VERGERIJ PRIZOR IZ PRVEGA DELA MIRAN J A R C Veianda v vili pri Vergeriju. Zvezdna noč. Iz radioaparata na steni zvoki jazzbanda. Andrej Vergerij, tridesetletnik, stoji na balkonu, zroč v pokrajino. Vstopi služkinja, ki pobere z mize prazne skodelice, čase in steklenice, košarico s pecivom in sadjem, čez nekaj trenutkov vstopi iz sobe na levi Ines, Vergerijeva žena, ogrnjena z rožnato haljo. Stopi k cvetlični mizici in prestavi vazo. Stopi k mizici z odprtimi albumi, jih zapre in uredi. Pobere osut cvet na tleh in ga vrže v košaro za papir. Popravi prt na mizi, preobrne blazino v naslanjaču. Potem vzame iz škatlice cigareto in si jo prižge. Zapre radio in stopi k Andreju. Vergerij se zgane in se okrene k nji. Vergerij: Odšli so. Vendar že. Ves čas sem čakal nestrpno, kdaj ntone voz za gozdom. Vozniku sem naročil, naj se speši. Tako ne bodo zamudili vlaka — Ines: In kaj, če zamude? Pa k nam nazaj spet! S profesorjem Kalanom bosta znova prisedla k šahu. In njegova žena in nje sestrična in ravnatelj Traven... Vesela družba!-------Kaj si ves teman? Vergerij: Če zamude ? Nikar! Nazaj jih kličeš ? Saj res, kot da ti je že žal po njih. kot da si jih nalašč zadrževala, da bi odšli prepozno, da bi ostali vso noč še tu, še jutri, še ves teden. Kako si stregla jim, kako kramljala razvneto, živo, kot sproščena ječe. O, Ines, to samo iz gostoljubja? Hinavsko to, lahkotno gostoljubje! Prepusti tako laž gospem iz krožkov in klubov, praznim modnim klepetuljam, ki v svoje mrzle, dolgočasne sobe, opremljene s potvorjenim pohištvom, postavljajo potvorjene ljudi. Ines: Andrej, kaj ti je vendar? Kaj je v tebi? Ves mrk in moten ... Vergerij: Ines, se mar čudiš? Res, čudiš se. Seveda. Kaj sem sanjal... Česa zahtevam... O, ti davna Ines! J64 Ines: Andrej, Andrej... Kako zabaven si! Ti pustež, ali te zares ni sram? Moj Bog, molčiš? Kaj se je pač zgodilo? Po teh dveh dneh izletov in kramljanja v veseli družbi res odličnih gostov: kje najdeš bolj prikupnega vseznalca kot sta profesor in — njegova žena, zgovorna, tenkočutna svetovijanka — in nje sestrična Asta, nagajivka, umetnica v vseh športih, živo srebro... in pa ravnatelj Traven, svetski romar, jahač, plesač, v vseh tekmah zmagovalec... V e r g e r i j: In kaj še? Ines: Po teh dveh dneh vedrine, smeha, sonca tako sem oživela... spet kot včasih, ko z bratom sva zahajala na plese, z domačimi v obmorska letovišča, v Italijo, v Pariz, brezdomka srečna. Ah, pusti mi spomine! Česa hočem? Ne, to je bilo. Toda le odseve še kličem, saj so skromni in ponižni. Samo odseve! Tiho sem prosila — ti nisi čutil. Nisi niti slutil, kajne, Andrej? Kako sem res vsa smešna. Da, smešna zate, ki si ves mogočen v kraljestvu ledenikov ... Vergerij: Nehaj, Ines! Ines: Saj vem, Andrej! A ti ? Si vedel zame ? Tri mesece sva skupaj. Si dosanjal idilo, kot si želel, v tej samoti? Vergerij: Nikar ne drami teh lepot najtišjih iz časov najinih daljinskih srečanj, v tej uri, ko sem sebi čudno tuj, ko da ta dom ni najin mladi dom, ko da sem gost pri neki lepi tujki... — In tudi ti si sebe zapustila! Ines: O, tudi jaz sem sebe zapustila! A zdaj se vračam k sebi kakor k bregu. Že dolgo vabila sem naše goste, zdaj pa, ko so prišli, vsi tako sveži... Vergerij: Kako? Ti... Ti si jih vabila? A meni si dejala, da so sami želeli k nama v goste — Ines, kako si rekla... kaj si se zarekla! Ines: Pa bodi. Jaz sem jih vabila res. In stiha mislila sem, da i tebe bo razvedrila družba. Obljubili so, da še češče pridejo v obiske in midva v mesto k njim. Tako kesneje bi se sestajali v izbranem krožku, prirejali zabavne bi večere, povabijali odličnejše meščane, umetnike, veljake in vodnike. Tako sem davno že namerjala. Vergerij: In vse te tedne najine samote si čakala skrivaj, kedaj soglasje preplaviš s hruščem tujega sveta? Tako si zdaj se mi razkrila, Ines? Ines: Razkrila? Ne! Le ti me nisi čutil. Iz sebe si me gledal samol jubno... Vergerij: Ker mislil sem, da samol jub je moje je tudi tvoje ... Ines: O, in snoči, danes, še pred odhodom gostov nisi skrival nevolje in prezira. Skop v besedah si jim govoril skoro «da» in «ne». V mislih drugod. Kaj vse sem pretrpela zaradi tega tvojega vedenja. Igral si jim namišljeno bolezen. O, kaj si neki mislijo o tebi? Vergerij: Pa naj si mislijo, da sem nevljuden. Ines: O, saj so te pregledali do dna! O, sram me je! Tako se vede tisti, ki je izšel iz množice. Ta mrkost izraz je sužnjev in najemnikov, zagrenjencev, ki ljubijo le mrak, ki mržnja jim razplameni poglede, ki smeh sovražijo kot dar izbrancev. Še vedno nisi se otresel spon. Še vedno nisi tu se udomačil, na mojem domu ... Vergerij: Pa čigav je dom? Ni najin? Moj in tvoj! Bodiva eno, bodiva zase svet, sva zaželela, ki vanj ne bo imel dostopa nihče od tvojih. Rešil sem te zase, zate! Kako mi vračaš mojo silno sanjo? O, tisti svet, ki meniš, da je sužnjev, zagrenjencev in mračnežev domovjej o, tisti svet je mene dal, poslal da te osvobodim iz tvoje ječe! Kaj nisem jaz bil, ki sem z eno kretnjo ustavil plaz prevaranih in gladnih robotov, navalečih na tovarno ? Ustavil plaz sem, rešil tebi svojce, ne morda, da priznal bi pravo družbi meščanov, ne, a le, da bi preprečil nesmiselno nasilje besnih množic, in ker sem zate trepetal, o Ines! Ti si bila edina svetla nada, da še ni mrtev človek pod navlako privzetih in posnetih običajev, razrednih dogem in oblik družabnih, ki so le oporišče nesvobodnih. Ti praviš, da sem iz rodu mrzečih in iz rodu, ki ne pozna smehljajev? Ne, tudi jaz sem daleč proč od tistih, ki čredi jo se iz slabosti, tolpe, poslušne vetrnjaškemu brezdomcu. Ines: Andrej, Andrej! Ko te tako poslušam, ti vbogi, kaj storim naj, da bo prav? Vročičen ves se razplamtevaš v sanje, ki bodo se nekoč razblinile. Kako sem te hotela prisvojiti! O, prvič, ko si mi prekrižal pot kot sel iz nekih daljnih, tajnih carstev, s pogledom, ki izseval je skrivnosti, tedaj sem vedela: s teboj, s teboj! Kako sem zbala se, da mi vzemo te, kako sem z domom se borila zate, kako si bil takrat ves le z menoj! Vergerij: Ines, Ines! Zdaj spet si tista davna, ki sem ugledal jo ujeto v gradu lažnivih udvorljivcev in trgovcev, pismarjev posnemalskih, mladih starcev, o stokrat bolj nesrečna kot poslednji skitalec, kajti ta živi v svobodi, a tebi so zastrupljali srce! In zdaj pozabljaš najine obljube? Pozabljaš najin beg, želiš si znova nazaj v ujetništvo in vabiš v goste čuvarje starega sveta gonobe? Kako? Svetišče najine tišine naj bo odprto zankarjem nečistim, spletkarjem, licemerom in lizunom? Ta najin hram sva presojila v pesem. In ti in jaz in jaz in ti... in nihče več drugi kakor moje skrite sanje! Ines: O, tvoje skrite sanje. Jaz jih nočem, mrzim jih te zločešče spremljevalke, ki ti pripravljajo pogubo ... Vergerij: Ines! Še ti me hočeš odtujiti sebi! In mar ne veš, da sem se vdal puščavstvu samo, da še čistejši bi dozorel za tisto svoje veliko dejanje, ki duše bo osončilo s svobodo. Ines: O, bedni! Kaj te niso zatajili vsi tvoji, ki si spremljal jih z besedo in z mislijo in s čustvom! Nespravljivi se te ogibljejo zaradi mene kot izdajalca, ki se je meščanstvu prodal samo, ker vstopil si v moj dom. Ti sanjaš o nevidni družbi bratov in sester po vsej zemlji — lepa pesem — in kličeš srečo slehernemu domu, na naju pa pozabljaš. Nimaš sile, da bi ohranil najin hram lepoti, kako tedaj boš zgradil hram miljonom? Vergerij: O, Ines, kaj v globinah mojih dramiš zlovešče dvome, ki sem jih uspaval? ... Ines: Ker več ne morem zamolčati groze, ki sklanja zadnje čase se nad mano. Zle slutnje vstajajo mi, mnogi znaki mi pričajo, da se ne varam, bedna. 168 Opuščaš delo, naročila vračaš, živiva le od moje dediščine. Doklej? Moj Bog! Nekoč se prebudiš kot po bolezni. A, če bo prepozno...! Vergerij: O, žena, težke tvoje so besede! Kaj sem res sam, brezdomec sred noči? Ines: Zavračaš roko, ki te je sprejela. Če nočeš, nisi sam ... Vergerij: Ni moja volja! Ines: Čigava? Moja ? Vergerij: O, to je skrivnost! Ines: Ah, spet besede! Z mislimi omrežen, ne čutiš več nagonsko, kod in kam. Res več ne vidiš? Čuj: moj svet te kliče, moj dom, sorodniki, prijatelji... A ti zavračaš vse. Sen bo dosanjan, zbudiva se osamljena med svetom, tedaj, tedaj... Vergerij: Mrzim ta svet! Ines: In vendar si ga poželel, ko izbral si mene. Poželel si, četudi ne priznaš mi, nagonsko kakor potnik sred noči si zaželi domačega ognjišča. Vergerij: Kam segla si s pogledom v mojo dušo preteklosti? Kot da so se zganili nemiri mojih davnih, mladih let... Ines: In ti še vedno nisi se ustavil ? Kje je tvoj breg? Sem mar ti le trenutna gostiteljica? Vergerij: Ah, ne žali naju! Ines: Tedaj, Andrej! O, kaj ti naj povem? Mar čakaš, da pograbi te vrtinec usodnih zapletijajev? Kaj ne vidiš, da vsa dežela zdaj molči, ugnana po volji Enega? -Kaj hočeš zdaj? Z zakonom se zaplesti v blazno borbo? Da boš žigosan, vjet kakor zločinec? Vergerij: Ne kot zločinec! Ines: Ali boš z besedo opojno, ki je nihče ne posluša, obdaril ljudstvo, ki časti le silo? O, v tebi so nasprotstva! Vergerij: Nehaj, nehaj! Ne kliči mrkih gostov iz noči! Ines: O, v tebi so nasprotstva! Ti si misel, in vse je v tebi misel, in še strast iz misli vre. O, taka črna strast, ne več človeška! In še plamen tvoj ledeno pali in suši! O, dragi! Ah, da se varam! Včasih se tolažim, da gledam kakor mrzličen bolnik. Ne, saj si dober, saj si moj... Andrej! Prebudi se v človeka in prisluhni svojemu srcu. O, srce ne laže. Le misel laže. Misel ugonablja in okamenja. Človek brez srca! Vergerij: Ne buri se! To vse je le privid in trudna sva od te premočne luči, najine sreče nenavajena. Pustiva, jutri že pozabiva na ta večer ... pa bova spet otroka, obsevana s smehljajem sanjskih žari j. Že pozno je. Ti moraš zdaj k počitku. Ines: In ti? Vergerij: Saj pridem kmalu za teboj. Ines: Andrej! Vergerij: Nestrpna! Ines (Odhaja): O, nepoboljšljivi! Vergerij: Samo za hip me pusti samega da se sprostim vseh teh dušečih misli. Boš videla, ves veder se ti vrnem. Ne daš roke? Ines: Za kazen! (Odide na levo.) VeTgerij obstane pri cvetlični mizici. Odpre album in lista zamišljeno. Seže po roži, jo zavzeto opazuje in utrga cvet. Vergerij (sam)• Kara? Česa hočem? Vsepovsod. Nikjer. V tem domu pravljičnem sem zgolj brezdomec. 170 Nazaj ni poti. Poti ni naprej. In vendar skrito znamenje: nemir prežeče mi šepeče, da ni konca, ni konca še. Soba se počasi ogrinja v modro svetlobo. Kot da se nekdo tihotapsko bliža, ki ga poznam in vendar ne poznam. Kedaj sem že doživel to tesnobo, znanilko tajnega obiskovalca? O, kruti tujec, ki mi trgaš mir! (Konec prih.) LENIN ALBIN PREPELUH (Nadaljevanje in konec.) ed tem se je v Rusiji na novo zbirala socialna demokracija, ki se je razbila ob poraženi revoluciji leta 1905. To obnavljanje je trajalo več let in šele leta 1912. je bilo končano za silo. Toda stari spor med boljševiki in menjševiki se je nadaljeval z nezmanjšano brezobzirnostjo. Bil je viden tudi iz obeh petrograjskih dnevnikov «Pravde» (boljše-viška) in «Luči» (menjševiška). Končno se je prenesel še v četrto Dumo. Da bi imel s propagando in organizacijo boljševikov v Rusiji boljše in hitrejše zveze, se je Lenin leta 1912. preselil v Krakov, v avstrijsko Galicijo, kjer je odslej bila centrala delavskega revolucionarnega gibanja v Rusiji. Iz Krakova je Lenin laže vodil svojo publicistično propagando v petrograjski «Pravdi», tu je mogel pogosteje govoriti s člani boljševiške frakcije v Dumi. Ko je izbruhnila leta 1914. svetovna vojna, kateri je sledil duhovni polom druge internacionale in nemški «Burgfrieden», je izgubil trenutno tudi Lenin svoje tajne zveze z Rusijo. Več mesecev je preteklo, preden je mogel spregovoriti. Ko je izpre-govoril, je trdil, da je nemškemu «Burgfriedenu» sledil drugi v Franciji, a tretji v Rusiji. Tu so se reakcionarnim «črnim stot-nijam» pridružili najprej liberalci, njim so sledili ostanki «narod-nikovcev», končno pa še znanstvenik Plehanov in ruski anarhistični teoretik knez Krapotkin. Vsi iz mržnje do Nemcev. V Dumi so sicer tudi menjševiki glasovali poleg maloštevilnih boljševikov proti vojnim kreditom, toda menjševiki se niso odrekli sodelovanju v industrijskih vojnih komitejih. Takratni predsednik i?i pred poslušalci srednjih meščanskih slojev z melodramatičnim in sentimentalnim okusom. Realistična struja v španskem slovstvu danes še nikakor ni zaključena. Pisatelji in posnemovalci, kakor Jo se Maria Ga-briel y Galan («Castellanos»), Ricardo Leon («Casta de hidalgos»), Alejandro Perez-Lugin («La Časa de Troya») itd., ki računajo na široko publiko, še vedno pišejo romane v okusu Valere, Perede, Valdesa ter fabricirajo drame a la Eche-garay. Poleg te struje pa teče vzporedno še druga, živejša, uni-verzalnejša, modernejša, ki ji pripadajo borbeni aktivisti Gani-vet, Unamuno, Azorin, Rod6, Ortega y Gasset, na-turalisti Pio Baroja, Blanco-Fombona, G6mez-Ca-r i 11 o, Perez de Ayala, Blasco Ibanez, Perez Galdos, FeliTrigo ter simbolisti in parnasovci AntonioinManuel Machado, Juan Ramon Jimenez, Francesco V i 11 a -espesa, Valle-Inclan itd. Realistična literatura bo danes zanimala le bolj hispanista, a zadnja, ki datira od leta 1898. dalje. vsakega evropskega človeka, ki ima čut in veselje za literaturo. (Konec prih.) VE R G E R I J MIRAN J A R C (KonecJ Soba se je medtem stemnila. Čez ograjo pri balkonu se je tiho zavihtel Mož v črni halji. Obstal je nekaj korakov pred Vergerijem, ki se mu je ves prepaden sunkovito umaknil. Nemo se gledata nekaj trenutkov. Vergerij: Kdo ste ? Vi! Česa hočete! ... Mož (smehljaje): Ne boj se! Vergerij: Ta glas! Mož: Iz groba nisem. Na roko ... Vergerij: Kako je mrzla! (Se spet odmakne). Mož: Praviš. Vergerij: Kot prikazen. Mož: Prikazen zate ? Vergerij: Kdo ste vendar? Mož (suhotno): Jaz! Vergerij: Kdo jaz? Mož: Jaz kakor ti... Vergerij: Hudič! Mož: To tudi, če ti si bog! 233 Vergerij: Odkdaj sva si tak blizu, prijatelj, da me tikate? Mož: Od vekov se spremljava, zdaj družno zdaj vsak zase. Vergerij: Dovolj mi je te nočne maškerade! Mož: I meni! Prav zato sem prišel k tebi. Vergerij: Blaznite! Ne naprej! Mož: Prijatelj, mirno! Jaz ne blaznim, a drugi poblazne, če se odzovem njihovim vabilom! Ljudje zares so čudna, smešna bitja, zgnetena iz prsti po božji volji, vsak zase majhen bog, vladar — tiran, drug drugemu sodniki in ječarji, a kadar jim trpljenje izbiča kri zatečejo v obupu se k Razumu! O, kri, izvor prasla, počelo smrti, vir hrepenenja, ki je le podtalna živalska sla. Ljubezen in sovraštvo: kri, sama kri! In le v trenutkih redkih se človek razprostre kot bel sijaj Razuma! Bel sijaj, polarno mrzel. Razum, neskončna severna planjava brez vrhov, ravna, mirujoča, večna. Vergerij (kot v snu): Kedaj že čul sem ta odmev onstranstva? Mož: Ledene večnosti sem sel nesmrtni. Od tam, kjer ni radosti ne bolesti, od tam, kjer človek nima več imena ne svoje volje. Vsakdo: le število, samo kolesce v veličastnem stroju. Si že izbrisal blazno silni sen iz davnega spomina? Spet sem prišel da te predramim. Kaj si onemogel? Vergerij: O, ti si, ti, poznam te ... ti si, Kern! Mož: Spoznal si me! Vergerij: O, Kern, drug skrivnostni. Očitnik neizprosni! Mož: Blagovestnik in tolažnik tvoj! Vergerij: Ni mi do tolažbe! 254 Mož: Zakaj prikrivaš svojo onemoglost ? Vergerij (ponosito): Veš za dejanja moja?! Mož: Za izdajstvo in za predajo tvojo vem ... Vergerij: Izdajstvo? Mar nisem jaz prebudil množice, jih razviharil na upor in dvignil te črne čete v borbo za pravico? Tovarna se je vdala ... Mož: Kaj prikrivaš! Pred zadnjo zmago si obstal in klonil. O, kaj mi lažeš! Vsepovsod te spremljam, v srce ti vidim, v tebi sem kot duh. Priznaj, priznaj! Kaj nisi jih zapustil prevarane robote in se vselil za mizo gospodarjem in odmaknil obsodbe dan za jalovo plačilo! Vergerij: Ne za plačilo! Mož: Ni ti dal tovarnar za ženo svoje hčere? Kaj trepečeš? Vergerij: O, molči! Mož: Kaj tajiš! Za to plačilo... Vergerij: Ne za plačilo, temveč za spoznanje! In to spoznanje globlje je od tvojih ukazov... Mož: To spoznanje . .. Vergerij: Je ločitev! Ti svet deliš v dva tabora: v tlačane in gospodarje, v koče in palače. A jaz poznam dva druga tabora: občestvo živih in grobišče mrtvih, ne ločena po znakih otipljivih, po licu, po imenu, bivališču, ne, ne, samo srce je tu merilo, le srčna slutnja ve, kje je življenje in kje je smrt... Občestvo živih, krog izbrancev svetih, raztresenih po petih kontinentih, žarečih kot svetiljniki samotni v vesoljno noč. kedaj si razdele plen gospodarjev? Sirove črne sile! Tvoji hlapci in gospodarji sličijo si v zverstvih! En sam lepoten sen, en sam dih zvoka, ki te zamakne za trenutek v onkraj, je vreden, da izkrvave milijoni ogabnih sužnjev! Mož: Ves goriš v viharju! Si vse povedal? Govoriti znaš. O, škoda tebe! S takim žarom braniš privid, ki si izsanjal si ga sam v samotolažbo, da si opravičiš bojazen pred poslednjim razodetjem. Kakor tekač si, ki se v silnem diru ustavil je nenadoma pred jarkom, plavač si, ki želi nazaj si k bregu, čeprav je že preplaval vse vrtince, a se boji na drugi breg pristati. «Občestvo živih, hrepenenje, sonce, drevo v zelenju» to so prispodobe, ki ž njimi zakrinkuješ svoje domstvo v meščanstva varnem zavetišču! — — Kot trubadur in svečenik najeti izmišljaš ostroumne opravičbe za družbo, ki ji služiš. O, sramota, tak duh, ki se nekoč je že oprostil, se znova prostovoljno vrača v ječo! Kaj nisi davno že po meni videl silne bodočnosti v trenutku jasnem, podobe zemlje, ki jo je preustvaril zavestni človek! Zavestni človek: čist, svetel, umerjen kot stroj! Ne več igrača blodnih sil, ne več ujet med soncem in zemljo, med večnostjo in časom, ne več smrtnik! Ne več otrok prirode kot žival. O, človek se bo z blazno smelim skokom pognal na drugi breg, kjer ni več stvarstva (te glupe igre nekega boga, ki šali se s človekom sladostrastno, zastrupljajoč ga z godbo, s plesom, s sanjo, navdajajoč ga s strahom in zavzetjem). O, tam ni stvarstva, rojstva ni, ne smrti! 237 Tam je izraz edini le brnenje mašin, ki ž njimi smo ugnali stvarstvo. Mehanika — edini zakonik! Ti si z boječo slutnjo se približal bodočnosti. Nazaj se več ne vrneš! Blagruj se za to veliko poslanstvo! Vergerij (zavzeto): O, tajnovestnik moj, strašno je v meni! Mož: Vergerij! Vergerij: Kern! Mož: Eno sva v tej uri! Zavedi se, spreglej, Vergerij — bog! (Začuje se) Zbor: Povedi nas iz ječe črne, napoji nas z nebeško zarjo, kedaj umi ješ nas trpljenja, krvi in solz, Gospod nevidni? (Začuje se iz radia: jazzband.) (Spet) Zbor: O, kje si, naš ukazovalec, ki tehtaš nas in meriš strogo, poglej nas milostno in reši usode strašne nas, Gospod! Mož: Tvoj čas je prišel! Pojdiva, Vergerij! (Z osredotočenim pogledom se mu približa in ga prime za roko.! Vergerij (kot mesečnik. Ves vztrepeta in se izvije Možu. Kot blazen krikne): Ines! Ines! Ob tem kriku se soba stemni. Mož izgine kot prikazen. Nekaj trenutkov nato spet vse kakor pred prihodom Moža. Vergerij onesveščen v naslanjaču. Pravkar je vstopila Ines. Ines: Andrej! Si klical ? (Ko ga zagleda): Bog! Kaj je s teboj? Vergerij (se prebuja): Ah, Ines! (Ves zavzet jo gleda proseče. Vzame njeno roko in si jo pritisne k čelu.) Ines: Kako si mrzel! Andrej! Andrej! Bled si kakor smrt! Vergerij (vstane): O, žena — življenje! Ines: Kaj ti je, Andrej?! Vergerij (nemirno): So prosta desetletja? Ali sem te poklical? Ne vem, prav nič ne vem. Slabo mi je! Ines: Komaj nekaj minut je prešlo, kar sva se ločila. Ali je bila plašna skrb zate, ali je bil morda 238 res tvoj klic,—ne vem—prišla sem. Ves si vročičen. Andrej, bolan si! V e r g e r i j: Samo nekaj minut je preteklo, praviš? Ines: Ah, ti moj ubogi! Vergerij: O, Ines! Tvoja topla bela roka! Angel življenja! kličem te, kakor kdor se potaplja v blaznost! Ines, žena sončna! Vsa moja! Vsa moja! (Vročično se je oklene.) NOŽ NOVELETA. - MAKSO šNUDERL loba, nestvor s tisočerimi glavami, stara kakor človeški rod, s tipalkami polipa v sleherni duši. Vali se iz roda v rod, iz stoletja v stoletje, iz večnosti v večnost. Vsa volja zoper njo pa je kakor roža, ki se bohotno vzpne po solncu. Prvi dih zlobe ji ospe cvetne liste in stre cvetne čase, da ostane grm gol in brez sadu. Ko je bil imenovan, so mu poverili posel preiskovalnega sodnika. Izvrševal je svoj poklic z vso mladostjo in z vsem pogonom njenih svežih sil. Ko je trudoma od vseh strani razsvetlil hudodelstvo, se je obrnil k človeku. Govoril mu je, prigovarjal, dopovedoval, ga prepričeval in pregovarjal. Človek je kradel. Zakaj si, mož, segel po tuji lastnini, z eno samo kretnjo prisvajajoč svoji koristi to, kar je poštena in žuljeva roka zgradila z muko znoja in odpovedi in obžarila s čarom veselega hrepenenja? Ali je izbruhnil v tebi temni nagon ocetov-galeotov ali mater-prostitutk? Ali Kajnova dediščina nečiste krvi, hlepeče po zlobi in hudobiji ? Ali si bil mar lačen ob zaprtih, gluhih vratih, zaman nudeč svojo silo v delovni dan? Človek je moril. Od dejanja samega, veletoka, ki je bregove prestopil, vodi struga nazaj k izvirku. Veletoki strpinčenih duš, izmučenih možgan, do vseh tajen poglobljenih odpovedi, izbruhanih preko bregov; reke razočaranj, prevaran j, spoznanj; potoki strahu, trepetanj, krikov, prošenj in rotenj na golih kolenih do krvavih pen okrog ust; žuboreče struge molčečega pričakovanja, nevere v zmoto, sive skrbi in lahne bojazni; izvirek, kapljajoč v skalnata tla ko solza, ko prva, prva solza... O človek, ti si moril! Prva solza je morila ... 239