139
Ozir po domačii.
Cerknica in njena okolica.
Popisal Andrej Likar.
Vvod.
Ako premišljamo slavne djanja nekdanjih Grkov in Rimljanov, pa tudi druzih narodov, vriva se nam nehotoma vprašanje: Kaj jih je navduševalo k tolikim djanjem, ki jih bo občudoval svet, dokler se bo snovala zgodovina človeška? Ljubezen do domovine! je kratek, pa neizrekljivo veliko pomenljiv odgovor. Ta ljubezen jim je ogrevala njih domorodno srce; ona je pokladala vnetim govornikom presunljive besede na jezik, besede, s kterimi so vžigali svoje rojake za blagor domovinski , ona je brusila britke meče in ostre sulice hrabrim vojŠčakom, s kterimi so hodili nad svoje sovražnike, ter zmagovali ali pa umirali za priljubljeno domovino. Ljubezen do domovine jim je bila sijajna zvezda vodnica vseh njih slavnih početij. Pa tudi je ni bilo pri njih bolj zaničljive stvari, kakor je bil izne-verjenec ali izdajavec domovinski. Bil jim je izvržek, po pravici vreden ve dne sramote.
Kdo bi nam toraj zameril, ako ljubimo svoj narod, ter se ponašamo s svojo domovino? Kdo bi se hudil nad nami, ako se poganjamo pošteno za lepoto svojega jezika in za obveljavo narodne ravnopravnosti, ki so nam jo spoznali mili naš vladar? Poštenjak je samo tisti, kdor spoštuje druge, pa ne zaničuje tudi samega sebe. „Kdor zaničuje se sam, podlaga se tujčevi peti" — preimenitne, veliko premembne besede ! S t a-novitnost v veri, zvestoba do vladarja, ljubezen do domovine in narodnosti, te besede se lesketajo z zlatimi črkami na naši zastavi, ki ponosno vihra pred nami, ki nas vodi v boji za narodne pravice in nas bo gotovo pripeljala poprej ali pozneje do častitljive zmage.
Človek je take natore, da ljubi le to, kar pozna tudi. Za reč, če še tako lepo, pa nam ptujo in neznano, ni prostora v našem ljubij očem srcu. Kdor pa spozna kako reč in vidi njene lepe lastnosti, priljubi si jo tudi, gori za-njo in jo brani proti krivičnim napadom.
To velja tudi od domovine. Le kdor pozna svojo domovino, le tisti jo ljubi tudi, daruje ji svoje moči ter dela nevtrudno za dušni in telesni blagor svojih rojakov. Pripomoči nekoliko k spoznanju naše mile domovine, Ti hočem, preljubi bravec, popisati izmed najlepših krajev slovenskih gotovo ne zadnjega naše kranjske dežele, namreč:
Cerknico in njeno okolico.
Rakek.
Kadar je raztopilo žarno pomladansko solnce snežno odejo, v ktero povita je zemlja počivala zimske dni, in se je že zopet oblekla v zeleno s cvetkami pisano obleko, zapusti za nekoliko dni mestni hrum in šum, vsedi se v voz, ki ga tira železni hlapon iz Ljubljane v Trst ali pa nasproti in pihal in sopel bo s teboj urnega teka po notranjskih zavinah naprej. Komaj si boš ogledal nekoliko ljubljansko močirje ali kameniti Kras, že boš zaslišal v nekako ptujem akcentu, kakor bi bil v sredi Germanije, kondukterje kričati: „Station Rakek!"
Tukaj, prijatel, stopi z voza, postoj nekoliko na kolodvoru, ozri se proti severju in raduj se nad prelepim prizorom. Pred seboj vidiš gorensko gorovje, mejnike kranjske dežele. Med njimi kipi proti nebu orjaški Triglav in gleda, kaj delajo Slovenije sinovi okrog. Mogočni Triglav, sedež vmišljenih bogov naših pred-dedov, povej nam, kaj si vidil, kaj doživel, odkar te je postavil ondi večni Mojster? Vidil si ljute boje mali-kovavstva s krščanstvom, vidil si, kako so divjale sovražne Čete, ter mesarile in klale miroljubne Slovane, vidil si požgane mesta in vasi, vidil si — krvave minule čase.
In kaj vidiš sedaj! Okrog tebe se širi narod slovenski, majhen po številu, pa jak in krepak z umom in dlanjo. Njegovi sinovi stoje visoko v duhovnih in državnih službah, na strani njegovih sinov je po navadi zmaga v vojski. Pod tvojimi nogami izvira bistra Savica, ter podi naprej svoje valove in nosi srčne pozdrave bratom na jugu. Iz njenih valov je pil čisto poezijo neumrli Vodnik, slovenski budnik. Narod vstaja, vzdiha: kdo kliče na dan? gre pošteno in možato za svojim vodnikom trnjevo pot, ktero je tudi on hodil.
Ko si si ogledal do zdaj gorensko prizorje, stopi na kraj kolodvora proti zapadu. Tukaj vidiš pred seboj prijazno vas Rakek, ki šteje kakih 60 hiš z majhno, sv. Urhu posvečeno cerkvico, poddružnico cerkniške fare. Poddružne cerkve po deželi so po navadi samo blagoslovljene po kakem duhovnu, ta pa je bila posvečena po škofu, kar priča dotično zanimivo pismo, ki se glasi v slovenski prestavi: „Mi Ursin de Berthis po milosti Božji in apostoljskega sedeža škof in knez tržaški voščimo vsem vernim, sedanjim in prihodnjim, ki bodo to pismo brali ali poslušali, srečo in vse dobro v Gospodu, ter jim dajamo na znanje, da smo s privoljenjem pre-častitega gospoda Frančiška, oglejskega patrijarha, škofa tega kraja, s pomočjo sv. Duha z lastnima rokama posvetili po šegi in navadi rimske cerkve v pondeljek, 4. julija preteklega leta, v cerkvi sv. Urha na Rakeku, ki je cerkniška poddružnica; v čast imenovanega svetnika veliki oltar, in da smo položili va-nj svetinje sv. Blaža, škofa in mučenca, sv. Krizogona mučenca, sv. Marka papeža, in sv. Antona opata, in da smo dodelili odpustke vsem omenjenemu posvečevanju pričujočim.    Tudi podelimo  odpustke  40  dni  vsem  obojega
j*«
140
spola, ki bodo to cerkev in oltar obiskali v obletnico njenega posvečenja. Ravno tisti dan smo blagoslovili tudi ondotno pokopališče. Dano v Trstu v škofijski palači 4. februarja 1606.   Ursin, škof tržaški 1. r."
Prec zunaj rakovskega kolodvora , na cesti proti Cerknici , v je veliko tržišče za les. Tržni dan je vsak četrtek. Čuda veliko lesa, žagane in tramov se proda tukaj, kar daj a Rakovcom lepe dohodke, vsako leto nad 600 gold. S temi dohodki, ako modro gospodarijo ž njimi, si omislijo sčasoma lahko veliko koristnih naprav za sosesko. Ako nalože vsako leto nekoliko teh dohodkov, nabrala in narastla se bo v več letih tolika istina, da bodo imeli lahko tudi lastnega duhovna in lastno šolo, če ne bodo morebiti rajše s cerkniško starodavno in častitljivo faro sklenjeni ostali.
Z Rakeka pelje lepa in zložna, z velikim trudom in znojem^ zdelana cesta proti Cerknici, Grahovem, Ložu, Prezidu,^Cubru, in se bo menda zdelala naprej na Hrvaško. Že zdaj gre po tej cesti voz za vozom, kaj bo še le potlej , kadar bo vsa cesta, kakor je osnovana, tudi popolnoma dovršena ! Zares, tudi v tem oziru se odpira Rakeku nepregledna prihodnost. K velikim in lepim sedanjim poslopjem g. Lavriča in Kanca se bodo čez leta pridružile ob tržišču nove in bodo dajale Rakeku čisto drugo, rekel bi, mestno obličje.
(Dalje prihodnjič.)
147
Ozir po domačii.
Cerknica in njena okolica.
Popisal Andrej Likar. (Dalje.)
Zdaj, dragi prijatel, ko sva se ozrla nekoliko po Rakeku, pojdiva počasi proti Cerknici, kamor peljete dve cesti, na desno nova in zložna, na levo pa stara, nekoliko bolj strma in krajša. Peljala bi se tudi lahko, ker voznikov ali fijakerjev je nekaj za silo tudi na Rakeku. Pa ker je lep pomladansk dan in sva spočita oba, pojdiva raj še peš po stari cesti. Glej tam gori na levo, dober četrtlej ure od Rakeka v grmovji, je bila o francozki vojski gorka bitva med Francozi in Hrvati. Rajni gosp. Blaž Kersnik, brat nepozabljivega domoljuba profesorja Janeza Kersnika, ki je tiste leta kaplanaril v Cerknici, mi je pripovedoval pred nekterimi leti, da so stali takrat tam gori Francozi, čez Bloke pa so prišli Hrvatje na Cerknico. Oddelek Hrvatov je šel naravnost proti Francozom, drugi oddelek pa je peljal cerkniški šolski učenik skrivej čez Brodeč proti Rakeku, kodar je speljana zdaj nova cesta, tako, da so prišli ti Francozom za hrbet, in so jih z unimi nekako zajeli. Hud boj se uname; Hrvatje zmagajo, veliko Francozov obleži, drugi beže. Rajni gosp. Blaž je skrbel potem, da so jame skopali in ubite pokopali dalječ preč od njih prave domovine, pa ne v mirne počivališča, ker volkovi so prihajali ponoči, jih izgrebljevali in mastili se ž njimi. O nenautljiva človeška častilakomnost! Zavolj pesti zemlje se mora velikrat prelivati v potokih človeška kri, v najboljših in veselejših letih mora zapustiti mladeneč dom, ljubljene in ljubijoče stariše, da počiva v ptuji zemlji padel kakor žrtev človeške strasti.
Pa naj počivajo v miru umrli spolnivši svoj poklic, pojdiva naprej še nekoliko tje do vrha in glej, tukaj sva pri kapelici. Krasni prizor se odpira najnim očem, cerkniška planjava se razprostira z vso svojo lepoto pred nama. Na levo proti vzhodu visoko kipi do vrha poraščena Slivnica, bivališče nekdanjih točodelavnih in viharnih copernic, pred nama proti jugu prijazno kraljuje Križna gora, kjer je nekdaj premišljeval prezgodaj umrli domoljub, g. Jožef Bevk, srečo in nesrečo svojih rojakov, na desno bolj zadej se oblakov dotika notranjski velikan, visoki Snežnik, in proti zapadu hrani v sebi jezerske zaklade lesoviti Javornik. In tukaj na planem pred nama je farni trg Cerknica z drugimi prijaznimi vasmi in z cielječ po svetu slovečim jezerom na ravnini čez dve uri dolgi in široki. Pa namesti da bi šla po stari cesti od kapelice naravnost v Cerknico, za-krniva jo na desno po zelenih senožetih navzdol v prijazno dolino na
Loško.
Ko ogleduješ tukaj staro razpadlo zidovje, mislil si boš, da so nekdaj divjale tukaj strašne vojske, pu-stivši za seboj pogin in razpad. Ne, ljubi moj, motiš se,
148
glej, te razvaline so nasledek tiste nesrečne teorije, ki se je bila začela v preteklem stoletji na Francozkem, razširila se je- potem po Nemškem in je obrodila tudi pri nas svoj strudeni sad s tem, da je stegnila svoje olikane prste po mirnih samostanih in njih premoženji po svoji modrii ravnaje cerkvene zadeve.
Nekdaj so prebivali v Bistri (Freudenthal) med Vrhniko in Borovnico samotarci (mnini) Kartuzijani. Tukaj na Loškem so imeli svoje posestva. Ves svet doli od kapelice med staro cesto in vrhom nasprotnega hriba, in spodej v dolini skorej tje do nove ceste, je bil njih. V sredi tega posestva, na vzvišenem mestu je bil gradič Loško po imenu, nemški Thurnlak. Gradič je imel dvoje nadstropij in več malih izbic ali celic. Pred gradičem je bilo lepo ravno dvorišče, obzidano in z dvema stolpičema za brambo proti Turkom prevideno. Na južni strani v kotu dvorišča je bil velik vodnjak, obzidan z rezanim   kamnjem.   Zunaj dvorišča nekaj korakov preč
t"e bilo drugo poslopje, spodej za družino, zgorej pa so >ile menda žitne shrambe. Prec za tem poslopjem je stal prostoren zidan konjsk hlev s kamnitnimi žlebovi ali jasli za 16 konj, spredaj pa je bil spet drug vodnjak. Se en hlev je bil nekoliko bolj spodej za govejo živino in drobnico. Za streljaj delječ za gradičem proti se-verju pa je bila cerkvica sv. Notburge v sredi med košatim hrastjem, kjer so prelati maševali vsaki dan ljudem, kadar so na tlaki ali senožeti kosili ali drugač polje obdelovali. Nad gradičem okrog do vrha so bile senožeti, pod gradičem na planem je bil najpopred velik z mnogoterim sadjem zasajen vrt in naprej proti Cerknici same njive. Od gradiča proti Cerknici je peljala vozna pot, Id se imenuje še dandanašnji „prelatova pot."
Tukaj v gradiču na Loškem so prebivali, zlasti poleti, bistriški prelati, rekel bi, v najprijaznišem kraji cerkniške okolice. Najimenitniši med vsemi prelati je bil Grregor Crvič. Njegova slava se še zdaj razširja od ust do ust. Živel je tukaj okoli leta 1660. Bil je on prelat v Bistri*, fajmošter v Cerknici, apostoljski misijonar in škof (in partibus). Vse te imena, zedinjene v eni osebi, pričajo njegovo imenitnost. Ljudje ga imajo sploh za svetnika. Pokopan leži v cerkniški farni cerkvi v lastnem grobu pred stranskim oltarjem sv. Ane. Tako je bilo na Loškem nekdaj, in kako je pa sedaj?
Tukaj se vidi, kako minljivo je vse, kar delajo človeške roke. Kjer je bil nekdaj prijeten raj, je zdaj žalostna pustota — Kajnovo znamenje, pritisnjeno na čelo civilizacije preteklega stoletja. Ko se je bil vzdignil hrup zoper samostane in jih je bila jela vlada prodajati privatnim, so bili kupili samostan v Bistri predniki sedanjega blagorodnega gospoda Gtaleta in ž njim tudi Loško. Obdržali so pa bili tukaj le pravice in patron-stvo cerkniške fare sebi, posestvo drugo pa so bili razprodali na drobno. Zidišča in nekaj zemlje so bili kupili gospod Obrezovi predniki v Cerknici, drugi ostalo. Ker pa ni kazalo zidišč v dobrem stanu ohraniti, razpada, kar še ni razpadlo. Na zadnjem vrtu štrli le sem ter tje kak strmelj po koncu, hlevi so do tal podrti, hiša za družino je pred kratkim prišla ob streho, od cerkvice se zna komaj, kje je stala, in gradič je bil požgal pred mnogo leti nek hudobnež, tako, da zdaj še nekaj zidovja stoji ondi, kjer so nekdaj pobožni samotarci v psalmih Boga hvalili. Samo Bogu je še prizanesla razdiravna roka, to je: sv. razpelu (britki martri), ki še zdaj stoji kinalo pod gradičem pri prelatovi poti proti Cerknici. To razpelo je pa tudi res mojstersko delo podobarstva. Izvrstno zrezljana podoba iz trdega hrastovega lesa je nad 4 čevlje visoka. Pravijo, da jo je rezljal nek Kartuzijan v Bistri. Tako, dragi moj, je zdaj na Loškem, nekdaj toliko lepem kraji. Kadarkoli sem se sprehajal v tem kraji, če tudi v družbi presrčnih
nepozabljivih mi prijatlov, gospoda A. O. ali M. H.r vselej so me obhajale otožne melanholične misli o minulosti in sedanjosti, zato se poslavljam za vselej od vas, mili mi kraj, dragi mi prijatli, spominjevaje se vas do zadnjega zdihljeja, Bog ve, ali nas bo še kdaj skupaj pripeljala njegova previdnost.                       (Dal. prih.)