175ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
ZAPISI
Rajko Bratož
Poznoantična Akvileja in njena cerkvena skupnost v luči nove 
monografije
Claire Sotinel, Identité civique et christianisme: Aquilée du IIIe au VIe siècle. Rome: 
École française de Rome, 2005. (Bibliothèque des Écoles françaises d’Athènes et de Rome: 
324). 458 strani. ISBN 2-7283-0735-0
Claire Sotinel (odslej C.S.), profesorica antične zgodovine na univerzi v Bordeauxu, je 
obsežno monografijo, ki prinaša novo sintezo zgodovine Akvileje v pozni antiki s posebnim 
poudarkom na vprašanju identitete poznoantičnega mesta in razvoju krščanskih struktur, 
razdelila na šest obsežnih, po okrog 60 strani dolgih poglavij. Monografijo uvaja predstavitev 
njenega cilja s kritičnim pogledom na dosedanje raziskave, zaključuje pa povzetek glavnih 
rezultatov, trije dodatki (analiza oglejske sinode 381 in gradeške sinode okrog 579), bibliogra-
fija, slikovne priloge in indeksi. V njej je strnila svoje raziskave različnih aspektov zgodovine 
Akvileje v pozni antiki: ob zgodovini krščanstva in cerkvenih struktur tudi politično in vojaško 
zgodovino, razvoj uprave, gospodarstva, družbenih razmer, razvoj »ideologije« mesta kot 
politične in družbene skupnosti, ki je doživela v obravnavanem obdobju vrsto dramatičnih 
trenutkov. Njeno izvajanje temelji na poglobljenem študiju literarnih virov, napisov in – kar 
je pri besedilih izpod peresa zgodovinarjev praviloma najtrši oreh – na dobrem poznavanju 
arheoloških raziskav in materialnih virov, ki so vključeni v obravnavo v pisanim virom enako-
vrednem obsegu. Eno od temeljnih vprašanj, ki se mu je posvetila, se glasi: v kolikšni meri 
je mogoče ugotoviti politično identiteto mesta v obliki, ko je mesto (prebivalstvo in mestne 
vodilne strukture) nastopilo kot aktivni nosilec dogajanja? Ali je bila Akvileja v dogodkih in 
procesih, ki so jih sprožili drugi dejavniki, le pasivni spremljevalec razvoja oziroma ali je pri 
tem aktivno sodelovala? Raziskovanje tega aspekta zgodovine Akvileje omogočajo številni in 
izpovedno dovolj bogati viri, vendar pa predstavljata njihova neenakomerna časovna razpo-
reditev in kvaliteta tako veliko oviro, da so možni v večini primerov le hipotetični zaključki. 
Raziskava tega aspekta mestne zgodovine se kaže kot najbolj smiselna za leto šestih cesarjev 
(238), nato pa zlasti za 4. stoletje, ko je bila Akvileja vključena v skoraj vse državljanske vojne, 
v katerih se je morala politično opredeliti (312, 350–351, 361, 387–388 in 394). Za 5. stoletje 
je zaradi manjšega števila virov možno raziskovati ta vidik v dosti bolj omejenem obsegu, v 
6. stoletju pa se kaže samobitnost mesta predvsem na področju cerkvene zgodovine.
Knjiga je izšla v času pospešenega zanimanja za Akvilejo, ko se je Center za raziskave 
antične in zgodnjesrednjeveške dobe v severnojadranskih deželah (»Centro di Antichità Alto-
adriatiche« v Akvileji) posvetil raziskovalnemu in publicističnemu projektu, s katerim name-
rava v več tematskih zbornikih ponovno osvetlili vsa področja v skoraj osem stoletij dolgem 
razvoju Akvileje od ustanovitve mesta do konca 6. stoletja: politično, upravno in družbeno 
176 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
zgodovino, gospodarstvo, mestno topografijo in urbanizem, zgodnjekrščansko dobo in razvoj 
umetnosti1. Spomladi 2006 je izšel obsežen biografski leksikon za Furlanijo v srednjem veku, 
ki prinaša vrsto gesel o osebnostih iz poznoantične in zgodnjesrednjeveške zgodovine Akvileje 
in pomeni pomemben prispevek k prozopografskim raziskavam2. Naj kratko predstavimo posa-
mezne dele študije C.S. z njenimi najpomembnejšimi poudarki in dognanji, ob tem opozorimo 
na kontroverzna mesta in na nekaj novejših del, ki v knjigi niso upoštevana, bodisi ker so bila 
objavljena tik pred izidom monografije bodisi jih avtorica ni vključila v svojo študijo iz drugih 
razlogov, čeprav bi vanjo po svojem pomenu sodila. Pri tem bomo skušali dati večji poudarek 
obravnavi povezav Akvileje z njenim bližnjim in bolj oddaljenim vzhodnim sosedstvom na 
območju vzhodnoalpskega, panonskega in zahodnega balkanskega prostora.
Avtorica je v uvodu (str. 1–6) izpostavila dosedanje raziskovanje poznoantične zgodovine 
Akvileje, pri katerih je opozorila predvsem na dve značilnosti. (1) Raziskovanje zgodovine 
mesta je bilo precej izolirano; starejša dela so zaostajala za sočasnim razvojem znanosti, v 
zapleteni novejši zgodovini severnojadranskih dežel so večkrat dobila ideološko poanto in so 
bila napisana v duhu lokalne zgodovine. Preozek »lokalni« koncept ali kar »provincialnost« 
raziskav, ki ne omogočata spoznanj z vidika širokih spektrov obče zgodovine, naj bi bila po 
njenem mnenju vidno zastopana še sedanjem času. (2) Po avtoričini sodbi sta bili dve ključni 
temi iz zgodovine poznoantične Akvileje v srednjem veku podvrženi mitiziranju: (a) uničenje 
Akvileje in posledično njena opustitev ob hunskem zavzetju 452 kot ena od podlag mita o 
nastanku Benetk; (b) instrumentalizacija celotne cerkvene zgodovine kot posledica shizme Treh 
poglavij, delitve patriarhata v začetku 7. stoletja in kasnejšega medsebojno sovražnega odnosa 
med njegovima obema nekdanjima deloma. Oba mitologema naj bi se medsebojno pogojevala 
in dopolnjevala. Zaradi pristranskosti kasnejšega izročila je avtorica namerno izločila iz ra-
ziskave srednjeveške historiografske in hagiografske vire (beneške kronike z nastankom od 11. 
do 14. stoletja, kataloge škofov oz. patriarhov, legende o mučencih z nastankom od 9. stoletja 
dalje), ker naj bi po njenem prepričanju posredovali namerno izkrivljeno zgodovinsko sliko. 
V tej svoji nameri, ki jo je še dodatno utemeljila v sklepnem delu monografije (str. 370–381), 
pa ni bila dosledna, saj je ponekod, kot na primer pri obravnavi gradeške sinode okrog 579, 
postal srednjeveški historiografski vir nosilna opora njene argumentacije. 
1. Akvileja v 3. in 4. stoletju
Prvo poglavje, ki obravnava nastanek in razvoj mestne identitete in preoblikovanje mesta 
v 4. stoletju (str. 7–64), se pričenja s prikazom vloge Akvileje v državljanski vojni leta 238, 
ko je, če sodimo po Herodijanovem opisu, prebivalstvo prvega velikega italskega mesta pod 
vodstvom mestne elite in mestnih struktur složno, v skladu z napotili rimskega senata, zaprlo 
pot cesarju Maksiminu Tračanu, ki je z veliko armado vdrl iz Panonije v Italijo. Uspešna, 
približno mesec dni trajajoča obrambna vojna spomladi 238, ki se na napisu iz Rima označuje 
kot »akvilejska vojna« (bellum Aquileiense), je povzročila cesarjev padec in s tem na samem 
začetku Italije preprečila vojno velikih razsežnosti na italskih tleh. Vojna je pokazala ne le 
na velik pomen mesta (strateška lega, cvetoče gospodarstvo, predanost tradicionalnim rim-
skim idealom), temveč tudi na obstoj njegove identitete, ki se je manifestirala v samostojnih 
1 Aquileia dalle origini alla costituzione del ducato longobardo. (1) Storia – amministrazione – società (ur. 
G. Cuscito, Antichità Altoadriatiche (odslej AAAd) 54, 2003); (2) Topografia – urbanistica – edilizia publica (ur. 
G. Cuscito, M. Verzár Bass, AAAd 59, 2004); (3) La cultura artistica in eta romana (II secolo a.C. – III secolo d. C.), 
AAAd 61, 2005; v pripravi je zvezek o gospodarski in družbeni zgodovini, načrtovan pa še zvezek o krščanstvu. 
2 Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei Friulani 1. Il medioevo I–II (a cura di C. SCalon), Udine 2006. 
177ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
odločitvah mestnega vodstva, slogi in požrtvovalnosti prebivalstva, ne nazadnje v predanosti 
avtohtonemu lokalnemu božanstvu Belenu kot mestnemu zaščitniku3. 
Za razliko od dobro poznanih dogodkov leta 238 ni tako rekoč nič znanega o vlogi Akvileje 
v septembru 270 (Avrelijanov pohod iz Sirmija proti Kvintilu, ki je po kratkotrajni vladi doživel 
poraz in ga je v Akvileji doletela smrt)4 in eventualna vloga mesta v času uzurpacije Sabina 
Julijana 284 (str. 16 op. 46). V Dioklecijanovi dobi, ki je slabo poznana, so bili postavljeni 
temelji za vzpon mesta v 4. stoletju: Akvileja je postala glavno mesto province »Benečije 
in Istre« (Venetia et Histria), vendar pa je v severni Italiji po pomenu zaostajala za cesarsko 
prestolnico Mediolanom. Kljub okrepitvi vloge mesta (cesarska kovnica, vojaška posadka, 
sedež mornariške uprave, prenova foruma, cirkusa, term in pristanišča itd.) in večkratnim 
cesarskim obiskom5 mesta po njenem mnenju ne bi mogli označiti kot cesarske rezidence, 
poleg tega reprezentančni objekt, kjer naj bi se cesarji zadrževali v času svojega zadrževanja v 
mestu, ni z gotovostjo identificiran. Kot pomembno in strateško izpostavljeno mesto v bližini 
Ilirika se je Akvileja znašla v težkih razmerah in je v sedemletnem obdobju druge in tretje 
tetrarhije 305–312) kar šestkrat zamenjala svojega »gospodarja«, pri čemer je večino časa 
(prva polovica leta 307; od jeseni 307 do poletja 310, od jeseni 310 do poletja 312) pripadala 
Maksenciju. Mesto, ki je po nastopu druge tetrarhije (1. maja 305) pripadlo cezarju Severu s 
sedežem v Milanu, je po Maksencijevi uzurpaciji v Rimu jeseni 306 in utrditvi njegove oblasti 
v Italiji najkasneje spomladi 307 prišlo pod njegovo oblast. Poleti 307 je v času Galerijevega 
pohoda iz Ilirika v Italijo prišlo za krajši čas pod njegovo oblast, po neuspehu tega pohoda 
pa je zopet pripadalo Maksenciju6. Kot se zdi je Licinij, ki je bil jeseni 308 na konferenci v 
Karnuntu imenovan za cesarja, poskušal poleti 310 s pohodom iz južne Panonije prek Tarsa-
tike in severne Istre vdreti v Italijo. Posledica pohoda, ki ga ne omenjajo pisani viri, pač pa 
ga dokaj prepričljivo dokumentirajo zakladna najdba v Čenturju in dva Liciniju posvečena 
napisa (v Poreču iz leta 310 in nedatiran napis v Puli enake vsebine), je bila verjetna Licinije-
va osvojitev Akvileje, ki sovpada z začasno ukinitvijo tamkajšnje kovnice7. Po propadu tega 
poskusa je Akvileja ponovno za dve leti prišla pod Maksencijevo oblast. V državljanski vojni 
leta 312 je mesto zaprlo vrata Konstantinovi vojski, po njegovi zmagi pri Veroni pa prosilo 
cesarja milosti. Po Konstantinovi pomilostitvi in prestopu na njegovo stran je bila Akvileja 
deležna številnih cesarjevih izrazov naklonjenosti, v naslednjem petindvajsetletnem obdobju 
vlade tudi zanesljivo vsaj dveh obiskov (319 in 326). 
V državljanski vojni med Konstantinom II. in Konstansom leta 340, ki se je zaključila z 
zmago mlajšega brata v bitki pri reki Alsa zahodno od Akvileje, mesto samo, ki ga Konstantin 
II. med prodorom z zahoda očitno ni dosegel, ni odigralo razpoznavne vloge, pač pa je bilo – če 
sodimo po zelo fragmentarno ohranjenem napisu – morda prizorišče Konstansovega triumfa 
po zmagi nad bratom8. V mestu so se večkrat zadrževali cesarji ob različnih priložnostih, med 
3 Med novejšimi prikazi gl. tudi k. StroBel, Aquileia im 2. und 3. Jahrhundert n. Chr.: zentrale Episoden seiner 
Geschichte, AAAd 54, 2003, 221–263 in 285–291 (bibliografija), zlasti 252–263.
4 Kvintilova vlada je verjetno trajala dva meseca in pol (77 dni) in ne le 17 dni. Njegovo smrt v Akvileji omenja 
Hieronymus, Chronica a. 271 (izd. R. Helm, 222: Quintillus … XVII imperii die Aquileiae occiditur). Gl. nazadnje 
Th. GanSChow, Die Münzprägung des Quintillus und die Chronologie der Ereignisse der Jahre 269/270 n. Chr. im 
Spiegel der Münzstätte Siscia, v: Illyrica antiqua ob honorem Duje Rendić-Miočević, Zagreb 2005, 269–274. 
5 Prim. nazadnje C. zaCCaria, Dioklecijan in Maksimijan v Ogleju in sosednjih pokrajinah, v: G. toplikar, S. 
tavano (ur.), Sveti Kancijani ob 1700-letnici mučeništva, Ronchi dei legionari 2005, 93–125.
6 A. Jeločnik, Čenturska zakladna najdba folisov Maksencija in tetrarhije, Ljubljana 1973, 78–82 in 93; prim. W. 
kuhoff, Diokletian und die Epoche der Tetrarchie, Frankfurt am Main (in drugod), 2001, 824–826, zlasti op. 1604.
7 A. Jeločnik, Čenturska zakladna najdba, 81–82; W. kuhoff, Diokletian..., 858–859, zlasti op. 1634.
8 Gl. med novimi obravnavami B. BleCkmann, Der Bürgerkrieg zwischen Constantin II. und Constans (340 n. 
Chr.), Historia 52, 2003, 225–250; o fragmentarno ohranjenem napisu, ki naj bi se nanašal na proslavo triumfa po 
zmagi ob reki Alsi, gl. W. rieSS, Konstantin und seine Söhne in Aquileia, Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 
135, 2001, 267–283, zlasti 282–283.
178 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
katerimi izstopajo po pomenu, posebej za presojo o njegovi politični samobitnosti, samostoj-
nosti ravnanja in »mestni identiteti«, državljanske vojne. Naj jih naštejemo: Magnencijeva 
uzurpacija in njegovo večkratno zadrževanje v Akvileji v letih 350–352; obleganje Akvileje ob 
uzurpaciji Julijana v letu 361; Akvileja kot oporišče Magna Maksima in izhodišče za njegov 
prodor v zahodni Ilirik 387, po njegovih tamkajšnjih vojaških porazih zajetje in usmrtitev 
pred Akvilejo 3889. 
Avtorica (str. 60–61) po pravici poudarja pasivno vlogo Akvileje v državljanski vojni 388, 
ki se bistveno razlikuje od njenega ravnanja v podobnih primerih pred tem (238, 312, 361). 
Mesto, v katerega se je po dveh porazih (pri Sisciji in nato Petovioni) zatekel Maksim s svojo 
iz mavrskih vojakov sestavljeno gardo, očitno ni nudilo odpora Teodozijevi vojski, po drugi 
strani pa cesarju ni odprlo mestnih vrat kot je pred tem storila Emona, ki je Teodozija sprejela 
kot osvoboditelja. Pri tem velja opozoriti, da se je Akvileja 388 srečala prvič z vojaškimi na-
sprotniki, ki so jo spremljali skozi 5. stoletje, zlasti Goti in Huni. Vloga barbarskih oddelkov 
v Teodozijevi vojski je bila odločilnega pomena za njegovo zmago nad Magnom Maksimom 
pri Sisciji, pomembna je bila tudi za izid bitke pri Petovioni. Iz Ambrozijevih in Pakatovih 
poročil bi mogli sklepati, da je cesar to skupino po prihodu v Emono poslal nazaj v Panonijo; 
če pa sodimo po Zosimovem opisu, je ena federatska skupina odšla z glavnino vojske v Italijo 
in odigrala odločilno vlogo pri spopadu pred akvilejskim obzidjem in zavzetju mesta10. Noben 
vir ne poroča, da bi pri obrambi mesta poleg Maksimovih gardnih oddelkov sodelovale tudi 
enote lokalnega akvilejskega izvora. 
Nevtralna drža mesta, ki je čakalo na izid vojne in se šele nato postavilo na stran zma-
govalca, kaže na padec politične vloge Akvileje. Ob tem je mesto okrepilo svojo strateško 
vlogo, svoje gospodarske potenciale, vlogo prometnega vozlišča, povečalo je svoj obseg in 
potrdilo svojo samobitnost in samozavest z vrstami gradenj, ki so zaznamovale poznoantično 
mesto: cerkveno središče, terme, forum, gospodarski in prometni objekti11. Odprto ostaja 
vprašanje, ali in če v kolikšni meri gre pri oblikovanju metropole 4. stoletja za posnemanje 
zgleda in slovesa nepremagljivega mesta leta 238. Dogodki v letu 388, po svojem poteku in 
rezultatu pravzaprav inverzna podoba onih iz leta 238, kažejo prej na zanikanje tega zgleda. 
V izčrpnem prikazu zgodovine Akvileje v 3. in 4. stoletju, z osrednjimi dogodki 238, 361 in 
388, pogrešamo vsaj omembo dogodkov v letih 270 in 306–310, ki so sicer bistveno slabše 
poznani, vendar dajo slutiti dramatične preobrate v zgodovini Akvileje, pri katerih mesto 
verjetno ni bilo le pasivni opazovalec12. 
9 Izbor novejše literature o Magnencijevi uzurpaciji: B. BleCkmann, Die Schlacht von Mursa und die zeitgenös-
sische Deutung eines spätantikes Bürgerkrieges, v: H. Brandt (izd.), Gedeutete Realität. Krisen, Wirklichkeiten, 
Interpretationen (3.–6. Jh. n. Chr.), Historia Einzelschriften 134, 1999, 47–101; J.F. drinkwater, The Revolt and 
Ethnic origin of the Usurper Magnentius (350–353) and the Rebellion of Vetranio, Chiron 30, 2000, 131–159. O 
Julijanovi uzurpaciji in akvilejski epizodi gl. J. Szidat, Historischer Kommentar zu Ammianus Marcellinus Buch 
XX-XXI, Wiesbaden 1977/1981, I, 51–52. O dogodkih v letih 387–388 gl. kratko R. Bratož, Aquileia tra Teodosio e 
i Longobardi (379–568), AAAd 54, 2003, 477–527, zlasti 484–493. 
10 O vlogi barbarskih federatov v vojni leta 388 prim. nazadnje F. lotter (ter R. Bratož in H. CaStritiuS kot sode-
lavca), Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375–600), 
Ljubljana 2005, 70–71, 204; o verjetnem sodelovanju barbarskih federatov tudi pri zavzetju Akvileje prim. kratko R. 
Bratož, Aquileia tra Teodosio e i Longobardi, 487. 
11 Gl. o tem več prispevkov v zborniku Aquileia dalle origini alla costituzione del ducato longobardo. Topografia 
– urbanistica – edilizia publica (ur. G. CuSCito, m. verzá BaSS), AAAd 59, 2004, zlasti 257–559. 
12 Obdobje od 312 do 388 je avtorica v skrčeni obliki predstavila v razpravi: Aquilée de Dioclétien à Théodose, 
AAAd 54, 2003, 375–392. 
179ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
2. Začetki krščanstva in prvo obdobje pokristjanjenja
Drugo poglavje (str. 65–109) je posvečeno nastanku in razvoju akvilejskih krščanskih 
skupnosti, pri čemer avtorica namenoma uporablja množinsko obliko. Ob zelo skromnih 
arheoloških virih (nekaj napisov z omembami mučencev iz Dioklecijanovega časa) so dose-
danji prikazi temeljili predvsem na analizi literarnih virov iz pozne antike in še kasnejših 
srednjeveških besedilih. C.S. se je pri oceni vrednosti ohranjenih virov postavila na stališče, 
da so vsi literarni viri (Hieronimijanski martirologij, spisi o mučencih, katalogi škofov, da ne 
govorimo o srednjeveški tradiciji) za raziskovanje začetkov krščanstva zaradi svojega kasnega 
nastanka in zavajajoče pristranskosti neuporabni. Vedenje o tej temi je postavila na začetek 
znanstvenega raziskovanja, ki ga predstavlja študija Pia Paschinija o začetkih oglejske cerkve 
(La chiesa aquileiese ed il periodo delle origini) iz leta 1909 (str. 67–72), in s tem postavila 
pod vprašaj vrednost objav cele vrste avtorjev, ki so se posvečali tej temi, zlasti italijanskih 
(zlasti G.C. Menis, S. Tavano, G. Cuscito, A. Niero in drugi), pa tudi drugih (med avstrijskimi 
R. Egger, med slovenskimi podpisani). Njena radikalna redukcija virov, po kateri ostanejo kot 
zanesljiva pričevanja samo maloštevilni napisi z omembami mučencev, zlasti če te potrjuje tudi 
Hieronimijanski martirologij, postavlja pod vprašaj smiselnost raziskav krščanstva za čas pred 
Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov. Tudi za Dioklecijanov čas se kaže le borna podoba: 
pet mučencev, ki se omenjajo v Hieronimijanskem martirologiju, o katerih razen imena ni 
nič znanega, in majhna skupina okrog Kancijev, ki kaže na to, da se je krščanstvo uveljavilo 
tudi med pripadniki aristokracije13. Tudi če bi ne upoštevali napak ali površnosti (Anastazija 
ni salonitanska, temveč sirmijska mučenka), velja opozoriti, da so raziskave literarnih, zlasti 
hagiografskih virov, v razdobju zadnjega stoletja objektivno bistveno povečale vedenje ne le 
o nastanku kasnejšega izročila, temveč v posameznostih tudi o razvoju krščanstva v obdobju 
pred Konstantinom. Kot nepreverjeno moremo označiti tudi trditev, da je bil petovionski škof 
Viktorin »nedvomno« grškega porekla (str. 106); če sodimo po dokajšnjem številu epigrafsko 
izpričanih nosilcev imena Victorinus bi mogli upravičeno soditi, da je izhajal iz panonsko-
noriškega območja14. 
V nadaljevanju se je avtorica posvetila analizi Teodorove bazilike, zlasti mozaikov. Uvodo-
ma je po pravici izpostavila problem, ki je v modernih raziskavah dokaj pogost in tako težko 
obvladljiv, da navdaja marsikaterega raziskovalca s pesimizmom. O ključnih vprašanjih obstaja 
več teorij, saj je vsak pomembnejši raziskovalec dal svojo razlago nastanka in razvoja tega 
cerkvenega središča iz Konstantinove dobe; nova odkritja (kot na primer krstilnice) so postala 
izhodišče za dodatne razlage, ki si večkrat nasprotujejo. Kot posebej zapletena vprašanja je 
izpostavila premajhno zanesljivost datacije, vprašanje istočasnosti ali postopnosti pri nastanku 
celotnega objekta, spornost namembnosti in s tem tudi razumevanja maloštevilnih napisov. 
Pri analizi mozaika se je – ob soočenju z velikim številom razlag – posvetila podrobni analizi 
štirinajstih portretnih upodobitev v južni dvorani, ki naj bi prikazovale po njenem prepričanju 
pripadnike lokalne aristokracije, med katerimi je bil tudi en pripadnik senatorskega stanu. Ti 
anonimni premožni donatorji naj bi po njeni razlagi podprli gradnjo cerkve, kar se ujema s 
procesom postopnega prestopanja aristokracije v krščanstvo, ki je značilen za Konstantinov 
čas. Avtorica je izrazila velik dvom glede datiranja napisa prestižnega donatorja Januarija 
13 O mučeniški skupini Kancijev sta izšla dva zbornika: Studi Sancanzianesi im memoria di Mario Mirabella 
Roberti (izd. G. CuSCito), AAAd 47, 2004; I santi Canziani nel XVII centenario del loro martirio – Sveti Kancijani 
ob 1700-letnici mučeništva (izd. G. toplikar, S. tavano), Ronchi dei Legionari 2005. 
14 R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa 
verske svobode, Ljubljana 1986, 278–279 oz. isti, Il cristianesimo aquileiese prima di Costantino, Udine, Gorizia 
1999, 270–271. 
180 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
(Ianuarius; ta je daroval 880 kvadratnih čevljev ali okrog 80 m2 mozaika) v to dobo, češ da 
se napisi z navedbo darovane mozaične površine v kvadratnih čevljih (t.i. pedatura) pojavijo 
šele ob koncu 4. stoletja (str. 84–86). Ob tem velja poudariti, da se taki napisi pojavljajo, resda 
redko, že sredi 4. stoletja (Stojnik, antični Castrum v Srbiji), v sinagogah na evropskih tleh 
pa v prvih desetletjih 4. stoletja, kot kaže grški donatorski napis v sinagogi v Plovdivu15, ki je 
istodoben Teodorovi baziliki. Ob upoštevanju teh dejstev je nastanek napisa v Konstantinovem 
času ali vsaj v teku 4. stoletja ne le možen, temveč tudi verjeten. 
Pri obravnavi zgodnjekrščanskih napisov kot glavnega vira za raziskovanje krščanske 
družbe v Akvileji, zlasti za datiranje procesa pokristjanjenja prebivalstva, je avtorica opozorila 
na odprta vprašanja, ki so bistvenega pomena. Ohranjeno je veliko število krščanskih nagrob-
nih napisov (400–450; med latinskimi območji krščanskega sveta imajo večje število napisov 
poleg Rima samo še Sirakuze, Salona in Trier). Ker po njenem prepričanju dosedanje objave 
ne ustrezajo zahtevam moderne epigrafske vede, bi bila potrebna nova znanstvena objava v 
obliki korpusa krščanskih napisov. Te napise je skoraj nemogoče datirati; po mnenju C.S. 
izhaja velika večina iz dobe okrog leta 400, kar bi kazalo na pozno množično pokristjanjenje 
mestnega prebivalstva. Na pozen prestop v krščanstvo naj bi kazala tudi arhaičnost imen (v 
celoti 237 različnih imen; če upoštevamo še donatorske napise s konca 4. in začetka 5. stoletja 
z dodatnimi 108 imeni, se njihovo število dvigne še za dobro stotino), med katerimi prevla-
dujejo tradicionalna imena nad tipično krščanskimi. V tem oziru se oglejski napisi razlikujejo 
od zgodnjekrščanskih napisov iz Treverov. Za več kot polovico napisov ni znan točen kraj 
najdbe. Stanje epigrafskih virov ocenjuje C.S. kot ugodno le v »statističnem« oziru, saj na 
njihovi podlagi ni mogoče rekonstruirati socialne ali poklicne pripadnosti na napisih omenjenih 
oseb. Do neke mere je mogoče prepoznati samo dve dokaj specifični skupini prebivalstva: 
vojake z veterani in pripadnike družbene elite. Za prvo skupino (17 napisov z omembo 27 
ljudi) sta značilna specifična družbeno funkcija in tuje poreklo (vojaki mezijskega »numera« 
z balkansko-podonavskega območja), za drugo skupino pa oznake družbene pripadnosti 
in ranga na napisih, ki odražajo praviloma večje jezikovno znanje in izobrazbo (na primer 
metrični napisi). Sodba, da omogočajo epigrafske raziskave le slabši ali boljši približek zgo-
dovinskega spoznanja, je upravičena, prevelika pričakovanja so lahko varljiva, na kar so v 
zvezi s temeljnimi vprašanji družbene zgradbe, verskega življenja in demografije rimskega 
cesarstva opozorili različni avtorji. 
Važno vprašanje, ki se postavlja v zvezi z razvojem Akvileje v pomembno središče 
krščanstva, je vpliv tega središča na njegovo širše zaledje proti severu in vzhodu, na območje 
vzhodnih Alp in zahodnega Ilirika. C.S. je v nasprotju z več raziskovalci izrazila veliko 
zadržanost, saj ostaja število neznank tako veliko, da raziskave sploh niso možne. Izpovedna 
vrednost besedil, ki prinašajo podatke o liturgiji oglejske cerkve (zlasti Rufin in Kromacij), 
je po njenem mnenju omejena že zato, ker ni poznana liturgija Ilirika16, poleg tega značilnosti 
akvilejske liturgije, kot jih sporočajo viri iz časa okrog 400, ni mogoče avtomatično projicirati 
v starejša obdobja. Vplivov ni mogoče rekonstruirati na podlagi podobnosti v zgodnjekrščanski 
arhitekturi (tlorisi cerkva, notranja oprema, mozaična umetnost itd.), saj je zanesljivost ugoto-
vitev po njenem prepričanju sporna. Po njenem prepričanju so tudi za raziskovanje nastanka 
15 Ch. koranda, Pedaturangaben in frühchristlichen Mosaikinschriften, Anzeiger der phil.-hist. Klasse der 
Österreichischen Akademie der Wissenschaften 126, 1989, 104–110 (avtor se sklicuje na datacijo, ki jo je predložil 
Ch. danov, Neues aus der Geschichte von Philippopolis und Altthrakien in der Spätantike, Festschrift A. Betz, Wien 
1985, 107–123; A. zetter, Offerenteninschriften auf den frühchristlichen Mosaikfußböden Venetiens und Istriens, 
Berlin, New York 2001, 154; 235–237. 
16 Avtorica pri tem ni zavzela stališč do razprav, ki jih je objavil Klaus Gamber. Navajamo le en njegov pregledni 
članek: K. GamBer: Die lateinischen liturgischen Quellen Illyriens vom 4. bis 6. Jahrhunderts, Sirmium 4, Beograd 
1982, 77–85. 
181ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
krščanske družbe v Akvileji v 4. stoletju dokaj skromne možnosti. Pokristjanjenju dela družbene 
elite v Konstantinovi dobi naj ne bi sledil bolj ali manj premočrten vzpon krščanstva, kot bi 
pričakovali, pač pa počasen razvoj, ko kristjani v mestni politični eliti še niso bili navzoči ali pa 
so bili le šibko razpoznavni. Množičen prestop mestnega prebivalstva v krščanstvo datira C.S. 
šele v čas okrog leta 400. Sklep se zdi presenetljiv, če upoštevamo – poleg sporočil v sočasni 
književnosti, ki niso nujno objektivna – tudi arheološke raziskave, po katerih so obstajala do 
tega časa le zelo redka poganska svetišča. Stroge prepovedi poganstva v pozni Teodozijevi 
dobi, njegove vojaške zmage in dejansko razmerje politične moči v državi, vse to je gotovo 
že pred letom 400 vplivalo na tisto prebivalstvo, ki se je pri svojem verskem opredeljevanju 
ravnalo v skladu s političnim trenutkom, ko je takojšen vsaj formalni prestop v krščanstvo 
pomenil prednost. Ob upoštevanju teh dejstev se zdi njeno datiranje množičnih prestopov v 
krščanstvo vsaj za eno desetletje prepozno, zlasti če upoštevamo pri tem čas od individualnega 
sprejema krščanstva (»konverzije«) do oznake krščanske pripadnosti na nagrobniku, ki so jo 
na javnem mestu izrazili bližnji sorodniki (pokojnikov zakonec in/ali potomci) oziroma do 
»pokristjanjenja« v smislu prevzema družbene vloge in mesta v hierarhiji krščanske družbe17. 
Bolje podprt je avtoričin sklep, da vpliv Akvileje na širše območje proti severu in vzhodu v tem 
času ni dokazljiv. Pravilnejša od oznake vplivnega območja Akvileje je predstava o območju 
mešanja različnih vplivov, pri čemer je nastopala Akvileja v vlogi enega v vrsti nosilcev 
razvoja, ne pa nujno kot njegov usmerjevalec. V prizadevanju, postaviti zgodovino Akvileje v 
širše zgodovinske koordinate, C.S. ob omembi edinega historično zanesljivega nastopa škofa 
Teodora izven Akvileje – udeležba na koncilu v Arlesu leta 314 – ni skušala dati odgovora 
na vprašanje, zakaj se je škof na seznamu udeležencev cerkvenega zbora predstavil kot »škof 
akvilejskega mesta v provinci Dalmaciji«18.
3. Arianizem in njegova obsodba na koncilu 381
Obširen prikaz vloge Akvileje v arijanskih sporih (111–169) uvaja avtorica z ugotovitvijo, 
da je bila v dosedanjih raziskavah vloga Akvileje, posebej škofa Fortunacijana, premalo 
opažena. Ocena, da gre za neke vrste sodobno lokalno damnatio memoriae tega oglejskega 
škofa, je gotovo pretirana19. Začetki njegovega pontifikata padejo v čas poskusa Valensa iz 
Murse, da bi se polastil oglejskega škofijskega sedeža, kar se je zgodilo v letih pred sinodo 
v Serdiki. Njegov postopen prehod iz pravovernega tabora, kjer je bil pred in med sinodo v 
17 O zapletenih vprašanjih pokristjanjenja Akvileje, območja mesta in severne Italije prim. med novejšimi pre-
gledi gl. L. CraCCo ruGGini, Religiosità e chiese nelle Venezie (II–V secolo), AAAd 47, 2000, 17–42; ista, Temi e 
problemi della cristianizzazione nel Norditalia, Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 
102, 2002, 99–120. 
18 Sami smo l. 1990 izrazili hipotezo, da je oglejski škof s sedežem na vzhodnem obrobju teritorija pod oblastjo 
Konstantina, v času vse bolj jasnega in odkritega konflikta med Konstantinom in Licinijem, zastopal tudi Konstantinu 
naklonjeno dalmatinsko (salonitansko) cerkev, ki je ležala tedaj na območju pod oblastjo Licinija. (r. Bratož, Die 
Geschichte des frühen Christentums im Gebiet zwischen Sirmium und Aquileia im Licht der neueren Forschungen, 
Klio 72, 1990, 508–550, zlasti 517–519). Pozitivno stališče do hipoteze je zavzel M. Suić, Odabrani radovi iz stare 
povijesti Hrvatske. Opera selecta, Zadar 1996, 768. 
19 Sotinel, Identité civique, 111–112, zlasti op. 9; med novejšimi študijami o arianizmu prinaša precej podrobno 
obravnavo Fortunacijana H.Ch. BrenneCke, Hilarius von Poitiers und die Bischofsopposition gegen Konstantius II. 
Untersuchungen zur dritten Phase des arianischen Streites (337–361), Berlin, New York 1984, 277–281 in 292–294. 
O Fortunacijanovih stikih z območjem Ilirika gl. nazadnje A. Cedilnik, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem 
Velikim, Ljubljana 2004, 142 (Fortunacijanovi stiki s Konstancijem); 158 (njegovi stiki z Urzacijem in Valensom); 
243–247 (Fortunacijan in Liberij). Gl. nazadnje G. CuSCito, v: Nuovo Liruti 1 (Medioevo), 338–343 (leksikalno geslo 
o Fortunacijanu je daljše od gesla o Teodoru ali Valerijanu). 
182 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
Serdiki20 ter v letih po njej, nekako v razdobju od okrog 340 (nastop) do 345/346 (gostitelj 
Atanazija) oziroma 347 (milanska sinoda, stiki z Valensom in Urzacijem, ki sta začasno odsto-
pila od arianizma), v »arijanski« tabor (sinoda v Milanu 355), je avtorica dobro utemeljila z 
razlogi politične narave. Škof se je moral soočiti z verskimi problemi (arianizem in Fotinov 
nauk) in z velikimi političnimi spremembami, ki jih je prinesla državljanska vojna 350–351: 
Akvileja, ki je v letih 337–350 pripadala območju pravovernosti naklonjenega cesarja Kon-
stansa, je po zmagi arijansko usmerjenega Konstancija II. nad uzurpatorjem Magnencijem 
prišla pod oblast proarijansko orientiranega cesarja, ki je odločno nastopil proti vodilnim 
pravovernim škofom. V nasprotju z ravnanjem pravovernih škofov, ki niso hoteli podpisati 
Atanazijeve obsodbe in so morali v izgnanstvo, je Fortunacijan popustil pritisku in obdržal 
svoj škofijski sedež, še več, v letu 356 je celo pregovoril v Trakijo izgnanega papeža Liberija 
k enakemu dejanju. C.S. po pravici poudarja, da njegovo oportunistično ravnanje v tem času 
ni bilo izjemno; škof je s podreditvijo cesarjevi verski politiki ohranil verski mir v škofiji, 
kjer je ob nicejski pravoverni skupini gotovo obstajala tudi arijanska skupina vernikov. V 
drugi polovici dolgega Fortunacijanovega pontifikata, od 356 do okrog 37021, za katero so 
poročila o oglejski krščanski skupnosti izredno borna, je pomemben vzpon majhne nicejske 
asketsko usmerjene skupine okrog Kromacija, katere pomen je na lokalni ravni primerljiv z 
delovanjem Evzebija iz Vercelov v severni Italiji in Hilarija iz Poitiersa v Galiji. C.S. je prišla 
do sklepa, da nastop in delovanje škofa Valerijana v Akvileji ne pomeni preobrata na škofijskem 
sedežu, kot so nekdaj poenostavljeno razlagali, pač pa prej kontinuiteto s Fortunacijanovo 
versko politiko. Tako kot v Fortunacijanovem času je bila oglejska cerkev močno vpeta v 
verske zadeve Ilirika, zaradi česar je Basilij iz Cezareje v pismu iz leta 372 (epist. 92) škofa 
Valerijana celo naslovil kot škofa Ilirika. Asketska skupina okrog Kromacija (po nekoliko 
kasnejši Hieronimovi oznaki chorus beatorum), ki sta ji kasneje pripadala tudi Hieronim in 
Rufin, je delovala samostojno, neodvisno od politike novega škofa. Vzrok za to bi bilo lahko 
njeno nestrinjanje s škofovo premalo odločno versko politiko do arianizma ali različni pogledi 
na asketizem (str. 136). Vendar pa se zdi, da stiki med škofom in to asketsko skupino le niso 
bili tako šibki, kot predvideva avtorica; omemba Valerijana v Hieronimovi korespondenci 
(epist. 7,4,2) ni bežna ali naključna, saj kaže na razmeroma tesne osebne vezi med škofom in 
generacijo mlajšo skupino asketov22. 
Zamenjavi na škofijskem prestolu v Akvileji okrog 370, ko je h kompromisom nagnjenega 
Fortunacijana nasledil pravoverni, vendar pa v cerkveni politiki zmerni Valerijan, sta sledili 
zamenjavi na sosednjih metropolitskih sedežih, ki sta bili veliko radikalnejši: leta 374 je arijan-
ca Avksencija v Milanu nasledil Ambrozij, nekaj let kasneje (morda 376, najpozneje 378) je 
ob Ambrozijevi osebni intervenciji v Sirmiju arijanca Germinija nasledil pravoverni Anemij. 
C.S. je ob ponovni analizi virov pustila odprto vprašanje historičnosti sinode v Sirmiju leta 
20 Prim. A.L. feder, Studien zu Hilarius von Poitiers I, Wien 1910, 157–165; II, Wien 1911, 23 in 38; o pravoverni 
strani na koncilu v Serdiki gl. tudi I. opelt, Die westliche Partei auf dem Konzil von Serdica, v: R. pillinGer (izd.), 
Spätantike und frühbyzantinische Kultur Bulgariens zwischen Orient und Okzident, Wien 1986, 85–92. 
21 Datiranje konca pontifikata se v literaturi razlikuje za nekaj let: okrog 368 (tako nazadnje G. CuSCito v Nuovo 
Liruti (kot v op. 2), 887–889; oziroma 371/372 v Prosopographie chrétienne du Bas-Empire 2 (Prosopographie de 
l’Italie chrétienne 313–604), Roma 1999–2000 (odslej PCBE), 856 in 2237. 
22 Hieronim je prosil prezbiterja Kromacija, njegovega brata diakona Evzebija in naddiakona Jovina, da bi se 
obrnili na škofa Valerijana (papa Valerianus) s prošnjo, da bi le-ta prevzel duhovno oskrbo Hieronimove po imenu 
neznane sestre; le-to naj bi v pismu spodbudil, da bi vztrajala pri svoji odločitvi za asketsko življenje. Prim. poleg 
literature, ki jo navaja S.C., tudi S. reBeniCh, Hieronymus und sein Kreis, Stuttgart 1992, 47; A. fürSt, Hieronymus. 
Askese und Wissenschaft in der Spätantike, Freiburg, Basel, Wien 2003, zlasti 164–165 (Chromatius); 172 (Eusebius); 
187 (Jovinus); 217 (Valerianus).
183ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
378, na katerega ni mogoče dati jasnega odgovora23. Akvileja je ob teh spremembah ostala 
nedejavna in neopazna, zlasti v primerjavi z Milanom. Iz ozadja je stopila potem, ko je bila 
izbrana za kraj bodočega koncila, na katerem naj bi zaključili vprašanje arianizma v zahodnem 
delu cesarstva, h kateremu je po takratni ureditvi spadal tudi Vzhodni Ilirik. Kot kraj bodočega 
koncila, ki naj bi po prvotni zamisli (cesar Gracijan) imel obseg ekumenskega zbora, je bila 
izbrana zaradi svoje odlične prometne lege (centralna lega z možnostjo kopenskih in morskih 
povezav). Tedanja cesarjeva rezidenca Sirmij kljub svoji legi v bližini središč arianizma za 
večje zborovanje škofov ni bila primerna zaradi barbarske nevarnosti (naselitev trietnične 
federatske skupine v Panoniji) in posledične nezanesljivosti prometnih poti. 
V obširni analizi oglejskega koncila v letu 381 (145–169, dodatek 1 in 2 na str. 383–392) 
je C.S. posvetila posebno pozornost vprašanju, do kolikšne mere je mogoče iz bogatih virov 
(zapisnik koncila s spremnimi dokumenti, trije seznami udeležencev, arijanski komentar k 
poteku koncila) rekonstruirati verske razmere v severni Italiji in Iliriku. V nasprotju z vtisom, 
ki ga ponuja branje virov – Ambrozij naj bi ob enoglasni podpori škofov iz Italije, Ilirika, južne 
Galije in Afrike povsem dominiral nad tremi arijanskimi nasprotniki, teološko razgledanim, 
miselno prodornim in govorniško spretnim škofom Paladijem iz Ratiarije, manj izstopajočim 
škofom Sekundikajom iz Singiduna (znaten del zapisnika o tem je izgubljen) in malo pomem-
bnim prezbiterjem Atalom iz Petovione, ki je zastopal odsotnega škofa Julijana Valensa24. Na 
podlagi primerjave med stenografiranim zapisnikom polemične diskusije in seznami škofov (s 
24, 32 in 34 imeni) je C.S. postavila dobro podprto hipotezo, da »fronta« pravovernih škofov 
proti Paladiju ni bila enotna, saj je obsodbo arijanskega škofa jasno izrazilo samo 24 (ali tri 
četrtine) navzočih škofov, medtem ko nezanemarljiva manjšina škofov (7) ni na slovesen način 
izrekla obsodbe ali pa pri deklarativni obsodbi arianizma ni izrekla Paladijevega imena (3). 
Ker je javno izgovorjena in zapisana opredelitev proti škofu pomenila dejansko opredelitev 
za nicejsko pravovernost, se ponuja sklep, da se je 10 škofov izmikalo jasni opredelitvi, da 
potemtakem teza o složnosti škofov pri obsodbi arijancev ne drži. Za sedem škofov, ki so se 
izmaknili jasni obsodbi, je avtorica postavila domnevo, da so izhajali iz Ilirika ali vsaj bili 
povezani s tem območjem (str. 152). Prav tako je C.S. po pravici opozorila na nenavadno 
obnašanje dveh škofov, ki sta izstopala po rangu in po vlogi na koncilu: Anemij iz Sirmija je 
izhajal iz mesta, ki je bilo kot caput Illyrici enakovredno Milanu, Valerijan pa je nastopal kot 
gostitelj v vlogi predsedujočega. Anemij je v vlogi metropolita Ilirika z enim samim kratkim 
govornim nastopom v imenu vseh škofov Ilirika obsodil arinizem, pri čemer ni imenoval 
Paladija (Gesta concilii Aquileiensis 55). Valerijan, ki je kot gostitelj predsedoval koncilu, je 
pri razgovoru o vprašanjih dogme »izstopal« s svojim molkom, v redkih govornih posegih 
pa je načel tehnično-proceduralna vprašanja in se spustil v površne in pavšalne trditve, ki so 
pravzaprav zamegljevale jasen koncept teološke diskusije milanskega škofa Ambrozija in 
njegovih privržencev. 
Hipoteza o le navidezni enotnosti škofov na koncilu zasluži vso pozornost. Ker se zapisnik 
zasliševanja drugega škofa, Sekundijana iz Singiduna (Gesta concilii Aquileiensis 65–75), 
zaključi brez vsebinskega zaključka, ki bi mu sledile individualne obsodbe ter sklepna skupna 
obsodba, obstaja možnost, da so se (vsaj nekateri) škofje, ki niso v obliki individualne izjave 
23 Identité civique, 141 op. 129; prim. podobno A. Cedilnik, Ilirik, 318–325. 
24 Izčrpno bibliografijo v opombah bi mogli dopolniti z dobrim sintetičnim pregledom: G. GottlieB, Das Kon-
zil von Aquileia (381), Annuarium historiae conciliorum 11, 1979, 287–306. O Atalu kot udeležencu oglejskega 
koncila gl. R. Bratož, Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki, v: S. krajnC (ur.), Ptujska župnijska cerkev sv. 
Jurija. Zbornik znanstvenega simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve mestne cerkve in 850. obletnice 
»Konradove cerkve«, Ptuj 1998, 14–30; prim. tudi R. Bratož, S. Ciglenečki, L’odierna Slovenia, AAAd 47, 2000, 
489–533, zlasti 495–496. 
184 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
obsodili Paladija, javno opredelili ob obsodbi singidunskega škofa. V koncilskem zapisniku se 
kot (nekdanji, torej 381 že pokojni) škof petovionskega prezbiterja Atala omenja sicer neznani 
Agrippinus, ki je bil v nedoločljivem času pred 381 pristaš nicejske pravovernosti. Vsekakor 
je hipoteza, da je izhajal iz Ilirika, morda celo iz Petovione, veliko verjetnejša od domneve, 
da gre za škofa italskega izvora25. Izvirni pristop C.S. pri analizi aktov oglejskega koncila 
381 odpira doslej premalo upoštevane vidike poteka koncila, obenem dopušča možnost, da so 
bile verske razmere v severni Italiji in Iliriku v tem času bolj pisane kot se splošno domneva. 
4. Akvileja v času cesarja Teodozija in škofa Kromacija
V poglavju o tem obdobju (str. 171–232), ki pomeni enega vrhov v zgodovini mesta, 
posebej še v zgodovini oglejske cerkve (monumentalne gradnje, pomen Akvileje v latinski 
krščanski književnosti) je C.S. uvodoma predstavila vlogo mesta v prvi in drugi Teodozijevi 
državljanski vojni, ki sta v odločilni fazi potekali na oglejskem območju in v njegovem vzhod-
nem sosedstvu. Pri tem je izpostavila dejstvo, da se ne le mesto samo, temveč tudi akvilejska 
cerkev kot tedaj v mestu najmočnejša institucija med vojno v nobenem primeru ni opredelila. 
V prvi državljanski vojni je samooklicani, po verski opredelitvi pravoverni cesar Magnus 
Maximus, nastopal kot varuh pravovernosti proti arijanskemu dvoru v Milanu (Valentinijan 
II. in njegova mati Justina). Uzurpator, ki je 387 vdrl iz Galije v Italijo pod krinko zaščite 
Italije in Ilirika pred barbari in zaščite pravoverne cerkve pred arijanci, ni naletel na omembe 
vreden odpor: prestolnica Milano je padla po kratkem obleganju, Akvileja pa je – drugače kot 
v letih 238 in 312 – samooklicanemu cesarju odprla mestna vrata. Oglejska krščanska pisca 
Rufin in Kromacij ne sporočata niti besede o obnašanju Akvileje v času, ko se je mesto znašlo 
sredi vojnih razmer: pred Magnom Maksimom, ki je iz Galije vdrl v Italijo, je Valentinijan II. 
z dvorom iz Milana zbežal v Akvilejo, od tam pa čez morje v Solun; galski proticesar je po 
zavzetju Milana zasledoval cesarja, po njegovem pobegu čez morje pa se ustalil v Akvileji, 
ki je postala njegovo rezidenčno mesto26. C.S. je upravičeno postavila vprašanje, ali ni bil del 
krščanske skupnosti naklonjen Magnu Maksimu (str. 174), ki je tudi sicer na Zahodu užival 
podporo galske cerkve. Odločilen preobrat sta prinesli dve Teodozijevi zmagi nad vojsko Ma-
gna Maksima v Zahodnem Iliriku poleti 388; po teh dveh zmagah je Akvileja, ki jo je branila 
uzurpatorjeva maverska garda, hitro klonila pred Teodozijevo vojsko27. 
Ob molku virov o oglejski krščanski skupnosti in njenem voditelju v tem času izstopa 
vloga Ambrozija, ki je obiskal Akvilejo, verjetno ob ustoličenju novega škofa Kromacija, ki je 
nasledil preminulega Valerijana. Na čas njegovega zadrževanja v Akvileji se navezuje Ambro-
zijeva polemika s Teodozijem zaradi požiga sinagoge, iz katere ni povsem jasno, ali je meril 
milanski škof na znane dogodke v Kaliniku ali pa gre celo za podoben primer v sami Akvileji. 
Medtem ko je več raziskovalcev (zlasti L. Cracco Ruggini) v vsebinsko nejasnem kontekstu 
v dveh Ambrozijevih pismih identične vsebine, naslovljenih na Teodozija, videlo aluzijo na 
25 Prim. R. Bratož, Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije, 18–19 in 27; R. Bratož, S. Ciglenečki, L’odierna Slovenia, 
zlasti 496 in 506 (z domnevo, da gre za škofa v Petovioni), prav tako D. GáSpár, Christianity in Roman Pannonia. An 
evaluation of Early Christian finds and sites from Hungary, Oxford 2002, 149 in 187 (s.v. Agrippinus, z datiranjem 
njegovega pontifikata od okrog 363 dalje). Prim. PCBA, 72 (Agrippinus 1, z domnevo, da gre morda za italskega 
škofa).
26 rufinuS, Hist. Eccl. 2,17 je predstavitev vojne skrčil na kratko ugotovitev, da je Teodozij premagal uzurpatorja 
in ponovno ustoličil Valentinijana II, ki je prestopil v pravovernost, pri čemer vloge Akvileje v vojni ne omenja(!). 
Kromacijevi spisi ne vsebujejo nobene razpoznavne aluzije na vojne dogodke leta 388. 
27 Gl. op. 10. 
185ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
uničenje sinagoge v Akvileji kot posledico lokalnih sporov med Judi in kristjani28, pa je C.S. 
zavrnila to interpretacijo kot nedokazljivo. Poznavanje odnosov med Judi in kristjani je zožila 
na napis iz Gradeža z omembo Petra, ki je kot »edini iz svojega rodu« prestopil iz judovstva 
v krščanstvo29. Zoženje vprašanja odnosov med Judi in kristjani na uporabo samo tega napisa 
ni upravičeno, spori med skupnostmi so bili v tej dobi, v času Teodozijeve protijudovske 
zakonodaje, dokaj pogosti; čeprav so oznake Judov v Kromacijevih pridigah res stereotipne 
(lupi, ignorantes, doctores mali et inutiles pastores, preganjalci Kristusa, figurativno označeni 
s hudobnim levim razbojnikom), pa njegove ocene (kot na primer o prestopih v krščanstvo) 
izhajajo iz lastnih spoznanj30. 
Pasivna, tako rekoč neopazna, je bila tudi vloga Akvileje in njene krščanske skupnosti 
v drugi Teodozijevi državljanski vojni proti Evgeniju, ki se je zaključila z bitko pri Frigidu. 
Tako kot ob padcu Maksima je prišlo v Akvileji do srečanja med zmagovitim cesarjem in 
milanskim škofom, ki pa je potekalo v drugačnih okoliščinah kot šest let pred tem31. Prvič na 
Zahodu je po izvoru »poganski« triumf oziroma od Konstantinove proslave zmage v letu 312 
dalje versko »nevtralni« triumf (tako nazadnje Teodozijeva proslava v Rimu 389 po zmagi 
nad Maksimom 388) zamenjalo krščansko zahvalno bogoslužje, ki ga je daroval Ambrozij ob 
Teodozijevem zmagoslavnem prihodu v Milano32. Ob analizi odnosov med Kromacijem in 
Ambrozijem je C.S. prišla do sklepa, da Kromacijeva izvolitev za škofa (388) ni bila v tesni 
povezavi z Ambrozijem (tako kot na primer izvolitev sirmijskega škofa Anemija in osmih 
drugih škofov v severni Italiji); njuni odnosi naj bi bili bolj rezervirani, tako da Kromacija 
ne bi mogli označiti niti za Ambrozijevega učenca niti za njegovega prijatelja. Na pravilnost 
tega opažanja C.S. kaže tudi njuna primerjava glede tedaj najpomembnejšega dogodka, velike 
bitke 36 milj vzhodno od Akvileje: medtem ko ne najdemo pri Kromaciju nobenega zaneslji-
vega odmeva na ta dogodek33, ki tudi v kasnejšem oglejskem izročilu ni igral nobene vloge, 
pa prinašajo Ambrozijevi spisi vrsto aluzij nanj. Med avtorji z območja Akvileje je Rufin v 
predzadnjem poglavju Cerkvene zgodovine zapustil najdaljši opis te bitke, ne da bi izpostavil 
njen pomen v lokalnem ali regionalnem okviru34. 
Pri prikazu cerkvene organizacije v tej dobi je S.C. v večji meri kot predhodni avtorji 
poudarila neujemanje njenega razvoja (v smislu anomalij in retardacij) z normami, ki jih je 
28 amBroSiuS, Epistulae 74,8 (izd. M. zelzer, CSEL 82/3, 1982, 59–60: … Proclamo quod ego synagogam incenderim 
… Si obiciatur mihi cur hic non incenderim, divino iam cremari coepit iudicio...); Epist. extra collectionem 1a,8 (prav 
tam, 166, z besedilom, ki prinaša le eno vsebinsko različico: … Si obiciatur mihi cur hanc non incenderim …). 
29 Identité civique, 174–175; prim. R. Bratož, Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. 
Jahrhundert, v: R. Bratož (ur.), Westillyricum und Nordostitalien in der spätrömischen Zeit. Zahodni Ilirik in seve­
rovzhodna Italija v poznorimski dobi, Situla 34, Ljubljana 1996, 299-366, zlasti 337 op. 150. 
30 ChromatiuS, Tractatus 35,8: Sed quia et de synagoga multos conversos legimus vel converti cotidie ad cogni­
tionem Christi videmus…. Prim. F. lotter, Pogoji za sobivanje kristjanov in judov ter njihova vprašljivost zaradi 
prisilnih spreobrnitev in izgonov v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku, ZČ 61, 2007, 5–45, zlasti 14. O Teodo-
zijevi protijudovski zakonodaji (384, 388, 390, 392 in 393) gl. K.-L. noethliChS, Die gesetzgeberischen Maßnahmen 
der christlichen Kaiser des vierten Jahrhunderts gegen Häretiker, Heiden und Juden, Köln 1971, 182–188, lotter, 
Pogoji ... 13–14, 36–38. 
31 Prim. R. Bratož, Aquileia tra Teodosio e i Longobardi…, AAAd 54, 2003, 496–498.
32 amBroSiuS, Epist. extra collectionem 2,4–5 (CSEL 82/3, 179, z opisom vsebine dogodka; njegov kraj in čas 
omenja paulinuS, Vita Ambrosii 32,1). Gl. M. mCCormiCk, Eternal victory. Triumphal rulership in late antiquity, 
Byzantium, and the early medieval West, Cambridge (in drugod), 106–109; kratko R. Bratož, Christianisierung, 
341 op. 169. 
33 Edina možna izjema je ChromatiuS, Sermo 19,6, z razlago nenehnega zmagoslavja križa nad demoni, kar se 
dogaja »tudi dandanes« (hodieque). Oznaka splošnega značaja bi lahko merila na Teodozijevo zmago v bitki, ki je v 
krščanskem izročilu (Ambrozij, Rufin, Avguštin, Orozij) pravzaprav pomenila odločilno zmago križa (kot simbola 
Teodozijeve »krščanske« vojske) nad demoni, ki naj bi simbolizirali Evgenijevo »pogansko« vojsko. 
34 Prim. R. Bratož, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, ZČ 48, 1994, 5–45, zlasti 
8–14; isti, Christianisierung, 343–344. 
186 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
postavil nicejski koncil, s katerimi je postala podlaga za cerkveno organizacijo, volitve škofov 
in njihovo hierarhijo civilnopravna razdelitev države na province35. Če bi te norme v celoti 
veljale, bi Akvileja postala avtomatično vodilni škofijski sedež za provinco Benečijo in Istro, v 
zahodnem sosedstvu pa bi v tej vlogi nastopal Mediolanum kot glavno mesto province Ligurije. 
Avtorica je po pravici opozorila na retardacije in anomalije v odnosu do te norme: do tega časa 
je bilo škofijskih sedežev malo; milanski škof Ambrozij je v več primerih (Brixia, Tridentum, 
Verona) posegal na območje zahodne Benečije; ti posegi so bili bodisi neformalni bodisi ob 
izrednih priložnostih in ne dokazujejo Ambrozijeva metropolitske oblasti nad ozemljem, ki 
bi po zgornjem vzorcu sicer spadalo pod Akvilejo. Na tej podlagi avtorica sklepa, da v tej 
dobi v praksi še ni obstajala hierarhija škofijskih sedežev, pač pa kažejo ti dogodki na veliko 
aktivnost in vpliv milanskega škofa, po drugi strani pa pasivnost Akvileje (škof Kromacij). 
Pri predstavitvi škofijskih sedežev na vzhodnem območju province Venetia et Histria je za 
Emono izrazila domnevo, da je škofijski sedež v Emoni nastal z nastopom Maksima, ki je 
na oglejskem koncilu 381 javno obsodil arianizem in izpovedal pravovernost svoje skupno-
sti, sam obstoj asketizma v Emoni pred letom 375 pa odraža razvito krščansko življenje že 
pred nastopom Maksima v vlogi škofa36. Za Parencij je izrazila po našem mnenju napačno 
domnevo, da Maurus, ki se omenja na gradbenem napisu kot episcopus et confessor, ni bil 
mučenec, kot ga prikazuje domače izročilo (upodobitev na apsidalnem mozaiku v Evfrazijevi 
baziliki), temveč zaradi epigrafsko potrjene oznake confessor verjetneje eden od škofov, ki 
so se v 4. stoletju odlikovali v boju proti arianizmu37. Ker je izraz confessor večpomenski in 
ker ni poznan primer, da bi bil škof, ki se je izkazal v verskih bojih v 4. stoletja (kot na primer 
Hilarij iz Poitiersa, Evzebij iz Vercelov ali Lucifer iz Cagliarija), v domači skupnosti naknadno 
»prekvalificiran« v mučenca, za njen sklep ni stvarne podlage. 
Primerjava števila novih škofij tega časa na vplivnem območju Milana in Akvileje kaže 
na bistveno večjo aktivnost milanskega škofa: medtem ko je bilo ustanovljeno na območju 
Ligurije, Emilije in Kotijskih Alp sedem novih škofijskih sedežev, je na akvilejskem območju 
novih škofij znatno manj: zanesljivo Patavium (Padova) in Altinum, medtem ko je mogoče za 
tri skupnosti (Concordia, Iulium Carnicum in Tergeste) obstoj škofijskega sedeža na podlagi 
materialnih najdb le domnevati, zanesljivo pa jih potrjujejo pisani viri šele v poznem 5. ali 
6. stoletju38. 
Posebej zapleteno vprašanje predstavlja misijon in širjenje cerkvene organizacije iz obeh 
severnoitalskih centrov na sever in severovzhod, v Recijo, Norik in Panonijo. C.S. poudarja, 
da je za čas okrog leta 400 povsem neustrezen prenos tiste podobe, kot jo slikajo viri za dru-
go polovico 6. stoletja. Po njenem prepričanju vplivno območje Akvileje ni bilo usklajeno 
z administrativno mejo med provincami. Vpliv čez provincialne meje na sever (Norik) in 
severovzhod (panonski prostor) ni prišel do izraza v obliki širjenja »jurisdikcije« na ozemlje 
sosednjih provinc (po mnenju starejših raziskovalcev nekako v prvih desetletjih 5. stoletja)39. 
Podlaga tega vpliva je bil razvoj odnosov med starimi in novimi škofijskimi centri, med kate-
rimi ni bilo razlik v hierarhiji ali pa so bile te neznatne. 
35 Kanon 4 in ne kanon 3, kot je pomotoma zapisano na str. 188. To načelo dopolnjujeta tudi kanona 5 in 6. 
36 Identité civique, 198–199. 
37 Identité civique, 197. 
38 Gl. R. lizzi, Vescovi e strutture ecclesiastiche nella città tardoantica: L’Italia annonaria nel IV–V secolo 
d.C., Como 1989. 
39 Teze starejših raziskovalcev (E. Schaffran, P. Stockmeier, K. Reindel, G.C. Menis in drugi) kratko predstavlja 
R. Bratož, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja, Zbirka Zgodovinskega 
časopisa 8, Ljubljana 1990, 9–10 oziroma Isti, Der Einfluß Aquileias auf den Alpenraum und das Alpenvorland (Von 
den Anfängen bis um 700), v: E. BoShof, h. wolff (izd.), Das Christentum im bairischen Raum. Von den Anfängen 
bis ins 11. Jahrhundert, Köln, Weimar, Wien 1994, 29–61, zlasti 37–38. 
187ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
Odprta ostajajo tudi vprašanja v zvezi s škofom Amancijem (Amantius), po poreklu iz 
Akvileje, ki je postal voditelj skupnosti v panonski Joviji (Iovia), obenem pa misijonski 
škof za trietnično federatsko skupino (Ostrogoti, Huni, Alani), ki se je okrog 380 na podlagi 
federatske pogodbe naselila na panonskem območju, najverjetneje v provinci Valeriji. Izpo-
vedno bogat, vendar vsebinsko nejasen nagrobnik iz Akvileje in zapisnik koncila v Akvileji 
38140 postavljata dve temeljni vprašanji, na kateri niso možni zanesljivi odgovori: (1) kraj, v 
katerem je bil Amancij škof: Iovia/Botivo (dan. Ludbreg na severnem območju Savije južno 
od toka Drave) ali Iovia/Heténypuszta (v južni Valeriji, kakih 100 kilometrov severovzhodno 
od tod); (2) kakšno je bilo njegovo poslanstvo. Če je bil škof med federati, bi mogli v ozadju 
predvideti politiko zahodnega cesarja (Gracijana, eventualno tudi Teodozija in Honorija), ki je 
zaradi državnih interesov (lažje obvladovanje vojaško nevarne federatske skupine) to podpi-
ral ali vsaj s tem soglašal. Njegovo poslanstvo med barbarskimi federati bi mogli primerjati 
s prizadevanjem milanskega škofa Ambrozija v odnosu do Markomanov (kraljica Fritigil), 
ki so prebivali na obmejnem območju Prve Panonije in – vsaj posredno pod Ambrozijevim 
vplivom – malo pred njegovo smrtjo (397) sklenili federatsko razmerje z Rimom. Konec 
Amancijevega poslanstva, ki je po pomenu presegalo kompetence in vlogo oglejske cerkve, 
moremo postaviti bodisi v kontekst upora trietnične skupine po Teodozijevi smrti leta 396 
bodisi v čas propada donavskega limesa in razhoda trietnične skupine v prvih letih 5. stoletja41. 
Amancijevo poslanstvo bi bilo prvi in v vsej antični dobi do leta 591 (pisma shizmatikov 
cesarju Mavrikiju) edini znani primer, da je pomen akvilejske cerkve dosegel politični okvir 
celotne države s cesarjem na čelu. 
V nadaljevanju je C.S. nanizala vrsto opažanj o oglejski cerkvi v dobi Kromacija, ki jih 
navajamo po lastnem izboru. V primerjavi z Milanom v času Ambrozija se kaže oglejska cerkev 
ne le kot manj aktivna, temveč tudi kot manj razvita v smislu hierarhije. Vloga Akvileje je bila 
v tem času po eni strani dokaj obrobna v Italiji, po drugi strani pa izstopajoča s svojo orientira-
nostjo proti Vzhodu (podpora Janeza Krizostoma, pridobitev pomembnih relikvij z Vzhoda). 
Akvileja je v tem času okrepila svoje cerkvene strukture, saj je ob prenovljenem cerkvenem 
središču zrasla vrsta novih cerkva v mestu in v njegovem obmestju. Krščanska skupnost je 
razpolagala s knjižnico krščanskih besedil (med temi so bili tudi spisi Viktorina Ptujskega), 
z ustvarjalci kakršna sta bila Kromacij in Rufin je stopila ob bok pomembnejšim središčem 
literarne ustvarjalnosti. Pri tem je poskušala avtorica na podlagi vsebinskih poudarkov te 
književnosti, zlasti v spisih, ki so bili namenjeni v prvi vrsti domači skupnosti (Kromacijeve 
pridige in komentar k Mateju), orisati družbene in verske razmere v mestu okrog leta 400. 
Kromacij je na več mestih izrazil svoje stališče do Judov, poganov in heretikov, kar kaže na 
obstoj različnih verskih skupin. Po drugi strani škof v okviru pravoverne skupnosti ni omenil 
pripadnikov družbene elite, vplivnih in bogatih vernikov. V spisih, ki naj bi bili namenjeni 
predvsem klerikom za uporabo pri pastirskem delu, ni takih mest, ki bi neposredno spodbujala 
asketsko življenje in oblikovanje meniških skupnosti. Glede na razširjenost rokopisov Kro-
macijevih besedil, predvsem njihovo odsotnost na območju severne Italije, C.S., sodi, da je 
bil avtor v tem prostoru nekako »pozabljen«. Njen sklep, da Akvileja v tem času, zlasti zaradi 
40 J.B. BruSin, Inscriptiones Aquileiae, Udine 1993, 2904; Gesta concilii Aquileiensis 1; 64 (CSEL 82/3, 315–327 
(seznam udeležencev); 363 (Amancijeva obsodba Paladija). 
41 Identité civique, 208–209 (plebs aliena kot italska/romanska cerkvena skupnost pod vodstvom škofa); gl. 
nazadnje R. Bratož, Amanzio, Nuovo Liruti (kot v op. 2), 106–109; o kontekstu in kronologiji Amancijeve misije 
gl. F. lotter (ter R. Bratož in H. CaStritiuS kot sodelavca), Premiki ljudstev… , 63 (plebs aliena: trietnična skupina; 
gemini duces: gotski knez Alatheus in alanski knez Saphrac; bini populi; Romani in barbari, za katere je Amancij 
skrbel kot škof). O Ambrozijevem vplivu na markomanski kraljevski par, zlasti na kraljico Fritigil (paulinuS, Vita 
Ambrosii 36), gl. kratko F. lotter (…), Premiki…, 39–40, 82, 211 op. 356. 
188 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
odsotnosti družbene elite v življenju krščanske skupnosti, še ni postala krščansko mesto, je 
pretirana. V primeru pravilnosti takega sklepanja bi bila družbena zgradba krščanske skupnosti 
v Akvileji okrog leta 400 pravzaprav na enakem ali celo nižjem nivoju kot v Konstantinovi 
dobi, za katero avtorica predpostavlja obstoj krščanske družbene elite. Za izrednim razcvetom 
na področju krščanske arhitekture moremo videti, tako kot v času Konstantina, materialno 
podporo lokalne družbene elite. Sodeč po mozaičnih napisih donatorjev v oglejskih cerkvah 
z začetka 5. stoletja je bila lokalna družbena elita navzoča v cerkvenem življenju42. 
5. Akvileja v 5. stoletju
V poglavju o Akvileji v 5. stoletju (str. 233–293) je C.S. najprej predstavila vojaško in 
politično zgodovino mesta in njegovega območja v razdobju po Teodozijevi smrti. V prvem 
desetletju 5. stoletja (zlasti v letih 401/402 in 408/409, morda tudi 405/406) je bilo mesto s 
širšo okolico večkrat izpostavljeno posredni ali neposredni vojaški grožnji. Avtorica je zanika-
la historičnost obleganja Akvileje po bitki pri Timavu jeseni 401, saj so po njenem mnenju 
zapisi o gotski navzočnosti in njenih posledicah pri Rufinu ter omembe barbarske nevarnosti 
pri Kromaciju (vojno ujetništvo) preveč splošni oziroma premalo konkretni, da bi jih mogli 
interpretirati v smislu obleganja. 
Ne glede na slabo poznani potek dogodkov jeseni 401 velja upoštevati, da so se Goti na 
območju Akvileje zadrževali več mesecev, saj so pohod proti zahodu nadaljevali šele spomladi 
402. Poleg primerov ogroženosti mesta, ki se omenjajo v virih, je bilo še več drugih priložnosti 
za padec v ujetništvo, ki se v virih ne omenjajo. Upoštevati moramo premike federatskih skupin, 
ki so iz podonavsko-balkanskih provinc vdrle v Italijo, nato pa se iz Italije vračale na Balkan. 
Pri tem so se preživljale na račun dežel, skozi katere jih je vodila pot, kar je pomenilo rop hrane, 
zaseganje živine in lov na ljudi za kasnejšo prodajo. Glede na prometne povezave so ti pohodi 
potekali na ozemlju Akvileje, gotovo tudi v bližini samega mesta; razvejano rimsko cestno 
omrežje severne Italije se je od Akvileje proti vzhodu zreduciralo na dve cestni povezavi, manj 
izstopajočo obmorsko proti Istri in izredno pomembno kontinentalno povezavo od Akvileje 
prek alpskih zapor v današnjo osrednjo Slovenijo in od tam v Podonavje. Gotski kontingent 
pod poveljstvom kralja Alarika, ki je sodeloval v bitki pri Frigidu, je po Teodozijevi smrti 
prekinil federatsko razmerje, sprožil upor in se kot nevarna vojaška sila spomladi 395 pomaknil 
iz severne Italije na Balkan, pri čemer naj bi oplenil ozemlje »vse do meja Dalmacije« in nato 
pustošil po Balkanu43. Po več vojaških porazih v Italiji in nazadnje bolezni, ki je zredčila gotske 
vrste, se je Alarik s svojim ljudstvom jeseni 402 umaknil iz Italije na Balkan; tako kot v prvem 
primeru je povratek (reditus) potekal po isti poti kot njihov vdor leto pred tem44. Iz virov zelo 
slabo poznan, po oznakah virov rušilni Ragadaisov vpad leta 406 je potekal po zapisu v Galski 
kroniki čez italski limes (Italiae limes), kar so raziskovalci povezovali bodisi z območjem 
Julijskih Alp bodisi z drugimi prehodi (vdor čez Brenner)45. Oznaka obrambnega območja 
42 Prim. J.-P. Caillet, L’évergétisme monumental en Italie et à ses marges, Collection de l’École française de 
Rome 175, 1993, 453–454, 459. Pedature mozaikov v cerkvah Akvileje in njenega obmestja iz časa okrog 400 so 
največje na vsem območju Italije; na donatorskim napisih v Monasteru se omenjajo v treh primerih izredno visoka 
obdarovanja, v vrednosti 45, 35 in 30 solidov. Tako visoki zneski odražajo bogastvo in verjetno tudi visok družbeni 
položaj donatorjev.
43 ClaudianuS, In Rufinum 2,36–46.
44 ClaudianuS, De VI cons. Honorii 266–269 (povratek (reditus) Gotov je potekal čez “poznane Alpe” (notas 
Alpes), po isti poti kot vstop (ingressus) v Italijo, ki je prizadel Akvilejo in njeno območje. 
45 F. lotter (ter R. Bratož in H. CaStritiuS kot sodelavca), Premiki…, 74–76, 207–209 (op.).
189ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
Julijskih Alp nastopa še leta 799 v naslovu frankovskega vojaškega poveljnika s sedežem v 
Čedadu (dux limitis Italici), kar kaže na obstoj predstave o tem ozemlju kot meji Italije še 
štiri stoletja po propadu poznorimske obrambne cone. Oktobra 408 je Alarik drugič vdrl iz 
balkansko-podonavskih provinc čez alpske prehode v Italijo in po pohodu mimo Akvileje 
prodrl proti Raveni46. Zaradi večjih ciljev gotskega kralja ta pohod Akvileje ni ogrozil. Temu 
je sledil v zgodnji pomladi 409 pohod kralja Ataulfa, Alarihovega svaka, v podporo Alarihu47. 
Te vojaške aktivnosti – Alarihov pohod prek južne Panonije in nekaj mesecev kasneje Ataulfov 
pohod iz severne Panonije – so sprožile množičen beg civilnega prebivalstva proti Italiji, ki 
je potekal najverjetneje po isti poti. Na posledice Alarihovega pohoda kažejo kot vsebinsko 
in kronološko izredno precizni viri zakoni cesarja Honorija, dva z datumom 10. december 
408: Eden od teh, ki ga C.S. ne upošteva, edini precizno opisuje okoliščine bega in označuje 
provenienco beguncev (Illyriciani)48, drugi, dosti obsežnejši (v zbirki Sirmondijanskih konsti-
tucij), pa govori o begu prebivalstva ne glede na starost, spol in družbeni položaj. Pri tem daje 
napotke glede reševanja vprašanj begunstva, ob tem pa uvodoma omenja rimski vojaški uspeh 
proti barbarom, ki iz drugih virov ni poznan49. Tretji zakon, z datumom 10. december 409, je 
vsebinsko nekoliko skrajšana in prirejena verzija besedila Sirmondijanske konstitucije, glede 
na eno leto kasnejši datum pa bi se mogel nanašati tudi na posledice Ataulfovega pohoda50. 
C.S. po pravici izpostavlja težke družbene razmere v tem času, ki jih je v posameznostih težko 
časovno in krajevno precizirati51. Poleg tistih elementov, ki jih avtorica upošteva, povratek 
škofa Amancija v Akvilejo (v primeru zgodnejše letnice smrti, 398, bi lahko njegov umik 
povezali z uporom trietnične skupine leta 396)52 in navzočnost Kvirinovih relikvij v Akvileji 
kot posledico organiziranega umika iz Savarije (morda v strahu pred Ataulfovim pohodom 
v začetku 409), bi mogli hipotetično povezati s tem kaotičnim časom in povečano barbarsko 
navzočnostjo pojav imen gotskih velikašev. Ta imena nastopajo v zgodnjesrednjeveški legendi 
o nastanku oglejske cerkve (passio Hermacorae et Fortunati). Nosilci teh imen, zlasti Ataulf, 
so bili v vsej zgodovini Akvileje navzoči na tem območju samo v tem času53. 
Po predstavitvi vloge Akvileje v državljanski vojni, ki je izbruhnila po smrti cesarja Hono-
rija (423), sledi izčrpen prikaz hunskega zavzetja Akvileje leta 452. S tezo, da je Akvileja sicer 
doživela vojaško katastrofo, da pa sta uničenje mesta in začasna preselitev cerkvenega središča 
v Gradež kasnejši zgodovinski konstrukt, je po našem prepričanju šla predaleč. Gotovo mesto 
ni bilo zravnano z zemljo skoraj do nerazpoznavnosti, kakor poroča Jordanes stoletje kasneje. 
Če je Jordanes misel o popolnem uničenju mesta prevzel od Priska, sodobnika teh dogodkov, 
kot se splošno domneva, moremo videti v tem opisu, ob vsem avtorjevem pretiravanju, pre-
dstavo o uničenju, ki je po obsegu in intenzivnosti presegalo poškodbe, kakršne so navadno 
utrpela mesta ob sovražni osvojitvi. Odsotnost omembe uničenega mesta v pismu papeža 
Leona oglejskemu škofu Niketi je šibek argument za njeno tezo, saj se vsebina pisma nanaša 
46 zoSimoS 5,37,1–2 (drugi Alarikov vdor v Italijo jeseni 408). 
47 zoSimoS 5,45,5 (Ataulfov prehod “čez Alpe, ki se razprostirajo med Panonijo in Benečijo”).
48 Codex Theodosianus 10,10,25 (Cum per Illyrici partes barbaricus speraretur incursus, numerosa incolarum ma­
nus sedes quaesivit externas … Illyricianos omnes, quos patria complectitur vel alia quaelibet terra susceperit…). 
49 Constitutiones Sirmondianae 16 (Punitis auctoribus mali publici laesorum quidem dolori dedimus ultionem … 
diversarum homines provinciarum cuiuslibet sexus condicionis aetatis, quos barbaricae feritatis discursus captiva 
necessitaste transduxerat, invitos nemo retineat…).
50 Codex Theodosianus 5,7,2 (z enakim opisom begunske populacije kot v sirmondijanski konstituciji). 
51 Identité civique, 237–238. 
52 F. lotter (ter R. Bratož in H. CaStritiuS kot sodelavca), Premiki…, 72–73, 205 (op.).
53 R. Bratož, Il cristianesimo aquileiese …, 44–45; isti, La chiesa aquileiese e i barbari (V–VII sec.), v: S. tavano, 
G. BerGamini, S. Cavazza (izd.), Aquileia e il suo patriarcato, Udine 2000, 101–149, zlasti 110–111; F. lotter (ter 
R. Bratož in H. CaStritiuS kot sodelavca), Premiki ljudstev, 79. 
190 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
na probleme, ki jih je povzročilo množično vojno ujetništvo in ne sam potek vojne (str. 242). 
Tudi odsotnost omembe uničenja mesta pri Enodiju ne govori v prid njene hipoteze, saj je 
škof iz Pavije prišel v stik z Akvilejo pol stoletja kasneje, ko so bile posledice rušenja mesta 
v veliki meri odstranjene. Če sodimo po Priskovem opisu Atilovega obleganja Niša (Naissus) 
leta 443 in po posledicah padca mesta, ki jih je zgodovinar videl na lastne oči nekaj let po 
hunskem zavzetju, se zdijo posledice hunskega zavzetja Akvileje precej hujše kot predpostavlja 
avtorica54. Pavel Diakon, ki je za svoj opis zavzetja Akvileje zajemal iz Jordanesa, ob tem pa 
tudi iz lokalnega izročila, ne omenja (kot Jordanes) razrušenja mesta skoraj do nerazpoznav-
nosti, pač pa kot sklepno dejanje njegov požig55. Sledi požara so potrdile arheološke raziskave 
na različnih delih mesta (skladiščna območja v južnem delu pristanišča, škofijsko središče, 
Monastero, Beligna, območje foruma z baziliko), kar je skušala C.S. relativizirati z trditvijo, 
da so bili požari pogosti in da jih ni mogoče zanesljivo datirati (str. 262). Ne glede na »Atilov 
teorem«, ki naj bi vplival na raziskovalce pri datiranju arheoloških ostankov, skoraj popolna 
odsotnost omemb Akvileje v naslednjem polstoletnem obdobju kaže na izrazit padec, ki mu 
je sledil ponoven vzpon šele v času Teoderika Velikega. Strateška vloga mesta se je zmanjšala 
v korist drugih centrov province Venetia et Histria (Verona in Treviso, verjetno tudi Forum 
Iulii). V tem času zapore v Julijskih Alpah niso več delovale, saj je njihova funkcija prenehala 
v prvem desetletju 5. stoletja56. Prehod čez Sočo, kjer je poleti 489 potekala prva Teoderikova 
bitka proti Odoakru, ni spadal v sistem teh zapor. Pri utrdbah, ki jih omenja Enodij pri opisu 
bitke ob Soči (castra longo munita tempore … vallum), gre za Odoakrova utrdbena dela za 
zavarovanje prehoda čez reko severovzhodno od Akvileje in ne za alpske zapore57. 
V izčrpni obravnavi urbanističnega razvoja mesta v 5. stoletju (str. 250–270) je C.S. prika-
zala postopno preoblikovanje urbanistične podobe Akvileje, ki jo zaznamujejo opustitev starega 
mestnega središča s forumom, gradnja novega obzidja, drastično zmanjšanje obsega mesta z 
izgradnjo obzidja južno od foruma, prenos težišča glavnih objektov gospodarskega pomena kot 
so tržnice in pristanišče na nove lokacije. Pri tem ostajajo nerešena številna vprašanja krono-
logije, zlasti v razmerju do katastrofe mesta sredi 5. stoletja. Drugače od večinskega mnenja, 
da je Akvileja v 5. stoletju doživela velike urbanistične spremembe v smislu redukcije mesta 
na približno polovico nekdanjega obsega, je avtorica postavila hipotezo, da je mesto celotno 
5. stoletje, verjetno pa tudi še v času vzhodnogotske dobe, ohranilo svoj nekdanji obseg (str. 
256)58. Zapletena vprašanja kronologije se odpirajo tudi pri razvoju krščanske topografije, ko 
54 priSkoS, fragm. 11,2 (izd. r.C. BloCkley, The Fragmentary Classicising Historians of the Later Roman Empire. 
Eunapius, Olympiodorus, Priscus and Malchus, II. Text, Translation and Historiographical Notes, Liverpool 1983, 
248); o obleganju prim. R. Bratož, Aquileia tra Teodosio e i Longobardi (379–568), AAAd 54, 2003, 512–517. 
55 pauluS diaConuS, Historia Romana 14,9 (MGH AA 2, 204: … residuum direptioni igni supposito flamma 
consumit.). 
56 Mnenje C.S., da je v Odoakrovem času alpski obrambni sistem še deloval (str. 245), je napačno, saj pade konec 
njegovega delovanja v prvo desetletje 5. stoletja. Gl. P. koS, Denarni obtok v slovenskem prostoru v pozni antiki, ZČ 
48, 1994, 443–447, zlasti 446 (zaporni sistem prenehal z delovanjem že po 401); V. pflaum, Poznorimski obrambni 
in vojaški sledovi 5. stoletja na ozemlju sedanje Slovenije, Ljubljana 2004 (neobljavljena disertacija, z ugotovitvijo, 
da je zaporni sistem prenehal z delovanjem na prehodu iz 4. v 5. stoletje, po opustitvi centralno vodene obrambe in 
prehodu na teritorialno razpršeno obrambo pa je bil občasno nadzorovan še v prvi polovici 5. stoletja). Tudi začetki 
obrambnega sistema (vprašanje kontinuitete od Praetenture Italiae et Alpium Marka Avrelija do nastanka Claustra 
Alpium Iuliarum) so manj jasni, kot predpostavlja avtorica (Identité civique, 15). 
57 O bitki pri Soči gl. R. Bratož, Soča in prehodi čez reko v antiki, Goriški letnik 27, 2000, 27–50, zlasti 40–44; 
ital. verzija: R. Bratož, L’Isonzo tra l’antichità e il medioevo, v: S. tavano (izd.), I Goriziani nel Medioevo, Gorizia 
2001, 15–42, zlasti 31–37. 
58 Identité civique, 256 z op. 110. Med novimi študijami o urbanizmu poznoantične Akvileje gl. C. Cantino 
wataGhin, La città tardoantica: il caso di Aquileia, AAAd 59, 2004, 101–119 (s pretehtano sodbo o rezultatih arheoloških 
raziskav, ki v posameznih primerih potrjujejo katastrofo mesta sredi 5. stoletja, v drugih pa jo izpodbijajo); podroben 
pregled za razdobje od druge polovice 5. do 7. stoletja prinaša L. villa, Aquileia tra Goti, Bizantini e Longobardi, 
191ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
je Akvileja z najbližjo okolico – poleg katedrale, ki je bila po požaru obnovljena po precej 
spremenjenem načrtu – dobila tri nove cerkve v obmestni coni (S. Felice, Monastero, Beligna), 
še dve pa sta bili zgrajeni v Gradežu (S. Maria delle Grazie, Piazza della Corte). Šele s temi 
gradnjami, ki pomenijo »urbanističen in ideološki preobrat«, naj bi z zlitjem posvetne (civilne) 
in krščanske skupnosti postala Akvileja krščansko mesto v pravem pomenu besede59. Ker so 
razhajanja pri datiranju prevelika – v neredkih primerih celo med zgodnjim 5. in poznim 5. 
ali zgodnjim 6. stoletjem – ni mogoče dati oceno, kdaj je do tega preobrata prišlo. 
V nadaljevanju je C.S. ob analizi donatorskih napisov dala tehten prispevek k socialni 
zgodovini mesta. Pri tem je poleg akvilejskih napisov navedla primere iz vzhodnega sosed-
stva (str. 272)60. Na podlagi študije, ki jo je leta 1993 objavil Jean-Pierre Caillet, in ki poleg 
znanstvene objave napisov na področju Italije in sosednjih dežel prinaša tudi izvrstno analizo 
družbene in gospodarske zgodovine61, je avtorica smiselno poudarila pomen teh napisov 
za domačo cerkveno skupnost: napisi, kjer nastopajo poleg glavnega donatorja (večkrat z 
oznakami družbenega položaja ali poklica) tudi pripadniki njegove družine, so z navedbami 
darovane površine mozaika (t.i. pedaturo) ustvarjali in obenem utrjevali hierarhijo v razviti 
krščanski družbi oziroma – v primeru klerikov – lokalno cerkveno hierarhijo tudi na javnem 
mestu predstavljali. C.S. datira začetek tega tipa napisov v vsem cesarstvu na konec 4. stoletja, 
vendar se zdi, da so posamezni primeri starejši62. 
Glede razvoja lokalne elite v Akvileji je avtorica izrazila več tez, ki odpirajo nova vprašanja 
in narekujejo ponovni razmislek o temeljnih potezah razvoja mesta v tem času. V Akvileji 
v tem času po njenem mnenju še ni prišlo do zlitja med posvetno mestno elito in cerkveno 
hierarhijo v enovito družbeno elito, zaradi česar naj bi bila politična vloga cerkve v Akvileji 
prejkone omejena. V času, ko so škofje v pomembnih mestih v Italiji imeli tudi politično 
vlogo, naj bi njihova vloga v Akvileji ostala omejena na cerkveno sfero. Posebno pozornost 
zasluži vprašanje vloge Anicijev kot ene vodilnih aristokratskih rodbin 5. stoletja, tako v luči 
njihovega fiktivnega sorodstva z rimskimi cesarji kot v luči njihovih domnevnih povezav z 
barbari63. Ob tem se končno postavlja vprašanje vloge vplivnih posameznikov »barbarskega« 
porekla, ki se pojavljajo na napisih, in tistih, katerih imena nastopajo v »ustanovni« legendi 
akvilejske cerkve (passio Hermacorae et Fortunati). Ta imena oseb, praviloma gotskega 
porekla, odpirajo vprašanje vloge posameznikov »barbarskega« porekla v civilnih, zlasti 
vojaških strukturah tiste dobe, ob tem pa tudi vprašanje njihovega eventualnega vpliva na 
krščansko skupnost64.
Med dogodki velikega pomena, v katere je bila vključena oglejska cerkev v 5. in na začetku 
6. stoletja, izstopata dva. V pelagijanskem sporu, v katerega je bila vključena zlasti v štiridesetih 
letih 5. stoletja, je prišlo do izraza nasprotovanje Akvileje papeški cerkveni politiki, obenem 
AAAd 59, 2004, 561–632. Na težave pri datiranju kaže primer zelo fragmentarno ohranjenega gradbenega napisa 
novega obzidja, na katerem nastopa ime vladarja v obliki: T]heod[… Zapis so raziskovalci povezovali s Teodozijem I, 
Teodozijem II in gotskim kraljem Teoderikom (gl. Identité civique, 253 op. 91; l. villa, Aquileia tra Goti…, 583). 
59 O krščanski topografiji prim. nazadnje G. CuSCito, Lo spazio cristiano nell’urbanistica tardoantica di Aquileia, 
AAAd 59, 2004, 511–559. 
60 Seznam na str. 272 bi mogli dopolniti z naslednjimi primeri: Poreč (predevfrazijeva bazilika), Betika in Pula 
v Istri, Teurnija v Sredozemskem Noriku in Lesce pri Bledu (ohranjena je le oznaka pedature). 
61 J.-P. Caillet, L’évergétisme monumental (kot v op. 42). 
62 Gl. op. 15. Prim. za Verono J.-P. Caillet, L’évergétisme monumental, 83 (tretja četrtina 4. stol.).
63 O tem prim. tudi r. Bratož, Storicità del Gruppo dei Canziani – Zgodovinska avtentičnost Kancijeve mučeniške 
skupine, v: I santi Canziani – Sveti Kancijani. Nel XVII centenario del loro martirio – Ob 1700-letnici mučeništva 
(ur. G. toplikar, S. tavano), Monfalcone 2005, 128–191, zlasti 168–179. 
64 Prim. op. 53. O različnih oblikah integriranja »barbarov« v poznoantično družbo gl. vrsto prispevkov v zborniku: 
E.K. ChrySoS, a. SChwarCz (izd.), Das Reich und die Barbaren, Wien, Köln 1989.
192 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
se je pokazala neenotnost znotraj metropolitanske cerkve. Na prehodu iz 5. v 6. stoletje je 
bila Akvileja vključena v spore ob izbruhu lavrencijanske shizme, ko je ravnanje akvilejske 
cerkve kazalo zadržke do papeža Simaha, ki je užival podporo kralja Teoderika. Hipotetično 
bi lahko sklepali, da je stala na strani protipapeža Lavrencija, ki je s svojo politično orientacijo 
predstavljal opozicijo proti Rimu, idejno zaslombo pa je imela v Bizancu. Tako kot akvilejski 
škof (Marcellianus) se je opredeljeval tudi altinski škof Peter, medtem ko opredelitev drugih 
škofov ni poznana. Ob tem naj omenimo, da je Evgipij, ki je izhajal iz obdonavskega Norika 
ali Recije, učenec Severina iz Norika († 482) in njegov kasnejši biograf ter vodja Severinove 
meniške skupnosti v bližini Neaplja, v času lavrencijanske shizme vzdrževal prijateljske stike 
z rimskim diakonom Pashazijem, enem najbolj aktivnih privržencev protipapeža Lavrencija. V 
tej njegovi opredelitvi bi mogli videti – če ne gre za goli slučaj – podobno cerkveno-politično 
opredelitev kot se kaže v Akvileji ali v Altinu: v času napetosti znotraj vzhodnogotske države, 
ki so se manifestirale tudi na verskem in cerkvenem področju, se kaže v oglejski metropoli-
tanski cerkvi, ob tem morda tudi v njenem širšem sosedstvu, obstoj političnih sil, ki so bile v 
opoziciji do vzhodnogotske oblasti in so se orientirale proti Bizancu65. 
6. Obdobje oglejske shizme
Zadnje poglavje je posvečeno Akvileji v času bizantinske oblasti (str. 295–370). Poglavje 
uvaja pregled političnih razmer od začetka gotsko-bizantinske vojne dalje, ki jih zaznamuje 
postopen razkroj province Venetia et Histria v tri dele (Istra, obalna Benečija in kontinentalna 
Benečija). Razpad province, ki se je začel v vzhodnogotski dobi, je vojna še pospešila, saj so 
posamezni deli tega ozemlja že v zgodnji fazi vojne prišli pod različne gospodarje. Osrednjega 
pomena je vprašanje ozemeljsko-politične pripadnosti mesta v tri desetletja trajajoči vojni. 
To vprašanje je še posebej zapleteno, ker Prokopij v opisih vojnih operacij v severni Italiji 
Akvileje nikjer ne omenja. C.S. je postavila hipotezo, da je Akvileja že od zgodnje dobe vojne 
dalje nepretrgano pripadala Bizancu (če sodimo po poteku vojaških operacij bi bilo to možno 
okvirno leta 539 ali malo kasneje)66 in ne šele v zadnji fazi vojne (Narzesov pohod 552), ko 
je to povsem zanesljivo. Tako je po njenem mnenju bizantinska oblast nad mestom, ki se je 
zaključila z langobardsko invazijo v Italijo 568, trajala dve do tri desetletja. V to razdobje je 
umestila več gradenj sakralnega in obrambnega značaja (cerkev sv. Hilarija, gradbena dela na 
katedrali, gradnja okrog 600 metrov dolgega obzidja južno od foruma s tlorisom v cikcakasti 
črti), na področju cerkvene organizacije pa okrepitev vloge Akvileje kot metropolitske cer-
kve z ustanovitvijo do desetih novih škofijskih sedežev. Do tega povečanja števila škofijskih 
sedežev je prišlo v času, ko je v Italiji njihovo število sicer padalo. Kakor je izvajanje C.S. 
dobro utemeljeno, naj poudarimo, da glede datiranja omenjenih gradenj mnenja niso enotna67, 
za nastanek novih škofijskih sedežev, zlasti v vzhodnem delu oglejske metropolitske cerkve, 
pa se zdi, zlasti v sklepnem delu 6. stoletja, da so bili verjetnejši drugi vzroki: spopadi med 
65 Poleg literature, ki jo navaja C.S. (str. 289) prim. tudi j. moorhead, The Laurentian Schism: East and West in 
the Roman Church, Church History 47. 1978, 125–136; P.A.B. llewellyn, The Roman Clergy during the Laurentian 
Schism (498–506). A preliminary Analysis, Ancient Society 8, 1977, 245–275. 
66 Potek gotsko-bizantinskega vojskovanja na območju severnega Jadrana je slabo poznan, zato bi zaslužil novo 
podrobno obravnavo. Prim. nazadnje kratek pregled za Istro: A. novak, Začetki bizantinske oblasti v Istri, Acta 
Histriae 13, 2005, 165–184. 
67 Prim. nazadnje G. CuSCito, Lo spazio cristiano (kot v op. 59), 530–533 (cerkev sv. Hilarija zgrajena ob koncu 
4. stoletja ali šele v bizantinski dobi); L. villa, Aquileia tra Goti (op. 58), 606–614 (v času po Atilovem razrušenju, 
torej v drugi polovici 5. stoletja, je bilo zgrajeno obzidje v ravni črti južno od foruma z bazilike, ki je mesto zmanjšalo 
na polovico; v dobi bizantinske rekokviste je bilo zgrajeno obzidje s tlorisom v obliki cikcakaste črte, ki je to delitev 
še poudarilo). 
193ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
shizmatiki in katoliško stranjo, ob istočasnem umikanju posameznih škofov z območja panon-
skih provinc na bizantinsko ozemlje. 
V zgoščenem preciznem prikazu cerkvene zgodovine od Justinijanove obsodbe Treh 
poglavij (543/543) prek 5. ekumenskega koncila do smrti papeža Vigilija (555) je C.S. (str. 
306–323) odlično prikazala idejno in politično ozadje verskega spora, ki je potekal v času 
gotsko-bizantinske vojne in je odločilno vplival na razvoj oglejske cerkve. Jedro njene analize 
je posvečeno vplivu teh dogodkov na severno Italijo, zlasti v luči pisma papeža Vigilija poslan-
cem iz frankovske države na bizantinski dvor (med koncem 551 in julijem 552)68. Pri prikazu 
okoliščin izbruha oglejske shizme (str. 323–338), ki jo predstavlja izvolitev Pavla za škofa 
v Akvileji in ki ji je sledila njegova posvetitev v Milanu, je med odprtimi vprašanji zavzela 
stališče do historičnosti shizmatične sinode ob njegovi izvolitvi69. Posvetila se je vprašanju 
o vzrokih za izbiro kraja posvetitve in zlasti o vzrokih za uspeh shizmatikov. Slednjega je 
videla v dejstvu, da je bizantinska oblast nastanek shizmatične cerkve dejansko tolerirala, saj 
ni intervenirala ob Pavlovi izvolitvi in posvetitvi, prav tako ne kasneje. Njeni kasnejši posegi 
proti posameznim shizmatičnim škofom kot sta bila Vitalis iz Altina in Evfrazij iz Parencija 
se dajo pojasniti s posebnimi okoliščinami, ki niso nujno cerkvenopolitične narave70. Naslov 
»patriarh«, ki ga je prevzel oglejski shizmatični škof, je pomenil v novih razmerah dejansko, na 
hierarhiji utemeljeno metropolitsko oblast nad celotnim območjem Benečije in Istre, medtem 
ko v odnosu do papeža, voditeljev največjih in najstarejših škofijskih sedežev in do posvetne 
oblasti ni pomenil takega preloma, kot so nekdaj domnevali. Naslova od tretjega desetletja 6. 
stoletja dalje ne najdemo samo pri voditeljih cerkva, ki so prekinili stike z Rimom in se sami 
oklicali s tem najvišjim naslovom (kot na primer Oglej), temveč sporadično v več pomembnih 
škofijah na Vzhodu in tudi na Zahodu71. Ob vprašanju ozemeljskega obsega oglejske metropo-
litske cerkve se C.S. ni dotaknila zapletenega vprašanja jurisdikcije Akvileje nad območjem 
Norika pred letom 568. Patriarh Ursus je v času spora s salzburškim nadškofom glede juris-
dikcije nad ozemljem Karantanije v letu 811 trdil, da lahko za čas pred langobardsko inva zijo 
v Italijo s sinodalnimi zapisniki dokaže pripadnost tamkajšnjih civitates oglejski cerkvi72. 
Langobardska invazija leta 568 je radikalno spremenila politične in cerkvene razmere v 
severni Italiji. C.S. je ob skopih poročilih (zlasti pri Pavlu Diakonu) o minimalnem odporu, 
68 E. SChwartz, I Vigiliusbriefe – II Zur Kirchenpolitik Iustinians, Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie 
der Wissenschaften, Phil- hist. Abteilung, Jahrgang 1940, Heft 2, München 1940, zlasti 18–25. Poleg literature, ki 
jo navaja C.S., bi veljalo upoštevati tudi razpravo: R. SChieffer, Zur Beurteilung des norditalischen Dreikapitel-
Schismas. Eine überlieferungsgeschichtliche Studie, Zeitschrift für Kirchengeschichte 87, 1976, 167–201 (z izčrpno 
bibliografijo). 
69 Historičnost sinode je izpodbijal H. BerG, Bischöfe und Bischofssitze im Ostalpen- und Donauraum vom 4. 
bis zum 8. Jahrhundert, v: H. wolfram, a. SChwarCz (izd.), Die Bayern und ihrre Nachbarn I, Wien 1985, 61–108, 
zlasti 81 op. 163. C.S. (328 op. 145) po pravici poudarja, da so bile volitve škofov pogosto priložnost za njihova 
zborovanja. 
70 O Vitalisu prim. kratko R. Bratož, Venancij Fortunat in shizma Treh Poglavij, ZČ 55, 2001, 149–176, zlasti 
156–162; o Evfraziju gl. G. CuSCito, Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria, Trieste 1977, 259–267.
71 Identité civique, 335–337; podrobno o tem v. peri, La pentarchia: istituzione ecclesiale (IV–VII sec.) e teoria 
canonico-teologica, Settimane di studio del Centro Italiano di studi sull’alto medioevo 34, Spoleto 1988, 209–311, 
zlasti 262–267; isti, Aquileia nella trasformazione storica del titolo patriarcale, AAAd 38, 1992, 41–63. 
72 MGH, Diplomata Karolinorum I, 211 (a. 811) (izd. E. mühlBaCher, Hannover 1906, 282, vrstice 30–34: … 
nam Ursus patriarcha antiquam se auctoritatem habere asserebat et quod tempore, antequam Ytalia a Longobardis 
fuisset invasa, per synodalia gesta, que tunc temporis ab antecessoribus suis, Aquilegiensis ecclesie rectoribus, 
agebantur, ostendi posse predicte Karantane provincie civitates ad Aquileigiam esse subiectas…). Krantanija je 
obsegala ozemlje najmanj treh antičnih civitates (Virunum, Teurnia, Aguntum) in dele ozemlja vsaj še treh mest 
(Celeia, Poetovio, Flavia Solva). O težavah pri razlagi tega dokumenta gl. P. Štih, Struktura današnjega slovenskega 
prostora v zgodnjem srednjem veku, v: R. Bratož (ur.), Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo, 
Ljubljana 2000, 355–394, zlasti 262 op. 45 (s starejšo literaturo). 
194 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
ki kažejo na popolno neučinkovitost državnih, zlasti vojaških struktur73, in o begu škofov 
na bizantinsko ozemlje ob obali, upravičeno postavila vprašanje, kaj se je dogajalo z večino 
civilnega prebivalstva. Da se je odselilo cerkveno vodstvo in manjši del prebivalstva, medtem 
ko je večina prebivalstva ostala, kaže primer preselitve iz Akvileje v Gradež: težko si predstav-
ljamo, da bi se prebivalstvo poznoantičnega mesta s površino 30 hektarov preselilo v otoško 
utrdbo s površino samo 3 hektarov, četudi pri tem upoštevamo, da je bilo zaradi bolezni, lakote 
in vojn v predhodnem obdobju mesto demografsko šibko74. Rezultat odselitve (ali le začasne 
evakuacije?) je nastanek številčno majhne, vendar socialno in idejno homogene krščanske 
skupnosti v Gradežu. Ta je bila sestavljena iz predhodne krščanske skupnosti v Akvileji in iz 
posvetnih, zlasti vojaških struktur na samem otoku, kot se razodevajo v gradeških napisih, 
zlasti v novi katedrali sv. Evfemije. V tej izstopa po pomenu njen graditelj, tretji shizmatični 
patriarh Helias, ki je – po izstopu milanskega metropolitskega območja iz shizme – postal za 
poldrugo desetletje vodilna osebnost shizmatičenga akvilejskega metropolitanskega območja, 
obenem tudi vodilna osebnost v shizmatičnem taboru v vsej severni Italiji75. 
Osrednja in obenem najbolj zapletena tema tega poglavja je gradeška sinoda, ki ji je C.S. 
posvetila obširno analizo (str. 346–361 z dodatkom na str. 393–398). O tem dogodku in o 
razvoju shizmatičnega oglejskega patrirahata v naslednjih petnajstih letih (Maranska sinoda, 
pismo beneških škofov cesarju Mavrikiju itd.) obstaja obširna, že težko pregledna bibliogra-
fija, ki je v monografiji le deloma upoštevana76. Na vprašanja, ki jih odpirajo zelo zapleteni 
viri, obstajajo različni, dostikrat nasprotujoči si odgovori. Če pustimo ob strani vprašanje 
historičnosti dogodka, v katero danes raziskovalci ne dvomijo, sta osrednja problemska sklopa 
naslednja: (I.) odnos med poročilom, ki ga prinaša zapisnik sinode v Mantovi (827) in poročili 
v beneški kronistiki 11. stoletja, ki odpira vprašanji kronologije dogodka in obstoja enega ali 
dveh sinodalnih srečanj; (II.) identifikacija več škofijskih sedežev, zlasti v vzhodnem delu 
oglejskega patriarhata, katerih nosilci nastopajo med udeleženci sinode. Avtorica v svoji analizi 
prinaša vrsto novih opažanj, s katerimi soglašamo, po drugi strani pa ponekod ne upošteva že 
doseženega znanja in zagreši nekaj napak, ki zmanjšujejo vrednost njenih zaključkov.
73 Prim. z vidika arheoloških raziskav L. villa, Aquileia tra Goti…, 624. Avtor sugestivne arheološke študije 
je skušal najti odgovor na vprašanje, kako razložiti takojšnjo opustitev mesta, ki so ga Bizantinci pred tem močno 
utrdili. Obrambno sposobnost mesta je poleg debeline obzidja še dodatno okrepil njegov tloris v cikcakasti črti, zaradi 
katerega je bilo obleganje še dodatno zapleteno. Avtor dopušča možnost, da mesto ni padlo v langobardske roke že 
leta 568, temveč precej kasneje. 
74 Prim. nazadnje L. villa, Aquileia tra Goti…, 619–625.
75 Med novimi pregledi gl. S. tavano, Elia, patriarca di Aquileia, Nuovo Liruti 1, Udine 2006, 269–273. 
76 Od objav v velikih evropskih jezikih niso upoštevane razprave več nemških in avstrijskih avtorjev, ki jih 
navajamo v kronološkem zaporedju: j. friedriCh, Die ecclesia Augustana in dem Schreiben der istrischen Bischöfe 
an Kaiser Mauritius vom Jahre 591 und die Synode von Gradus zwischen 572 und 577, Sitzungsberichte der phi­
losophisch-philologischen und der historisschen Klasse der K.B. Akademie der Wissenschaften zu München 1906, 
327–356 (razprava je sicer v pomanjkljivi obliki navedena na 393 op. 3, vendar ni v celoti upoštevana); k. reindel, 
Bistumsorganisation im Alpen-Donau-Raum in der Spätantike und im Frühmittelalter, Mitteilungen des Instituts 
für österreichische Geschichtsforschung 72, 1964, 277–310; e. tóth, Vigilius episcopus Scaravaciensis, Acta Ar­
chaeologica Academiae scientiarum Hungaricae 26, 1974, 269–275; f. vonfiCht, Sancta ecclesia Sabionensis, Der 
Schlern 54, 1980, 444–458; e. GalliStl, Der Brief von 591 an Kaiser Mauricius und die Bistümer Binnen-Noricums, 
Mitteilungen der Österreichischen Arbeitsgemeinschaft für Ur- und Frühgeschichte 32, 1982, 117–124; O. haGeneder, 
Die kirchliche Organisation im Zentralalpenraum vom 6. bis 10. Jahrhundert, Frühmittelalterliche Ethnogenese im 
Alpenraum. Nationes 5, 1985, 201–235; H. krahwinkler, Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom 
Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts, Wien-Köln-Weimar 1992, zlasti 71–77 in karte IV/1–3 v 
prilogi; S. karwieSe, Von der ecclesia Petenas zur ecclesia Petenensis. Neue Überlegungen zur Frühzeit der Salz-
burger Kirche, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 101, 1993, 228–280 (o gradeški 
sinodi 233–261); h. wolff, Die Kontinuität der Kirchenorganisation in Raetien und Noricum bis an die Schwelle 
des 7. Jahrhunderts, v: E. BoShof, h. wolff (ur.), Das Christentum im bairischen Raum. Von den Anfängen bis ins 
11. Jahrhundert, Köln, Weimar, Wien 1994, str. 1–27. 
195ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
I. V analizi razmerja med zapisom v aktih mantovanske sinode in zapisi o sinodi v beneški 
kronistiki je avtorica z dobrimi argumenti podprla tezo, da se obojno izročilo, ki kaže v posa-
meznostih pomembne razlike77, nanaša na eno gradeško sinodo in ne na dve v nekajletnem 
razmaku (prvi seznam bi se nanašal na sinodo v letih 572–577, drugi na sinodo 579 ali kasneje), 
kot menijo nekateri raziskovalci78. Upoštevanja vreden je njen argument, da v primeru dveh 
različnih sinod ne bi bilo mogoče tako rekoč povsem enako zaporedje škofov, zlasti ne ob 
menjavi treh škofov; če upoštevamo dejstvo, da je bil pogost kriterij pri zaporedju škofovskih 
podpisov čas njihovega nastopa, bi potemtakem morali stati novi škofje na zadnjih treh mestih 
v seznamu in ne na istih kot njihovi predhodniki. Podoben sklep smo pred desetletjem sami 
izrazili, ob primerjavi seznamov udeležencev dveh provincialnih dalmatinskih sinod v Saloni 
v nekajletnem časovnem razmaku (530–532/533), pri katerih je identična komaj polovica 
podpisnikov79. 
Če zavrnemo idejo o dveh sinodah, se postavlja vprašanje kronologije edine sinode. Od 
študije J. Friedricha (1906) dalje se je na podlagi njegove ugotovitve, da je avtentičen vir zapis 
v aktih mantovanske sinode, medtem ko prinašajo beneške kronike falzificirano izročilo, na 
nemškem jezikovnem področju uveljavilo datiranje dogodka okvirno v dobo od 572 do 577. 
Prva letnica označuje nastop patriarha Helija, druga pa zamenjavo na škofijskem sedežu v 
Tridentu, saj je v tem letu preminil Flaminius, ki se omenja kot udeleženec sinode na »manto-
vanskem« seznamu. Drugače od tega, med nemško pišočimi avtorji tako rekoč splošno spreje-
tega datiranja, zastopa italijanska historiografija datiranje v leto 579, kot ga prinaša beneška 
kronistika. C.S. je z dobrimi argumenti podprla avtentičnost tega drugega izročila o sinodi, 
na kateri so potrdili prenos cerkvenega sedeža v Gradež in ob tej priložnosti tudi posvetili 
novo katedralo z relikvijami sv. Evfemije Halkedonske. Tako poročajo beneške kronike, zlasti 
Chronica de singulis patriarchis, medtem ko datum 3. november 579 navaja šele Dandulus. 
Vendar pri utemeljevanju svojih sklepov ni bila dosledna. V izročilu nastopa kot datum sinode 
3. november 579 (in ne 3. september, na lokalni praznik sv. Evfemije Halkedonske, ko so bile 
relikvije te mučenke skupaj z relikvijami apostolov prinešene v Akvilejo)80. To mnenje je, med 
velikimi imeni raziskovalcev pozne antike, v svoji postumno izdani študiji zastopal Ernest 
Stein81. Brez ustrezne utemeljitve je avtorica v tabeli škofov in škofij oglejskega patriarhata 
datirala sinodo v petletno obdobje 577–582. Če pri tem prva letnica temelji na zamenjavi na 
škofijskem prestolu v Tridentu, je druga letnica usklajena s poročilom v Kroniki gradeških 
77 Seznam udeležencev sinode v Mantovi prinaša 19 imen škofov (MGH Leges III, Concilia 2, izd. A. werminGhoff, 
Hannover 1906, 583–589, zlasti 588; novo branje z nekaj izboljšavami prinaša H. BerG, Bischöfe und Bischofssitze, 
79). Seznam, ki ga prinaša Cronica de singulis patriarchis Nove Aquileie, za njo pa Dandulova kronika, vsebuje imena 
20 škofov; poleg enega škofa oz. škofije (Solacius ep. Veronensis), ki ga v prvem seznamu ni, so tri imena škofov 
različna (za Sabiono v prvem seznamu Materninus, v drugem Ingenuus; za Trident v prvem seznamu Flaminius, v 
drugem Agnellus; za Feltre v prvem seznamu Laurentius, v drugem Fontegius); v prvem seznamu je patriarh Helias 
naveden na 4. mestu (C.S. meni, da gre za napako kopista), v drugem seznamu pa na prvem mestu. Drugi seznam 
udeležencev prinaša poleg 20 imen škofov tudi imena 12 prezbiterjev brez oznake njihove provenience. Gl. Identité 
civique, 393–398 (z analizo razlik v luči rokopisnega izročila). 
78 Tezo o dveh sinodah zastopata S. karwieSe, Die Franken und die Suffragane Aquileias, Jahreshefte des 
Österreichischen archäologischen Institutes in Wien, 51, 1976–1977, 173–191, zlasti 189–190; isti, Von der ecclesia 
Petenas zur ecclesia Petenensis, 236, prav tako H. wolff, Die Kontinuität der Kirchenorganisation, 26; kot možno 
jo dopušča tudi H. BerG, Bischöfe…, 81 op. 160. 
79 Prim. N. klaić, Historia Salonitana maior, Beograd 1967, 81 (podpisniki sinode v Saloni 530) in 85 (podpisniki 
sinode v Saloni nekaj let kasneje); kratko R. Bratož, Vpliv oglejske cerkve, 19 op. 185.
80 Prim. r. Bratož, Il cristianesimo aquileiese…, 96–97.
81 Chronologie des métropolitainis schismatiques de Milano e d’Aquilée-Grado, v: Opera minora selecta, 
Amsterdam 1968, 402–412, zlasti 409 (tako na tem mestu (349 op. 230) kot v seznamu literature (424) je naveden 
netočen naslov razprave). 
196 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
patriarhov (Chronica de singulis patriarchis), da je Helias († 586/587) umrl pet let po gradeški 
sinodi. Če upoštevamo datiranje, ki ga je pred stoletjem predlagal J. Friedrich (572–577) in 
ob tem kronologijo, ki jo je predložila C.S., bi se dalo gradeško sinodo datirati komaj na eno 
desetletje natančno, v prvo desetletje Helijevega pontifikata82. 
II. Med 19 ali 20 škofijskimi sedeži, katerih voditelji so se udeležili gradeške sinode, se za-
radi redke, morda celo enkratne omembe, nezmožnosti potrditve obstoja škofije z arheološkimi, 
zlasti epigrafskimi najdbami, pojavljajo zapletena vprašanja identifikacije pri najmanj dveh in 
največ petih škofijah, ki so se nahajale v severnem in vzhodnem delu patriarhata. Severno ali 
bolje severozahodno od Akvileje se zdi vprašljiva avtoričina identifikacija zapisa Maxentius 
Iuliensis (Maxencius episcopus Iuliensis); C.S. omenja prvič (354 op. 245) v tej zvezi Iulium 
Carnicum, kar je splošno uveljavljeno mnenje (škofija se omenja v 5. stol.), v tabelaričnem 
prikazu (397) pa navaja Forum Iulii (Čedad), za kar ni nobene potrditve. Nepotrebni so trije 
spodrsljaji: oznaka geografske pripadnosti škofije Sabiona na južnem Tirolskem (354 op. 
245)83, ki leži v Italiji in ne Avstriji, lokalizacija škofije Aguntum na vzhodnem Tirolskem (prav 
tam), ki je ležala na ozemlju istoimenskega antičnega mesta (Stribach vzhodno od Lienza in 
ne na tem območju nepoznani Augst), ter ime škofijskega sedeža Tiburnia (ne Tiburnium)84. 
Težja vprašanja historične interpretacije odpirajo omembe škofij vzhodno od Akvileje. 
Strinjamo se lahko z avtoričino oceno, da je usoda Emone in Celeje v tem času neznana (353 
op. 244); vendar, če sodimo po tem, da okrog 590 (sinoda v Maranu) nastopata oba škofa 
kot privrženca patriarha Severa, ko je le-ta pod prisilo začasno pristal v katoliškem taboru 
(»shizma znotraj shizme«), lahko predvidevamo še v desetletju po gradeški sinodi relativno 
stabilnost teh škofijskih sedežev na ozemlju, ki je po odhodu Langobardov v Italijo vsaj no-
minalno ostalo bizantinsko. Oba škofa, ki sta bila v času gradeške sinode shizmatika, sta bila 
desetletje kasneje »katolika«, tako kot škofje iz Tergesta, Parentija in enigmatične Cise, ki 
so bili v prestop prisiljeni85. Ob tem naj omenimo na tabelaričnem prikazu škofij (397–398) 
neustrezen prikaz petih privržencev patriarha Severa v času po njegovem nasilnem povratku v
82 S. karwieSe, Von der ecclesia Petenas, ki zastopa tezo o dveh sinodah, je za prvo (»571/576») predlagal datiranje 
v čas 576/577), za drugo (»579«) pa datiranje v čas 583/585, torej v sklepni del Helijevega pontifikata. 
83 O Sabioni gl. J. Gelmi, Bischof Ingenuin von Säben. Ein Heiliger zwischen Rom und Konstantinopel, Brixen 
2005 (odlično napisan poljudni prikaz). 
84 Za škofijski sedež Aguntum gl. nazadnje F. GlaSer, Beispiele frühchristlicher Kirchen an der Donau und an 
der Drau, v: R. SennhauSer (izd.), Frühe Kirchen im östlichen Alpengebiet. Von der Spätantike bis in ottonische Zeit, 
München 2003, 630–635. Augst v arheološki in historični topografiji tega območja ni poznan. Za Teurnijo gl. nazadnje 
F. GlaSer, Der frühchristliche Kirchenbau in der nordöstlichen Region (Kärnten/Osttirol), v: R. SennhauSer (izd.), 
Frühe Kirchen…, 413–437; pregledno tudi F. GlaSer, Der Untergang der Antike und ihr Nachleben in Noricum, v: R. 
Bratož (ur.), Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo, Ljubljana 2000, 199–218. Med novejšimi 
prikazi škofij oglejskega patriarhata gl. tudi S. tavano, G. BerGamini (izd.), Patriarchi. Quindici secoli di civiltà fra 
l’Adriatico e l’Europa Centrale, Milano 2000, 195–207 (kratki prikazi 31 škofijskih sedežev z novejšo literaturo). 
85 pauluS diaConuS, Hist. Lang. 3,26. O maranski sinodi in opredelitvi škofij v tem času gl. H. krahwinkler, 
Friaul, 74 in skica IV/2 v prilogi. Ni nam bila dostopna razprava: G.C. meniS, Il sinodo di Marano del 590 tra scisma 
e comunione, v: Maran (izd. A. CiCeri, G. ellero), Udine 1990, 21–44. V zvezi z razlago zapletenega in mestoma 
nejasnega poročila Pavla Diakona o teh dogodkih prim. P. Štih, O seznamu škofov v Paulus Diaconus, Historia 
Langobardorum III, 26, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, Suppl. 1, 2001, 105–116. Po njegovem 
predlogu se je pred maransko sinodo (sinodus decem episcoporum in Mariano) sestal v letih 587–589 (po Severovi 
vrnitvi iz Ravene in pred sinodo v Maranu) škofovski zbor, na katerega naj bi se nanašal Pavlov opis opredelitve 
škofov v času »shizme znotraj shizme«: 6 škofov (patriarh Sever, 3 istrski škofje, škofa iz Emone in Celeje) se je 
tedaj opredeljevalo za katoliško stran, 11 škofov iz Venetije in eden iz Druge Recije je vztrajalo v shizmi); po neu-
spehu te sinode je na maranski sinodi patriarh Sever prestopil v shizmo in postal voditelj večinskega zahodnega dela 
patriarhata, ki je vztrajal v shizmi. 
197ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
v katolicizem pred maransko sinodo, ki brez manjkajočega pojasnila zbuja vtis težje tehnične 
ali celo vsebinske napake86. 
Vsekakor pomeni presenečenje v seznamu udeležencev gradeške sinode navzočnost škofa 
iz Scarbantije v Prvi Panoniji87. C.S. se pridružuje mnenju vrste raziskovalcev, ki so v njem 
videli begunskega škofa. Njegov odhod v Italijo bi mogli povezati z odselitvijo Langobardov 
leta 568, ki so se jim pridružili tudi staroselski Pannonii, od prihoda na italska tla do udeležbe 
na sinodi pa bi bil v tem primeru begunski škof že okroglo eno desetletje88. Ker posamezni 
organizirani odhodi provincialnega prebivalstva, tako tudi v letu 568, niso zajeli vsega prebi-
valstva, temveč le njegov del, obstaja majhna možnost, da je Vigilij tudi po 568 prebival na 
ozemlju matične škofije in prišel v Gradež kot panonski škof. Zadnji begunski škof iz Panonije 
se omenja še leta 599, torej tri desetletja po langobardskem pohodu v Italijo. Za razliko od 
svojih stanovskih kolegov iz Emone in Celeje se Vigilij v času maranske sinode ne omenja 
več89, kar kaže na propad te severnopanonske škofije najpozneje do tega časa, v kakršnikoli 
obliki je že obstajala. 
Najbolj zapleteno vprašanje je lokalizacija škofijskega sedeža v Cisi, čigar škof Vindemius 
se je udeležil sinode v Gradežu (v seznamih na petem mestu kot episcopus Cessensis). Zatem 
se omenja v skupini treh škofov (…cum aliis tribus ex Histria episcopis…; ob njem še tržaški 
in poreški škof), ki jih je eksarh Smaragd skupaj s patrirahom odvedel v Raveno in jih prisilil 
v zvezo s katoliškim ravenskim škofom (okrog 588), v kateri so se nahajali v času maranske 
sinode. Skupina »odpadnikov« od shizme je s pridružitvijo emonskega in celejanskega škofa 
narasla na pet škofov, treh ex Histria in dveh iz njenega severovzhodnega zaledja, ki je gravi-
tiralo proti istrskemu ozemlju pod bizantinsko oblastjo90. Že po samem kontekstu sodeč Cissa, 
od koder je izhajal škof Vindemij, ne more biti identična s Pelješcem (353 op. 242)91, prav 
86 Severovi privrženci, ki nastopajo na gradeški sinodi s svojimi imeni, se v tabelarični koloni za čas maranske 
sinode označujejo kot Seuerus z numeracijo od 1 do 5, v zaporedju, kot ga sporoča Pavel Diakon (Hist. Lang. 3,26: 
… Cum patriarcha autem communicaverunt isti episcopi: Severus, Parentinus Iohannes, Patricius, Vindemius et 
Iohannes). Med njimi je ime Seuerus nosil samo prvo imenovani tržaški škof, za njim pa se omenjajo Iohannes 
iz Parentija, Patricius iz Emone, Vindemius iz Cisse in Iohannes iz Celeje, ki se v četrti koloni (maranska sinoda) 
označujejo kot Seuerus 2–5. Pregledno in jasno H. wolff, Die Kontinuität der Kirchenorganisation (kot v op. 75), 
26; H. krahwinkler, Friaul im Frühmittelalter (kot v op. 75), 312 (priloga IV/2); prim. tudi PCBE, gesla Patricius 
6 (str. 1617), Vindemius 3 (2313–2314); Iohannes 63 (1100–1101). 
87 Škofijski sedež se napačno označuje kot »Scarbiantia« (tabela str. 398 in indeks na str. 452, pravilno na str. 353 
op. 244). O škofijskem sedežu v Skarbantiji in o vprašanju kontinuitete gl. E. tóth, Vigilius episcopus Scaravaciensis, 
Acta archaeologica academiae scientiarum Hungaricae 26, 1974, 269–275; prim. nazadnje J. Gömöri, Scarbantia, 
v: M. ŠaŠel koS, p. SCherrer (izd.), The Autonomous Towns of Noricum una Pannonia. Pannonia I, Ljubljana 2003, 
81–92, zlasti 87 (odselitev prebivalstva v Italijo 568, obstoj mogočnega obzidja opuščene utrdbe še v karolinški 
dobi). Domneva D. GáSpár, Christianity in Roman Pannonia (kot v op. 25), 102–103, da se oznaka Scaravaciensis 
nanaša na Basijane vzhodno od Sirmija (Bassianae, v iuStinianuS, Novellae 11 pr., iz leta 535 kot Bacensis civitas), 
ni verjetna. Basijane so po tej ureditvi spadale pod nadškofijo Iustiniana Prima, kar izključuje udeležbo eventualnega 
basijanskega škofa na provincialni sinodi shizmatičnega oglejskega patriarhata. S. karwieSe, Von der ecclesia Petenas.., 
248–255, izraža možnost, da bi se škof v tem času zadrževal s patriarhovim soglasjem na Sv. Hemi (Hemmaberg), kar 
je poskusil podpreti s tamkajšnjimi najdbami (motivika, ornamentika in stil mozaikov sorodna gradeškim mozaikom 
v S. Maria delle Grazie in v katedrali sv. Evfemije). Korak naprej od ugibanj ni mogoč. 
88 Prim. pauluS diaConuS, Hist. Lang. 2,26 (med pripadniki šestih skupin, ki so se pridružile Langobardom na 
pohodu v Italijo, se omenjajo tudi Pannonii). W. pohl, Die Awaren, München 1988, 233. 
89 E. tóth, Das Christentum in Pannonien bis zum 7. Jahrhundert, v: E. BoShof, h. wolff (ur.), Das Christentum 
im bairischen Raum (kot v op. 75), 241–272, zlasti 256. O panonskem škofu Johanesu, ki je leta 599 prišel v Istro 
in ob podpori katoliške strani postal voditelj škofije v severni Istri (castellum Novas – Insula Capritana; GreGoriuS, 
Registrum epist. 9,156, v Corpus Christianorum Series Latina 140, 712), gl. R. Bratož, Koprska škofija od prve 
omembe (599) do srede 8. stoletja, Acta Histriae 9, 2001, 37–64, zlasti 44. 
90 pauluS diaConuS, Hist. Lang. 3,26 (gl. op. 86).
91 Prim. Identité civique, 353 op. 242. Tudi kot hipotetična možnost odpade identifikacija s polotokom Pelješac v 
južni Dalmaciji (prim. nejasno PCBE 2, Italie, 2313–2314 (s.v. Vindemius 3). Toponim Pelješac v Istri ni poznan.
198 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
tako ne z Novaljo na otoku Pagu v severni Dalmaciji92. Ker gre za istrskega škofa, je smisel-
no povezovanje z istrsko Ciso. Če pustimo ob strani starejše poskuse lokaliziranja (območje 
Rovinja) kot presežene, sta kot hipotetični rešitvi najbolj verjetni dve, obe ob jugozahodni 
obali Istre severno od Pule: Brionski otoki93 in Betika pri Barbarigi (na istrskem kopnem 
okrog deset kilometrov severno od Brionov), za katero obstajajo še prepričljivejše materialne 
potrditve kot za Brionsko otočje94. 
Različna mnenja so bila izražena tudi o zadnjem podpisu v seznamu udeležencev (Martia­
nus Petenatis), ki se v kasnejših seznamih ne omenja več. Poleg možnosti, ki jih navaja C.S., 
istrska Pedena in Poetovio (Ptuj)95, so bile izražene tudi domneve v povezavi s Salzburgom 
(antični Iuvavum): v treh salzburških virih iz let 790 (pismo Karla Velikega salzburškemu 
škofu Arnu) in 798 (dve pismi papeža Leona III. Arnu, ki je bil tedaj že nadškof) nastopa 
Arno kot Petenensis urbis episcopus (790), njegova škofija kot ecclesia Iuvavensium que et 
Petena (798)). Domneva, da je antični Ptuj (pri ravenskem geografu kot Petaviona) dal ime 
istrski Pedeni v 6. stoletju oziroma da je ta dala (kratkotrajno) ime salzburški cerkvi, ostaja 
nedokazljiva hipoteza96. 
 7. Sklepne misli o novi oglejski monografiji
V sklepnem delu razmišljanja o novi akvilejski monografiji naj najprej opozorimo na tista 
mesta, ki bi jih veljalo v morebitni novi izdaji popraviti – gre za očitne napake – oziroma 
dopolniti z upoštevanjem novejše literature, ki je avtorica ne navaja. Napake so se prikradle 
predvsem pri omembah vzhodnega in severnega sosedstva antične Akvileje. Posamezne med 
njimi, zlasti geografske, na katere smo že opozorili, so lahko zavajajoče, druge so predvsem 
pravopisnega značaja in za vsebino dela niso relevantne97. Z bolj natančnim branjem korek-
92 Hipotezo je v najbolj izdelani obliki predstavil A. Šonje, L’ubicazione della sede del vescovo di Cessa, Ven-
demio, Atti del Centro di ricerche storiche – Rovigno 11, 1980–1981, 85–130. Vindemijev sedež naj bi bil identičen 
z današnjo Novaljo na otoku Pagu. Hipoteza se opira na toponim Cessa, zlasti pa na zgodnjekrščanske najdbe na 
področju Novalje, ki potrjujejo obstoj zgodnjekrščanskega centra (o najdbah prim. zlasti P. Chevalier, Ecclesiae 
Dalmatiae I, Roma–Split 1995, 64–74). Hipotezo je izrazil v še radikalnejši obliki J. ŠkunCa, Problem Cisse i njezine 
biskupije, Croatica Christiana Periodica 15 (27), 1991, 1–20. 
93 M. Suić, Cissa Pullaria – Baphium Cissense – Episcopus Cessensis, v: isti, Odabrani radovi iz stare povijesti 
Hrvatske. Opera selecta, Zadar 1996, 689–724; Episcopus Cessensis iterum, prav tam, 725–750. Prim. tudi N. CamBi, 
Pogovor, prav tam, 844–846. 
94 B. Marušić, Še o istrski Kisi (Cissa) in kesenskem škofu (episcopus Cessensis), Arheološki vestnik 41, 1990, 
403–429; prim. R. Bratož, Das Patriarhat Grado im monotheletischen Streit, v: Slovenija in sosednje dežele med 
antiko in karolinško dobo (ur. R. Bratož), Ljubljana 2000, 609–658, zlasti 638–644. 
95 Identité civique, 353 op. 242 (škofija se napačno označuje kot pedenentis; vsekakor je za knjigo, ki ni bila 
izdana na nemškem govornem področju, slovenska oblika imena »Ptuj« bolj primerna od nemške »Pettau«). 
96 Možnost povezovanja Pedene s Petoviono in Salzburgom sta na podlagi mnenj starejših avtorjev (G. Waitz, E. 
Klebel, R. Cessi in drugi) z različnimi poudarki izrazila L. Margetić, Histrica et Adriatica. Raccolta di saggi stori­
co­giuridici e storici, Trieste 1983, 131–133 (Marcianus Petenatis verjetno škof iz Petovione; ta škofija je dala ime 
tudi salzburški cerkvi ob koncu 8. stoletja) in S. karwieSe, Von der ecclesia Petenas (kot v op. 76), zlasti 261–280: 
Marcianus Petenatis, identičen s škofom Marcijanom, pokopanim v gradeški katedrali (J.-B. BruSin, Inscriptiones 
Aquileiae 3364), naj bi bil 40 let »potujoči« škof z območjem delovanja na območju Petovione, Flavije Solve in 
hipotetično vse do antičnega Juvava oz. Salzburga (okvirno 534–574), nato bi se vrnil v Istro in se kot pedenski škof 
udeležil (prve) gradeške sinode 576/577; po smrti (578) naj bi njegovo truplo iz Pedene prenesli v Gradež in kasneje 
pokopali v tamkajšnji katedrali). O različnih interpretacijah napisa gl. kratko R. Bratož, Epigrafe di Marciano, v: S. 
tavano, G. BerGamini (izd.), Patriarchi.(kot v op. 84), 152–153. 
97 Naj jih navedemo: kraj Florijanovega mučeništva je Lorch (ne Lorsch; str. 106, 107); škofijski sedež v času 
oglejskega koncila 381 je bila Siscia (ne Sciscia, str. 150); mesto je v indeksu (str. 452, s.v.) označeno kot kraj na 
Madžarskem(!). Amancijeva Iovia je identična bodisi z antičnim krajem Botivo/Ludbreg (ne Ludberg, str. 151) v 
199ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135)
turnih odtisov bi se lahko izognili posamičnim lapsusom kot so napačne letnice, zamenjave 
imen ali njihov napačen zapis ter posamezne napake v citatih98. V seznamu okrajšav na začetku 
bibliografske priloge (399–400) so razrešene le kratice za edicije virov, ne pa kratice za re-
vije, kar tujemu uporabniku knjige ponekod otežuje identifikacijo posameznih serij, saj mora 
pose gati po bibliografskih priročnikih99. Eden od dveh naslovnikov fiktivnega Hieronimovega 
pisma v uvodu Hieronimijanskega martirologija je bil Heliodor (in ne Septimij) iz Altina 
(str. 215). Anastazija ni svetnica iz Salone (str. 69), temveč iz Sirmija100. V luči arheoloških 
raziskav je vprašanje tako imenovane Kvirinove bazilike v Savariji (str. 106) zelo zapleteno; 
vsekakor »velika bazilika, zgrajena po koncu preganjanj kristjanov«, ni bila cerkev, temveč 
reprezentativen objekt (aula palatina), medtem ko vprašanje bazilike ad Scarabetensem por­
tam s posmrtnimi ostanki škofa in mučenca Kvirina ostaja odprto101. Epizoda iz Evgipijevega 
življenjepisa sv. Severina, v kateri se ob opisu svetnikove pomnožitve olja v Lavriaku (Vita s. 
Severini 28,2) omenjajo negotiatores, ki so v izredno težkih razmerah v deželo dovažali olje, 
se nanaša na čas po letu 476, nekako v dobo okrog 478 (ne »pred 472«; str. 260); odločitev 
o evakuaciji romanskega prebivalstva je padla po drugem pohodu Odoakrove vojske proti 
Rugijcem leta 488 (ne ob prvem pohodu 487). Viri ne opisujejo poti iz vzhodnega območja 
Obrežnega Norika proti Italiji, po kateri se je pomikala Odoakrova vojska, z njo pa tudi del 
provincialnega prebivalstva s Severinovo meniško skupnostjo. Če upoštevamo vzhodno lego 
Faviane (Mautern ob Donavi, kakih 60 do 70 km zahodno od Dunaja) v Obrežnem Noriku kot 
zadnjega zbirališča beguncev iz zahodneje ležečih mest, obenem pa takratne vojaško politične 
razmere (ozemlje proti zahodu so obvladovali Alamani, občasno so na to območje vpadali 
Turingi in celo Heruli), odselitev iz vzhodnega dela Obrežnega Norika v Italijo ni mogla 
potekati po tistih cestah, kot jih predlaga avtorica (str. 244–245: proti zahodu do Ovilave in 
Juvava in nato proti jugu do Teurnije ter od tam proti zahodu čez vzhodno Tirolsko v dolino 
Adiže). V tem primeru bi se Odoakrova vojska zelo verjetno zapletla v spopade z Alamani. Kot 
verjetnejša se kaže ravninska pot ob zahodnem robu Panonije, tako imenovana jantarjeva pot 
hrvaškem Podravju bodisi s krajem Heténypuszta ali Alsóheténypuszta (ne Hetényupuszta, str. 151) na južnem 
Madžarskem. Vsekakor je primernejša običajna oblika imena Emona od mnogo redkejše oblike Aemona, ki ji daje 
avtorica prednost (prim. J. ŠaŠel, Opera selecta, Ljubljana 1992, 563–565). Hrušica leži severovzhodno od Trsta (in 
ne severozahodno, str. 52). Ker je bilo v času oglejskega koncila 381 že uveljavljeno ime province Pannonia Secunda 
s središčem v Sirmiju, je ta oznaka pravilnejša od oznake Pannonia Inferior, ki jo prinaša Laterculus Veronensis in 
jo navaja avtorica (160, op. 202). 
98 V povzetku 1. poglavja (str. 63) nastopa kot letnica Konstantinovega obleganja Akvileje 313 (namesto 312); 
Honorij je vladal do leta 423 (ne 425, kot na str. 233); kot uzurpator, ki se je 351–352 zadrževal v mestu, je omenjen 
Maksencij (str. 63, pravilno Magnencij); redakcija Zgodovine Pavla Diakona pade v sklepni del 8. stoletja (avtor umrl 
pred 800) in ne v 9. stoletje (str. 338). Avtor Panegirika se na enem mestu (str. 59) napačno označuje kot Pacatius, 
sicer vedno v pravilni obliki Pacatus; Otto SeeCk se ponekod pojavlja kot O. Seek (str. 21, 100, in 423), Johannes 
Sundwall kot Sündwall (str. 291 op. 260); na str. 179 in 220 je ob analizi napisa Parekorija Apolinarisa opozorilo 
na ilustracijo št. 15 v prilogi, kjer je pod to številko upodobljen drugi napis (Valentinijanov in Atenodorin sarkofag); 
na str. 302 v op. 33 navedeni citat iz Tavanove razprave je napačno paginiran (str. 338 in ne 33); naslov Steinove 
razprave o kronologiji oglejskih škofov ni precizen (gl. op. 81). 
99 Nerazrešene ostajajo kratice za revijalne objave, na primer AC (str. 7 op. 2), SJ (14 op. 40), BM (72 op. 30), 
EECAA (93 op. 110), JRA (15 op. 42), RSR (137, op. 115), AT (238), RAC (409) itd. Uporaba kratic v mednarodni 
znanstveni publicistiki ni dosledna; v posameznih primerih imajo kratice različen pomen (RAC kot Rivista di archeo­
logia cristiana ali Reallexikon für Antike und Christentum); posamezne kratice, ki se uporabljajo v mednarodnem 
znanstvenem tisku, so enake kraticam za druge serije v »nacionalnih« znanostih. 
100 Gl. nazadnje R. lizzi, Roma, Aquileia e Sirmium fra agiografia e fondazioni titolari, AAAd 57, 2004, 
243–272.
101 Gl. E. tóth, Das Christentum in Pannonien bis zum 7. Jahrhundert, v: E. BoShof, h. wolff (izd.), Das 
Christentum im bairischen Raum. Von den Anfängen bis ins 11. Jahrhundert, Köln, Weimar, Wien 1994, 246; D. 
GáSpár, Christianity in Roman Pannonia. An evaluation of Early Christian finds and sites from Hungary, Oxford 
2002, 114–118.
200 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 61 • 2007 • 1–2 (135) 200I I I  •  •  •  ( )
(Savaria – Poetovio – Emona – Aquileia), ki se je dotaknila akvilejskega območja102. Akvileja 
je še do konca 6. stoletja vzdrževala stike s Sredozemskim Norikom, ni pa poročil o stikih z 
območjem ob Donavi na ozemlju opuščenega Obrežnega Norika. Zaradi tega ni presenetljivo, 
da se Severin ne omenja v virih oglejskega izvora. 
Ob preseganju izoliranega obravnavanja poznoantične Akvileje in vključevanja v obči 
zgodovinski okvir so nesorazmerno skromno zastopana dela z nemškega govornega področja, 
zlasti če upoštevamo velike študije, ki so praviloma bolj obsežne od tistih, ki so navedene v 
znanstvenem aparatu in sklepni bibliografiji. Kot primer naj navedemo obsežna monografska 
dela, ki so jih napisali W. Kuhoff za dobo Dioklecijana in tetrarhij, Ch. Brennecke za zgodo-
vino arianizma ali D. Hoffmann za vojaško zgodovino 4. stoletja103 ali posamezne pomembne 
članke v revijah in zbornikih, ki bi sodili v študijo takega formata104. 
Monografija C.S. prinaša vrsto novih spoznanj. Napisana je z velikim zgodovinskim 
znanjem in jasno izdelano metodo. Avtorica je zapleteno snov predstavila z obsežnim znan-
stvenim aparatom, v katerem je zavzela stališče, v številnih primerih kritično, do predhodnih 
raziskav. V nekaterih primerih je ocena posameznih del ali obdobij v razvoju raziskav prehitra 
in premalo pretehtana, ker premalo upošteva okoliščine in čas, v katerih so ta dela nastajala. 
Besedilo odraža ob temeljitem poznavanju virov in njihovem smiselnem povezovanju v nove 
zaključke tudi pogum in samozavest. Prodorne misli in sveže ideje, obenem smisel za sintezo 
so gotovo tiste odlike, zaradi katerih študija zasluži vso pozornost raziskovalcev poznoantične 
Akvileje. Ti se bodo v raziskavah soočali z vprašanji, ki jih monografija načenja, in se ob 
tem nujno opredeljevali do avtoričinih tez in hipotez. Po našem prepričanju so nekatera njena 
spoznanja trdna, druga manj zanesljiva (začetki krščanstva do Konstantina, hunsko razrušenje 
Akvileje 452, datiranje gradeške sinode in identifikacija nekaterih škofijskih sedežev). Več 
napak in nepotrebnih površnosti v historični topografiji, geografiji in ortografiji ter vrzeli v 
bibliografiji, ki bi jih veljalo ob ponatisu ali drugi izdaji popraviti, nebistveno zmanjšujejo 
pomen tehtnega znanstvenega dela, ki predstavlja pomemben korak naprej v raziskavah 
poznoantične Akvileje.
102 Prim. Ph. réGerat, Italien in der Vita Severini: sein Erscheinungsbild und sein Verhältnis zu Severin, v: 
R. Bratož (izd.), Westillyricum und Nordostitalien in der spätrömischen Zeit, Ljubljana 1996, 193–206, zlasti 203. 
103 Gl. op. 6; 19; D. hoffmann, Das spätrömische Bewegunsheer und die Notitia Dignitatum, Düsseldorf 1969. 
104 Gl. op. 8; 9; 15; 68; 76.