori o možnosti zedinjenja ločenih kristjanov. V mesecu januarju, v molitveni osmini za edinost Cerkve (18. do 25. jan.), še posebno molimo v ta namen, v težki in odgovorni zavesti, da je človek sicer zmožen edinost pokopati, zopet zgraditi edinost pa more le Bog. Naša misel gre pri tem najprej med naše vzhodne brate. Ali kdaj mislimo, koliko krščanskemu Vzhodu dolgujemo? Saj si je Sin božji, ko je prišel na svet, izbral prav tam svojo domovino. Od Vzhoda so prišli apostoli, ki so ustanavljali naše cerkve. Tudi slovanska apostola sv. brata Ciril in Metod. Prvi cerkveni učitelji in pisatelji so po večini živeli na Vzhodu. Tam so bili tudi prvi vesoljni cerkveni zbori, ki so krščanski nauk vsestransko osvetlili in okrepili zoper krive vere. Bistveni deli našega bogoslužja imajo svoj izvor na Vzhodu. Prav tako prvi krščanski prazniki, skoraj vsi Marijini prazniki. Od Vzhoda je k nam prišlo tudi meniško življenje in še marsikaj, kar tvori danes neločljiv sestav krščanske tradicije. čeprav smo že stoletja dejansko ločeni, si še nismo povsem tuji. Nasprotno. Če izvzamemo to, kar sicer tvori trden pečat cerkvene edinosti, to je zvezo z rimskim papežem, ločeni vzhodni bratje imajo sv. krst in vse ostale zakramente, torej tudi zakramentalne milosti. Saj prav zato Katoliška Cerkev dopusti, da pravoslavni duhovnik katoličanu v smrtni nevarnosti sme podeliti zakramente umirajočih (sv. spoved, sv. obhajilo in sv. maziljenje). Seveda samo v primeru, da ni v bližini katoliškega duhovnika in je odstranjena vsaka nevarnost pohujšanja ali odpada. Prav tako imajo pravoslavni apostolsko nasledstvo v škofih, česar pogrešamo pri protestantih, in s tem odločilen element za hierarhični ustroj posameznih cerkva. Deležni so tudi cerkvene oblasti, in sicer posvečevalne oblasti v vsej polnosti. Brez dvoma uživajo tudi vso duhovno oblast, ki se pri nas imenuje jurisdikcija, čeprav je njeno dejansko uveljavljanje nezakonito zaradi razkola. Ne moremo vzhodnim bratom zanikati, vsaj v neki zmanjšani in negotovi obliki tudi učiteljske oblasti in poslanstva. Priznati moramo, da so ohranili precej pristno asketično in duhovno tradicijo prvotne Cerkve in meniškega življenja, po katerem se javlja njih vidna svetost. Tudi vidna znamenja Cerkve pridejo vsaj v neki meri do izraza pri pravoslavnih: da je namreč Cerkev apostolska, sveta, katoliška; čeravno v bolj nepopolni obliki zaradi močnega nedostatka že samega temeljnega znamenja Jezusove Cerkve, edinosti. Naj omenimo le nekatere. Ko bi dejansko prišlo do zedinjenja vzhodnih kristjanov, v kakšnem sijaju in moči bi zasijala sv. Cerkev, kakšen mogočen vpliv bi dobila v svetu, zlasti nad ločenimi kristjani z drugih dežel, pa tudi nad neverniki. Sadovi čudovite plodovitosti za duhovni preporod samega krščanskega Vzhoda: bodisi v hierarhiji, pri duhovništvu in meništvu ter pri vernem ljudstvu. Tudi misijonsko delovanje bi dobilo novega zagona. Saj tudi pravoslavne cerkve niso brez misijonske tradicije. Kar velja zlasti za rusko Cerkev, ki je že stoletja skrbno misijonarila posebno v območju velikega ruskega imperija in še izven njegovih meja, vse do Japonske. Le boljševiška revolucija je to velikopotezno misijonsko delo prekinila ali vsaj z.avrla njegov polet. Ali ne bi bili morda prav ruski kristjani prvi poklicani da pokristjanijo velike azijske narode, med katerimi je več kot milijarda poganov? Verjetno bi tako delo rodilo gotove uspehe. Če pomislimo na tako bogato skupno dediščino vere in milosti, ki jo imamo s, pravoslavnimi, in na velikansko korist, ki bi vse krščanstvo uživalo od morebitnega zedinjenja, kdo od nas ne bi poiskušal vsa možna sredstva, da pridemo do zaželenega cilja? Brez dvoma je delo zedinjenja velika skrivnost Milosti božje. A je tudi zadeva naše dobre volje. Predvsem naše svetosti, svetosti vseh udov Kristusovega skrivnostnega telesa, ki naj bi se v vsem prepustil vodstvu sv. Duha za svojo rast v Ljubezni in Resnici. V tej nadnaravni višini je tudi zagotovljeno naše srečanje z ločenimi brati. Odpoved grehu v vseh njegovih oblikah je prvi pogoj za našo skupno pot k zedinjenju. Ustvariti nam je treba najprej unionistično zavest med nami, to se pravi zgraditi psihološko zedinjenje še preden začnemo s konkretnim delom. Pokopati in odpustiti drug drugemu slabosti, s katerimi smo do sedaj opravičevali svojo hladnost do bratov. Končno je nujno streti in odložiti vso brezbrižnost za rešitev problema, ki je življenjske važnosti za naše brate in nas same. Sovražniki sv. Cerkve znajo z vsemi sredstvi iskati edinosti v svojih pogubnih načrtih, čas je, da tudi otroci Resnice gredo z velikim srcem velikim časom naproti. Največja tragedija krščanstva in največje pohujšanje zgodovine mora nehati. Samo v edinosti bomo kristjani kos organiziranemu brezboštvu, ki preplavlja svet s svojimi pogubnimi zmotami. Vseobsegajoča ljubezen Kristusova in mogočna priprošnja nebeške Matere sta morda prav naši dobi prihranila uresničitev velikega čudeža božje Ljubezni. Kakšen dan veselja bi to bil za nebo in zemljo. Tako bi se uresničilo za krščanstvo to, kar je že Maksim Gorki zapel o svoji nesrečni Rusiji: »Morda pride dan, ko bodo vsi zvonovi moje nesrečne domovine oznanjali najlepšo Veliko noč Vstajenja in zapeli pesem zmagoslavja v ritmu rimskih zvonov... Tedaj se bodo nebesa za nekaj ur izpraznila, zakaj angeli in svetniki bodo stopili doli, občudovali bodo novi zemeljski raj ubogega razklanega, solznega in zmedenega človeštva, ki bo spet našlo sebe, se združilo, se objelo ...« fftaUinikc (OB PREDSTAVI »KADAR SE ŠTORKLJA ZABAVA«) Med »Vita nuova« in vodstvom SG, oziroma »Primorskim« se je razvila polemika ob repertoarju gledališča. V to polemiko se ne spuščamo in bi želeli popolnoma mimo nje napisati nekaj besed o zadnji predstavi, tako kot smo navadno poročali in povedali svoje mnenje. SG, ki ima že tako skrčeno sezono, ima toliko težjo izbiro, kaj bo uvrstilo v repertoar. Zadnja premiera se nam zdi eno tistih del, za katero je bilo škoda prizadevanja igravcev in skrbne režije Adrijana Rustje. To je veseloigra, vendar ta veseloigra načne nekatera vprašanja zakona, družine, sodobne mladine, a na nobeno vprašanje ne da odgovora. Nasprotno, smeši posebno očeta in mater in gotovo prej ruši kot pa gradi družino. Morda je bila komedija nekoč res podoba francoske družbe. Toda vsi se prav dobro spomnimo, da je prišla v zadnjih desetih letih popolna prenovitev francoskih družin, ker so se Francozi zavedli, da drve v pogubo, če se bodo norčevali iz družine in če jo bodo še dalje razkrajali. Vprašujem se, kaj torej more tako delo nuditi vzpodbudnega in lepega slovenski manjšini. Kajti, družina je na odru silno klavrna in vredna posmeha: otroci so mnogo, mnogo bolj pametni, kot sta oče in mati, pretvarjata se in se delata boljša kot sta v resnici, naivna sta in klavrna. Vprašujem se, kaj more ta francoska komedija (tudi z mnogimi grobostmi v prevodu) prinesti nam pozitivnega. Samo to, da se lahko občinstvo naše manjšine dve uri smeje? Mi namreč mislimo, da mora imeti NARODNO GLEDALIŠČE to poslanstvo, da z vsako predstavo nudi našim ljudem nekaj lepega, toplega, zdravega. Da, zdravega! Vse predstave bi morale pomagati našim ljudem živeti, morale bi jim vlivati moči in volje do zdravega in poštenega življenja. Predstave bi morale dajati moči zdravim družinam med nami, saj le tako bo manjšina živela. Vse ekstravagantnosti in posnemanje tujih gledališč, ki že ne vedo, kaj bi v obilici izbirala, ne bi smela SG mamiti. Mi vidimo veliko poslanstvo in odgovornost poklicnega gledališča. Tako kot je, pa res ne more zajeti in pritegniti, pa tudi predstavljati ne vseh Slovencev na Tržaškem. J. Peterlin Poklekam pred belimi rešetkami, svetli kazavec pada na moje čelo. S sunkovitimi gibi razstavljam svojo podobo iz cestnega prahu in muke. Temni kazavec meri cestne ovinke, temnordeči trenutki bijejo zamolklo v meni * * Dolgo dvigam roke, zapenjam zvesto belo oblačilo. Brazgotine mi kot rdeči bliski režejo razgaljeni vrat. Svetli kazavec kaže tišino in mir in nevidno pol večnosti. Nemo odhajam za bele rešetke. V zvoniku glasno zažari dvanajst zlatih sveč. Razsvetljena polnoč bije odpuščanje. ^/Vač u pocjUii Nad menoj zeva zvezdnati prepad, noč se vali preko roba kakor velika voda. Moje življenje, moj dom je v dolini: slepci se med vrati vodijo za roke; visoke jablane padajo za njimi. Tečem skozi sinje cvetoči predor; trava pod menoj postaja črna. Rešujem se na najvišji hrib; mojo dolino, moj dom do strehe zaliva temna voda. Kličem v zvezdnati prepad; odmev noči mi zaliva poslednjo streho. Mučim svoj glas, dokler ne onemim. Tiho zatisnem oči; nimam pogleda, ki sega nebu do Dna. Vanj verujem. Enega izmed teh mrzlih dni sva se srečala z mladim slikarjem Klavdijem Palčičem, v mali galeriji »La Cavana« kjer sedaj razstavlja. Sedla sva tesno k pečki, ki je komaj samo sebe segrela. Postavila sva na mizico, ki je stala med nama, mikrofon magnetofona, ki sem ga prinesel s seboj. Potem se je med nama razvil pogovor. Ko pride človek na tvojo razstavo, presenečen obstane. Nismo navajeni teh oblik, ne tega materiala, ne barv, ki so praktično zreducirane na en sam ton. Misliš, da si dosegel rezultat s katerim si lahko zadovoljen? Jaz sem zadovoljen vedno s svojo zadnjo sliko. S tisto, ki sem jo naredil neposredno prej že ne več tako. Nasploh delam to, kar mislim, da je prav; kako pa me posamezna slika zadovolji, je drugo vprašanje. Lahko bi tudi rekel, da mi je delo v veliko veselje. Jemljem slikarstvo zelo resno in mu posvečam vse svoje sile. Da se ljudje na splošno čudijo, ko pridejo sem, tega sem že vajen ... Vzrok vidim predvsem v tem, da nimajo tiste potrebne vzgoje, ki je nujna, da bi te slike lahko sploh prebavili. Tako je danes mnogim že beseda »abstraktna umetnost« sinonim nerazumljivosti in čudaštva in morda samo iskanja novosti za vsako ceno. Seveda so v zmoti. Ker ni res, da je abstraktna umetnost zgolj iskanje novih tehnik in ekstravagance. Ni res! Do današnjega likovnega izražanja smo prišli z razvojem. Vsaka knjiga o zgodovini umetnosti bo povedala, kako je ta razvoj logično potekal. Želimo povedati nove stvari z besedami, ki niso bile še rabljene ... Že impresionisti so skušali vtisniti sliki pečat svoje osebnosti. In od takrat se ta težnja stopnjuje do oblik, ki jih poznamo danes. Kakšen material je to in zakaj te privlačuje? Pri ljudeh vzbuja začudenje predvsem to, da uporabljam pločevino... šivam svoje slike, kar je nenavadno in v Trstu še nismo tega videli. Uporabljam pločevino, ker nudi toliko možnosti, ki jih kak drug material zlepa ne bi mogel dati. S pločevino se lahko preko raznih postopkov doseže, da je hrapava ali gladka... bleščeča. Lahko jo zmečkamo in preluknjamo na vse mogoče načine. Drug material bi mi menda res ne nudil toliko možnosti kot jih pločevina,.. Začel sem jo uporabljati brez kakšnega načrta, kar tako ... intuitivno sem se lotil in ker sem bil kolikor toliko zadovoljen z dosežki, sem nadaljeval ... ... In kdaj si začel slikali, oziroma, kdaj si se zavedel, da je v tem tvoja življenjska pot, tvoje poslanstvo, ker slikanje je najbrž zate poslanstvo. Seveda,., jaz bi se hotel za vedno posvetiti. Vsaj taki so moji načrti in moje upanje. Vendar je tako težko uspeti in tako težko upati, da bo mogoče živeti od tega, kar človek dela z veseljem ... Na žalost. Na žalost, ja ... Dobro se zavedam: kakor je mogoče in obenem težko uspeti, prav tako je lahko in dosti bolj verjetno ne uspeti, ne? Hočem reči, da se prav lahko zgodi, da ne bom mogel živeti od svojega slikanja in se bom moral lotiti česa drugega ... Seveda bom vedno uporabljal svoj prosti čas za slikanje ... a vprašanje je, koliko bom lahko naredil. Potem ne bi mogel tako napredovati. Seveda ne ... Treba je dosti časa in dosti napora ..: treba je vpreči vse svoje sile, da lahko daš najboljše ... Praviš, dosti časa ... Koliko časa potrebuješ, da dokončaš sliko? Odvisno je od tega, kako sem zadovoljen s svojim delom. Če si zamislim sliko, jo skušam spravit na platno in če mi gre vse po sreči, lahko končam sliko v treh, štirih dneh ... Večkrat se zgodi, da nisem zadovoljen... materija sama nudi umetniku vedno odpor.... lahko se zgodi, da človek nekaj hoče in naredi nekaj drugega, ne? Tako se delo zavleče za mesec, mesec in pol, dva meseca... lahko tudi več. Abstraktni slikarji dajete veliko važnost formi. Ti si jo celo izvedel plastično. Se ti zdi lo pozitivno? Mislim, da je v tem pogledu likovna umetnost, dosegla neko pristnost, ki je v preteklosti ni imela... prav zato ker je slika samobitna. Slika obstaja in ima svojo realnost ne glede na to, kar je izven nje... Hočem reči: slika, ki predstavlja pokrajino, je reprodukcija nečesa, kar obstaja izven slike ... Dana pa je realnost zase in vsebuje v sebi vse potrebne elemente, da jo lahko sprejmemo, tako kot je. Zato tudi ne nasloviš svojih slik, ne? Ne postavljam naslovov svojim slikam prav zato, da ne zavedem ljudi v zmoto ... Že samo dejstvo, da damo sliki naslov, ki vedno kaj pomeni, naj bo povedan še tako poetično, dovede ljudi do tega, da iščejo nekaj določenega... pomen naslova, kar ni namen teh slik ... Zato nočem dajati naslovov ... zato, da sem iskren. RAFKO DOLHAR Cimelc V ORDINACIJI »Vsako jutro morate popiti malo tople vode!« »Saj to tudi delam, le da jo žena imenuje ikavo.l« ZLOBNO »To je moja pesem o moji ljubici. Vse njeno bistvo je v nji!« »Tako? Mar tudi ona šepa?« NAPAČNO RAZUMEL Zdravnik: »Nikoli ne boste stari, če boste še naprej tako pili!« Pacient: »To si mislim, saj dobro vino pomlajuje človeka!« V RESTAVRACIJI »Gospod natakar, kako stare so te paštete?« »Tega vam, žal, ne morem povedati.« »Zakaj ne?« »Ker sem šele tri dni tu.« ZAKONSKA SREČA Lakota večerja že tedne v restavraciji. Nekega dne ga prijatelj sočutno vpraša: »Mislim, da si vendar že poročen, ali ne?« »Saj tudi sem,« odgovori Lakota, »toda žena posluša vedno ta čas po televiziji predavanje ,Kako pripravim svojemu možu prijeten dom!’« —o— V PRODAJALNI POHIŠTVA Prodaj avec: »In v kolikih obrokih želite plačati prvi obrok?« —»— PROFESOR Profesor Zmeda sedi na vrtu. Priteče služkinja: »Gospod Zmeda, vlomi-vec!« »Kje pa je?« vpraša profesor. »V 'knjižnici!« »Kaj pa bere?« PRENAGLJENOST Fant sedi z deklico na klopi. Naenkrat spregovori: »Bi hotela postati moja sladka ženica?« »Da, da da!« je bil ognjevit odgovor. Nato je fant obmolknil in dolgo molčal. Deklica ga vpraša: »Čemu pa nič ne govoriš?« »Zdi se mi, da sem že tako rekel preveč!« PRIPOROČAMO DOMAČA PODJETJA TRGOVINA JESTVIN IN KURIVA Via S. Clllno 34 - Telef. 90-186 KNJIGARNA IN PAPIRNICA TRST - ULICA PAGANINI 2 URARNA ZLATARNA — TRGOVINA S ČllVLJI Jinton Malalan JITarcel OPClNE - Proseška ulica 18 - Telefon 221-465 B U F F E r TI ■ T v J »I n JozKotu« TRST Ulica Ghega 3 - Telefon 24-780 TRGOVINA JERCOG JESTVIN □ □LINA - TELEFON 97-613 CENA 100- LIR