LISTEK. BRKIN: Na obisku. Trudnega in zaspanega jesenskega dne sem se napotil k Sv. Urbanu, gori v brkinske hribe, kjer živi in deluje tovariš Peter Stržen. Blatni kolovozi so njo pripeljali med raztresen kup umazanih koč in razpadlih hlevov, sredi katerih stoji začrnela, nizka in neprijazna šola. Potrkam. Ležal je zleknjen na postelji, koniaj da me je pozdravil. Oblaki cigaretnega dima so se valili po sobi, veliki kakor pokopališče, v katero je strmelo dvoje velikih okenj. Skoro prazna je bila soba. Nad posteljo je visela slika mlade, Preproste žene, blagih oči, kakor tih spomin iz preteklosti; sredi izbe je pa stala belo pregrnjena miza, ob steni pa omara. Vse tako samotno, zapuščeno, pozab^Jeno.  Počasi je vstal in mi stisnil roko, v očeh mu je pa zableščalo kakor študentu, ki je dobil poljub.  »Iskreno pozdravljen, draga duša! Glej, vrgli so me sem. Nisem se odkrival na devet korakov, in v možganih se °ii ]e rodilo prepričanje. Prepričanje je pa učitelju isto kot grba na hrbtu, težka sedem centov. Ker sem imel prepričanje, so me poslali sem, v faro šenturbansko čes, mu bo že smrad tukajšnjih gnojišč udušil tista uporna vetrnjaštva. Prav, da si prišel. V tistih dolgih, samotnih urah vstajajo v trudni duši misli, človek bi se rad razgovoril, samo s par besedami, rad bi čul glas, ki bi vrstal v mojem srcu kakor večna hrana.« Bledi, koščeni ln neobriti obraz mu je zažarel, in glas je prihajal iz tistega kotička srca, ki se odpre samo v najslovesnejši uri. Sedla sva, na mizi kup knjig in časopisov, in postarna ženica nama je prinesla čaja. Zunaj je začel enakomerno in počasi naletavati dež. Narahlo je udarjal na okna kakor nagrobnica, midva sva pa molče posrebala čaj. »E)olgo, dolgo se že nisva videla.« »Odkar so te poslali sem.« V farni cerkvi je zazvonilo, in zamolkla pesem je odmevala od gozdnatih hribov. Stržen je zavzdihnil globoko. »In časih sva bila vedno skupaj. Prebadala sva z očmi po ljubljanskih ulicah koleginje, zvečer pa bruhala sonete. Kako daleč so že oni časi. Detalji so se izbrisali, ostala je samo neka celotna in enotna slika, ki izžareva toliko tiste naivne in brezskrbne lepote. Kakor bi živel na dveh, povsem različnih svetovih, veže jih samo ta oguljena slika tu. Saj se spominjaš?« Na prvi pogled sem se spomnil dekleta, velikih, temno-rjavih oči in kostanjevih las. Pravili so, da je bila pesnica. Ni čudno. Pesnik je bil tudi Stržen, in Ijubila sta se. Vsako jutro mu je donašala svežih cvetk: tulpe, vrtnice, naglje itd. Ko je odšla na službo, je umrla tudi ljabezen. Pozneje sem jo srečal le redkokdaj še, a njene oči so izgubile tisti tihl in krasni blesk, postale so tako vsakdanje. Izpremenila se je vsa. V mestu jih vidi človek stotine, gre mimo njih in se ne ozre. »Saj poznaš to povest? Glej, časih se ozrem v to sliko, kadar zahaja zunaj solnce, in tedaj bi planil pokonci ter romal daleč, daleč za to zlato oblo, v deželo, kjer so Ijudje, blagi in dobri. Človek se vzpenja v oblake, a se premika komaj po berŁljah. Vrgel bi sliko skozi okno, a roka ohromi, samo na dušo leže nekaj težkega, kakor zla slutnja. V srcu vzplamti neko neizrazno hrepenenje, kvišku, naprej, a obsedim kakor mrtev, zapalim si cigareto ter razpihavam bele oblačke, pred menoj pa vstane vsa, kakor je bila nekoč, in najini duši šepečeta pesem o rojstvu pomladi.« »Kako ji je danes?« »Ne vem. Sicer pa pustiva to. Ne kličiva mrtvecev iz grobov.« Zunaj se je začelo počasi mračiti, vstala sva. »In kdaj se zopet vidiva?« »Morda ne več tako kmalu, dolga pot je do tebe in težka.« »Vem, a zato sem tukaj. Redko zaide sem kak žandar ali financar, spomladi je bil pa tu živinozdravnik.« »Torej si popolnoma odtrgan od sveta in njegovega mrzličnega vrvenja?« »Da, vidim samo v nebo, ob lepih ve~ čerih prisluškujem tihi pesmi gozdov, časih pa uživam tako strastno divje divjanje elementov.« Poslovila sva se. »Torej, če nočeš še ti priti v faro šenturbansko, klanjaj se, da se ti popolnoma omehča hrbtenica, in če fajmošter pridiguje, da se vrti solnce okrog zemlje — spoštljivo prikimaj, ne enkrat, ampak sedemkrat. Spomni se me še kdaj.« Odšel sem in čez nekaj časa sem se ozrl; zazdelo se mi je, da stoji še vedno na razpotju in zre za menoj. Zamolklo so odmevali moji koraki po temnih gozdovih, in težke so bile moje misli. Daleč nekje je zalajal pes...