Kako naprej?
Taborniški odred »Louis Adamič«(TOLA) iz Grosup-ljega bo kmalu slavil svojo 15. obletnico. Ustanovitelji tega odreda so bili tako kakor tudi vse naslednje generacije polni navdušenja. Potrebno je bilo veliko samoodrekanja in do-bre volje, da se je taborništvo razmahnilo in doseglo svoj višek nekje v letih 1978 — 1982. Kljub uspehom, ki smo jih v vseh teh letih dosegli, se nismo mogli izogniti vsesploš-ni družbeni krizi, ki se najbolj pozna prav v tovrstnih organi-; zacijah. Prav je, da ob tako pomembni obletnici tudi opo-zorimo na nekatere težave, ki se kopičijo in jih sami, brez podpore vsakega posamičnega občana in tudi širše skupnosti verjetno ne bomo mogli pre-seči.
Ob ustanovitvi je bil TOLA edini taborniški odred v obči-ni. Kmalu je iz začetnih nekaj deset članov zrasel v organiza-cijo s preko sto člani. Nismo bili omejeni samo na Grosup-lje, saj smo se na višku svojega delovanja organizirali tako, da smo imeli 1 četo v Višnji gori, 2 pa y Grosupljem. Kmalu se je pojavilo zanimanje tudi v Ivančni gorici, ki pa je na žalost tudi zgodaj zamrlo.
Organizirali smo svoja ta-borjenja, izlete in druge akcije ter se hkrati udeleževali tek-movanj, izletov in ostalih pri-reditev, ki jih je organizirala Zveza tabornikov Slovenije. Prejeli smo precej priznanj in osvojili nekaj nagrad.
Posebno skrb smo vedno namenjali najmlajšim, njihovi vzgoji v zdravem taborniškem duhu, ljubezni do narave itd. Tega članstva je bilo vedno tudi največ in veselje je bilo pogledati otroke, ki so z na-vdušenjem spoznavali naravo, postavljali šotore, si iz narav-nega materiala znali sami na-rediti nekatere stvari, da so si na taborjenju oljašali oz. civi-lizirali življenje.
Kako pa je danes?
Že kar nekaj časa je tabor-ništvo v krizi. Izgubljamo član-stvo in kar je najhuje — zma-njšuje se tudi število najmlaj-ših. Osip srednješolcev, ki je v odredu vodstveni kader, je bil že prej velik, kar je tudi razum-ljivo, če pomislimo na obvez-nosti v Šoli in doma. Poslediea tega je, da je sedanje vodstvo v bistvu že staro (vendar ne po letih, še manj pa po srcu, am-pak v idejah). Zakaj pa se zmanjšuje članstvo najmlajših? Ali starši za odličen uspeh v šoli res obljubljajo samo še računalnike, motorje in druge dosežke civilizacije? Ali ob tej civiliziranosti ne potrebujemo narave niti v najrosnejših le-tih? Taka vprašanja se nam postavljajo vsak dan. Mislim, da je o tem vredno razmisliti. Naj to ne zveni kot poziv sta-ršem, naj samo svoje otroke na organiziran način peljejo tudi v naravo. To naj bo poziv sta-rim in mladim ljudem, željnim dobre družbe in zdravega živ-ljenja, da se nam priključijo, kajti primanjkuje nam tudi
starejših članov. Pravzaprav takega članstva v našem odre-du sploh ni. Poskušali smo že s sveti staršev, s klubom »vetera-nov«, vendar ni bilo nobenih rezultatov. Potrebni bi bili tudi novi programi, nove ideje, drugačne izvedbe, toda seda-nje vodstvo samo tega verjet-no ne bo moglo speljati, ker praktično nimamo več novih idej.
Pozivamo vse ljudi z malo dobre volje, veseljem do nara-ve, veseljeih do dela z otroki, starše, otroke, dijake, študente, da se nam priključijo. Ni važ-
na starost niti karkoli drugega, pomembna je pripravljenost za prostovoljno delo, ki pri-nese tudi užitke in zabavo, no-ve idejevče hočete, tudi nove obraze. Cim več nas bo — bolj bo zanimivo.
V pričakovanju, da nas ne boste pustili na cedilu in dovo-lili, da taka organizacija zaradi pomanjkanja članstva enostav-no razpade, taborniški Z-D-R-A-V-O!
Taborniki Taborniškega
odreda »Louis Adamič«
Grosuplje