Ciganka. Povest iz domačih hribov. 8 »Mati, nikar preveč ne naženite! Mofda Pavli ni tako hudo, kakor mislimo. Nase glejte,J mati; če bi se vam kaj zgodilo, tedaj šele bi bila nesreča velika.« | »Zdaj mi je že laže,« je odgovorila. »Sajno groza me je tako. Moj Bog, kaj bi bilo s teboj,;ko bi se Pavla ne bila tako pogumno postavila pred te! Pridno, korajžno dekle je. Kajne, Franc, da boš vse storil, da ji rešiš življenje?« »Seveda, mati! Za njeno življenje bi dal četrt naše domačije. Še po sosednega doktorja pošljem in po kako usmiljenko za postrežbo, če bo treba.« Ko sta se še menila, je prišel že tudi Lipe in za njim gospod župnik z Najsvetejšim. Ravnjak je gospodu potihoma razložil, kaj se je zgodilo, in mu je odprl družinsko sobo, da je tu postavil presveto popotnico na mizo. Okoli presvetega Rešnjega Telesa so se zbrali vsi posli z gospodarjem in materjo in kleče in na glas molili. Več ko pol ure je minilo, preden je prišel zdravnik od ranjenke. Povabil je Ravnjaka in župnika na lopo ter jima tole sporočil: »Hudo jo je sunil. Nož je predrl gornji laket in se zasadil med rebra. Kako globoko je šel v prsi, tega zdaj tukaj ne morem še ugotoviti. Bržkona rana ni pregloboka in potem ni nevarnosti za živIjenje. Vendar človek ne ve, kaj se še lahko prisadi; zato bo prav, gospod župnik, da jo sprevidite. Huda je z laktom. Gotovo ne morem trditi, bojim se pa, da je ranjena kost in da je kita prerezana. Ako nočemo, da izgubi dekle roko, jo moramo takoj v mesto v bolnišnico spraviti, da jo operirajo. Vožnjo bo že prestala, čeprav je izgubila precej krvi in je zelo slaba. Rane sem dobro povezal in zunanje krvavitve sem ustavil. Čuditi se moram, kako moško se dekle premaguje. Zobe je stisnila in komaj enkrat je glasneje zastokala . .. Gospod župnik, zdaj pa vi svoje! Počakal bom, da opravite, potem se bomo dalje menili.« Pobožno je sprejela Pavla sveto popotnico in je obležala tiho; obraz ji je bil veder in dejala je, da ji je zdaj mnogo bolje. Ko pa je čula, da pojde v mesto v bolnišnico, se je branila in rekla, da z Raven ne gre in ne gre in da rajši umre. Vsi so ji prigovarjali, posebno še zdravnik, češ, da ne sme umreti, ampak se mora hitro in dobro pozdraviti; to pa je le v bolnišnici mogoče. Ko se je začela jokati, ji je rekel zdravnik, da se jokanje tako pogumnemu dekletu, ki je bolečine tako hrabro premagala, prav nič ne poda. Ko je še Rpvnjak obljubil, da pojde z njo v mesto in da bo v bolnišnici naročil, naj zanjo kar moči lepo skrbijo, in da jo bo tudi večkrat obiskal, tedaj ji je zažarelo v očeh in nič več se ni branila. Težave so bile le, kako bi spravili ranjenko po strmi globači z Bistrice k Ožboltu; tedaj je dejala Jerca, da bo sama nesla Pavlo dol do ceste. Izbrala si je velik koš, ga postlala z blazinami in odejami in položila dekle tako vanj, da je napol sedela, napol ležala. Potem si ga je oprtala in ga odnesla skozi duri, kakor da bi imela volno v njem, ne pa človeka. Pavla se je hrabro držala in se ni več jokala. Ko pa je Kristina začela tuliti, so se tudi nji usule solze. Najteže se je poslovila od matere. Z zdravo levico se je oklenila materine desnice in jo držala, kakor da se poslavlja na večne čase. Stara kmetica se je bridko jokala in tudi Pavla je na glas zaihtela. Da bi napravil solzam kraj, se je oglasil župnik, potolažil odhajajočo in jo blagoslovil, zdravnik pa je silil naprej — in Jerca jo je mahnila s širokimi koraki po bregu dol. Ravnjak in doktor sta jo komaj dohajala. Pri Ožboltu spodaj je najel Ravnjak Voz; nekoliko so počivali, potem so se odpeljali proti mestu. še pred večerom so dospeli tja in bo Pavlo takoj spravili v bolnišnico. Bila je že vesela, da je prišla v posteljo, ker jo je tresla vročina. Doktor se je pomenil z zdravnikom, primarijem bolnišnice, Ravnjak pa je naročil za ranjenko posebno sobo in je prosil sestro prednico, naj stori vse, kar more, da dekle ozdravi; za stroške mu ni mar. Pozno na noč se je vrnil doktor z vozom, Jerca in Ravnjak pa sta ostala čez noč v mestu. Ravnjaku, ki je bil občutljiv in le na videz trd in raskav, so se dogodki tega dne vso noč podili po glavi in ga vznemirjali v hudih sanjah. Vedno zopet je videl pred seboj pogrebščino: zdaj so njega nosili, nato mater, potem spet Pavlo. Vsega so ga pretresle sanje, ko je videl Pavlo na mrtvaškem odru, okoli nje pa cvetje in goreče sveče. Zbudil se je in od razburjenja ni mogel več zaspati. Zunaj se je že svitalo. Ko je z bližnje cerkve oznanil zvon jutrnico, se je Ravnjak naglo oblekel in odšel v cerkev ter ostal tu pri treh svetih mašah. Vendar se ni mogel pobožno zbrati, ker mu je vedno prihajala pred oči Pavla v svoji genljivi, ljubki onemoglosti. Zdaj se je zavedel, da mu je bilo dekle mnogo bolj pri srcu, kakor pa si je to upal priznati. Zgodaj dopoldne že je šel v bolnišnico poizvedovat, kako je z dekletom; bal se je, da ne bo nič dobrega izvedel. Zdravnik primarij pa ga je veselo presenetil, ko mu je povedal, da za Pavlino življenje ni nobene nevarnosti več. Sunek z nožem je bil sicer zelo močen, vendar pa ni presekal ne kite ne žile; predrl je laket in zdrknil ob rebru, tako da se je nož le še kak poldrug centimeter poševno zasadil v meso. Kost je nekoliko ranjena in rebro je malo nalom- ljeno, vendar ni nič hudega.- V štirih, petih tednili bo že toliko ozdravela, da bo mogla domov. Pravi čudež je, da je šel nož tako, kakor je šel. Med sto podobnimi ranjenci je komaj eden tako srečen. Ravnjak si je oddahnil in se zahvalil zdravniku ter mu bolnico toplo priporočal. Potem je skočil še k tej. Pavla, ki je že vedela, da ni nič nevarnega, pa je še gorela od vročice, se mu je prijazno nasmehljala in sramežljivo dejala, da mu dobrotljivosti in skrbi nikoli povrniti ne bo mogla, pozabila pa je svoj živ dan ne bo. Naročila mu je, naj pozdravi vse doma, posebno mater, in ga je prosila, naj pride spet gledat nanjo, kadar ga zanese pot v mesto. Obljubil ji je, da bo samo zaradi nje spet prišel, in sicer že kmalu. Ko je odhajal, se je dekle jokalo, pa prav na skrivaj. Na Bistrici so pripovedovali o napadu na Ravnah grozne reči. Že nekaj ur po dogodku se je o tem razvedelo po vseh hišah. Ljudje so stali v gručah in so se razburjeno menili, kajti kaj takega se v teh hribih še ni nikoli primerilo. Ženske je bilo še posebno strah, in po pravici! — kajti ubegli zločinec se je gotovo še kje blizu klatil. Čisto iz sebe je bil Osojnik. Letal je iz hiše in spet v hišo, na vsako novico je prežal, šel je na polje dol h križu in tu dolgo sedel ter se oziral na vse strani. Pozno zvečer je začul iz grabna zategel pisk in je takoj spoznal, da je to Lisjakovo znamenje. Odžvižgal mu je, kolikor je mogel in znal, na isti način in je potem previdno počasi odkrevsal dol h gozdu. Kar hitro je našel Lisjaka, ki je čepel za leso. Bil je brez klobuka, obleka mu je bila raztrgana, desnica mu je brez moči visela in bingljala ob bokih dol. »Osojnik!« je zaklical polglasno, »v neznanski stiski sem. Pomagati mi moraš; skrij me kam!« »Kam pa, te vprašam,« je odvrnil Osojnik s svojim globokim basom.« »Menda boš imel zame kaj prostora v svoji hiši.« »Kaj pa misliš? V moji hiši, kjer te vsi poznajo, te bi že jutri našli.« »Na gumno me skrij ali pa v mlin!« »Tukaj nisi nikjer na varnem. Orožnika sta te že iskala, jutri pa bodo pretaknili vso Bistriško goro; vsi moški morajo pomagati. Vse je pokonci.« »Kam naj se denem?« »Bežati moraš čim dalje kam.« »Prav, prav, ko bi imel vse ude zdrave! Toda roka mi je pod ramenom zlomljena. Ravnjak, ta vrag, mi jo je razbil. Strašno me boli.« »Pojdi tja v Zarazber, tam te ljudje ne poznajo! Oni Šintarjev Polda ti bo roko uravnal in obvezal... Skozi Jazbino prideš na Črno in od tam ni več daleč do meje.« »Za tako dolgo pot moram imeti denarja, drugače ne pridem nikamor. Daj mi, kar sem zaslužil!« »Zaslužil nisi nič, ker niso opravil, kar sem ti naročil.« »Kaj?! še več sem storil, kakor si rekel. Črnuhljo sem spravil v kraj in se ti je ni treba več bati.« »To bom šele videl. Mačke ne podušiš kar tako. Zdaj so jo peljali v bolnišnico. Ko ozdravi, bo spet tu.« »Tako sem jo pehnil, da ne bo več ozdravela. To rečem jaz, ki se na to spoznam. Ciganka je toliko ko mrtva.« »Čeprav — moja volja to ni bila. Jaz sem hotel Ie, da jo spraviš iz kraja, ne pa, da jo ubiješ.« »Vrag skopuški! Drugega ne misliš, kakor da bi me ob zaslužek spravil in goljufal,« je zarohnel Lisjak. »Če je mrtva, ti je vendar prišla v kraj ... Poslušaj, kaj ti pravim! Brez denarja ne morem orožnikom uiti. Da bi se jim pa dal ko divja zver preganjati, ko bi me na zadnje vendarle ujeli, to pa ne; tedaj se jim rajši kar takoj javim. Pa jim bom vse povedal — vse o tebi in ciganki. čisto vseeno mi je.« Osojnik se je nekaj časa zvijal in zamolklo godrnjal: »Kdor se z lumpi pajdaši, ima zmerom izgubo.« »Ako prideva skupaj pred sodnike, bova šele videla, kateri od naju je večji lump, ti ali jaz,« je robantil Lisjak. »Daj ifti, kar si mi dolžen; potem se bova razšla v miru!« »Dve sto dinarjev ti dam.« »Pet sto sva rekla; niti dinarja manj nočem. Če hitro ne daš, bom zahteval več.« »Pri sebi nimam denarja.« »Pojdi domov ponj! Pol ure te bom čakal, toda nič več.« Osojniku ni ostalo nič drugega, moral je poslušati. Klel in brundal je nekaj časa, potem pa je mahnil po rebri gor. »Še za pot mi prinesi kaj, da bom laže hodil,« je zaklical Lisjak za njim, kruha, povojenega in žganja!« Ker se je medtem že docela zmračilo, se zločincu ni bilo treba več tako previdno skrivati. Zlezel je čez leso in stopil nekoliko korakov navzgor v travnik ter se vlegel v travo, pri tem pa od bolečine zastokal. •Minilo je kakih dvajset minut; tedaj je prikoracal Osojnik, izročil Lisjaku, ki je že nestrpno čakal, denar in mu, ne da bi kaj govoril, porinil krajec kruha in steklenico žganja v žep. Več v naglici ni mogel dobiti, je rekel. Lisjak se niti z besedico ni zahvalil, nekaj je zagodrnjal o starem skopuhu in se odpravil na pot. Poprej je še vprašal, kod in kam vodijo steze, in Osojnik mu je natanko pokazal pot. Ko je zločinec že izginil za leso, ga je kmet še enkrat poklical: (Dalje sledi.)