Vrni se! Odlomek. Po Homerovi Odiseji, sp. 1. in 5. (začetni verzi). Jož. Debevec. Prolog v Olimpu. (Na zlatem prestolu Z e v s , na obeh straneh ostali olimpski bogovi in boginje.) Zevs. Oj čudno, kak je vojna desetletna ljudi na zemlji silno spremenila: vse nepopisno zlo, ki jih zadeva, pošiljamo — baje — jim mi, bogovi, le mi — baje — smo krivi jim trpljenja. O ljudstvo zaslepljeno, samo, samo si pleteš bič, ki te nad mero tepe. Povejte mi: če žena poročena pozabi na moža, ki v vojni biva, in z drugim se medtem nezvesta druži in podla s podležem naklepe kuje, kako, če vrne pravi mož se z vojne, ga bosta nič slutečega umorila — povejte mi, bogovi, po pravici: če črni ta naklep res izvršita in res moža umorita, ko čez dolgo se vrnil je trpin pod krov domači, al kazen ktera je velika dosti, al kazni ne zaslužita največje? Ne terja »kri za kri« večna Pravica? Al torej mi smo krivi zla, bogovi? Atena. Oj otec naš, najvišji vseh vladarjev, pravično je sedaj in večne čase, da tak zločin se smrtjo koj kaznuješ. Vendar še nekaj žen je poročenih, ki s prave poti niso nam krenile, čeprav soprogov leta ni jim z vojne. Penelopa na Itaki je taka: let dvajset je, kar mož odšel je v vojno, deset, kar ni glasu o njem dobila. Pa ona? Skrbno dete je gojila Telemaha, da oče bo vesel ga; sin z materjo zdaj dom propasti čuva ... In oče, bistroumni Odisej? Zastražen sred valov tam na otoku Ogigiji je v vojnem ujetništvu že osmo leto; vladarica kraja, Kalipsa, mu odpluti ne dovoli, no s sladkimi besedami ga vabi, da zabil bi gorje in domovino. Zaman! Junak ne vda se sladki vabi; na bregu mi sedeva dan za dnevom, v daljavo zroč, prot mili domovini, in v domotožju grenke solze toči. Le enkrat da bi uzrl še krov domači indim,kisenadnjimvrtečvzdiguje, pa rad bi umrl! — O, vsevladar Olimpa, li v prsih se srce ti nič ne gane, ko v taki vidiš žalosti ga mreti? Kaj ni junak ti vedno zvesto služil, daritve in molitve ti opravljal? Mar čisto si pozabil siromaka? Zevs. O dete moje, kakšna ti beseda ušla je ravnokar čez zob ograjo! Da divnega bi zabil Odiseja? Nad druge vse ljudi mi ljub in drag je, ker več ko drugi vsi darov prinesel nesmrtnim je bogovom nam olimpskim. Toda ... saj veš . . . morja vladar ga črti, preganja ga, razbija ladje mu, v valov pogreza jih prepad brezdanji. Kaj moremo pomagati mu mi? Atena« Kaj moremo pomagati mu mi? Oj otec naš, če složen je Olimp, kako kljubuje sam naj bog morja? O, reci le besedo! Zevs. Naj se vrne! Atena. O hvala ti! O blažena beseda! Zdaj ječa se odprla bo trpinu! Na delo koj! Ukazi brzoslu Hermeju, da priveze si sandale prekrasne, zlate, dar bogov nesmrtnih, in z vetrom naj vrši z Olimpa doli in v morje plane, prek morja gladine naj liki ptič galeb brzi, drsi naj na otok k mukotrpnemu ujetniku naznanit blagovest mu volje božje: da zopet bode videl svoje drage, svoj rodni krov, domačo svojo z eml j o ... 24 A meni, otec naš, prav tak dovoli, da poletim na Itako zeleno in novega vlijem poguma ženi in sinu v boju zoper snubce drzne, in s sladko ju oba navdahnem slutnjo vrnitve skorajšnje Odiseja . . . - ZCVS (Ateni). Da, zleti, hči, na Itako zeleno, da novega vliješ poguma ženi in sinu v boju zoper snubce drzne, in s sladko ju oba navdahneš slutnjo vrnitve skorajšnje Odiseja. (Atena odide. (Hermeju.) Ti pa, Hermej, privezi si sandale prekrasne, zlate, dar bogov nesmrtnih, pa z vetrom vrši mi z Olimpa doli, u morje plani, prek morja gladine mi liki ptič galeb brzi, drsi na otok k mukotrpnemu ujetniku naznanit blagovest mu volje božje: da skoro bode videl drage svoje, svoj rodni krov, domačo zemljo svojo. (Hermes odide.) Naj vidi človek in spozna v trpljenju, da dobri smo, dobrote vir, bogovi. Iz dna, Ivan Cankar. Nikoli nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napišem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in žalostne zunanje stvari, ki mi vežejo trudno roko in tišče misel k tlom. Res je najbrž, da bi mi tekla beseda glad-keje in bolj veselo — če bi bilo vsaj malo solnca, če bi vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prsi, vsaj enkrat lahko pogledal predse in nase brez strahu, z nezastrtim očesom. Ali vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med nami, ki bi potožil, če bi ga ne bilo sram. Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejšega je, kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel, namesto da bi svetla švignila proti nebu, prhuta nestalno, ne ve kam in ne more nikamor. Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse teče prijetno po ravni strugi, brez težave, kar samo ob sebi, ter je nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v ušesu — odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, ki je bilo — kje, kdaj? Tiho, skrivnostno šepe-čejo besede, šume kakor z vetrom leteče listje •— kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko ob njih zvoku. Ljubezen, hrepenenje, bridkost... na tisoče jih je, brez števila, zmerom slajših in zmerom lepših; besede so, milo pojoče ... ali tako čudno daljne so, kakor da jih tam kje za goro prepeva z zamolklim glasom vse nekdo drugi, neznan človek, ki je morda že zdavnaj umrl. Njemu, človeku za goro, so bile nekoč te besede živa bitja s telesnim obrazom in vročo krvjo; drugim so brezglasna, brezoblična skrivnost, tudi tej mladi roki, ki jih piše trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblična, brezglasna skrivnost, z rimami popisan zid, za katerim je življenje. Ali nekoč pride ura — ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz nebes, temveč počasi, korak za korakom, noč do noči, motna, nema slutnja, ki se neslišno plazi v dušo in ni jasna, dokler ne stoji tik pred licem; in ta mladi človek ugleda mrtvi, pobeljeni zid pred seboj in svoje mrtve besede na njem. Užaljen in osramočen občuti, da je bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamenčki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo hišo, ali morda celo tempelj. In ko ga obsenči to grenko spoznanje, tedaj — Tedaj se ponavadi otrese te mračne slutnje, tega mrzlega spoznanja in piše dalje na zid, še več in še bolj nagosto. Zdi se mu, da je bilo tisto spoznanje le malodušnost, le plaho nezaupanje vase, ki časih zaloti človeka ponevedoma, kakor prehlad in nahod, in prav tako ponevedoma izgine. Od trenotka, ko preboli ta prehlad, je ponosen na svoje rime in občutljiv zanje, kakor je za svojo čednost in brezmadežnost zadirčljivo občutljiv, kdor se nekje v globočini zaveda krivde. Z nemirnim očesom išče, kje bi iztaknil nevero in posmeh, ter zgrabi tujca na cesti za rokav: »Zaupaj vame, drugače joj tebi!« V spotiko je svojemu bližnjemu, v napoto romarju, ali vendar je vreden sočutja, ker najbolj je sebi v napoto in spotiko. Zgodi pa se časih ob uri te mračne slutnje in tega mrzlega spoznanja nekaj mehkobno lepega, 25