U č i 1 a. (Spisal J. Lapajne.) (Dalje.) Učila nam tudi vsako ukoslovje priporoča, ko govorf o induktivnem postopanji (metodi) pri pouku, ko priporoča vzglede, iz katerih naj se pravilo posnema, ko pripornča tipične vzglede, iz katerih naj ae vcopijo otroku pojmi; n. pr. le tedaj bode imel učenec pravi pojem o stožcu (kegelju), ako mu ga učitelj pokaže; le tedaj bode si orla prav predstavljal, ako um nabasanega orla pokažeš. Induktivno postopaš n. pr. pri botaniki takrat, ako prave rastline in njih dele otrokom kažeš in opisuješ. Imenitno pravilo v ukoslovji je: Poučuj nazorno! nNazori so", pravi Lindner, temeljni kamni zavedanju; otroške izkušnje so sami nazori, katere edino vzprejtjmati more. Nazorno mu je to, kar je v njegovi bližini, kar je stvnrno, kar je posamezno. To pravilo je vsaj pri elenientarnem pouku edino pravo. Velja pa enako za vsako višjo stopnjo poučevanja. Kakor hitro nastopijo pri pouku novi pojmi, nove besede, skibi naj učitelj, da jih razjasnuje s primernim nazorovanjem. To se zgodi na ta način, da pokaže učitelj ali predmet sam, ali pa njegov kalup, njegovo podobo, naris itd. Nazor je vkupna predstava, katero dobimo od katerega stvarnega predmeta koli s pomoejo svojih čutov. Ta predstava ni samo to, kakšno obliko ima predmet, ampak tudi to, kako doni, kako se da otipati, kako diši in kakošno slast ima. Nazor se razsteza torej na barvo, lesk, velikost, podobe, zvok, trdost, gladkost, toploto, voh in okus. Druga znamenja so še določitev kraja, postanek, trpež, razdelitev, snov. namen, podoba in primera s sosednimi predmeti. Da se ti znaki dobro razločijo, treba je dajati imena stvarem in njihovim delom; na ta način pride nazorni pouk v tesno zvezo z jezikovnim ukom in z vajarai v mišljenji. Nazorni pouk pa terja, da se prej naredf to, kar se terja, da učenci store. Toroj učitelj raora prvi govoriti, brati, pisati, risati, telovaditi, igrati, peti, pripovedovati, prestavljati itd. 0 učilih samih govori Lindner tako - le: nPri pouku podpirajo učitelja razni pomočki, ki se v širjem pomenu imenujejo učila. K tim spada najprvo učna knjiga. Ona določuje učni smoterin razdeljuje učno tvarino. Ker ima šola knjigo, ni potreba gradiva narekovati in pisati; učenci pa tvarino lehko doma ponavljajo in v spomin vtisnejo". To je seveda le tedaj dobro, ako učitelj svoje postopanje uredi po učni knjigi, kar se tedaj zgodi, ako ima knjiga le glavne momente in izpeljavo učitelju pripusti. Važno učilo je šolska tabla s kredo in spožvo. Šolska tabla je pri izurjenem in marljivem učitelju učilo, ki je učitelju vsikdar na razpolaganje; uk se ž njo odpira učencu v dušo ne samo skozi uho, ampak tudi skozi oko. Predstave na šolski tabli imajo pred gotovimi risarijami in slikami to prednost, da nastanejo po malem pred očmi učencev; vsled tega jih lažje umo. Kakor sodi Liebig omiko kake dežele po množini porabljenega mila, tako naj se sodi čvrtost šole po množini porabljene krede. Učila v ožjem pomenu besede so: preparirane prirodnine, kalupi, podobe, karte, globi, stenske slike in drugo, kar nam industrija in umetnost dandanes v veliki meri ponujate. Tim se pridružujejo aparati za čitanje, račuaski stroji, fizikalno in tehnologiško orodje, kar vse pouk jako pospešuje. Kjer so taka učila, ondi naj se jih učitelj zelo poslužuje; kjer jih pa ni v zadostni meri, ondi naj enostavnejše in naj važniše reči sam si omisli iz debelega papirja in lesa. (Hvalevredno določbo ima §. 55. v organizacijskem štatutu učiteljišč, po katerem naj iraajo ti zavodi delavnico za učila iz debelega papirja, lesa, ilovice itd.) §. 104. istega štatuta priporoča tudi stalne razstave učil na teh zavodih. Primerna nazorna sredstva ali učila so stenske table. Odlikujejo se po svoji velikosti, popolni razsvetljavi in s tem, da jih vsi učenci vidijo. Te se obesijo na stene šolskih sob ali tudi na hodnike in veže. Dobro je, ako se priraerni predmeti stalno risajo na stene po hodnikih in vežah. Le estetišketnu okusu ne suoejo biti v kvar. (Dalje prili.)