Zbornik gozdarstva in-lesarstva, Ljubljana, 30, 1987, str. 125-139 Oxf. 903:624 RAZVOJ GOZDNOGOSPODARSKEGA NAČRTOV ANJA KOT PROBLEM PREMAGOVANJA SPOZNAVNO-PSIHOLOŠKIH OVIR Franc GAŠPERŠIČ* Izvleček: Avtor obravnava naloge gozdnogospodarskega načrtovanja pri razvojni preobrazbi gospo- darjenja z gozdovi v Sloveniji. Razvoj na področju gozdnogospodarskega načrtovanja vidi v premagovanju dveh spoznavno-psiholoških ovir. Predstavljata ju mehanistično gledanje na gozd in „uradniški ščit" nad gozdnogospodarskim načrtovanjem. THE DEVELOPMENT OF FOREST MANAGEMENT PLANNING AS A PROBLEM OF TRYING TO OVERCOME THE COMPREHENSIVE PSYCHOLOGICAL HINDRANCES Franc GAŠPERŠIČ* Abstract: The author discusses the tasks of forest management planning in the development change of forest management in Slovenia. He sees development in the field of forest management plan- ning in overcoming two comprehensive psychological hindrances - (1) the mechanistic ap- proach to forestry, and (2) the administrative shield over forest management planning. * dr. Franc GAŠPERŠIČ, dipl. inž. gozd., red. prof., Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83 / YU. 125 l. NALOGE GOZDNOGOSPODARSKEGA NAČRTOV ANJA V RAZVOJNI PREOBRAZBI GOSPODARJENJA Z GOZDOVI V SLOVENIJI Da bi spoznali imperative za razvoj gozdnogospodarskega načrtovanja, moramo pregledati njegov več kot dvestoletni razvoj v Srednji Evropi. Slovenija sodi v tem pogledu nedvomno med dežele z najdaljšo tradicijo. Ko razmišljamo o dosedanjem urejanju gozdov, je treba poudariti usodno dejstvo, da je urejanje gozdov nastalo in se razvijalo kot inštrument državne zakonodaje pri tedanjem ravnanju z gozdovi. Zaradi stisk pri oskrbi z lesom in hudih naravnih nesreč, ki so sledile takratnemu brezobzirnemu izkoriščanju gozdov, so bili vladarji posameznih evropskih dežel pri- siljeni z dekreti in gozdnimi redi neposredno poseči v takratno ravnanje z gozdom. Pod vplivom naglega razvoja naravoslovnih znanosti je v 18. stoletju dozorelo pre- prosto spoznanje, da gozd ni rudnik, ampak obnovljiv (živ) naravni vir. Na tem spoznanju je nastalo načelo trajnosti, ki je postalo temeljna idejna podlaga za razvoj gozdnogospodarskega načrtovanja. Že na začetku prejšnjega stoletja sta Hartig in Cotta izdelala prve metode dolgoročnega načrtovanja sečenj v gozdovih, v skladu z načelom trajnosti. Kmalu zatem sta Hundeshagen in Hayer razvila poseben pripo- moček za načrtovanje trajnosti donosov lesa, tako imenovani model „ normalnega gozda". Gozdarstvo je torej pionir v načrtovanju. Pred 200 leti razen vojske ni nihče razmišljal o načrtovanju, kaj šele o dolgoročnem Vodilna zamisel v začetnem urejanju gozdov je zgolj urejanje trajnosti donosov le- sa. Za nadaljnji razvoj urejanja gozdov in znanosti o gospodarjenju z gozdovi je usodno, da so ta prva spoznanja nastala s posnemanjem zgledov v kmetijstvu (po- ljedelstvu). Če se tega zavedamo ali ne, je ta miselnost še zmeraj ena od ovir, da se urejanje gozdov ne more razviti v sodobno sredstvo za usmerjanje razvoja gozdov in reševanja številnih razvojnih problemov. Šele proti koncu preteklega stoletja so na podlagi razvoja biologije gozda spoznali, da je prava podlaga za trajno in opti- malno proizvodnjo lesa v biološki zgradbi gozda, tj. v harmoniji delovanja njegovih naravnih mehanizmov. K. Gayer je ob tem spoznanju takrat zapisal: ,,Skrivnost gozdne proizvodnje je v harmoniji v gozdu delujočih stt:" (Po BIOLLEYU 1923 .). To spoznanje pomeni začetek pravega gospodarjenja z gozdovi. Na tej razvojni stopnji gospodarjenja z gozdovi se na prelomu tega stoletju pojavi H. Biolley s svo- jo zamislijo o kontrolni metodi. Ta pomeni revolucionaren prelom z dotedanjim na- činom razmišljanja v urejanju gozdov. Nedvomno je bil to velik izziv ne le urejanju gozdov, ampak razvoju gozdarske znanosti sploh. Revolucionarnost „kontrolne metode" je v spoznanstvenem načinu obravnavanja. Spoznanstveni pristop je prvi pogoj za razvoj resničnega načrtovanja proizvodnje v gozdu. Doslej prevladujoče načrtovanje etata (kot žetve v kmetijstvu) pa dobi povsem podrejeno vlogo kvantifi- ciranja. Vsiljuje se vprašanje: Zakaj se napredna misel kontrolne metode v gozdno- gospodarskem načrtovanju ni bolje uveljavila? O tem več kasneje. Kako trdovratna je bila stara, iz kmetijstva prevzeta mehanicistična miselnost v ure- janju gozdov, dokazujejo številni učbeniki s tega področja, ki so v zamejstvu in pri nas izšli po drugi svetovni vojni. V njih so metode urejanja gozdov še zmeraj obrav- 126 navane kot metode določanja etata. Prav nesmiselno je pričakovati, da bomo zdaj- šnje zelo celostne probleme pri gospodarjenju z gozdovi lahko reševali z metodami, ki sodijo v zgodovino. Naloga urejanja gozdov v Sloveniji v povojnem obdobju je bila skoraj dobesedno v naslednjem: ,,Urediti gozdni prostor, ugotoviti gozdne fonde in določiti etat." To je bilo za prva povojna leta urejanja gozdov nedvomno veliko, ne pa dovolj. Prav pre- senetljivo je, kako se je zakoreninil model gozdnogospodarskega načrta kot inven- ture stanja gozdov s predpisanim etatom. Kar pomislimo, koliko prostora je v naših načrtih namenjeno opisovanju stanja, in kako malo tistemu, kar naj bo, tj. zamisli prihodnjega razvoja. Gozdnogospodarsko načrtovanje mora prevzeti eno ključnih vlog v razvojni preobrazbi gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. Naloge gozdnogo- spodarskega načrtovanja v tej vlogi so zelo celostne in zahtevne zaradi: izredne pestrosti in zapletenosti biološkega proizvodnega procesa; velike prostorske razprostranjenosti gozdov in raznolikosti družbenih razmer, ki vplivajo na gospodarjenje z gozdovi (še prav posebno z zasebnimi gozdovi); dolgoročnosti gozdne proizvodnje in večnamenske vloge gozdov; neločljive povezanosti biološkega proizvodnega procesa z delovnim procesom v gozdu. Naraščajoče „umiranje" in hiranje gozdov takšno vlogo gozdno-gospodarskega na- črtovanja še stopnjuje. Staro urejanje gozdov v svoji teoriji in metodah očitno nima te moči. Pod preobrazbo urejanja gozdov v sodobno gozdnogospodarsko načrto­ v!lnje moramo zato razumeti predvsem razvoj njegovih kognitivnih in kreativnih funkcij. Za razvoj ustvarjalnega gozdnogospodarskega načrtovanja sta bili in sta še zelo usodni predvsem dve „spoznavno-psihološki oviri": 1. Mehanistični* način gledanja na gozd, ki smo ga že ob nastanku urejanja goz- dov pred dobrimi 200 leti prevzeli s posnemanjem zgledov iz kmetijstva. 2. ,,Uradniški ščit" nad urejanjem gozdov. Spoznavno-psihološke ovire imajo po Kedrovu (KEDROV 1987) dvojno vlogo na razvojni poti ustvarjalnega razmišljanja, najprej pozitivno (progresivno), nato pa zaviralno. Tako je tudi v našem primeru. Nedvomno je, da so izkušnje iz kmetijstva in zakonodaja imele zelo pozitivno vlogo na začetni stopnji razvoja gospodarjenja z gozdovi, kasneje pa so postale „spoznavno-psihološka" ovira (prevladujoča zami- sel) v nadaljnjem razvoju ustvarjalne misli. Razvoj sodobnega gozdnogospodarskega načrtovanja je zelo odvisen od premago- vanja teh dveh spoznavno-psiholoških ovir. Na imperative prihodnjega razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja je mogoče pokazati le tedaj, ko povsem jasno 127 vidimo njegove naloge v prihodnosti. Naloga gozdnogospodarskega načrtovanja je, široko gledano, uresničevanje načela trajnosti. Bistvo tega načela je v težnji po rav- novesju med človekovimi (družbenimi) potrebami in naravnimi možnostmi, med ekonomsko in ekološko rabo gozda, med družbenim razvojem in specifično naravo gozda. Gre očitno za vzdrževanje dinamičnih ravnovesij, saj se obseg in sestava družbenih potreb v odnosu do gozda nenehno spreminjata, spreminjajo se tudi na- ravne razmere v gozdu, pogosto se zelo naglo poslabšujejo. če so cilji nezahtevni, je stanje te relativne stabilnosti (trajnosti) prej doseženo, zelo težko pa ga dosežemo na ravni zahtevnih gozdnogospodarskih ciljev, in takrat, ko imamo opravka z biološko prizadetim (nestabilnim) oziroma „bolnim gozdom". V skrajnem primeru smo celo v položaju, da se bojujemo zgolj za obstanek (ohranitev) gozdov. V tako opredeljeni nalogi sta za razmišljanje o vsebini prihodnjega gozdnogospo- darskega načrtovanja temeljnega pomena naslednja vidika: * Mehanični materializem - ena izmed razvojnih stopenj materializma, ki skuša vse naravne procese razložiti z mehaničnimi in fizikalno-kemičnimi zakoni. naglo naraščanje družbenih potreb do gozdov, z zahtevo po polifunkcionalno zasnovanem gospodarjenju z gozdovi; naraščanje deleža bioekološko prizadetih oziroma bolnih gozdov, z zahtevo po skrbnejši obravnavi pri načrtovanju in nato pri gospodarjenju z gozdovi. Imeti opravka s stabilnim, zdravim gozdom, ali pa z bolnim je seveda nekaj povsem drugega. Da bi to razliko dojeli, je treba upoštevati, da je gozd živa tvorba. Pojem bolan, oziroma nestabilen gozd, je tu mišljen v širokem pomenu besede, ki zajema tudi nestabilne zasmrečene, zajelovljene, zabukovljene sestoje (biološko osiromaše- ne ekosisteme) in ne le sestoje z izrazitimi znaki fiziološkega pešanja in propadanja. Pestrost drevesnih vrst je namreč nujen pogoj za harmonično delovanje ustreznih regulacijskih mehanizmov, ki omogočajo vzdrževanje dinamičnih ravnovesij v gozdnih ekosistemih. Gozdnogospodarsko načrtovanje v nekem pomenu lahko pojmujemo tudi kot pro- ces usklajevanja potreb z možnostmi. Prihodnji razvoj kaže v tem pogledu izredno divergentnost, tj. naglo naraščanje družbenih potreb iz gozdov, ob hkratnem slab- šanju njihovega bioekološkega (zdravstvenega) stanja. V uspešnem obvladovanju in premagovanju tega divergentnega razvoja je nedvomno pomembna vloga gozdno- gospodarskega načrtovanja. Da bi gozdarstvo doseglo višjo raven reprodukcije posameznih funkcij gozdov, dru- gače povedano, da bi zadostilo povečanim potrebam družbe, ima na voljo le eno sredstvo: intenziviranje gospodarjenja z gozdovi, drugače povedano, dvig kulture dela z gozdom. Organizirati takšno gospodarjenje z gozdovi je osrednja naloga 128 gozdnogospodarskega načrtovanja. Zato nekateri (MURAHTANOV 1983) ta ko- rak upravičeno imenujejo kar novo epoho v razvoju gozdnogospodarskega načrto­ vanja. 2. INVENTIVNOST GOZDNOGOSPODARSKEGA NAČRTOV ANJA JE TESNO POVEZANA Z RAZVOJEM GOZDA IN NJEGOVEGA DRUŽBENEGA OKOLJA Poskušal bom razmišljati, kako pri razvijanju gozdnogospodarskega načrtovanja obvladati prvo spoznavno-psihološko oviro, tj. zakoreninjen mehanistični način gledanja na gozd. Načrtovati pomeni organizirano razmišljati in odločati o prihodnosti. Bistvo načr­ tovanja je torej zavestno vplivanje na razvoj sistema, ki je predmet načrtovanja. Gre za vnaprejšnje (anticipativno) odločanje o prihodnosti tega sistema, torej za de- javen odnos pri oblikovanju njegove prihodnosti. Uspeh usmerjanja gospodarjenja z gozdovi je zato zelo odvisen od naše sposobnosti predvidevanja. Po tej razlagi je naloga gozdnogospodarskega načrtovanja tesno povezana in soodvisna z razvojem gozda kot sistema in njegovega družbenega okolja. Enako velja tudi za inovacijski proces gozdnogospodarskega načrtovanja - tudi ta je tesno povezan z razvojnim procesom gozda in njegovega okolja. Inventivnost gozdnogospodarskega načrtovanja je v smotrnem (domiselnem) vpli- vanju na ta razvoj, tako da se, kolikor je najbolj mogoče, izrabijo „gratis naravne sile" in procesi v gozdu, pa tudi v njegovem družbenem okolju. Pri sodobnem gozd- nogospodarskem načrtovanju je torej posebna pozornost namenjena razvojnim procesom (življenju) v gozdu in v njegovem družbenem okolju. Nalogo gozdnogospodarskega načrtovanja sem namenoma postavil drugače, tj. v vlogo usmerjanja razvoja sistema, ki je predmet načrtovanja. Tako postavljena na- loga prav izziva nov (drugačen, in ne ustaljen) način razmišljanja; in takšen način je tudi pogoj za premagovanje spoznavno-psiholoških ovir oziroma prevladujočih za- misli v starem urejanju gozdov. Bistvo inventivnosti gozdnogospodarskega načrtovanja je v smotrnem spreminjanju razvoja sistema v želeni razvoj. V ta namen je treba v notranji sestavi sistema in v njegovem okolju identificirati prvine in procese, ki pospešujejo razvoj v skladu z našimi interesi (cilji), in tiste, ki tak razvoj zavirajo (negativni dejavniki, razvojni problemi). 129 S takim prijemom lahko spoznamo: 1. kakšne so naše možnosti za smotrno vplivanje na razvoj sistema; 2. kakšne ukrepe imamo na voljo. Izbrati je treba takšno strategijo usmerjanja razvoja sistema in takšne ukrepe, da kar najbolj izrabimo zakonite procese, ki delujejo v naravi gozda, gozdnega gospo- darstva in v njegovem družbenem okolju. Možnosti za smotrno usmerjanje razvoja so večkrat skrite „globoko v notranjosti", tj. pod pojavi in procesi, ki se jasno kažejo na površini. Inventivnost je v sprožanju in v pospeševanju k ciljem usmerje- nih procesov, ki včasih komaj„ tlijo" ,, v notranjosti sistemov". V tej miselni zvezi se spomnimo starega latinskega izreka, ki pravi: "Zdravnik zdravi, narava ozdravi." Torej, zdravnik le usmeri biološke procese v bolnem organizmu, tako da z njegovo pomočjo v bistvu poskrbijo za ozdravitev ti procesi (narava) sami. V takem postop- ku obvladovanja bolezni se nedvomno izkaže zdravnikova ustvarjalna sposobnost. Na podlagi te analogije lahko trdimo: Ni mogoče govoriti o sodobnem gozdnogo- spodarskem načrtovanju, če le-to ne zajema domiselnosti in ustvarjalnosti kot te- meljnih lastnosti pri usmerjanju razvoja gozdov. S tem je utemeljeno tudi bistvo sodobne zasnove gozdnogospodarskega načrtovanja na načelih dinamičnega usmerjanja (kontrole) procesov oziroma sodobno pojmova- ne zamisli o kontrolni metodi (GAŠPERŠIČ 1979). Zamisel o kontroli združuje kognitivno in ustvarjalno funkcijo. Je sinonim za kibernetični proces upravljanja. Načrtovati gospodarjenje z gozdom pomeni torej usmerjati, tj.,, nadzirati" prihod- nji razvoj, to pa je v bistvu informacijski proces. Ta vidik zasluži prav posebno po- zornost takrat, ko imamo opravka z bolnim in nestabilnim gozdom. V uvodu je bilo poudarjeno, da bo treba v prihodnosti računati z vedno večjim deležem tako ali dru- gače prizadetih in bolnih gozdov. Njihovo usmerjanje v prihodnjem razvoju (gozd- nogospodarsko načrtovanje) je v informacijskem (spoznavnem) pogledu bistveno zahtevnejše, kot če imamo opravka z biološko stabilnim in zdravim gozdom. Po- membna lastnost živih sistemov je, da se s svojo sposobnostjo samoohranitve in sa- moorganizacije upirajo zunanjim entropijskim procesom. Pri obolelih in biološko nestabilnih gozdnih ekosistemih je predvidevanje, kako se bodo ravnali v prihodnje (to je pogoj za odločitve pri gozdnogospodarskem načrtovanju), veliko zahtevnejše. Kadar odpovedujejo notranji uravnalni mehanizmi, so mogoči najrazličnejši raz- vojni procesi, ki so v naprej slabo (težko) predvidljivi. Prihodnje „vedenje bolnega gozda" je manj determinirano, podobno, kot prihodnje vedenje vsakega obolelega organizma. Tu imajo veliko vlogo naključni vplivi, mogoče je marsikaj. Ne glede na to je v razvojnih procesih, ki se pojavljajo v biološko obolelem gozdu, veliko možnosti za racionalno prilagajanje z gozdnogojitvenimi cilji in ukrepi. Gre še zme- 130 raj za veliko možnost prilagajanja, ki je pri praktičnem usmerjanju razvoja „bol- nih gozdov" še zdaleč ne izrabljamo. Biti inventiven in uspešen pomeni prilagoditi gozdnogojitvene cilje in ukrepe „pozi- tivno usmerjenim procesom", uspešno izrabiti te procese. Namesto preudarnega is- kanja specifičnih rešitev in spretnega izrabljanja ponujenih možnosti se tedaj, če imamo opravka z obolelimi in nestabilnimi gozdovi, pogosto zatekamo k „amputi- ranju". Pri načrtovanju (izbiri rešitev za probleme) v nestabilnih in bolnih gozdovih je potrebno bistveno več iznajdljivosti s prožnim prilagajanjem novim okoliščinam in novim problemom. Prav v takih primerih se zelo uveljavi sodobna zasnova gozd- nogospodarskega načrtovanja na načelih dinamičnega usmerjanja (kontrole) proce- sov. Zaradi izredne zapletenosti in slabše determiniranosti obolelih (destabilizira- nih) gozdnih ekosistemov moramo pojmovati celotno ravnanje (ukrepanje) z goz- dom kot nepretrgan poskus. Vsak ukrep v gozdu in odziv nanj pomenita na novo nastalo (ne več isto) okoliščino. Vsako tako okoliščino moramo pred novim ukre- pom razčleniti. Gozdnogospodarsko načrtovanje moramo sprejeti kot večno nedo- končano delo. Gre v bistvu za iteracijski proces, torej, za proces„ neprenehnega uče­ nja" in prilagajanja novim okoliščinam v sistemu in v njegovem okolju. 3. O INVENTIVNEM ODLOČANJU V GOZDNOGOSPODARSKEM NAČRTOVANJU V teoriji vsakega sodobnega planiranja in načrtovanja je zelo pomembna teorija od- ločanja. Načrtovati pomeni namreč odločati, tj. izbirati rešitve problemom. Odlo- čanje v gozdnogospodarskem načrtovanju je posebnost, ki ji ne namenjamo ustrez- ne pozornosti niti v teoriji niti v praksi. Veliko odločitev, s katerimi imamo opravka pri gozdnogospodarskem načrtovanju, sodi med tako imenovana „mehka področja odločanja". številni, zlasti biološki problemi so zaradi številnih sestavin ter njihove medsebojne prepletenosti in spre- menljivosti slabo opredeljeni. Takih problemov ni mogoče reševati rutinsko, pa tudi ne z adaptivnim odločanjem, pri katerem uporabljamo različne metode matematič­ nega programiranja in simulacije na računalnikih. V poštev pride inventivno odlo- čanje, ki temelji na človekovi domiselnosti in iznajdljivosti, tj. na hipotezah in sub- jektivnih procesih človekovega spoznanja, iskanja in poskušanja. Za zapletene pro- bleme smo prisiljeni izbirati rešitve po izkušnjah in intuitivno. Ob širokem strokov- nem in metodološkem znanju so pridobljene izkušnje pogoj za koristne asociacije, za sklepanje po analogiji, pa tudi za sposobnost intuicije. Zaradi takšnega pomena izkušenj v procesu odločanja pri gozdnogospodarskem načrtovanju je nevzdržno, da gozdnogospodarske načrte pogosto sestavljajo začetniki. 131 4. RAZVOJ UREJANJA GOZDOV POD ŠČITOM ZAKONSKE OBVEZNOSTI IZDELA VE GOZDNOGOSPODARSKIH NAČRTOV IN USTVARJALNOST Mehanistično gledanje na gozd in uradniški ščit nad urejanjem gozdov sta „z roko v roki" veliko pripomogla in še prispevata, da se urejanje gozdov ne more preobraziti v ustvarjalno gozdnogospodarsko načrtovanje. Usodno je, da je urejanje gozdov nastalo in se razvijalo kot instrument državne regulative pri ravnanju z gozdovi. Za- to je vedno imelo neko bolj ali manj pasivno vlogo uradniškega preprečevanja nedo- voljenega. Tu moramo videti motive za shematizem in škodljivo poenostavljanje v urejanju gozdov. O tem, kaj se v gozdu sme oziroma ne sme, so v preteklosti odlo- čali: uradnik, državni financar - kameralist, nespreten inšpektor, v nekaterih deželah pa celo policaj. Zahtevali so prav takšno, preprosto (shematično) urejanje gozdov. Veliko tega iz preteklosti se je žal ohranilo vse do danes. Tako globoko je zasidrano v naši miselnosti, da se tega niti ne zavedamo in predstavlja eno odločilnih spoznavno-psiholoških ovir za razvoj sodobnega gozdnogospodarskega načrtova­ nja. Resnično ustvarjalen odnos do gozda je nasprotje uradniški miselnosti; gre za izra- zito dejaven in celo napadalen odnos do prihodnosti, za ustvarjalno reševanje pro- blemov pri gospodarjenju z gozdovi. Za staro urejanje gozdov sta značilni togost in zbirokratiziranost. Izdelava načrtov poteka po uradno izdanih predpisih in navodilih. Vse je predpisano, celo številni obrazci. V starih načrtih lahko najdemo namesto pojma „načrtovani ukrepi" kar oznako „predpis". Pri takšnem urejanju gozdov so namesto za ustvarjalnost zelo plodna tla za najrazličnejši oportunizem, saj je vedno lažje formalno zadostiti pred- pisom, kot pa pametno razmišljati. Za pametno razmišljanje pa vemo, da ni navo- dil. Načrt ni načrt, če ne daje rešitev za temeljne probleme, tako da kljub številnim problemom oportunistično prepušča gospodarjenje z gozdovi ustaljeni praksi. Na- črtovati pomeni odločati (izbirati rešitve) in razumljivo, nekoliko pri tem tudi tvega-. ti. Dokazov za shematizem, zbirokratiziranost in neustvarjalnost stare zasnove ure- janja gozdov je nič koliko. Najbolj viden odziv nanj je bila zamisel o„kontrolni me- todi". V svoji kritiki starega urejanja gozdov je H. Biolley zapisal: ,,Namesto da bi bilo urejanje gozdov sredstvo za doseganje resničnih ciljev gospodarstva, tj. za po- večanje izrabe naravnih proizvajalnih sil, za povečanje prirastka in donosov in s tem sredstvo za doseganje najboljših gospodarskih dosežkov, je postalo samo sebi na- men." (po KNUCHLU 1950) Vsega tega ne bi našteval, če pri našem gozdnogospodarskem načrtovanju še vedno ne bi bolehali za „predpisomanijo in obrazcomanijo". Da bi obrazec vzeli resno in bi pri potrjevanju načrtov lahko ugotavljali, ali so vsi izpolnjeni tako, kot zahtevajo predpisi, so morali biti ti kot sestavni del pravilnika objavljeni celo v Uradnem listu. Kakšen smisel ima uradno predpisovati številne obrazce? Togi predpisi, obrazci in ustvarjalno načrtovanje ne gredo skupaj. 132 V zvezi s predpisi in navodili ter ustvarjalnostjo pri izdelavi gozdnogospodarskih načrtov so zelo zanimiva, predvsem pa aktualna Pipanova razmišljanja izpred 30 let. Vse kaže, da se v tem pogledu še nismo dovolj spremenili, zato bom navedel Pi- panove besede (PIP AN 1958): ,,Iz naših taksatorskih vrst se pogosto slišijo pritožbe in želje za izdelavo čim natanč­ nejših navodil, ki bi določala, kako naj taksatorji ravnajo pri svojem delu. Nekateri si želijo obširen priročnik, ki naj bi jim bil v pomoč v vseh dvomljivih primerih. Od navodil ne smemo pričakovati preveč, ker pač nobena navodila ne morejo zajeti vse raznovrstnosti konkretnih gospodarskih situacij, s katerimi se pri praktičnem delu srečujemo. Zelo bi bilo napačno, če bi skušali celotno kompleksno delo urejanja gozdov vkleniti v toge predpise, ki naj bi veljali za vse primere. Zato menim, damo- rajo biti navodila za urejanje gozdov prožna. Obstajati mora možnost navodila brez odvečnega administriranja dopolnjevati, da bi služba urejanja gozdov lahko šla v korak s tehničnim in splošnim gospodarskim napredkom. Osebne sposobnosti ure- jevalcev gozdov so zdaj še pomembnejši kot nekoč, ker so zahteve veliko bolj zaple- tene in je vse mogoče primere vedno težje predvideti. Dolgoletne izkušnje so me pre- pričale, da tistemu, ki mu ni jasno, kaj je namen njegovega dela, še tako natančna navodila prav malo koristijo. V takšnih primerih postanejo navodila šablona v ro- kah nerodnežev, ki se jim vedno znova posreči, da jih napačno uporabijo." Tej na dolgoletnih izkušnjah temelječi Pipanovi ugotovitvi izpred 30 let lahko danes samo pritrdimo. Ob pregledu območnih gozdnogospodarskih načrtov sva s prof. M. Kotarjem ugotovila, da so povsod, kjer so se pri prenavljanju območnih načrtov to- go in disciplinirano (slepo) držali navodil, izdelali najslabše načrte. Podobni so od- govorom na anketo (navodila) in ne dajejo rešitev za najbolj kričeče probleme v ob- močju. Pri oblikovanju navodil za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov za gospo- darsko enoto in območje se posebno trudim, da jih ne bo mogoče uporabljati kot re- cept, ampak da bi le uvajala in prisiljevala k razmišljanju. Če bi želeli gozdnogospodarsko načrtovanje napraviti do kraja zoprno, nezanimivo, neustvarjalno in zato neučinkovito, potem ga je treba čim bolj nadrobno predpisati in zbirokratizirati. Pri tem si lahko veliko pomagamo tudi z računalnikom. Na srečo je zlasti med mlajšimi delavci vedno večji odpor proti takšnemu gozdnogospodars- kemu načrtovanju. Želijo si zasnovo načrtovanja, kjer bi sami ustvarjalno razmiš- ljali, ne pa slepo odkljukavali šifre v popisnem obrazcu. Obstajati mora možnost, da vsak oblikuje načrt po svoje, tako kot je dojel temeljne probleme, katerim je na- črt naf!Zenjen. Da je „uradniški ščit" nad gozdnogospodarskim načrtovanjem pri nas še vedno pri- čujoč, lahko ponazorim z zgovornim zgledom. Za izdelavo ocen območnih gozdno- gospodarskih načrtov so določili tele zahteve (citat): 133 ,,Strokovno-tehnična poročila o območnih gozdnogospodarskih načrtih morajo vse- bovati strokovno presojo, ali so v potrditveni postopek predloženi območni gozdno- gospodarski načrti izdelani: - v skladu z zakonom o gozdovih, pravilnikom o izdelavi gozdnogospodarskih na- črtov in o evidenci njihovega uresničevanja; - v skladu z navodili za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov območij in imajo vse sestavne dele ter predpisane obrazce; - ali vsebujejo opredelitev, kako je z zaraščanjem kmetijskih površin;" in čisto na koncu: ,,strokovno-tehnična poročila morajo povzeti pomanjkljivosti območnega načr­ ta in dati predlog potrebnih sprememb in dopolnitev ter možne rešitve." Tako naj bi torej podali strokovne ocene območnih gozdnogospodarskih načrtov, kot da gre za pravniško zadevo. Seveda nismo upoštevali teh zahtev, ampak smo de- lo opravili po svoje. Zelo pogoste so pritožbe inženirjev urejevalcev iz posameznih gozdnih gospodar- stev, češ da je odnos v potrditvenem postopku načrtov neustvarjalen, formalen in uradniški. Uradniško preverjajo seštevke, da načrt na vsak način vsebuje vse pred- pisane preglednice ne glede na to, ali te v posameznem primeru kaj pomenijo. Verja- mem, da je v načrtih veliko površnosti in tudi malomarnosti. Ob predložitvi načrtov v potrditev je treba dosledno vztrajati, da se te odpravijo. Vendar, če se stvari pri potrjevanju načrta omejijo zgolj na formalne pomanjkljivosti in se pri tem ne vpra- šamo: kako, in ali načrti sploh podajajo rešitve temeljnih razvojnih problemov v gozdovih, si o pritrditvenem postopku vsak hitro ustvari svoje mnenje. S potrditvijo ali zavrnitvijo načrta se mora izraziti institucionalna moč, ta pa nekaj velja le, če jo spremljajo razgledanost, izkušnje in ugled tistih, ki jo uporabljajo, sicer jo hitro kompromitiramo. To je treba sprejeti kot dejstvo, ki velja povsod in zmeraj. Kako slabo smo v Sloveniji kadrovsko organizirani za učinkovito gozdnogospodars- ko načrtovanje, tako na gozdnih gospodarstvih kot na republiški ravni, so videli in slišali vsi, ki so bili to jesen na strokovni ekskurziji na Slovaškem. Problem ni od vč­ eraj. Najpomembnejši funkciji, tj. skrbi.za razvoj gozdov in gospodarjenja ne na- menjamo ustrezne pozornosti. Potrebna je bistvena okrepitev s sposobnim in pro- dornim osebjem. S takšno kadrovsko zasedbo v službah za urejanje gozdov (tako številčno kot kakovostno) je ta razvojna naloga neuresničljiva. Poleg izobraževanja in raziskovalnega dela bo treba za učinkovito gozdnogospodarsko načrtovanje najbrž opraviti marsikaj še kje drugje. Kljub vsem slabostim pa me dve stvari vendarle navdajata z optimizmom, kar zade- va perspektivo gozdnogospodarskega načrtovanja v Sloveniji: 134 - uveljavljena območna zasnova gospodarjenja z gozdovi ter zasnova skupnega gospodarjenja z družbenimi in zasebnimi gozdovi, ki nam jo marsikdo zavida; - organsko pojmovanje gozda, vcepljeno rodovom gozdarjev. Prepričal sem se, da se v številnih deželah, tako na zahodu kot na vzhodu, za„ zu- nanjo brezhibnostjo" pri urejanju gozdov skriva veliko starih konservativnih pogle- dov na gozd in gospodarjenje. Skrajni čas je, da v Sloveniji gozdnogospodarsko načrtovanje vsestransko spopolni- mo. Takšno, kakršno je zdaj, je najdražje. Najdražje zato, ker ne daje rešitev za šte- vilne gozdnogospodarske probleme, ker ni to, kar bi v svoji razvojni funkciji mora- lo biti. Gozdnogospodarsko načrtovanje je temeljni pripomoček za razvojno preobrazbo gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. Tu sta mišljena predvsem resnična uveljavitev zasnove večnamenskega gospodarjenja z gozdovi in reševanje številnih razvojnih problemov v vsakem gozdnogospodarskem območju. Z obnovo območnih gozdno- gospodarskih načrtov moramo te lastnosti vendarle enkrat uveljaviti. 5. KAKO OBVLADATI KRIZO PREOBRAZBE UREJANJA GOZDOV V SODOBNO GO~DNOGOSPODARSKO NAČRTOV ANJE? Preobrazba gozdnogospodarskega načrtovanja v skladu z nalogami prihodnosti po- teka zelo počasi. Kriza se kaže med drugim tudi v tem, da je v evropski gozdarski li- teraturi na tem področju v primerjavi z drugimi bistveno manj objavljenega. Po iz- javah sovjets~ih strokovnjakov je v Sovjetski zvezi na področju urejanja gozdov v primerjavi z dendrometrijo (lesnaja taksacija), kar desetkrat manj objavljenih del. Zanimive so RICHTERJEVE (1963) ugotovitve. Za dvesto let, od 1750 do 1950, je razčlenil število objavljenih del o urejanju gozdov v Nemčiji, ki so izšla kot učbeni­ ki. Skupno število takih publikacij znaša 130, po obdobjih pa so razdeljene takole: 1750 - 1799 = 17% 1800 - 1849 = 29% 1850 - 1899 = 37% 1900 - 1950 = 17% Drugo polovico preteklega stoletja označuje Richter kot„ zlato dobo" v razvoju ure- janja gozdov. Nadalje navaja, da so med leti 1928 in 1962 v Nemčiji (mišljeni sta obe Nemčiji) izšle tri knjige (avtorji: Ch. Wagner, G. Baader in W. Mante!). V deželi, kjer je urejanje gozdov nastalo, so z njegovim zdajšnjim razvojem nezado- voljni. Kriza v razvoju k sodobnemu gozdnogospodarskemu načrtovanju resno ovi- ra ves razvoj gospodarjenja z gozdovi. Vprašati se moramo: Kje so vzroki, da goz- darstvo, ki ima v načrtovanju več kot dvestoletno tradicijo, zdaj tako zaostaja v raz- vijanju sodobnih metod načrtovanja?" 135 Vse kaže, da je urejanje gozdov z zdajšnjim načinom razmišljanja zašlo v slepo uli- co, iz nje pa ne najde izhoda. Oživljanje in posodabljanje urejanja gozdov na podla- gi starih teoretskih izhodišč ne dajeta potrebnih dosežkov. Na takih izhodiščih se preprosto ne more razvijati in preobraziti v sodobno gozdnogodpodarsko načrto­ vanje za reševanje zahtevnih nalog v prihodnosti. Uvajanje sodobnih pripomočkov, kot je npr. računalnik, nam tega ne more nadomestiti, saj je navsezadnje samo sredstvo in nič več. Usklajevanje več ciljev pri gospodarjenju z gozdovi je zelo zah- tevna naloga. S starimi metodami in prijemi pa tej nalogi nismo kos. V tej zvezi se mi zdi izredno poučno tole načelo: ,, Čim obsežnejše in zahtevnejše so naloge, tem večja in odgovornejša je vloga teo- rije." Teorija daje nujno potrebno filozofsko, znanstveno in metodološko podlago za re- ševanje nalog (problemov). Brez ustrezne teorije ni zamisli za oblikov,anje načrto­ valnih metod. Teorija pomeni ustrezen način razmišljanja. Kriza urejanja gozdov je kriza njegovih ozkih in zastarelih teoretskih izhodišč. Na takšnih izhodiščih zasno- vano urejanje gozdov nas bolj spominja na veščino kot pa na znanost. V tem vi- dim tudi razlog, da se tako napredna zamisel kot je tista o kontrolni metodi, v gozd- nogodpodarskem načrtovanju ni bolje uveljavila. Preprosto; ostalo je bolj ali manj le pri zamisli, ki brez ustrezne teoretske podlage v starem urejanju gozdov ni mogla prerasti v delovne metode in se razširiti iz spon klasičnega uu:janja gozdov. Videti je, da gre še zmeraj za premagovanje tistih vodilnih zamisli in ''zgledov, ki jih je ure- janje gozdov že ob svojem nastanku sprejelo od kmetijstva. V razvoju sodobnih me- tod gozdnogospodarskega načrtovanja je potreben kakovosten dialektični skok, te- ga pa, kot vse kaže, ne zmoremo, tako močno je breme preteklosti. Čedalje bolj sem prepričan, da se z naslonitvijo na splošno teorijo sistemov in kibernetiko odpirajo nove možnosti za ta odločilni korak v razvoju gozdnogospodarskega načrtovanja. Kibernetika omogoča pogled na probleme iz povsem novih zornih kotov. To pa je izredno pomembno pri premagovanju spoznavno-psiholoških ovir oziroma stare miselnosti v urejanju gozdov. Na teh izhodiščih je mogoče izoblikovati sodobno in univerzalno teorijo gozdnogospodarskega načrtovanja. To pa ne pomeni zavreči staro in začeti povsem na novo. Nova teorija mora vsrkati vse, kar se je izkazalo kot dobro v več kot dvestoletnem razvoju urejanja gozdov. 6. GOZDNOGOSPODARSKO NAČRTOV ANJE KOT ŠOLA KRITIČNEGA RAZMIŠLJANJA PRI GOSPODARJENJU Z GOZDOVI Privlačno oblikovano in učinkovito organizirano gozdnogospodarsko načrtovanje je izredno sredstvo za vzgojo kritičnega razmWjanja in s tem oblikovanja gozdar- skega strokovnjaka. Gozdnogospodarsko načrtovanje združuje analizo zdajšnjega stanja gozdov, dia- gnozo in kritiko tega stanja in dozdajšnjega gospodarjenja ter sintezo v obliki usme- 136 ritev za prihodnje gospodarjenje. Na podlagi kritične analize in diagnoze preteklosti in sedanjosti nastaja s sintezo zasnova prihodnosti. Gozdnogospodarsko načrtovanje je edinstven primer vzročnega povezovanja prete- klosti s sedanjostjo in prihodnostjo na tako dolgem časovnem intervalu, ki gre v sto- letja. Iz tega se vidi, kako izredno pomembna je zgodovina gozdov za gozdnogospo- darsko načrtovanje. Vsak gospodarski gozd je proizvod naravnih sil (določenega ra- stišča), hkrati pa tudi proizvod dozdajšnjega gospodarjenja in s tem odsev najrazlič­ nejših gospodarskih in splošnodružbenih vplivov, ki so v preteklosti pogojevali prav takšno gospodarjenje. Zaradi posebne narave gozda (dolgoročnost) je nujno razis- kati njegovo preteklost, da bi pojasnili zdajšnje stanje in kar se da zanesljivo predvi- deli njegov prihodnji razvoj. V načinu, kako se gozd odziva na naše gozdnogojitve- ne ukrepe, se namreč zrcalijo vplivi, ki so se v njem nabirali že v oddaljeni preteklo- sti. Bolj kot za katerokoli načrtovanje mora biti zato za gozdnogospodarsko načrto­ vanje značilen razvojno-zgodovinski način mišljenja. Gozdnogospodarsko načrtovanje, ki ne temelji na poglobljeni raziskavi preteklosti, je nekritično in površinsko. Ob raziskavi preteklosti in preudarnem načrtovanju pri- hodnosti so izredne možnosti za oblikovanje kritičnega razmišljanja, ki je gozdar- skemu strokovnjaku nujno potreben. V zadnjem času se pogosto pojavlja misel- nost, da nam bo pri gozdnogospodarskem načrtovanju vse naredil računalnik. To je nevarno slepilo. Človekova ustvarjalnost je pri tem nenadomestljiva. Ustvarjalnih procesov ne smemo in ne moremo podrejati računalniku. Gozdnogospodarski načrt, še posebno območni, mora postati privlačna razvoja štu- dija. Deset prihodnjih let je dovolj dolga doba, gozdovi v gozdnogospodarskem ob- močju pa dovolj velika „tovarna", da takšno razvojno razmišljanje več kot upravič­ ujeta. K izdelavi gozdnogospodarskih načrtov bi morali pritegniti najsposobnejše strokovnjake. Gozdarstvo je dejavnost, ki v primerjavi z industrijo potrebuje za svoj razvoj poleg znanja razmeroma malo vlaganj. Skrajni čas je, da celotno gozd- nogospodarsko načrtovanje v Sloveniji spopolnimo. 137 7. SUMMARY The fallowing two comprehensive psychological hindrances have been fatal far the development of creative and inventive farest management planning: - The mechanistic approach to farestry which farestry has taken over from agri- culture, and, - The administrative shield over farest management planning. Inventiveness in farest management planning is closely connected to the develop- ment of the forest. The nucleus of inventiveness is a rational change of the existing development of the forest into a wished-far development. To plan forest manage- ment means to create it in its future development which is basically a process of in- farmation. ·How to orient future development in sick, respectively - biologically unstable forests is a particularly demanding problem from the information point of view. Namely inner regulation mechanisms have been failing and ali sorts of deve- lopment processes, which can hardly be predicted, are possible. Numerous biological problems which occur because of a large number of compo- nents, because of reciprocal interaction and because of changeability, are not well defined. Such problems cannot be solved as a matter of routine. Only an inventive way of decision taking, based on man's creativity and ingenuity, would be possible. In rigid, red-tape farest management planning (as opposed to a creative one), there is a lot of room for ali kinds of opportunism, because it is always easier to satisfy the regulations than it isto ponder wisely. A plan is nota plan if it doesn't offer a solu- tion for basic problems in farest management. To plan means to choose solutions to problems which, of course, involves a certain risk. Forest management planning is the best school for a critical way of thinking in farest management and through this, also far the farmation of farestry experts. 138 8. REFERENCE BIOLLEY, H., 1923. Die Forsteinrichtung auf der Grundlage der Erfahrung und insbesondere das Kontrollverfahren. Karlsruhe. DAVIDOVA, G. A., 1986. Jedinstvo čelovjeka in prirodi kak filozofskaja proble- ma. Sbornik referatov Vzaimodejstvije obščestva i prirodi. Moskva. FADDEJEV, E. T. Ideja razvitija i problemi ekologiji. Enako kot pod 2. GAŠPERŠIČ, F., 1979. Gozdnogospodrsko načrtovanje na načelih dinamičnega usmerjanja procesov. Zbornik referatov Gozdarskih študijskih dnevov 1977. Ljubljana. HABER, W., 1980. Ober den Beitrag der Č>kosystemforschung zur Entwicklung der menschlichen Umwelt (Anwendung der Systemforschung in der raum- lichen Planung). Systemforschung und Neuerungsmanagement. R. Oldenbourg Verlag. Miinchen 1980. KEDROV, B. M., 1987. O tvorčestve v nauke i tehnike (zbirka Evrika). Molodaja gvardija. Moskva. KNUCHEL, H., 1950. Planung und Kontrolle im Forstbetrieb. Aarau. KOBILANSKIJ, V. A. Jedinstvo i sopotčinjenost prirodi i obščestva. Enako kot pod 2. MLINŠEK, D., 1984. Ustvarjalnost in gospodarjenje z gozdovi. Zbornik referatov z gozdarskih študijskih dni 1983. Ljubljana. MULEJ, M., 1979. Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Razvojni cen- ter Celje. Celje. MURAHNATOV, E. S. in soavtorji, 1983. Lesoustrojstvo. Lesnaja promišljenost. Moskva. OLEJNIKOV, J. V. Socialnaja determinacija prirodopolzovanja. Enako kot pod 2. PIPAN, R., 1985. Uskladitev ureditvenih del. Gozdarski vestnik. REŽABEK, E. J. Obščestvenoje proizvodstvo i ispolzovanije ekologičeskih otno- šenij v celjah razvitija. Enako kot pod 2. RICHTER, A., 1963. Einfiihrung in die Forsteinrichtung. Radebeul. Neuman Ver- lag. URSUL, A. D. Intenzivnij put vzaimodejstvija obščestva i prirodi. Enako kot pod 2. 139