Priloga ,,Vrtcu".
Štev. 10.
Ljubljana, 1. olrfobra 1911.        JCIJC. tefaj.
Zjutraj.
13. Jutranja molitev.
K Tebi, Bog, molitev verno iz srca pošiljam jaz, k Tebi, Bitje neizmerno, v jutru dvigam svoj obraz.
Sladko spanje dal si meni, ko sem včeraj legel spat; dom nebeški zdaj  odkleni, Aa. mi dan prisije zlat.
Zbiidi vse, kar naokoli v rahlem spanju še molči: Vse naj hvali Te in moli, saj si vsem dobrotnik - Ti!
Glej, kako v molitvi druži zjutraj se vesoljni svet-. Tvoje je in Tebi služi stvarstvo vse od vekov let.
Jaz, ki sem kot v morju kaplja, molim te iz duše dna; v radost se srce zataplja — Ti si meni sreča vsa!
n
^^^^^^V       &*¦   146   V&.
H         14. Ko je vstalo mlado jutro ...
K       Pa je vstalo v dalji      Jutro vstalo
^K       izza širne plani            je tam v dalji,
^B       mlado jutro v svoji      pa bi spal?"
^M       jasnosvetli halji . . .        Oovorile
^K                                         so mu vrbe,
^B       Zadrhtela                     in potoček
H        je poljana                    vztrepetal je,
¦       vsepokojna;                  vztrepetali                     ^M
^K       zadrhtele                      so rr.u valčki                H
K       tudi vrbe                     iz vode.                       JH
B       skromnotihe                 In ozrli                        M
^ft       sredi nje ...                so čez plan ser             H
^K       Tak živahno                v jasnosvetlem               fl
^B       zašusteli                       pajčolanu                      H
^B       so njih vrhi,                plava jutro                   H
^B       da iz sanj so               iz daljine                      S
^|       prebudili                      sem čez plan. . .          jH
H       tihi potok                    »Hvala, sestre,«             S
H        pod seboj.                   šepetal je                     .S
H        Pa je vprašal               potok vrbatn,                H
H       tihi potok:                   ,,da vzbudile                 H
H        ,,Aj, ve vrbe,               ste me, preden             H
B       sestre moje,                 pride jutro                   B
^b       kaj da ste me              tudi k nam."   —           fl
^|       prebudile,                    In žfvahno                    9
K       da nič več mi              so šustele                     ,H
H'       ne pustite                    skromne vrbe               fl
^K       sanj prelepih,               in radostno                  S
^k       da nič več mi              je potoček                    :9
H        ne pustite                    v svoji strugi
B       sanj prelestnih              žuborel . . .
H       in čarobnih
H1       sanjati?"                      A po cvetni plani
H<       Govorile                      je priplulo divno
H^       so mu vrbe:               jutro in vdihnilo
H        ,,Aj, zaspanček             radost vsej poljani ...
^L       si, naš bratec!                                   Vekomir, n