Lepopisje v narodni šoli. (Franjo Gabršek.) Pri lepopisnem pouku naj se nekako tako-le ravna: 1. Učenci morajo pred vsem pisne oblike temeljito ogledati, prav izpoznati, ostro pojtniti in razumeti. V to svrho je treba, da učitelj dotično črko večkrat in vzorno na šolsko tablo zapiše. Uže iz tega se vidi, da ima kreda v roki učiteljevej veliko važnost in da mora učitelj s kredo ravno tako dobro pisati kot s peresom, kajti po učiteljevem predpisu sprevrgla se bode tudi otroška pisava. Ker pa ima učiteljeva pisava tako posnemovalno moč, zato naj se učitelj trudi, da tudi izven prave lepopisne ure vse, kar piše, lepo piše. Ničesar ne posnemajo otroci tako radi, nego razvad in nedoslednosti učiteljevih. Crke je treba pisati v primernej velikosti, da jih vsi otroci morejo videti. 2. Ko je učitelj pisno obliko v njenej celoti predočil, preide naj takoj k pojasnovanju njenih pojedinih delov. V to svrho treba črko razstaviti v posamezne dele in te dele ostro omejiti in poočitati. Poišče se osnovna oblika, katera je podloga ali osredotočena jednota celej črki. Pojedini deli se glede velikosti, meri, debelosti in načina vezanja v celih, pravilnih stavkih opišejo. Potem pa se izpeljava cele črke v zvezi opiše. S takim ravnanjem se doseže, da otroci pisno obliko tudi v njenih delih izpoznajo, da glavno črto prav omeje" in ločijo od vseh pritiklin. Na takov način ne bode otrok pisnih oblik nezavestno pisal, temveč jih bode tako pojmil, da mu preidejo v duševno lastnino, da se o njih vsekdar lehko jasno in določno izrazi in da jih tudi še pozneje lehko sam iz sebe prosto in brez predpisa upodoblja. 3. Temu pojasnovanju in opisovanju pisnih oblik sledi njih posnemanje ali ponarejanje v zvezke. Tukaj naj omenim pripravljalnih vaj k pisanju, katere se tudi pri lepopisji ne smejo zanemarjati. Res, da so take vaje, kot vaje podlehti, sklepov na rokah, prstih in lehtih, soscbno v prvera šolskem letu na svoji-m me.stu, predno začuo otroci pisati in čitati. A tudi lepopisje samo zase zahteva tacih vaj, ker pisanje s peresom je vse kaj druzega kot pisanje s pisalom. Prehod od pisanja s pisalom na pločice k pisanju s peresom na papir dela otrokom mnogo težav, katere morejo le tedaj povoljno premagati, če se jim ta prehod kolikor moči olajša. Zato puste nekateri, da pišejo otroci nekaj vrstic najprej se suhim peresoui. da se jim tako roka polagoma privadi pisanju se črnilom. Vrhu tega treba otroke učiti, kako morajo pero držati, kako v črnilo pomakati, kako sedeti in kar je še več tacega. To so sicer malenkosti, a sarai iz sebe ne vzmorejo otroci ničesar. Kar se tiče držanja telesa, opoineniti je, da morajo sedeti po konci, da se ne smejo s prsi klopi dotikati, da irorajo noge ravno na tla postavljati, da naj desno roko od srede podlehti na klop polože, z levo pa, katere podlehtf so s klopjo vzporedno, drže zvezek i. t. d. Pero se ne sme trdo držati in stiskati, marveč roka mora postati prostogibčna. Najnavadnejše se pero tako drži, da ga primeta palec in sredinec na desnej in levej strani, kazalec pa leži na njem. Prsti, s katerimi se piše, se ne raztegnejo togo, raarveč se na lehko upognejo, druga dva prsta pa se nazaj vzmakneta i. t. d. Vse to mora učitelj vedno in strogo nadzorovati in se naopačnemu držanju telesa in peresa z vso močjo upirati, kajti slabo sedenje škoduje zdravju, slabo držanje peresa pa prikupnemu in gladkotekočemu pisanju. 4. Kot posebno priporočilno sredstvo v dosego lepe in jednakolične pisave pa gre omeniti pisanja po ntaktu". Ta metoda se je dandanes uže po mnogih učilnicah udomačila, ter je želeti, da bi se uvela tudi ondu, kjer jej do zdaj še ni bilo mesta. Ne da bi bila nenadomestljiva ali jedino prava, ker take pač še nimamo, a združuje toliko vrlin v sebi, da se jej dandanes skoraj ni moči ogniti. Ta metoda olajšuje pisanje, je zakonito urejuje in stori, da se morajo rabiti le proste in določne pisne oblike. Ta metoda je tudi vzgojevalna, kajti nagle učence opovira v prehitrem pisanji, počasne vzpodbuja, da pišejo hitreje, sploh pa obvaruje otroke samohotnosti. Vsi otroci morajo jedno in isto v jednem in istem času delati, torej se ne pripušča nikako osobno razvijanje otroškega rokopisa. Oko, uho, roka, lehti, vse telo postane gibčneje, ves duh otroški se ustrahuje, vzbuja, vnanje pisanje postane živahneje. Nobeden učenec ne sme šepetati, nobeden nima svoje volje, vsi se morajo podrediti zapovedujočej volji učiteljevej, kateri jih vodi po taktu; tudi najsvojeglavnejši učenec se mora udati in z drugimi vred pisati; vsaka zamuda in vsaka napaka se takoj razvidi in vsein ob jednem lehko dokaže in popravi. In posledek tega je, da je vsa pisava jednakolična kakor iz jednega peresa. Učitelju se ni treba z vsakim učencem posebej pečati, temveč poučuje vkupno vse učence ob jednem, in ravno to vkupno poučevanje mu omogoči, da dospe v mnogo krajšem času do svojega smotra. Pisanje po taktu zahteva, da se otroci črk popolnem zavedajo; brez tega se ne more pisati, ker mej pisanjem po taktu izostanejo predpisi. Zato se mora pred tacim pisanjem vsaka črka razložiti in natančno opisati. Ta metoda združuje torej vse prejšnje, kajti tu se razlaga, predpisuje in posnema, potem še le taktira. Taktiranje se ne vadi na vseh stopnjah v jednakej meri. Največ se taktira na najnižjej stopnji, dokler otroci še na pločice pišejo, in pa v početku pisanja v zvezke v 2. in 3. šolskem letu. Tudi na srednjej stopnji se ne sme zanemarjati, na gornjej pa se mora vedno bolj odstranjevati, ker tukaj meri lepopisje vzlasti na to, da se privadijo otroci samostojne, značajne pisave. V obče je pisanje po taktu lehko izpeljivo, a učitelju delo vender le obtcžuje, kor mora s popolno duševno silo navzočen biti. Najprej pišejo otroci dotično pisno obliko s kazalcem desne roke ali s peresom v zraku, na klop ali kako drugače. Potem pišejo v zvezke brez takta in po taktu. Načia taktiranja je različen, a pri jednakcj pridnosti so usjiehi jeJnaki. Nekateri učitelji taktirajo tako, da štejejo le debele, drugi debele in tenke črte; nekateri zaznamujejo črte se številkami, drugi z besedo, Bgor, dol" i. t. d. Zdaj štejejo vsi učenci, kmalu zopet pojedini oddelki, pojedine klopf, pojediui učenci. S početka šteje navadno učitelj sara, potem z učenci vred, na zadnje otroci sami i. t. d. Vender mora izpeljavo vselej poprej na šolskej tabli pokazati. Takt se more tudi z udarci ali na kakšen drug način zazuamovati. Glavno vodilo bodi vedno to, da se način poučevanja kolikor moči preminja; le ne vedno jedno in isto, ker to otroke preveč utrudi in stori, da postane pouk jednoličen, suhoparen in dolgočasen. Takšen pouk krati otrokom veselje nad vlastnim delom. Vsake črke vadijo se toliko časa, da slehern potreben potegljaj izpeljejo varno in urno, tako da se skoraj ne zavedajo, zakaj niora to pisano biti tako in ne drugače. 5. Učenci se vadijo pisno obliko v zvezi z uže priučenimi črkami toliko časa pisati, da jo morejo ročno in spretno vezati. V to svrho pišejo zloge, besede in stavke. Z malimi črkami pišejo se sosebno glagoli in pridevniki, z velikimi pa vzlasti imena osob, mest i. t. d. Stavki morajo imeti jedrnato vsebino, kajti ničesa nezinislenega naj se ne piše v narodnej šoli. Zato se treba na kratke pregovore in izreke pred vsem ozirati. Tudi pri vezanji črk v besede in stavke uporablja naj se pisanje po taktu, ker ravno tu je treba učence navaditi, da ne prenehajo za vsako črko, za vsakim zlogom; tudi pomakati ni treba prej, predno se ne spiše cela vrsta. Le tako bode pisava gladkotekoča, mila in blagougodna. Blagougodnost je često glavno merilo značajnosti in dobrega okusa. Tisto vedno prenehovanje ne velja nič in je krivo, da je pisava robata in raztrgana. Tudi tii je taktiranje različno. Nekateri štejejo vsako črko posebej drugi pa kar naprej toliko časa, da se spiše cela beseda, cel stavek ali cela vrsta. Vender velja, tudi fukaj, da le vedna izpremena oživlja pouk in rodi veselje do dela. (Konec prihodnjič.)