Dobra beseda prinese srečo
Bil je torek. Torek, kakor vsak torek v letu. Pa je bil vendar edinstven, poln no-vih spoznanj in doživetij. Če sedaj pomisliva na trenutke, ki sva jih doživeli pri Ivanu Troštu, postajava vedno bolj prepričani, da vseh novih spoznanj ne bova mogli spraviti na papir. In kakšni trenutki so to sploh bili? Trenutki smeha, žalosti in prepričanja, da če hočeš biti srečen, moraš osrečevati tu-di druge okoli sebe.
Kot vedno sva zjutraj priš-li v šolo nasmejani, ne da bi kaj slutili. Po končani uri biologije sva se z razredni-čarko pogovorili o pomoči starim ljudem. Pokazala na-
ma je spisek, ki ga je dobila od RK. Na njem so bila napi-sana imena in naslovi ljudi, ki so potrebni pomoči. Tem pa naj bi pomagali učenci, ki stanujejo blizu njjhovih do-mov.
V naši ulici je veliko starih ljudi, ki potrebujejo pomoč. Tudi ti so bili napisani na spisku in s tovarišico sva se domenili, da jih bova redno obiskovali in jim po vseh svojih močeh pomagali.
Od štirih, ki naj bi jim nu-dili pomoč, naju je najbolj prisrčno sprejel Ivan Trošt. Ze pri vratih so se mu usta raztegnila v prijeten nasme-šek. Potem ko sva se pred-stavili, kdo sva in zakaj sva
prišli, naju je povabil. v lepo urejeno kuhinjo. Ker mu je pred nekaj meseci umrla že-na, je bilo proti najinim pri-čakovanjem vse na svojem mestu. Okraski, ki sobili od njegove žene, so bili ria zidu. Kosilo, ki je bilo na mizi, pa je ostalo nedotaknjeno. Pri-nesli so mu ga iz vrtca. Če-prav je bil lačen, mu golažni dišal Bil je preveč prevzet nad tem, da se ga kdo sploh še spomni. To nama je tudi lepo opisal.
Čeprav ima že krepko čez 90 let, dobro sliši, piše in be-re pa kar brez očal. Kljub svoji starosti je zelo razume-vajoč in gostoljuben človek. Z veseljem nama je povedal, da je njegova noga po opera-ciji že dobro okrevala. Govo-riJ je, govoril, dokler ga ni-sva spet vprašali, če morda potrebuje kaj iz trgovine. Spomnil se je, da ga bo mo-goče obiskala nekakšna družba in nama je naročil, naj mu prineseva nekaj za pogostitev njegovih prijate-Ijev. Prinesel nama je torbo, v kateri so bile steklenice. Ko sva odhajali v trgovino,
naju je s pogledom sprem-ljal skozi okno in v očeh so se mu zableščale solze. Ob vmitvi naju je čakal že pri vratih. Ko je videl, da sva nalogo vestno in hitro opra-vili, naju je še bolj vzljubil in govoril, naj še večkrat pride-va. Prišel je trenutek slove-sa, a ne za vedno, le za ta prvi, nepozabni obisk, ki na-ma je ustvaril nova čustva sreče in spoštovanja. Od či-lega Ivana Trošta sva odšli s polnimi žepi dobrot ter s sre-čo in veseljem v srcu. Ivan Trošt naju je pozdravil še skozi okno, potem pa se je njegov obraz zasijal v odse-vu spomladanskih žarkov. Srečen je bil. In ko nama je še zadnjič pomahal, je s tem bržčas hotel povedati, naj se čimprej vrneva.
Večkrat pomisliva nanj in obujava prijetne spomine ti-stega prvega, nepozabnega torka. Želiva si, da bi bilo veliko otrok, ki bi hoteli po-magati starejšim, saj se bodo sčasoma tudi oni postarali in hrepeneli po pomoči in bliži-ni mladih.
Nejka Kolbl, <creator>Helena Rupnik</creator>, 7. b OS MAJDA VRHOVNIK