Simon Gregorčič je zatisnil trudne oči in legel v grob, ko je potihnil v njem „sveta in srca vihar u . Ves slovenski narod js stal v globoki tugi in žalosti ob njegovi gomili ter se v spoštovanju klanjal neumrlim manom njegovim. In zgodilo se je, da so se v kolo žalujočih vtihotapili tudi ljudje, ki so svoje dni s kruto roko posegli v pesni¬ kovo življenje in mu pristrigli peruti, da se ni nikdar več mogel povzpeti, kakor preje, v one višave, kjer kraljuje vzvišena boginja poezije. Ljudje, ki so mu v kupo življenja natočili strupa, ki so proglasili njegove nežne pesmi, v katerih ni najti niti sence kakega madeža, za brezverske in nemoralne, nevredne katoliškega duhovnika, ga podlo napadali in ga podili iz svoje srede, prav tisti ljudje so ob njegovi smrti jeli hinavsko in licemersko kremžiti obraze in se glasno jokati za možem, ki so ga sami ubili! Preje so ga podili od sebe in ga proglašali za izmeček, za sramoto svojega stanu, sedaj pa, ko se je nje¬ gov duh rešil zemeljskih okov, si ga svoje, se bijejo ponosno na prsi in kriče, kakor hripavi gavrani ob svoji žrtvi: On je bil naš, naš! Ubogi Simon Gregorčič! Pač nisi nikdar slutil, da Te bodo Tvoji morilci, ki so z otrova- nimi pšicami zadali Tvojemu srcu neozdravljivo smrtonosno rano, izigravali zase ter si drzno lastili Tvojo pesniško slavo, ki Ti je pa za življenja niso hoteli nikdar priznati. In če bi Ti bilo mogoče, prav gotovo bi vstal iz svoje gomile ter prepodil hijene, ki kopljejo sedaj ob gomili, da bi požrle mrtvo Tvoje srce, ki niso mogle preje imeti — živega! Sedaj, ko je pesnik umrl, ko ne more več zavračati zlobnih in neute¬ meljenih trditev tistih individuov, ki so bili za njegovega življenja naj- strupenejši sovražniki in nasprotniki, sedaj si šele upajo iz smrdeče svoje mlake, da omažejo z blatom svetel njegov spomin in ga proglase za svojega. A njihov ni bil nikdar! Najsi so ga tudi nekateri iz nje¬ gove okolice v Gorici v zadnjih letih zavedli na politično polje in ga baje celo nepošteno izrabljali, saj Gregorčič je bil tako mehka natura, da se je dal prav lahko upogniti, kot Apolitič¬ nega" pesnika, to eno je gotovo in nepobitna resnica, da z ljudmi okoli „Slovenca“, to je z ljudmi,kisi ga hočejo sed a j na vsak način prisvojiti, nikdar ni simp atizo v al, še manj pa soglašal. Pesnik je odkrito obsojal »Slo¬ venca" in o Lampetu, ki ima glavno besedo pri tem listu, je izrekel v pismu z dne 2 3. rožnika 1906., pisanem enemu izmed svojih najboljših prijateljev, naravnost uničujočo ob¬ sodbo. V ti.gtem pismu tudi do sl o vn o stoji ta-le stavek: „Slovenec“ je bil proti Hribarju ob desetletnici skrajno zloben. Ves sem ogor¬ čen in ne samo jaz nego vsak poštenjak, s katerim sem govoril." Klerikalni listi o napadih, ki jim je bil S. Gregorčič izpostavljen s strani takozvanega ^katoliškega" časo¬ pisja in s strani fanatikov a la Mahnič, ko je izdal prvi zvezek svojih „Poezij", docela molče in med vrstami njihovih izvajanj je čitati, daje pesnik na one napade že zdavna pozabil, jih odpustil in da jih je časa tek že zdavna izbrisal iz njegovega srca. Temu pa ni tako! Gregorčič storjene mu krivice ni nikdar pozabil in s to boljo se je tudi vlegel v gomilo! Herostratsko početje dr. Mahniča proti njemu in njegovim umotvorom mu ni nikdar izginilo iz spomina in zadana srčna rana se mu ni nikdar zacelila. To izpričuje jasno še neobjavljena njegova pesem, ki jo priobčujemo na tem mestu: Mahniču! Oj srce ti kraško, Oj srce ti skalno, Dobro si zadel me V to srce prežalno. Zamahljaj strupeni Se ti je posrečil. Z drugim ne, a s tem si Se ovekovečil. Hotel, „brate dragi“, Pač si me ubiti, — Pop nekdaj le skromni, Pop zdaj ponositi! Dobro si naperil Strelo otrovano, Bistro si pomeril, Zlo zadal mi rano! v- Se srce krvavo Je od tega vdarea Zdaj pa oporoko Ouj od mene starca: Oj srce ti kraško, Oj srce ti skalno, Tebi v zapuščino Dam srce to žalno. Ven tvoj kraški kamen! V te srce to moje — Ves tvoj strup zapuščam Ti in boli svoje! 15 ./ 5 . 1902 . S. Gregorčič. Pripis pesnikov: „Dragi! Da vidiš, kako udarci skele." Ta pesem je napisana leta 1902., torej polnih dvajset let po tisti gonji, ki so jo pričeli dr. Mahnič in njegovi somišljeniki proti pesniku, ter dokazuje jasno, da se rana, ki so mu jo zadali oni, ki se sedaj iz¬ igravajo za pesnikove prave in edine ^prijatelje", niti po preteku dvajsetih let šeni zacelila. Nasprotniki bodo izkušali utajiti pristnost gori natis¬ njene Gregorčičeve pesmi, zato smo tudi pripravljeni, ako bo potreba, priobčiti facsimile dotičnih Gregor¬ čičevih verzov. Ponatisk iz „Slovenskega Naroda". — Tisk „Narodne tiskarne" v Ljubljani.