242 Marica II. : Iz življenja za življenje. Iz življenja za življenje. Spisala Marica II. Draga moja ! rdi se navadno — slišala sem že iz ust celo mladih za- konskih žen, — da segajo prijateljstva dekliških let le do zakonskega praga, potem pa se nehajo in najsi so bila še tako iskrena. Tudi moja sestra je bila istega mnenja, saj se spominjaš, kakšna je bila, da ni marala za nobeno prijateljstvo. Občevala je sicer s svojimi tovarišicami, kakor se občuje sploh z ljudmi, s katerimi nas družijo razmere, a da bi bila odlikovala katero s posebnim zaupanjem, tega ni bilo. Zadoščal jej je njen Ivo. Dostikrat se je smejala najinemu sentimentalnemu prijateljstvu, mene, da je to le nekaka interiraska ljubezen, katera se slednjič umakne onej pravej, kar sva jej pa vendar dokazali, da se je motila. Ljubili sva obe, kaj ne da, a prav to je naju navezalo še bolj drugo na drugo in ko si se omožila najprej Ti, dve leti pozneje jaz, ostali sva si še vedno stari in sedaj, ko že ska- klja in se razvija zakonski blagoslov prav tako okoli Tebe kakor okoli mene, ostalo je prijateljstvo isto, če ni postalo še trdneje, saj se pravi, da je kakor vino, katero je tembolje in močneje in krepil- neje, čim stareje je. Oh, mladostne sanje ! Kako sva se ljubila s Pavlom pred po- roko ! Prisegala sva na svojo ljubezen kakor na evangelij, oziraje se s posebnim pomilovanjem na znane zakonske dvojice, katere so živele le navidezno kot take, katere je vezala prisega pred oltarjem le za silo. Kako krasno sva si slikala midva najino bodočnost, željno pri- čakovaje trenutka, kateri je naju imel združiti na veke ! »Vse pa ni tako, kak' si misli kdo«, pravi narodna pesem, in čeprav vem, da boš spet huda, moram Ti zopet potožiti svoje gorje, saj drugim nočem obešati na nos svojih družinskih razmer. Življenje je res umetnost in jaz se bojim, da ostanem do smrti sebi in svojej družini na škodo le diletantka! Moje dekliško življenje poznaš, kakor jaz Tvoje. Jedino punico med tremi brati in ker sem bila še zadnji otrok, negovali in razvajali so me vsi, začenši pri stariših, nehavši pri poslednjem poslu in ko sem vzrasla in se zaro- čila se svojim sedanjim soprogom, obsipavali so me še bolj z lju- beznijo, mene, da me itak dolgo več ne bodo imeli v svojej sredi. In on šele, on! Pavel me je često dvignil na roke in dirjal z menoj po vrtu kakor z majhnoj punicoj, nazivaje me »svojo majhno ženko«. Saj sem tudi res bila drobna iz malega, a vzlic temu pravi Marica II. : Iz življenja za življenje. "243 sedaj, da sem njegova »velika nadloga.« Jedino veselje ima sedaj z otrokoma, a mene prezira. Jaz se pač »e.morem navaditi uloge hišne gospodinje, čeprav sem že precitala marsikatero knjigo te stroke. Oh, pojdi, pojdi, moški so grozni egoisti in se kažejo pred poroko v čisto drugej luči. Prej se Ti vsiljuje, tako rekoč, pod »šolniček«, potem pa se žena naj pokori njihovej nezmotljivosti. Vse mora biti, kakor hoče on, mene, da jaz ne razumen ničesar. In če je juha malce preslana, mrmra nad menoj, čeprav je kriva kuharica. Ondan je pa mleko bilo prismojeno in on je vstal od zajutreka, šel naravnost v kavarno, kjer zajutrekuje od istega časa. Ali ni to trma? Po zimi sem pletla nogavice za društvo, ki oskrbuje zapuščeno deco. Moj Bog, človek mora vendar storiti kaj za uboge. Mož, pri- šedši domov in videvši me pri delu, je prisedel k meni na divan ter me izredno prijazno vprašal, kaj delam. Na moj odgovor me je sar- kastično pogledel in rekel : »Res bistro, jaz pa moram vsakikrat br- skati po perilu, če hočem zasačiti kakšen celi par nogovic« Govoril ni potem ves dan z menoj, ampak obtičal v svojej delavnici za pi- salnoj mizoj. Kako se naj potem sporazumem ž njim, če ga razdraži vsaka malenkost ! Jaz ne vem, kako naj se ga lotim, da bi bilo najino življenje znosnejše ! In Vidva, ki so vaju deli po sili skupaj. Vidva se-ljubita vsak dan bolj. Vsaki znanec je sodil, da imam jaz več sposobnostij za gospo- dinjo nego Ti, ki si uživala svobodo dekliške dobe še z večjoj ne- omejenostjoj od mene ! Oh, Tvoj gotovo ni tak trinog, kakor moj ! Prej mi je sam vedno nosil knjige, naj jih čitam, sedaj me pa ne sme videti čitajoče 1 Prej ni mogel umeti po gostilnah posedajočih moških, sedaj pa sam zahaja med pivske bratce. In take druščine mu še bolj dajejo potuho ! Oh, zakaj sem se tako bala ostati stara devica ! In kako je ljubosumen ! Bog ne daj, da bi v njegovej od- sotnosti prišel v hišo kateri njegovih prijateljev ! Oh, in delala bi naj, delala! Zabave mi ne privošči nobene, a vendar je bila moja dota tako lepa! Potolaži me in piši kmalu Svojej nesrečnej Olgi. Draisina Olga! Menim, da mi ni treba zatrjevati znova, da Te imam rada in da Ti želim vse isto dobro, kakor sebi. Pravi prijatelj naj nikoli ne prikriva resnice in nikoli ne laska. Prav imaš, da ne tožiš svoje ne- sreče nikomur drugemu, kajti marsikatera gospa, ki bi prišla k Tebi 244 Marica II. : Iz življevja življenje. na kavo, dejala bi Ti morda v obraz, da imaš Ti prav in Te še hujskala, jaz pa Ti hočem povedati svoje mnenje odkritosrčno; mo- rebiti pomaga in nič bi me bolj ne veselilo, nego zavest, da sem pomagala Tebi do zadovoljnosti in sreče. Med narodom se govori, da je Bog pripravil v nebesih velik hleb kruha, kateri naj bi načela z zlastim nožem tista zakonska po- lovica, ki prva pride v nebesa celo zadovoljna s svojim stanom in ta hleb — čuj ! — je še dandanašnji na celem in Bogsigazna, kako dolgo še ostane. Najtežavnejši je pač zakonski stan, ki je za človeka ali pravi pravcati raj, ali pa pekel od kraja do konca. Naše ženstvo je vse premalo podučeno o velikih dolžnostih tega poklica; k večjemu, da sliši dekle večkrat: »Oh, le nikdar se ne moži, kajti sedaj ti lepše vrana kroka, nego ti bo pozneje pel slavček«. Hudo je hudo, a da bi katera taka nezadovoljna dodala svojemu svarilnemu svetu kakšen nauk o tej zadevi, tega ni čuti nikdar in baš to je velika napaka. Jaz ne odsvetujem nobenemu človeku od zakona, kajti kedor čuti v sebi poklic, naj mu sledi, oboroži pa naj se s potrpljenjem, požrtvo- valnostjoj in samozatajevanjem, sosebno pa ženska, kajti prav od nje je najčešče odvisna sreča cele obitelji. Že marsikateri mož se je izrazil, da žena naredi iz moža lahko vse, kar hoče, samo umeti ga mora. Meni se vidi, da tudi Tvoj Pavel ni tak tiran, kakor ga obsojaš, ampak da je mnogo krivde na Tebi. Kriv je seveda tudi on, kajti tak mož, kakor je on, vzgajal bi si ženko lahko tudi sproti. Uči se spoznavati njegovo dušo, njegove navade, uči se, vztrezati mu, videla boš, da bo vedel ceniti Tvojo skrb. Iz knjig se pa nikoli ne boš naučila svojih dolžnostij, katere Ti mora narekovati ljubezen in življenje, pa tudi nek poseben dar, kateri je dan vsakej ženi že od narave. Tudi Tebe ni zanemaril Bog v tej točki, le zbuditi ga je treba. »Torej služim naj mu«, rekla boš morda odkimovaje z glavoj. Da, draga, a to podrejevanje možu ne bo nikoli poniževalo Tvoje osebe na stopinjo dekle, kajti Tvoja služba je služba ljubezni. Glej, naju z mojim soprogom ni zjedinila ljubezen, ampak najini starisi. Živela sva sprva kakor brat in sestra, da, včasih ga nisem videvala po cele tedne, ker so ga zadrževali opravki izven hiše. Vsiljeval se mi nikdar ni in prav to mi je ugajalo. Njegovej pleme- nitej možatosti se nisem mogla dolgo ustavljati in ljubila sem ga mnogo prej nego on mene. Mmilo je leto in dan in v tem času sem študirala zdaleka njegovo dušo. Vsako željo sem mu čitala že v očeh Marica II. : Iz življenja za življenje. 245 in S tistimi malenkostmi, recimo n. pr., da sem mu po obedu pripra- vila časnike, prižgala smodko in potem tiho odšla, sam mu vstregla. Mnogokrat poleti po obedu je zadremal na verandi, ki še ni bila dovolj zarasena z ovčjalkami. Prišla sem po prstih iz obednice in tiho zavesila z zastori verando proti solncu. Nekega dne sem od- hajaje zapazila, da se je lahno nasmehnil, kar mi je z rdečico po- barvalo obraz in srce mi je začelo utripati v največjem dvomu, kajti jaz nisem vedela, ali naj tolmačim smeh na slabo, ali na dobro. Odslej sem še bolj pazila nanj in na hišo, skrbela, da ja kuhinja vedno ustrezala njegovemu okusu, da je bilo njegovo perilo v redu, tako tudi njegova obleka ; kratko in malo, vsa moja pozornost su- kala se je okoli njegove osebe. Zanimala sem se za njegove skrbi, za njegove opravke, ne da bi se bila preveč mešala v njegove za- deve. Dala sem se od njega podučiti sedaj tu, sedaj tam in on je po- stajal od dne do dne zaupljivejši. Nekega jutra je posebno nerodno vozljal pred ogledalom svojo kravato. Jaz grem k njemu in jo zavežem s tresočimi rokami. Bli- skoma me je privil k sebi in me dušil z burnimi poljubi. To je bil prav za prav najin poročni dan in od te dobe služiva drug drugemu, pode se za priložnostmi, nadkriliti drug druzega v požrtvovalnosti. Vidiš, da žena naredi iz moža lahko vse, kar hoče! Moja da- našnja sreča Ti bodi dokaz. Nobeden moški ne more ostati nem in gluh nasproti vstrajnosti in požrtvovalnosti. Poskusi tudi Ti tako ! Le pomisli, da ne živiš več v sanjarskej dobi zaroke, ko Te je nosil na rokah Tvoj Pavel, ampak da moraš odstopiti to prednost drugim... svojej deci ! Razdeljuj si varčno svoj čas in ne čitaj, kadar bi morala nad- zorovati kuhinjo, in ne delaj za dobrotvorna društva, dokler ni doma vse v redu. Živi za svojo deco in za svojega moža ! To mu bo ugajalo in on Te gotovo ne bo več preziral. Njegova ljubosumnost je živ dokaz, da Te še ljubi, a kaznovati Te hoče za Tvojo brezbrižnost s svojoj navideznoj hladnostjoj. Ljubezen, samozatajevanje, požrtvovalnost in potrpljenje, to je štiriperesna deteljica, katera naj prinese srečo Tebi, kakor Tvojej Ant.