Zapiski, ocene in poročila
VIKTOR KUDELKA O SLOVENSKI PROZI, DRAMATIKI TN LITERARNI ZGODOVINI
Češkega literarnega zgodoviinarja Viktorja Kudelke v Jeziku in slovstvu ,nii treba posebej predstavljati. Pred dvema leto.ma je to storil France Dobrovljc v poiročilu o slovemcah v Slovajnsikem pfehledu 1963 (JiiS IX, str. 76), kjer je po'drobneje sipregovomil o njegovem članku Kaj je novega v slovenski poeziji. Povemo naj le to, da je Kiidelka med tem leto idm študliral v Ljubljani in se še pobliže sezmanil s slovensko kjnjiževoiostjo in njenimi problemi. Pregledu povojne poezije sta sledila pregled proze in draimatike (oba v Slovanskem pfehledu), v Slavii 1966 pa obširen pregled slovenske literarne zgodovine v letih 1945—1965.
Povojma literarna ustvarjalnost je tema, ki vedino bolj priteguje in zapiosluje generaöijo mlajših slovenskih liteiarnih zgodovinarjev. Ne samio zaradi svojevrstne dlinamike im aktualhosti, v veliki meri je to zanimanje tuđi izraz novih pogledov na literarno zgodovino, prelom z zahtevo po nujni časovni odmaknjenosti obravnavanih del. Ni to prelom s slovensko literarnozgodovinsko preteklostjo, le poskus ob spiozna-vanju in upoštevanju njenih pozitivnih ugiotovitev ujeti skupen utrip s sodobnostjo in svetom. Temu botemju se je s svojimi članki im razpravami pridružil tudi naš avtor. Z izrednim, za meslovenca kar neverjetnim poznavanjem gradiva in problemov ter z natančmostjio, ki bi jo želeli vsakemu literarnemu zgodovinarju, razgrinja češkemu bralcu podobo literarnega in literarnozgodovimskega dogajanja na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Verjetno je oznaka čeakemu bralcu preskromna in preozka, saj sta si reviji, v katerih so prispevki natisnjemii, s svojio tradicijo in kvaliteto zagotovili vidno mesto v slovanskem, pa tudi v velikem delu neslovanskega sveta.
Članek Co noveho v slovinske proze (Slovansky pfehled 1964, 101—105) je v celoti dosegel svoj namen: v najznačilnejšdh obrisih prikazati razvojni tok povojne slovenske proze. Avtor se je v njem oprl v glavnem na razpravo H. Glušičeve O slovenski povojni prozi (JiS VIII, str U—17) ter na ocene posameznih del.
Prozno ustvarjanje po drugi svetovni vojni delii na tri obdobja. Prvemu dajejo obeležje pisateljii, ki so svojo ustvarjalno pot začeli že pred vojno, v obdobju socialnega realizma, in so v povojnih letih svoje delo nadaljevali bogatejši za izkušnje in trpljenje druge svetovne vojne (Prežibov Voranc, France Bevk, Juš Kozak, Anton Ingolič, Miiško Kranjec, Giril Kosmač, Ivan Potrč, Mira Mihelič). Ohranili in iz^piO(polnili so realistični način pripovedovanja, snov zajemajo delno iz predvojnega življenja, delno iz narodnoosvobodilnega boja. Le izjemoma prodira v slovansko prozo tega obdobja tudi povojna stvarnost.
Od začetka petdesetih let dalje pa se kažejo tudi med pripadniki te generaaije nove težnje, ki so našle svoj izraz v Kosmačevem Pomladnem dnevu in v Potrčevem romanu Na kmetih. Nov pojav tega obdobja so knjiiževna dela Bena Zupančiča, Alojza Rebule, Andreja Hienga in Lojzeta Kovačiča.
Za tretje razvojno obdobje (od druge polovice petdesetih let dalje) je značilen predvsem kvantitativen razmah proznega ustvarjanja, na prelomu petdesetih in šestdesetih let pa proces generacijske, umetnostne in nazorske diferenciacije. Značilna za to obdobje je proza Vladimiira Kavčiča, Dominika Smoleta, Smiljana Rozmana, Marjana Rožanca, Petra Božiča, Marjana Kolar j a itd.
Po tej uvodni razvrstitvi je Kuidelka v drugem delu članka obdelal povojno proBO z vidika dveh najbolj pogostnih tem: naradnoosvobotdilnega boja in slikanja povojne stvarnosti. Obe temi (zlasti še prva) družita pripadnike skoraj vseh generacij, analiza posameznih del pa kaže razlike v oblikovanju iste snovi ne samo med skupinami, temveč tudi znotraj skupin samih.
Le težko je zajeti najnovejši slovenski prozni izraz v tri in pol strani dolgem članku. Ob težnji pokazati najznačilnejše je bil avtor prisiljen skoraj popolnoma oipusti-ti vsakršno estetsko vrednotenje posameznih del. In tako je ostalo ob strani nekaj avtorjev ali pa del, ki hi v abšimejšem pregledu nujno morala najti svoje mesto. Npr.
266
roman Alojza Rebule Senčni ples ali vsa proza Borisa Pahorja. Tudi svojevrstno obliifco-vanje Danila Lokarja bi kazalo omeniti, prav tako knjigo novel Vladimira Kralja. Pri oblikovanju tematike NOB imata svoj delež tudi Matevž Hace in Karel Grabeljšek. Te pripombe ne nameravajo biti kritika, le dopolnilo sicer dobrega, a prezgoščenega pregleda. Ne moremo pa se strinjati z uvrstitvijio Mire Mibeličeve med prozaike, katerih dela so značilna za prvo povojno obdobje. Res je sicer, da je začela pisati že pred vojno, res je tudi, da -po letih spada med mlajše predstavnike te generacije; tudi tematika njenih del sega v predvojni, medvojni dn povojni čas. V času pa, M naj po avtorjevem mnenju omejuje začetno obdobje slovenske povojne proze, sega ustvarjalnost Mire Miheličeve skoraj izključno na področje dramatike.
V zadnjih treh letih, odkar je bil članek napisan, se je slika slovenske proze ne-koHiko dopolnila in spremenila. Pavle Zidar se je razvil v enega najboljših povojnih pripovednikov, Miško Kranjec je poleg tega, da nadaljuje s tematiko NOB, ponovno uašel skoraj izgubljeni motiv malega človeka, zemlje in življenja na njej (Mladost v močvirju, Uliradena ljubezen). Ignac Koprivec je s svojo kroniko Pot ne pelje v dolino značilno dopolnil podobo povojne slovenske vasi. Kljub temu pa je Kudelkov prikaz še vedno dragocen, saj bo marsikateremu tujih bralcev utrl pot do slovenske književnosti.
Sestavek Slovinska dramatika v povalečnim dvacetileti (Slovansky pfehled 1966, str. 157—163) ima enak namen kot prikaz proze: idati prerez slovenskega dramskega ustvarjanja po vojni. Temu pridružuje avtor še kratek pregled povojnega gledališkega življenja in oris repertoarne politike slovenskih odrov ter različnih ooaiedov na vlogo in poslanstvo gledališča, fci so dosegli svoj polemični vrhunec ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini Sentilorjanski. Iz kratke, pretežno informativno pijsane razprave si oglejmo le nekaj misli.
Kudelka ugotavlja, da se slovenska dramatika, kakor sploh vse slovensko kultumio življenje, razvija z izredno intenzivnostjo; kljub temu pa Čehi o njej vedo le malo ali nič. Zveze med slovenskim im češikim gledališčem, v preteklosti tesne in žive, so se kmalu po vojni pretrgale in se vse doslej niso obnovile. Tako so uprizoritve Boroviih Raztrgancev, Cankarjeve drame Za narodov blagor m drame Mire Miheličeve Svet brez sovraštva na čeških odiiih ostale osamljen pojav, čeprav bi sodobna slovenska dramatika zaslužila pozornoist čeških gledališč. Po pOidrobnejšd analizi važnejših povojoih dramskih tekstoiv pa prihaja avtor do sklepa, da je tematika slovenskih dram večinoma tako specifično slovenska, da so zaradi tega skoraj neprevedljiive in jih je le težko prestaviti v drugačno okolje, Verjetn-o je to eden od vzrokov za to, da se kljub visoki kvaliteti niso mogle uveljaviti na tujih oidrih.
Gotovo najzanimivejši in najpomembnejši od vseh štirih člankov je pregled povojne slovenske literarne zgoidoviine (Studium dejin slovinske literatury v povalečnem dvacetileti. Siavia 1966, str 472—494). Tudi za nas Slovence, saj moramo resnici na ljubo priznati, da dosiej še nismo pripravili obširnega pregleda za zadnjih dvajset let razvoja te znanstvene panoge. V Kmeclovem Kratkem pregledu slovenske literarnozgodovinske dejavnosti (Liiika, ep'ka, dramatika, 1965) je povojno obdobje le del bežnega orisa slovenske literarne zgodovine od njenih začetkov do danes. Tudi s kritikami se, vsaj kar se Idterarnozgüdovinskih študij tiče, ne moremro preveč pohvaliti. Marsikatero pomembno in dobro delo ostane v kritiki neopaženo. Vedno znova ugotavljamo, da se kljub Lev-slukovemu optimistiičnemu »Bog živi kritiko«! ta pri nas (z nekaterimi častnimi izjemami) ni mogla prav ukoreniniiti. Težko je namreč biti pravičen kritik, prav tako pa je težko biti pravičen kribJku. Zato kritiko vedno bolj spremljajo oziroma zamenju.jejo polemika, ki sicer tudi daje doiočeno (včasih žal popačeno) sliko obravnavanega idela, ali pa poročila, v katerih avtorji delo predstavijio liin ise omejijo na nekaj splošnih kritičnih pripomb. Nekaj dobrih kritik, nekaj poiemičnih zapisov in precej poročil, to je bilo poleg literarnozgodoviinskih del samih ter študije Janka Kosa Funkcije in disiunkcije slovenske literarne zgodovine (Perspektive 1961/62) vse, kar je dmel avtor pri sestavljanju tega pregleda na razpolago.
Najenostavnejši (ne pa tudi najboljši) način, ki se pri sestavljanju takega pregleda ponuja, je kronološki opis in vrednotenje del posameznih literarnih zgodoivinarjeiv. Kudelka se je temu načinu srečno izognil; odločil se je razporediti povojna Idteramo-zgodovinska raziskovanja po obdobjih in osebnostih, ki jih ta obravnavajo. Ta metoda Ima več prednosti. Na enem mestu je zbrana najnovejša literatura za posamezna olb-dobja, ki ni omejena le na knjiižne izdaje, temveč vključuje tuü važnejše razprave v revijah in časopisih. Poleg tega je zanesljiv kazalec zanimanja slovenskih literarnih
267
zgodoviioarjev za posamezne d»ibe. Razen nekaterih izjem je novejša slovenska slovst- i vana zgodovima uismerjeina predvsem v raziskovanje 19. in 20. stoletja, pri tem pa so i posamezna otodobja dokaj neenakome-rno obdelana. In končno O'dkriva tudi razpon raz- j iskovanja oziroma ožjo specializacijo posameznih literarnih zgodovinarjev ter soočuje ' različne poglede in metoide pri obravnavanju istih problemov. j
Najnovejše otoidobje slovenske literarne zgodovine se po avtorjevem mnenju po- j naša z občudovanja vrednim številom knjižnih izdaj ter prav tako bogato bero razprav I in študij v revijah. Svoj delež so prispeivald raziskovalci različnih generacij in nazorov, j zato je razumijiivo, da se dela med seboj razlikujejo po metodični plati in po načinu j gledanja na posameKne ppobleme. Zastopane so slioraj vse smeri od tradicionalnega ! poaitivizrha pa do strukturalističnih poskusov. Ta metodiološka pestrost, ki sicer varuje \ slovensko literarno zgodoviino pred šablono, pa je skorajda nedopustna pri sikupnih j izdajah, kot je to npr. Matičina Zgodovina slovenskega slovstva. Deleži posameznih avtoirjev se po načinu obravnavanja med seboj tako ločijo, da je to sicer dobremu delu v precejšnjo škodo. Kljub temu pa smo Slovenci prav s to zgodovino in kritično izdajo ¦ del slovenskih klasikov dobili solidne temeljie za naidaljraja literarnozgodioivinska raz- j iskovanja. j
Obširnejši del razprave obsega analiza najvažmejiših literarnozgodovinsikih monografij in študij, napisanih po letu 1945. Pisec na liratko (največkrat le z imenom in rojst- , no letnico) predstavi avtoirja, vso pioBornost posveti delu samem. Bralca seznani s problematiko dela, nato z metodo, kii jo je avtor pri svojem delu uporabljal. Opozarja na nove poglede in dognanja, prav tako tudi na miorebitne sporne trditve. Pri tem se ne j zanaša le na lastno sodbo, ampak upošteva in v bibliografiji pod črto tuđi citira fcnitiike | in polemiko o posameznih delih. Taiko spremlja slovensko slovstveno zgodovino od Slod- i njakove monografije o Prešernu preko Bernikoive Lirike Simona Jenka, Paternujevdh i Estetskih osnov Levstikove literarne kritike, Pogačniikove študije Stritarjev literarni na- j zor, Pirjevčeve Ivan Cankar in evropska literatura do Zadravčeve knjige o Mišku Kranj- j cu. Naštela sem nekaj del, ki jih je avtor obširneje analiziral. Ta pregled literarne zgo- I dovine po posameznih obdobjih in njihovih najvažnejših predstavnikih je dopolnjen še j s krajšimi oznakami lOstalih monografij ter študij in člankov v revijah in zbo^mikih. ' Zahtevno gradivo je avtor tako sikrbno zbral in uredil, da skoraj mi kaj papravditi ali j dodajati. Popravim naj le nekaj manjših spodrsljajev v opombah in bilsliografiji pod š črto. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih izdaja DZS, so začela izhajati j že leta 1946 (Kosovel, Aškerc), ne pa šele na začetku 50. let, kot to navaja avtor. Can- j karjeva Izbrana dela poid uredništviom Borisa Merharja so izšla v desetih in ne v devet- j najstih zvezkih; prva dva zvezka sta bila natisnjena leta 1951 ob štiristoletnici slovenske j knjige. Kreftova knjiga Dr. France Prešeren (1951, s sicer obširnim uvodom) ni literarno- \ zgodovinska študija, ampak filmski scenarij. Pač pa je Mterarnozgodo'Vinski esej isto- j imenska knjižica Josipa Vidmarja (Dr. France Prešeren, 1954), ki jo avtor navaja z nepopolnim naslovom. Sesti zvezek Matičine zgodovine (književnost med dvema vojnama) . doslej še ni izšel. Med našteto literaturo po-grešimo knjižico Joža Mahniča Oton Zupan-: či.č (1955), ob navedbi Petretovih del lo ekspresianiizmu pa študijio Der slovenische [ Expressionismus, objavljeno leta 1956 v reviji Die Welt der Slaven. \
H e r m i n a Jugi