il White: NEDOLŽNI





	Neil White: NEDOLŽNI

	Naslov izvirnika: The innocent ones

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2021

	©Neil White, 2019

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134216

	Cena: 14,99 €

	Vse pravice pridržane.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 82632707

ISBN 978-961-7134-21-6 (ePUB)





	PROLOG

	Pred tremi meseci

	Bilo je pretemno.

	Ne bi smel privoliti, da bo čakal tukaj. Ampak zdaj je bilo prepozno. Za sestanek sta se tako dogovorila, ker je nekdo hotel govoriti z Markom Robertsom, novinarjem.

	Ja, seveda. No, tako je rekel, čeprav je bila resnica drugačna.

	Bil je v parku na obrobju Highforda, visoko na hribu, naselje hiš je bilo za njim, pred njim pa le temačna silhueta pobočij in oranžen sijaj uličnih svetilk v dolini pod njim. Na eni strani je bilo otroško igrišče, gugalnice so bile zgolj tanke črte, vrtiljaki in plezališča zapuščeni, v največji meri pa je bil park namenjen razgledu in uživanju miru.

	Čez dan je ponujal najlepši razgled na barje in visoke dimnike, ki so kot sivi prsti moleli v zrak. Ponoči je tudi razgled pogoltnila tema, ki je objemala dolino.

	Do pred dvema tednoma za Highford, enega tistih odročnih krajev, zgolj majhnih pikic na zemljevidu, sploh še ni slišal. Pogrešal je London. Hrepenel je po hrupu in kaosu, umazaniji in gneči. Sredi zime je imel občutek, da je v drugi deželi. Ljudje so se tiščali skupaj. Drugače tega ni znal opisati. Pred mrazom. Pred vetrom. Pred preostalim svetom, kot se je zdelo. Ujeti med hribe, kot da nihče ne bi imel ne volje ne moči, da bi odšel.

	V Highfordu je bil teden dni, čas je mineval počasi.

	Ljudje so bili drugačni. Zakaj, ni mogel ugotoviti. Bili so prijazni, in to mu je bilo všeč. Tega ni bil vajen, večino življenja je bil zgolj eden izmed neštetih obrazov v gneči, ki se je valila na podzemne vlake ali se ji je mudilo kam drugam. V Highfordu se je zdelo, da se ljudje ustavijo zato, da pozdravijo, da preživijo nekaj časa drug z drugim.

	Morda se to zgodi, ko človek nima za početi nič drugega. Poišče družbo.

	Ampak to je bilo premalo.

	Pihnil si je v dlani in napenjal oči, da bi prepoznal sence v parku, temačne in preteče.

	Tukaj zgoraj je bilo vreme drugačno. Skozi golo peninsko pokrajino, kjer ni bilo niti zavetja pobočij doline, je pihal močan veter. Highford je bil le eno izmed mestec ob kanalu, ki so si utirala pot do Yorkshira. Pričakoval je, da bo hladneje, a najbolj ga je presenetila neokrnjenost, zrak je bil čistejši in ostrejši, ni bilo prometnih linij, ki bi ga onesnažile in segrele.

	Preklinjal se je, ker je pristal na srečanje. V Londonu tega ne bi nikoli storil, ne bi čakal na nekem temnem in zapuščenem kraju, a v odločitev ga je premamilo prepričanje, da se v High-fordu nikoli nič ne zgodi. Zakaj bi se čutil ogroženega? Bil je fant iz velikega mesta na glamuroznem jugu. Poznal je pasti in nevarnosti ulic.

	Ampak ni šlo za vsakdanje srečanje. Razkrival je dolgo pokopane skrivnosti, zaradi česar postanejo ljudje obupani.

	V vsakem trenutku lahko po eni izmed ozkih potk med hišami smukne v naselje.

	Dlani je stisnil skupaj in si z nosu obrisal kapljico rose. Naredil je nekaj korakov in zacepetal. Februarja ob devetih zvečer ni pravi čas za postopanje. Mraz mu je prodiral skozi čevlje, želel si je, da bi bil nekje na toplem. Morda v majhnem pubu s kaminom, enem tistih podeželskih barov z majhnimi nagnetenimi prostori in slikami lova na lisice. Naraščajoča zmrzal se je iskrila v mesečini, goli vrhovi hribov so se posrebrili.

	Nekaj je zaslišal.

	Obmiroval je. Zdelo se mu je, da je šum slišal zelo blizu, a ni bil prepričan. Za hišami so vozili avtomobili, zaznal je oddaljeno brnenje, in nedolgo nazaj je tišino noči zmotila policijska sirena in temo je delno razsvetlila modra utripajoče luč. Ampak ta zvok je bil drugačen. Bil je bolj blizu.

	Pogoltnil je, postal je nervozen. Storil je napako. Bil je na preveč osamljenem kraju. Potka med hišami je bila past in ne izhod v stiski. Če so obstajale še druge poti, ni vedel. Moral bi predlagati drugi kraj, bolj oddaljen. Ga je ujel v slabem trenutku? Privolil je, ker je s svojo zgodbo obtičal, veselil se je napredka. Bo zato plačal?

	Še en zvok. Pok, kot bi se prelomila vejica.

	Obrnil se je, srce mu je hitro bilo, vse čute je imel skrajno napete. Nekdo je bil tam, zdaj je bil prepričan.

	»Halo?«

	Čakal je na odgovor. Nič.

	Morda pa se je zmotil. Bil je na obrobju podeželja, kjer so tudi živali, in kaj je vedel o njihovem oglašanju? Morda je bila ptica v krošnji. Pogledal je navzgor, kjer so robove parka obdajale velike črne sence, zimski skeleti javorjev in kostanjev.

	Pogledal je nazaj proti potki, majhni uličici, dolgi le slabih dvajset metrov in z ulično svetilko na drugem koncu. Moral bi oditi tja in se izgubiti med hišami, se izgovoriti in prestaviti sestanek na neki drugi dan.

	Ne, tega ni mogel. Predolgo je čakal na to srečanje. Hotel je zbežati, a je vzgib potlačil. Tukaj je z razlogom. Sedaj se ni mogel umakniti.

	Ampak zakaj ni dobil sporočila, ki bi pojasnilo zamudo?

	Tokrat je zaslišal drugačen zvok, bil je še bliže, podoben tihemu drsenju po travi, ki je škripala po nogami. Nekdo se je trudil biti neslišen.

	Kocine so mu stopile pokonci. Mora proč. Nekaj ni v redu.

	Obrnil se je, poskusil je izslediti šum, zdelo se mu je, da prihaja od povsod, kot bi se odbijal od senc.

	»Nehaj se zafrkavati.« Glas mu je trepetal.

	Nekdo se je pojavil pred njim, temna podoba.

	Stopil je korak nazaj in panično kriknil.

	Podoba se je zapodila vanj.

	Zavpil je in se opotekel nazaj, na zmrznjenih tleh mu je zdrsnilo. Nekaj se je premaknilo v zraku. Roka, držala je nekaj temnega in težkega.

	Dvignil je roke v bran, a to ni zadoščalo.

	Nekaj ga je udarilo po glavi in ga zbilo na tla.

	Vse je potihnilo, slišal je samo lastno dihanje in hitro bitje srca. Ko je dvignil glavo, so luči v dolini zaplesale, telo ga ni hotelo ubogati. Želel si je biti tam spodaj, v mestecu, kjer so ljudje živeli običajno življenje.

	Luči so izginile, pred njim je znova stala senca z rokami visoko v zraku, z njih je visel predmet.

	Še preden je lahko zavpil, so roke znova zamahnile, a tokrat počasneje in v medli svetlobi je uzrl nekaj mokrega. Svojo kri? Poskušal se je umakniti, a reč je padala proti njemu.

	Zdelo se je, da je udarec odjeknil, ko ga je predmet zadel v glavo in mu raztreščil misli kot steklo. Obležal je na tleh, ne da bi vedel, zakaj.

	Nazadnje je pomislil, kako mrzla je trava, ki jo je občutil na licu.

	Še en zamah, lobanja je naposled počila, potem je vse ugasnilo.





	1

	Danes

	Dan Grant se je podrgnil po čelu, strmel je v pult.

	Njegov primer je bil zaključen. Čakal je razsodbo v zvezi z opitim voznikom, ki je trdil, da ni vozil avta, ki je stal le dvajset metrov stran; tudi ključe je imel v žepu in na dokumentih je bilo njegovo ime, motor pa je med ohlajanjem pozvanjal, ko je on uriniral po steni prodajalne.

	Bil je na lokalnem okrajnem sodišču, brez vsakršnega blišča in slave kronskega sodišča. Ves glamur se je končal pri vratih.

	Na zunaj je bilo veličastno, s stopniščem, ki se je dvigalo med sivimi stebri in vodilo do visokih lesenih vrat. Ampak notranjost je bila zgolj čakalnica, polna vrst plastičnih stolov, pritrjenih v tla, da jih ne bi kdo uporabil kot orožje, včasih se namreč sprte strani srečajo ravno na sodišču. Na koncu čakalnice so bile sodne dvorane z lesenimi vrati, ki so se ropotajoče zapirala.

	Ko je Dan začel opravljati svoj poklic, je bil sodniški hodnik vedno poln, ljudi so na sodišče pozvali za vsak manjši prekršek. Ni bilo več tako. Zdaj se je hodnik zdel zapuščen, le še nekaj odvetnikov se je bilo pripravljenih potegovati za stranke, ki so kot hijene okrog mrhovine tičale skupaj na enem koncu.

	Ko se je enkrat znašel v sodni dvorani, je znal odmisliti zatišje, ki je vladalo zunaj; vedno je bilo namreč enako – njegove sposobnosti proti tožilčevim. Zato je opravljal ta poklic – zaradi konflikta, spopada. Pred približno dvanajstimi leti, ko je postal branilec, so sodišča spominjala na živalske kletke, polne renčečih in pretkanih odvetnikov, ki so se spopadali s policisti stare šole. V takšni karieri je užival njegov nekdanji šef, Pat Molloy, ki je slovel kot ekscentrik. Prejšnje leto je umrl in včasih se je Danu zdelo, da ga je pustil samega v puščavi. Bilo je, kot bi sodišča presahnila in se pri življenju ohranjala samo še z nekaj velikimi primeri, dokler se ne bodo nekega dne popolnoma zaprla, z vsemi tožbami pa bo opravil neki virtualni kazenski načrt. Vpišite svojo referenčno številko in sodbo vam bomo poslali na vaš elektronski naslov.

	Medtem ko se je razgledoval po sodni dvorani, se mu je zdela enako zdolgočasena kot sistem. Stene so bile svetlo rumene, sveže popleskane so najbrž delovale pomirjujoče, a so zbledele in bile videti umazane, pa tudi omet je odpadal in prašil klopi.

	Tožilka se je nagnila k njemu. Pam Smith, v štiridesetih in neustrašna. Lepa obleka in sijoči temni lasje so skrivali bojevnico. »Kaj misliš?«

	Dan se je nasmehnil. »O primeru? Verjetno se bo obrnil tebi v prid. Povečini se.«

	Pam ga je dvomeče gledala. »Priče niso bile najboljše in ti …« pokazala je proti praznim sodniškim sedežem treh vidnih predstavnikov skupnosti, ki so v prostem času opravljali naloge sodnika, »so preveč nepredvidljivi. Malo prej sem srečala glavnega sodnika, zaupala mu ne bi niti sojenja na razstavi rož.«

	»Pogosteje zmagate kot izgubite.«

	»Ampak tožilci bi morali zmagati skoraj vsakič. Če ti ljudje ne bi storili prekrška, jih ne bi bilo tukaj.«

	»Ah, modrost pravičnih.«

	Pam se je nasmehnila. »Malodušno zveniš. Premlad si za to.«

	»A res? Ne namenoma, ampak saj veš, kako je. Vse se je spremenilo.«

	»Pat Molloy?«

	»Vodil je podjetje in sprejemal odločitve, sedaj pa je vse na meni.«

	»Dober odvetnik si, Dan.«

	»Ampak zdaj sem šef in tajnica in počnem vrsto stvari, ki niso v opisu dela, ki sem ga sprejel, ko sem začel.«

	»Pat Molloy je bil dober človek, odličen odvetnik. Takih danes ni več veliko.«

	»Nihče pri zdravi pameti ne stopi v kriminalne vode.«

	»Potem pa zaključi s tem, če si eden redkih dobrih. Če ti je prenaporno, odnehaj. Mi vedno iščemo nov kader.«

	»Jaz da bi postal tožilec?« Dan se je zasmejal. »To pa ne bo šlo.«

	»Zakaj ne? Vsaj delovni čas je boljši, za začetek.«

	»Tega ne počnem zato, da bi za rešetke spravljal barabe.«

	»Misliš, da je bolj plemenito, če jim pomagaš ostati na prostosti?«

	»Ne, ne gre za to. Ni važno, v katero smer se odvije primer, če je tako prav in je odločitev osnovana na dokazih. Ampak vsi si zaslužijo pošten poskus, možnost, da se branijo. Če se po poti nekaj krivih izmuzne, je takšna pač cena. Veliko boljša, kot če bi bilo zaprtih nekaj nedolžnih.«

	»Nedolžnih? Res? Jaz jih nisem videla veliko. So krivi, proti katerim pričajo močni dokazi, in so krivi brez močnih dokazov, a še vedno so krivi.«

	»Nočeš sprevideti.«

	»In današnji primer? Je nedolžen?«

	Dan se je nasmehnil. »Mislim, da ni, ampak če se bo izmazal, ali se ne bo po tvoji krivdi in ne po moji?«

	Še preden je Pam odgovorila, se je vrnila sodna sluginja.

	»Dan, lahko pripelješ svojo stranko?« je vprašala, precej razdraženo.

	»Zakaj pa si tako slabe volje?«

	Z roko je pomignila proti vratom prostora, kamor so se umaknili sodniki. Dan je slišal smeh. »Vsi verjamejo v zastarelo sranje.«

	»Naj pripeljem še policista za pogojni izpust, če bi pred obsodbo želeli izvedeti še kaj več?« je vprašala Pam.

	»Obsodbe ne bo. Ni kriv.«

	Pam je nekaj pridušeno zasikala in stisnila čeljusti. Poravnala si je jakno in zapela gumbe, da se je z nečim zaposlila, sicer bi čez mizo zagnala pisalo, a ga ni hotela iskati po tleh, saj se bodo sodniki vsak čas vrnili v sodno dvorano.

	Dan se je odpravil proti vratom, da bi poklical svojo stranko. Trudil se je, da ne bi izdal, da sodbo že pozna.

	In takrat jo je opazil.

	Ni vedel, kako dolgo je že tam, vendar je spremljala primer. To ni bilo nič nenavadnega, javnosti namenjeni sedeži so vedno privlačili radovedneže. Pogled, ki mu ga je namenila, ko je hodil k vratom – kot bi bil središče pozornosti – se mu je zdel nenavaden.

	Stara je bila blizu šestdeset, elegantno oblečena v moder blazer in hlače v barvi smetane, lase je imela počesane na prečko in pobarvane, razkošne kostanjeve barve. Na črni majici so ji okrog vratu počivali biseri, na rokah je nosila velike zlate prstane. Zdela se je preimenitna, da bi posedala v razpadajoči stavbi highford-skega sodišča.

	Dan je pomahal svojemu klientu, ki je sedel zunaj na stopnicah in se šalil s prijatelji. Da se je znašel na sodišču, je bila zgolj smola, ki mu je kvarila dan.

	Ko se je Dan s stranko za petami vrnil v sodno dvorano, je ženska pristopila k njemu in mu dala sporočilo.

	Dan ga je spravil v žep in radovedno pogledal žensko, ki se je vrnila na svoj sedež.

	Sedel je na odvetniško klop in poslušal glavnega sodnika, ki je bral razloge, zakaj njegova stranka ni kriva, sicer nič kaj smiselne, ampak nekateri sodniki ne želijo obsoditi nikogar, drugi pa vse. Takšna je igra.

	Medtem ko je poslušal, je razganil sporočilo.

	Gospod Grant, pogovoriti se morava.

	Namrščil se je in se ozrl, pogledal je žensko. Prikimala je in prekrižala roke.

	Sporočilo je spravil nazaj v žep. Karkoli je že hotela, obetalo se ni nič dobrega.

	2

	Jayne Brett je pogledala na uro, potem še skozi okno. Še dobro uro časa je imela do službe.

	Življenju v velikem mestu je dala priložnost. Živela je v stanovanju blizu centra Manchestra. Navzven je bila stavba mo-derna, znotraj čista, stanovanje je bilo v prvem nadstropju nevpadljive opečnate hiše v gruči podobnih v slepi ulici, zgrajenih v šestdesetih med oživljanjem mesta po masovnem čiščenju slumov, ko so z buldožerji izbrisali celotne soseske in jih nadomestili z novimi, sijočimi. Izginile so vrstne hiše, neprekinjen niz bivališč brez kopalnic in notranjih stranišč, perišča so bila zunaj, otroci pa so se igrali v jarkih, umazanih od dima, ki se je dvigal iz obratov in tovarn.

	Po petdesetih letih so se te četrti spremenile v majhne soseske, ki so privlačile tiste, ki so hoteli ostati skriti. Polomljene ulične svetilke in temačne ulice so predstavljale nevaren kraj. Jayne je mislila, da bo življenje blizu mestnega središča hrupno in živahno, a izkazalo se je, da je pristala v zaledju, ujetem med premožnimi predmestji in jekleno-steklenimi stanovanjskimi bloki v centru mesta.

	Ko je prišla sem, je sprva delala v baru, ampak opitega spogledovanja in arogance gospodov v oblekah, ki so nanjo gledali zviška ali si jo želeli pod seboj, se je naveličala. Zanje ni bila nič drugega kot le joške za majico in rit v kavbojkah. Namesto tega je raje sprejela umirjeno rutino dela v supermarketu, ali za blagajno ali pa je polnila police. Račune je bilo treba nekako plačati.

	Brado je naslonila na roko. Izgleda, da bo spet deževalo, prekletstvo Manchestra. Tukajšnje življenje ni bilo razburljiva izkušnja, kot se je nadejala. Bila je preblizu tistih, ki so se iz dneva v dan prebijali s prevarami in krajami, strašljivih obrazov, ki so postopali v sencah. Taksiji in kombiji so ponoči na cestah zganjali hrup, da ni mogla spati. In če je pogledala skozi zavese, je videla ženske, ki so voznikom nudile usluge, glave in roke, ki so se hitro premikale. Mislila je, da ji bo tiha stranska ulica nudila mir. V mestu je predstavljala kraj, kjer so ljudje počeli stvari, za katere niso hoteli, da bi bili v njih zasačeni.

	Pomislila je na tistih nekaj let, ki jih je preživela v High-fordu, ko je živela sama v mansardnem stanovanju razpadajoče hiše, obdana s pijanci in narkomani. Ni se veliko razlikovalo, bila je zgolj manj nevarna različica, četudi je čas spomine spremenil v dobre.

	Ampak tisto je bilo skrivališče, ne dom, v Highford se je namreč preselila, da bi ubežala preteklosti, obtožbi za umor. Njen fant je umrl zaradi vboda z nožem, ki mu je poškodoval stegensko arterijo, Jayne pa je bila tista, ki je v roki držala nož. To je bil njun zadnji prepir, samo še dodaten delček zlorabe, ki je ni več mogla prenašati.

	Vse se je končalo, ko jo je pritisnil ob steno, tako besen, da jo je med kričanjem pljuval po obrazu in ji kazal zobe, medtem ko ji je s kolenom tiščal noge narazen in jo grabil z rokami.

	Nož je bil blizu. Ali ga je ves čas držala v roki? Prestavljala si je, da jo je zgrabila panika, da je zamahnila iz obupa, nenamerno, potem pa je krvavel na kuhinjskih tleh. Jayne se je lahko samo prijela za glavo in poskušala odmisliti zvok lastnega kričanja.

	Ampak čas je mineval in o tem spominu je začela dvomiti. Se je resnično zgodilo v navalu slepe panike? Ali je izgubila živce in je nož zgrabila z namenom, da bi ga kaznovala, se mu maščevala?

	Tako je spoznala Dana Granta – bila je hlipajoča razvalina na policijski postaji, on pa visok in teman tujec, ki je prišel tja, da bi ji pomagal. Kot njen odvetnik, kasneje sta se spoprijateljila. Dan je dosegel umik obtožnice in Jayne je prepričal, da se je preselila v Highford, da bi se skrila pred fantovo družino, ki ji je grozila, Jayne pa je njene grožnje vzela resno. Priskrbel ji je novo ime in novo službo – postala je preiskovalka in Danu pomagala pri primerih. Ona je trkala na vrata najslabših bivališč, medtem ko je on opravljal imenitno delo v sodni dvorani.

	Nekaj časa je bilo vse v redu, ampak delo je bilo zgolj občasno, pa tudi grožnje Jimmyjeve družine so se izkazale le za besede, izrečene v žalosti. Iz Highforda je odšla, ker je želela zaživeti na novo, ni se več hotela skrivati.

	Ampak ni bilo samo delo. Bilo je še nekaj neizpolnjenega. Želja, sla ali celo neko globlje čustvo, za katerega se je slepila, da ga občuti tudi on. Vendar pa ni mogla dopustiti, da bi bila spet vezana na moškega. Zadnjega, ki je ljubila, je namreč ubila.

	Razmišljanje o Danu jo je spravilo v slabo voljo. Bil je spomin na temačne čase, čeprav so bili ti vedno blizu. Te podobe so jo preganjale ponoči, zaradi njih je bila budna.

	Poskusila je živeti doma, a zdoma je bila predolgo in navzela se je svojih navad. Preveč prepirov je bilo, ko se je domov primajala opita, včasih je zaspala kar za mizo v kuhinji ali pa je iz hiše skrivaj vodila moške, ki jih sploh ni poznala, in se je bala, da jo bosta starša slišala.

	In tako je pristala tukaj, v velikem mestu – bilo je prvo poglavje v preostanku njenega življenja.

	Stopila je od okna in vzela torbo. Čakal jo je še en dan skeniranja nakupov drugih ljudi.



	3

	Dan je šel mimo ženske, ki ga je opazovala na sodišču, in pokazal na vrata. »Zunaj se bova pogovorila.«

	S pogledom je sledila njegovemu gibu. »Zakaj pa se ne bi kar tukaj? Ni nobene sobice, v katero bi lahko šla?«

	Odkimal je. »Vi ste poiskali mene. Ne vem, kdo ste, vem pa, da niste tiste sorte, ki ponavadi zahaja na okrajno sodišče. Zato sem previden, in ko sem previden, sem rad nekje, kjer me vidijo tudi drugi.«

	»Če že vztrajate,« je odvrnila in odvihrala ven.

	Varnostna ograja je zapiskala, ko je šla mimo in po stopnicah navzdol na s soncem obsijano ulico. Varnostnik je dvignil pogled s telefona in privzdignil obrv, ko ji je sledil še Dan.

	Čakala ga je zunaj, s prekrižanimi rokami. Dan je odkorakal mimo nje proti klopci nasproti vhoda na majhnem trgu med sodiščem in knjižnico, obdanim s cvetličnimi koriti z mačehami in tulipani. Barvitost cvetov je poživila sivo kamenje. Ženska mu je sledila.

	Dan je sedel in iztegnil roke. »Na razpolago sem vam.«

	Ženska je sedla malce naprej, prekrižala noge in se obrnila k Danu. »Ime mi je Barbara Roberts in vi zastopate Nicka Con-norja, moškega, ki je obtožen za umor mojega sina.«

	Zamalo je glasno zastokal.

	Marka Robertsa so pred tremi meseci našli mrtvega v parku, umrl je zaradi več silnih udarcev po glavi. Preiskava je pripeljala do Nicka Connorja, redne Danove stranke, sojenje pa se bo začelo že čez nekaj dni.

	To je bila ena od nevarnosti, če si bil kazenski branilec. Vsak konflikt ima namreč dve plati in nemalokrat je Dan že bil deležen jeze z nasprotne strani.

	Dan je vstal in se obrnil proti ženski, glas je stišal. »Iskreno sožalje, gospa Roberts, ampak z vami ne bi smel govoriti.«

	»Ni tako, kot si mislite.«

	»In kaj si mislim?«

	»Tukaj nisem zato, da bi vam povzročala težave. Res ne, verjemite mi. K vam sem prišla po pomoč. Ali pa lahko morda jaz pomagam vam.«

	»Ne razumem vas.«

	»Sedite, gospod Grant, prosim.« Glas se ji je omehčal, ampak Dan je v njem zaznal tiho odločnost. »Pomagalo bo vaši stra-nki, in ali niste tukaj zato, da skrbite zanjo, govorite v njenem imenu?«

	Dan je že hotel oditi, ampak nekaj na njenem izrazu mu je pravilo, da ne gre samo za pritoževanje o tem, kako zastopa domnevnega morilca njenega sina. Zbudila je njegovo radovednost.

	Sedel je. »Pohitite.«

	Prekrižano nogo je dala na tla in se nagnila k Danu. »Mislim, da mojega sina ni umoril Nick Connor in rada bi vam pomagala ugotoviti, kdo ga je.«

	Dan je široko razprl oči. »Vau. To pa je uvod.«

	»Sem si mislila, da vas bo zanimalo.«

	Dan je iztegnil roko. »Lahko mi poveste, kar želite, ampak jaz vam morda ne bom povedal ničesar. Se s tem strinjate?«

	»Izbire ravno nimam.«

	Dan je iz žepa izvlekel diktafon, vedno ga je nosil s seboj, da je lahko med posameznimi primeri nadoknadil drugo delo. »In najin pogovor bom posnel. Nočem, da bi si ga kdo napačno razlagal.«

	»Nisem prišla zato, da bi vam nastavljala pasti, gospod Grant.«

	»Moja stranka je obtožena, da je ubila vašega sina. Ne smete mi zameriti, če sem nezaupljiv.«

	»Veste, kaj si jaz želim od tega primera?«

	»Pravico za vašega sina?«

	»Točno tako, in to pomeni, da bom poskrbela, da bo njegov morilec do konca življenja v zaporu.« Barbara je za hip pomolčala, oči so se ji orosile in pogoltnila je, da bi zadržala solze. »Je Nick Connor priznal, da je umoril mojega sina?«

	»Izrekel se je za nedolžnega.«

	»Ne imejte me za neumno, gospod Grant. Vem, kako deluje sistem, in da se nekdo izreče za nedolžnega, ne pomeni veliko, ker obstajajo pravniške igrice.«

	»Jaz samo opravljam svoj poklic, ampak ne, ni priznal. To vam lahko povem.«

	»Če ga ni Nick, potem boste vi potrebovali mojo pomoč v enaki meri kot jaz vašo. No, razen če mislite, da je morilec.«

	»Gospa Roberts, ni pomembno, kaj mislim jaz, ampak še vedno ne razumem, kaj mi hočete povedati.«

	Barbara si je obrisala oči, preden je nadaljevala. »Povedala sem vam. Ne verjamem, da je Nick Connor ubil mojega sina in rada bi dokazala, kdo ga je. Najbrž vas bo zanimalo, ali lahko to dokažem.«

	»OK, če ga ni Nick, kdo ga po vašem mnenju je?«

	»Ne vem, vem pa, da je bil Mark v Highfordu z razlogom, in ta razlog je povezan z njegovim umorom, o tem sem prepričana.«

	»Vam je povedal, zakaj je bil tukaj?«

	»Ne, moj sin je bil pisatelj, novinar. Večinoma je poročal o dogajanju na sodiščih, včasih pa je bil kak njegov prispevek objavljen v nacionalnih časopisih. Tudi knjigo je hotel napisati, pravo kriminalko, in morda je bil zato tukaj. Vedno je bil zelo skrivnosten o svojem delu, ampak v zvezi s tem primerom je čudna vsaj ena stvar. Nekaj je bilo v Highfordu, kar je pritegnilo njegovo pozornost, ampak če je tukaj raziskoval, kje je potem njegov prenosnik?«

	Dan se je namrščil. »Ne razumem.«

	»Primer temelji na ropu, ki je šel po zlu, v parku naj bi ga okradli. V napačnem trenutku se je znašel na napačnem kraju. Ampak če je to res, zakaj je nekdo vzel njegov prenosnik? Kjer je stanoval, ga namreč niso našli, prav tako nobenih papirjev. S seboj ga ne bi nosil, ne tja, kjer je bil umorjen.«

	»Morda so mu ga ukradli. O njem ne veste vsega.«

	»Tudi zapiske in ključe? Najel je hiško na obrobju mesta. Govorila sem z lastnikom in povedal mi je, da je bil nekdo v njej in da je odstranil stvari. Nihče ne ve, kaj so odnesli, ampak papirji bi morali biti tam. In zakaj bi nekdo izmaknil ključe?« Požugala je s prstom. »To ni kraja, ki je šla po zlu, gospod Grant. Prepričana sem, da Nick Connor ni ubil Marka.«

	Dan se je naslonil nazaj, zožil je pogled.

	»Ugotovite, kdo je vzel njegov prenosnik in zapiske, to je vaš morilec,« je rekla.

	»Kako ste lahko tako zelo prepričani?«

	»Kaj veste o mojem sinu?«

	Dan se je zdrznil. Zbodljaj hipnega spoznanja, da o njem ne ve veliko. Pomislil je na dosje in prešinilo ga je, da je Mark zgolj podoba, ki jo je orisala policija, kot bi sploh ne živel, kot bi bil zgolj ime na neki posmrtni fotografiji.

	»Ne veliko. Oprostite.«

	»Le žrtev je, kajne? V vašem svetu ni pomemben.«

	»Ni tako.«

	»Ste prepričani?« Zamahnila je z roko. »Nisem neumna, tako lažje opravljate svoje delo, ampak če želite, da vam pomagam, morate izvedeti več o mojem sinu.«

	»Mar ni moja izbira, ali vam bom dovolil, da mi pomagate ali ne? No, to je,« skomignil je, »vsekakor neobičajno.«

	»Če Nick Connor ni imel ničesar opraviti z Markovim umorom, si potem ne želiva istega? Njegove prostosti? Lahko vam zagotovim ključne informacije, ki jih boste zanemarili, če me boste odslovili.«

	»Stvari ne delujejo tako. Najprej moram govoriti z Nickom; moram pa priznati, da me zadeva zanima. Povejte mi svojo zgo-dbo, in tudi sinovo, potem pa bova nadaljevala.«

	»Mark je odraščal v severnem Londonu, blizu Pinnerja. To je lepa soseska. Varno predmestje, ampak Marka je privlačila temna stran mesta. Ne mislim, da je bil baraba, je pa oboževal stare gangsterske zgodbice. Tudi naglas je spremenil, če razumete, kaj hočem povedati. Vedno je dobro pisal in s pisanjem je hotel nekaj ustvariti, kot pisatelj ali novinar, vendar je bilo težko, ker časopisi niso več to, kar so bili nekoč.«

	»Svet se spreminja.«

	»Res je, in bil je naiven. Mislil je, da svet samo čaka na njegove besede, a izkazalo se je, da se marsikdo žene za tem. Vse je poskušal. Visel je na sodiščih in napenjal ušesa, da bi ujel dobro zgodbo, a časopisi ne plačujejo več tako, kot so nekoč, ker danes vsi raje berejo novice na spletu. Začel je pisati roman, to vem, ker mi je nekaj poglavij pokazal, potem pa je obupal, ker se je zavedal, da piše iz napačnega razloga.«

	»In to je?«

	»Hotel je zaslužiti za preživetje, ne pa samo povedati zgodbe. Ni pisal sproščeno, namreč, če želiš, da bi ljudem bilo tvoje pisanje všeč, mora biti najprej všeč tebi. To sem mu tudi povedala, pravzaprav sem ga pregovorila, da je odnehal.« Še preden bi Dan lahko odgovoril, je pomahala s prstom. »Mislite, da bi ga morala opogumljati, mu pustiti, da živi svoje sanje, vendar pa nisem hotela, da bi zapravil svoje življenje. Zgodbe bi lahko pisal, ko bo starejši, ko bi imel več za povedati. Njegove potrebe so bile takojšnje. Plačeval je visoko najemnino, a bil je preponosen, da bi se preselil domov, ker bi to pomenilo poraz.« Barbara je pomolčala, oči so ji napolnile solze. »Skrb za tovrstne stvari se zdaj zdi nepomembna. Če bi lahko čas prevrtela nazaj, bi drugače ravnala, ampak nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo. Potreboval je denar, zato se je ogrel za idejo, da bo napisal kriminalko, ki temelji na resničnih dogodkih, in tako se je lotil raziskovanja starih zločinov.«

	»Katerih?«

	»Ne vem. O tem je bil skrivnosten, rekel je, da bo napisal nekaj drugačnega, šokantnega. Ni hotel, da bi kdorkoli vedel, kot bi se bal, da mu bo zamisel kdo ukradel.«

	»In ta zamisel ga je pripeljala v Highford?«

	Nasmehnila se je, prvič, odkar sta govorila. »Mislim, da ljudje v to mestece ne zahajajo brez dobrega razloga.«

	»Kaj točno predlagate, gospa Roberts?«

	»Da skupaj ugotoviva, zakaj je bil Mark tukaj. Prav gotovo je imel zapiske, raziskoval je. Njegov prenosnik je izginil. Bila sem v njegovem londonskem stanovanju in tudi tam ni ničesar. To nima nobenega smisla. S to knjigo se je ukvarjal več mesecev. Obstajati bi morali kupi papirjev, bil je namreč zelo skrben. Tudi njegov telefon je izginil. Zdi se, kot bi nekdo vse počistil. Ne gre samo za rop, gospod Grant, in midva lahko to dokaževa. Odkrijeva, kdo je v resnici ubil mojega sina. Kdo bi kaj takšnega odrekel materi?«

	»V vsem tem je veliko 'naju'. In zato sem še toliko bolj nezaupljiv.«

	Barbara je bila užaljena. »Ne razumem vas.«

	»Kako lahko vem, da se ne poskušate zgolj vmešavati, da bi izvedeli več in nekako še poslabšali Nickov položaj?«

	»Ne morete, gospod Grant, bi pa bilo bedasto, če bi me pustili vnemar.«

	»Ste o tem obvestili policijo?«

	»Seveda, ampak so me samo potrepljali po roki in rekli, da so priprli pravega človeka.«

	»Vam je dal Mark kakšen namig o svojem početju?«

	»Nobenega, vem pa, kje je še bil. V Bramptonu, majhnem priobalnem mestecu v Yorkshiru. Tam je bil dva tedna, nedolgo pred smrtjo.«

	»Obstaja še kak razlog, da je bil tam? Dekle? Zaposlitev?«

	»Mark ni imel dekleta, in nočem biti ostra, ampak preprosto ni bil rad bi se preselil na sever tip. Bil je Londončan in to je hotel tudi ostati.«

	»Preden storim karkoli, se moram pogovoriti z Nickom. Kje vas najdem?«

	Odprla je torbico in izbrskala pisalo in papir. Na star račun je napisala številko. »Nastanjena sem v The Oaksu, ob cesti, ki vodi iz Highforda.«

	»Poznam.« Dvignil je listič. »Hvala. Jutri se oglasim, po pogovoru z Nickom.«

	»Hvala vam, gospod Grant.«

	Ko je vstala, je Dan rekel: »Žal mi je za vašo izgubo, gospa Roberts, resnično. Počnem, kar počnem, zato ker nekdo to pač mora početi, a zato nisem nič manj človeški.«

	»Vem. To lahko vidim v vaših očeh. Dober človek ste.«

	Dan je gledal za njo in se spraševal, v kaj hudiča se spušča. Ko mu je izginila izpred oči, hodila je urno, ga je nekaj prešinilo: potreboval bo pomoč.

	Poznal je pravo osebo.

	4

	Velika noč 1997

	Andrew Porter je orosil sopotnikovo okno marice, medtem ko je opazoval gnečo na vrhu hriba. Razpoloženje se je spremenilo. Bilo je hrupnejše kot prej, več smeha in glasnih vzklikov.

	Ni bil presenečen. V tem času je bilo vedno tako, a upal je, da bo letos drugače. Dežela je bila polna optimizma, vsaj časopisi so jo prikazovali kot takšno. Tony Blair je izzval staro torijsko gardo, kandidiral je za premierja, vsi so bili naveličani morale v stilu nazaj k preprostemu, opevali so jo politiki, ki so živeli nemoralno. Celo člani kraljeve družine so dajali vtis, kot bi bili najhujši časi mimo – časopisi, nekoč so objavljali prepise telefonskih klicev in obsojali Charlesa zaradi razmerja s Camillo, kar jim je uničilo ugled, so se sedaj, ko je bila Dianina ločitev dokončna, nadejali, da bo kmalu našla ljubezen.

	Ja, to leto je dobro, in Porter je pričakoval, da se bo v dobrih časih tudi množica lepo vedla.

	Velikonočni ponedeljek je bil v Bramptonu tradicija, stara desetletja, po mnenju nekaterih stoletja. Na vrhovih hribov so goreli kresovi, ki so podžigali govorice, da gre za star vikinški običaj, spomin na stare nordijske pogrebe. Drugi so špekulirali, da je prižiganje kresov ostalina Armade iz časa, ko so ob obali prižigali ognje, da bi pravočasno opozorili na napad z morja. Kakršenkoli že je bil izvor, Porter je dvomil v te teorije. Pred dvesto leti je bil Brampton le gruča koč okrog zaliva, v katerem so lovili ribe, in šele z vzponom viktorijanskega turizma se je povečal do te mere, da je lahko pripravil vsakoletno slavje.

	Ni bilo važno, od kod je slavje izviralo, hitro se je spremenilo v pijančevanje in prizorišče iskalcev težav. No, letos se je vsaj zgodaj odvijalo, na zadnji dan marca, zaradi mraza pa so mnogi ostali doma.

	Dan se je sicer začel precej nedolžno s športnimi igrami na obali, sledilo je streljanje na oddaljenem hribu za snežno belim svetilnikom, kjer je v majhnih kotanjah odmevalo brnenje generatorjev. Ko se je začelo mračiti, so na okoliških hribih zagoreli kresovi, veseljaki so se sprehajali med njimi ali se vračali v mestece, vaščani pa so na vsakem ovinku otrokom ponujali slaščice. Svetilnik je s štirimi zaporednimi žarki osvetlil zaliv, sledil je premor, nato so sledili novi štirje prebliski in tako dalje.

	Največji kres je gorel v bližini mesta, na hribu, kjer je bil širok travnik. Malo naprej se je lesketalo mesto, rdeče-modre neonske luči so bleščeče sijale.

	Pozimi je bil Brampton s svojim pristaniščem samoten, ob ledenem Severnem morju je bilo zelo hladno. Velika noč je bila čas, ko je mesto znova zaživelo. Dnevi so se daljšali, morje je postalo modrejše, enolični zvoki melodični. Morje ob dolgem zavitem zalivu je bilo posejano s surferji in majhnimi čolni, ki so popestrili okrutne bele vrhove valov, ki so gromko udarjali v obzidje. Okrog ribiških mrež so se zbirali galebi, ozračje pa so polnili glasba in vzkliki s sejmišča na obali.

	Ampak na velikonočni ponedeljek so policisti vedno imeli polne roke dela.

	Okoliški otroci so oboževali zgodnji del dneva, ko so se mastili s sladkarijami, dokler ni sonce začelo zahajati. Šele kasneje je razpoloženje postalo nevarno, ko so se ljudje, ki so dan preždeli v barih v centru mesta, odpravili na festival.

	Včasih so bile to zgolj skupine ribičev, razpoloženih za pretep, ki so se ob pivu in pokajočem lesu sporekli zaradi malenkostnega rivalstva. Spet drugič so bile to skupine mladih, ki niso poznali meja lastnega navdušenja. Policisti, ki so se čez dan sprehajali med množico in se fotografirali z nasmejanimi otroki, so se vrnili v intervencijska vozila in čakali na klic.

	Tako je bilo v Bramptonu. Pretepi so se množili in celo v pubih je obstajala hierarhija.

	Tisti v centru mesta, najbližji pristanišču, so bili namenjeni mladim, ki so se radi s pestmi petelinili na ulicah. Pozimi so se pretepali med seboj, poleti pa so se zbirali v tolpe in izzivali najete delavce iz Zahodnega Yorkshira.

	»Letos je pa precej mirno, gospod. Mislite, da zato, ker je velika noč zgodaj?« je spregovoril mlad policist.

	Porter se je obrnil. Oglasil se je John Hodgson, oči je imel polne pričakovanja, lica pordela. Bil je previsok, da bi se stlačil za volan; tiste sorte človek, ki čuti nujo, da prelomi tišino. Nekdo za njim je nekaj zamrmral. V kombiju so bili še štirje policisti, ki so komaj čakali, da se nekaj zgodi. Porter je vedel, da imajo še vedno nenapisano bramptonsko pravilo, neuradno, ki se je glasilo, da če že morajo odpreti zadnja vrata, jih ne bodo zaprli, dokler ne bodo nekoga zvlekli noter in ga odpeljali na kratko vožnjo do postaje.

	Mogoče pa bo njegova prisotnost to spremenila – pred nosom višjega inšpektorja nihče ne prilagaja pravil. Zato je bil tukaj. Višji policisti ponavadi ne sedijo v intervencijskem vozilu in čakajo na pretep, ampak mlade razgreteže je hotel obdržati na vajetih.

	Če bi bil iskren do sebe, bi rekel, da je tukaj zato, ker je pogrešal prvo bojno linijo. Zima je bila zelo mirna in želel si je početi kaj več kot samo prelagati papirje na postaji. Napredoval je konec sedemdesetih, še pred spremembo zakona o policistih in vzponom pravic osumljencev, ki sta vse izničila. Ja, res je, nekateri staknejo krvav nos ali še kaj hujšega, ampak med njimi ni junaka, ki si tega ne bi zaslužil. Toda zdaj so veljala nova pravila, zato jih je bilo treba spoštovati.

	Porter se je obrnil. »Zveniš razočarano.«

	»Le vprašal sem. Bilo bi lepo, če bi bilo enkrat za spremembo vse mirno.«

	Porter je nekaj trenutkov molčal, preden je odgovoril. Skozi okno je opazoval plamene, iskrice v pojemajoči svetlobi, obsijane obraze, majhne otroke s kresničkami, kako z njimi po zraku pišejo svoja imena. »Morda je zaradi mraza nekaj idiotov ostalo doma. Le kdo bi hodil sem gor, da bi pil iz pločevinke, če lahko ostane v toplem pubu? Zabavo naj prepustijo otrokom.«

	Ampak ni bil prepričan. Večino svoje kariere je delal v Bramptonu, v mestu je odrasel. Vedel je, kaj mu pospeši bitje srca.

	Malo naprej se je nekaj dogajalo. Ljudje so se ozirali naokrog, potem pa so se premaknili na eno stran, množica se je ločila.

	Porter se je nagnil naprej. »Kaj se dogaja?«

	Proti policijskemu kombiju je tekel moški. Rdečelas, zaripel v obraz, s podivjanim pogledom v očeh. Eden od policistov je že zgrabil za kljuko, da bi planil ven, toda Porter je dvignil roko. »Ne, počakaj.«

	Možakar je prihitel do vrat kombija in začel udarjati po steklu.

	Porter je spustil šipo. »Vam lahko pomagam, gospod?«

	Možakar je tako silovito sopel, da najprej ni mogel spregovoriti.

	»Je že v redu, le počasi.«

	Moški je nekajkrat globoko vdihnil, da bi se umiril. Glas je imel hripav, Porterjev rutinski dan v službi pa se je spremenil, ko je možakar rekel: »Za mojega sina gre. Nikjer ga ne najdem.«

	5

	Zdaj

	Jayne je na polico zlagala pločevinke paradižnika. Pazila je, da so bile nalepke pravilno obrnjene, kot so jo naučili prvi delovni dan v trgovini. Obstajal je celo poseben izraz – 'zrenje' – kot da bi to že samo po sebi zagotavljalo nakup.

	V žepu ji je zavibriral telefon. Zvonjenje je imela izklopljeno, v trgovini niso smeli uporabljati telefonov, ampak radovednost jo je začela razjedati. Redko jo je kdo poklical, po Jimmyjevi smrti je živela dokaj samotarsko, zato je najbrž bilo nekaj pomembnega.

	Med policami se je prikazal poslovodja. Naravnost krasno. Ta del službe je najbolj sovražila, da se je morala prilizovati takim, kot je on. Cenene črne hlače, sijoče od ponošenosti, službena srajca in kravata. Trebuh je imel preobilen, lica pordela, Jayne pa je vedela, da si jo ogleduje vsakič, ko se skloni. Stal je preblizu nje, kot bi upal, da se bo obregnila vanj.

	»Živijo, Jayne, kako ti gre?«

	»Oh, saj veste, polnim police in podobno.«

	Delala je naprej, on pa jo je opazoval. Majica ji je zlezla navzgor, ko se je stegnila do najvišje police, da bi nanjo odložila pločevinke. Zazeval je, tudi zadihal je silneje. Zavohala je kavo.

	Vedela je, kaj bo manj zapeljivo.

	Obrnila se je k njemu in se spačila, prijela se je za trebuh. »Pravzaprav se ne počutim najbolje. Verjetno sem kaj takšnega pojedla. Vem, da še ni čas za odmor, ampak ali lahko skočim na stranišče?«

	Našobil je ustnice in z glavo pomignil proti službenemu vhodu. »Ampak ta čas si odštej od odmora za malico.«

	»Hvala,« je rekla Jayne in se počasi odpravila, kot bi jo resnično zgrabila nenadna slabost. Vedela je, da jo opazuje.

	Na stranišču je spustila pokrov školjke in sedla nanj, nogo je pritisnila ob kljuko. Iz žepa kavbojk je izvlekla telefon. Klic jo je presenetil.

	Dan Grant. Shranil je njeno telefonsko.

	S telefonom se je potapkala po ustih. Govorila nista že skoraj eno leto, odkar je odšla iz Highforda. Tako sta se dogovorila, ker si je Jayne želela spremeniti življenje, prijateljevanje z Danom pa bi jo pri tem samo oviralo.

	Skoraj se je zasmejala. Kako daleč je prilezla, odkar je zapustila Highford? Živela je v sumljivi mestni četrti, za njo pa se ozira prepotenten zanikrn lenuh. Težko bi rekla, da je kaj dosegla.

	Prst ji je zastal nad tipko 'kliči', spraševala se je, ali naj Danu sploh vrne klic. Kaj lahko izgubi?

	Ustavila se je. Ne, da bi se vrnila, ne bi bilo prav. Ljudje vedno pravijo, da nikoli več ni enako in človek zelo hitro znova najde razloge, zakaj je sploh odšel.

	Ignoriraj ga, si je rekla. Ne sme pričakovati, da bo njeno življenje takoj postalo razburljivo. Ne bodi nepotrpežljiva.

	Morda pa novica sploh ni dobra. Zakaj bi jo Dan klical? Je šlo za njegovega očeta? Se mu je kaj zgodilo in se je Dan obrnil na edino osebo, ki ga je resnično dobro poznala?

	Zmajala je z glavo. Danu se ne bi bilo treba obračati nanjo, če bi se zgodilo kaj tako strašnega. Ne meni se za klic, živi dalje. Highford je preteklost.

	Jayne je potegnila vodo, zgolj zaradi lepšega, in se vrnila v trgovino. Paleta s pločevinkami paradižnika, pa tudi fižola in špagetov je bila še vedno tam. Poslovodja je stal z rokami na bokih in čakal. Ne bi ga ubilo, če bi jih nekaj zložil na polico.

	Tega na tem svetu ne bo doživela. Ne od takšnega človeka.

	Približala se mu je in dvignila roko. »Hvala, Richard, verjetno sem staknila kak virus.«

	Sklonila se je, da bi vzela nekaj pločevink. Na hrbtu je začutila roko.

	»Si prepričana, da si v redu?« Roko je premikal počasi, ljubeče.

	Zgrabila je pločevinko, komaj se je zadrževala, da ga ni z njo mahnila v obraz. Zaprla je oči in globoko vdihnila.

	»Mislim, da ne,« je rekla in si na usta položila dlan. Oči je imela široko razprte, kot da bo vsak čas bruhnila.

	Richard je vznemirjeno stopil korak stran, v očeh se mu je risala panika. »Ne, ne, ne tukaj. Pojdi. Bolna si, pojdi domov.«

	Jayne je dvignila roko in stekla proti vhodu za zaposlene, s prosto roko jih je s treskom odprla.

	Ko je bila na drugi strani vrat, se je ustavila in umaknila roko z ust. Šla je mimo varnostnika, ki je spremljal dogajanje na zaslonih, drugi je pil čaj, in rekla: »Lahko shranite zadnjih trideset minut posnetka iz trgovine? Morda ga bom potrebovala.«

	Tisti, ki je pil čaj, je odložil lonček. »Zakaj?«

	»Šlatko je spet na pohodu.«

	Salutiral ji je in odvrnil: »Uredim,« ona pa se je odpravila k izhodu.

	6

	Danova miza je bila polna raztresenih papirjev, iskal je omembo Bramptona ali kakršenkoli namig, zakaj je Mark Roberts umrl.

	Vseskozi je bil Dan osredotočen na obrambo Nicka Connorja – da je bil zgolj nedolžen mimoidoči, v pojasnjevanje umora se ni spuščal. Ampak če je to, kar trdi Barbara, res, potem pojasnilo obstaja. Porotniki imajo radi alternativne teorije, ker se bolje počutijo, če mislijo, da je obtoženi nedolžen, za takšno mišljenje pa potrebujejo dobro osnovo. Tožilstvo mora dokazati krivdo brez utemeljenega dvoma, v sojenjih za umor pa nihče noče videti morilca, ki odkoraka na prostost samo s pomočjo premetene obrambe.

	Margaret, tajnico, je prosil, naj mu ne veže nobenih klicev. Moral je biti osredotočen. Nobenih klicev. Nobenih strank.

	Dosje Nicka Connorja je po aretaciji postal precej zajetnejši. Dan ga je hranil na vidnem mestu, kot vse velike zadeve, da ga je nenehno opominjal in ni nikoli zamudil rokov. Tudi po obsodbi tovrstni primeri niso nikoli izginili. Sledile so pritožbe, nenehni poskusi, ki bi dokazali, da se je sodišče zmotilo. Madež, da si nekomu odvzel življenje, je bil veliko breme, četudi je bil obtoženi kriv. Dan se je zavedal, da bo njegovo početje še leta pod drobnogledom, stranke so pripravljene krivdo za svoje napake prevaliti na kogarkoli. Če se za Barbarin obisk ne bo zmenil, lahko pričakuje tožbo zaradi malomarnosti.

	Papirje, ki jih je pravkar prelistal, je vrgel na tla. Brampton ni bil omenjen nikjer, prav tako ne razlog Markovega nahajanja v Highfordu. Dan se je v mislih vrnil na začetek primera, ko so ga poklicali na policijsko postajo.

	Klic je prejel popoldan in takoj ko je slišal, za kaj gre, je vedel, da mora za nekaj dni prestaviti vse, kar je imel na urniku. Policija si pri umorih vzame čas, da podrobno razišče vse okoliščine, in pri Nickovem primeru ni bilo nič drugače.

	Nicka Connorja je poznal že pred tistim klicem. Kot večina Danovih strank je z manjših prekrškov, na primer kraj avtomobilov in vlamljanja v skladišča, presedlal na resnejše zločine. Po tej poti niso šli vsi, ampak Nick si je takšno življenje izbral zavestno in ni nikoli resnično sprevidel, da nagrada nikoli ne preseže tveganja. Prav tako ga to ne bi ustavilo.

	Ko je Dan prišel na policijsko postajo, tam ni našel Nicka, kakršnega je poznal.

	Dan je bil vajen njegovega preklinjanja, slepega zanikanja, brcanja v vrata celice in prerekanja s policisti. Tisti dan je bil tih, v njegovih očeh je bilo nekaj drugačnega. Na policijsko postajo so ga privedli tisti popoldan, potem ko je neki tekač zgodaj zjutraj našel Markovo truplo.

	Ko so Nicka pripeljali v majhen kvadratni prostor, je na preozkem pultu pod stekleno pregrado že čakala Danova beležka. Obtoženec si ni bil podoben. Oči je imel pordele, obraz upadel, nenehno si je oblizoval ustnice. Bil je nervozen, preplašen.

	Nickova običajna mantra je bila, da ne ve ničesar, posmehljivo jo je ponavljal v nedogled. Tokrat se je naslonil na steklo in rekel: »Le mimo sem šel.«

	»Mimo česa?«

	»Trupla, česa drugega pa? In zato so me prijeli.«

	»Kje je bilo truplo?«

	»Ti niso povedali?«

	»Le to, da je bil umorjen v Queensgate Parku in da imajo dokaz, ki te povezuje s truplom.«

	»Ampak kdaj? Kako vedo, kdaj je umrl in kdaj sem bil tam jaz? Lahko naredijo teste, kajne?«

	»Patolog zdaj ne bo določil časa. Preveč spremenljivk je.«

	»In kako potem vedo, kdaj je umrl?«

	»Preprosto. Enkrat med tem, ko so ga zadnjič videli in ko so ga našli mrtvega.«

	»To ni smešno.«

	»Vem, ampak takšna je resnica. Moraš mi povedati, kje si bil in kaj si delal.«

	Nick je sedel, prekrižal roke in pogledal v strop. Ko je spet pogledal dol, je rekel: »Nekaj sem dostavljal.«

	»Kaj si dostavljal in komu?«

	»Ne serji, tega jim ne morem povedati.«

	»Ne govoriš njim, temveč meni. Svetoval ti bom, ali povej tudi njim.«

	Nick je pomislil. »Neko pasto, vredno nekaj tisočakov, a kam sem jo nesel, ne bom povedal.«

	Dan je zavzdihnil. Primer je postal težavnejši. Nick je bil sel, amfetaminsko pasto je dostavil nekemu razpečevalcu mamil, bil je posrednik. Nevarno bi bilo povedati, kje je bil in zakaj.

	»To lahko zaobideva, drživa se preprostega pojasnila. Si šel skozi park?«

	»Čakal sem, da bo vse čisto, reč sem moral dostavili nedaleč proč in v bližini bi lahko bila policija. Nisem hotel, da bi me kdo videl, zato sem se zadržal na potki na vrhu parka. In takrat sem začutil.«

	»Začutil kaj?«

	»Nekaj pod nogami. V nekaj sem stopil. Držalo se je čevlja, bilo je lepljivo in ni hotelo dol. Pomislil sem, da je nekdo bruhal. S telefonom sem posvetil, da bi videl, kaj imam na teniskah. In potem sem ga zagledal.«

	»Kaj si videl?«

	»Mlahavo gmoto, ležala je za klopco, brozgo krvi in možganov, jaz pa sem stopil točno vanjo. Stari, še sam sem skoraj bruhal.«

	»Kaj si naredil?«

	»Najprej nič. Ob njegovi glavi je ležala nogavica, podobna nogometni, v njej je bilo kamenje, težko. Dvignil sem jo in videl, da je prepojena s krvjo. In takrat me je zgrabila panika. Pobegnil sem.«

	»Kam si šel?«

	»Domov. Hotel sem čim prej proč. Morda se je kdo skrival v grmičevju in bi bil jaz naslednji. Ko pa sem se približal domu, me je prešinilo nekaj drugega – mislili bodo, da sem ga jaz ubil.«

	»Kaj si naredil?«

	»Vse sem sežgal. Vsa oblačila, celo teniske. In to dobre, Vapormaxice. Za hišo imam sod, v katerem si poleti zakurimo, sedimo okrog in spijemo nekaj pločevink pira.«

	»Pa tvoj telefon? Si ga prav tako sežgal?«

	»Ne. iPhone imam, ne bi ga sežgal.«

	»Ga ima policija?«

	»Med mojimi stvarmi je.«

	Dan je poznal odgovor. Zasegli ga bodo kot dokaz in podatki bodo razkrili, kje točno se je Nick nahajal.

	»Nisem bil jaz, Dan.«

	»Dal si jim zadosten razlog, da mislijo, da bi lahko bil. Bil si tam. Sežgal si oblačila. Tudi teniske. Policije nisi obvestil, da si našel truplo.«

	Nick je prikimal in povesil rame. »Ja, to mi je jasno.«

	»Si na kraju zločina kaj vzel?«

	Nick je postal napet, našobil je ustnice. »O čem govoriš?«

	Dan se je nagnil naprej. »Vedno ko na sodišču nekdo odgovori z vprašanjem, vem, da se samo izogiba odgovoru. Kaj si vzel?«

	Nick je pogoltnil in na dolgo izdihnil. »Denarnico.«

	»Mislil sem, da ti je bilo slabo, da si komaj čakal, da pobegneš.«

	»Bila je tam, stari, ležala je na tleh. On je ravno ne bi več potreboval.«

	»Kaj si naredil z njo?«

	»Gotovino sem vzel, logično, denarnico pa sem sežgal.«

	»In s karticami?«

	»Poskusil sem jih prodati, kar je bilo neumno, tako so me namreč prijeli. Neki cepec je hotel z njimi plačati, potem pa je vse izblebetal. Sam že nisem tako butast, da bi jih uporabil.«

	»Zdaj ni čas za pogovor o tem, ali si butast. Iz česa je bila narejena denarnica?«

	»Iz usnja.«

	»Torej je zoglenela, kot tvoje teniske.«

	»Nisem bil jaz.«

	»Ja, razumem, ampak takšna je igra. Napisal boš izjavo in navedel, da si zagledal truplo in te je zgrabila panika. Pobegnil si, ampak z umorom nisi povezan.«

	»Zakaj ne bi preprosto molčal?«

	»Zato ker bo na podlagi tvoje izjave porota vedela, da ne molčiš zato, ker bi bil kriv. Takšen je sistem.«

	»Pa bo prišlo tako daleč?«

	»Bolje zate, da najdejo morilca, sicer se ti slabo piše. Jaz bom napisal izjavo. Ti jo samo podpiši in molči. Ničesar ne komentiraj. Boš zmogel?«

	»Dobro veš, da bom.«

	»Tokrat je drugače, Nick, dlje bo trajalo. Močneje bodo pritiskali nate. Hotel jih boš prepričati, da si nedolžen.«

	»Zakaj pa jim potem ne bi tega kar povedal?«

	»Resno? To me sprašuješ? Samo en spodrsljaj ali napačen odgovor, pa boš pečen. Prav tako nočeš povedati, komu si dostavil robo.«

	»OK, razumem. Zmogel bom.«

	In tako je šlo naprej. Zaslišanje za zaslišanjem, vsakič so na dan potegnili nov dokaz. Osmojena denarnica. Zgorele teniske, ki so se ujemale z odtisi v krvi na prizorišču zločina. Posnetki nadzornih kamer kot dokaz, da je tekel. Policija je v primeru videla rop, ki je šel po zlu, in ni težko razumeti, zakaj je tako mislila.

	Med razmišljanjem je Dana prešinilo, da je imela Barbara prav. Dokler se ni prikazala, je bil Mark Roberts zgolj ime v dosjeju, nalepka na truplu. Če bi o njem vedel več, bi postal bolj resničen.

	Izvlekel je fotografije, spete v sveženj, kakršnega bo dobila tudi porota. Človeškosti niso prikazovale. Zgolj truplo, nič več. Markov obraz je bil zmečkana gmota, poteze neprepoznavne, mlaka krvi in možganov. Markovo telo je bilo manj poškodovano. Z iztegnjenimi nogami je ležal na hrbtu, spominjal je na izložbeno lutko.

	Žrtev se je spremenila v resnično osebo in njegova stranka se je znašla v resni godlji. Večkratni prestopnik je bil obtožen za umor in Dan je vedel, da ga čaka zapor.

	Če bi mu žrtvina mati zagotovila prostost, bi bil to skrajno nepričakovan zasuk.

	Dan je zavoljo nje upal, da ima prav.

	7

	Jayne se sploh ni zavedala, kako zelo je pogrešala podeželje, dokler se ni vozila po njem.

	Odločitev je sprejela, ko se je vrnila v svoje stanovanje. Čakal jo je lastnik in medtem ko se je pogovarjal z enim izmed sosedov, je na prstu vrtel avtomobilske ključe.

	Zamujala je s plačilom najemnine, sicer le za dva meseca, a prepogosto je namigoval, da jo lahko ustrežljivo poplača, kot je temu rekel on.

	Skrila se je za vogal in počakala, dokler ni odšel, potem je hitro spakirala torbo.

	To je bilo pred tridesetimi minutami in zdaj je že bila na cesti, ki se je vila čez hribe, ki so veliki Manchester ločevali od Highforda. V vzvratnem ogledalu se je mesto pomanjšalo v sivo meglico. Vozila se je mimo travnikov, na katerih so se pasli ovce in govedo, skozi majhne kamnite vasice in ob visokih rezervoarjih, zgrajenih na odprtem barju.

	Že tri kilometre za seboj ni videla nobenega avtomobila, kar je bilo popolno nasprotje neprekinjeni mestni gneči. Izpušna cev na modrem fiatu puntu je ropotala, zaradi hrupa vetra, ki je skozi okno, ki se ni dalo do konca zapreti, pihal v notranjost, je komajda slišala radio, ampak z vsakim prevoženim kilometrom je stres v njej popuščal.

	Svojega prihoda ni najavila. Prepričana je bila, da jo je Dan klical z razlogom, ker pa ga ni obvestila, se lahko kadarkoli vrne v svoje novo življenje.

	Cesta je prečkala hrib in v daljavi je v dolini ležal Highford.

	Ustavila je, bila je negotova. Skrbelo jo je, da bo izničila distanco med nekdanjim in sedanjim življenjem. V Manchestru je bila Jayne delavka v trgovini. Kadarkoli je bila z Danom, je bila oproščena morilka in ne mlada ženska, kakšna je bila pred Jim-myjem. Sodili so Jade Winstanley, novo življenje je začela kot Jayne Brett, brez zadetkov na spletu. To je bil Danov predlog. Novi prijatelji njene skrivnosti ne bi odkrili in tudi Jimmyjeva družina je ne bi našla.

	Ugasnila je motor in spustila okno. Zunaj je lahko slišala le šelestenje listja na bližnjem grmu. Zrak je bil čist, vse je bilo spokojno.

	To je bilo odločilno. Od mesta si je želela malce oddahniti, in zakaj ne bi obnovila starega prijateljstva? S kratkim predahom ni nič narobe. Saj ne namerava ostati tukaj.

	Odpeljala se je naprej in si ogledovala stavbe in znamenitosti, za katere je mislila, da jih nikoli več ne bo videla. Staro železniško postajo z visokim pročeljem, preveč umetelno za postajo, ki je imela opravka le z dvema vlakoma na uro. Peljala je čez kanal, ki se je vil okrog mestnega središča in bil speljan v akvedukt, ki se je dvigal visoko na pobočju doline. Vodo so obkrožale stare pristaniške zgradbe in nekaj opuščenih tovarn, iz visokih dimnikov je rasla trava. Ponekod so bombažne predilnice porušili in jih nadomestili s sodobnimi prodajalnami in garažami, sijoče osvetljenimi z neonkami, ali pa jih je pogoltnila narava, trava je zapolnila vrzeli in zamenjala razpokan beton.

	Jayne je mesto poznala, čeprav je v njem živela le dobri dve leti. Kot zasebna preiskovalka je spoznala tudi njegovo temačnejšo plat, pa vendar je v veliki meri pogosteje izročala sodne pozive kot pa opravljala seksi raziskovalno delo.

	Pogledala je na uro. Zgodnji popoldan. Dan je najbrž na sodišču, a tja si ni želela iti. Oder je prepuščala Danu. Namesto tega si bo raje ogledala pisarno. Zagotovo je drugačna, zdaj ko je Dan sam svoj šef. Se je spremenil tudi sam?

	Danova pisarna je bila blizu glavne ulice, na vogalu, s pogledom na nočni klub in poslovalnico s taksiji. Jayne je ustavila na drugi strani ceste in si jo ogledala.

	Ime podjetja, Molloy, je bilo še vedno z zlatimi črkami napisano na oknu. Podjetje je res bilo Danovo, ampak njegov nekdanji šef je v imenu živel naprej. Dan je držal svojo obljubo.

	Za sprejemnim pultom je videla Margaret. Bližala se je že sedemdesetim in v podjetju je bila zaposlena več kot dvajset let, a delala je naprej, da bi se obvarovala pred stagnacijo doma. Bila je čuvajka od vraga in znala je umiriti vsako preveč razburjeno ali jezno stranko, ki ni mogla razumeti, da ne more takoj do Dana.

	Čudno se je počutila, zdaj ko se je vrnila. Občutila je bolečino, kot bi pogrešala nekaj domačnega, kraj, kjer je bila srečna. In čudno je bilo videti, da je to življenje teklo naprej enako kot nekdaj. Ni vedela, zakaj, ampak pričakovala je spremembo. Stvari so preprosto tekle dalje, kot vedno.

	Njeno pozornost je pritegnilo premikanje v zgornjem nadstropju. Dan Grant je korakal sem in tja, pregledoval je papirje. Odpel si je ovratnik in si zrahljal kravato.

	Ni si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Dolgovala mu je svoje življenje, rešil jo je pred zaporno kaznijo, jo obvaroval pred večnimi pomisleki o tem, da je morilka.

	Nekaj minut ga je opazovala, spraševala se je, če bo pogledal skozi okno in jo opazil. To je to, je pomislila, njena zadnja priložnost, da se obrne in odide. Lahko bi se odpeljala in Dan ne bi nikoli izvedel, da je bila tukaj. Svoj molk bi lahko pojasnila s spremenjeno telefonsko številko.

	Ampak v Highford se ni pripeljala zato, da bi se obrnila in odpeljala nazaj k novim srečanjem s Šlatkom.

	Prijela je za kljuko.

	*

	Dan je vrgel papirje na mizo in glasno izdihnil. Prečesal je celoten dosje, a našel ni ničesar. Nobenega namiga, kaj je Mark Roberts raziskoval v Highfordu, prav tako ne, kaj je raziskoval, preden je prišel sem. In kaj naj naredi sedaj?

	Barbaro lahko ignorira, to je ena od možnosti. Konec koncev je bila resnično nenavadna zaveznica.

	Zafrustrirano je zmajal z glavo. Tega ne more narediti. Kaj, če je ona ključ njegove obrambe? Če primera ne bo temeljito raziskal, se mu bo to maščevalo.

	Pa ima dovolj časa? Voditi je moral podjetje, reševati primere in še prekleto preveč drugih stvari je moral početi.

	Pogledal je na telefon. Od Jayne ni bilo ne duha ne sluha.

	To ga ne bi smelo presenečati. Jasno mu je dala vedeti, da želi v življenju obrniti nov list. Ni ji zameril. Ko se je po oprostitvi preselila v Highford, ji je to pomagalo, da se je po obtožbi za umor postavila na noge, ampak če bi ostala predolgo, bi pomenilo, da bo večno živela v njegovi senci.

	Vendar jo je pogrešal. Pogrešal je pogovore, njeno dobrovoljnost in tudi rahlo kaotičnost, ki jo je prinesla v njegovo življenje. Brez nje se je Dan počutil, kot bi zapadel v sivino. Podnevi je delal, ponoči in ob koncih tedna pa hodil na policijsko postajo in vsako minuto prostega časa urejal račune ali opravljal druge administrativne naloge. Potreboval je njeno vedrost.

	Spomnil se je, kakšna je bila, ko sta se prvič srečala. Jayne je bila v priporu na policijski postaji, oblačila je imela okrvavljena. Bila je prestrašena, vznemirjena, hlipala je, ko mu je povedala svoje ime, in zvenela je hripavo. Dan je bil na postaji zaradi nekoga drugega, opazil jo je zgolj iz morbidne radovednosti. Ko so jo vprašali, ali želi pravni nasvet, je pogledala Dana, na obrazu se ji je risal strah, in prosila ga je, ali bi bil njen odvetnik.

	To je bil začetek vsega, a bilo je zapleteno. Tolikokrat si je želel, da bi mu bila Jayne več kot samo stranka ali prijateljica, a tega ni smel dopustiti. Bila je njegova stranka. To je prevesilo tehtnico, a počutil se je slabo.

	Zazvonil je telefon. Margaret je prosil, naj ga ne moti. Slušalko je dvignil in jo takoj odložil, prekinil je zvezo.

	Telefon je znova zazvonil in Dan je postopek ponovil. Margaret se je v mislih opravičil, ampak vedel je, da ga bo klic zmotil, on pa se mora odločiti, kaj bo ukrenil glede Barbare.

	Na stopnicah je zaslišal korake. Ni bila Margaret, koraki so bili prehitri, prelahkotni.

	Še preden je lahko kaj rekel, so se vrata na stežaj odprla in tam je stala Jayne, vsa nasmejana.

	Nasmehnil se je, bil je osupel. Preplavila ga je želja, da bi stekel k njej, a se je zadržal. Namesto tega se je še naprej smehljal in pokazal malce navdušenja. »Mislil sem, da me ignoriraš.«

	Spačila se je. »Sem sem prišla samo zato, da naredim konec tvojemu nadlegovanju.«

	»Izgledaš resnično dobro,« je rekel, še preden bi se lahko ustavil.

	A mislil je resno. Lase je imela krajše, segali so ji komaj do ramen, sicer je bila na pogled enaka. Še vedno je nosila kavbojke in vojaško jakno, obute pa je imela salonarje; bila je vitka in visoka, kot bi stopila iz prejšnjega leta. Pa vendar je bila videti živahnejša, v očeh je imela več življenja.

	»Ti pa izgledaš, kot bi moral malce ven in se zabavati,« je rekla.

	»Ne razumem te.«

	»Bled si, preveč si notri. A ne skrbi, zdaj sem tukaj, da zadeve rahlo pretresem.« Oči so se ji poredno zalesketale.

	»Da mi ne bo žal, ker sem te poklical.«

	Vstopila je in se naslonila na rob njegove mize, roke je prekrižala. »Vem, da te zanima samo posel, ampak lahko me objameš, veš. Veliko časa je minilo in, no, blizu sva si bila.«

	»Res je.« Šel je k njej in se zasmejal, ko ga je objela in mu na prsi položila glavo. »Resnično te je lepo videti.«

	Umaknila se je. »No, objem je za nama. Zakaj si me klical?«

	»Te zanima delo?« Pomignil je proti papirjem, raztresenih po mizi.

	S pogledom je sledila njegovemu gibu. »Zveniš, kot bi mi delal uslugo. Meni se zdi ravno obratno.«

	Zavzdihnil je. »Prav imaš. No, torej?«

	»Službo imam. Preiskovalka Jayne Brett je zaprta. Vsaj trenutno.«

	»In kaj zdaj počneš?«

	»V supermarketu delam, polnim police in delam na blagajni. In preden karkoli rečeš, samo začasno, dokler ne najdem česa boljšega.«

	»Potem pa zbriši prah z zasebne preiskovalke in mi pomagaj. Ne pogrešaš stare službe?«

	»Delno. Všeč mi je bila svoboda, da sem bila sama svoj šef, delovniki pa ne najbolj.« Jayne se je obrnila k papirjem, prelistala jih je. »Za kaj gre?«

	»Mark Roberts je bil novinar, ki je pisal kriminalko po resničnih dogodkih, in pristal je v Highfordu. Ampak ne za dolgo.« Dan je segel po svežnju fotografij, ki si jih je ogledoval malo pred Jayninim prihodom. »Z izmaličeno glavo je končal v parku, zjutraj ga je našel tekač.«

	Jayne se je kremžila, medtem ko je obračala fotografije. »In ti zastopaš njegovega domnevnega morilca?«

	»Ja, Nicka Connorja. Je zgolj lokalna zguba, ki že vse življenje krade, ampak točno v tem je bistvo. To ni njegov stil. Tat je in vlomilec, ni pa nasilen. V napačnem trenutku je bil na napačnem mestu.«

	»Napačnem kako?«

	»Prvi je našel truplo, le da ni nikogar obvestil. Namesto tega je vzel žrtvino denarnico in odšel domov, za seboj pa je pustil krvave odtise in sledi po vsem stanovanju.«

	»Poroto boš nagovoril, naj verjame človeku, ki je že vse življenje nepošten, ki je okradel mrtveca?«

	Dan je skomignil. »Iz tvojih ust zveni šepavo, ampak ja.«

	Jayne je odložila fotografije na mizo. »Zakaj potrebuješ mene?«

	»Žrtvina mati misli, da je Nick Connor nedolžen.«

	Jayne je debelo pogledala. »Vau, čuden obrat.«

	»Tudi sam sem presenečen. Danes me je poiskala, misli, da je sinov umor povezan s tistim, o čemer je pisal, le da nihče ne vem, o čem je pisal.«

	»In ti bi rad, da to ugotovim jaz?«

	»Tebi bi to šlo odlično od rok.«

	»Kdaj se začne sojenje?«

	Dan se je spačil. »V ponedeljek.«

	»Sranje, Dan! Nikoli ničesar ne narediš pravočasno?«

	»Mislim, da je mati prišla k meni, ker postaja obupana. Če bo šel Nick Connor v zapor, bo pravi morilec ostal na prostosti, to pa ni pravično.«

	»Kaj želiš, da naredim?«

	»Kot prvo, da preveriš Barbaro. Še nikoli prej je nisem srečal, zato ne vem, ali ji lahko zaupam. Sledi ji, spremljaj, kam zahaja.«

	»Kje živi?«

	»Trenutno v hotelu The Oaks.«

	»Dobim tudi jaz sobo? Torbo z oblačili imam s sabo.«

	Zardel je, ko ji je rekel: »Lahko si pri meni.«

	»Pa ne bom napoti kakšni ženski v tvojem življenju?«

	»V mojem življenju ni nobenih žensk. No, ampak seveda, če obstaja fant, ki bi bil ljubosumen …«

	Dvignila je roko. »Nobenega fanta ni. Običajen dogovor?«

	»Vino in hrana za domov? Seveda.«

	Pogledala je proti oknu in svojemu avtu, parkiranemu zunaj. Manchester jo je čakal, če bi si ga še želela. Skupaj s Šlatkom in neporavnano najemnino.

	Zasmejala se je. »Oh, hudiča, zakaj pa ne? Vem, da mi bo žal, ampak sem zraven. Povej mi, kaj naj iščem.«

	»Če je Barbara res to, za kar se izdaja. Moja naloga je, da poskrbim za Nicka. Če ima ključ do tega, kar se je zgodilo njenemu sinu, potem ima prav, ne smem je ignorirati. Mati žrtve se želi vključiti v obrambo moškega, obtoženega za umor njenega sina? Če to ne zveni narobe, potem ne vem, kaj sploh lahko tako zveni. In včasih, no, zadeve preprosto zvenijo narobe zato, ker takšne so.«



	8

	Velika noč 1997

	Glavni inšpektor Porter je zlezel iz kombija, ostalim policistom je pomignil, naj ostanejo notri. Moški, ki je udarjal po oknu, je hodil sem in tja, oči je imel od strahu široko razprte. Bil je mlad, v poznih dvajsetih, nosil je kavbojke in razvlečen pulover.

	Porter je moža popeljal na stran, dlan mu je položil na roko in ga poskušal pomiriti.

	»Kako to mislite, da ne morete najti svojega sina?«

	Možakar je nekajkrat globoko hlastaje vdihnil. »Kot sem rekel. Bil je tukaj, točno tam, in zdaj?« Iztegnil je roke, po licih so mu tekle solze.

	»Koliko je star?«

	»Šest.«

	Porter je zavzdihnil. Ozrl se je naokrog. Gneča je bila precej večja, čez dva tisoč ljudi, nekaj sto jih je bilo zbranih okrog kresa, novi so še vedno prihajali. Iskrile so se kresničke, bakle, ki so označevale pot, so utripale – vsenaokrog je bilo ogromno premikajočih se postav in utripajočih luči.

	»Prav, ostanite mirni. Več mi morate povedati.«

	»Miren naj ostanem? Se šalite?« Možakar se je zasukal na petah in se prijel za čelo, oči so mu begale sem in tja.

	»Prosim, gospod, za voljo svojega sina se pomirite. Kdaj ste ga zadnjič videli?«

	»Pred tridesetimi minutami, morda več. Od takrat ga iščem. Povsod sem že bil.«

	»Ste bili sami z njim?«

	»Danes je bil moj dan.« Zaprl je oči. »Zaradi tega sva se sporekla, ona ga je hotela pripeljati sem, ker mu je tukaj všeč, jaz pa sem bil proti, ker ga je imela za božič. Na vse pretege sem se boril, da sem ga dobil, in zdaj? Nikoli več ga ne bom smel videti.«

	Porter je dvignil roko. »Ne gre za vas, pač pa za vašega dečka. Kako mu je ime?«

	»William.«

	»Kakšen je?«

	»Kot vsak šestletnik. Kaj želite, da vam povem?«

	»Barva las? Je majhen ali visok za svoja leta? Barva kože? Kaj ima oblečeno?«

	»Sliko imam.« Iz žepa hlač je potegnil denarnico in izvlekel pomečkano fotografijo fantka z rdečkastimi lasmi in pegastim nosom, šolsko fotografijo, v modri majici in na sivem ozadju se je držal precej nervozno. Podal jo je Porterju. »Posneta je bila lani. Njegova prva šolska slika.«

	»Kaj ima oblečeno danes?«

	»Modre kavbojke. Modro sijočo jakno. Nisem hotel, da bi se preveč približal ognju, ker sem se bal, da se bo vnela, ampak tako oblečenega mi ga je poslala.«

	Porter se je prisilil, da se ni zmenil za možakarjevo razpredanje o sporu z Williamovo materjo.

	»Kje ste ga nazadnje videli?«

	Moški je pokazal proti skupini vozil s hrano, sijoče osvetljena so stala v vrsti ob ograji. »Hotel je hot dog. Dal sem mu denar in šel si ga je kupit.«

	»In kje ste bili vi?«

	»Ostal sem ob ognju, z nekom sem se pogovarjal. William je dober dečko, zna se čuvati in vse to, zato sem vedel, da bo vse v redu.«

	Porter je zaznal rahel vonj po alkoholu, možakarjevo zgodbo je vzel z rezervo. Sina si je želel čez dan, ni pa hotel, da bi pokvaril njegovo družabno življenje, zato je ostal s prijatelji in ob svojem pivu, ko je William stekel v temačno množico.

	Porter je odšel nazaj h kombiju. Policistu Hodgsonu je rekel: »Obvesti vse. Vsak trenutek se bomo razporedili med množico, ampak policiste potrebujem tukaj, na obrobju. Če bomo našli karkoli, bomo ljudi zadržali.«

	Hodgson je zlezel iz kombija. »Dogodek bomo prekinili?«

	»Ne, ne še. Morda je deček samo kam odtaval ali pa se igra neko neumno igrico. Mogoče pa je njegova mati prišla sem gor in ga odpeljala domov.«

	Ob njem se je pojavil moški. »Ja, to bi ji bilo čisto podobno.«

	»Ste jo poklicali?«

	»In kaj naj ji rečem? Da sem ga izgubil? Če William samo sedi nekje v temi in jé, jaz pa ji dam vedeti, da ne vem, kje je, ga ne bo nikoli več pustila k meni.«

	»To me ne zanima. Pokličite jo.«

	Moški je za trenutek našobil ustnice, potem pa izvlekel preklopni telefon znamke Motorola.

	Medtem ko se je pogovarjal, so iz kombija prišli še drugi policisti, Porter pa jih je hitro seznanil z zadevo in jim dal navodila, naj prečešejo množico in iščejo rdečelasega fanta v modri jakni.

	Policisti so odšli, moški pa je pospravil telefon. »Kot sem vam rekel. Pri njej ga ni, samo vpila je name.«

	»Pridite z mano, pojdiva ga iskat.«

	Ko sta se približala kresu, je mrmranje postalo glasnejše, policisti pa so se pomešali med ljudi in razširili vest o pogrešanem otroku. Opiti so se umirili, skupnost je stopila skupaj. Manjše skupine so pregledale temačne kotičke, grmovja in žive meje, ostali so se odpravili proti robu pečine, da bi se prepričali, da deček ves polomljen ne leži spodaj.

	Večina ljudi se je izogibala Porterju, ki je hodil ob dečkovem očetu, vsi pa so se močneje oklenili svojih otrok, hvaležni, da niso med pogrešanimi. Nekaj jima jih je prišlo naproti, tisti, ki so ga poznali, povečini s pločevinko piva v roki, a dečka ni nihče videl. Nekateri otroci so plesali naokrog, zanimalo jih je, kaj se dogaja. Ena od deklic je rekla, da je morda v kakšni razpoki ali opazovalnicah, ki so bile posejane po obali – betonske strukture, iz katerih so med drugo svetovno vojno opazovali morje, ampak Porter jo je hitro poslal proč. Neki moški je rekel, da je otrok morda odšel na obalo in zabredel v morje, ob čemer je Williamov oče zahlipal. Nekdo je ugasnil glasbo, množica pred vozili s hrano se je razkropila, bakle, ki so prej osvetljevale pot, so sedaj uporabili za iskanje po obali.

	Williamov oče se je ločil od Porterja, brezciljno je taval sem in tja, vpil sinovo ime, ljudje pa so se ga izogibali, ker niso hoteli imeti opravka z neizogibno žalostjo.

	Porter je postajal vse bolj zaskrbljen. Dlje kot Williama ne bodo našli, večja je verjetnost, da konec ne bo srečen. Tovrstni mestni festivali pritegnejo vse sorte patronov, ki jim je všeč gneča na temačnih krajih. Perverzneže, zlorabljevalce. Nedavno se je odpeljalo kar nekaj avtomobilov. Je bil William v enem izmed njih, je ugrabitelj izkoristil hrup množice in ga odpeljal pod pretvezo, da želi otroka spraviti na varno? Porter je upal, da je William dojel, v kakšnih težavah je, in se nekje skriva ali pa je stekel domov, ker se je bal, kaj bo rekel njegov oče, ko ga bo našel.

	Zadonel je krik.

	Porter se je obrnil. Nekdo je stal na vrhu stopnic, vklesanih v razpoko pečine, vodile so navzdol do plaže, k pobeljenim skalam in mlakam med njimi, povsem drugačne od peščene obale bliže mesta. Bila je ženska s šalom in volneno kapo, z obema rokama je mahala, da bi pritegnila pozornost.

	Množica se je obrnila proti njej, Williamov oče je začel teči.

	»Sranje.« Tudi Porter je stekel, tja je hotel priti pred vsemi drugimi, ampak Williamov oče ga je prehitel. Opotekajoče je stekel po stopnicah navzdol, z eno roko se je držal za železno ograjo. Porter je bil le nekaj korakov za njim, ostali so se držali nazaj, raje so kukali čez rob pečine.

	Spodaj je bila ob betonski opazovalnici skupina ljudi. Opazovališče je bilo trdno grajeno, z linami namesto oken in z enim samim prostorom v notranjosti. Nekoč je stalo v zavetju pečine, ampak zaradi erozije se je skala porušila in sedaj je betonska kocka samevala v blatu, ki jo je obdajalo. Ko se je Williamov oče približal tistim spodaj, so z roko na ustih stopili korak nazaj.

	Porter je zagledal gmoto, ki je izvabila krik. Za betonsko strukturo je nekaj ležalo v blatu, sijoča tkanina pod morsko travo. Le da morska trava ne bi smela biti tako visoko, bila je predaleč od morja.

	Williamov oče je zatulil in padel na kolena. Porter je stekel po stopnicah in mimo njega naravnost v blato in med kamenje ter začel odstranjevati morsko travo. Vedel je, kaj bo našel, a za nedotaknjenost prizorišča zločina mu ni bilo mar. Rešitev življenja je na prvem mestu. Ko je odstranil še zadnje bilke, je vedel, da ni več ničesar, kar bi lahko rešil.

	William je negibno ležal, obraz mu je osvetljeval soj bakel od zgoraj. Lica je imel krvava, na vratu ureznine, glavo polomljeno in izmaličeno.

	Porter je iskal pulz, a ga ni našel.

	Pogledal je navzgor, razmišljal je hitro, spraševal se je, ali je deček samo padel, in uzrl moleče glave, ki so si obupano želele videti nekaj, česar v resnici niso hotele videti. Ne, nemogoče. Truplo je bilo pokrito. Nekdo ga je skril.

	Spustil se je na kolena. Ozrl se je k Williamovemu očetu in odkimal. Ničesar niso mogli storiti. William je bil mrtev.

	9

	Danes

	Jayne je s prsti bobnala po volanu. Imela je čuden občutek. Resnično čuden. Skoraj leto je minilo, odkar je odšla, in spet je bilo vse po starem, enolično opazovanje.

	Bila je pred The Oaksom, hotelom, kjer je bivala Barbara.

	To je bil najhujši del njenega posla – čakanje.

	Bilo je še veliko neprijetnosti, na primer vročanje pozivov nasilnim strankam. Poskrbeti je morala, da dokument dobijo, hkrati pa je morala imeti dovolj manevrskega prostora, če bi morala bežati. Zasebno preiskovanje zveni glamurozno, ampak realnost je precej drugačna. Bilo je nevznemirljivo, kakršna na koncu postane vsaka zaposlitev, in to je bil eden od razlogov, zakaj se je preselila v Manchester. Zagotovo ji življenje lahko ponudi kaj več.

	Nekoč je študirala psihologijo, ko pa jo je omrežil Jimmy, je študij opustila. Zdaj se ji je to zdelo že davno. Spominjala se je brezskrbnih študentskih zabav, upanja na vznemirljivo prihodnost in sanj. Kasneje se je vse začelo vrteti okrog izgovorov, zakaj ne more na zabavo ali na pijačo v pub, dokler je niso ljudje prenehali vabiti. Tako je bilo še najlažje – izognila se je vprašanjem, s kom se je pogovarjala in kje, misel nanje je bila nevzdržna.

	Težko je verjela, da je še vedno ista, zagotovo pa je vedela, da takšna, kot je bila pred Jimmyjem, ne bo nikoli več.

	Pogledala je proti hotelu, da bi pregnala temačne misli, ki so jo večno spremljale. Nič se ni premaknilo.

	Dan ji je opisal Barbaro. Zrelih let, temni lasje na prečo, elegantna oblačila in biseri, kultiviran glas, brez vsakršnega severnjaškega naglasa, ki ga je vajena.

	Hotel The Oaks je nekoč veljal za razkošnega, danes je životaril s porokami in ljudmi, ki so menili, da je ohranil nekaj starega šarma.

	Jayne stopila iz avta, da bi si poslopje pobliže ogledala.

	Nekaj stare očarljivosti je bilo še vedno tam. V recepciji ob baru je gorelo v velikem kaminu, pohištvo je bilo iz temnega lesa, na tleh vzorčaste preproge, na stenah slike, razsvetljava prijetna. Ampak razkošje je zbledelo. Barva na vratih se je luščila, na tleh je bila temna sled, posledica mnogih korakov in razlite pijače. Jayne je sedla na barski stol. Točaj je pridrsal k njej, nosil je standardno hotelirsko uniformo – telovnik, belo srajco in tanko črno kravato.

	Medtem ko je nalival pivo, je vprašal: »Ste gostja?«

	»Dobim se z nekom, ampak se še ni prijavil. Bo dobil sobo?«

	»Tukaj? Nocoj?« Zasmejal se je. »Lahko dobi, katerokoli želi. Hotel je skoraj prazen.«

	Dvignila je kozarec. »Sedla bom h kaminu, da ga bom videla.«

	Od tam je imela dober pogled na vežo, na restavracijo na desni in na stopnišče. Ni ji bilo treba dolgo čakati. Mimo je sproščeno in umirjeno prišla ženska, elegantna in samozavestna, pravšnje starosti, a izdala jo je biserna ogrlica. Prišla je v bar in naročila gin, potem pa si je poiskala miren kotiček. Ko je govorila s točajem, je Jayne slišala še njen naglas. To je bilo vse, kar je potrebovala.

	*

	Več kot ena ura je minila, preden se je karkoli zgodilo, Jayne pa se je že vdala v usodo, da se bo ves dolgi večer pretvarjala, da nekoga čaka. Potem pa je ženska odložila časopis in pohitela na parkirišče za hotelom.

	Jayne je sedla pokonci in si zamrmrala: »Sranje,« ter skozi druga vrata odhitela k svojemu avtu. Zagnala je motor, pripravljena, da ji bo sledila, ko je skozi odprto okno zaslišala brnenje motorja in za vogalom hotela zagledala rdeč soj zadnjih luči.

	Jayne se je nagnila naprej in se oklenila volana, čakala je, da bo Barbara pripeljala izza hotela in zapeljala proti izvozu.

	Ampak Barbare ni bilo. Rdeči sijaj je izginil, zvok motorja je potihnil. Jayne se je zmedla.

	Nekaj minut je čakala, če se bo Barbara od kod prikazala. Na ozkem vhodu je ni hotela srečati, ampak o njej ni bilo ne duha ne sluha. Jayne ni preostalo drugega, kot da gre na parkirišče. Po ozkem dovozu se je odpeljala proti hotelu.

	Privoz se je razširil in Jayne je imela pogled na celoten zadnji del hotela, kjer je parkirala Barbara. Jayne je zastokala. Tam je bil še en izhod, obdan z glogom, na ozko podeželsko cesto. Hotel je imel enosmerni sistem.

	Izgubila jo je.

	Jezno je udarila po volanu. Prvi dan vrnitve v staro življenje, pa je že šlo vse narobe.

	Odpravila se je proti izhodu in preklinjala, na cesto sploh ni bila pozorna, potem pa je nekdo stopil pred avto.

	Jayne je pohodila zavoro, pnevmatike so zahreščale na gramozu.

	Bila je Barbara.

	Jayne je že pomislila, da bi zapeljala vzvratno, ampak Barbara je že hodila proti njenim vratom, zato ni imelo smisla.

	Jayne je spustila okno in v zadregi rekla: »Živijo.«

	»Zakaj me opazujete?«

	»Samo čakam nekoga.«

	»Prosim, mlada dama, ne sprenevedajte se. Videla sem vas v hotelu in zdaj ste tukaj.« Nagnila se je bliže. »Moj sin je bil umorjen v tem mestu in zdaj vi vohunite za menoj. Mislite, da česa takšnega res nisem pričakovala?«

	Jayne je zavzdihnila. »Ni tako, kot mislite.«

	»Ne veste, kaj si mislim. Veste kaj o sinovem umoru?«

	»Ne, nisem mislila tega.«

	»Kaj pa?«

	Jayne je pomislila, kaj naj ji pove. Najbrž bo najbolje, če resnico. »Dan Grant se je hotel prepričati, ali vam lahko zaupa, ni namreč običajno, da ga obiskujejo starši žrtev.«

	»Bistvo je, da je ta primer nenavaden. Le da vi tega še ne veste.«

	Barbara se je obrnila in odšla k svojemu avtu, parkiranemu malo naprej. Jayne ni imela srca, da bi ji sledila. Njene besede so jo bolele, prav tako ne bi imelo smisla. Barbara je vedela, da ji sledi.

	Jayne je odpeljala. Barbari je pomahala, kot bi se ji v zadregi hotela opravičiti.

	10

	Dan je sedel na klop v parku, kjer je umrl Mark Roberts, umorjen je bil daleč od doma.

	Dan je kraj zločina obiskal še prej, vedno je to počel, ker je ogled prizorišča odpiral nove možnosti. Seznanil se je s postavitvijo uličnih svetilk ali ugotavljal, ali morda obstaja še kakšna priča, ki je kaj videla skozi okno, ali pa samo zato, da je primer postal resničnejši.

	Zaradi Barbare si je hotel prizorišče ogledati ponovno, da bi preveril, ali se mu bo zaradi nove skrivnosti zdelo drugačno.

	Park je bil majhen, gledal je na mesto. Za njim je bilo manjše naselje hiš, dostopno po majhni potki, še naprej pa so rasli le trava in drevesa. Na eni strani je bilo otroško igrišče, skozi katerega je vodila asfaltirana pot. Igrišče je obdajala visoka kovinska ograja, na drugi strani se je namreč spuščalo pobočje, preraščeno s trnjem in osatom in prenevarno za varno hojo, pod njim pa je tekel železniški tir. Za leseno klopjo, les je bil star in je počasi propadal, se je dvigalo grmovje in zakrivalo pogled iz hiš nanjo.

	Primer tožilstva je temeljil na trditvi, da je bil Mark Roberts umorjen kot žrtev ropa, ker je hodil po temačnem kraju, v delu Highforda, ki se ga je večina Highfordčanov ponoči izogibala – bil je tujec, ki se je v napačnem trenutku znašel na napačnem kraju.

	Nickova obramba je bila preprosta, povedal je, da je truplo našel po naključju in ga je zgrabila panika. To ostaja enako, četudi so Barbarina sumničenja, da je bil Markov umor načrtovan, resnična ali ne. Ampak če ga ni umoril Nick, ga je nekdo drug.

	Bi bilo mogoče, da je šlo za kaj več kot zgolj ponesrečen rop? Je bila tema razlog, da je bil Mark tukaj? Da bi se z nekom srečal in je tema predstavljala bistvo? Skozi park se ni prišlo nikamor in mesto, kjer je umrl Mark, je bilo samotno in globoko v zadnjem delu parka ob klopi. Klopi so namenjene sedenju. In čakanju.

	Nasmehnil se je. Barbara je resnično poskrbela za preobrat.

	Pot nazaj do stanovanja ni bila dolga in ko je zavil na tlakovano dvorišče, je tam zagledal poznanega fiata punta, starega in obtolčenega. Jayne je sedela za volanom in odsotno strmela predse. Ko je ustavil ob njej, ga je pogledala.

	Dan je spustil okno. »Čudno se mi zdi, da si tukaj.«

	»Čudno v dobrem ali slabem pomenu?«

	»Dobrem, seveda.«

	Skupaj sta odšla v stanovanje v vrhnjem nadstropju stare pristaniške stavbe ob kanalu, štirinadstropne hiše iz sivega kamna s pobarvanimi lesenimi nadstreški na vsaki strani. Ti so nekoč ščitili bombaž, ki so ga iztovarjali na eni strani kanala, natovarjali pa na drugi, od koder so ga odpeljali v tovarne, ki so nekoč onesnaževale nebo nad mestom.

	Tovarne, ogromne kamnite stavbe, ki so nekoč gospodovale mestu in bruhale dim, ki je polnil dolino, niso več obratovale. Ostali so le visoki dimniki, ki so se dvigali v mraku. Stare tovarne so bile prepuščene propadanju ali pa so jih porušili in naredili prostor novi industriji. Danovo stanovanje je bilo del projekta za oživitev mesta, da bi kraj pritegnil mlade zaposlene ljudi in se razvil v mestece v zaledju Manchestra. Doslej jim še ni uspelo. Mesto je bilo skrito za hribi, bolj je spominjalo na pozabljeni del severa.

	Dan je odšel naravnost k hladilniku in vzel ven steklenico vina. Vino je bilo vedno v hladilniku. »Domnevam, da boš kozarec.«

	»Vedno.« Jayne je odložila torbo na tla in se sesedla na stol. »Kaj bova jedla?«

	»Nisem rekel, da kaj imenitnega.« Iz vrečke je potegnil dva pripravljena obroka, ki ju je domov prinesel že prej. »Kitajsko ali indijsko?«

	»Indijsko.«

	Z vilicami je preluknjal pokrov iz folije, da je glasno počilo.

	»Barbara me je zasačila, soočila se je z mano.«

	»Tvoje sledilne sposobnosti niso več tako dobre, kot so bile?«

	Medtem ko je mikrovalovna pečica brnela, ji je nalil vino.

	Jayne je sprejela kozarec, zavzdihnila in zaprla oči. »The Oaks ima izhod zadaj, mislila sem, da je odšla.«

	»Da bi se ti izmuznila?«

	»Tako sem predvidevala, vendar me je čakala, če ji bom sledila.«

	»Nenavadno. Če te je opazila, je bila previdna, ampak zakaj?«

	»Njen sin je prišel v Highford in v parku so ga do smrti pretepli. Dober razlog ima, da je previdna.«

	»Pošteno. Je šla še kam drugam?«

	»Ne vem, kje je bila, preden sem jo videla. V hotelskem baru je dobro uro brala časopis, tam me je opazila.« Jayne se je vzravnala in odložila kozarec. »Kaj pa zdaj?«

	»Jutri bom obiskal Nicka. Morda mu bo to vlilo novo upanje.«

	Mikrovalovka je zapiskala. Medtem ko je Dan dajal vsebino na krožnik, je Jayne vprašala: »Kaj ti misliš o primeru? Misliš, da je kriv?«

	Dan je pomislil. »Dokazi so močni. Rop, ki je šel po zlu? Za to je potrebno nasilje, ampak Nick ni nasilen, je le tat, ki mu ni mar za svoje žrtve. Da bi nekoga okradel na ulici, je eno, a da bi moril? To je preskok, ne pa naslednji korak. Vendar uživa mamila, to se ve. Se mu je Mark uprl in mu je nekaj kliknilo v glavi? Morda. Porota bo takšnega mnenja. Sledi je poskušal prikriti in to vedno izpade sumljivo. Če bi bil vsaj malo načelen, bi poklical policijo. Ampak je ni. Namesto tega je ukradel denarnico. Je lahko še huje? S tem si med poroto ne bo pridobil zaveznikov. Barbara lahko pomeni plus, ampak če bomo sledili njeni teoriji, moramo o vsem obvestiti tožilstvo.«

	»Zakaj?«

	»Barbara misli, da je v ozadju večja zarota, da je bil njen sin nečemu na sledi, in karkoli že je to bilo, so ga zaradi tega umorili. Če ima prav in so resnično vpleteni pokvarjenci, bomo morda potrebovali policijske podatke. Če pa bomo vse skupaj skrivali in jih z neko divjo zaroto presenetili, obstaja možnost, da imajo dokaze, s katerimi jo bodo ovrgli. Potem ne bo nobene možnosti več, da bi Nicku verjeli. Ne, teoriji lahko sledimo le, če je vsaj verjetna, tožilstvu pa moramo dati priložnost, da jo ovrže.«

	»Kako dolgo me boš potreboval?«

	Lotil se je folije na svoji hrani. »Kako se počutiš zdaj, ko si spet nazaj?«

	»Kaj, a bi rad slišal, da brez tebe ne zmorem?«

	Vklopil je mikrovalovko. »Na Highford te ne vežejo samo dobri spomini. Sem si prišla, da bi se skrila pred Jimmyjevo družino, no, in tudi tukajšnje življenje ni bilo vedno mirno. Zanima me, ali so se obudili tudi slabi spomini.«

	Z vilicami je dregala po hrani, gledala je v krožnik. »Moje življenje je polno slabih spominov, Dan. Niso izginili samo zato, ker sem se preselila v veliko mesto.« Glasno je zavzdihnila in dvignila glavo. »Nisi mi odgovoril. Kako dolgo?«

	»Kakor dolgo želiš ostati tukaj, ampak sojenje se začne prihodnji teden. Vsaj do takrat. Imaš čas?«

	»Mislim, da.« Dvignila je kozarec. »Lepo te je spet videti.«

	»Jej,« je rekel, se ji nasmehnil in trknil. »Spet sva ekipa.«

	In Nick Connor potrebuje oba, je še pomislil.

	11

	1. maj 1997

	Inšpektor Porter je hodil po igrišču za ragbi, kjer so se na dobrodelni prireditvi ob koncu sezone kot vsako leto zbrali obiskovalci, vedno pa je potekala na praznik 1. maja. Čeprav je bil topel zgodnjepoletni dan, ga je spremljala senca Williamove smrti. Ne odkritje trupla, čeprav je bilo že to samo po sebi hudo, skupaj s podobo majhnega dečka, ki ga je povsod spremljala. Zaradi spominov na lastne odraščajoče otroke mu je bilo še toliko težje.

	Ne, mučilo ga je, da preiskava ni obrodila ničesar. Minilo je že pet tednov in našli niso niti enega dokaza, ki bi jih vodil do osumljenca. Nobena smrt otroka ne bi smela ostati nekaznovana.

	Izvedli so vse običajne postopke, potrkali na vrata vseh poznanih pedofilov. Mestece jih ni imelo malo, družinske zabave na obali so bile zanje pravi magnet, zlorabljevalci pa so se zadrževali v bližini in ponujali cigarete in pijačo. Okolica ni bila nikoli ovira.

	Porter je obiskal vse tiste, za katere je vedel, in večina je bila tisti dan na pečini. Ampak nobeden se ni zlomil, tudi po dolgi vožnji ne, kot so to počeli nekoč, v družbi še dveh krepkih policistov na zadnjem sedežu, ki sta jih boleče stiskala za kolena, dovolj, da bi spregovorili. Ti zlikovci so lovili v tropu, Porter je to vedel, delili so si zgodbice in slike, ampak nihče ni vedel ničesar. Kot bi mestece živelo naprej, Williama pa pustilo za seboj, kot nebo postaja modrejše, dnevi pa toplejši.

	To je bila prva večja prireditev od takrat. V velikem mestnem parku so tri igrišča za ragbi spremenili v napihljive gradove in vrtiljake, da bi klub dobil nekaj denarja za naslednjo sezono. Govorilo se je, da bi zaradi Williamovega umora prireditev odpovedali, ampak Porter je obljubil, da bo prisotnih veliko policistov, še posebej pa bodo pozorni na malčke. Na sredini glavnega igrišča je stal mlaj, otroci so poskakovali s trakovi, deklice so nosile lepe rumene oblekice, fantje črne hlače in bele srajce, iz zvočnikov je donela glasna glasba. Plesalci morrisa so se zbrali na enem koncu, eni so obvezovali palice, drugi so v rokah držali vrčke, nekateri so imeli nad dolgimi bradami obraze pobarvane v modro.

	Ljudi ni bilo toliko kot na kresovanju, prav tako dogodek ni privabil pijancev. Seveda je bilo tam moštvo, ampak bili so v baru, srečni, da lahko ves popoldan prepevajo in počnejo, karkoli pač počnejo, ko imajo nekaj uric prostega časa. Zunaj so bile povečini družine z majhnimi otroki, ki so zavohali poceni popoldansko zabavo, ampak Porter se je zavedal, da je ljudi še vedno veliko. Bil je na preži.

	Williamova obdukcija je potrdila, da je bila njegova smrt zločin in ne nesreča. Na njegovem telesu so našli majhne ureznine, namigovale so na mučenje, enakomerne zareze so našli tudi na vratu in prsnem košu. Po glavi jih je dobil z betonskim zidakom, v njegovi lobanji so našli prah in odkrušene delčke. Našli niso nobenih znakov spolnega nasilja in to je Porterja najbolj begalo. Če motiv ni bil spolne narave, kakšen je potem bil razlog?

	Najprej so pod drobnogled vzeli Williamovega očeta. Zani-malo jih je, ali je svojo obupanost samo zaigral in je sam napadel lastnega sina, da bi se maščeval njegovi materi, ampak na njem in na njegovih oblačilih niso našli nobenih sledov krvi.

	Maščevanje je bila druga možnost. Williamov oče je bil namreč baraba in se je skozi življenje prebijal s prevarami in goljufanjem, izkoriščal je državne podpore, izvajal slaba popravila na starih dimnikih in starejšim veliko zaračunaval. S tem si je pridobil sovražnike.

	Porterju se ta teorija ni zdela verjetna. Res je razburil nekaj posameznikov, ampak lotili bi se očeta, ne sina. Kakšen človek bi se za kaj takšnega maščeval šestletnemu fantku?

	Osebno je Porter menil, da je šlo za spolni napad, ampak iz nekega razloga napadalcu to ni uspelo. Se je William preveč upiral? Je skoraj pobegnil, planil po stopnicah proti gneči, da bi pokazal svoje rane in uperil prst proti obali, pritegnil pozornost množice? Na obali je bilo temno, enakomerni valovi bi pridušili zvoke vsakogar, ki bi tekel po kamnitih tleh.

	Ta teorija je bila edina smiselna, a ostajala je samo teorija. Nihče ni videl Williama oditi s tujcem. Nihče ni poročal, da bi opazil otroka, ki bi se hotel izviti iz prijema odraslega. Nihče ni ničesar vedel. Ničesar ni razkrila niti forenzična preiskava, razen nekaj belih nitk pod Williamovimi nohti. Porter je ugibal, da so od srajce, kar je vsaj malo zožilo krog osumljencev na tiste, ki so bili lepo oblečeni.

	Porter se je sprehajal med ljudmi, mimo majhnih otrok s stopljenim sladoledom v rokah, hrupnih vrtiljakov in avtomobilčkov, ki so se za kovanec zibali naprej in nazaj. Bil je pravi poletni zabaviščni dan.

	Ali se je tako vsaj zdelo. Ko je tako opazoval množico, ga je prešinilo, da se starši zadržujejo bliže svojih otrok, ves čas jih imajo na očeh in med svojo sredo nenehno iščejo neznance.

	Morda pa mesto navsezadnje le ni živelo naprej. Lokalni časopis se je naveličal objavljati, da o primeru ni nič novega, ampak ljudje so se zavedali, da grožnja ostaja. Policisti so diskretno patruljirali na obrobju dogajanja, nikogar niso želeli vznemirjati, opazovali so vsakogar, ki je odšel.

	Mir je prelomil krik. Porter se je zasukal, poskušal je ugotoviti, od kod je prišel, srce mu je divje razbijalo, ampak krik je pospremil smeh. Le najstniki se zabavajo, obmetavajo se z vo-dnimi baloni. Pomislil je, da bi odšel k njim in jim rekel, naj prenehajo, ampak ravno takšno vzdušje si je želel slišati. Nezadržno zabavo. Otroke, ki so otroci.

	Potem pa jo je opazil. Ženska je tekala naokrog, gledala v grmovje ob robu parka in vpila. Med ljudmi se je širilo mrmranje.

	Porter je stekel, ženskin panični obraz mu je povedal, kaj se je zgodilo, še preden je prišel tja. Ko se je približal, ga je nekdo zgrabil za roko.

	»Deklice ne more najti.«

	Porter je odrinil dekle in pohitel k ženski, ki se je ozirala naokrog. Držala se je za glavo, s prsti se je grabila za lase.

	»Gospa, kaj se dogaja?« Porter se je trudil ohraniti miren glas, ampak odgovor je poznal.

	»Ne morem je najti. Izginila je.«

	»Kdo?«

	»Moja hčerka, Ruby. Šele sedem jih ima. Ves čas je bila ob meni, a hotela je na napihljivi grad. Gledala sem za njo, ko je odhajala, potem pa sem se pogovarjala in ko sem se obrnila, je ni bilo več.« Planila je v jok. »Prosim, najdite jo. Prosim.«

	Porter je izvlekel radio. Vsak živec v njegovem telesu je izdajal, kaj se dogaja, a je kljub temu molil – ne, prosim, ne spet.

	12

	Zdaj

	Dan si je pomel oči, čakal je, da se bo tožilka oglasila.

	Zgodnja jutra je imel rad. Vsakršne načrte, ki si jih branilci naredijo za naslednji dan, uniči kaotično življenje njihovih strank, ki jih aretirajo ob neprimernem času, ali pozna zaslišanja na sodišču. Čas pred deveto zjutraj je bil neprecenljivo miren, nobenih prekinitev, obdajala ga je le molčeča pisarna, da je lahko nadoknadil vse sorte papirologije, ki je predstavljala manj glamurozno plat odvetniškega poklica.

	V pisarni je bil že od sedmih, a bil je utrujen, brez energije. Zaradi primera Nicka Connorja je bil dolgo buden, ves čas ga je razjedal občutek, da ne vidi celotne slike. Ob šestih zjutraj je bil buden kot zajec in vsaka misel na umirjen začetek dneva je izginila.

	Jayne je pustil spati v dodatni sobi. Tako zgodaj mu ni mogla veliko pomagati in domneval je, da se želi naspati. Popila sta dve steklenici vina in se pogovarjala o starih časih. Ko sta si povedala vse, kar se je zgodilo, odkar sta se zadnjič videla, ga je opomnila, da se premalo smeji.

	Ampak zdaj je bilo jutro in čakal ga je posel. Ponovno prebi-ranje dosjeja bi lahko razkrilo še kaj, kar bi lahko raziskal, zato ga je ponovno prebral. Občutek je imel, da ga zna na pamet. Zunaj se je že delal dan, sončni žarki so se odbijali od izložbenega okna na drugi strani ulice, ki se je počasi vračala v normalen ritem – hrup avtomobilov, ki so ustavljali in speljevali, pozvanjanje visokih pet.

	Spomnil se je nečesa, kar je rekla Barbara, in to ga je tako zgodaj pripeljalo v pisarno. Vse odtlej je pogledoval na uro, minute so se vlekle. Zdaj je pravi čas.

	Tožilko je poklical na direktno linijo.

	Kar nekajkrat je pozvonilo in Dan je že pomislil, da je prezgoden, potem pa je zaslišal zadihan: »Zoe Slater, prosim?«

	»Dan Grant tukaj, kličem v zvezi s primerom Nicka Connorja.«

	»Poskočen si in zgoden.«

	»Tudi jaz sem bil dolgo pokonci. Se lahko pogovoriva?«

	»Ja, seveda. Hotela sem si pripraviti napitek, ampak v kuhinji je tako ali tako prevelika gneča. Včasih se mi zdi, da ljudje doma sploh ne zajtrkujejo. To počnejo v službi.«

	»Radosti fleksibilnega urnika. Zakaj bi jedel v svojem času, če lahko to počneš drugje?«

	»Kaj v zvezi z Nickom Connorjem? Lahko mi polepšaš dan in poveš, da se je izrekel za krivega.«

	»To se ne bo zgodilo. Bi pa rad vedel več o hiški, ki jo je najel Mark Roberts. Saj je najel manjšo počitniško hišico?«

	»Bival je v majhni koči na obrobju mesta. Zakaj?«

	»Zanima me, kaj so tam našli med preiskavo.«

	»Mislila sem, da boš Connorja branil kot zgolj radovednega naključnega mimoidočega, nič drugega. In zakaj te zanima preiskava najete hiške?«

	»Če Nick govori resnico, potem je moril nekdo drug, in morda obstaja dober razlog.«

	»Se ti ne zdi to zadnji hip? Sojenje se začne naslednji teden.«

	»Zgolj hitro vprašanje. Kaj je na njegovem prenosniku?«

	»Prenosniku?«

	»Mark Roberts je pisal knjigo, raziskoval je. Imel je prenosnik in morda je kaj na njem.«

	»Na primer?«

	»Namig, sled.«

	»In ti misliš, da je policija to zanemarila? Da je skupina detektivov, ki je iskala morilca, spregledala nekaj tako očitnega?«

	»Daj no, Zoe, sama veš, kako deluje sistem. Ko so prijeli Nicka, so prenehali raziskovati.«

	»Na slepo ugibaš, Dan.«

	»In ali ne bo poroti všeč, ko bom detektiva Hogga vprašal, kakšne sledi so našli na prenosniku?«

	Dan je poslušal bobnanje nohtov po mizi, preden je odgovorila. »Daj mi nekaj minut.«

	»In če ga je policija zasegla, ga želim pregledati.«

	»Prepričana sem, da ga tudi boš. Kar praskaj iz obupa.« Odložila je.

	Dan je odšel v kuhinjo, da bi si pripravil napitek. Še vedno je bilo vse mirno. Ko se je z lončkom v roki vrnil v pisarno, je zazvonil telefon.

	Bila je Zoe.

	»To je bilo pa hitro,« je rekel.

	»Bilo je preprosto, ker policija ni zasegla nobenega prenosnika. Nobenega niso našli.«

	»Zanimivo. Novinar pride na sever, raziskuje zgodbo, prenosnika pa ne najdejo. Se ti to ne zdi čudno?«

	»Stvari so mu ukradli. Denarnico. Telefon. Morda tudi prenosnik.«

	»Misliš, da je z njim postopal po parku? Skozi park se ne pride nikamor. Nekoga je čakal.«

	»Ljudje počnejo čudne stvari. Oprosti, Dan, v slepi ulici si.«

	Zoe je odložila, Dan pa je za hip pomislil, ali ima prav. Njegova naloga je bila ustvariti dvom, pokazati, da zgodba tožilstva le ni tako kristalno jasna, kot se zdi. Če bi lahko našel nekaj, kar bi v poroti izzvalo igro ugibanja, bi bil na dobri poti, da osvobodi Nicka.

	Misel, ali bi bilo to prav, je odrinil na stran, potem pa ga je zmotil nekdo, ki je zunaj vpil njegovo ime. Pogledal je skozi okno, bila je Jayne.

	Odšel je dol in odklenil vrata.

	»Pozabila sem, da rad zgodaj vstajaš,« je rekla in se povzpela v njegovo pisarno. Jakno je vrgla na kavč v kotu pisarne, na katerem je občasno zadremal, ko je bil vso noč na policijski postaji in je med posameznimi zaslišanji nadoknadil zamujeni spanec. Z mize je vzela Danov lonček, še vedno je bil topel, in naredila požirek. »To sem potrebovala. Pričakovala sem, da bova skupaj zajtrkovala. Ko sem se zbudila, te ni bilo več.«

	»Razmišljal sem o Nickovem primeru. Poklical sem tožilko in pravi, da tam, kjer je Mark stanoval, niso našli nobenega prenosnika.«

	»Nenavadno, za novinarja.«

	»Tudi sam sem pomislil na to. Ampak če se to zdi nenavadno nama, zakaj se ni tudi policiji?«

	»Če domnevajo, da je šel rop po zlu, ali ne bi Marku ukradli tudi prenosnika?«

	»To je rekla tudi tožilka. Pogovoriti se morava z Nickom, poskusiti morava več izvleči iz njega. Danes se bom dogovoril za sestanek.«

	»Še kaj drugega, šef?«

	»Poizvedi, kdo je lastnik hiške. Preveri, kaj pravi on.« Privzdignil je obrv. »In prenehaj s tem šefom.«

	Še preden je Jayne lahko odgovorila, je zadonelo udarjanje po vhodnih vratih. »Imaš zgodnji sestanek?«

	Dan je odšel k oknu in pogledal na ulico. »Barbara je. Kljub temu, kar se je zgodilo včeraj, želi bitko nadaljevati.«

	Dan je odšel po stopnicah navzdol, Jayne mu je sledila.

	Odprl je vrata, Barbara je bila vsa nasmejana. »Dobro jutro, gospod Grant. Vem, da je zelo zgodaj, ampak nekaj vam moram povedati.« Odšla je mimo njega, še preden bi lahko ugovarjal. Opazila je Jayne, ki je stala ob vznožju stopnic. »Se opravičiti.«

	»Opravičiti?«

	»Ja, vaši pomočnici.«

	»Preiskovalki?«

	»Prosim?«

	»Ni moja pomočnica. Jayne je preiskovalka, samostojna.«

	Nekoliko prisiljeno se je nasmehnila, ko je pogledala od Dana k Jayne in jo ogovorila. »Ne bi smela podvomiti v vas. Žal mi je. Ampak razumeti morate, kako se počutim. Sledili ste mi, kar me je razjezilo, ker je bilo videti, kot da sem jaz tista, ki je naredila nekaj narobe.« Spet se je obrnila k Danu. »Vem, da ste jo poslali zato, da bi me opazovala, in razumem, zakaj. Kar prikazala sem se in se vmešala v vaš primer. Logično je, da ste sumničavi. Včeraj sem jo zasačila.«

	»Ime ji je Jayne.«

	»Seveda, ja, se opravičujem.« Pogledala je Jayne. »Oprostite, Jayne, iskreno.«

	Jayne je skomignila. »To je bilo včeraj, danes je nov dan. Opravičilo sprejeto.«

	»Oh, dobro. Torej to pomeni, da lahko sodelujemo naprej. In pomislila sem, da vaju bo to zanimalo.« Danu je podala listič papirja s telefonsko številko.

	»Kaj je tole?«

	»Našla sem jo, ko sem čistila Markovo stanovanje v Londonu. Pripeta je bila na plutovinasto tablo, zato je najbrž pomembna.«

	»Morda je zgolj telefonska bivše punce ali taksi službe ali česa podobnega.«

	»Gospod Grant, ali resnično mislite, da nisem poklicala? Pripada Andrewu Porterju, upokojenemu policistu v Bramptonu. Povedala sem vam, da je bil Mark dva tedna tam, preden je prišel v Highford.«

	»Kaj vam je Andrew Porter povedal?«

	»Ne veliko. Z menoj ni hotel govoriti, vem pa, da je Mark govoril z njim, ker je odložil takoj, ko sem ga omenila.«

	»Ampak kako veste, da je to kakorkoli povezano z njegovim raziskovanjem?«

	»Le kaj drugega bi lahko bilo? Zakaj bi Mark šel v neko majhno yorkshirsko obmorsko mestece, potem pa sem? Našla sem tudi tole.« Podala mu je račun. »Od hotela v pristanišču. Valovi. Ja, zelo izvirno, morda pa se ga spomnijo. Vse to je povezano, mora biti.«

	Dan se je moral strinjati. »Ju lahko vzamem?«

	»Vam sem ju prinesla.«

	Odpravila se je k vratom, a še prej se je obrnila k Jayne. »Ne imejte me za slabo. Da sem izgubila Marka, je bil šok. In zato sem še toliko bolj odločena, da bo njegov morilec plačal. Na vaši strani sem. Nicka Connorja želim rešiti pred zaporno kaznijo.«

	»Hvala,« je rekla Jayne, a je ostala na pragu, ko je Barbara odšla.

	Ko sta bila spet sama, je Dan rekel: »Pogovoril se bom s tem nekdanjim policistom. Človek nikoli ne ve, morda pa bova šla na izlet na obalo.«

	13

	Koča, v kateri je bival Mark Roberts, je stala ob ozki potki, ki se je končala na dvorišču kmetije. Bila je ena od štirih združenih hišk, vse pa so bile obrnjene proč od Highforda, proti dolini, ki se je vila okrog gozdnatih pobočij, tako da je imel vsak, ki je tam stanoval, občutek, da je sredi odročne idile. Jayne je bila prepričana, da so oglasi vabljivi, je pa dvomila, da so prikazovali tudi slike privozne poti, speljane mimo stare tovarne s polomljenimi okni, ki je čakala na rušenje.

	Koča je predstavljala podeželski kliše z vrtnicami okrog nad-streška nad vrati, sodobnimi, a podobnimi hlevskim. V starem vedru za mleko so rasle rože.

	Jayne se je najavila. Pred kočo je sem in tja korakal možakar, star približno trideset let. V črtasti obleki in roza kravati ni spominjal na podeželana.

	Ko je Jayne zapeljala na dovoz in stopila iz avta, je rekel: »Ste vi Jayne?« Dvignil je roko in pokazal na uro. »Le to je, da se mi nekam mudi.« Govoril je odrezavo, a prijazno, bilo pa je očitno, da mu je bilo to srečanje v nadlego. Pokazal je na njena oblačila. »Rekli ste, da ste iz odvetniške pisarne.«

	»Preiskovalka sem, z njimi sodelujem pri primeru, a ne bom vas dolgo zadržala. Se spomnite Marka Robertsa, moškega, ki je v začetku leta najel to hiško?«

	»Seveda. S takimi najemi nimam ravno vsak dan opravka.«

	»Takimi?«

	»Nepomembnimi, tudi nezaželenimi. Na primer, komu naj pošljem varščino? Ali jo naj sploh komu pošljem, ker je policija med preiskavo naredila pravi kraval? Moral sem plačati dodatno čiščenje, da je hiška pripravljena na novega gosta.« Opravičljivo je dvignil roke. »Saj vem, da je to le drobiž v primerjavi s tem, kar je utrpel on, a posledično ne morem pozabiti na zadevo.«

	Jayne je pogledala kočo. »Si jo lahko ogledam?«

	»Zakaj? Zgolj počitniška hišica je.«

	»Da dobim občutek, kakšni so bili njegovi zadnji dnevi.«

	Skomignil je in se obrnil, odklenil je vrata in vstopil. Jayne mu je sledila.

	Hišica je bila prijetna na pogled. Na debeli preprogi pred kaminom, obdanim z barvnimi ploščicami, je stal kavč, na stenah so visele slike, sicer kupljene v trgovini, a najemniku so dajale vtis, da je doma. Na omarici je bilo nekaj knjig, romanc in trilerjev, morda so jih pustili prejšnji gostje.

	Jayne je odšla k okrogli mizi ob oknu s pogledom na kmetijo. Je Mark tukaj načrtoval svojo knjigo in imel prenosnik na mizi, preden se je odpravil na usodno srečanje?

	Ovedela se je lastnika, ki je stal za njo. Obrnila se je. »Sta se z Markom srečala?«

	»Le takrat, ko je prišel po ključe.«

	»Kakšen je bil?«

	»Prijazen, ampak jaz sem mu samo razkazal hišo. Zdelo se je, da ve vse – kako se uporablja pomivalni stroj in da ne sme zakuriti v kaminu, če se odpravlja ven. Če ga ne bi umorili, mislim, da si ga ne bi zapomnil.«

	»Je povedal, zakaj je prišel v Highford?«

	Odkimal je.

	»Ne spomnim se, vprašal pa tudi nisem. Nekateri ljudje se pridejo v hribe sprehajat, drugi imajo v bližini družino, pa si ne želijo bivati pri njej. Če mi nočejo povedati, me to ne moti. Važno je, da plačajo najemnino in da lepo skrbijo za kočo, sicer pa lahko počnejo, kar želijo.«

	»Je tukaj kaj pustil?«

	»Kaj, na primer oblačila?«

	»Pravzaprav karkoli.«

	Pomislil je. »Policija je vse preiskala, rekla je, da niso našli nič uporabnega. Le obleko in toaletne reči.«

	»Kaj pa prenosnik? Bil je novinar in stavim, da je za tole mizo pisal.«

	»Če ga je imel, ga meni niso omenili, pa tudi ne spomnim se, da bi ga imel.«

	»Kaj se je zgodilo z njegovimi stvarmi?«

	»Neka ženska je prišla ponje, starejša ženska. Rekla je, da je njegova mati, ampak to je bilo po policijski preiskavi.«

	Jayne se mu je zahvalila in je že hotela oditi, ko jo je nekaj prešinilo. »Na kaj ste pomislili, ko sem vas poklicala in omenila njegovo ime?«

	»Ne razumem vas.«

	»Spomine predramijo določene stvari, kot na primer kakšna melodija, ki vas odpelje v neki poseben trenutek. Kaj ste zagledali, ko sem omenila njegovo ime?«

	Zamislil se je. »Visokega moškega. Zelen plašč in šal. Z us-njeno torbo in nahrbtnikom, ravno ko je stopil skozi vrata. Imel je poseben naglas. Mislim, da južnjaški, čeprav ne vem, kam bi ga dal.«

	»Torba, ki jo je nosil na rami, je bil tanka?«

	»Mislite takšna za prenosnik? Prej ste ga omenili.« Namrščil se je. »Ja, takšna je bila. Spomnim se, da jo je dal na mizo.«

	»Hvala,« je rekla Jayne, »zelo ste mi pomagali.«

	Ko se je odpravila, je rekel: »Novica me je razžalostila. Čudno sem se počutil, ker so bile njegove stvari tukaj, pa tako mlad je bil. Škoda.«

	Jayne se je še enkrat ozrla po sobi in pogledala razgled, v katerem je Mark užival med raziskovanjem za knjigo in se mu ni niti sanjalo, kaj ga čaka. Spomnila se je Jimmyja, njegovega smeha, trenutkov, ki sta jih doživela skupaj, ko je bil takšen, kot je verjela, da je, ko sta začela hoditi. Tako mlad, tako obetaven.

	Temu je naredila konec.

	»Ja, mladostniške smrti so najhujše,« je rekla, za seboj zaprla vrata in se vrnila v avto.

	14

	Dan je bil na sodišču, a pozornosti ni posvečal stranki. Nenehno je razmišljal o telefonski številki, ki mu jo je dala Barbara. O Andrewu Porterju iz Bramptona. Hotel ga je poklicati, toda s stranko ob sebi tega ni mogel storiti, ni ji smel dati vedeti, da je z mislimi pri drugem primeru. Dana sploh ni zanimalo, kaj mu možak pripoveduje, a tako ne bi smelo biti.

	Njegova stranka je bil vzoren prileten moški, ki je rad vrtnaril gol. Najpogosteje se je zadrževal za hišo, proti koncu zadnjega poletja pa je obrezoval grmičevje pred hišo, tik ob pločniku. Starejša gospa čez cesto je to opazila, prav tako mlada mamica, ki se je z otroki vračala domov.

	Dan je iztegnil roko. »Poslušajte, rekel sem vam, da se pomirite. Nič vam ne bo pomagalo, če boste vstopili razburjeni. Ja, zakon je pomemben in vas ščiti, ampak včasih gre samo za to, ali ste sodniku všeč ali ne.«

	»Obtožili so me spolnega zločina, gospod Grant, kot da sem neki perverznež. Kako je lahko perverzno, če je človek takšen, kot ga je ustvaril Gospod?«

	»In to bova tudi povedala, ne skrbite. Tožilstvo je izbralo napačno obtožbo – razkazovanje. Zakon je na najini strani. Iz sodnika si ne naredite sovražnika.«

	»Na tak način se nikoli ne bi izpostavljal, kot kak cenen nastopač. Dan je bil topel, jaz pa sem rad naraven. Komu sem s tem storil kaj žalega?«

	»Nikomur, vendar pa nekateri ljudje nočejo videti vsega, kar imate. Pogovoril se bom s tožilko.«

	V sodni dvorani je bilo tiho, spredaj je bila tožilka, spet Pam Smith, ki je na prenosniku pregledovala primer. V dvorani je bila edina in vse je imela pod nadzorom, kot da bi šlo za njeno zasebno območje.

	»Jutro, Pam. Si pripravljena na bitko?«

	Ozrla se je in se nasmehnila. »Hej, Dan. Zabavno bo. Kakšen pa je? Se mi bodo kar sline pocedila, ko si ga bom predstavljala golega, kako se mu telo lesketa v soncu?«

	Dan se je spačil. »Rekel bom samo, da ga nikoli ne boš videla na koledarju.«

	»Škoda.«

	»Si prepričana, da želiš primer izpeljati? Kako lahko dokažeš, da je namerno počel nekaj slabega?«

	»Ko je opazil, da ga sosede opazujejo, je pomigal z boki.«

	Dan se je zarežal. »Če ga imaš, ga pokaži.«

	»Nekatere stvari je bolje obdržati skrite.« Zavzdihnila je. »Sojeno mu bo. Če bo obsojen, tako pač je. Veš, kaj se sama vedno vprašam?«

	»Povej.«

	»Bi bila raje tožilka ali branilka? Dandanes tožilka.«

	Dan se je ozrl k vratom. Skozi steklo je videl stranko, ki ga je jezno motrila. »Brez tega bi zmogel. Plačal mi je že včeraj, čeprav sem mu že od začetka ponavljal, da ne delam zastonj, kar pa pomeni, da se na primer sploh nisem pripravil.«

	»Ja, drobna zadovoljstva.«

	»Tako je. Če izgubim, ne bi videl niti centa. Plačilo vnaprej je edini način.«

	»Morda pa ga boš osrečil. Če bom že izgubila, naj bo vsaj zabavno. Včasih je to edino veselje.«

	Dan je prikimal in se odpravil proti sprednjemu delu dvorane, misli so mu spet odtavale k Nickovemu primeru. Telefonsko številko, ki mu jo je dala Barbara, je imel v denarnici. Lahko pokliče, še preden se bo začel primer.

	»Daj mi trenutek,« je rekel in odšel v zadnji del dvorane. Poiskal je listič in zavrtel številko. Oglasil se je moški.

	»Andrew Porter?«

	»Prosim, kdo kliče?«

	»Dan Grant, sem odvetnik Nicka Connorja in …«

	»Čakajte, naj vas kar takoj ustavim. Vas je tista zmešana ženska naščuvala?«

	»Barbara Roberts?«

	»Ja, ona.«

	»Dala mi je vašo telefonsko številko.« Dan je takoj zaznal, da možakar okleva, zato je stišal glas in zarotniško dodal: »Razumem, kaj ste mislili z 'zmešana'. Ne vem, s čim je nadlegovala vas, ampak zdaj obdeluje mene. Moja stranka je obtožena za umor njenega sina. Kaj za vraga pa pričakuje, da bom naredil? Samo toliko mi pomagajte, da se je znebim.«

	Porter je nekaj sekund molčal, nato je rekel: »V glavo si je zabila, da je umor njenega sina povezan z mojim starim primerom. Zato je bil njen sin tukaj in mi najedal, pisal je neko knjigo. Žal mi je, da je umrl, a znašel se je v slepi ulici.«

	»Za katero zadevo je šlo?« Še preden je Porter odgovoril, je Dan dodal: »Lahko vprašam njo, tako da bom izvedel v vsakem primeru.«

	»Potem pa jo vprašajte, ker jaz s tem ne mislim imeti opravka,« je odsekal Porter in odložil.

	Dan je strmel v telefon. Mučila ga je radovednost, ko je zaslišal premikanje v sprednjem delu dvorane. Vstopili so sodniki.

	Dan je odšel na svoje mesto, sodnikom je pomignil v pozdrav, a v mislih se je vrnil k telefonskemu pogovoru. Razjedala ga je radovednost. Morda pa ima Barbara prav, karkoli že je namreč vznemirilo njenega sina, nikomur ni uspelo odkriti, kaj je to bilo.

	Dan se je spomnil stare policijske maksime v zvezi z umori – vedno moraš začeti pri žrtvi. Morda pa je Jayne pravkar zadela izlet na obalo.

	Ampak najprej morata obiskati zapornika.

	15

	1997

	Porter je strmel skozi vetrobransko steklo. Zaradi slabosti, ki jo je čutil v želodcu, je odgovor poznal, še preden je stopil iz avta.

	Ruby je bila pogrešana že devet dni in zdaj je bil na prizorišču zločina. Bel šotor in forenziki v belih oblačilih, močno nasprotje temačnim sencam gozda. Molil je, da ne bi bila Ruby, da bi se lahko še naprej oklepal upanja, da jo bodo našli, a zavedal se je, da upanje z vsakim dnem usiha.

	Poklicala jih je prodajalka, vsa panična zaradi tega, kar so ji povedali neki popotniki, ki so živeli ob ozki podeželski cesti, odkar je bil pred desetimi leti popularen new age. Popotniki niso imeli dostopa do telefona, zato so enega izmed njih poslali s konjem – brez sedla, del sanj o Stari Angliji – in ustavil se je v prvi trgovini, ki jo je našel po poti. Prodajalka je takoj obvestila policijo.

	Ta se je nemudoma odzvala in odšla na okrog devet kilometrov oddaljen kraj ob potki, ki je poniknila v gozdu – sprva asfaltirana cesta se je spremenila v gozdno pot, polno korenin, potem je povsem izginila. Najbližja vas je popotnike sprejela. Nekateri so nanje gledali kot na lokalno čudo, nosili so jim hrano, včasih so ob ognju skupaj z njimi pili vino. Živeli so na javni zemlji v starih lesenih prikolicah ob potki, preživljali so se s pridelovanjem hrane in vzrejo kokoši, včasih so odšli v mesto po star kruh, ki so jim ga podarili lokalni peki, in po pločevinke hrane.

	Pustili so jih pri miru. Držali so se zase, nadlegovali niso nikogar.

	Povrhu vsega pa se Porter ni mogel spomniti, da bi jih videl na velikonočnem festivalu ali za prvi maj. Niso bili osumljenci. Če se bodo njegovi strahovi pokazali za resnične, potem je bila odročnost ključnega pomena. Nedaleč od mesta, tako se je morilec izognil tveganju, da bi kogarkoli srečal ali bil predolgo proč, bil pa je dovolj tih, da ni nikogar opozoril nase. Večina ljudi se je temu območju izogibala zaradi popotnikov, kar je pomenilo, da so lahko tukaj počeli karkoli, ne da bi jih kdo videl.

	Porter je izstopil iz avta in se približal prizorišču. Na poti se je gnetlo policijskih avtomobilov, rumeni trak je označeval, da je vstop na prizorišče prepovedan. Bliže Bramptonu je še en policijski avtomobil blokiral cesto, da bi odgnal radovedneže, ampak popotniki se niso hoteli umakniti. Policija bi lahko vztrajala, Porter pa je menil, da se ni smiselno prerekati, ker si je želel, da bi sodelovali, prav tako pa so vse forenzične dokaze, ki bi jih lahko našli v njihovem taboru, že davno uničili.

	Popotniki so sedeli na stopnicah pred prikolicami, ženske so nosile legice in dolge puloverje, moški so imeli dredlokse in v brado spletene kroglice.

	Porter je odšel k njim, otroci so se zatekli v eno izmed prikolic. Ko se je približal, je najbližji moški vstal.

	»Ne menite se zanje,« je rekel, čeprav je zvenel rahlo sovražno, »preden smo se ustalili tukaj, so nam možje v uniformah razbili okna in nas pretepali, mi pa smo jim pripovedovali zgodbice.«

	Porter je dvignil roko. »Tega tukaj ne boste doživeli. Ne sodite vseh po dejanjih nekaterih.«

	Možakar se je za nekaj sekund zamislil. »Prav imate,« je rekel precej prijazneje, »to mesto je dobro do nas.« Iztegnil je roko. »Astral sem.«

	Porter je dvomil, da mu je resnično tako ime, a mu je kljub temu segel v roko. Trudil se je, da ne bi mislil na umazanijo in na bogve kaj še vse na Astralovi roki. »Kaj veste?«

	»Pred kakšnim tednom smo slišali avto. To sicer ni nič nenavadnega, a ponavadi se odpeljejo naprej. Nekateri pridejo sem in nas zmerjajo, upočasnijo in vpijejo, kdaj pa kdaj kaj vržejo, a nikoli se ne ustavijo. Malo naprej je odcep, ki vodi nazaj do glavne ceste. Tisti, ki gredo naravnost mimo nas in nas ne nadlegujejo, so namenjeni globoko v gozd, kjer je resnično te-mno. Tam ni ničesar in tja zahajajo tisti, ki, saj veste, si privoščijo zabavo v avtomobilih.«

	»Se to pogosto dogaja?«

	»Včasih, ob koncu tedna. Če oni ne motijo nas, mi ne motimo njih. Svobodno življenje, to se gremo.«

	»Prodajalki ste povedali za avto, ki je izstopal. Po čem?«

	»Nekdo je izstopil. Ponavadi ostanejo notri, avto pa se ziblje, če me razumete. Ta tip je bil drugačen, a v tistem trenutku se to ni zdelo pomembno, ne dovolj, da bi koga obvestili, vendar pa mi ni dalo miru. Ta oseba je bila sama. Zato je bilo drugače.«

	»Moški?«

	»Definitivno. Počel je nekaj sumljivega, a pomislili smo, le kaj imamo mi s tem? Ljudje nas pustijo pri miru in mi pustimo pri miru njih, ampak potem, ko smo našli …« Utihnil je in se pomiril, na dolgo je izdihnil. »Gradili smo novo latrino. Vsake toliko naredimo novo. Izkopljemo luknjo, jo uporabljamo, potem izkopljemo novo, da se vse povrne v naravo. Prestavili smo se na tisti travnik in ko smo hoteli začeti kopati, smo opazili, da je tam nekdo že kopal. Spomnil sem se na moškega, ki sem vam ga omenil, bili smo radovedni, zato smo kopali naprej.« Spet se je ustavil, v oči so mu stopile solze, glas se mu je lomil. »Najprej smo zagledali nogo. Majhno. Otroško. Nehali smo kopati, jaz pa sem odjezdil v mesto.«

	Porter je možakarju na ramo položil roko. »Hvala vam.«

	Moški je debelo pogoltnil in pogledal v tla. Z zveriženo staro vejo, ki jo je uporabljal kot palico, je po blatu risal majhne kroge. »Je deklica? Tista pogrešana? Po radiu smo slišali.«

	Porter je pogledal proti forenzičnemu šotoru. »Ne vem. Upam, da ni, ker jo želim najti živo, ampak če ni ona …« Zmajal je z glavo. »Ne vem, ali je to boljše ali slabše, še vedno gre za mrtvega otroka.«

	»Ganilo vas je, tole, sliši se vam v glasu.«

	»Za otroke gre, Astral. V Bramptonu bi morali biti varni, pa niso več.«

	Nekaj časa sta oba opazovala forenzike. Porter, gladko obrit, v mornariško modri obleki in beli srajci, Astral ob njem ves skuštran in v zbledelih capah.

	Porter se je obrnil k njemu. »Kakšen avto je bil?«

	Astral je brado naslonil na palico, zamislil se je. »Spomnim se, da je bil sijoče bel. Na modele se ne spoznam, a zgledal je nov.«

	»Kaj pa velikost? Majhen, velik? Karavan? Džip?«

	»Srednje velik, a ne karavan, avto z normalnim prtljažnikom. Znak na zadnjem delu je bil ovalen in moder.«

	»Ford?«

	Astral je pomislil. »Ja, ford.«

	Porter je pogledal vrsto policijskih avtomobilov, nekateri so bili neoznačeni, in se odpravil. »Pridite z mano.«

	Astralovi koraki so bili težki, nosil je velike škornje z debelim podplatom. Nekje na polovici se je Porter ustavil.

	»Je bil takšen, le da je bil bel?«

	Astral je nekaj sekund gledal avto. »Ja, točno takšen, stari. Znak je enak in tudi oblike je bil takšne. Ves moderen in zaobljen.«

	Porter si je v mislih naredil zaznamek, bel Ford Mondeo.

	»In kje je stal?«

	Astral je pokazal s prstom. »Vidite tisto odprtino med drevesi? Tam.«

	»Kdaj?«

	»Ur nimamo, vodijo nas sonce in zvezde. Se pa spomnim, da so bili otroci že v postelji in da je bila noč jasna. Zunaj sem kadil in pil, ko se je pripeljal.«

	Porter se je nasmehnil.

	»Hvala vam.«

	Odpravil se je k policijskemu traku, ko ga je Astral zgrabil za rokav. »Če je ona, mala deklica, povejte njenim staršem, da mi je žal.«

	»Žal? Zakaj?«

	»Lahko bi ga ustavil. Morda je bila še živa. Četudi je bila že mrtva, bi se njune muke končale.«

	»Ni jih še konec, le drugačne so.«

	Astral je prikimal.

	»Ja, razumem. Hvala, stari.«

	Astral se je vrnil k svoji družini, eden od policistov pa je prišel k Porterju. Porter mu je v očeh prebral, kaj mu bo povedal. »Daj, kar povej.«

	»Majhna deklica je, gospod, približno prave starosti.«

	»Je oblečena?«

	»V roza Spice Girls majico.«

	Porter je zaprl oči in na dolgo izdihnil.

	Bila je ona. Ruby.



	16

	Sedanjost

	Jayne je sedela s prekrižanimi rokami in strmela predse, trudila se je ne razmišljati o tem, kje je. V zaporu Langford, kjer je priprt Nick Connor.

	Preplavili so jo spomini na čas, ko je bila tudi sama v priporu, čeprav o tem ni hotela razmišljati.

	Najhuje ji je bilo, ko je prvič stopila pred sodnika. Na policijski postaji je šlo za postopek, za vprašanja in odgovore, v celici je spala in jedla, ampak vedela je, da se bo to končalo, da se bo postopek nadaljeval in da jo bodo premestili. Z vstopom na sodišče je vse postalo dokončno.

	In bila je povsem nemočna.

	Po podzemnem hodniku so jo pripeljali do zastekljenega prostora pod močnimi lučmi v sodni dvorani, kot bi bila žuželka v steklenem kozarcu. Jimmyjeva družina jo je čakala, jezno jo je gledala z galerije za javnost. Tam sta bila tudi njena starša, sedela sta nekoliko dlje, a strah in šok sta delila z njo. Tako zelo je trepetala, da je komajda izustila svoje ime. Zrla je naprej, osredotočena je bila na Dana, sedel je pred njo. Obrnil se je in se ji nasmehnil, bil je edini v prostoru, ki ji je pokazal vsaj malce naklonjenosti.

	Od tam so jo v varovanem kombiju odpeljali v zapor. Prvo noč sploh ni dojela, kje je, ni mogla razumeti, kako je končala tukaj. Le nekaj dni nazaj je bilo vse normalno, zdaj pa je bila v zaporu.

	Ko se je enkrat navadila rutine, je postalo znosno, ampak nenehno jo je skrbelo, da bodo ti štirje meseci, ki jih je preživela za rešetkami, postali nova normalnost. Sozapornice so bile prijazne z njo, nobene ni preveč motilo, da je ubila nasilnega fanta, ampak Jayne se je bala, da bo zapor postal njen dom, kjer bodo enolično minevala leta. Oprostitev ji je vrnila življenje in šele pred kratkim je začel občutek krivde bledeti.

	Glasen odmev vrat jo je spomnil na vse, način, kako je odmeval zvok. To si je najbolj zapomnila – odmeve. Ženske, ki so jokale, se smejale, vpile, se prepirale. Zapor ni nikoli tih.

	Podnevi se je zamotila z glasbo, ki je odmevala iz celic, vse so tekmovale med seboj. Ob večerih je poslušala pogovore in vzklike, karkoli, kar ji je razbilo dolgčas, prav vsi zvoki pa so odmevali.

	Prvo noč na prostosti jo je najbolj morila tišina. Doma je bila deležna objemov in lepo se je bilo spet znajti v svoji stari sobi, kot bi bila v časovni kapsuli nedolžnosti, a prišel je trenutek, ko je ostala sama in jo je obdajala samo tišina. Tako osamljena kot tisto noč ni bila še nikoli.

	Globoko je vdihnila, da bi te misli pregnala. Tako se je spopadala s tem. Vse je zložila v miselne škatle in zaprla pokrove.

	Jayne se je naslonila nazaj in vzravnala ramena. Njena preteklost je bila del nje, a samo od nje je bilo tudi odvisno, ali bo zaradi minulih dogodkov močnejša.

	»Vem, o čem razmišljaš,« je rekel Dan. »Vse to te je vrnilo v tisti čas.«

	Kratko se je zasmejala. »Je tako očitno?«

	»Tiha si, to pa ti ni podobno.«

	Prostor je bil velik, mize in stoli enakomerno razporejeni, na obeh koncih pazniki, v vsakem kotu kamera. Čeprav je šlo za obisk odvetnika, so bili varnostniki nepopustljivi. Odvetnike so že zalotili, ko so zapornikom tihotapili telefone, zato so bili pazniki še previdnejši.

	»Kako je šlo na sodišču?« je vprašala. »Da se malo zamotim.«

	»Primer golega vrtnarja? Niso ga obsodili. Ekscentrik je, moral bi razmisliti o svojih vrtnih navadah. Pozer? Ne.«

	»Je pokazal glavni rekvizit?«

	»K sreči ne.«

	Zasmejala se je. Sodišče je bilo pogosto prizorišče absurdnega in Danove vojne zgodbice je rada poslušala.

	V prostoru je zavelo mrmranje, pazniki so pripeljali skupinico zapornikov in pazili, da so sedli za svoje mize.

	Nick je zagledal Dana in se odmajal proti njemu, na sivi majici je imel rdeč našitek s številko. Sedel je nasproti in na mizo položil roke. Držal se je kot izkušen prevarant, arogantno, in pazil, da je imel roke ves čas na očeh.

	Jayne ni vedela, kaj lahko pričakuje. Morda tisti vdrti junkie pogled, bledikavo kožo, kapljice potu na čelu, široko razprte švigajoče oči. Če je bil kdaj tak, mu je zapor dobro del. Videti je bil zdrav, lica je imel polna, telo krepko, kot bi v zaporu redno dvigoval uteži.

	Jayne ni bila prepričana, da mu bo to pomagalo. Porotniki bi razumeli obupanega odvisnika, ki je pobegnil s telefonom in denarnico, četudi je bilo blizu truplo. Ampak še veliko lažje si bodo predstavljali, da je mišičast sto osemdeset centimetrov visok moški umoril Marka Robertsa, ker je bil fizično dovolj močan.

	Nick je nagnil glavo in posmehljivo prhnil. »Všeč mi je tvoja nova sodelavka, gospod Grant, ampak drugič jo prosi, naj nosi kaj, kar pokaže več.«

	Dan je že hotel nekaj reči, a je Jayne dvignila roko. »Več?«

	»Saj veš, več kože. Včasih je tu notri precej napeto, človek pa se mora malo sprostiti. Druge odvetniške firme to počnejo.«

	»Počnejo kaj?«

	Pomahnil je proti ostalim mizam k mladim pravnicam, ki so čakale na svoje stranke, povečini mlade in oblečene lepo, premišljeno.

	»Zaposlijo lepe mlade odvetnice, kakršna si ti, in poskrbijo za vsakotedenski obisk. Kratka krila, oprijete bluze. To jih osrečuje. S tem obdržijo stranke.«

	Jayne je globoko vdihnila. »Tukaj nisem zato, da boš ti lažje drkal. Dan ima novice o tvojem primeru. Te zanimajo ali ne? Ali te zanima samo to, kar lahko spustiš v robček?«

	Dan se je nagnil naprej. »Prišla sva zaradi tvojega primera. Bodi spoštljiv. Jayne ti želi pomagati.«

	Nick je zožil pogled in stisnil čeljusti. »In kako mi bo pomagala?«

	»Žrtvina mati ti želi pomagati. Misli, da si zgolj pajac in da te bodo izkoristili, da prikrijejo resnico.«

	»Pajac?«

	Zdaj je Jayne posmehljivo prhnila. »Dam ti nasvet. Drugič si ga ne meči na žensko, ki ima več soli v glavi kot ti. Koristilo ti bo. Pajac je bedak, ki sprejema udarce.«

	»In kaj je hotela ta ženska?« je kujavo vprašal.

	»Misli, da ga nisi umoril ti, zato želi ujeti pravega morilca.«

	»Pošteno. Ji je ime Barbara?«

	»Jo poznaš?«

	»Pred dvema tednoma me je obiskala. Najprej mi je pisala, da bi me rada videla. Ja, zakaj pa ne, sem pomislil. Tukaj mi ne more narediti ničesar. Ko je prišla, je nerazumno govorila, blebetala je, želela je izvedeti več. Kaj bi ji lahko rekel? Njenega sina sem našel mrtvega in sunil sem mu denarnico. Mislil sem, da me sovraži, ona pa je ves čas ponavljala, da hoče biti prepričana.«

	»Karkoli že si misli o tebi, pravega morilca sovraži še bolj. Povej nama o prenosniku.«

	»Kakšnem prenosniku?«

	»O prenosniku, ki si ga vzel.«

	»Nobenega prenosnika nisem vzel. Ni ga bilo. Če bi ga videl, bi ga vzel, vendar ga ni bilo.«

	»Si prepričan?«

	»Povedal sem ti, kaj sem naredil. Le kaj bi pridobil, če bi ti lagal o prenosniku?«

	»OK, prav imaš. Nick, tole bova raziskala. Tvoja obramba ostaja nespremenjena, in sicer da si tat, nič drugega. Ampak obstaja še en vidik in morda se bodo stvari zakomplicirale.«

	Namrščil se je.

	»O čem govoriš?«

	»Na obali obstaja star primer. Mark Roberts se je zanimal o njem in to ga je pripeljalo v Highford, iz kraja Brampton. Si že slišal zanj?«

	»Ne. Za kateri primer se je zanimal?«

	»Ne veva. Mislim pa, da tega ne smemo zanemariti. Želiš, da tole raziščeva?«

	Pogledal je Jayne. »Kaj ti misliš?«

	»Neumno bi bilo, če ne bi.«

	Zamislil se je, potem pa prikimal. »Če sta oba za, sem tudi jaz.«

	»Dobro,« je rekel Dan. »Obveščala te bova.«

	»Kaj, a to je vse?«

	»Kaj pa pričakuješ?«

	»Ne vem. Družbo.«

	»Tvoj primer morava rešiti. Ko boš po oprostitvi pripravil zabavo, lahko nekaj spijemo.«

	Ko sta vstala, da bi odšla, je Jayne rekel: »Naslednjič pa malce več, veš.«

	»Kože?«

	»Ja.«

	»Niti pod razno. Se vidimo.« Enemu od paznikov je pomignila, da je sestanka konec.

	Ven ju je pospremil paznik, ki ga pogovor ni zanimal.

	Vrnili so jima osebne stvari in ko sta bila spet na ulici, je Dan vprašal: »Si za izlet na obalo?«

	»Greva oba?«

	Zasmejal se je.

	»Rade volje, ampak ne, samo ti. Preveri, kaj lahko izveš.«

	»Zakaj pa ne? Konec koncev, kaj hudega pa se lahko zgodi?«

	Dan ni odgovoril.

	*

	Ko se je Dan vrnil v pisarno, ga je tam čakala Barbara. Torbico je držala na kolenih in strmela predse. Ko je vstopil, je Dan v ozračju občutil napetost. Margaret se je med vstavljanjem pisem v ovojnice držala čemerno, vladala je mučna tišina.

	Barbara je vstala.

	»Je kaj novega?«

	»V zaporu sem obiskal Nicka.«

	»In?«

	»Niste omenili, da ste bili pri njem.«

	»Morala sem se prepričati, gospod Grant. Morala sem ga slišati, prebrati resnico v njegovih očeh, ne glede na to, kaj sem si mislila. To mi je dalo moč, da sem prišla k vam, da počnem to.«

	»In?«

	»Pomilovanja vreden moški je, ni mi všeč. Ampak da bi bil morilec? Nemogoče. Torej, kaj mi lahko poveste?«

	»Ne veliko,« je rekel Dan.

	»Ne razumem vas.«

	»Nick Connor je moja stranka, vse, kar mi pove, je zaupno.« Barbara je stisnila ustnice, v lica ji je šinila kri. »Cenim vse, kar ste storili,« je dodal, »ampak v nobenem trenutku ne smem pozabiti, da delam za Nicka in samo zanj. Isto si želiva, ampak to vam še ne daje pravice, da bi vedeli vse, kar vem jaz.«

	Dan je utihnil, Barbara se je togo vzravnala. Opomnil se je, da Barbara žaluje, on pa samo opravlja svoj poklic.

	»Resno sva vas vzela,« je rekel, precej nežneje. »Jayne bo danes odšla v Brampton, da bi izvedela več o tem, karkoli že je odkril Mark.«

	Še preden je lahko povedal kaj več, se je pred pisarno pripeljala Jayne.

	»Oprostite,« je rekel Dan in odšel ven.

	Jayne je spustila okno in se nasmehnila. »Si prepričan, da ne bi šel z mano? Za dva dni proč na morski zrak? Enako bo kot v Highfordu, le veter bo ostrejši.«

	»Tukaj me čaka delo. Zločini ne poznajo oddiha in nikogar ni, ki bi me zamenjal, če se bom jaz zabaval na plaži.«

	»V življenju ni samo posel, Dan. Del tebe si želi zabave.«

	»Saj se bom zabaval. Zabava zame pomeni spravljanje ljudi iz zapora in prerekanje na policijski postaji.«

	Zmajala je z glavo in zavzdihnila.

	»Točno to sem mislila.«

	»Pojdi,« je rekel, »jaz pa bom ostal tukaj.«

	»Z Barbaro?« Privzdignila je obrv in pogledala proti oknu pisarne. Barbara je gledala skozenj. »Previden bodi.«

	»Glede česa?«

	»Se ti to ne zdi preveliko naključje? Sojenje Nicku se prične naslednji teden, Barbara pa se je prikazala z drobci informacij in te sili, da vse spustiš iz rok in pomagaš njej. Jaz v Nicku ne vidim istega kot ti. Nobenega ogorčenja, ker je bil po krivem obtožen, zgolj užaljenost, ker so ga zalotili, ko je počel nekaj slabega. Podobna sva lačnemu psu, ki sledi drobtinicam piškota, ampak včasih ga čaka past.«

	»Ne morem ignorirati nečesa, kar se lahko izkaže za pomembno, in tudi za Nicka moram poskrbeti. Njemu podobni živijo napačno življenje. Pri njem ni to nič novega. Moja glavna skrb je njegova nedolžnost. Že prej sem na prostost spravil krive ljudi in to bom počel še naprej. Gre le za to, da bo Nick Connor deležen pravičnega sojenja.«

	»OK, razumem, gospod Odvetnik.«

	»Ne pomagam Barbari. Pomagam Nicku Connorju. Če mu nove informacije ne bodo koristile, jih ne bom uporabil.«

	»In če se bo primer obrnil v drugo smer? Kako veš, da ne bova odkrila nečesa, kar bo potrdilo, da je kriv?«

	»Kdo pravi, da vem? Vendar pa mi tega ni treba povedati nikomur drugemu. Obveščaj me. Barbara bo izvedela le tisto, kar bom hotel, da ve, nič več.«

	»Pa to ve?«

	»Je važno? Ni moja stranka. Zdaj pa pojdi. Se slišiva kasneje.«

	»Če mi bo uspelo priti do tja,« je rekla, udarila po volanu in se zasmejala, preden mu je pomahala in se odpeljala.

	Gledal je za njo, potem pa se je vrnil v pisarno. Barbara je stala, roke je imela prekrižane.

	»Mislite, da bo kaj izvedela?« je vprašala. »Strašno mlada je.«

	»Jayne se bo znašla. Če ji ne bi zaupal, ji te naloge ne bi poveril.«

	Barbara se je ledeno nasmehnila. »Seveda. Konec koncev gre za primer Nicka Connorja, ne zame. Zanj se boste potrudili.« Zožila je pogled. »Okna niso tako debela, kot morda mislite.«

	»Isto si želiva,« je rekel Dan, »le razloge imava različne.«

	»Ne imejte me za tepko, vsaj toliko bodite prijazni,« je še rekla in odšla iz pisarne.

	Margaret je nejevoljno zmajala z glavo.

	»Čeprav je žalujoča mati, bi se gospa lahko malce naučila manir.«

	Dan ni odgovoril. Namesto tega je poslušal odločne Barbarine korake, potem se je obrnil in odšel v svojo pisarno.



	17

	1997

	Porter je vstopil na policijsko postajo in silovito zaloputnil vrata, odkorakal je čez glavno vežo do vrat na drugi strani.

	Bil je v Rubyjinem domu, obvestil je njena starša. Spremljala ga je mlajša policistka Louise, da bi ublažila vtis utrjenega starega policista.

	Louise ga je komaj dohitevala. »Je vse v redu, gospod? Zelo tihi ste.«

	»Le svojo človeško plat kažem.«

	»Glede male Ruby? Vem, da je grozno, ampak mislila sem, da ste tega vajeni.«

	»Ko bo napočil dan, ko mi kaj takšnega ne bo prišlo do živega, bom vedel, da sem predolgo policist. Minilo bo.«

	To je bila zgolj krinka. V preteklih letih je videl veliko smrti, a večinoma ponesrečenih in iz malomarnosti, tu in tam kakšen samomor. Avtomobilske nesreče. Ljudi, ki so padli s pečine. Starejših, ko se je na drugi strani vrat začela kopičiti pošta. Umori so bili v Bramptonu redkost. Mestece ni bilo takšno. Življenje je bilo trdo, na svoj način nasilno, a to so bili zgolj sobotni gostilniški izgredi. V Bramptonu so se na ulicah ljudje vedno počutili varne, vrat jim ni bilo treba zaklepati.

	Tudi otroci so se lahko na vsakoletnih sejmih varno igrali.

	Večina smrti, ki jih je videl, je bila neprijetna. Sivkasti mo-žgani, ki so mezeli iz počene lobanje, kadar je koga po trku v drevo vrglo skozi vetrobransko steklo. Vonj po smrti ga je silil na bruhanje, spominjal je na zmes straniščnega smradu in vonja po gnijočem mesu, a občutek je po nekaj dneh izzvenel. Ko so truplo premaknili, mišice niso več delovale, iz vseh odprtin je silila vsebina črevesja. Minil ga je ves tek.

	Tokrat je bilo drugače, ker so bili občutki globlji od zgolj obračanja želodca. S kolegi policisti so se velikokrat šalili na račun mlajših in neizkušenih policistov, ki so bruhali na pločniku. Mrtev otrok je bil popolnoma drugačno zlo. Zadel je v živo in vsakič mu je odvzel delček biti, ki se ni nikoli povrnila.

	Ljudje so dajali zlajnane pripombe, svoje otroke so še nekoliko bolj stiskali k sebi, kot da bi bila bridkost omejena zgolj na starše.

	Ni ti treba imeti otrok, da občutiš žalost, ko izgine vse upanje, ko ugasne življenje, ki sploh še ni živelo; vsi pa so računali nanj, da bo ujel morilca in poskrbel, da se to nikoli več ne bo zgodilo.

	Williamova smrt je bila hud udarec. Njegovo truplo je bilo izmaličeno in zveriženo, izvlekli so ga izza betonskega zaklonišča, končal je na kovinski mizi mrtvašnice v kleti stare bolnišnice. Govorilo se je o novi, sodobni mrtvašnici na obrobju mesteca, a do takrat so še vedno uporabljali staro, z visokimi stropi in pozvanjajočimi radiatorji, dolgimi hodniki, pobarvanimi v rumeno, po katerih so odmevali vzkliki in kriki in cviljenje koleščkov na vozičkih.

	Rubyjino truplo je bilo grozovitejše, ker je že izgubila nekaj človeškosti. Tkivo je začelo razpadati, zakopana je bila devet dni, kožo je imela zelenkasto in zabuhlo. Ni bila več popolna majhna deklica, o kateri so sanjali njeni starši, da jo bodo našli. Njeno truplo je razžiralo samo sebe, bakterije, ki jih ni nič zaustavilo, so požirale celico za celico, organ za organom, za seboj so puščale le tekočino in pline.

	Prst je ta proces upočasnila, a ne dovolj. Grob je bil preplitev, zemlja prerahla. Do tkiva je prišel zrak, tudi voda.

	Obisk staršev je bil nepredstavljivo mučen, kar je Porter tudi pričakoval. Njegovi težki, počasni koraki so staršema povedali vse, še preden je potrkal na vrata. Ko je Rubyjina mati, Angela, odprla vrata, je Louise nagnila glavo in se ji užaloščeno nasmehnila, čutila je Angelino bolečino, ko se je oklenila vrat in prebledela.

	Louise je izgovorila le dve besedi, ki sta uničili še zadnje sledi upanja. »Lahko vstopiva?«

	Angela je zavila z očmi in padla na kolena, Louise je pohitela k njej in jo ujela.

	Porter je divje hodil naprej po avli. Svojo službo je imel rad. Svojo službo je sovražil.

	Zaenkrat jim je uspelo čuvati skrivnost, nobena radijska postaja ni hotela tvegati z objavo česarkoli, ampak kako dolgo bo tako, ni vedel. Lokalne novinarje je lahko prestrašil, nacionalni se za nekega malomeščanskega policista ne bodo menili.

	Ko sta stopila skozi varovan vhod in odšla proti pisarnam, so se vsi ozirali za njima. Dvanajst policistov. Štirje so bili detektivi, dva sta se jim pridružila iz večjega mesta naprej ob obali, ostali so bili zgolj uniformirani uradniki, ki so zapisovali izjave in pripravljali poročila.

	Ko je Porter samo molče zmajal z glavo, so razumeli vsi in spet so se lotili gore papirologije, presrečni, da ni bilo treba njim obvestiti družine.

	Odšel je k svoji mizi, polni lističev s sporočili ljudi, ki so ga klicali, ko ga ni bilo. Med njimi je bil tudi policijski predstavnik za javnost. Vedel je, kaj želi. Zanima ga, kdaj bodo lahko objavili novico in ali je pripravljen na tiskovno konferenco.

	Tam je bil še nekdo, ki je izstopal. Stal je ob radiatorju, pod roko je držal čelado, kot bi bil na paradi. Mlad, zgodnja dvajseta, brez dlačic, lica pordela.

	Medtem ko je Porter pregledoval sporočila, je pristopil k njemu in vprašal: »Gospod, se lahko pogovoriva?«

	Porter ga je pogledal. »Seveda.«

	Mlad policist se je ozrl po prostoru, kot bi se bal glasno priznati, kaj ga muči. Vsi so se pretvarjali, da berejo dokumente, a Porter je vedel, da samo čakajo, ali se bo mladi kolega osmešil.

	Porter ni bil pri volji za takšne podvige. Potreboval je informacije in če jih je mladi policist imel, si jih je želel bolj kot pa malce skupinske zabave.

	»Za menoj,« je rekel, Louise pa: »Ti tudi.«

	Odšli so po ozkem hodniku skozi zastekljena vrata v sobico, ki jo je Porter uporabljal kot svojo pisarno, čeprav je več časa preživel v osrednjem prostoru, ker je hotel biti na tekočem z dogajanjem in ni samo čakal na filtrirane informacije.

	Ko so bili v pisarni, je mladi policist rekel: »Slišal sem, da ste Ruby našli ob stari cesti.«

	Porter je zožil pogled. Stara cesta je bilo lokalno ime za podeželsko cesto, kjer so našli Rubyjino truplo. »Nadaljuj.«

	Policist je pogoltnil. »Tisto noč, ko so pogrešili Ruby, sem na stari cesti nekoga ustavil.«

	V Porterju je naraščala jeza. »Govori.«

	»Naročili ste nam, naj bomo pozorni na sumljiva vozila in da naj ustavimo tiste na poti iz mesta. Namestil sem se blizu stare ceste, pomislil sem, da če bo nekdo hotel oditi, bo raje izbral staro cesto kot pa katero od glavnih. Videl sem ga. Tam še nisem bil dolgo, morda deset minut, ko sem ga ustavil. Vozil je prehitro. Zato mi je padel v oči.«

	»Kako hitro?«

	»Natančno vam ne znam povedati, a soj njegovih žarometov je poskakoval. Prižgal sem modre luči, on pa je ustavil.«

	»Kaj je povedal?«

	»Opravičil se je, rekel je, da je cesta prazna in da uživa v nočni vožnji. Pogledal sem v njegov avtomobil, a videl nisem ničesar. Bil je sam in spustil sem ga naprej, ko pa sem slišal, kje ste našli truplo, sem se spomnil. Prešinilo me je, da je bil takrat pravzaprav nervozen, plašen, poslušal me je le napol, a zato ga nisem mogel prijeti.«

	Porter je stopil bliže k njemu. »In zakaj tole izvem šele zdaj?«

	»Nadzorovali smo ljudi, ki so zapuščali mesto. On se je vračal.«

	Policist je strmel predse, izmikal se je pogledu na Porterjev zaripli obraz.

	»Se spomniš avta?«

	»Bel Mondeo.«

	Porter je brcnil najbližjo mizo, da se je mladi policist zdrznil. »To je on! Domačin je. Odpeljal jo je, potem pa se je vrnil. Potrebujem vse podatke. Opis. Podrobnosti o avtu. Se spomniš, kakšen je bil?«

	»Ne samo to, gospod. Zapisal sem ga, preveril sem. Dva dni kasneje je prinesel zavarovalno polico in dovoljenje.« Porterju je podal listič, ki ga je držal v roki. »Ime mu je Rodney Walker.«

	Porter je vzel listič, ga prebral, potem se je nasmehnil. Obrnil se je k Louise.

	»Pridi,« je rekel in se odpravil k vratom, »za začetek bo dovolj.«

	18

	Sedanjost

	Dan je zaklenil pisarno. Margaret je šla že davno domov, vse je bilo tiho. Še vedno se mu je zdelo čudno, da je sam svoj šef. Še več, bil je šef tudi drugim, oseba, ki je določala višino plače in dopust in se odločala, ali bodo imeli božično zabavo ali ne.

	Glede stroškov ga je skrbelo že prej, a le zato, ker je imel cilj. Trikratnik svoje plače, takšna je bila norma, da je lahko plačal tajnico, svojo plačo in tekoče stroške, še nekaj malega za Pata Molloya. Zdaj je imel občutek, da lovi vsak cent, ki ga lahko, da bi se v svoji službi počutil drugače.

	V mislih se je vrnil v dopoldan, ko je bila njegova stranka oproščena – sodniki so razsodili, da 'golo obrezovanje' grmov ni protizakonito, ob pogoju, da v rokah držiš škarje in ne kažeš, da silno uživaš. Njegova stranka je bila navdušena in se je že veselila prihajajočih toplih dni.

	Dan je možaku svetoval, naj bo v bodoče previdnejši, a ni bil prepričan, da ga sliši. Veselo je krilil z rokami. Danu je obljubil darilo – vprašal ga je, ali ima raje vino ali viski. Dan je izkoristil trenutek in predlagal, naj hitro poravna preostali znesek računa, v kar je takoj privolil, potem pa se je odpravil v bližnji pub.

	To je težava pri tovrstnih primerih, je pomislil Dan, ko je gledal za njim. Okusil je slast zmage, a živel je na isti ulici kot ljudje, ki so na sodišču pričali proti njemu. Ne bodo pozabili, prav tako mu ne bodo odpustili. Trenutno bo mir, a le za kratek čas, nedvomno ga bo skvarilo opito veseljačenje Danove ekstatične stranke.

	In potem bo Dan spet dobil delo. Zakrivanje oči bi bilo nesmiselno. Dan se je zavedal, da mora plačevati račune, zasuke na slabše v življenju drugih je potreboval.

	Ampak ravno zato je opravljal ta poklic. Zaradi drame, navdušenja, majhnih orkanov. Tole, administracija in stres, ni nikoli bilo del njegove službe.

	Na dolgo je izdihnil in pogledal v nebo, prestavljal si je hladen užitek kozarca vina. Morda kar steklenice. Ko se je zima prevesila v pomlad, so večeri postali daljši, ampak dnevi so izgubljali sijaj. Zahodno obzorje se je obarvalo temno modro, vzhodni del mesta je rdečkasto žarel in obljubljal, da bo jutri sončen dan.

	Dan se je obrnil in se peš odpravil domov. Vse pogosteje je avto puščal doma, med kratkim sprehodom se je vsaj malo sprostil. Minil je še en dan, v razpadajoči sodni dvorani se je odvila še ena majhna drama, medtem ko je Jayne na drugi strani dežele raziskovala drugo. Trgovine so bile zaprte, delali so le taksisti.

	Hodil je naprej in gledal v tla, v roki je nosil kovček.

	Nekdo je skočil predenj.

	Dan je osuplo zajel sapo in stopil korak nazaj.

	Moški je bil nizke rasti, mlad in gibčen, nosil je preširoke hlače in črno jakno, obraz mu je zakrivala bandana, na glavi je nosil bejzbolsko čepico. Mnoge Danove mlajše stranke so bile tako oblečene, a to ni bil klic na pomoč. Bila je grožnja.

	Moški je iz žepa jakne potegnil nož. Rezilo je bilo majhno, v bledikavi svetlobi se je lesketalo. Zamahnil je proti Danu.

	Dan je na licu začutil kri. V mislih je mrzlično preletel vse scenarije, ki jih je obdelal, če bi ga kdaj kdo napadel z nožem. Plani nadenj. Udari ga. Zoperstavi se. Bodi samozavesten.

	Zdaj ko je bil soočen z resnično grožnjo, z lesketajočim se nožem pred nosom, se mu ni zdel smiseln noben načrt. Od strahu je bil paraliziran, ni vedel, ali so mu štete zadnje sekunde.

	Dan je dvignil roke. »Kaj se dogaja?« Usta je imel suha. »Rabiš denar? Samo denarnico vzamem. Pomiri se.«

	»Ne gre za denar.« Dvignil je nož. »Pač pa za Nicka Connorja.«

	Dan je bil zmeden. Roke je spustil. »Prosim?«

	Moški je stopil bliže.

	»Sporočilo imam zate, dobro mi prisluhni. Prenehaj s svojim početjem. Drži se tega, kar ti je povedal Nick. Ne spuščaj se v lov.«

	Dan je zbral ves pogum. »In če se bom?«

	Moški je stopil k Danu, nož mu je pritisnil ob lice.

	Dan je otrpnil. Rezilo je bilo toplo, moški ga je nosil v žepu, in ostro.

	»Uporabi domišljijo,« je odvrnil moški. »Enako velja za tvojo čedno pomočnico.«

	Še preden se je Dan odzval, se je moški obrnil in stekel proč. Sporočilo je predal.

	Dan je debelo pogoltnil in zaprl oči. Sklonil se je in hlastal za zrakom. Iztegnil je roko. Tresla se mu je.

	19

	1997

	Hiša Rodneyja Walkerja je bila običajna, stala je v predmestju. Dvojček iz rdeče opeke in z asfaltnim dovozom do betonske garaže, okrašene s kamenčki. Porter se je zavedal, da ga to ne sme preslepiti. V karieri policista se je naučil eno: resnično zlo pride potiho.

	Vsi ljudje si domišljajo, da prepoznajo grožnjo, kot na primer v nepočesanem moškem, ki si nekaj momlja pred šolskimi vrati, ali v tistih, ki glasno govoričijo v barih. Vendar se motijo. Takim ljudem se lahko zlahka izognemo, ker kot svetilnik opozarjajo na nevarnost.

	Resnična grožnja leži v ljudeh, kakršen je Rodney Walker, ki se skrivajo za umirjeno vzornostjo in uživajo v anonimnosti. Ostanejo neopaženi, a v svoji glavi so večno za sovražnikovo črto, v vsakem trenutku so pripravljeni na napad.

	Pred hišo je stal beli Mondeo, ves sijoč, kot bi pravkar prišel iz avtopralnice. Mladi policist je danes morda menil, da počne, kar je prav, ampak to bi moral storiti pred enim tednom, ko so forenzične sledi še obstajale. Njegov ukaz je vzel preveč dobesedno. Policijski talent zahteva nekoliko več kreativnega razmišljanja.

	Ampak to še ni pomenilo, da ne bodo našli nobenih dokazov, ljudje namreč puščajo sledi. Morda je Walker posesal prtlja-žnik, pa se je znebil tudi vrečke iz sesalca? In kam jo je odvrgel? V smetnjak?

	Iskanje dekličinega lasu bo mučno, a umorjeni otrok je tega vreden.

	Louise ga je pogledala. »Kaj bova naredila? Ga bova aretirala?«

	Porter se je nasmehnil. Prešinilo ga je, da je padel pod vpliv dolge policijske kariere – njemu so se vsi zdeli krivi. »Najprej preveriva, kaj bo povedal. Takoj ko ga bova privedla, se bo začel odštevati čas pridržanja, ne vemo pa, koliko časa bomo potrebovali, da se dokopljemo do kakšnega dokaza. Ampak poglejva, kako se bo odzval pod pritiskom.«

	Ko sta se približala vratom, ju ni nihče opazoval. Od nekod sta slišala otroke, igrali so se in se smejali, ampak na ulici je vladal občutek mirne varnosti. Tukaj so živeli ljudje, ki so trdo delali in skrbeli za svoje vrtove.

	Močno sta potrkala.

	Vrata je odprl visok moški z redkimi temnimi lasmi, nosil je sprano jeans jakno in oprijeto sivo majico na V-izrez. Pogledoval je od Porterja do Louise. »Ja?« Zvenel je kljubovalno, glas mu je komaj opazno zatrepetal.

	Porter je v mislih obkljukal stolpec nekaj skriva.

	Predstavila sta se in Porter je vprašal, ali se lahko pogovorijo v hiši.

	Za hip se je zdelo, da bo moški ugovarjal, da bo izkoristil pravico, da ju zavrne, a kakršnokoli že bitko je bojeval v mislih, odločil se je, da sumov ne bo porajal.

	Stopil je na stran. »Vstopita.«

	V dnevno sobo se je prišlo skozi prva vrata na hodniku, prekritem s preprogo. Prostor je bil velik, imel je polkrožno vrtno okno in star kamin z majhnimi zelenimi ploščicami. Soba se je nadaljevala v jedilnico, skozi okno katere se je videlo zadnje dvorišče. Tam sta se igrala otroka, deček je tekal okrog starejše temnolase deklice, lase je imela kratko pristrižene. Fantek je dregal vanjo, ona pa je cvilila in se zvijala, vedno znova je stekel proč, kot bi jo vabil, naj ga lovi.

	Rodney je prav gotovo opazil, da ju Porter opazuje, ponudil mu je namreč stol, s hrbtom obrnjen proti oknu.

	»Ne, hvala, raje bom stal. Ne bova se dolgo zadržala.«

	Rodney je stisnil ustnice.

	»Prvega maja zvečer vas je na stari cesti ustavil policist.«

	Možakar je zožil pogled. »In?«

	»Kje ste bili?«

	»Moram odgovoriti?«

	»Ne, se bom pa začel spraševati, zakaj nočete odgovoriti.«

	»Z vašo nepotešeno radovednostjo lahko živim.«

	Porter je ubral bolj pomirjujočo pot. »Gospod Walker, pomagajte nama. Iščeva osebo, ki je ugrabila majhno deklico in jo v gozdu ob stari cesti zakopala v plitev grob.«

	Walker se je zdrznil. Zato ker je zadeva resnejša, kot je pričakoval? Ali zato, ker je izvedel, da so našli truplo?

	»Če niste vpleteni, bi vas radi izločili iz preiskave. Karkoli že ste počeli tam zgoraj, ni nobene potrebe, da bi izvedel še kdo. Gospa Walker ne bo nikoli izvedela.«

	Walker je pogledal otroka, ki sta se igrala zunaj. Porter je videl, kako tehta, se sprašuje, ali naj blefira ali preprosto ne sodeluje.

	»Nobene gospe Walker ni.«

	»Potem pa vas ni treba biti sram.«

	Porter je pogledal Louise, rahlo prikimal proti otrokoma in sedel.

	Louise je odšla ven.

	»Kam pa gre?«

	»Oh, obožuje otroke, vaša dva pa se zdita očarljiva.«

	»Nima pravice govoriti z njima.«

	»Kaj pa ji lahko povesta? Da ju pustite sama vsakič, ko zvečer odidete ven in se vozite po stari cesti?«

	Louise je prišla na zadnje dvorišče, otroka sta se umirila. Louise je počepnila in se začela z njima pogovarjati. Deček ji je nekaj odgovoril in pokazal proti garaži.

	Rodney jo je opazoval, vznemiril se je in razširil oči. »Želim, da odideta.«

	»Bova, če tako želite, ampak najprej se moram pogovoriti s kolegico. Skozi okno me ne bo slišala.«

	Iz žepa je potegnil telefon, majhno Nokio. Zmajeval je z glavo, medtem ko je brskal po stikih – tipke so bile premajhne za njegove debele prste – da je našel številko, ki jo je iskal.

	Louise je začela brskati po žepu, izvlekla je majhen črn telefon. »Prosim?« Porter je njen glas slišal mikrosekundo kasneje, kot je videl premikanje njenih ustnic.

	»Gospod Walker želi, da odideva, a vidim, da se zabavaš. Deček je pokazal proti garaži. Ti želi kaj pokazati? Nekaj, kar zadeva celotno skupnost?«

	Walker je skočil pokonci in s prstom pokazal na vrata. »Ven, takoj.«

	Porter je prestavil telefon. »Česa se bojite, gospod Walker?«

	»Prosil sem vas, da odidete.«

	»In mislite, da bo kdo to vedel? Sosedje so videli, da ste naju spustili v hišo in v moji izjavi bo pisalo, da ste nama razkazali hišo, kot se za gostitelja spodobi.« Telefon je prislonil nazaj k ušesu. »Gospod Walker pravi, da si lahko ogledaš garažo.«

	Porter je prekinil zvezo in sedel, posmehljivo se je nasmihal.

	Walker je stal kot paraliziran, zeval je in globoko dihal.

	Porter se ni premaknil, tudi spregovoril ni. Tišina vedno kar kliče, da bi jo nekdo zapolnil, kdor je kriv, si želi to storiti še bolj.

	Ampak Walker je molčal, bil pa je vidno napet, stiskal je pesti.

	Minilo je več kot deset minut. Ves ta čas je Walker jezno motril Porterja, potem se je pri stranskem oknu prikazala Louise. Dvignila je pisalo, z njega je nekaj viselo.

	Pas, rdeč plastičen pas. Po velikosti sodeč je bil pas otroški.

	Parker se je v hipu spomnil Ruby, belih kavbojk z rdečim pasom, majice s priljubljeno skupino. Walker je zaprl oči in debelo pogoltnil.

	Porter ga je zgrabil za zapestje. »Rodney Walker, konec je.«

	20

	Sedanjost

	Jayne se je razgledovala po pristanišču in si zapenjala gumbe na plašču. Bilo je sončno, a glede vetra se ni motila. Bil je ostrejši od highfordskega. Hladnejši, a čistejši. Nad zalivom so krožili galebi in kričali, nekdo je zavpil, da so v bližini plastični zaboji. Vonj po ribiških čolnih je bil zelo izrazit, po stari umazaniji in olju, zrak pa tako slan, da si je morala oblizniti ustnice.

	Prijavila se je v isti hotel, v katerem je bival Mark Roberts. Valovi, majhna rdeča zgradba v pristanišču. Vožnja je bila dolga, trajala je skoraj tri ure. Preden je zavila v industrijski Zahodni Yorkshire, poln starih rudarskih mest, ki so se spremenila v nakupovalna središča, se je vozila po pustem barju pod peninskim grebenom. Vozila se je po prostranem podeželju, po zavitih ovinkastih cestah. Ponekod več kilometrov ni srečala drugega avta, razen kadar se je za kakšnim traktorjem, ki je na cesto stresal blato, nabrala kolona. Potrebovala je počitek.

	Ampak časa za sprostitev ni imela. Preiskava se je morala premakniti naprej, prav tako ni vedela, kako dolgo bo Dan toleriral njeno pohajkovanje okrog obmorskih hotelov na stroške firme.

	Hotelska soba je bila sprejemljiva, nič več. Hotel ni bil del kakšne znane verige, toda izdatek ni bil njen, zato se ni smela pritoževati. Na plastičnem pladnju je stal umazan kotliček, ob njem cenen lonček, postelja pa je bila prekrita z najlonom, da je statika zaprasketala vsakič, ko se je je dotaknila. Pomislila je, da bi se oprhala, a v kadi je bilo toliko usedlin, da si je premislila. Namesto tega je razpakirala torbo in se odpravila ven.

	Najprej je poiskala lastnico hotela, strogo žensko v petdesetih z nazaj počesanimi in spetimi lasmi, svetlo karamelni odtenek je izdajal, da si jih barva. Predstavila se je kot Glenys, Jayne pa je podala ključ tako, kot bi pričakovala, da bo sesula hotel.

	Pri recepcijskem pultu ni bilo nikogar, Jayne je morala potrkati nanj, da je opozorila nase. Glenys se je prikazala šele po drugem trkanju, čeprav je bila Jayne prepričana, da je tik za vrati v sosednjem prostoru in vleče na ušesa.

	»Je z vašo sobo vse v redu?«

	Jayne se je uprla želji, da bi ji predstavila seznam, in je na telefonu poiskala sliko Marka Robertsa, fotografirala je časopisni članek o aretaciji Nicka Connorja. »Iščem vašo nekdanjo stranko. Se ga spomnite?«

	Glenys je skozi očala, ki jih je nosila na verižici, zrla v sliko. Spačila se je in odkimala. »Ne poznam ga. Zakaj sprašujete?«

	»Delam za odvetniško firmo, v zvezi s sodnim postopkom.«

	Ženskin pogled se je pomračil. »Gre za zavarovalniško prevaro? Ta hotel ima dobro …«

	»Ne, ni povezano s hotelom. Moški je žrtev umora. Preden je prišel v moje mesto, je bival tukaj, in zdaj želimo raziskati, zakaj.«

	»Žrtev umora?« V Glenysinih očeh se je zaiskrilo novo zanimanje.

	»Ja, v Lancashiru. Ste prepričani, da se ga ne spomnite? Poskušamo ugotoviti, zakaj je bil konec januarja in v začetku februarja v Bramptonu.«

	Na Glenysinem obrazu se je risalo vznemirjenje. Jaynin obisk se je spremenil v nekaj zanimivega. Ponovno je pogledala sliko, pozorneje, a kljub temu je odkimala. »Ne, žal mi je. Včasih se gostje z nami sploh ne pogovarjajo, prav tako nimamo bara, kjer bi se lahko sprostili.«

	»Vemo, da je stanoval tukaj, našli smo račun. Januarja niste imeli veliko gostov, kajne?«

	»To še ne pomeni, da bi se ga morala spomniti.«

	»Prav, hvala vam. Če se boste česa spomnili, veste, kje me najdete.«

	Jayne je odšla iz hotela in poklicala številko, ki ji jo je dala Barbara. Kar nekaj časa je zvonilo in spraševala se je, ali se bo upokojeni detektiv sploh oglasil, sčasoma pa je glas le rekel: »Halo?«

	»Andrew Porter?« V potrditev je zagodrnjal, Jayne se je predstavila. Takoj je začel ugovarjati, a ga je prekinila: »V Brampton sem prišla, da bi se pogovorila z vami. Prej kot boste spregovorili, prej vas bom pustila pri miru.«

	Zaklel je, preden je rekel: »Čez petnajst minut bom na severnih pečinah sprehajal psa. Če ste resni, boste prišli tja,« in je prekinil zvezo.

	Jayne se je nasmehnila, tako hitrega napredka ni pričakovala. Vrnila se je v hotel.

	»Kako daleč je peš do severnih pečin?«

	»Ni daleč, zlahka jih boste našli. Le ob morju hodite proti severu.«

	Glenys se je zahvalila in se odpravila.

	Brampton ji je bil všeč. V zalivu je bilo pristanišče, na obeh straneh so se v soncu kopali sivi kamniti pomoli. Severno morje je močno butalo v zidove, da je kar pršelo po oknih majhne ute, kjer so prodajali reči za ribolov. Na eni strani so bili privezani ribiški čolni, na sredini barke, na drugi strani je stala običajna obalna zbirka stojnic in trgovinic, ki so prodajale burgerje, slaščice na palčki in okrasje iz školjk.

	Pristaniško poslovanje je bilo za tisti dan v veliki meri zaključeno in medtem ko je Jayne hodila ob zalivu, se ji je zdelo, kot da se mestece zapira. Gostišča so imela zbledela pročelja, zabaviščne naprave na sejmišču so bile prekrite, na široki promenadi je bilo polno praznih vrečk in pločevink, ki jih je nanosil veter. Igralnice z neonskimi napisi so sijoče utripale, a bile so prazne.

	Pristanišče je pustila za seboj, pogled na dolg zaliv in oddaljeno zaledje je bil impresiven, kredaste pečine visoke.

	Pot je bila veliko daljša, kot se je nadejala, vila se je čez travnato pobočje proti še precej oddaljenemu vrhu pečin. Proti koncu je bila cesta asfaltirana, obdajala jo je v belo pobarvana železna ograja.

	Pospešila je, skorajda tekla je, čeprav ni bila primerno oblečena – kavbojke in salonarji. Središče mesta je bilo že daleč za njo, hodila je mimo terasastih zelenic in vrst hiš, zgrajenih v elegantnih krivuljah, bile so ostanek prvega viktorijanskega obalnega razcveta.

	Vsa zasopla je prehodila asfaltno pot, ki jo je obdajala visoka trava, in pohitela po pobočju proti vrhu.

	Ko je prišla na vrh, je malo naprej opazila moškega s psom. Z ene roke mu je visel kovinski povodec, v drugi je nosil rdečo plastično palico, eno tistih reči, s katero daleč vržeš žogo. Okrog nog se mu je motal španjel.

	Moški je zalučal žogo proti nebu, Jayne je gledala, kako leti proti njej, pes pa se je brezglavo pognal za njo. Morala je odskočiti, žoga je pristala na tleh tik za njo, španjel pa jo je napadel. Veselo je mahal z repom in tiho renčal, medtem ko se je z njo igral.

	Moški se ni opravičil, ker jo je zamalo zadel.

	Približala se mu je. »Gospod Porter?«

	»Ja, sem si mislil, da ste vi.«





Španjel je stekel mimo nje in se obregnil vanjo, da je skoraj padla. Porter se je potrepljal po nogi, pes je prišel k njemu in sedel. Mahal je z repom in sopel.

	»Torej veste, zakaj sem tukaj.«

	»Seveda vem. Iz istega razloga kot tisti idiotski reporter.«

	»Mislite mrtev idiotski reporter?«

	»No, ja, in žal mi je za to. Ker pa zastopate njegovega morilca, mislim, da niste prava oseba za sožalje.«

	»Domnevnega morilca.«

	Zavil je z očmi. »Pa igrajmo tole igrico in se pretvarjajmo.«

	»Poslušajte, razumem. Ste upokojeni policist in ne marate, da kdo brani obtožene. Prej kot s temle opraviva, prej se bom odpravila nazaj v civilizacijo.«

	Presenečeno jo je pogledal. »Vam Brampton ni všeč?«

	»Zame je preveč zaspan in pozabljen.«

	»Ozrite se.«

	»Zakaj pa?«

	»Samo ozrite se.«

	Namrščila se je, a mu je ustregla.

	»Poglejte mesto,« je nadaljeval. »Sonce vzide nad morjem, vse obarva modro, ampak zdaj je nebo tudi čudovito oranžno. Pristanišče moli ven, a se pogumno zoperstavlja severnim vetrovom. Ne veste, kako močno piha pozimi, veter je tako mrzel, da reže v obraz, tako da je poletje pravi blagoslov. Ljudje se zavijajo v plašče, da preživijo zimo. Čepijo v kočah, le redko gredo ven, večino dni skozi okna opazujejo nevihte, ki močijo okna.«

	Jayne se je obrnila nazaj. »Mi hočete kaj povedati?«

	»Ja, primer, za katerega se je zanimal Mark Roberts, je na našem mestecu pustil madež.«

	»Več mi povejte o njem. S svojega vidika.«

	»Mislite resno, da o njem ne veste ničesar?«

	»Popolnoma.«

	Zdelo se je, da se bo obrnil in odšel, potem pa je precej prijazneje rekel: »Sega dvajset let nazaj. To je bil najhujši in najboljši primer v vsej moji karieri.«

	»Ne razumem vas.«

	»Najhujši zato, ker sta bila umorjena dva otroka. Bila sta ugrabljena in ubita, v razmiku nekaj tednov. Najboljši zato, ker smo barabo ujeli, še preden bi lahko znova ubijala, in ker še vedno gnije v neki celici. Ta misel me greje ob večerih, ko si pred spanjem nalijem kozarček, gledam skozi okno in pomislim nanj, kako se v goli celici spravlja spat, skupaj z drugimi perverzneži, ki se obupano želijo dokopati do njega.«

	»Za ta umora nisem slišala.«

	»No, najbrž ste premladi. Prvi je bil William Clegg. Pogrešan je postal med kresovanjem tukaj zgoraj na pečinah. Ta festival je star že petdeset let ali več, oglaševali so ga kot vikinški običaj, da bi privabili več obiskovalcev, kot dober uvod v sezono. Razvil se je v velik dogodek s popivanjem in kresovi, sprehajanjem po pečinah. Nesrečni mali William je imel le šest let. Oddaljil se je od očeta, ki ga je bolj kot lastni sin zanimala pijača. Vsi smo ga iskali, našli smo ga pri starem zaklonišču.«

	»Zaklonišču?«

	»Pridite z mano.« Odpravil se je proti robu pečine.

	Jayne mu je sledila. Bolj kot se je bližala robu, bolj nervozna je postajala. Gledala je prostrano morje, travnata tla na robu so bila neenakomerna.

	Pokazal je. »Tam spodaj.«

	Jayne je stopila še malo naprej proti robu, Porterja je imela ves čas na očeh. Nagnila se je čez in zadrževala sapo, pripravljena, da odskoči, če bi Porter samo mignil. Pogledala je navzdol in zagledala betonsko kocko, razpočeno na tri dele. V primerjavi z belim kamenjem na obali je bila temna in mrka.

	»Zgrajeno je bilo med vojno,« je rekel Porter, »in gor in dol ob obali jih je polno. Iz njih so opazovali morje, če bi prišlo do invazije. Tole je morje že dodobra uničilo, ampak pred dvajsetimi leti je bilo skoraj nedotaknjeno. Williamovo truplo smo našli v majhni razpoki med pečino in zakloniščem.«

	»Morda je padel.«

	Porter je privzdignil obrv. »Patolog je trdil drugače.«

	Jayne je stopila proč od roba. »Omenili ste dva otroka.«

	»Ja. Prvega maja je potekal festival na igrišču za ragbi. Zgodilo se je enako kot prej, le da trupla nismo našli v bližini. Sedemletna deklica Ruby se je ločila od matere, a minilo je več kot teden dni, preden smo jo našli. V mestu se ni dogajalo nič, kot bi bilo prisilno zaprto, dokler je nismo našli v plitvem grobu nekaj kilometrov iz mesta.«

	»Kako je umrla?«

	»Bila je zadavljena in pretepena. Drugače ne znam opisati.«

	»In koga ste prijeti?«

	»Domačina, Rodneyja Walkerja. Ustavila ga je prometna patrulja. Policisti so iskali ugrabitelja, a so ga spustili naprej. Potem ko smo našli Ruby, smo ga obiskali in v prtljažniku smo našli Rubyjino kri. Izkazalo se je, da je živel blizu ragbi kluba, dekličino kri smo našli tudi v njegovi garaži, skupaj z Rubyjinim pasom. Tam jo je ubil, potem ko se je z njo pozabaval, nato pa jo je odpeljal in odvrgel kot smet.«

	»Kaj pa William?«

	»Prav tako smo našli sledove krvi. Njegovo DNK smo našli na zadnjem sedežu, na varnostnem pasu in ključavnici, kjer je Rodney pripenjal svoja otroka.«

	»Je vzel svoja otroka s seboj, ko se je namenil moriti?«

	»Tega ne vemo. Morda ju je pustil kje drugje in je šel kasneje ponju. A kar smo našli, je zadostovalo.«

	Jayne je bila pretresena. Zadeva je bila resna. »Je zanikal?«

	»Rekel ni ničesar. Ne med zaslišanji ne na sodišču. Bilo je, kot bi užival v mukah, ki sta jih trpeli družini, ker nista vedeli, kaj vse je storil njunima otrokoma, preden sta umrla. Pristal je v zaporu, mesto pa je zaživelo naprej. Naslednje kresovanje je bilo čudaško, ker so imeli dogodka še vsi v spominu, pa tudi precej manj družin je prišlo. Ragbi klub je prvomajski dogodek odpovedal, od takrat se ni ponovil. Ampak ljudje so živeli naprej, dokler ni v mesto prišel Mark Roberts in začel postavljati vprašanj. Spet je vse privlekel na plano.«

	»Kakšna vprašanja je postavljal?«

	»Je važno?«

	»Končal je mrtev v Highfordu, tako da ja, je važno.«

	Porter je nekaj sekund strmel proti morju.

	»Če so rane stare, še ne pomeni, da ne bolijo.« K sebi je poklical psa, ki je v visoki travi na drugi strani pečine nekaj ovo-haval. »Previdni bodite s svojim početjem.«

	»Kje je živel, Rodney Walker?«

	Jayne je videla, da Porter tehta, ali naj ji odgovori. Verjetno ga je prešinilo, da bo sama izvedela brez težav.

	»Na Myfield Crescentu, številka 15.«

	»Kaj pa dekličina starša in starša prvega otroka, Williama?«

	Porter je odkimal. »Njih ne boste nadlegovali. Dovolj so trpeli,« je rekel, se obrnil in odšel. Jayne je gledala za njim in se spraševala, kakšne rane bo ponovno odprla. In če je postavljanje vprašanj Marka Robertsa pripeljalo v smrt, v kakšni nevarnosti je sama?

	20

	Dan se je prebil v dom starostnikov, kjer je živel njegov oče. Bil je še povsem pod vplivom napada z nožem, jezo je zamenjal šok.

	Oče je bil postaran sindikalist, nekoč neustrašni vodja mestnih kampanj, dokler se niso leta načrtovanja bitk v pubih končala s kapjo in se je bil prisiljen odpovedati samostojnemu življenju ter ga zamenjati za majhno stanovanje v oskrbovanem domu. Imel je svojo kuhinjo in dnevno sobo, kar je bilo več kot le spalnica in stranišče, ampak v hiši so vladala pravila in vsi negovalci so imeli prost dostop do vseh prostorov. Počutil se je ujetega, bil je jezen, a to ni veliko spremenilo.

	Takšnega se je Dan spominjal iz otroštva, jeznega, ko je delil svoje poglede na zapiranje tovarn in predilnic in vpil na televizor, kadarkoli je na njem zagledal Margaret Thatcher. Do takrat, ko je Dan zaključil šolanje, so bili rudniki in tovarne že preteklost. Dolina ni bila več zavita v dim in nihče več ni ostal brez roke ali noge kot nekoč, ampak Highford je izgubil del svoje duše, postal je samo še ena od praznih severnih lupin.

	V domu je bilo prevroče, kot vedno. Ko je Dan hodil mimo varovancev, ki so po hodniku podrsavali sem in tja, so njegove korake pridušile debele penaste preproge. Tišino je motilo le oddaljeno pozvanjanje kovinskih palic in počasno cviljenje pomagal za hojo.

	Dan se je včasih ustavil in stanovalce pozdravil. Na sodišču je zastopal izprijence, ki so tukajšnje oskrbovance videli kot tarčo, in ta del službe je najbolj sovražil, ker njegovim strankam ni bilo mar, kaj so ti ljudje počeli prej, preden so postali ranljivi. Kakšne bitke so bojevali ali kakšne družine so vzgajali, njegovim strankam ni pomenilo nič. Bili so zgolj tisti, ki se jih da zlahka preslepiti ali okrasti. S preživljanjem časa z očetom si je lajšal vest.

	Ampak danes ni bil razpoložen. Za mimoidočega se sploh ni zmenil, potrkal je na vrata očetove sobe in čakal, da zabrni ključavnica.

	Za hip je pomislil, da bi se obrnil in odšel, ni najbolje vedel, zakaj je sploh prišel sem. Njegova vez z očetom je bila dobra, a odtujena.

	Glasno brnenje je pregnalo njegove pomisleke, vstopil je.

	Oče je gledal nogometno tekmo, ponovitev od sinoči. Ob sebi je imel kozarec z oranžno tekočino. Obrnil se je in pomignil proti zaslonu.

	»Ne povej mi rezultata.«

	Dan se je moral nasmehniti. Lepa dobrodošlica. Dvignil je vrečko s steklenicami jabolčnika, običajno ceno za vstop. »Tja kot ponavadi?«

	»Dokler osebje ne vidi, mu ni mar.«

	»Razen kadar ga popiješ preveč in se zaradi nečesa začneš jeziti.«

	Oče je zamahnil z zdravo roko. Drugo je imel spodvito kot krempelj, počivala mu je v naročju. »Z leti postajam mirnejši. Kaj te je prineslo sem?«

	»Mimo sem šel.«

	»To vedno rečeš. Saj lahko priznaš, da si želiš nekaj časa preživeti s svojim ta starim,« je rekel in se glasno odhrkal. »V teh mlačnih letih postajam pravi … kako se že reče?«

	»Zaščitniški stric?«

	»Teh imenitnih besed se od mene prav gotovo nisi naučil, ampak, ja.« Zožil je pogled, nasmešek je izginil. »Kaj te muči, sine?«

	Dan je odkimal. »Nič.«

	»Lažeš mi. V tvojih očeh vidim strah in ta pogled poznam. Prepogosto sem ga videl pri ljudeh, ki so mislili, da bodo vse izgubili, niso pa bili prepričani, ali so dovolj močni za boj. Za kaj gre? Težave s poslom? Primer?«

	Dan se je spraševal, ali je oče prava oseba, ki bi se ji zaupal, povedal za grožnjo z nožem, med razmišljanjem pa je spoznal, da sem ni prišel po naključju.

	Potem ko je skril jabolčnik, je sedel in vprašal: »Kaj si v starih časih, ko je še obstajala industrija, potrebna rešitve, rekel tistim, ki v boju niso videli smisla?«

	»Rekel sem jim, da ni pomembna velikost bitke ali zmaga, pač pa, kako se človek počuti, če se preprosto vda in zmago prepusti drugim.«

	»Ne glede na tveganje?«

	»Točno tako. Ljudje, ob katerih sem stal nekoč, pogosto niso imeli ničesar izgubiti. Tovarne bi tako ali tako zaprli, plač ne bi nihče dvignil. Misliš, da smo med stavko rudarjev resnično verjeli, da bomo zmagali? Niti približno. Smo pa vedeli, da lahko mirne duše pogledamo v oči svojim otrokom in vnukom, ko bodo ostali brez prihodnosti, brez skupnosti, in rečemo, da smo se potrudili po najboljših močeh. Vedno se je bolje boriti in izgubiti, kot pa samo sprejeti poraz.«

	Dan se je nasmehnil. »Nikoli te nisem imel za tako zdravorazumskega modreca.«

	»Oh, pa si, sicer ne bi prišel sem. Trmast si, šibkosti ne boš priznal. To si najbrž dobil po meni, ampak to vsaj pomeni, da se lahko učiš iz mojih napak.«

	»In kakšne napake si delal ti?«

	»Bolj obžalujem bitke, ki jih nisem bojeval, od tistih, ki sem jih.«

	»In če so nevarne?«

	»Po zmagi so te najslajše.«

	Dan je vstal in očeta potrepljal po rami. »Hvala ti.«

	»Ne bi ostal in gledal tekme z mano?« Pokazal je na zaslon.

	»Poznam izid.«

	Oče mu je pomežiknil.

	»Hvala za jabolčnik. Ostali so mi le spomini in ti. Storim lahko vsaj to, da jih delim s teboj.«

	Dana je stisnilo v grlu, pogoltnil je.

	Odpravil se je k vratom, moral je ven. »Le previden bodi,« je za njim zavpil oče.

	»Vedno,« je v odgovor zavpil Dan in stopil na hodnik, ki je bil še bolj zadušljivo soparen kot prej.

	*

	Mayfield Avenue je bila dolga ulica dvojčkov iz rdeče opeke s polkrožnimi vrtnimi okni in opečnatim obzidjem, ki je varovalo majhne vrtove pred hišo, mnoge verande so obdajale vrtnice. Na ulici ni bilo nobenih avtomobilov, privozi so bili dovolj široki za vse, varno so bili spravljeni za ograjami. Na eni strani ulice so bile identične hiše, na drugi se je raztezalo prostrano zeleno igrišče za ragbi, v ozadju so se videli beli stebri.

	Ko se je Jayne približala številki 15, je opazila, da se močno razlikuje od ostalih hiš.

	Na koncu vsakega privoza je bila garaža. Nekatere so bile v boljšem stanju kot druge, nekatere so bile zgolj razpadajoče delavnice. Ampak na koncu privoza hiše številka 15 garaže ni bilo, zagledala je zgolj odprto dvorišče kot izbrisan spomin na tisto, kar se je zgodilo pred več kot dvajsetimi leti.

	Jayne ni bila prepričana, da je delovalo. Zaradi manjkajoče garaže se ji je zdel spomin samo še bolj živ.

	Da bi trkala na vrata nekdanjega doma Rodneyja Walkerja, se ji ni zdelo smiselno. Jasno je domnevala, da je hišo zdajšnji lastnik kupil po Rodneyjevi obsodbi, ne da bi sploh poznal njeno preteklost, morda pa je ravno zaradi nje zbil ceno. Sosedje so bili tisti, ki bi lahko odgovorili na njena vprašanja.

	Začela je pri številki 17.

	Pred vhodnimi vrati se je lesketala povsem nova veranda. Potem ko je nekaj sekund pritiskala na zvonec, se je prikazal sivolas starec v ozkem modrem puloverju, trebuh mu je silil čez pas. »Ja?«

	»Sosednja hiša me zanima,« je rekla Jayne in pokazala na nekdanjo Rodneyjevo hišo.

	»Jih ni doma? Vidim njihov avto.«

	»Ne, hočem reči, da me zanima moški, ki je pred dvajsetimi leti živel v njej.«

	Možakar se je vzravnal in prekrižal roke. »Od kod pa izvira vse to nenadno zanimanje?«

	»Govorite o reporterju, ki je bil tukaj pred nekaj meseci?«

	»Ja, neki južnjak. Postavljal je veliko vprašanj in vznemirjal ljudi.«

	»Zakaj jih je vznemirjal?«

	»Zato ker je menil, da Rodney ni ubil tistih dveh otrok.«

	»A res? To je rekel?«

	»Poskušal je, a sem ga takoj ustavil. Eden od ubogih otrok je bil umorjen v njegovi prekleti garaži. Tisti novinar je bil samo še en bedak, ki hoče priti na naslovnico.«

	»Pa veste, da je mrtev?«

	»Rodney? Dobro. Da so ga ohranjali živega, ni koristilo nikomur.«

	»Ne, novinarja sem mislila. Ime mu je bilo Mark Roberts.«

	Starec je razprl roke in jo presenečeno gledal. »Mrtev? Kako?«

	»Umorjen.«

	Zmajal je z glavo, njegova jeza je splahnela. Stopil je na stran. »Vstopite. Za osornost se opravičujem.«

	Jayne je šla mimo njega in vstopila v hišo, v kateri je bilo pretoplo. Odpeljal jo je v dnevno sobo, televizor je bil na glas. Nasproti njega je v fotelju sedela ženska, stara in zajetna, pokrita z ogrinjalom. Gležnji so ji silili iz copatov, na naslonjalu fotelja je stal prazen lonček.

	»Irene, to je …« Namrščil se je. »Oprostite, vašega imena nisem ujel.«

	»Jayne.« Sedla je, na povabilo ni počakala.

	»Ste tudi vi novinarka?«

	»Ne, delam za odvetniško pisarno, ki zastopa obtoženega za umor Marka Robertsa, zato želimo o njem izvedeti več. Kaj je tukaj počel. Kaj je odkril.«

	Irene je umaknila pogled od televizorja. »Ste rekli umor?«

	»Jaz sem Peter,« je moški rekel Jayne, Irene pa: »Novinar je mrtev. Umorjen. Saj veš, tisti, ki je pred nekaj meseci prišel sem in spraševal o Rodneyju.«

	Irene je osuplo dahnila, Jayne pa je vprašala: »Kaj vam je povedal?«

	Spregovoril je Peter. »Nisem mu dal priložnosti. Takrat se je o tem veliko pisalo, potem ko so nesrečna otročička našli, ampak takrat so vsaj poročali o pravih stvareh.«

	»Kakšnih?«

	»Da je Rodney morilski prasec.« Dvignil je roko. »Se opravičujem, pred damami ne bi smel preklinjati, vendar me razjezi. Takšni ljudje, kot je bil tisti reporter. Naj počiva v miru, prišel je sem in govoril, da ni bil Rodney, samo zato, da bi pritegnil pozornost. Za tiste, ki so ostali, ni mar nikomur. Veste, midva jo videvava, mater mrtvega dečka.«

	»Kje?«

	»Le tu in tam. Ne drži se najbolje, ampak kako se tudi bi, ko je svojega fantka izgubila na tak način?«

	»Veste, kje živi?«

	»Nekje v South Meadowu.« Zožil je pogled. »Kaj pa Rodney? Kaj pravi on? Se zavzema za izpust? Če se, se naj Bramptona raje izogiba. To je mirno mestece. Dobro mesto. Varen kraj za ljudi z otroki in upokojence. Njih ni treba spominjati na preteklost in za svoje otroke si želijo, da bi živeli na varnem.«

	»Ne vem, kaj pravi Rodney,« je rekla Jayne. »Mi želimo izvedeti samo, zakaj je bil umorjen Mark Roberts, ker mislimo, da naša stranka z njegovim umorom ni povezana. In če ga ni umoril on, potem ga je nekdo drug.«

	»Pridite z mano, mlada dama.«

	Peter je odšel iz sobe in naprej po hodniku.

	Irene je zavila z očmi. »Ne razburite ga, vso noč bo hodil sem in tja. Ampak le pojdite za njim.«

	Jayne je stopila na hodnik. Peter jo je čakal v kuhinji, roke je uperil v boke. Jayne je odšla proti njemu in se po stopnici spustila v dolgo kuhinjo, polno belih omaric, porumenelih od starosti.

	Pokazal je na okno s pogledom na privoz. »Zdaj je ni več, garaže, ampak lahko si predstavljate, kako jo je bilo gledati vsa ta leta, vedoč, kaj je v njej storil Rodney, preden so prišli novi lastniki z dovolj soli v glavi, da so jo porušili. Tudi sam sem se počutil krivega. Če bi bil pozornejši, bi ga morda lahko ustavil.« Stopil je bliže, kazal je zobe. »Koliko še? To bi moral novinar raziskati. Najti številko. To je tista prava zgodba.«

	»Je približno takrat v Bramptonu izginilo še več otrok?«

	»Vprašajte policijo, ampak takšni kot on ne morijo samo dvakrat.«

	»Kakšen je bil?«

	»Je važno? Navzven se je zdel umirjen družinski človek, ampak umoril je dva otroka. Pri takšnih človek nikoli ne ve, kaj jih v resnici žene.«

	Medtem ko je Jayne skozi okno gledala utripajoče solarne lučke, kjer je nekoč stala garaža, je pomislila, v kaj hudiča se spušča.

	22

	Porter je vstopil v hišo in zaloputnil vhodna vrata. Samostojna hiša s štirimi spalnicami je bila del posestva, zgrajenega na nekdanjem polju. Zlat ječmen, ki je valoval v poletnem vetriču, so zamenjale gruče sodobnih hiš. Porterjevo tukajšnje življenje je bilo dobro, hiša je bila polna zvokov in hrupa, ampak njegovi trije otroci so odrasli in se odselili. Dva sta odšla na univerzo in potem začela samostojno poklicno pot, najstarejši pa je bil zaposlen kot turistični vodnik na Ibizi. Tudi vsi drugi zapuščajo Brampton ali se čudijo, zakaj je kdo še vedno tukaj.

	Pes je odcapljal naprej v kuhinjo. V dnevni sobi je bil prižgan televizor, Linda se je nedvomno pripravljala, da bo večer preživela ob nekem šovu, ki ga je spremljala.

	Pomislil je, da bi odšel k njej in hlinil brezbrižnost, kot da se je vrnil z zgolj še enega sprehoda s psom.

	Zaprl je oči. Tega ni mogel storiti. Linda je bila intuitivna. Takoj bo zaznala, da ga je nekaj vznemirilo.

	Raje je odšel gor v svoj kabinet. Nekoč je bila to soba najstarejšega sina, ampak posterje, umazana oblačila in vsakodnevno najstniško navlako so zamenjali miza in računalnik ter fotografije kariernih vrhuncev. Časopisni odrezki in slike, na katerih je poziral v častni uniformi, utrinki slave, ki so ga opominjali, kako je nekoč gledal nase. V to sobo je prihajal razmišljat.

	Sedel je na zeleno usnjeno blazino na leseni klopi. Zaškripala je, on pa je zaprl oči in se naslonil nazaj. Skozi okno je videl vrt in sosednje hiše, obrnjene proti njegovi. Živel je v predmestju, spodobnem.

	Če bi le vedeli.

	Upokojil se je, a podobe ga niso nikoli zapustile. Dva majhna otroka na obdukcijski mizi, njuni telesi prerezani in odprti, obraza tako zelo ranljiva. Ob teh podobah ga je dušilo. Dušila ga je nečloveškost.

	Ko je zaslišal rahlo ječanje talnih desk pred vrati, je odprl oči, vstopila je Linda. Pogledala je njegova oblačila. »Kaj pa počneš?«

	»Nič.« Nagnil se je naprej in vklopil računalnik. »Nameraval sem preleteti spletne novice. Slišal sem, da nekaj gledaš.«

	»Še vedno si v plašču.«

	Pogledal se je. »Ni še dovolj toplo.«

	Prekrižala je roke. »Nekaj se dogaja.«

	»Pa se ne. Vse je v redu.« Sedaj bodo sledila vprašanja. Vedela je, da prestaja muke, ker je ponoči ležal buden ali je umolknil vsakič, ko sta se sprehajala po vrhu pečin. A nikoli ni izvedela, zakaj.

	Ta del je bil zanj preprost. Kadar je bil sam, so se obrazi vrnili. Otroka. Vesela, nasmejana, nedolžna. Mrtva.

	Hotel se je znebiti podob, a mu ni uspelo, ne glede kako mo-čno se je trudil. Prišle so, preden je zaspal in takoj ko se je zbudil. Lindi je hotel povedati, pa ni mogel. Ne, mora molčati. To je bila njegova kazen. Trpel bo zavoljo Linde, da bo lahko ohranila svoj duševni mir.

	Nevihto bo prebrodil sam. Kot vedno.

	*

	Jayne je nestrpno čakala, da bo nekdo odprl vrata. Stala je pred hišo s sivo fasado, skrito za živo mejo, ki je ušla izpod nadzora. Zavite ulice so bile zaradi obilice avtomobilov težko prehodne, celotno naselje je spominjalo na slalomsko progo. Ponekod, kjer so bili dovozi preraščeni z rastlinjem, so prehod ovirale počitniške prikolice.

	Bivališče Williamove matere je hitro našla. Bila je ženska, o kateri so ljudje šepetali. Vsi so poznali njeno bolečino, a nihče se ji ni hotel približati. Jayne je dobila njen naslov od skupine mladcev, ki so postopali okrog klopce.

	Zaslišal se je klik in vrata so se odprla. Jayne je Williamovo mater prepoznala s slik, ki jih je našla na spletu. Mel Templeton, sedaj v štiridesetih. Slike so bile sicer stare dvajset let, a preprosta matematika je zadoščala, vendar pa čas do ženske ni bil prijazen. Lase je imela spete v tesen čop, pobarvane pretirano črno, lica je imela upadla. Ko je spregovorila, je pokazala rjave zobe.

	»Ja?«

	»Živijo, Jayne sem. Delam za pravno podjetje v Lancashiru.«

	Mel je nagubala čelo. »Kaj hočete od mene?«

	»Mark Roberts. Novinar, tukaj je bil pred nekaj meseci, pisal je o vašem sinu. Je govoril z vami?«

	Malce je pomislila, preden je odgovorila: »Neprestano dobivam obiske. Ne toliko kot nekaj let nazaj, ampak zdi se, da nas določeni ljudje preprosto ne morejo pustiti pri miru.« Namrščila se je. »Visok, suhcen?«

	Jayne ni dovolj dobro poznala Markovega videza, a se je odločila tvegati. »To je on.«

	»Ja, spomnim se ga. Precej nadležen je bil, če sem iskrena, ves navdušen nad primerom. Kaj pa je z njim?«

	»Mrtev je.«

	»Mrtev?«

	»Umorjen. Mislimo, da je umor povezan s smrtjo vašega sina.«

	Grdo jo je pogledala.

	»Samo malo, o čem pa govorite? Pravite, da sem jaz povezana z njegovim umorom?«

	Jayne je ostala mirna. Odziva se je nadejala, ugotovila je, da bo morala stresti nekaj dreves, da vidi, kaj bo padlo na tla. Jo je pa zapekla vest, ker je izkoriščala žalujočo mater, da bi ji pomagala pri primeru. »Želim izvedeti samo, o čem je govoril z vami.«

	Mel je stisnila ustnice. »Bom morala na sodišče?«

	»Ne.« To je bila laž, toda Jayne ni vedela dovolj, da bi lahko karkoli obljubila. S tem se bo ukvarjala kasneje.

	»Potem pa vstopite.« Mel se je obrnila in odšla v hišo. Jayne ji je sledila po hodniku brez preproge, bile so zgolj sijoče ploščice, v kuhinjo v zadnjem delu hiše.

	Mel je sedla na stol za precej zdelano mizo iz borovega lesa in segla v žep po zavojček cigaret. Eno je napol izvlekla. »Boste čik?«

	Jayne je odkimala.

	»Pametno.« Mel si je eno prižgala in zakašljala, obraz ji je obdajal dim. »Ja, tisti reporter. Sprva se mi je zdel OK. Vrh glave sem jih imela že takrat, ko so našli Willieja mrtvega, ker so ves čas razpredali le o tem, da mu je Sean dovolil iti po hot dog, da sva bila slaba starša. Ampak otroci včasih pač odtavajo, radovedni so ali …« Spet je močno potegnila iz cigarete. » … ali pa nekaj naredijo, ker jim odrasli tako rečejo. Rekla sem mu, da mora biti s tujci previden, ampak otroci ne poslušajo zmeraj. Dobra mama sem bila, a tega ni objavil noben časopis.«

	»In Sean? Kakšen oče je bil?«

	»Že res, da je bil kreten, to sem vedela že takrat, ko sem spala z njim. V tem mestecu ni za početi ničesar, človek lahko samo pije in fuka, ker smo predaleč, da bi bili zanimivi za katerokoli gospodarsko panogo, pa tudi turizem je zamrl. Ko sem dobila Willieja, je to dobro vplivalo name, tudi na Seana. Willie je dobil njegov priimek, Sean pa smisel. Ja, bedak je, ampak Willieja je imel rad, to vem.«

	»Zagotovo vama je bilo zelo težko. Žal mi je.«

	»Kaj se je torej zgodilo temu novinarju?«

	»V parku v Lancashiru so našli mrtvega z razbito glavo in brez stvari.«

	»Zveni kot rop.«

	»Tudi policija tako misli, njegova mati pa ni prepričana. Malo pred smrtjo je bil Mark v Bramptonu. Ker pa so ukradli tudi njegov prenosnik, ne vemo, o čem je pisal.«

	»In vi mislite, da sta zato primera povezana?«

	»Zgolj teoretično.«

	»In zakaj je vpletena pravna pisarna?«

	»Zastopamo moškega, ki je obtožen za njegov umor.«

	Mel je cigareto zarinila v pepelnik in prst uperila v Jayne. »Vedela sem, prekleto, da sem vedela. Isti ste kot vsi ostali, za svoje dobro se želite okoristiti s smrtjo mojega sina. Jaz pa sem le kmet na vaši šahovnici. Ni vam mar, kaj se mu je zgodilo in ta reporter ni niti približno dober izgovor.«

	»Ne, ne, ni tako. Novinarjeva mati se je obrnila na nas. To je njena teorija, ne naša, vendar jo moramo preveriti.«

	»In kaj, če gre samo za slepo ugibanje?«

	»Brez dokazov je ne bomo upoštevali, ker bi potem izpadli obupani, to pa ni zaželeno.«

	Mel se je zamislila. »Reporter je menil, da Rodney Walker ni ubil Willieja, tudi deklice Ruby ne. Ni povedal, zakaj tako misli, ga je pa zanimalo, kako bi odreagirala, če bi imel prav.«

	Jayne je zaigrala presenečenost, spomnila se je besed Rod-neyjevega soseda. »To je pa drzna trditev.«

	»Ja, skrajno.«

	»Je imel kakšen dokaz?«

	»Povedal ni. Hotel je le nekaj citatov, skušal me je zavrteti okrog prsta.«

	»Pa vas je?«

	»Seveda ne. Vem, kako delujejo takšne kampanje. Ko se nekdo odloči, da si bo ustvaril ime s pomočjo kakega odmevnega primera tako, da poskuša dokazati, da niso zaprli pravega človeka. Človek dobi vtis, da ni kriv noben morilec, da se policija vsakič zmoti. To je eno samo sranje in to sem mu tudi povedala. Ni mu bilo mar ne za Willieja ne za Ruby ne za Rodneyja Walkerja. Mar mu je bilo le zase in za svojo prepoznavnost, za nikogar drugega, in morda ga je kdo imel poln kufer. Zase vem, da sem ga imela.«

	»In Sean?«

	»Ja, tudi on.«

	»Je bil jezen?«

	»Dajte no, nisem neumna. Nanj ne boste zvalili krivde. Fičfirič je, ne pa morilec, in ne bi se vozil kilometre in kilometre daleč, da bi opravil z njim.«

	Jayne se je na stolu naslonila nazaj. »OK, pošteno. Tudi z njim bi rada govorila.«

	»Tega si ne želite. Ne mara, da ga kdo nadleguje. Sploh veste, kako se počuti, ker ga potihem vsi krivijo? Celo jaz sem ga, sprva, dokler ni Rodney ubil tiste deklice, dokler ni vzel življenja še enemu otroku. Odtlej velja za krivega samo Rodney, ne Sean. Ampak ljudje ga vidijo na ulici in šepetajo, da oni svojega otroka ne bi nikoli spustili z oči, in to ga žalosti.«

	»Razumem, vendar moram govoriti z njim. Morda mu je reporter povedal kaj pomembnega.«

	Mel je zmajala z glavo, preden je segla po telefonu. Iskala je med stiki, dokler ni našla Seanove telefonske številke, glasno jo je prebrala.

	Jayne si jo je zapisala, potem pa se je Mel zahvalila in odšla proti vratom. Pred vrati jo je Mel prijela za roko. »Previdni bodite, prav? Vidim, da niste slabi, ampak razburkali boste močna čustva. Ne pozabite na nas. Na spomin na Willieja.«

	»Ne bom. Razumem.«

	Ko so se vrata zaprla, je Jayne pomislila, koliko od vsega tega je res.

	23

	Ko je Dan vstopil v bar, je Barbara tam pila sama.

	Dan se je po obisku pri očetu odpeljal v hotel. V glavi mu je še vedno odmeval očetov nasvet, da se je bolje boriti in izgubiti, kot pa se sploh ne boriti. In pomislil je, da bo odgovore našel pri Barbari. V Highfordu je bila šele nekaj dni in že se je zamajal Nickov primer, Danu pa so grozili. Zato je postal sumničav.

	Ko je zakorakal proti njej, je bila videti presenečena. V baru je bilo tiho, po imenitnem highfordskem hotelu ni bilo veliko povpraševanja. Družbo ji je delal samo še zdolgočasen točaj, ki je razvrščal steklenice žganja in brisal police. Tam je bil veličasten star kamin, nad njim slika zimske pokrajine, s snegom prekriti hribi, a bil je zgolj okras. Prostor so pretirano greli železni radiatorji.

	»Gospod Grant?«

	Dan je sedel nasproti nje. Točaj ga je pogledal, privzdignil je obrv in dvignil kozarec, a Dan je odkimal. Ni se prišel družit. Obrnil se je k Barbari. »Rad bi vedel, kaj se dogaja, ali obstaja kakšna skrita agenda.«

	Barbara se je namrščila. »Zakaj pa ste tako osorni?«

	»Pravico imam biti sumničav. Zadeve ste pošteno pretresli, toda ne morem ugotoviti, kako. Jaz vidim le Barbaro, ki me gleda s široko razprtimi očmi, tiho tujko v našem mestu. Sprva sem pomislil, da je vaš resnični namen zgolj povzročati težave, da bi me zamotili in bi bil Nick obsojen, ker bi ga slabo branil, lovil lažne namige. Ampak danes se je to spremenilo.«

	»Zakaj?«

	»Grozili so mi. Neki mladenič z nožem mi je ukazal, naj preneham raziskovati, kar je raziskoval Mark. Naj vodim Nickov primer, kot sem ga vodil. To je bilo sporočilo.«

	Barbara se je nagnila k njemu, oči so se ji navdušeno iskrile. »Ampak to je dobro, kajne? Pomeni, da imava prav, da je v vsem skupaj še nekaj več. Česa se ljudje bojijo?«

	»To ni pravo vprašanje,« je odvrnil Dan, Barbara pa ga je nejevoljno pogledala. »Pravo vprašanje je, kako vedo? S kom še ste govorili?«

	»V Highfordu? Samo z vami. Morda ste opazili, da me na to mesto nič ne veže. Tukaj sem samo zato, da bo zadoščeno pravici. Moram izvedeti, kdo je ubil mojega sina, gospod Grant, in zakaj, zato vas pri bogu prosim, ne bodite trdosrčni.«

	»Vaš sin je umrl pred tremi meseci. Karkoli že je raziskoval, je že davno pozabljeno, skrivnosti so pokopane. Kdor je v roki držal nož, je vedel, kaj počnemo, ampak kako? Jaz nisem govoril z nikomer in Nickov primer sem tri mesece vodil brez težav. Tako ostanete samo vi, Barbara.«

	Stisnila je čeljusti, oči so ji posteklenele. Za hip je bilo Danu žal, ker jo je razburil, saj je zvenel, kot da smrt njenega sina ne bi bila pomembna.

	»Ali je šlo za naročen posel?« je nadaljeval. »Ste menili, da vas ne jemljem dovolj resno in ste nekoga najeli, da bi bila reč videti še sumljivejša? Le koga to ne bi prepričalo?«

	»Ne bodite trapasti. Ne verjamem, da res tako mislite.«

	»Potem pa mi povejte, s kom ste še govorili. Dvomim, da ves čas samo gledate televizijo v svoji sobi.«

	Barbara je nekaj sekund vrtela pijačo v kozarcu. »Pojdite, gospod Grant.«

	»Zakaj mi nočete povedati?«

	Kozarec je s treskom odložila na mizo. »Ker ni ničesar za povedati. Ne razumete? Če bi hotela videti Nicka Connorja obsojenega za sinov umor, resnično mislite, da bi to počela? O vas sem imela boljše mnenje. Očitno sem se zmotila. Prosim, pojdite.«

	Dan je tehtal, ali naj ostane in poskuša iz nje izvleči kaj več, ampak po načinu, kako je strmela v mizo in stiskala ustnice, je vedel, da je pogovora konec.

	»Kakor želite,« je rekel, vstal in odšel iz hotela.

	Ko je odpeljal s parkirišča, je pogledal proti hotelskim oknom. Barbara je še vedno sedela za mizo, a ni bila več mirna in molčeča. Pogovarjala se je po telefonu, obraz je imela zelo izrazen in med govorjenjem je žugala s prstom.

	Dan je zavil na cesto. Grozili so mu in mu zapovedali, naj se ne meni za stvari, ki jih je na plano potegnila Barbara. Tega ne bo storil. Njegov oče je imel prav. Bitkam se ne obrača hrbta.

	Ampak to zmore brez Barbare.

	*

	Jayne je treslo.

	Na obali je bilo mrzlo in temno. Podnevi se ji je zdela dolga, sijoča in odprta, z lesketajočim se morjem v ozadju. Ponoči se je zdela nevarnejša, zavetje so ponujale le temačne luknje, ki so predstavljale grožnjo, ker se ni videlo vanje. Edini svetel žarek je bila mesečina, ki je drsela po vzvalovanem črnem morju in osvetljevala belo peno valov na pesku.

	Ni bila Jaynina zamisel, da se dobita tukaj. Poklicala je Seana, Williamovega očeta, ampak bil je na nekem hrupnem kraju in si ni želel, da bi kdo poslušal njun pogovor. Mel ga je obvestila, da lahko pričakuje klic, zato je vedel, kdo je. Jayne je najprej pomislila, da bi ga zavrnila, toda rekel je, da se na vidnem mestu ne moreta srečati, ker ga ljudje obrekujejo. Hotel je le, da bi ga pustili pri miru in ni želel podžigati novih govoric.

	Pristala je, ker se je bala, da je to edini način, potem pa si je dopovedovala, da je odločitev dobra, da je tukaj komaj nekaj uric in že napreduje.

	Ko pa se je spustila noč, temna in molčeča, je začela dvomiti.

	Svetlobni žarek svetilnika na kopnem v daljavi je drsel naokrog po morju. Na obzorju je bilo nekaj drobnih lučk, barke. Ozrla se je navzgor, presunilo jo je, kako globoko temno je nebo in kako sijoče so zvezde. Bilo jih je veliko veliko več kot doma, kjer so jih zasenčile mestne luči. Nebo v Bramptonu je bilo precej bolj nedotaknjeno, prostran lesketajoč se zaslon.

	Zaslišala je zvok. Zvok premikanja, korakov na betonskih tleh.

	Obrnila se je, pričakovala je, da ga bo zagledala, a bilo je pretemno, da bi lahko karkoli razločila. »Halo?«

	Nobenega odgovora.

	Še močneje je napenjala oči in strmela v zavetja ob obali, da bi videla, kdo je tam. Ampak videla je samo čisto temo.

	Ozrla se je gor in dol. Na enem koncu temnega pasu so se dvigale pečine, na drugem so sijale neonske luči oglasnih tabel. Tam je bil njen hotel. Tam so bili ljudje.

	Spet je nekaj zaslišala. Šumenje oblačil. Drsenje plašča ob steni, a zelo počasno, približevalo se ji je izza hrbta.

	Jayne je stopila proč od ograje, še močneje je zrla v temo, da bi razločila, kdo je tam.

	»Sean?«

	Nič.

	Iz žepa je potegnila telefon in fotografirala, upala je, da bo v svetlobi bliskavice videla več. Osvetlila je temačne kote, a da bi si fotografijo tudi ogledala, ni imela časa. Odtipkala je Seanovo številko. Telefon je imel izklopljen.

	Ni bilo varno. Nastavil ji je past.

	Odpravila se je. Sprva je hodila počasi, roke je potisnila v žepe, poslušala, se ozirala naokrog in poskušala ugotoviti, iz katere smeri ji preti nevarnost. Ampak ob hrupu lastnih korakov in enakomernem udarjanju valov je težko kaj slišala. Dihala je hitro. Pogledala je nazaj. Tam ni bilo nikogar, a videla je zgolj temo. Če ji je kdo sledil, ga ni mogla videti.

	Pospešila je korak, neonske luči so bile že bliže, utripajoči mavrični napisi so obljubljali dobitke in zabavo. Skozi noč je prodrl glas, nekdo je zavpil bingo.

	Spet je nekaj zaslišala za seboj. Nekdo se je spotaknil in kriknil. Stekla je, iskala je drevesa, luči, katerikoli varen kraj. Obala se je prevesila v pobočje in Jayne se je zapodila po asfaltnem pločniku pred igralnicami.

	Storila je napako, ko je privolila, da se srečata tukaj. Le kaj je mislila, da bo dosegla?

	Pred vhodom ene izmed igralnic je stal moški v oprijetih hlačah in srajci s kratkimi rokavi, s pasa so mu viseli ključi, opazoval jo je.

	»Je vse v redu, ljubica?« Kadil je.

	»Ja, vse je v redu, samo prestrašila sem se v temi.«

	Moški je odvrgel cigareto in se vrnil noter. Jayne je stresla z glavo in se vzravnala, nekajkrat je globoko vdihnila. Šele nekaj uric je bila tukaj, pa je že lahko presodila, da moški sodi sem – navzven se zdi prijazen, a v sebi ima nekaj zloveščega.

	Dovolj ima.

	Spet je segla po telefonu, poklicala je Dana. Medtem ko je poslušala zvonjenje, se je odpravila mimo igralnic naprej proti centru mesta in proti hotelu. Ulice so bile mirne in tihe.

	Po tretjem zvonjenju se je oglasil. »Hej, mislil sem že, da si izginila. Kako je na obali?«

	»Pravkar ugotavljam.«

	»In?«

	»Lepo je, na svoj način, vendar mrzlo in zapuščeno.«

	Pogledala je v pub. Pomislila je, da bi pijača lahko izboljšala večer, ampak stoli so bili prazni, edina oseba v pubu je bil natakar, ki je strmel ven.

	»Kaj si izvedela?«

	»Mark je vznemirjal ljudi. Ta njegova kriminalka z resničnim ozadjem? Eno poglavje je zagotovo govorilo o morilcu otrok, Rodneyju Walkerju, ki je umoril fantka in punčko. Zdi se, da je bil Mark prepričan, da je Rodney nedolžen, s čimer si tukaj ni pridobil prijateljev, ampak če bi ga zaradi tega ubili, bi to storili tukaj. Se sploh zavedaš, kako daleč od vsega je ta kraj? Nao-krog je kilometre in kilometre podeželja in pred nosom imajo še prekleto morje, v katerega bi lahko odvrgli truplo. Ne, ne bi šli v neki odročen kraj, kakršen je Highford.«

	»Ampak če je imel Mark prav, potem resnični morilec prav gotovo ni navdušen. Še naprej raziskuj.«

	»Bom.« Kratek premor, potem pa: »In ti?«

	»Kako to misliš?«

	»Kaj si počel nocoj?«

	»Si v redu? Ni ti podobno, da takole kramljaš. Zdi se, da me želiš obdržati na zvezi.«

	Jayne si je telefon pritisnila ob prsi. Hotela mu je povedati resnico, da je do hotela še deset minut hoje, da mora mimo praznih taksijev in zatemnjenih trgovinic in da jo je strah. Videla ni nobene znamke, ki jih je videvala v središčih drugih mest, vse so bile lokalne ali prodajalne, ki so ponujale reči za en funt. Drugi poslovni prostori so bili prazni, kot bi gospodarska srčika mesta počasi umirala.

	Ampak Dan je bil predaleč, da bi ji lahko pomagal.

	»Le to je, da sem sama v tujem kraju. Hotela sem samo slišati prijateljski glas.«

	»Si prepričana?«

	»Sem. Lahko noč.« In je prekinila zvezo.

	Naprej je hodila še hitreje, zaradi tihote mesta je bila nervozna, prometa skorajda ni bilo, občasno je videla kakšnega galeba. Ko je zagledala hotel, ji je odleglo, kar jo je presenetilo, ampak v tistem trenutku je hrepenela po varnosti za zaklenjenimi vrati in nekaj uricah časa, da pripravi načrt za naslednji korak.

	Ko se je po tlakovanem pobočju spuščala proti pristanišču, se je pri sebi smehljala. Domišljija ji je dala vetra. Ampak smeh ji je zamrl v grlu, ko je nekdo stopil prednjo. Moški.

	Jayne ni imela časa, da bi zakričala ali stekla. Zgrabil jo je za vrat in pritisnil ob steno hotela. Brcala je, ko jo je vlekel proč od vhoda in bližnje ulice. Z glavo ji je udaril ob opečnato ograjo in jo še močneje stisnil.

	Njegovega obraza ni mogla videti, bil je zasenčen, je pa zavohala, da je pil, in občutila, da je besen. Poskusila ga je udariti, ga opraskati, toda roke je imel predolge, zato je samo mahala v prazno.

	S prosto roko ji je dal zaušnico. »Odidi iz mesta.«

	Skremžila se je in brcnila proti njemu, zadela ga je v golenico. Zastokal je, potem jo je udaril še enkrat, tokrat močneje in s stisnjeno pestjo.

	Tiščal jo je ob steno, zvoki so se spreminjali v šumenje, pred očmi so ji plesale zvezdice. Stisnil se je obnjo, koleno ji je potisnil med noge, opeka jo je rezala v glavo.

	»Nehaj se upirati in me poslušaj.« Glas je imel jezen, sikajoč.

	Jayne je ponovno brcnila, a ga ni zadela, in še močneje jo je pritisnil ob zid. Jayne so preplavili spomini. Spomini na moškega, ki jo je tiščal ob steno in ji silil med noge. Čutila je, da je vzburjen, pa je bil res ali je bil samo spomin?

	Zamahnila je s pestjo. Udarila ga je v čeljust, a prešibko, da bi popustil prijem.

	Še bolj ga je razbesnela.

	Spustil je njen vrat in jo začel tepsti. Ob vsakem udarcu je z glavo udarila ob steno. Vse je postalo megleno. Njegova črna oblačila. Nekaj srebrnega. Dvignila je roko v bran, on pa jo je s kolenom udaril v rebra, na ustnicah je začutila kri in pot. Bluzo je imela strgano, gumbi so popadali z nje, kazala je modrc, moker in umazan.

	Ker je molčal, ga je pogledala.

	Videla je le njegovo pest, ki je potovala proti njej. Na licu je občutila ostro bolečino, potem je vse postalo črno.

	24

	Porter se je zbudil, še preden je zazvonila budilka. Ležal je na hrbtu in gledal, kako se svetlijo zavese.

	Spal je nemirno, prebujal ga je spomin. Nekaj minut ga je poskušal razvozlati, hotel je priti do dna, ali se v njem skriva kaj pomembnega, že ves čas zakopanega v podzavesti, odgovor, ki mu je tičal pred nosom, a ga je spregledal.

	Našel ni ničesar, a to ga je stalo spanca.

	Tako je bilo vso njegovo kariero in odkar se je upokojil, je bilo še huje. V Bramptonu se ni zgodilo veliko umorov, le redko pa je občutil veselje, ko je nekoga zaprl. Vsako zmago je spremljala izguba življenja, s čimer je samo kopičil žalost.

	Najbolj so ga preganjali nerešeni primeri. Nekega jutra so na obali v mlaki lastne krvi našli nočnega veseljaka. Golo in zadavljeno žensko v parku. Upokojenca, pretepenega do smrti v dnevni sobi lastnega doma, ki je ponujal bogve kakšne dragocenosti. Včasih se je sprehajal mimo hiš njihovih bližnjih, mučil ga je spomin na njihovo stisko, medtem ko je on nemočno sedel, ker ni mogel najti odgovorov, in jim ponujal prazne obljube, da bo našel storilca.

	Vedno si je želel samo eno: najti odgovor. Daj jim zlikovca, podobo, ki jo bodo lahko sovražili. Da vsak primer potrebuje zaključek, je kliše, a resničen. Morajo vedeti, ker potrebujejo tarčo, na katero lahko stresejo jezo in žalost.

	V mislih se je vrnil k njej. Rekla je, da ji je ime Jayne Brett. Najprej Mark Roberts, zdaj še ona. Kaj bo odkrila? Mora izvedeti več. Prijateljsko jo bo obiskal, poskusil bo izvedeti več o njej.

	Linda se je premaknila, privzdignila je glavo in ga zaspano pogledala, temni lasje so ji padali na obraz. »Kaj pa počneš?«

	»Samo razmišljam, nič drugega.«

	Glava ji je omahnila nazaj na blazino. »Prezgodaj je še. O čem pa je tebi treba razmišljati?«

	Ni odgovoril. Kriv je bil sam, ker doma o svoji službi ni nikoli govoril. Kri in žalost sta ostali zaklenjeni na policijski postaji. Tako se je vsaj zdelo.

	Odgrnil je odejo in vstal, ustavil se je le toliko, da je vzel nekaj oblačil. Ko je prižgal luč, je zamežikal. »Freddieja bom peljal ven.«

	Zaprl je vrata in se odpravil po stopnicah navzdol, ob pasjem capljanju po lesu je hiša oživela. Navdušeno je sopel, ker bo šel na sprehod prej kot ponavadi.

	Ko je Porter stopil iz hiše, je zazehal in se pretegnil. Potreboval je samoto zgodnjega jutra. Zrak je bil hladen in svež, nebo modro.

	Freddie je stekel pred njim proti vrhu pečin, po njuni običajni poti, Porterjeve misli pa so se vrnile dvajset let nazaj do tistega dne, ko je prijel Rodneyja.

	25

	1997

	Ko je Rodney vstopil v policijski pripor, je imel oči od strahu široko razprte. Porter se je komajda zadrževal in le prisotnost prič ga je ustavila, da ga ni s pestjo sunil v hrbet, da bi se opotekel do vpisnega pulta.

	V priporu je bila gneča, kar je bilo v Bramptonu zelo nenavadno, ampak zdelo se je, da je prav vsak policist našel razlog, da se je znašel tukaj. Vsi so strmeli v Rodneyja, ko se je ta približal pultu. Narednik ga je motril iznad očal, potem pa segel po podlogo s praznim obrazcem.

	Medtem ko je narednik izpolnjeval formular, se je Rodney oziral naokrog, kot bi se hotel seznaniti z novim okoljem. Porter je vedel, da bo najbolj presenečen nad pomanjkanjem oken. Celice so bile v kleti stare policijske postaje, na enem koncu je bil sprejemni pult. Vsa svetloba je bila umetna, tako da človek nikoli ni vedel, ali je dan ali noč in tako so priprti izgubili občutek za čas. Minute so se vlekle kot ure, zato so si želeli čim prej od tod.

	Rodney je na vprašanja odgovarjal tiho, nervozno in plašno. Porter je v žepih stiskal pesti, obupano si je želel Rodneyjev obraz zabiti v pult in zatuliti nanj, ali sta mrtva otroka umrla preplašena in tiho ali sta kričala in klicala svojo mater.

	Ostal je miren. Njegove misli je napolnil spomin na jokajoče starše. Od prvega umora skorajda ni spal. Preganjalo ga je vse v zvezi s tem primerom. Kako so ljudje govorili o starših otrok, pogled na skrivenčeni trupli, madež na Bramptonu. Njegovem mestu. On je patruljiral po teh ulicah. Tukaj je odraščal in tukaj je hotel umreti, že več kot mesec dni pa je bilo mesto samo še središče medijskega govorjenja.

	Ko je Rodney stopil proč od pulta, narednik s ključem v roki je šel naprej, se je Porter nagnil k njemu in šepnil: »Uživaj v tišini. Ko boš v zaporu, bo drugače.«

	Rodney je mežiknil, se obrnil stran in gledal v tla, dokler ni narednik odklenil vrat in stopil na stran, da je Rodney lahko oddrsal noter.

	Porter je bil jezen nase. Vesti bi se moral profesionalno, a konec koncev je bil samo človek, ki so ga preplavljala čustva. Tega ni hotel izgubiti in se spremeniti v brezčutnega robota. Ne, čustva so ga gnala naprej, četudi jih ni nikoli pokazal. Nohte je zakopal v dlani in stisnil pesti.

	Ko je narednik zaprl vrata celice, da je kovinski zvok glasno odjeknil po hodniku, je vprašal: »Je res on ali gre samo za neko igro, da bi se dokopal do informacij?«

	»On je. Vem, da je. Vsak nedolžni bi protestiral, on pa se je vdal, kot bi že bil obsojen.«

	Narednik je prezirljivo prhnil. »Mikalo me je, da bi mu pustil pas, da bi nam lahko vsem naredil uslugo in si vzel življenje.«

	Porter je odkimal. »Naj trpi prav vsak dan, ki še ga ima. Strah ga bo ubijal počasneje in želim si, da bi trajalo dolgo.«

	Narednik se je odpravil nazaj po hodniku, ključi so pozvanjali.

	Porter je spustil vratno loputo, da je lahko pokukal v celico. Bila je majhen kvadraten prostor s sivimi stenami, luč je bila skrita v stropu, v kotu je bila kovinska straniščna školjka.

	Vece ga bo zlomil, je pomislil Porter. Smrad, leta in leta scanja, sranja in bruhanja, sicer splaknjenega in očiščenega, se mu bo zažrl v vsako poro. Več dni ga ne bo spral s sebe in vsak dan bolj si bo želel priti ven.

	Rodney je sedel na plastični vzmetnici, glavo je sklanjal, držal se je poklapano. Poraženo.

	Porter je zaprl loputo, zadovoljen s tem, kar je videl, potem pa ga je zmotil hrup pri sprejemnem pultu. Prišel je odvetnik. To je razbral iz odmevnega glasu in težkega zajemanja sape.

	Ken Goodman. Malomeščanski odvetnik, ki je pokrival raznorazna področja prava. Urejal je prodajo hiš, ločitve in tožil mestne oblasti, kadar se je kdo spotaknil na razrahljanem tlakovcu. Bil je odvetnik za vsakogar. No, tako je vsaj sam mislil.

	Ken Goodman je bil policijski ovaduh. Skrivnosti so mu uhajale in z vsemi je bil prijatelj. Igral je vlogo pisanega vodje skupnosti, ki so ga poznali vsi, in večini je bil všeč. Kenova naloga je namreč bila, da ohranja mesto srečno. Kdor je naredil kaj narobe, se je opravičil, komur se je zgodila krivica, ni bil nikoli prezrt.

	Če bi Porter kdaj potreboval odvetnika, je bil Ken Goodman zadnji, ki bi ga izbral. Z lokalnimi policisti si je bil preveč domač, skupaj so igrali golf in hodili na kosila, s seboj so vabili tudi inšpektorje in ostale na višjih položajih, si delili vstopnice za nogometne tekme, vse za 'vzajemno dobro'. To 'dobro' je bilo vidno v premikanju njegovega trebuha, zaobljenega in mlahavega, da se je vedno zdelo, da sili v drugo smer kot telo.

	Ampak Porterju je odleglo, da ga vidi. Kadarkoli se je prikazal nekdo iz velikih mestnih pravnih pisarn, kar ni bilo pogosto, je stranki svetoval, naj molči, policijska plat pa ga sploh ni zanimala.

	»Gospod Goodman, lepo vas je videti,« je rekel Porter, ko se je vrnil v odprt prostor s pultom.

	Ken se je obrnil in se zarežal. »Glavni inšpektor Porter, v čast mi je.« Iz žepa je potegnil rdeč robec in si z njim obrisal potno čelo in neobrita lica, nekaj rdečih muck je pustil na strnišču. »Bo trajalo vso noč?«

	»So ti povedali, da gre za umor? V zadnjem mesecu sta umrla dva otroka.«

	S Kenovega obraza je izginilo nekaj veselja. »Ja, sem slišal.« Globoko je vdihnil, da se je obilno telo zatreslo in so mu hlače malce zlezle dol. »Odpeljite me k njemu, da vidimo, kaj bo povedal.«

	Narednik ga je odpeljal po hodniku, to pot je prehodil že neštetokrat, in spustil Kena v celico. Porter je hodil tik za njima.

	Govorilo se je o novi policijski postaji s primernimi prostori, da se odvetnikom ne bo več treba s strankami pogovarjati v celicah, kjer so ob njih sedeli na plastični vzmetnici in se zanašali na rdeč gumb in hitrost policistov, da jih bodo prišli rešit, če bi stranke postale nasilne.

	Ko so se vrata celice znova zaprla, se je Porter obrnil proč. Skrb za branilce ni bila visoko na seznamu policijskih prioritet.

	Pol ure kasneje je Ken dvakrat pozvonil, a kratko. Ni pozvonil na dolgo, kot bi bil v stiski. Spustili so ga ven, stranka mu je sledila, Porter pa ju je odpeljal v sobo za zaslišanje.

	Tišina se je nadaljevala.

	V normalnih okoliščinah Porter ne bi vodil zaslišanja osum-ljenca. Njegova naloga je bila nadzorovati in usmerjati, česar pa v majhni sobici ni mogel početi. In prvi je hotel slišati, kaj bo osumljeni povedal.

	Ampak slišal ni ničesar. Z mlajšim detektivom je sedel na eni strani mize, Ken Goodman in Rodney na drugi, na mizi med njimi pa je bil velik črn snemalnik z dvema kolutoma. Rodney je povedal svoje ime in prikimal na vprašanje, ali razume policijsko opozorilo, potem je še glasno rekel 'ja', ko mu je bilo povedano, da snemalnik kimanja ne more posneti. Strmel je v vrteči se trak, potem še v mizo, Porter pa je komajda zadrževal jezo.

	Rodney ni odgovoril na nobeno vprašanje, na vsako se je odzval z enoličnim: »Nimam komentarja.«

	Porter je zaslišanje prepustil še drugim kolegom, ampak Rodney je vztrajal vseh pet naslednjih zaslišanj. Predstavili so mu vsak delček dokaza, dali so mu možnost za pojasnilo, ampak on je vztrajal s svojo mantro. Nimam komentarja.

	Ko je bil Rodney obtožen, ga je Porter opazoval, izčrpan od frustracij in adrenalina, čakal je, da bo zagledal karkoli, kar bi pojasnilo, zakaj je to storil.

	Preden so ga odpeljali v njegovo celico, da bi počakal na prvo zaslišanje na sodišču, je vprašal samo: »Kaj se bo zgodilo z mojima otrokoma?«

	»Ostala bosta živa,« je zadirčno odvrnil Porter, »kar sploh ni slab izkupiček, če pomislim na Williama in Ruby.«

	Rodney se ni odzval. Odkorakal je nazaj v svojo celico in ko so se vrata za njim znova zaprla, je ponovno zapadel v molk.

	26

	Zdaj

	Ob zvonjenju telefona se je Jayne počasi vrnila zavest.

	Na hrbtu je ležala na postelji, še vedno povsem oblečena. Poskusila je dvigniti glavo, ampak soba se je zavrtela, skozi mo-žgane ji je zarezala ostra bolečina. Zaprla je oči in zastokala.

	Čez nekaj sekund se je vrtenje umirilo, spet je odprla oči.

	Roko je stegovala v smeri zvonjenja, dokler ni s prsti zatipala telefona. Z napol priprtimi očmi je pogledala na zaslon. Bil je Dan.

	»Ja?« se je oglasila, bolj zamomljala. Ustnice so se ji lepile.

	»Jayne, si v redu? Klicala si me, ko pa sem se oglasil, nisi rekla ničesar, samo stokala si.«

	Noge je zavihtela s postelje in debelo pogoltnila bolečino od vdihu. V rebrih ji je žarelo. V stenskem ogledalu je ujela svojo podobo.

	Jayne se ni mogla spomniti, kako je prišla v sobo. Spomnila se je, da je vstala in se opotekla do vhoda v hotel. Vrtelo se ji je in komajda je lovila ravnotežje, a vse ostalo je bilo megleno. Ko se je videla v ogledalu, je vedela, zakaj. Eno oko je imela otečeno in okrvavljeno, ustnico zadebeljeno in pordelo, na licu je dobivala modrico. Kri je imela tudi na nosu in ko se je pogledala pobliže, se je prepričala, da ni več tako raven, kot je bil. Oblačila je imela strgana in umazana od krvi.

	Povesila je glavo. Za hip jo je prevel obup, vsa pretepena je pristala v nekem zakotnem hotelu, sama, brez prijateljev.

	Tako ne sme razmišljati. Ne sme biti šibka.

	Prisilila se je, da se je vzravnala in trepnila, da je zadržala solze.

	Na steni je visela ura. Malo čez sedmo.

	»Oprosti, Dan, telefon sem imela v žepu in sem te pomotoma klicala.«

	»Ne zveniš, kot da si v redu. Že prej nisi.«

	»Samo utrujena sem.« Zavedala se je, da govori nerazločno in zategnjeno, upala je, da bo Dan to pripisal pretiranemu popivanju.

	Dan je nekaj trenutkov molčal. »Ni samo to. Čuden glas imaš. Moram vedeti, da si OK.«

	Spet se je pogledala v ogledalo. Ni mu nameravala povedati, ampak nuje, da bi se zaupala nekomu, ki mu je zanjo mar, ni mogla ustaviti. »Napadli so me. Nekaj brc sem dobila, a bom preživela.«

	Zaslišala je oster vdih. »Kako hudo je?«

	»V redu sem, Dan.«

	»Kako v redu?«

	Zavzdihnila je. »Rebra me bolijo. Nekaj modric imam. Črno oko in rahlo ranjen ponos.«

	»Sranje. Še danes se vrni.«

	»Sem tukaj zaključila?«

	»Ja, če si v nevarnosti.«

	»To ni zadosten razlog.«

	»Ampak Jayne, za tole ne morem biti odgovoren.«

	»Nisem majhna deklica, ki potrebuje zaščito.«

	»Ne gre samo zate. Sinoči mi je nekdo grozil z nožem in zahteval, da preneham raziskovati.«

	»Z nožem? Si prepričan, da zaradi tega primera?«

	»Zelo jasen je bil.«

	»Jaz sem jih dobila iz istega razloga, rečeno mi je bilo, naj odidem iz mesta. To ni naključje.«

	Dan je za hip utihnil.

	»Dan, ne smeva se umakniti, in ko sem zadnjič preverila, sem bila sama svoj šef, kar pomeni, da sama skrbim zase. Nisem strahopetna in če mi je neka baraba pustila modrico na očesu, hočem izvedeti, zakaj. Ostala bom. Brez debate.«

	Dan je spet molčal, potem pa: »OK, če si prepričana.«

	»Kakšne zamisli imaš danes zame?«

	»Samo slêdi slédi, da vidiš, kam te bo pripeljala.«

	Grenko se je zasmejala. »Doslej mi je uspelo vznemiriti upokojenega detektiva, ki je zaprl Rodneyja Walkerja, in pridobila sem si nasilnega sovražnika.«

	»Pa si kaj izvedela?«

	»Ja. V zaporu je pravi človek, ampak Mark Roberts je bil drugačnega mnenja. Mesto ima svojega zločinca in nekaterim ni všeč ideja, da so se vsa ta leta motili. Potem pa sem prišla jaz in jih ponovno razburila.«

	»In za trud si bila nagrajena z brcami. Ampak to nama nekaj pove. Obstajata še dva osumljenca.«

	»Dva?« Vzravnala se je in se ob tem skremžila, spet so jo zabolela rebra. Danovega navdušenja ni delila.

	»Kot sem rekel včeraj zvečer, če je Rodney nedolžen, je pravi morilec na prostosti in noče, da bi ga našli. Kaj pa upokojeni detektiv, je morda nekoliko preveč priredil pravila?«

	»Daj no, Dan. Upokojeni policist ne bo ubil človeka, ki trdi, da se je zmotil, glede na to, da je morilec še vedno v zaporu.«

	»Vse je odvisno od tega, kaj je odkril Mark. Takrat je policija drugače delovala. Pravila so se spremenila, ampak še vedno je bilo veliko pripadnikov stare šole, ki so si želeli, da bi se vrnili dobri stari časi.«

	»Dobri stari časi?«

	»Ko so priznanja dobivali s pomočjo visenja z oken ali z grobimi obračuni v kakšni temačni uličici. V osemdesetih so se pravila spremenila, to pa ni spremenilo ljudi. Morda je bil Porter večji pristaš stare šole, kot je pripravljen priznati. Če nama bo uspelo odkriti, kaj je odkril Mark, bova morda izvedela, kaj ga je tako razburilo in ali je imel Porter posledično dovolj velik razlog za skrb. Poskusi čim več izvedeti o njem. Kaj pa Williamov oče? Kakšen je? Misliš, da je zmožen nasilja?«

	Jayne je strmela v svoj odsev v velikem stenskem ogledalu nasproti postelje.

	»Mislim, da me je on napadel. Dogovorjena sva bila, da se srečava, vendar se ni prikazal. Previdnejša bi morala biti. Hotel je, da se dobiva na temačnem delu obale. Ne morem verjeti, da sem bila tako naivna.«

	»Nisi ti kriva, da te je napadel.«

	»Nekdo me je opazoval, tepena sem namreč bila šele čisto blizu hotela. Nihče ni vedel, da se dobim z njim.«

	Dan je molčal. Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Dan, si še tam?«

	»Ne bi te smel poslati tja. Oprosti.«

	»Velika punca sem in to prav tako ni bila tvoja krivda.«

	»Mark Roberts je bil umorjen, potem ko je nekaj časa pre-živel tam. Zdaj si se pojavila ti in postavljaš enaka vprašanja. Ne morem verjeti, da nisem pomislil na nevarnost.«

	»To ni pomembno in tukaj me čaka delo, ki ga moram dokončati. V Bramptonu nisem niti štiriindvajset ur, pa sem že razburila ljudi. Tukaj so skrivnosti in jaz jih želim odkriti.«

	»Nick Connor ni vreden, da zanj tvegaš življenje.«

	»Tega ne počnem več za Nicka Connorja, temveč zase. Če je to majhno mestece polno temačnih skrivnosti, čeprav je na videz privlačno staromodno in lepo, jih bom razkrila. Nick Connor pa bo imel od tega korist.«

	Dan je bil spet tiho, Jayne je vedela, o čem razmišlja. Bal se je zanjo, vedela pa je tudi, kako ga vsak primer posrka vase. Na koncu bo želja po zmagi prevladala.

	»OK, ampak bodi previdna.«

	Kljub bolečini se je nasmehnila. Brala ga je. »Si izvedel kaj novega?«

	»Po tvojem klicu sem preveril Rodneyja Walkerja. Iz starih časopisnih objav sem izvedel, kateri odvetnik ga je zastopal. Danes bi Rodneyja rad obiskal, vendar potrebujem dovoljenje njegovega odvetnika. Poklical sem pisarno, številko za nujne primere, ampak o primeru ni hotel govoriti.«

	»Tako zgodaj si ga klical?«

	»Branilci se vedno odzovemo na klic. Tako se primeri začnejo. Ampak ni šlo zgolj za utrujenost. Pogovor je zaključil takoj, ko sem omenil Rodneyja.«

	»Morilce otrok je težko pozabiti, tudi odvetnikom z debelo kožo.«

	»Oh, to že, še preveč pa jih ima rado zgodbice in anekdote, in to je bil prav gotovo njegov najodmevnejši primer.«

	»Kaj želiš, da naredim?«

	»Govori z njim, Ken Goodman mu je ime. Ve, da si v mestu, ker sem te omenil. Za vstop v zapor potrebujem njegovo pisno dovoljenje.«

	»In ti misliš, da Rodney pozna odgovore?«

	»Na obali si, kajne?«

	»To veš.«

	»Kot otrok sem nekajkrat šel na vzhodno obalo. Tam je kar nekaj kotanj z vodo in kamenjem na dnu namesto peska. Rad sem dvigal kamne in brcal školjke, ampak biti moraš zelo hiter. Školjko moraš naglo brcniti, ker če ne poleti takoj, se bo pričvrstila na skalo in ni šans, da jo premakneš. Enako velja za rakovice, kamen moraš dvigniti hitro in jih presenetiti, če ne, se bodo skrile, se zakopale v pesek.«

	»Razumem metaforo, dvigati moram kamenje, a tako, da ljudje ne bodo vedeli, da prihajam in da ne bodo imeli časa, da se potuhnejo.«

	»Nekaj podobnega, čeprav nisem hotel biti metaforičen. Ampak če bova nadaljevala, bodi previdna. Pri iskanju rakov so najbolj problematični največji, postavijo se na zadnje noge, neusmiljeni so in besni.« Pomolčal je, potem pa dodal: »Pazi nase.«

	Skoraj se je zasmejala. »Bom.« Zvezo je prekinila.

	Ko se je spet pogledala v ogledalo, pa je vendarle pomislila, v kolikšni meri je metafora ustrezna. Temačne skrivnosti želijo ostati zasenčene in niti sanjalo se ji ni, kaj se lahko zgodi, če jih bo osvetlila. Enako je poskušal Mark Roberts. In zdaj je mrtev.

	Dotaknila se je modrice na licu. Morda pa je storila točno to napako. Potem pa jo je prešinilo, da je včeraj posnela fotografijo.

	Vzela je telefon in jo poiskala.

	Bliskavica je sicer popačila barve, je pa osvetlila obmorska zavetja. Bila so prazna, kot se ji je zdelo takrat, a svetloba jim je odvzela nekaj strašljivosti. Iz temačnih razpok so se spremenila v umazana betonska skrivališča z belo pobarvanimi železnimi klopmi ob sivih stenah, prekritih z grafiti.

	Potem pa je nekaj zagledala. Temno obliko ob zidu, čisto na robu slike.

	Povečala jo je in stisnila zobe. Tam je bil teman rokav, črn in s srebrnim trakom na robu, dlan je počivala na steni. Srebrnega traku se je spomnila iz napada, iskril se je, ko je napadalec udarjal po njej.

	On ji je to storil. Sledil ji je, nekako je vedel, kje biva, šel je naprej in jo počakal.

	Vstala je in se prijela za razbolela rebra. Kljub bolečini je slekla majico in modrc. Dvignila je roko, na trupu je imela veliko škrlatno modrico.

	Dobro jo je premikastil. Ni bila prvič pretepena in večno si je obljubljala, da je tokrat zadnjič, a obljubo je vsakič znova prelomila.

	Njena beseda bo zadnja, ampak ta pot jo je pripeljala sem, pretresla njeno življenje, da se je v Bramptonu smilila sama sebi, spet vsa v modricah in krvava.

	Toda njeno življenje je bilo sedaj drugačno. Ni se več umikala. Ni več odpuščala.

	Slekla je še kavbojke in spodnjice in se odpravila pod tuš, da bi s sebe sprala vsaj nekaj posledic, ki jih je utrpela.

	Ni bilo važno, kaj je storil njej, ustvaril si je sovražnico, in zelo dobro je vedela, koga bo obiskala naslednjega.

	27

	Dan je odšel k oknu. Telefon je še vedno držal v roki, bil je zamišljen.

	Ob večini juter je ob pogledu na kanal kar zažarel, srečen v svojem malem delčku sveta, v mestu, v katerem je odraščal. Sončni žarki so se kot kometi odbijali z rečne gladine, odsevali z oken starega kamnitega mlina naprej na obrežju, preurejenega v pisarne. Po kanalu so plule ozke barke, z njih se je vil dim, proti travnatemu obrežju so se valili drobni valovi.

	Danes se mu ob razgledu razpoloženje ni popravilo. Preveč ga je skrbelo za Jayne. Če je v nevarnosti, je krivda njegova. Poskušal si je dopovedati, da je razmišljal kot odvetnik, spraševal se je, ali bi ga lahko tožila, a ni šlo samo za to.

	Poskusil se je otresti dvomov. Jayne je imela prav, ni več majhna deklica, ki potrebuje njegovo zaščito. Ponudil ji je delo in sprejela ga je, a zato se ni počutil nič bolje. Moral bi pomisliti na tveganje. Marka Robertsa so umorili, njegov umor pa je zagotovo povezan s tem, karkoli je že počel v Bramptonu.

	Vendar pa to ni bila edina stvar, ki je mučila Dana.

	Spanec mu je motil spomin na pripetljaj z nožem, toda vzrok nista bila nož ali grožnja, prav tako ne Barbarino obnašanje. Ne, bilo je nekaj drugega, preprostejšega, le da ni mogel razvozlati, kaj. Kot bi na plano silil neki davni spomin, že dolgo zakopan.

	Vklopil je grelnik vode in se naslonil na pult. Kuhinja, kombinacija jekla in granita, je zavzemala del dnevnega prostora. Na kavču so bila oblačila, tam so pristala na poti iz sušilca v spalnico. Srajce in majice, kavbojke in trenirke, vse v umirjenih odtenkih. Brez napisov, nobenih znanih znamk.

	Zdaj se mu je posvetilo.

	Hlače, ki jih je nosil napadalec. Trenirka, črna in razvlečena, na hlačnici je nekaj pisalo. OGGY. Nekoč jih je nekje že videl.

	Zaprl je oči in poskušal zbistriti misli v upanju, da se bo spomnil.

	Potreboval je kar nekaj minut in spominjal se je zgolj me-gleno. Zagledal je sobotni večerni pretep, ljudi, ki so prihajali in odhajali. Toda to ni bil njegov spomin. Podoben je bil prizoru na televiziji.

	Nadzorne kamere. Eden izmed mnogih ploščkov, ki mu jih je v zvezi s primerom poslalo tožilstvo. Posnetki kamer v središču Highforda.

	Pohitel je v spalnico. Takoj mora v pisarno. Kasneje so ga čakali opravki na sodišču, kot zmeraj, ampak morda bo imel dovolj časa, da pregleda primere in poskusi ugotoviti, kdo ga je napadel.

	*

	Jayne je čakala, pogledovala je na uro in hodila sem in tja.

	Ura je bila skoraj devet, ona pa je bila pred vrsto hiš ob cesti, ki je vodila stran od pristanišča. Vse so bile trinadstropne stavbe s polkrožnimi vrtnimi okni. V nekaterih so oddajali sobe, na teh so visele razpokane lesene oglasne deske z zbledelimi napisi, a zdelo se je, da so ljudje nad turisti obupali, namesto njih so sprejemali običajne najemnike. Okna so bila umazana, na njih so visele razcapane zavese, stekla so bila polepljena. Majhne trate pred hišami so bile zanemarjene in zaraščene. Ponujale so pogled na morje, a so vidno propadale.

	Vsak mimoidoči je Jayne čudno pogledal. Ljudje so opazili modrico in praske na njenem obrazu in njeno nemirno patruljiranje po pločniku. Zanje se ni menila. Lahko bi rekla, da rane ne bolijo tako zelo, kot se zdi na pogled, vendar bi lagala. Rebra so jo pošteno bolela, od bolečin se je kremžila, obraz je imela otrpel.

	Naslov ji je dala Mel, Williamova mati, potem ko je videla, kaj jo je doletelo. Jayne je rotila, naj ne obvesti policije, da je Sean že tako ali tako v dovolj velikih težavah. Jayne je v zameno za naslov privolila, Mel pa ji je morala obljubiti, da Seana ne bo vnaprej posvarila.

	Več kot eno uro je morala čakati, da se je prikazal. Nosil je isti plašč, kot se ga je megleno spominjala iz napada, črn anorak s srebrnim trakom na rokavih.

	Jayne se je pritajila za ulično svetilko, da bi videla, kam bo šel, čeprav se zanjo ni mogla dobro skriti. Odpravil se je v nasprotno smer, roke je tiščal v žepe, ramena je imel sključena. Jayne je pokukala iz skrivališča in ko se je prepričala, da je ni opazil, mu je sledila.

	Namenjen je bil proti vrsti trgovin. Malce naprej je zagledala skupino starejših žensk, ki so se pogovarjale pred trafiko. To je njen trenutek, v prisotnosti prič.

	Pospešila je korak. »Hej!«

	Obrnil se je. Široko je razprl oči. Pogledal je proti trafiki, potem spet Jayne.

	»Ti si to storil,« je rekla in pokazala na črno oko.

	Spet je pogledal proti ženskam, nehale so se pogovarjati, opazovale so njiju.

	»Ne, nisem.« Jayne je stopila bliže, komajda je zadrževala jezo. Ni se zmenila za bolečino, ko je zajela sapo in zavpila: »Ti si bil. Spomnim se te, tvojega obraza, trakov na rokavih. Čakal si me. Vrgel si me ob steno, ampak fotografirala sem te.« Izvlekla je telefon. »Se spomniš bliskavice?«

	Sean je prebledel in se nagnil bliže k njej. »Nehaj vpiti, prav? Tukaj ne morem govoriti.«

	»Boš pa govoril?«

	Stopil je proč in nekajkrat globoko vdihnil. Stare gospe so šepetale med seboj. »V kavarni za vogalom,« je rekel in odšel.

	Jayne mu je sledila, a na varni razdalji, da bi se lahko v vsakem trenutku obrnila in zbežala, če bi postal nasilen.

	Spet sta hodila proti obali, a na drugem koncu pristanišča kot prejšnji večer. Pred staro mestno hišo s stekleno streho, pod katero se je nekoč veliko dogajalo, sedaj pa jo je povozil čas in bi bila primerna za pop zvezde iz osemdesetih, ki so se podale na ponovno turnejo, se je raztezala peščena obala.

	Kavarna je bila obmorskega tipa, ponujala je fish & chips, z nalepkami rib in sladkorjem v stekleničkah so bila okrašena tudi velika okna.

	Sean ji je pridržal vrata in vstopil za njo, mizo jima je izbral karseda proč od točilnega pulta. Drugih strank ni bilo.

	Dvignil je roko in pomahal moškemu za pultom, bral je časopis, in zavpil: »Angleški zajtrk.«

	»Zame tudi,« je rekla Jayne.

	»Ti častiš.«

	Prhnila je. »Se ti zdi? Prekleto grdo si me napadel.«

	»In kje je policija?«

	»Je važno samo to, ali boš pristal na sodišču? Kaj pa to, kar si resnično storil?« S prstom je pokazala na črno oko. »Resnično misliš, da si ravnal prav?«

	Nekaj sekund je strmel v mizo, potem pa vprašal: »Boš šla na policijo?«

	»Daj mi en razlog, zakaj ne bi.«

	»Če ne boš šla, se bom pogovarjal. Če me bodo aretirali, bo pogoj za izpust proti varščini, da s tabo ne smem govoriti.«

	Jayne se je naslonila nazaj. »Res si pravi prasec.«

	»Ne,« je rekel, »sem samo žalujoči oče, ki ima vrh glave, da ga izkoriščajo.«

	Pa ga je slišala, pomilujoči ton, kakšnega je imel Jimmy vsakič, ko jo je udaril, ko je poskušal žrtev narediti iz sebe in zvaliti krivdo nanjo. »Ubil bi me lahko, jebenti.«

	Globoko je vdihnil, v oči so mu stopile solze. Jayne se je obrnila k oknu. V življenju je dobila dovolj opravičil od solznih moških.

	Ulica je bila mirna, Brampton ni poznal prometnih konic. Videla je nekaj sprehajalcev, a zdelo se je, da nimajo kakšnega posebnega cilja. Skupina moških je z ribiškimi palicami in torbami hodila proti pristanišču, očitno so se namenili dan preživeti v čolnu na morju. Tok misli ji je prekinilo pozvanjanje krožnikov, njun zajtrk je prispel.

	Porcija je bila velika in Jayne je zakrulilo v želodcu.

	Vzela je vilice in nož, on pa je stegnil roko in jo prijel za njeno. »Oprosti. Resnično mi je žal. Nisem vedel, kaj hočeš. Popival sem in bolj ko sem o tem razmišljal, bolj besen sem bil.«

	»Jej.« Roko mu je izmaknila.

	Molče sta se lotila zajtrka. Tišino je motil le zvok pribora na krožnikih, dokler nista oba pojedla.

	Jayne je iz okrušenega lončka pila čaj – preveč mleka, preveč medel. »Povedal mi boš vse, kar me zanima. Si me razumel? Če mi boš poskušal kaj zamolčati, bom šla na policijo.«

	Prikimal je, a je ni pogledal.

	»Povej mi vse o reporterju. Marku Robertsu.«

	»Z vsemi tistimi vprašanji je razburil vse po vrsti. Slišal sem samo to, da je v mestu novinar, ki povzroča težave, se v pubih pogovarja z ljudmi, hodi v časopisne hiše in trdi, da bolni prasec Walker tistega ni storil. Veš, to človeku pride do živega.«

	»Je povedal, zakaj je tako mislil?«

	»Meni ne, zakaj mi tudi bi? Zame mu ni bilo mar, se pa vedno najdejo taki, ki bodo zagovarjali Rodneyja. In kadar govori dovolj ljudi, začnejo ostali poslušati. Konec koncev, kdo pa sem? Slab oče, pijanec, ki je pustil svojemu sinu odtavati stran.«

	»Ni bilo tako.«

	»A res ne? Spomnim se, kako je bilo, in slišal sem šepete. Kaj pa druga družina? Tudi njuna deklica je odtavala z Rodneyjem Walkerjem, pa ju nihče nima za slaba starša. Ampak ne, onadva sta spoštovana zdravnika, ki ne moreta biti neprevidna, oni niso nikoli. Kaj pa sem bil jaz, razen samo neki pridanič iz majhnega mesta bogu za hrbtom?«

	Jayne je odložila lonček. »Veš, kaj jaz vidim? Samopomilovanje. Ne krivim te, tvoj sin je bil umorjen, ampak zaradi vsega tarnanja sem zdaj takšna.« Pokazala je na svoj obraz. »Pretepena, rebra me bolijo, zjutraj sem se zbudila vsa v modricah in krvava, zato ne pričakuj, da bom kar kipela od sočutja. Je Rodney Walker ubil tvojega sina? Si o tem prepričan?«

	»Seveda ga je on. Kdo drug bi ga?«

	»Potem pa krivi Rodneyja, ne sebe.«

	»Vsi ne mislijo tako.«

	»O tebi ali o Rodneyju?«

	»O Rodneyju, seveda. Zato je bil reporter tako zelo navdušen.«

	»Kaj je povedal? Nekaj ga je pripeljalo v Brampton, potem še v Highford, izvedeti moram, kaj.«

	»Za Highford ne vem, zanj sploh še slišal nisem, sem pa slišal, da je obiskal brata tiste umorjene deklice, Ruby. Chrisa Overfielda. On je bil tisti, ki ga je spodbudil.«

	»Kje pa živijo?«

	»Hiše staršev ne moreš zgrešiti. Je največja ob cesti, ki vodi iz mesta. Poimenovali so jo Ruby, prekleto hišo so poimenovali po njej. A najbrž se vsak na svoj način spoprijema z žalostjo.«

	»Kaj pa Chris, Rubyjin brat?«

	»Na nekem imenitnem posestvu živi.«

	»Poznaš naslov?«

	»Zakaj bi ga? Nisva si ravno blizu.«

	»Kako to misliš?«

	»Policist je. Res ne razumeš? On takšne, kot sem jaz, meče v celice. Zame nima časa.«

	»Čakaj malo, mar praviš, da je brat druge Walkerjeve žrtve policist in da misli, da je Porter zaprl napačnega človeka?«

	Sean se je zarežal. »Ja. Rahlo čudaško, kaj? Najzloglasnejši osebek v mestu, policist pa ga hoče spraviti na prostost. Tega se ne bi dalo napisati.«

	»Ampak Mark Roberts se je trudil storiti točno to.«

	Jayne je izpraznila lonček in se odpravila proti vratom, Sean pa je za njo zavpil: »Da ne boš blebetala o sinoči. Zmenila sva se.«

	»Le blizu mi ne hodi,« je odvrnila.

	Ko je na ustnicah občutila morski zrak, se je nasmehnila. Primer je postajal zanimiv. Še več, po več mesecih je občutila vznemirjenje, ker je počela nekaj vrednega. Počutila se je živo.

	28

	Računalniški diski so bili razvrščeni po tleh pisarne, Dan je iskal pravega.

	Pri Molloyu so vedno na svoj način ravnali z njimi. Dajali so jih v ovojnice in pripeli na notranjo stran papirnatih map. Čeprav je kriminalno sodstvo presedlalo na digitalni sistem brez papirja, je večina pravnih pisarn še vedno natisnila vse izjave, ki jih je prejela, kar je pomenilo, da je morala obstajati tudi fizična mapa. Do nedavnega so tudi video posnetke dobivali na ploščkih.

	Pregledal je primere, ki so še vedno čakali na sodno obravnavo, potem predale z zaključenimi primeri, ki so čakali na plačilo, ovojnice je strgal. Kasneje bo Margaret dobila nalogo, da jih zamenja. Da bi jih pregledal postopoma, ni imel časa. Moral je izvedeti, kdo mu je grozil in zakaj.

	Skoraj eno uro je že iskal, ogledal si je vsak disk posebej, dokler ni bil prepričan, da ni tisti, katerega delček se mu je zjutraj odvil v glavi.

	Ko se je začel predvajati še zadnji disk, ki je prikazoval ulico z vrstnimi hišami, ga še vedno ni našel. Primera se je spomnil in če si bo ogledal celoten posnetek, bo videl samo nekoga, ki je opraskal avto, žensko roko, ki ob boku vozila drsi gor in dol, njeni gibi pa se ujemajo s prasko, ki jo je kasneje fotografirala policija.

	Moral bo v klet, kjer je hranil primere, ki niso bili več aktualni.

	 Ob vstopu v notranjost mu je v nos udaril vlažen zrak, tišino je motilo brnenje luči, ki se je prižigala. V nosu ga je žgečkal prah, ki je prekrival stare mape. Nekatere so bile stare več kot šest let, vsaka pa je nosila datum, kdaj jo lahko da v uničenje. Zložene so bile po časovnem zaporedju.

	Vseh dosjejev mu ne bo treba pregledati, spomin ni bil star šest let. Dan se je premikal med policami, z roko je potipal vsako mapo, ali je v njej tudi disk. Kadar ga je našel, je odprl ovoj in se poskušal spomniti primera.

	Potreboval je deset minut, a vedel je takoj, ko ga je zagledal.

	Pet obtoženih, vsi so bili vpleteni v pretep. Eden od peterice je bil njegova stranka, ostale štiri je zastopalo drugo podjetje, vključno s Carlom Ogdenom, sicer poznanim kot Oggy.

	Dan je vzel mapo in pohitel po stopnicah navzgor.

	Naložil je disk in zagledal znani prizor. Pet moških se je pretepalo, osvetljeval jih je le soj luči bližnje okrepčevalnice s hitro hrano in ravno zaradi te svetlobe je še toliko bolj izstopal bel napis OGGY na zadnjem delu trenirke enega od pretepačev.

	Oggyja je bil sam ego in s svojim vzdevkom je okrasil hlačnico črne trenirke, da bi vsi v mestu vedeli, kdo je. Zato ga je tudi policija med preiskavo brez težav identificirala. Dan se je spomnil njegovega obnašanja na sodišču, bil je aroganten in zadirčen, kot kakšen zlagan gangster je nagibal glavo in pripiral oči. A ironija je bila, da je bil izmed peterice obsojen samo Oggy. Danova stranka je trdila, da so ga obtožili pomotoma, posnetek je bil preveč nerazločen, da bi se dalo razločiti obrazne poteze. Tudi Oggy je ves čas ponavljal, da ga ni bilo tam, ampak ob aretaciji je nosil iste hlače, prav tako pa ni imel alibija.

	Morda bi se celo izmazal, ampak policija mu je zasegla hlače, vidne na posnetku. Tudi na sojenju se je prikazal v podobnih. Kriminalci z lastno neumnostjo pogosto olajšajo delo tožilcem.

	Oggyja je zastopala druga pravna pisarna, ampak to niti ni bilo važno, ker so obtožnico prejeli vsi. Dan je pobrskal med papirji, našel je obtožnico in na vrhu je bil Oggyjev naslov.

	Sedaj je imel ime in naslov.

	Pogledal je na uro. Zamudil bo na sodišče. Ampak hotel je odgovore in dobil jih bo od Oggyja Ogdena.

	29

	Jayne je sedela v avtu in strmela skozi vetrobransko okno.

	Našla je kraj s pogledom na morje, za njo se je dvigala starinska igralnica. Bolj je spominjala na muzej z igralnimi avto-mati na kovance in 'sadne' mašine z ročko. Stojnica za bingo je bila prazna, na starih plišastih medvedkih se je nabiral prah. V zadnjem delu je bila nerabljena steza za električne avtomobilčke. Plaža pred njo je bila polna sprehajalcev psov, v vetru so sklanjali glavo.

	Jayne se je zdel kraj dober za srečanje, privabil je ljudi, ki so sedeli v avtih in si izmenjevali steklenico z vročim napitkom.

	Ob njen avto je zapeljal policijski. En potnik. Moški policist v poznih dvajsetih. Chris Overfield, točen kot ura.

	Izsledila ga je hitro, le poklicala je na policijsko postajo in imela srečo, ko je izvedela, da je v službi. Ko je izstopil iz avta, je privzdignila obrv. Pravi kliše, visok, temnolas in čeden, pod srajco čvrsto telo, lasje kratko pristriženi, ličnice poudarjene.

	Spustila je okno. »Policist Overfield, domnevam?« Prepričana je bila, da zardeva.

	Roko je položil na streho avtomobila in se sklonil k oknu. Zavohala je prijeten vonj, njegova kolonjska jo je presenetila. Radio, ki ga je imel pripetega na srajco, je zahreščal. »Kaj želite?« Ob tem si je ogledoval njene modrice.

	»Če se ne motim, isto kot vi. Kdo je v resnici umoril vašo sestro.«

	Vzravnal se je in dal roke na boke, stisnil je ustnice in nagubal čelo. Zdelo se je, da se je odločil, odšel je namreč k sopotnikovim vratom in sedel v avto, da se je ta kar zazibal.

	»Zakaj se vi zanimate za ta primer?«

	Zamotile so jo njegove roke, velike in močne, ko se je prijel za stegna. Poročnega prstana ni imel.

	»Pred nekaj meseci je bil tukaj reporter,« je rekla. »Mark Roberts. Bil je umorjen, mi pa zastopamo njegovega morilca.«

	»Domnevnega morilca, najbrž?«

	»Tako trdi on.«

	»Spomnim se Marka in tudi o njegovem umoru sem bral.«

	»Jaz pa vem, da ste govorili z njim, in vem, kaj ste mu povedali.«

	Zožil je pogled. »In to je?«

	»Da Rodney Walker ni umoril vaše sestre.« Privzdignila je obrv. »Mesto je majhno, ljudje pa opravljajo.«

	Nekaj sekund je zrl proti morju, kot bi tehtal, koliko ji lahko pove. »Mislite, da je novinarjev umor povezan s primerom moje sestre?«

	»Tega še ne vemo, ampak prišel je sem, končal pa v High-fordu, kjer so ga umorili.«

	Skozi nos je globoko vdihnil. »V čudnem položaju sem. Vem, da gre za mojo sestro, ampak zaradi službe se ne smem vmešavati. Nič, kar bom rekel ali storil, je ne bo pripeljalo nazaj, jaz pa sem tisti, ki živi zdaj in tukaj.«

	»Samo povejte, kar veste. Ni mi treba razkriti, da ste mi vi povedali.«

	Nekaj trenutkov je premišljeval. »Vedno se mi je zdelo čudno, da se ni nihče postavil zanj, za Rodneyja Walkerja, še sam zase se ni postavil.«

	»Porota je razsodila, da je ubil vašo sestro, nedolgo pred tem še Williama.«

	»Vendar se je zmotila, mislim, da tega ni storil on.«

	Čeprav je besede pričakovala, so jo osupnile.

	»Zakaj?«

	»Tisti dan, ko smo pogrešili Ruby, sem ga videl, Rodneyja. Ves čas je bil na igrišču.«

	»Ste bili priča? Vau. Chris. Saj vam lahko rečem Chris?«

	»Seveda.«

	»Povejte mi, kar ste povedali Marku.«

	Glavo je naslonil na naslonjalo za glavo. »Le deset let sem bil star. Včasih sem imel rad poletni semenj na igrišču za ragbi, ker je bil moj oče član komiteja. Takrat ni več igral, zdravniška praksa mu je vzela preveč časa, so mu pa ostale brazgotine. Poškodovan uhelj, ukrivljen nos, ampak klub je imel rad. Poletni semenj je bil vsakoletni pomemben dogodek. Zadrževal sem se v bližini klubskih prostorov in videl sem Ruby, ki je tekala naokrog. Počutila se je varno, vsi smo mislili, da je varna in bili smo na poznanih tleh. Tam smo preživeli ogromno nedeljskih dopoldni, jaz pa sem bil dovolj star, da sem se spomnil očeta iz časa, ko je še igral. Še danes se živo spomnim, kaj je imela Ruby oblečeno. Bele kavbojke z rdečim pasom, Spice Girls majico s kratkimi rokavi in rdeče čevlje. Izstopala je. Tudi Rodneyja sem poznal, ker sva bila z njegovo hčerko sošolca, in tudi njega sem videl na igrišču, ko je hodil naokrog.«

	»Kaj je počel?«

	»Samo to, sprehajal se je. Bil je sam in na neki način je bil čuden, ker je opazoval množico okrog sebe. Ljudje so pravili, da je bil vedno takšen. Čuden, sam je postopal naokrog in opazoval. Bistvo je, da je bil tam, ko je bila tam Ruby, in da je bil tam tudi potem, ko Ruby več ni bilo. Videl sem ga, ko smo jo iskali, zato ker se je spet čudno obnašal, ker se nam ni pridružil.«

	»Zaradi krivde?« je vprašala Jayne. »Ruby je odpeljal v svojo garažo in jo tja zaprl. Živel je blizu, tik ob igrišču. Hitro bi se lahko vrnil in bil zraven med iskanjem, da ne bi porodil sumov.«

	»Na tej teoriji je bil osnovan primer, ampak jaz sem vedno vedel, da je napačna. Če sem pomislil nazaj, sem se spominjal, da je bil Rodney ves čas tam. Bil je na napačni strani igrišča, predaleč od doma.«

	»Prav gotovo ste se motili. Zakaj bi ga sploh opazovali, da bi si ga zapomnili?«

	»Iz istega razloga kot vsi drugi – ki so menili, da je kriv – ker se je čudno vedel, a ravno zato sem ga opazoval. Sošolkin oče, ki se vede, kot bi bil rahlo nor, moral sem ga opazovati.«

	»Ste to komu povedali?«

	»Seveda sem, ker sem vedel, da imajo napačnega človeka. Povedal sem svoji mami, prosil sem jo, naj pove policiji. Sprva ni hotela, bila je preveč pretresena, kasneje pa je mislila, da bo s tem pomagala meni. Policija me je obiskala.«

	»Andrew Porter?«

	»Ja, on. Naš prekrasni upokojeni glavni inšpektor. Ampak ni ga zanimalo. Bil sem zgolj otrok. Do takrat so že našli Rubyjino truplo, Rodney pa je bil za zapahi. Da bi desetletniku dovolili, da jim uniči primer, ni prišlo v poštev. Kar je zadevalo njih, je Rod-ney ubil dva otroka. Meni je bilo rečeno, naj molčim.«

	»Pa ste?«

	»V zasebnem življenju ne in tudi Porterju sem povedal, potem ko se je upokojil, ampak odzval se je pokroviteljsko, samo potrepljal me je po roki.«

	»In potem je prišel Mark Roberts in svojo zgodbo ste povedali njemu?«

	»Točno tako. Takrat sem bil ravno v hiši staršev, pospravljal sem neke stvari, ko se je prikazal in hotel komentar.« Nasmehnil se je. »Dal sem mu precej več. Povedal sem mu svojo zgodbo. Prišel je zato, ker je potreboval ozadje, ko pa je odšel, se je tudi sam spraševal, ali obstaja drugačna zgodba. Še večja.«

	»Kako se je Mark odzval?«

	»Sprva je bil skeptičen, potem pa je govoril s Porterjem in zdelo se je, da si je premislil.«

	»Kako to?«

	»Ne vem, le bolj navdušen je postal. Bil je nekdo, ki mi je verjel.«

	»In zdaj so ga utišali.«

	»Ja, zveni smešno.« Pogledal jo je. »Vam to kakorkoli pomaga?«

	»Ja in ne. Vse skupaj je postalo bolj zapleteno in ne vem, kje naj začnem.«

	»S Porterjem. Če želite slediti Markovi poti, je Porter naslednji.«

	»Govoriti moram z Rodneyjevim odvetnikom. Kakšen je?«

	»Sam vodi odvetniško pisarno. Zastopa večino lokalnih prestopnikov, ampak mislim, da Rodneyjevemu primeru ni bil kos.«

	»Pa vaša starša? Bosta govorila z mano?«

	Chris je odkimal. »V Rodneyjevo krivdo sta prepričana. Če boste spet razburkali vode, vam ne bosta hvaležna.«

	»Slišala sem, da sta oba zdravnika. Še vedno delata?«

	»Oče ja, mama pa je odnehala. Bila je splošna zdravnica, a ni zmogla več prenašati sočutja. Ni mogla prevezati rane, ne da bi ji ob tem nekdo povedal, da jo razume, čeprav je ni. Nihče je ne bi mogel. Tisti, ki pa so molčali, so jo gledali drugače. Na neki način oprezno.« Nagubal je čelo. »Še nekaj.«

	»Ja?«

	»Kdo vam je to storil?« Pokazal je na njen obraz.

	Našobila je ustnice. »Nihče. Poskušali so me oropati, a dobili niso ničesar.«

	»Ste prijavili?«

	»To bi pomenilo, da bi morala ostati tukaj, dati izjavo in se vrniti na sojenje.«

	»Ste že kdaj bili v Bramptonu?«

	»Ne.«

	»Ne morem dovoliti, da neki žepar pokvari prvi vtis o mestu. Vas lahko zvečer povabim ven?«

	Čutila je, da zardeva. »Vaša punca ne bo imela nič proti?«

	»Verjetno bi, če bi jo imel, pa je nimam. Kje bivate?«

	»V Valovih.«

	»Kasneje vas bom prišel iskat. Ob sedmih?«

	»No, prav, zakaj pa ne? Hvala.«

	Ko je izstopil iz avta in se vrnil v svojega, se je smehljal. Tudi Jayne se je. Ko se je odpeljal, se ji je nasmešek razlezel v nasmeh.

	Morda pa bo njen postanek v Bramptonu bolj zanimiv, kot je pričakovala.

	30

	Dan je s prsti bobnal po volanu, čakal je nedaleč od naslova z obtožnice Carla Ogdena. Upal je, da se ni preselil.

	Kmalu mora na sodišče, čaka ga stranka, ki jo je dnevno obiskoval, odkar je bila obtožena za nadlegovanje bivše partnerice. Dana je vsakodnevno obveščala o sporočilih in žalitvah, ki jih je bila deležna. Takšni stranki je Dan hotel ugoditi, obetala se je namreč pritožba, več pritožb pa je pomenilo več primerov. Ampak še prej je moral opraviti z Oggyjem.

	Pozoren je bil na stransko ogledalo, od koder je imel pogled na dolgo ukrivljeno ulico. Več avtov je bilo parkiranih na pločniku kot na privozih. Z enega okna je visela angleška zastava, na drugih so namesto zaves visele stare cunje.

	Ta soseska je bila vir Danovega posla. Po njej so redno patruljirali policijski avtomobili, racije so bile pogoste. Mamila, ukradene stvari, nasilje – kraj, ki se mu je ponoči bolje izogniti. Njegove stranke te izbire niso imele, a se Danu niso smilile. Žal mu je bilo za slabo plačane delavce, ki so si želeli samo hoditi v službo in uživati v prostem času v upanju, da se bodo lahko njihovi otroci preselili in živeli boljše življenje. Ampak zadeve v soseski so se pogosto odvijale drugače, tolpe in slabe priložnosti so najstnike zavajale. Dan je živel od njihove nesreče.

	Vrata so se odprla in nekdo je zavpil. Dan je zagledal Oggyja, ki se je prikazal ob leseni ograji. Nosil je iste hlače kot prejšnji večer, na hlačnici je bilo napisano njegovo ime, in športno jakno, ki se je zdela predebela za prijeten spomladanski dan. Obraz mu je zakrivala bejzbolska čepica, nosil jo je čez rutico. To je bil zadnji LA-hit v mračni severni soseski.

	Oggy je iz žepa potegnil zavojček cigaret in si eno prižgal. Ko je spet dvignil glavo, je na pločniku pred njim stal Dan.

	Oggy je stopil korak nazaj. »Opa, stari, kaj se dogaja?« Potem pa ga je prepoznal in ga gledal s priprtimi očmi.

	»Vidim, da si dovolj neumen, da še vedno nosiš ista oblačila.«

	Oggy je stopil naprej, kot bi hotel iti mimo njega. »Tega sranja ne potrebujem.«

	Dan je iztegnil roko. »Tudi jaz ga včeraj nisem, pa te to ni ustavilo.«

	Oggy se je postavil proti Danu, ampak Dan je bil precej višji, tudi ramena je imel širša. Dan se je zanašal na občutek, da je Oggy slabič in da se bo spustil v pretep le takrat, ko bo prepričan v zmago. In tokrat Oggy v roki ni držal noža.

	Oggy je stopil nazaj. »Ne serji, stari. Ničesar ne moreš dokazati.«

	»Si prepričan? Našel sem te brez težav. Kako veš, da ni blizu tudi policija?«

	»Ja, branilec, ki ovaja. Misliš, da boš tukaj prijazno sprejet?«

	Dan je skoraj zavil z očmi. Oggy je bil res pravi gangsterski kliše. Ampak nanj ni naredil vtisa. »Pa nisi pomislil, da tod morda poznam ljudi, stranke z večjim slovesom od tvojega?«

	Za hip je Oggy razprl oči.

	Dan se je nasmehnil in stopil bliže. »Nisi, vidim. Naslednjič si naredi uslugo. Povej mi, kdo te je poslal.«

	Oggy se je odmaknil. »Jaz svojih virov ne razkrivam. Nisem ovaduh.«

	»Nehaj igrati in se peteliniti, Ogden. Če bi bil tukaj pomemben, ne bi delal, kar od tebe zahtevajo drugi. Včeraj si bil prava veverica. Povej, kdo ti je naročil, da me napadeš?«

	»Ni šans, stari.« Stopil je še bolj stran.

	»Ne bom povedal.«

	Oggy je odkimal in debelo pogledal, potem pa se je obrnil in stekel proč, z roko si je držal kapo na glavi.

	Dan je zamišljeno gledal za njim.

	Oggy je bil prestrašen. In Dan se je začel spraševati, ali bi moralo biti strah tudi njega.

	31

	Jayne je potrpežljivo čakala v majhni sobici v odvetniški pisarni.

	Stavbo je našla brez težav. Stala je ob glavni cesti v središču mesta, dolgi krivulji, posejani s trgovinicami in frizerskimi saloni. Vhod se je stiskal med pekarno in popravljalnico nakita, ki je bila videti zapuščena. V zgornje nadstropje so vodile ozke stopnice.

	Očitno jo je odvetnik pričakoval. Takoj ko se je predstavila, je lahko vstopila v majhen prostor, kjer je zdaj sedela. Pijače ji niso ponudili, prav tako ji niso povedali, kako dolgo bo čakala. Okno je ponujalo pogled na ulico in tako je opazovala počasne pešce, ki so hodili proti mestu s hitrostjo tistih, ki nimajo za početi ničesar drugega.

	Na hodniku na drugi strani vrat je zaslišala korake, na pragu se je prikazal moški.

	»Ken Goodman,« je rekel in odšel proti stolu na drugi strani mize. Trebuh mu je visel čez pas hlač, spetih z rdečimi naramnicami čez modro-belo črtasto srajco.

	Imel jih je čez šestdeset, lase dolge, a sive in počesane nazaj, okrog vratu prepotene. Prostor je napolnil z zatohlim vonjem po cigaretah, sedel je stokaje in nekajkrat globoko vdihnil, preden se je nasmehnil in pokazal od nikotina obarvane zobe.

	»Živijo, Jayne Brett sem. Danes zjutraj ste govorili z mojim šefom, Danom Grantom.«

	»Ja, in ta moški ima težave z obnašanjem. Imate vizitko ali kakšen dokaz, da ste res oseba, za katero se izdajate?«

	Jayne je segla po denarnico in izvlekla vozniško dovoljenje. Zapisal si je njen naslov.

	»Previden moram biti,« je rekel. »Skrivnosti strank ne smem razkriti, četudi je primer star več kot dvajset let.«

	Dvignila je roke. »Ničesar ne zapisujem, gospod Goodman.«

	»Ken, recite mi Ken.« Nasmehnil se je in jo pogledal v oprsje. Pogled je tam zadržal, kot bi mu ne bilo mar, ali je to opazila. »Torej ne boste prevzeli Rodneyjevega primera?«

	Jayne si je tesneje ogrnila jakno. »Ne, nič takega, bi se pa radi pogovorili z njim v zaporu, če nimate nič proti. Morda bi nam lahko pomagali, češ da gre za pravni obisk.«

	»S kakšnim namenom?«

	»Zastopamo Nicka Connorja, obtoženega za umor novinarja Marka Robertsa. Nick Connor je lokalni prevarant in tat, ki je po naključju 'srečal' Markovo denarnico in telefon in ju vzel. Sedaj pa želijo to uporabiti proti njemu kot dokaz, da je morilec.«

	»Vi pa iščete alternativnega osumljenca, razlog, zakaj bi lahko nekdo drug umoril gospoda Robertsa?«

	»Točno tako. Bil je pisatelj in pisal je roman na osnovi resničnega primera, primera Rodneyja Walkerja. Karkoli je že našel, ga je prepričalo, da je Rodney nedolžen.«

	»Ugibam, da na tem sloni vaša obramba.« Požugal je s prstom. »Če je Rodney nedolžen, je kriv nekdo drug, ta pa noče, da bi skrivnost prišla na plano.«

	»Le raziskujemo, nič drugega.«

	»Kogarkoli že je vznemiril Mark Roberts, tudi vi vznemirjate ljudi.« Pokazal je na črno oko. »Bramptonski pozdrav.«

	»Prosim?«

	»Nekaj, kar se pogosteje sliši poleti. Za mestece, kot je naše, se pogosto zdi, da v njem samo popivajo in se pretepajo. Ne pozabite, da me to že veliko let ohranja v lepih oblekah. Vso zimo najedajo drug drugega in se valijo iz pubov kot kavboji iz saloonov. Poleti, ko pridejo sezonski delavci, pa stopijo skupaj in dneve preživljajo med pretepanjem drugih.« Zahihital se je, prsni koš mu je kar potresaval. »V Bramptonu se ljudje radi pretepajo, vendar mi je žal, da jo je skupilo tako čedno dekle, kot ste vi.«

	»Preiskovalka sem, poklicno tveganje pač. Povejte mi kaj več o Rodneyju.«

	»Ni veliko za povedati. Umoril je dva otroka. Ujeli so ga in obsodili. Odtlej se ni zgodil noben umor več.«

	»Ampak kakšen je bil kot človek?«

	Ken se je namrščil in pomislil. »Tih, zadržan, bi lahko sploh bil drugačen? Umoril je dva otroka in do konca življenja je pristal v zaporu.«

	»Kakšna je bila njegova zgodba?«

	»Lahko vam povem stvari, ki jih vedo vsi. Domačin je, v Bramptonu se je rodil in tukaj je odrastel. Imel je službo, sicer nič sijajnega, a najbrž ste že opazili, da v mestu ni imenitnežev.«

	»Mestece je lepo, deloma.«

	»Res je in meni je všeč, da ni polno denarja. Smo, kar smo, preprosti, bolj veseli tega, kar imamo, kot pa da bi hrepeneli po tistem, česar nimamo. Ampak vsem to ni dovolj.«

	»Kako to mislite?«

	»Rodney se je takoj po šolanju poročil z domačinko. Ime ji je bilo Sarah. Bila je čedna blondinka.« Ken je pomežiknil. »Veliko je obljubljala, če me razumete.«

	Jayne se ni zmenila za te besede, ob nenadnem lesku v njegovih očeh ji je postalo neprijetno.

	»Zanjo je bilo mesto premajhno. Ob dveh otrocih in možu je živela umirjeno življenje, ki pa se ga je naveličala. Premlada se je ustalila, morala bi vedeti, da je izven Bramptona širni svet. Nekega dne je šla iz mesta, to odkrila in nikoli več se ni vrnila. Rodneyja je pustila samega z dvema majhnima otrokoma.«

	»Kam pa je šla?«

	Ken se je naslonil nazaj in pogledal v strop, potem je spet pogledal Jayne in rekel: »V Leeds, nekam tam okrog. Želela si je v veliko mesto. Ampak to je bilo pred dvajsetimi leti. Verjetno se je preselila.«

	»Kakšen je bil njen dekliški priimek?«

	»Revell. Njeni starši so imeli kavarno v mestu. Že davno je ni več, ampak ime poznajo vsi.«

	»Kaj se je zgodilo z otrokoma?«

	»Mislim, da sta šla k rejnikom. Rodneyjeva starša sta rekla, da sta prestara. Kaj se je z otrokoma zgodilo po sojenju, ne vem. Morda ju je Sarah vzela k sebi.«

	»Vam je Rodney kdaj priznal zločin?«

	Igrivo je zažugal s prstom. »To je zaupen podatek, ki ga od mene ne boste dobili.«

	»Oh, dajte no, Ken, ne bodite sramežljivi. Saj vam lahko rečem Ken, kajne? Nikomur ne bom povedala. Pomagajte mi.«

	Zardel je, s konico jezika si je obliznil ustnice. Zdelo se je, da bije kratko bitko z vestjo. »Za pravno pisarno delate,« je rekel, »torej veste, kako stojijo stvari. Stranke so polne izgovorov. Mo-rda gre za laži, ampak to ni pomembno. Dajo ti nekaj, s čimer lahko začneš. Če nekaj ne obrodi sadov, potem tega ne uporabiš. Bistvo je, da krivi ne znajo nehati govoriti, kot bi me hoteli prepričati.« Zahihital se je. »Ali ne vedo, da mi ni mar? Moja naloga je, da jih zastopam, ne pa da jim verjamem in potem izstavim račun. Rodney je bil drugačen, pravzaprav je bil zmes obojega. Obupano si je želel, da bi mu verjeli, da ni kriv, ko pa smo hoteli slišati njegovo plat zgodbe, je molčal kot grob.«

	»In kaj ste potem storili?«

	»Poskušal sem spodkopati primer tožilstva, pokazati, da manjka delček sestavljanke, da bi bila slika manj obsojajoča. Ni mi uspelo in vsi smo vedeli, da mi ne bo, ampak priznal ni.«

	»Kakšna je vaša teorija?«

	»Ista, kot sem jo povedal gospodu Robertsu.« Nasmehnil se je. »Se opravičujem, ker sem vam to zamolčal, ampak seveda je govoril z mano. Povedanega mu nisem dovolil uporabiti, ne, če bi to objavil v knjigi. Sem mu pa rekel, da mu bom predstavil svoje mnenje, če mi bo častil kosilo.« Pobožal se je po trebuhu. »Stalo ga je več, kot je pričakoval, ampak povedal sem mu, da je Rodney kriv, ne more pa prenesti krivde. Na zaslišanjih za nas ni imel odgovorov, je pa gojil neko neumno upanje, da bo vse skupaj izginilo, če si bo dovolj dolgo tiščal prste v ušesa in ponavljal la-la-la. Zato ni mogel reči 'kriv sem', četudi je bil.«

	»Kaj točno je razburilo gospoda Robertsa?«

	»Meni ni povedal, najprej je s tem hotel soočiti Rodneyja, se dogovoriti za srečanje. Ampak veste, kaj si jaz mislim? Da je šlo zgolj za mladostniško navdušenje. Videl sem že njemu podobne, za zločin jim sploh ni mar. Le izstopati želijo in segli bi po kateremkoli imenu, ki bi koristilo njihovi prepoznavnosti. Morilci lažejo, nimajo pa se pravice izgovarjati, da z njimi nekdo manipulira in jih izrablja, kot jo imajo žrtve.«

	»Ampak Rodney ni nikoli lagal, sami ste to dejali. Rekel ni ničesar.«

	»Zlagal se je v trenutku, ko je rekel nisem kriv.«

	»Moj šef želi govoriti z Rodneyjem. Če se ne motim, potrebuje vaše pisno dovoljenje, ker ste njegov pravni zastopnik. Ga lahko dobim?«

	»In kaj bom dobil jaz?«

	Jayne je nagubala čelo. »Ne razumem vas.«

	Pohoten nasmešek se je vrnil, ustnice je imel pretirano vlažne, oči so se mu preveč iskrile. »Hočete, da nekaj storim za vas. Tudi vi bi morali nekaj storiti zame.«

	»No ja. Na primer?«

	»Mark me je peljal na kosilo. Prepričan sem, da se vi lahko bolj izkažete.«

	Potem pa je opazila, da drži roko pod mizo, počasi si je obliznil spodnjo ustnico, kar je izdalo njegove namene.

	Preplavila jo je jeza. Niti pretvarjal se ni, da so pogledi na njeno oprsje zgolj naključni.

	»Boljšo zamisel imam,« je rekla in se nagnila naprej. Zgrabila je bluzo. »Kaj pa, če naredite, kar želim, ali pa bom zakričala in si z bluze strgala gumbe? Ne bo mi težko reči, da ste planili name, ker nihče ne bo nikoli verjel, da sem se približala takšnemu zavaljenemu prascu. In stavim, da nisem prva.«

	Zaklel je, žar mu je izginil iz oči.

	»Napišite dovoljenje za danes popoldan in ga pošljite v zapor, kopijo pošljite Danu Grantu v odvetniško pisarno Molloy v Highfordu.«

	»Ven.«

	Jayne je vstala. »Ne, dokler ne bom v roki držala kopije dovoljenja.« Pokazala je proti vratom. »Počakala bom v sprejemnici. In držala se bom, kot da bom vsak trenutek planila v jok.«

	Odšla je iz pisarne, počutila se je umazano.

	32

	Ko je Porter vstopil v pisarno, je Ken Goodman gledal skozi okno. Prekrižane roke so mu počivale na trebuhu, ki je silil čez naramnice.

	Porter je klic prejel pred desetimi minutami. Ken je panično lajal v slušalko, Porter pa mu je zasikal, naj utihne, da ga ne bi kdo slišal, sam pa je stekel po stopnicah navzdol in sedel v avto.

	Porter je zaprl vrata. »Zakaj zganjaš takšno paniko?«

	Ken se je obrnil. »Kot sem ti povedal, ženska je bila tukaj.« Čelo je imel potno, lica pordela.

	»In jaz sem ti že včeraj povedal, da pričakuj obisk. Rekel si, da boš uredil.«

	»Ni se odvilo, kot sem pričakoval. Mislil sem, da se bo hotela samo pogovoriti o Rodneyju in da bo to vse, toda hotela je dovoljenje, da lahko tisti, za kogarkoli že dela, obišče Rodneyja v zaporu.«

	»To je hotel tudi Mark, pa poglej, kako se je končalo. Domnevam, da si ji rekel, naj odide, ker je Rodney tvoja stranka in vse to.« Zožil je pogled. »Se je zgodilo kaj drugega?«

	Ken je sedel na stol in zakopal obraz med dlani. Nekajkrat je globoko vdihnil. Na srajci je imel potne madeže.

	»Ken?«

	Dvignil je pogled. »Pisal sem zaporu, odobril sem obisk.«

	»Kaj si naredil?«

	»Nisem imel izbire.«

	»Vedno imaš izbiro.« Porter je stopil bliže k njemu. »S čim te je stisnila v kot?«

	Ken je zardel. »Z ničimer. Hotel sem ji odvrniti pozornost od primera.«

	Porter je udaril po mizi. »Kako za vraga ji bo pozornost odvrnil šefov pogovor z Rodneyjem?«

	»Pomiri se, ničesar ne vesta.«

	»Za zdaj. Ga lahko pokličeš?«

	»Vse bo v redu, ne skrbi. Ne pozabi, da Mark ni odkril ničesar, pa je raziskoval veliko dlje kot tadva.«

	»In kako lahko to veva?«

	»Potem pa ji sledi. Izvedi, kaj ve in jo imej na očeh. Sojenje njuni stranki se začne prihodnji teden, njuno zanimanje bo kmalu splahnelo. Ne pozabi, da njiju ne zanima Rodney Walker, temveč Mark Roberts. Njen šef je odvetnik. Le primer želi iz-peljati in dobiti plačilo. Njuno zanimanje bo upadlo, kot se to zmeraj zgodi.«

	»Ken, ti ni jasno? Za razliko od žrtev umori nikoli ne umrejo. Ljudje vedno iščejo novi zorni kot, da bi postali tisti, ki so obsojenemu vrnili prostost. Kako veš, da si Rodney ni premislil? Kako veš, da si ne želi ven? Ne smeva dopustiti, da spregovori. Za to moraš poskrbeti ti, jaz pa bom zanjo. Poskrbi za svojo stranko.«

	Ken je zaprl oči in prikimal, rdečica je izginila, postal je sivkasto bled.

	Porter se je odpravil proti vratom.

	»Še nekaj. Bolje zate, da to ni posledica trzanja tvojega majhnega in debelega tiča. Če bo šlo vse po zlu, bom privlekel na dan nekaj preteklih zadev, za katere upaš, da so pozabljene. Se spomniš zabave in mladoletnice?«

	Ken je vstal in vanj uperil prst.

	»Tega ne omenjaj, nikoli.«

	»Ni prijetno, kaj, če se oveš, da lahko vse izgubiš? Dekle lahko poiščem in današnji svet je drugačen. Takrat so ljudje menili, da si zgolj malce barabinski. Dandanes si pedofil. In mislim, da tvoji ženi ne bo všeč 'rekla je, da jih ima šestnajst'. Do vratu si v dreku, Goodman, zato le govori z Rodneyjem. Še danes.«

	Na Kenov odgovor ni počakal. Odkorakal je skozi sprejemnico in po stopnicah nazaj na ulico.

	Vsa preteklost ga je dohitevala, preveč bi lahko izgubil.

	Jayne Brett ne bo dovolil, da mu vzame vse.



	33

	Dan je že dvajset minut sedel v zaporniškem prostoru za obiske. Ob vsakem oddaljenem tresku vrat, krohotu in vpitju paznikov se je zdrznil. Vsi zvoki so odmevali, to je bila popevka zapornikov.

	Rodney je bil zaprt v zaporu v Doncastru, dve desetletji lepega obnašanje sta ga pripeljali v kategorijo B.

	Na zunaj je bil zapor sodoben, tičal je za visokim betonskim obzidjem z modernimi vrati, pa vendar je bila stopnja samomorilnosti v njem najvišja. Morda je bilo to povezano z električno podpostajo tik nasproti vhoda, v zraku je neprestano prasketalo. Ali pa je bila kriva reka, zapor je namreč stal na raztočju reke Don. Sicer ni bil Alcatraz, a ni težko napovedati, kaj se zgodi, ko umre upanje.

	Zapor je Danu dodelil poseben prostor. Praviloma so zahtevali vsaj štiriindvajseturno predhodno napoved, ampak Rodney je bil slaven in vzoren zapornik, zato je bil včasih deležen privilegijev, čeprav ni tega nihče izrekel na glas. Dan je poznal nečimrnost paznikov in vedel je, da se izven službe radi hvalisajo o svojih zapornikih. Zunanji svet si želi zgodbic o pošastih, imenih, ki polnijo tabloide in razgrevajo gostilniške debate.

	Pazniki so jih predstavljali kot ljudi, ki niso čisto pri pravi, da imajo v očeh zlo, da predstavljajo grožnjo, in da so vrata in zidovi komajda kos njihovi vročekrvnosti – kot bi pripovedovali zgodbice ob tabornem ognju.

	Resnica je bila manj dramatična. Pošasti se je treba bati, ker so podobne vsem ostalim, le temačna plat človeškosti jim je ušla z vajeti, še vedno pa so ljudje. Pogovarjajo se in se smejijo, se pritožujejo nad dolgčasom, kot to počnejo vsi zaporniki. Iz zahteve po boljših zaporniških celicah je nastal časopis Zgori v peklu, a porodil se je iz dolgčasa, enako kot se zaporniki stepejo zaradi nepomembne cigarete.

	Dan je resnično bojazen videl v njihovi sposobnosti, da ostanejo neopaženi. V morilce se prelevijo v trenutku, ko ne morejo ukrotiti jeze in se niso sposobni obdržati pod nadzorom. Še vsak morilec, ki ga je branil Dan, se je zdel povsem normalen. Nemogoče jih je bilo razločiti, ko so nekje tam zunaj čakali, da eksplodirajo.

	Za ta poseben obisk so obstajali tudi bolj pragmatični razlogi.

	Rodney je sodil v posebno kategorijo zapornikov – na podlagi pravila 43 je bil zaradi lastne varnosti ločen od ostalih zapornikov. Umoril je dva otroka, veljal je za razvpitega. Bil je tarča mnogih zaporniških lovcev na glave, zato se je moral z Danom sestati na samem.

	Dan ni vedel, kaj lahko pričakuje. O Rodneyju je pobrskal na spletu in prebral prispevke. Njegovega primera se je medlo spominjal. Čeprav se je zavedal, da je večina morilcev vsakdanja na pogled, je bil rahlo nemiren. Vedno obstajajo tudi takšni, ki želijo svojo podobo še dodatno podkrepiti. Ko človek ostane brez svobode in velja za zloglasnega, mu preostane samo še sloves. Tabloidi so Rodneyja prikazali kot pošast in nekateri posamezniki dejansko postanejo takšni, kot jih prikazujejo drugi. Bo Dan začutil grožnjo z druge strani mize?

	Ali se bo zgodilo še kaj hujšega? Ga bo prepričeval, da je nedolžen, prevarant, ki je zvabil dva otroka, da sta z njim odtavala v neznano? Manipulacij si ne bo dovolil. Tukaj je za Nicka Connorja, ne za Rodneyja Walkerja.

	Zaslišal je poznano rožljanje ključev, kot bi jih bilo večno preveč in bi bili zgolj simbolični, plod zaporniške domišljije, in sedel pokonci. Vrata so se odprla, v prostor je vstopil Rodney Walker.

	Bil je manjši in bolj siv, kot si ga je predstavljal Dan. Trebuh je imel obilnejši, verjetno je krivo vsakodnevno sedenje, lase redkejše in posrebrene. Premikal se je počasi. Nosil je kavbojke in sivo majico z rumenim zaporniškim našitkom, roke je tiščal v žepe.

	Sedel je in se nasmehnil. »Živijo, lepo, da sva se srečala.« To je Dana presenetilo. Pričakoval je sovražnost, obrise zla, a zdel se je umirjen in tih, skoraj spokojen.

	»Veste, zakaj sem tukaj?«

	Rodney se je nagnil naprej, komolce je položil na mizo. »Ken Goodman je poklical upravnika. Lahko sem ga poklical nazaj. Zaradi Marka Robertsa.«

	»Torej ga poznate?«

	»Obiskal me je. Pisal je knjigo in želel me je vključiti vanjo.«

	»Kaj ste si mislili o tem?«

	Skomignil je. »Slaven zapornik sem, to razumem, in moje ime bi pospešilo prodajo knjige.« Zožil je pogled. »Ken mi je povedal, da je umrl. Vi zastopate njegovega morilca, kajne?«

	»Ja, vendar bi rad raziskal, ali je Markova smrt povezana z vašim primerom.«

	»Zakaj bi bila? Moja zgodba sama ne zadošča za knjigo, zato je najbrž poleg mojega primera raziskoval še druge. Največje hite morilcev otrok.«

	Dan se ni menil za ošabnost, pomislil je, da si Rodney namerno prizadeva, da mu ne bi bil všeč. »Raziskujemo edino sled, ki jo imamo.«

	»Pa ste kaj našli?«

	»Ne še, pa tudi časa ni več veliko. Kaj ste mu povedali?«

	»Da me sodelovanje ne zanima.«

	»Zakaj pa ste potem sploh govorili z njim?«

	»Zanimalo me je, kaj bo povedal, ali je našel drugačno pojasnilo.«

	»In ga tudi je, kajne? Prepričan je bil, da ste nedolžni.«

	»Tega nisem slišal prvič in tudi koristilo mi ni prav nič. Bil je samo še en pisatelj, ki je hotel zaslužiti z mojim imenom. Ljudje se nenehno oglašajo, želijo si intervju s psiho-morilcem otrok. Ničesar jim ne dam. Kako bi s tem pomagal sebi?« Dvignil je roko. »Ne pomilujem se. Sam sem izbral to pot in ne pričakujem, da boste razumeli. Kaj bom imel od tega? To se vedno vprašam. In družini tistih dveh otrok? Zakaj bi jima pomagal?«

	»Ne razumem vas.«

	»Zadevo ohranjajo v medijih, ker jim to koristi. Postali so odvisni od žalosti in publicitete. Morali bi iti naprej. Jaz sem šel.«

	»Morda pa vam otežujejo izpust, ker javnost nenehno opominjajo na to, kar ste storili.«

	»Slabi ljudje so vedno deležni parol.«

	»Kar naju pripelje nazaj do vprašanja, zakaj sem tukaj. Pričakoval sem, da boste polni zanikanja, iskrenega ali lažnega, ker morilci to počnejo. Manipulirajo, da se vse vrti okrog njih, tako pač živijo, sebično. Vi tega ne počnete.«

	»Pravite, da sem drugačen. Je zato bolj ali manj verjetno, da sem morilec?«

	»Verjetnost ni pomembna. Ste ali pa niste.«

	»Dvanajst porotnikov je reklo, da sem.«

	»In vi jih niste prepričali o nasprotnem?«

	Rodney se je naslonil nazaj in prekrižal roke. »Kaj želite, gospod Grant?«

	»Le s tole zadevo bi se rad bolje seznanil. Zagotovo obstaja razlog, zakaj je Mark Roberts umrl, in zdi se, da je ta razlog nekako povezan z vašim primerom. Moja preiskovalka je bila v Bramptonu le nekaj ur, pa so jo pretepli, čeprav je samo spraševala.«

	Rodney se je kratko zasmejal. »Brampton ne mara tujcev. Poleti jim jemlje denar, a resnično maral jih ni nikoli.«

	»Ni bilo samo to. No, tako vsaj ona gleda na dogodek in razloga ima dva.« Dan je iztegnil roko, potem še prst. »Kot prvo, prebuja slabe spomine, ljudje so užaljeni. To je počel tudi Mark Roberts, zdaj pa je mrtev. In ne bom sprejel pojasnila, da je tako zato, ker si ljudje želijo pozabiti. In če sta družini odvisni od žalovanja, kot pravite, ne bi uživali v novi pozornosti?«

	»In drugi?«

	»Če niste morilec vi, je nekdo drug, ki bi lahko hitro moril znova, če bi se bal, da bo razkrita dvajset let stara skrivnost. Kdorkoli že je ta oseba, bo obupana in jezna. Če mi bo uspelo ugotoviti, kdo je, bom v primeru svoje stranke dobil novega osumljenca.«

	»In kako daleč ste prišli?«

	»Ne daleč. Povejte, kdo je po vašem mnenju morilec?«

	Rodney je razprl roke in se spet nagnil čez mizo. »Ugibal ne bom. Dežela je dobila svoje strašilo. Zakaj bi jo zanj prikrajšal?«

	»Zveni, kot da se je porota odločila prav, le da vi tega niste sposobni priznati.«

	»Tistih dveh otrok nisem ubil.«

	»Kdo pa ju je?«

	»Ni mi mar. Moje življenje se ne bo spremenilo. In to ne koristi mojemu duševnemu zdravju.« Potapkal se je po glavi. »Bolje je sprejeti svojo usodo. Tudi vsi drugi bi morali storiti enako.«

	»Ampak pričani pa niste.«

	»Ne.«

	»Svet ni nikoli slišal vaše plati. Začnite z mano.«

	»Želite, da vam povem, kaj se je zgodilo?«

	»Zakaj pa ne? Knjige ali časopisnega članka ne bom napisal. Tukaj sem zaradi svoje stranke. In zdaj? Zdaj me muči radovednost.«

	Rodney je s prebadajočim pogledom motril Dana, Dan pa se je počutil, kot bi bil pod mikroskopom.

	Tišino je prelomil Rodney. »OK, povedal vam bom, ampak to ostane med nama.«

	34

	1997

	Le šestdeset kilometrov je bilo od Bramptona do kronskega sodišča, a Porterju se je zdelo, da leži na drugem koncu sveta.

	Brampton je poznal. Poznal je ljudi in njihov ritem življenja. Kronsko sodišče je bilo v velikem mestu, kjer so odrezavi posamezniki, ki jih je dušil dim, hiteli sem in tja, in vedno ko je obiskal ta kraj, je hrepenel, da bi se čim prej vrnil v ostro, a čisto ozračje svojega mesteca.

	Kronsko sodišče je bilo nekaj povsem drugačnega.

	Okrajno sodišče v Bramptonu je bilo majhno, uradne ure je imelo le trikrat tedensko, razsodbe pa je sprejemala klika majhnih poslovnežev in upokojenih učiteljev. Obravnavali so manjše prestopke, pretepe in kraje, prav tako pa se veliki zločini niso dogajali v tolikšni meri, da bi moral pogosto hoditi na kronsko sodišče.

	Rodneyjev primer je bil drugačen. Pretresel je mestece in vse poletje se je govorilo samo o njem. Zdaj se je sezona počasi poslavljala. Poletni šovi zbledelih zvezd so se nagibali h koncu, zabaviščni park na obali so prekrili, domačini pa so še vedno razpredali o primeru.

	Toda Porter si je želel, da bi bil primer zaključen. Vsem je želel povedati, da pošasti ni več in da lahko vsi mirno živijo naprej.

	Na galeriji za javnost so bili ob njem Rubyjini in Williamovi starši. Bili so pisana skupinica. Rubyjina starša sta nosila drago obleko, oče tvidasto, mama pa sijočo črnino s privzdignjenim ovratnikom, pričesko je imela brezhibno. Williamova starša sta se z izgledom sicer potrudila, a v primerjavi z Rubyjinima sta bila videti pusta. Tudi Porter je nosil obleko, ampak sposodil si jo je od prijatelja in se mu ni najbolje prilegala, ovratnik srajce je imel široko razpet. Ob njem je sedela Williamova mati, prekrižani nogi je obračala stran od Porterja, tudi roke je imela prekrižane, obraz pa bledikav od mesecev jokanja. Odkrito je kazala sovraštvo, ki ga je čutila do Rodneyja Walkerja, prav tako so lahko vsi opazili krivdo, ki jo je valila na Seana.

	Pretekli meseci so bili zelo dolgi.

	Obramba se ni borila tako močno, kot je pričakoval. Čeprav Ken Goodman ni bil človek, ki bi policiji povzročal sive lase, se ni boril sam. Tam je bil še odvetniški svetnik, ki mu je pomagal mladi branilec, oba sta bila pripravljena na vodenje obrambe. Ampak bilo je, kot bi ne bilo nikomur mar. Porter niti med navzkrižnim zaslišanjem ni občutil pritiska. Obstajale so majhne luknje glede temeljitosti preiskave, ampak vedno so se vrnili k Rubyjinemu pasu in DNK obeh otrok v avtu. Porotniki, pa tudi odvetniki so vedeli, da gre samo za pravno predstavo.

	Morda je v tem tičal odgovor. Za Rodneyja ni bilo mar nikomur. Umoril je dva otroka, vendar je molčal. Komu je mar za morilca otrok, še posebej za takšnega, ki se ne postavi zase in se ne bori?

	Po pričanju je Porter sedel na sodišču in kot začaran opazoval napredovanje primera. Odvetniki so se glasno prerekali o nepomembnostih, povezanih s postopkom, porotniki so si jemali odmor za odmorom, da je sodnik pomiril strasti, med odsotnostjo porote pa so se smejali in šalili. Kar zadeva Porterja, je bilo njegovo delo končano. Primer je raziskal in našel resnico. A na sodišču ta ni bila enopomenska – vsa dejstva so pošteno premešali, dokler niso izgledala čisto drugače.

	Ken Goodman je bil na sodišču, sedel je za enim izmed branilcev. Nosil je svojo najboljšo obleko – trebuh mu je napenjal gumbe telovnika – če bi moral dati izjavo na stopnicah pred vhodom v sodišče, česar Porter ni pričakoval. In tudi Ken Goodman ni. Po Rubyjinem umoru sta se večkrat znašla v baru, kjer je pivo dovolj dolgo teklo v potokih, da ni imel razloga za skrb. Ken Goodman ne bo neki malomeščanski odvetnik, ki bo osvobodil malomeščanskega morilca. To ne bi dobro vplivalo na posel.

	Ken je najbrž občutil Porterjev pogled, obrnil se je namreč in pogledal proti galeriji za javnost. Starši so se togo presedli, ampak Ken je iskal Porterja. Ko ga je našel, mu je kratko prikimal.

	Porter je vedel, kaj mu sporoča. To bo njegov dan, ne Rod-neyjev.

	Tok misli sta mu prekinila rožljanje ključev in momljanje prisotnih, ko se je Rodney po stopnicah povzpel v prostor za obtožene, spremljala sta ga dva policista. Rodney je sedel, ne da bi sploh pogledal naokrog. Gledal je predse, telo je imel negibno.

	Porter je pogledal proti vratom. Če bi Rodney planil na prostost, so ga od ulice ločevala le nizka medeninasta ograja in odzivnost policistov ob njem.

	Ko je vstopil sodnik, so vsi vstali.

	Naslednjih nekaj minut je minilo v meglicah, meseci pričakovanja so se zaključili z resnobnimi besedami predstavnika porote, ki je oznanil, da so odločitev sprejeli soglasno. Sledila je le ena beseda, ki je zaključila primer in dala duška stresu in jezi občinstva, ki je končno dobilo potrditev resnice.

	Kriv.

	Ko so Rodneyju nadeli lisice, kot uvod v življenje za rešetkami, se je obrnil proti galeriji. S pogledom se ni opravičeval, tudi provokativen ni bil. Pogledal je samo Porterja. Obrvi je privzdignil, v očeh se mu je risal strah.

	Porter je bil zmeden. Takega odziva ni pričakoval.

	Ampak to je odmislil. Pošast je bila za zapahi. Vsega je bilo konec.

	35

	Sedanjost

	Rodney se je ozrl okrog po prostoru, roke je prekrižal, kot bi preverjal, ali ju lahko kdo sliši.

	Čez nekaj trenutkov se je nagnil naprej, bliže k Danu. »Slabo je kazalo, tega sem se zavedal. Nisem bedak. Vedno sem bil prepričan, da mi je nekdo namestil, le da nisem vedel, kdo. Če pomislite, je zelo preprosto. Živel sem blizu ragbi kluba, kjer je izginila Ruby, in če me je tisti videl tam, je vedel, da doma ni nikogar, ker svojih otrok nisem nikoli puščal samih. Moja garaža se ni držala hiše in glede zaklepanja vrat nisem bil zmeraj skrben. Živel sem v Bramptonu, prijetnem in mirnem mestecu, kjer ljudem ni treba zaklepati vrat in podobno. V garaži nisem imel ničesar dragocenega, le staro kosilnico in nekaj blatnega vrtnega orodja. Kdorkoli bi se lahko brez težav odkradel tja in deklico tam ubil.« Iztegnil je roke. »Če bi jo ubil jaz, mislite, da bi bil tako neumen, da bi tam pustil njen pas? Prostor bi počistil, nobene sledi ne bi pustil. In tudi moj avto je bil tam. Williamovo DNK bi zlahka odstranil z varnostnega pasu. S čimerkoli se že čisti kri, bi zadostovalo.«

	Dan se je namrščil. »O vašem primeru ne vem vsega, sem pa o njem bral na spletu, preden sem prišel sem, in obstajajo še druge stvari. Tisto noč, ko je izginila Ruby, vas je ustavil policist, vračali ste se iz smeri, kjer so deklico kasneje našli. Policistu ste se zdeli vznemirjeni, izmuzljivi.«

	»Seveda sem bil vznemirjen. Pil sem. Mislil sem, da mi bo dal pihati. Takrat še nisem vedel, za kaj gre, a mislil sem, da imam srečo.« Kratko se je nasmehnil. »Prekleta ironija, kaj?«

	»Kje pa ste bili?«

	»Kako to mislite?«

	»Kaj hudiča mislite, da mislim?«

	Rodney je zožil pogled. Dana je motril z očmi človeka, ki zna čuvati skrivnosti.

	»Ne boste ničesar zapisali?«

	Dan je dvignil roke. »Samo to poskušam ugotoviti, zakaj je umrl Mark Roberts.«

	Rodney je zavzdihnil. »Nočem, da bi moral še kdo prestati, kar sem prestal jaz, zato vam bom povedal. Obiskoval sem žensko, ampak to ostane med nama.« Dvignil je roko. »Še preden vprašate, njenega imena vam ne bom povedal. Bila je prva ženska, s katero sem imel razmerje, odkar me je zapustila Sarah, in vanjo sem bil zaljubljen. Vem, da zveni bedasto, ampak obljubil sem ji, da bom najino skrivnost čuval. Veste, bila je poročena in ni hotela, da bi njeni otroci trpeli zaradi razpada zakona. Odraščala je ob ločenih starših in ni želela, da bi se enako zgodilo njenim otrokom. In jaz sem se strinjal. Na lastne oči sem videl, kako je na moja otroka vplivalo, ko nas je Sarah zapustila. Težko pojasnim, toda spremenila sta se. Postala sta bolj zadržana, manj samozavestna. Manj zaupljiva. Njenim otrokom tega nisem mogel narediti.«

	»Če bi vas ljubila, ne bi dopustila, da trpite v zaporu.«

	»Odločitev je bil moja in to sem ji tudi odkrito povedal, ampak zaradi ljubezni počnemo čudne stvari. In zato nisem pričal med sojenjem, ker sem vedel, da mi bodo zastavili točno to vprašanje. Nočem zveneti junaško, ampak žrtvoval sem se za tisto žensko.«

	»In zapustili svoja lastna otroka. Izgubila sta očeta in odraščati sta morala v senci, kot podmladek morilca. Zakaj niste žrtvovali nje zanju?«

	»Dajte no, saj veste, zakaj. V vsakem primeru bi me obsodili. V moji garaži je bila kri. Rubyjin pas. V mojem avtu Williamova DNK, pa Rubyjina tudi. Bil sem na prizorišču obeh izginotij. Možnosti nisem imel nobenih. Moj odvetnik mi je svetoval, naj ne poskušam pojasniti nečesa, česar ne morem pojasniti. Tožilec bi me raztrgal. Zakaj bi še njo potegnil v to?«

	»Več kot dvajset let ste v zaporu in vse to trpite zaradi ljubezni?«

	Rodney se je nasmehnil, gledal je oprezno. »Ne bom vam povedal, kdo je. Iz tega se ne bi izcimilo nič in obljubil sem ji.«

	»Vaša otroka pa še vedno trpita.«

	»Tega ne morem spremeniti. Samo pomislite, kako bi se počutila, če bi izvedela, da sem njuno srečo žrtvoval zaradi druge ženske. Morda sem šel po poti, ki bi se ji moral izogniti, ampak zdaj sem tukaj in najbolje je stvari pustiti takšne, kot so. Odločitve, gospod Grant, odločitve. To počnemo v življenju. Sprejemamo odločitve, izbiramo strani, potem pa s tem živimo. Kot to počnem jaz.«

	»A veliko mi niste povedali. Rekli ste, da so vam namestili in da ste bili pri ženski, ki je nočete imenovati, ampak to je tudi vse.«

	»Ničesar več ni za povedati.«

	»Pogosto videvate svoja otroka?«

	Rodney je stisnil čeljusti. »Le kdo bi ju pripeljal k meni?«

	»Tisti, s komer pač živita.«

	»Kjer sta, jima je bolje. Njiju pustite pri miru.« Pomahal je pazniku. »Končala sva.«

	Dan je bil nad nenadno spremembo osupel.

	Rodney je vstal in se oddaljil, paznik mu je šel naproti.

	Tudi Dan je vstal. »Lažete,« je zavpil za njim.

	Rodney se je ustavil in se obrnil.

	Dan je vanj uperil prst. »Dvajset let ste imeli na voljo, pa ste se domislili samo tega? Imenovati nočete nikogar, zgolj zavajate se, nič drugega.«

	»Tistih otrok nisem ubil.«

	»In naredili ne boste ničesar, da bi to dokazali?«

	»Tako sem se odločil. Zbogom, gospod Grant.« Po teh besedah se je spet obrnil k vratom in počakal na paznika.

	Dan je gledal za njim in zavzdihnil. Rodneyju Walkerju ni verjel, ni pa vedel, ali je to pomembno ali ne.

	36

	Dan je tuhtal o obisku v zaporu, ko se je spet zadrževal v bližini doma Carla Ogdena, tokrat v majhni uličici.

	Odkar se je vrnil v Highford, se je izogibal svoji pisarni, vedel je namreč, da Barbara komaj čaka novice. Pomislil je, da bi se preostanek popoldneva vozil, zato je odšel naravnost domov, potem pa se je vrnil in čakal na Oggyja. Opazoval je temačno ulico brez razsvetljave, luči so vedno znova razbili, da bi na bližnjici med glavno cesto in naseljem ustvarili nevaren prostor. Dan je pričakoval, da se bo tod gnetlo mladih, ki nimajo za početi ničesar boljšega, ampak začelo je deževati, kar jih je najbrž zadržalo na suhem.

	Preoblekel se je v teman pulover s kapuco, v katerem je občasno tekel, in trenirko, ostati je hotel neopazen. Čakal je Oggyja, ker je vedel, da je ključ do vsega. Bil je edini v Highfordu, ki je ostal brez krinke.

	Čakal je že eno uro in pomislil je že, da bi odnehal, ni bil prepričan, da je Oggy sploh tam, ko so se vrata odprla. Malo naprej po ulici, kjer so sijale ulične luči, je Dan na podobi prepoznal hlače iz prejšnjega večera – vzdolž hlačnice je z belimi črkami pisalo OGGY. Večni idiot.

	Oggy je imel plašč zapet do vratu, na glavi je nosil bejzbolsko kapo, ramena pa je sključil. Deževalo je vse močneje.

	Dan je stopil iz sence in se odpravil za njim.

	Oggy je bil kakšnih petdeset metrov pred njim in Dan mu je sledil na varni razdalji, da ga ne bi opazil. Dež mu je pomagal. Oggy je sklanjal glavo in bil osredotočen na pot pred seboj.

	Šla sta mimo niza trgovin, nekatere so bile prazne. Manjše špecerije z zamreženimi okni. Zastavljalnice, znotraj razsvetljene, za avtomati so sedeli ljudje, ki so slepo zapravljali še tisto malo, kar so imeli. Okrepčevalnice s hitro hrano. Na koncu ulice je bil pub. Dan je imel opravka z mnogimi primeri, ki so se zgodili v njem – pretepi, vbodi z nožem, policija pa je občasno naredila racijo in zasegla ukradeno blago, predvsem slanino, kavo in sir, ki so jih od mize do mize prodajali mladi odvisniki. Ostale trgovine, prodajalne sadja in pekarne so že zdavnaj zaprle vrata in ostale brez nadomestila. Ampak Oggy je hodil dalje.

	Dan je bil tega vesel. Če bi šel Oggy samo po cigarete, bi moral oditi mimo njega, glavo bi sklanjal in upal, da ga ne bo prepoznal. Hotel je izvedeti, kam Oggy zahaja in ne, kje nakupuje. Zadnji del ulice je prečil prazno zemljišče, kjer je nekoč stala tovarna, zdaj pa je tam ležal samo beton, preraščen z visoko travo. Tam je vladala popolna tema, v daljavi na drugi strani ulice so bile medlo osvetljene ulice vrstnih hiš. Oggy je bil namenjen tja.

	Dan je pomislil, da bi se ustavil in se obrnil, a prišel je že predaleč. Fizične grožnje v Oggyju ni videl, spomnil se je, kako se je zjutraj umaknil, in Dan je vedel, kako razmišljajo Oggyju podobni. Vse življenje se izogibajo temu, da bi jih ujeli zaradi barabinstva, s katerim se ukvarjajo. Njegov prvi nagon bo vedno beg.

	Na praznem zemljišču je takoj postalo očitno, da mu sledi. Hoja po ulici je bila normalna, prečkanje puste zaplate le nekaj metrov za njim pa je bilo nekaj povsem drugega.

	Ampak če je hotel izvedeti, za koga je delal Oggy, je to moral storiti.

	Dan se je držal blizu roba in izkoristil sence bližnjih ograj, medtem ko je Oggy hodil po uhojeni in bolj neposredni potki, bližnjici med dvema naseljema. Namenjen je bil proti ulicam na drugi strani in ne na tajno srečanje na zapuščenem zemljišču. To je vsaj pomenilo, da se mu ne bo treba plaziti naokrog in bo lahko prišel točno tja, kamor je bil namenjen Oggy.

	Od odprtega zemljišča je potka vodila do ulic, ki so se na drugi strani v ravnih vrstah dvigale po pobočju, nekoč je bil tod dostop do tovarne. Oggy mu je izginil izpred oči.

	Dan je stekel okrog roba, ki ga je od pločnika ločevalo obzidje, tu in tam porušeno. Ni hotel ostati preveč zadaj, da se mu Oggy ne bi izmuznil po eni izmed številnih uličic ali izginil v katero izmed hiš, še preden bi Dan videl, v katero.

	Ko se je približal opečnatim vrstnim hišam, je bil zid višji in Dan ni mogel videti, kam je odšel Oggy. Pospešil je. Visoka trava mu je močila hlače, tla so bila zdrsljiva. Bal se je, da se bo spotaknil na kakšnem štrlečem kosu železa in se bo njegova noč končala z zvinom gležnja, vendar mu je uspelo priti do konca ulice. Stisnil se je ob zid. Bolj je spominjal na kakšnega kriminalca kot na zasledovalca in napol je pričakoval, da bo zagledal modre luči, ker se bo policija odzvala na anonimni klic, da se po soseski potika sumljiv osebek.

	Nekajkrat je globoko vdihnil, v želodcu je začutil strah, in pogledal za vogal. Dežne kaplje so mu glasno padale po jakni, opečnato obzidje je bilo mokro. Počasi je zagledal ulico, asfalt, ki se je rumenkasto svetil v soju uličnih svetilk. Na obeh straneh in z enim kolesom na pločniku so bili tesno drug za drugim parkirani avtomobili.

	Oggy je izginil.

	Dan se je vzravnal in zaklel. Kako je lahko tako hitro prišel tako daleč?

	Za seboj je nekaj zaslišal, korake, a bilo jih je več.

	Obrnil se je, da bi zbežal, a bil je prepozen. Udarci po glavi so ga zbili in z vso težo je zgrmel po tleh, a njegov bojeviti duh se je hitro predramil, brcal je in vpil ter se ritensko umikal.

	Prešinilo ga je, da se je ujel v past, da so ga čakali. A časa, da bi pomislil še na kaj, mu je zmanjkalo. Nekdo je z nogo zamahnil proti njemu in ga s težkim škornjem brcnil v glavo.

	Vse je postalo megleno, le zastokal je in padel na hrbet. Z glavo je udaril ob tla.

	Zdaj je glasove slišal razločno. Bili so tik ob njem, a zdelo se mu je, da prihajajo iz daljave. Um ga je priganjal, naj jih odrine, toda telo se ni odzvalo. Obraz je imel moker, a ne samo od dežja. Poskusil se je obrisati, tekočina je bila topla, lepljiva.

	Kdorkoli že je stal ob njem, je bil s svojim dosežkom zadovoljen.

	Dan se je privzdignil na vse štiri in zaječal, nekdo se je zasmejal, potem pa je občutil novo brco, tokrat v rebra, da je ostal brez sape.

	Padel je po tleh, bitka je bila končana, še preden se je dobro začela. Čelo je naslonil na mokra tla, želel si je, da bi bilo končano, ampak nekdo ga je zgrabil za lase in mu glavo nagnil vznak. Takrat ga je zagledal.

	Lesk ostre kovine.

	Dan se je poskusil otresti prijema, se skobacati na noge, a še vedno je bil preveč omotičen. Pogled se mu je izostril le toliko, da je videl pest, ki se mu je približevala.

	Belo se mu je zabliskalo pred očmi. Slišal je le bitje srca, ki mu je odmevalo v glavi. Na licu je spet občutil trda in mokra tla, a premakniti se ni mogel.

	Poskušal je odpreti oči, a ni šlo. Svojega telesa ni mogel prepričati, naj se premakne.

	Potem je začutil udarec v bok. Takoj je sprevidel, da ni bilo samo to, na koži pod oblačili je občutil mokroto. Spomnil se je noža, ampak ubraniti se ga ni mogel.

	Izgubljal je zavest, pomislil je na Jayne. On jo je vpletel v tole. Mora jo pripraviti do tega, da se bo umaknila.

	In potem ni več razmišljal.

	37

	Jayne se je uredila. Presenetilo jo je, kako zelo nervozna je. S seboj ni prinesla veliko oblačil, vsekakor ničesar za nekaj, čemur bi lahko rekla zmenek.

	Je bil zmenek? Prepričana ni bila, a metuljčki v trebuhu so ji razkrivali, da o tem razmišlja.

	S pudrom v roki je obstala pred ogledalom. Modrice je hotela prikriti, a naposled je pomislila, da bo potem še huje, da poskuša prikriti nasilje moškega. Tega je imela v preteklosti dovolj in ni hotela, da bi ji večer pokvarili prikriti pogledi izza sosednjih miz.

	V restavracijo, ribjo restavracijo na drugi strani pristanišča, z okni od tal do stropa in s pogledom na zibajoče se ribiške čolne v temi, majhne lučke, ki so se premikale kot božična drevesca v vetriču, je prišla pozno.

	Vedel se je uglajeno. Ko se je približala mizi, je vstal in vzel njen plašč. Vino je že naročil, belo, a drobne kavalirske geste je niso motile. Po nasilni preteklosti in več zaporednih plitkih zmenkih za eno noč so se ji zdele nekako šarmantne.

	Najprej sta samo kramljala, pravzaprav sta obrekovala ostale goste v restavraciji, potem pa sta se pogovarjala o primerih, s katerimi se je ukvarjal Chris. Bilo je, kot bi se oba izogibala vprašanju, zakaj je Jayne v Bramptonu.

	Bila sta že na sredini glavne jedi – ribe, seveda – ko je Jayne spet postala pozorna na pristanišče. Slišali so se vpitje in treski ulova na pomolu, ki se je bleščal od luči. V zraku so kričali galebi, kot vedno so iskali ostanke in zavržene sadove morja.

	Chris je sledil njenemu pogledu.

	»Ni jih več toliko kot nekoč. Ko sem odraščal, je bilo ribičev veliko in poslušal sem zgodbice, kako divje je postalo v mestu, ko so se po sedmih dneh vrnili z morja, ampak dandanes ribiči težko preživijo.«

	»Svet se spreminja.«

	»Pa na bolje? Mestece je nekoč pokalo od življenja. Danes ponuja le pube in prodajalne z rabljenim blagom.«

	»Tako zelo drugače pa tudi ni. Kraj, kjer sem živela kar nekaj časa, Highford, mu je zelo podoben, le da ne ponuja razgleda na morje.«

	»Kje pa leži?«

	»Med hribi, bolje ne znam opisati. Je kraj, kamor zaideš prej po naključju kot po izbiri.«

	»Rekla si 'sem živela'.«

	»Preselila sem se v veliko mesto. Manchester.«

	»Je izpolnil pričakovanja?«

	Skremžila se je. »Zdi se mi, da pride vse drugo bolj do izraza. Nisem prepričana, da sem že našla, kar iščem.«

	»Imam občutek, da Brampton ni to.«

	Nasmehnila se je. »Vidim, zakaj je tukajšnjim ljudem všeč. Lep je in ponuja čudovite razglede. Je pa nekoliko odrezan od sveta, jaz pa si želim nekam, kjer ne gre samo za životarjenje.«

	»Manchester lahko zapustiš.«

	»In ti lahko zapustiš Brampton.«

	Da je zapolnil tišino, je Chris med večerjo pripovedoval, kako je bilo odraščati v Bramptonu. Jayne je v poslušanju uživala. Všeč ji je bil njegov entuziazem, kako so mu med pripovedovanjem žarele oči, čeprav je vedela, da se pod zunanjostjo skriva globoka žalost zaradi izgube sestre. Jayne je razmišljala naprej, kaj se bo zgodilo, ko bosta povečerjala. Vedela je, kaj si želi.

	Chris se je na stolu naslonil nazaj in srknil požirek vina. »Pogovarjajva se o tebi.«

	Zasmejala se je. »Ne, pa se ne bova.«

	»Daj no, zakaj si postala preiskovalka?«

	Spet je pogledala proti barkam, o svoji preteklosti še ni bila pripravljena govoriti. Pa vendar je bilo na njem nekaj pomirjujočega, počutila se je varno. Pa tudi privlačen je bil, zobe je imel bele in ravne, oči so se mu iskrile, vedno ko se je nasmehnil. Za prijetno nadaljevanje večera se ji ni zdelo pametno povedati mu, da je njen zadnji fant končal na drugi strani noža, ki ga je držala v roki.

	»Bila sem brez službe,« je rekla. »Poznala sem odvetnika, zamisel je bila njegova.« Bila je različica resnice.

	»In kako ti je všeč?«

	»Kot večina služb, včasih je rutinska, včasih zanimiva. Vzela sem si premor in se zaposlila v supermarketu, ker pa so bile moje usluge spet zaželene, sem tukaj – ta-da. Zdaj sem jaz na vrsti. Si postal policist zaradi Ruby?«

	Globoko je zavzdihnil. »Videl sem, kaj lahko ena nasilna oseba stori družini. Moja starša nista bila nikoli več enaka. Postala sta votla, drugače ju ne znam opisati. Kdorkoli že je ubil Ruby, je vzel tudi delček njiju in ta delček se ni nikoli vrnil. Dovolj je, če pri novicah omenijo pogrešanega otroka, ali je Rubyjin rojstni dan ali božič, in moja mama joče. Ne pred mano, ker se pretvarja, da življenje teče dalje, vsi namreč trdijo tako, in da čas celi rane, vendar jih ne. Le na bolečino se je navadila, vedno je prisotna, tik pod površjem.«

	Jayne je iztegnila roko in jo položila na njegovo. Nekaj trenutkov jo je gledal, potem je nanjo položil še drugo dlan. Njegov prijem je bil močan. Jayne je zardela, kar jo je presenetilo.

	»In tvoj oče?«

	»Postal je zamišljen, tako ga lahko najbolje opišem. Na enak način kot moja mama joče, on hodi na dolge sprehode ali samo strmi na vrt. Ko je sestrica umrla, se je pomanjšal. Ne telesno, pač pa v sebi, v lastnih očeh mu je namreč spodletelo pri edini nalogi, ki jo je imel, in sicer da zaščiti Ruby.«

	»Ti pa želiš zaščititi druge, zato si se pridružil policiji?«

	»Tak je bil moj namen. Naučil sem se, da ni tako preprosto. Ljudje so zapleteni in vse preveč jih na nas gleda kot na problem, ne kot na rešitev.«

	»Kljub temu pa nekaterim pomagaš. Vseh ne moreš rešiti, tako kot tvoj oče ni mogel pred vsemi zaščititi Ruby. Včasih se življenje enostavno obrne na slabše. Človek ne more delati načrtov. Kot tole nocoj,« stisnila je njegovo dlan, »mislila sem, da bom prišla v neko mrtvo mestece, zdaj pa sem tukaj in s tabo uživam v večerji.«

	»Tudi jaz uživam.« Nagnil se je bliže k njej. »Kam pa zdaj? Brampton ne ponuja pestrega nočnega življenja.«

	»Živiš daleč stran?«

	»Ne, za kratek sprehod.«

	»Potem pa nabaviva steklenico vina in pojdiva k tebi.«

	»Ponavadi me ne privlačijo ljudje z modrim očesom in otečenimi ličnicami.«

	»Le nežen bodi z mano,« je rekla in se zasmejala, ko je odmaknil svoj stol.

	Med hojo nista veliko govorila. Objel jo je, a ga je odrinila. »Da mi ne boš polomil reber.«

	Namesto tega sta se držala za roke, rahlo in sramežljivo, dokler nista prispela do majhne hiške z majhnimi okni in nizkimi vrati, stala je ob ozki cesti.

	»Stara ribiška koča,« je rekel, ko ji je vzel plašč in ga obesil. »Zgrajena je bila še pred viktorijanskim turističnim razcvetom.«

	»Všeč mi je. Starinska je.«

	Ko je vstopila v prvi prostor, je najprej zagledala Rubyjino sliko, prepoznala jo je s fotografij na spletu. Bila je najprominentnejša slika v hiši.

	Odšla je k njej.

	Ruby je bila videti tako nedolžna. Nosila je obleko z vzorcem, sedela je na travniku in lasje so ji sijali v soncu.

	»Slika je bila posneta en mesec pred njeno smrtjo,« je rekel in prišel k njej. »Mama in oče sta najela poklicnega fotografa. Tako lepa je bila. Mama je mislila, da bi lahko postala otroški model, zato je tudi naročila fotografa.«

	»Kaj pa si je Ruby mislila o tem?«

	»Bila je le majhna deklica. O ničemer ni veliko razmišljala.«

	»Žal mi je.«

	»Za kaj pa je tebi žal?«

	»Ker si jo izgubil.«

	Prijel jo je za roko. »To je bilo že davno. Njeno fotografijo hranim zato, da bi se spominjal lepih trenutkov in ne žalosti, ki je sledila. To je … kako se že reče? Katarzično, tako je.« Povlekel jo je proč od slike. »V hladilniku imam steklenico. Prinesel bom kozarca.«

	»Vino lahko počaka.« Poljubila ga je, stopiti je morala na prste, da ga je dosegla. Odzval se je. Njegov poljub je bil nežen, potem pa je Jaynin postal odločnejši, gnala jo je potreba. Želela si je, da jo odpelje v posteljo, da bi na sebi občutila njegovo telo in močne roke.

	Ko jo je vodil po stopnicah navzgor, sta oba molčala.

	38

	Dan se je ovedel premikanja okoli sebe. V obraz mu je sijala luč, občutil je dotik rok.

	Spačil se je in se poskusil obrniti, nagonska reakcija, a nekdo ga je spet potisnil navzdol. Čelo mu je spreletel oster glavobol.

	»V redu je,« je rekel glas. »Mirujte.«

	Ko se je spet zavedal sveta okrog sebe, je občutil enakomerno zibanje reševalnega vozila, ko je nekdo splezal vanj.

	»Kaj se dogaja?« Glas je imel hripav.

	»V bolnišnico vas peljemo. Lahko nam poveste, kaj se je zgodilo. Kako vam je ime?«

	Dan je vedel, kako mu je ime, le za hip se ni mogel spomniti, kot bi lovil senco. Napenjal je možgane, dokler se ni spomnil. »Dan. Dan Grant.«

	»Kateri dan je danes, Dan?«

	Debelo je pogoltnil, medtem ko je razmišljal in štel dneve, ki so minili po vikendu. Sčasoma je rekel: »Sreda.«

	»Kaj se vam je zgodilo?«

	Ni se mogel osredotočiti na osebo, s katero se je pogovarjal, je pa razločil, da je policistka. Mlada, presenetljivo mlada, njen radio, nosila ga je na prsih, je hreščal. Vrata rešilca so zaloputnila, motor je zabrnel.

	Iztegnil je roke, kot bi hotel reči 'a ni očitno', a izustiti ni mogel niti besede.

	»V redu je, sedaj ste na varnem,« je rekla policistka, medtem ko je imel reševalec polne roke dela. Danu je na prst namestil ščipalko, s svetilko mu je svetil v oči.

	Svet je počasi spet dobival obliko.

	Dan je poskušal sesti, toda reševalec ga je ustavil. »Ne, ne ne. Ne premikajte se, gospod Grant.«

	»Ne, v redu sem, spustite me.«

	»Niste v redu, kar verjemite mi.«

	»Nekomu sem sledil,« je rekel in zaškrtal z zobmi. »Napadli so me.«

	Policistka se je nagnila naprej. »So?«

	»Ujel sem se v past. Vsaj dva sta bila. Odvetnik sem.«

	»Vem, kdo ste, gospod Grant, le prepričati smo se morali, da to veste tudi vi. Za kaj je šlo? Jih poznate?«

	Dan je ni prepoznal, a čez nekaj časa se mu je vid spet za-meglil, zaznal je le temno uniformo. »Carla Ogdena. Sledil sem mu.«

	»Zakaj?«

	»Povezano je s primerom.«

	»Kaj so vam storili?«

	Dan je privzdignil obrvi. »Pretepli so me.« Skremžil se je. »In zabodli, mislim vsaj.«

	Reševalec ga je srepo pogledal. »Kam?«

	»V bok.« Pokazal je na trup malo nad pasom.

	Reševalec je Danov hudi potegnil navzgor in zamrmral: »Sranje,« ko je zagledal kri, ki je majico prilepila na telo. Rano je potipal s prsti, Dan pa je od bolečine zastokal. »Ni globoka,« je rekel reševalec in še vedno otipaval rano. »Hudi je ublažil vbod in najbrž se je vaše telo instinktivno umaknilo. Le nekaj šivov potrebujete. Bolj me skrbi za vašo glavo.«

	»Iti moram. Primer je pomemben.«

	»Ne, nocoj boste ostali v bolnišnici. Zdravnik bo vztrajal.«

	Dan se je obrnil k policistki. »Kako ste me našli?«

	»Nekdo vas je klical po telefonu, ravno ko so mimo šli neki mladi nepridipravi, in opazili so svetlikajoč se zaslon. Mislili so, da so našli telefon, ki ga lahko prodajo, ko pa so vas zagledali, so poklicali nas.«

	Dan je zaprl oči. »Še je dobrota na tem svetu.«

	Trudil se je odmisliti bolečino, a bila je prehuda. Prepustil se je zibanju vozila, upal je, da bo ublažilo bolečine.

	Policistka je prejela radijsko sporočilo, slušalko si je namreč pritisnila k ušesu in pozorno poslušala. Čez nekaj sekund je reševalcu rekla: »Izogniti se moramo Union Streetu.«

	Dan je odprl oči. »Union Streetu? Kaj pa se dogaja?«

	»Ena od stavb gori.«

	Danu je postalo slabo. Takoj je vedel, katera. Poskusil je sesti, a ga je reševalec spet potisnil nazaj. Kljub temu je vprašal: »Katera?«

	»Številke ne poznam, je pa v njej odvetniška pisarna. Tista na koncu.« Takoj ko je besede izrekla, si je policistka z dlanjo prekrila usta. »Je vaša? Zelo mi je žal.«

	Dan se ni odzval. Glavo je obrnil na stran in se spraševal, v kaj hudiča se je zapletel. Čim prej si je želel priti v pisarno, da bi se prepričal o storjeni škodi, toda vedel je, da ga morajo najprej oskrbeti.

	Ko je policistka po radiu obvestila centralo, naj nekdo poišče Carla Ogdena, je Dan pomislil na Jayne. Zvlekel jo je nazaj v Highford, potem ko ga je pustila za seboj. Mora jo prepričati, da se bo vrnila v Manchester.

	Karkoli že se je dogajalo, primer je bil njegov in samo njegov.

	39

	Ko se je Jayne zbudila, se ji je hiša zdela prazna. Sončni žarki so sijoče svetili skozi zavese, a slišala ni nobenega zvoka. Z roko je segla na drugo stran postelje. Oči je imela zaprte, a vedela je, da je prazna. V postelji je manjkala Chrisova teža, njegova toplota, je pa zatipala listič.

	Dvignila je glavo. Bilo je sporočilo. Zazehala je in se zbrala.

	Jutranja izmena. Postrezi si z zajtrkom. Hvala ti za čudovito noč. Morava jo ponoviti. Pokliči me. X

	Ponoviti? Nasmehnila se je. Znova in znova.

	Z roko je segla proti zavesi, odgrnila jo je in v prostor spustila svetlobo. Najprej je zamižala. Nebo je bilo svetlejše kot kdajkoli v Highfordu. Da je nebo modrejše, je opazila že takoj, ko se je približala Bramptonu, delovalo je sveže in zdelo se ji je nedoumljivo. Enako je bilo sedaj.

	Legla je nazaj in razmišljala o pretekli noči. V njeni nedavni preteklosti je spolnost pomenila zgolj zadovoljevanje potrebe, klavrn zaključek popivanja, večno pa se je pretvarjala, da spi, ko se je tisti, kogarkoli že je pripeljala domov, izmuznil v noč. Tudi ob redkih priložnostih, ko je svojo potrebo potešila, je v sebi občutila praznino, osebek pod ali nad njo je bil zgolj meso.

	S Chrisom je bilo drugače. Občutila je povezanost in da bi med seksom užival tudi on, si je želela v enaki meri kot zase. Prvič po zelo dolgem času je raje zaspala v njegovem objemu kot pa sama, obrnjena proč in zakopana pod odejo.

	Nasmehnila se je ob spominu na svoje roke na njegovem hrbtu, ko mu je v navalu strasti nohte zakopala v kožo, izgubila se je v trenutku in s Chrisom je bilo enako. Oba sta bila počasna, pazila sta na njene modrice, a usklajena. Zahihitala se je ob misli, da bo za Chrisa bolje, da nekaj dni pred drugimi ne sleče majice.

	Noge je zavihtela s postelje in vsa dobrovoljna odšla v pritličje. Lase je imela skuštrane, s tal je pobrala oblačila. Mora se vrniti v hotel in se preobleči, a ni želela še takoj oditi.

	Chrisova kuhinja je bila v zadnjem delu hiške in odpravila se je tja, da bi v kotličku zavrela vodo. Kava in nekaj spominov na lepe trenutke za dober začetek dneva.

	Medtem ko je čakala, se je sprehodila skozi hišo do spred-njega okna, razmaknila je žaluzije in pokukala ven. Ponujal se ji je razgled na rob pečine, kjer se je končalo naselje hiš, na drugi strani je bilo le morje. Ozračje so polnili nenehni kriki galebov, a Jayne je pomislila, da bi se jih lahko privadila. Nekaj ji je bilo všeč v ritmu tukajšnjega življenja, nobene naglice ni bilo, ampak kam bi se pa ljudem tudi mudilo? Nobenih poslovnih zgradb ni bilo, nobenih velikih skladišč. Le nekaj ulic s prodajalnami, ki so životarile s prodajo novotarij in razglednic, preostanek mesta pa so predstavljale hiše in majhni B&B hoteli.

	Tudi ljudje so ji bili všeč. Le redki so bili glamurozni, večina je bila videti zgarana s postarano kožo od mrzlega in slanega zraka, ampak to jo je privlačilo, ker ji ni bilo treba z nikomer tekmovati.

	Kotliček je kliknil, zato se je vrnila v kuhinjo. Ob pogledu na Rubyjino sliko ji je nasmešek nekoliko zbledel, spomnila se je, zakaj je prišla sem. A spomnila se je tudi Chrisovih besed, da si želi, da bi ga slika spominjala na srečnejše čase in ne samo na njeno smrt.

	Ko je bila spet v kuhinji, se je pozabavala z mislijo, da bi ostala v Bramptonu, da bi si tukaj ustvarila nov dom. V resnici ni šlo za Chrisa, iz izkušenj je vedela, da ena noč ne pove veliko o človeku, temveč za nov začetek. Highford je predstavljal drugačno življenje, Manchester tudi. Morda bi lahko začela znova.

	Z vodo je prelila zmleto kavo in medtem ko jo je mešala, ji je pogled odtaval po pultu.

	Na njem so bili neki papirji, strgani na pol, pripravljeni za v smeti. Eden izmed njih je bil bančni izpisek. Ni hotela pogledati, a nekaj jo je pritegnilo. Le ena beseda, ob kateri jo je najprej mrzlo spreletelo, potem je postala jezna. Segla je po papirju v upanju, da je prebrala narobe, ko pa je pogledala pobliže, so ji v oči stopile solze.

	Papir je s treskom odložila na pult in stekla v zgornje nadstropje, iskala je čevlje. Odejo je vrgla na tla, da ne bi česarkoli pozabila. Vrnila se ne bo.

	Po stopnicah je stekla iz hiše in za seboj zaloputnila vrata. Hitela je proti hotelu in si brisala solze. Čim prej se mora vrniti v svojo sobo, se oprhati, ga sprati s sebe.

	Ob spominu na to, kar je videla na tistem koščku papirja, ji je postalo slabo.

	Za hip je pomislila, da se je z nekom povezala. Ne, ni bilo samo to. Dovolila si je povezati se. Zato je bilo drugače. Spustila je ščit, ki ga je nosila z namenom, in za eno noč je bilo čudovito. Ampak lahko bi vedela, da je bilo prelepo, da bi bilo resnično.

	Bila je le ena vrstica na bančnem izpisku. Bencinska črpalka Millbrook, £ 65. Dotočil je gorivo, potreboval ga je za dolgo potovanje. Ampak jutranji žar je razblinila druga beseda, na bančnem izpisku je bil namreč naveden tudi kraj z omenjeno bencinsko črpalko, kraj, ki ga je Jayne dobro poznala. Highford.

	Pred enim mesecem je bil Chris v Highfordu, v mestecu, za katerega je trdil, da ga ne pozna.

	Lagal je. Prejšnjo noč se je dogajalo še nekaj, neka skrivna agenda.

	Ko se je približala hotelu, je jezo nadomestilo nekaj drugega – razočaranje. Nad sabo. Nad Chrisom. Še en moški ji je lagal in spet je nasedla. Želela si je domov. Proč od prekletega Bramptona. Mraza, galebov in soli na ustnicah je imela dovolj.

	Pred hotelom se je ustavila. Ni šlo zanjo. Svoje občutke lahko potlači, prakse ima dovolj, ampak zakaj ji je lagal? Zagotovo obstaja razlog, in povezan je s primerom.

	Spreletel jo je leden srh. Chris. Bil je v Highfordu in lagal je.

	V Highford se mora vrniti zaradi nečesa drugega. Govoriti mora z Danom. Vse to mu mora povedati.

	Ob misli na Dana je bila presenečena. Pogrešala ga je.

	40

	Dan je s težkimi koraki hodil skozi bolnišnico, ob vsakem gibu se je spačil, boleli so ga šivi in celotno telo.

	Bolnišnice je sovražil. Od nekdaj. Spominjale so ga na življenja, ki se končajo, in ne začnejo. Na nesrečo, bolezen, žalost. Vedel je, da je takšen krog življenja in da ga ne more spremeniti, a zato mu ni bilo nič lažje.

	A ni bilo samo to. Highfordska bolnišnica je budila še posebej mračne spomine. Po njenih hodnikih je hodil, ko je zbolela njegova mama, rak ji je uničeval telo, dokler ni naposled podlegla. Spomnil se je otopelosti, pravzaprav nejevere, ko je izvedel, da je zbolela njegova mama.

	Oče je žalost skrival v sebi – pogosteje je odhajal ven in še več pil. Dan se je zakopal v delo, navezanost je potisnil stran, ker ni mogel dojeti, kako naj se spoprime z dejstvom, da se je končalo nekaj dobrega. Ostal je sam s spoznanjem, da tako pač je.

	V ljudeh, mimo katerih je šel, je prepoznal enak pogled.

	Ko je pomislil na sinočnje dogodke, je vedel, da njegova črnogledost ni iz trte zvita. Oditi mora le v center mesta in pogledati, kaj je še ostalo od njegovega posla.

	Zdravniki so mu odhod iz bolnišnice odsvetovali, ampak svež zrak je potreboval bolj kot opazovanje. Ko se je približal izhodu, se je hodnik razširil, tam so bile prodajalne in kavarna, kjer so si hospitalizirani lahko privoščili nezdrave sladkarije in tortice. Dan je hodil naprej, obupno si je želel priti ven, ko je nekoga prepoznal. Zoe Slater, tožilko, ki je vodila Nickov primer. Morda je bil na sodišču drugi odvetnik tožilstva, a vse pravno delo je opravila Zoe.

	Zoe je poznal že vso svojo kariero. Šolanje sta zaključila približno istočasno in tudi med pripravništvom sta se srečevala. Spomnil se je nasveta, ki mu ga je nekoč dala Zoe, njej pa neki starejši tožilec: na sodišču se boš osmešila tako zagotovo, kot se boš starala, a starejša kot boš, manj ti bo za to mar. Včasih sta se sporekla, takšna je bila narava njunega dela, a povečini sta se dobro razumela in se medsebojno spoštovala. Bila je tožilka, ki se je ni razveselil, ko je stopila v sodno dvorano, ker je bila pretkana in pametna, a vselej ko so postale luknje v postopkih predmet obrekovanj, je bil vesel, da je tam ona.

	Zoe je stala pri informacijah, zdelo se je, da je prišla naravnost iz službe. Nosila je obleko, a službeno, lasje so ji padali na stran, medtem ko se je pogovarjala z žensko za računalniškim zaslonom.

	Dan je odšel k njej in rekel: »Živijo, Zoe. Si prišla h komu na obisk?«

	Presenečeno se je obrnila in že se je hotela nasmehniti, ko je opazila njegove rane.

	»Tebe sem prišla obiskat, ampak, hudiča, nisem si mislila, da je tako hudo.« Dvignila je roko. »Niti ne poskušaj z 'videti bi morala drugega'.«

	Čeprav ga je vse bolelo, se je nasmehnil. »Vsaj dva sta bila in bila je tema, ampak ja, tepen sem bil. Nimam se s čim pohvaliti.«

	»Bi kavo?«

	»Ne, rad bi svetlobo in zrak. Pridi, sprehodiva se in se pogovoriva.«

	Odpravila sta se proti izhodu in ko je Dan stopil ven, je zaprl oči.

	»Hvala bogu za tole.« Zavzdihnil je in jo pogledal. »Zakaj si me prišla obiskat? Seveda sem vesel, pa tudi radoveden.«

	Pogledala je stran, proti skupinici kadilcev v bolniških haljah. V obraz so bili bledi, eden je bil priklopljen na kisik, v nosu je imel drobni cevki.

	Nagnila se je bliže k Danu, da je ne bi mogli slišati. »Izvedeli smo, kaj se ti je zgodilo, tudi za pisarno, in skrbelo nas je. Kar zadeva branilce, sodiš med dobre fante.«

	»Hvala,« je odvrnil Dan, bil je ganjen. Čeprav sta delala na različnih koncih, je bila highfordska pravniška skupnost majhna.

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Preveč sem se zapletel v tvoj primer. Primer Nicka Connorja.«

	»Kako?« Takoj je dvignila roko. »Ni mi treba povedati. Prišla sem ti povedat, da ti lahko pomagam s papirji, ki jih morda še moraš urediti do ponedeljka.« Rahlo je nagnila glavo. »Brez zamere, ampak Nick se zdi precej kriv.«

	»Zgleda res tako, se strinjam, a za pogovor o njem nisem pri volji. Zaradi primera sem skoraj umrl, poslovnih prostorov pa sploh še videl nisem.«

	»Pripravi se.«

	»Je tako slabo?«

	»Ne, to so le zidaki in malta, pomembno je, da je s teboj vse v redu.«

	Dan je molčal, glas bi izdal preveč čustev, vendar se z njo ni strinjal. Njegova pisarna je pripadala nekdanjemu šefu, Patu Molloyu, ki mu je zapustil podjetje in svoje ime. Obljubil mu je, da bo ime obdržal, tudi napis na oknu, ker je to bila Patova zapuščina. Bilo ga je groza, da napisa ni več.

	Pogledal je na uro. Pol deset. »Moral bi biti na sodišču.«

	»Ne skrbi, sodišče je obveščeno. Primere bodo prestavili. Delo ni vedno najpomembnejše. Večina zadev je v elektronski obliki, če pa boš za katerikoli primer, ne samo za Nicka Connorja, potreboval papirnate kopije, me pokliči in bova uredila.« Namrščila se je. »Nekaj pa me vendarle zanima. Saj ne načrtuješ kakšnih presenečenj, kaj?«

	»Kako to misliš?«

	»Sinoči sem govorila z detektivom, ki je vodil primer Nicka Connorja, in povedal mi je, da ga je klical upokojeni policist iz obmorskega mesta v Yorkshiru. Rekel je, da pri njih nekaj raziskuješ in da je povezano s starim primerom.«

	»A zato si v resnici tukaj. Skrbi te za primer, vendar me ne moreš poklicati v pisarno, ker je pogorela.«





»Ne skrbi me, Dan, nočem pa, da se poigravaš. Moški je umrl in tvoja stranka ga je ubila, vem pa, da znaš biti včasih zelo kreativen.«

	»Jaz temu pravim iskanje resnice,« je rekel.

	»Ni ničesar, kar bi mi bil pripravljen razkriti?«

	»Ne še.«

	»OK, pošteno.« Dana je prijela za roko. »Vrniti se moram, vendar pazi nase.«

	»Hvala,« je odvrnil, potem pa gledal za njo, ko je hodila proti parkirišču.

	Za nekaj sekund je pomislil, ali je del sveta, ki ga namerava zapustiti. Zoe je imela prav. V življenju obstaja še kaj več.

	Ampak klical je upokojeni glavni inšpektor Porter. Očitno ga nekaj skrbi. V Danu se je spet začela oglašati radovednost. Morda pa vendarle še ni bil pripravljen na umik.

	Potem pa je pomislil na Jayne.

	Iz žepa je izvlekel telefon in jo poklical. Zazvonilo je šestkrat, potem se je oglasila avtomatska tajnica.

	Danu je postalo jasno, da dan ne bo dober.

	41

	Jayne je dolgo ostala pod tušem, s sebe je želela zdrgniti vse, kar je bilo Chrisovega, v upanju, da bo sprala tudi trapast občutek.

	Zvonil ji je telefon. Še vedno je bila v kopalnici, oglasiti se ji ni mudilo. Topla voda je prijala njenim modricam, zdaj so bile živo vijolične, in morda je klical Chris, da bi jo pozdravil ali kar pač že počnejo sveže pečeni ljubimci. Na radostno slepomišenje ni bila pripravljena. Ji je pa zvonjenje telefona pomagalo, da je stopila izpod prhe in se podala v nov dan.

	Osušila se je, potem pa je v ogledalu opazovala modrice. Mokri lasje so ji padali čez živo modro oko. Zdaj ji je postalo kristalno jasno, da si je Chris želel biti ob njej iz drugačnega razloga in ne zaradi njenega videza.

	Zavita v brisačo je odšla iz kopalnice, da bi preverila telefon. Klical jo je Dan.

	Pomislila je, da mu klica ne bi vrnila, a vedela je, da prave izbire nima. Bila je v hotelu, ki ga je plačal on, ker mu je pomagala pri primeru. Sedla je na posteljo in ga poklicala.

	»Oprosti, bila sem pod tušem,« je rekla, ko se je oglasil. »Kakšne zamisli imaš danes zame?« Zvenela je naveličano.

	Sprva ji ni odgovoril in Jayne je že pomislila, da ima težave s signalom, potem pa je rekel: »Hočem, da se takoj vrneš.«

	»Odličen predlog. Sicer je bilo nekaj napredka, ampak s tem krajem sem opravila.«

	»Kaj si odkrila?«

	»Govorila sem z ljudmi, s katerimi je govoril Mark, zašla sem v nekaj slepih ulic, a nihče ne ve, kaj ga je tako zelo vznemirilo. Še več, če bi ga nameravali ubiti, bi to storili tukaj, ne v Highfordu. Ne, zagotovo je povezano z nečim, kar se je zgodilo drugje, bliže Highfordu.«

	»Ja, povezano je s Highfordom.«

	»Ne razumem te.«

	»Samo nazaj pridi in se bova pogovorila.«

	»OK, če tako želiš. In morda je resnica o Nicku točno takšna, kot se zdi. Zgolj rop, ki je šel po zlu. Ne bi bilo prvič, da ti je stranka lagala.«

	»Je pa prvič, da mati žrtve pomaga obrambi. Zato je bilo vredno preveriti, a zdaj sva s tem opravila.«

	»Si v redu, Dan? Zveniš malce, ne vem, poklapano.«

	Sledila je kratka tišina, preden je odgovoril: »V redu sem.«

	Ni je prepričal, a drezati vanj ne bi imelo smisla. Kadar je Dana kaj težilo, se je zaprl vase.

	Jayne je pomislila na odkritje v Chrisovi hiši. Zavedala se je, da bi Danu to morala omeniti, ni pa hotela, da bi vedel, da je z nekom spala. Spraševala se je, zakaj tako razmišlja, vedel je namreč za mnoge druge moške, s katerimi je preživela le eno noč, glede Chrisa pa je čutila zadrego.

	Ko je še malce razmislila, se ji je posvetilo. Bil ji je všeč, celo do mere, da je pomislila, da bi lahko bila par, in sredi belega dne je razmišljala o novem življenju na obali.

	Tišina je pritiskala, Jayne je vedela, da mu tega ne sme zamolčati. Med Bramptonom in Highfordom je obstajala vez, zavita v neiskrenost.

	»Nekaj ti moram povedati,« je rekla. »Se spomniš, da sem ti omenila, da sem spoznala brata deklice, ki jo je umoril Rodney Walker, Chrisa Overfielda? Ko sem mu omenila, da sem iz Highforda, mi je dal jasno vedeti, da zanj ni še nikoli slišal. Ampak to ni res. Bila sem v njegovi hiši.«

	»Moram vedeti, zakaj?«

	»Ne, Dan, ni ti treba, ampak ko sem bila v njegovi kuhinji, sem videla bančni izpisek. Pred enim mesecem je bil v High-fordu. Tankal je. Ampak zakaj bi lagal?«

	»Vedno sledi laži in našla boš resnico.«

	»Kaj imaš v mislih?«

	»Morda je prepričanje v Rodneyjevo nedolžnost zgolj krinka. Morda gre za pretvezo, da bi prikril, kaj je storil Marku. Le kdo bi osumil osebo, ki se zavzema za njegovo prostost, še posebej nekoga takega?«

	»Ampak ko se je zgodilo, je policiji povedal, da Rodney ne more biti kriv, ker ga je videl na igrišču za ragbi, ko je njegova sestra izginila, in da je bil tam tudi za tem.«

	»Kdo ti je to povedal?«

	»No, on, seveda.«

	Jayne je lahko slišala nasmešek, ko je odvrnil: »To ti je povedal človek, ki se ti je že zlagal?«

	Nehote se je zasmejala. »Ja, prav imaš. Bila sem slepa. Bi rad, da se bolj pozanimam o Chrisu?«

	»Si prepričana, da si lahko nepristranska?«

	»Kaj, a misliš, da škilim od zaljubljenosti? Ne skrbi, Dan. Lagal mi je. Že zato želim izvedeti več.«

	»Poizvedi, kje je bil, ko je bil umorjen Mark. Če je bil v službi, lahko nanj pozabiva, vendar me obveščaj.«

	»Ugotovila bom, kar lahko, potem se vrnem v Highford.«

	»Zate bom dal vino na hladno.«

	»Adijo, se vidiva kasneje.«

	Ko je Dan prekinil zvezo, je poiskala Chrisovo številko. Prejšnji večer ju je slikala, oba sta nasmejano gledala v telefon, ki ga je držala v iztegnjeni roki. To sliko je uporabila pri vnosu novega stika.

	Ni trajalo dolgo, da se je sfižilo, je pomislila.

	Ampak Chris tega seveda ni vedel. Če je bil on pripravljen izkoristiti njo, potem je zdaj ona na vrsti, da stori enako.

	Poslala mu je sporočilo.

	Hej, srček. Kakšna noč, hot lover! Si za kavico? Morala se bom vrniti, a še prej bi te rada videla. XX

	Strmela je v telefon in čakala na odgovor, sploh se ni menila za to, da ji z vsako minuto postaja hladneje.

	Prišel je odgovor. Kavarna Lonček čez eno uro. Jaz častim. XX

	Ne, je pomislila, ko je telefon odložila na posteljo. Jaz bom počastila tebe.

	42

	Dana je najbolj presunil vonj. Še nikoli ni bil tako blizu pogorele stavbe. Stal je blizu policijskega traku, ki je obdajal lupino, v kateri je nekoč imel pisarno, da bi preprečil vstop radovednežem. Trak je frfotal v vetriču. Saj pravzaprav ni bilo ničesar videti. Stene so bile počrnele, okna so polomili gasilci. Tabla z napisom je bila osmojena in zvita, barva se je spremenila v mehurčke, ki so se luščili, beseda Molloy je bila skoraj nerazpoznavna. V zraku je prevladoval smrad po staljeni plastiki in zgorelem pohištvu, oduren in pretirano sladkoben.

	Dan se je raje obrnil stran proti razgledu, ki ga je imel vso svojo kariero – na pisarno taksi službe, prodajalno sendvičev in zaprt nočni klub. Za njim so bile zgolj ruševine.

	Margaret je odšla, ko je Dan prišel. Kot ponavadi je prišla v službo. Sicer je slišala vest o požaru v središču Highforda, ni pa vedela, da je gorelo na njenem delovnem mestu. Z Danom ni spregovorila. Ko je prišel, je jokala, potem pa je kmalu odšla. Dan ni vedel, zakaj, razen če se ni hotela pogovarjati o svoji skorajšnji upokojitvi. Kasneje jo bo obiskal. Pri Molloyu je bila mnoga leta, dlje od Dana. Zasluži si vedeti, kaj ji prinaša prihodnost.

	Malo naprej so bili zbrani še drugi, v odsevnih zelenih jopičih in belih čeladah. Z njimi je bila Eileen, Patova vdova, in Dan se pogovora z njo ni veselil.

	Skupinica se je razšla, Eileen pa je prišla k njemu. Glavo je sklanjala, roke je tiščala v žepe, lase pod šalom je imela razmršene.

	»Kako si, Dan? Slabo izgledaš.«

	»Vem, da zveni neumno, ampak pravi srečnež sem, če pomislim, kaj so mi hoteli v resnici storiti.« Z glavo je pomignil proti moškim v fluorescentnih jopičih. »Kaj pravijo gasilci?«

	»Mislijo, da je bil požar podtaknjen. Zagorelo je pod oknom v zadnjem delu, v stari Patovi pisarni. Mislijo, da je storilec razbil okno in skozenj zlil bencin, tam so namreč našli staljen kanister.«

	»Našli jih bodo, Eileen. Vsakemu gorivu lahko določijo vzorec, na podlagi aditivov, in ugotovili bodo, kdo je proizvajalec. Ko bodo imeli ta podatek, bodo pregledali mestne nadzorne kamere in videli, kdo je kupil gorivo in kanister.«

	»Dan, za to mi sploh ni mar, vse to je del druge težave.«

	»O čem govoriš?«

	»Ko je Pat odprl odvetniško pisarno, so bili drugačni časi. Ni se odločil, da bo kazenski odvetnik, na začetku je počel vsega po malem. To je pomenilo biti odvetnik. Dolga kosila, hiše na deželi, spoštovanje. Danes? Ne vem. Drugače je. Ti se hočeš ves čas boriti. To je bilo Patu pri tebi všeč, v sebi imaš jezo, ki je sam ni imel. To je bila tvoja podlaga, želja po dokazovanju. Ti je to nakopalo težave? Pat je več kot trideset let brez ene same grožnje vodil pisarno. Ti jo imaš v lasti šele slabo leto, pa si videti, kot bi te premetavali po Highfordu, medtem ko ta hiša … no, ni je več.«

	»Z zavarovalnino jo bom obnovil. Z odvetniško pisarno Molloy še ni konec.«

	»Oh, pa je. Vsaj s to stavbo je konec. Ko bo obnovljena, jo bom prodala. Če želiš, jo lahko kupiš, a jaz se je bom znebila.«

	»Zveniš, kot bi jo sovražila.«

	»Obdržala sem jo, ker si je to želel Pat. Kaj pa jaz? Kje sem jaz v tej enačbi? Zame ta hiša pomeni zapravljeno življenje. Ja, omogočila mi je udobno življenje, kaj pa razen tega? Lahko sem sedela doma, sama, medtem ko je Pat delal in delal. Na policijski postaji, na sodišču, šarmiral pomembne stranke, kar se je največkrat končalo s pijanščino, Pat pa je prespal na krajih, ki jih meni ni niti omenil. Ne, ko pogledam to reč, vidim samo razlog, zakaj je bil tako odtujen od svojih otrok, zakaj sva izgubila toliko let.«

	»Poklic odvetnika so dolgi urniki, to vem.«

	»Potem pa tega ne počni. Ali veš, kakšne so bile moje počitnice? Napete, ves čas, ker je Pat neprestano razmišljal o primerih. Vsak dan je bil na telefonu, samo preverjal je, hotel je vedeti, kaj se dogaja. Ko si pri njem začel delati ti, je bilo bolje, ker je imel nekoga, na kogar se je lahko zanesel, a še vedno se je zdelo, da je raje tukaj kot doma. In zakaj? Da je umrl in pristal v grobu, še preden je imel priložnost, da bi okusil življenje.«

	»Žal mi je za to, Eileen.«

	»Ti prostori bodo še več mesecev neuporabni, v vsakem primeru si boš moral poiskati druge.«

	Dan je izdihnil in pogledal v tla. Imela je prav. »Ampak ime Molloy bom obdržal.«

	»Treba ti ni. Vem, kakšna je bila Patova želja, ampak Dan, bodi samosvoj in ne mlajša različica Pata Molloya.« Ozrla se je k stavbi. »Ta kraj zame nima nobene sentimentalne vrednosti. Živi naprej, Dan.«

	Pred hišo je pripeljal avto, iz njega je stopil moški v obleki. V roki je nosil mapo.

	Eileen je vstala, od napora je zastokala. »Mislim, da je prišel zavarovalniški cenilec. Iti moram.« Sklonila se je in objela Dana. »Hvala ti za vse.« Potem se je obrnila in odšla.

	Dan je otopelo gledal za njo.

	To je torej to. Konec.

	Ostal je še približno eno uro, opazoval je ljudi, ki so vstopali v stavbo in prihajali iz nje, gradbinci so jo poskušali utrditi, da bi bila varna, pomožni delavci so preverjali, ali je v hiši ostalo še kaj uporabnega. Eileen je odšla brez dodatnih poslovilnih besed. Bilo je tudi nekaj mimoidočih, ki so se ustavljali, strmeli in pasli zijala, a Danu se ni nihče približal. Ljudje, ki so bili del spektakla, jih niso zanimali.

	Tok misli sta zmotila glasno brnenje in hrup, ko je nekaj zapeljalo na pločnik in oplazilo smetnjak. Zaslišal je znano preklinjanje, ki je pritegnilo njegovo pozornost.

	Bil je njegov oče, na soncu je bil videti bled, četudi je zardel od jeze, ko se je prebijal med radovedneži.

	Dan je bil presenečen. Vstal je. »Končno ti je uspelo priti ven.«

	Danov oče je zožil pogled, pozorno si je ogledoval sinov obraz. »Kaj pa se je tebi zgodilo?«

	»To je zgolj ena od nevarnih plati odvetniškega poklica. Ne gre samo za obleke in kravate.«

	Oče se je obrnil k pogoreli stavbi. »Slišal sem za tole, moral sem priti sem in videti na lastne oči.«

	»Kako ti je všeč voziček?«

	»Muhast je, ampak pripeljal me je. Lepo je spet videti mesto. Že cela večnost je minila.« Danov oče se je nagnil čez krmilo. »In kaj boš zdaj?«

	»Eileen bo hišo prodala, takoj ko bo dobila zavarovalnino. Moj posel je ostal brez strehe nad glavo.«

	»In to je vse?«

	»Kaj misliš s tem?«

	»Zveniš poraženo. Mi, Granti, tega ne poznamo. Vem, da misliš, da si drugačen od mene, vendar nisi. Ob svojem delu imaš morda mehkejše roke, a v sebi nosiš isto bojevitost. Ne pusti jim zmagati.« Ker je Dan molčal, je vprašal: »Je to povezano s tvojim primerom?«

	»Mislim, da je.«

	»Ne vdaj se, Dan. Ne izgubi bitke.«

	Dan je pomislil na Eileenine besede. Je imela prav in mu je dal oče slab nasvet?

	Ampak dan ni bil primeren za kovanje načrtov. Namesto tega je očeta vprašal: »Si bil v pubu, odkar te je zadela kap?«

	»Dobro veš, da ne.«

	»Potem pa najprej obrniva na bolje tvoje življenje, potem pa bova pogruntala še, kako spremeniti mojega.«

	Dan se je odpravil. Nasmehnil se je, ko je za seboj zaslišal premikanje vozička.

	Morda pa je Eileen vendarle imela prav. Čas je za spremembo. In začel bo takoj zdaj, utopil bo žalost.

	43

	Kavarna Kavni lonček je bila v centru Bramptona v kletnem prostoru prodajalne daril, do katere so vodile ozke stopnice. Jayne se je morala prebiti mimo raznoraznih spominkov in vrčkov, okvirjev za slike s hudomušnimi izjavami – daril, ki jih ljudje kupujejo za rojstni dan ali druge priložnosti. Močno je dišalo po dišečih paličicah.

	Ob vstopu v kavarnico se je morala skloniti, strop je bil nizek, prečili so ga leseni trami. Mize so stale v majhnih nišah, na njih so gorele svečke, ob katerih je bil prostor prijeten in romantičen.

	Dobra poteza, je pomislila Jayne, če ne bi poznala Chrisove skrivnosti.

	Sedel je v kotu, nosil je uniformo in gledal na uro, pred seboj je imel kavo. Preden se mu je pridružila, je stopila k pultu in naročila belo kavo.

	Sedla je na klop nasproti njega, kava jo je predramila, on pa se ji je nasmehnil in iztegnil roko, da bi prijel njeno.

	Oh, kako očarljiv nasmešek, je pomislila. Vse v njej je vpilo, naj mu odtegne roko, ampak želja, da bi izvedela, zakaj ji je lagal, je bila močnejša.

	»Zgodaj si odšel,« je rekla. »Lepo bi se bilo zbuditi ob tebi.«

	»Vem, žal mi je, moral bi ti povedati. Delam od šestih do dveh.«

	»Je prav, da si tukaj? Mislim, ker si v službi.«

	»Kdo pa me bo zašpecal? Če bom dobil poziv, bom moral iti, ampak mislim, da bom nekaj časa na varnem pred tatiči. Bolj me zanima, kako si ti.«

	»Oh, v redu. Malce utrujena, ampak za to si ti kriv.« Igrivo ga je udarila po roki.

	Zasmejal se je.

	»In kako danes napreduje tvoje raziskovanje?«

	»Počasi.« Spačila se je. »Pravzaprav se nikamor ne premakne. In ti? Si se spomnil še česa, kar bi mi lahko pomagalo? V vsem tem si pomemben člen, si namreč žalujoči brat.«

	»O tem ne razmišljam več veliko.«

	»A res? Včeraj se ni zdelo tako.«

	»Le zato, ker si mi postavljala vprašanja.« Zavzdihnil je. »Težko je, veš, vsi me poznajo zaradi Ruby. Ko me ljudje vidijo, ne rečejo, da sem Chris, policist, ampak vedno šepetajo, da sem Rubyjin brat. Nikoli nisem samo jaz. Chris. Večno sem v njeni senci.« Dvignil je roko. »Nočem zveneti, kot bi mi ne bilo mar ali da je ne pogrešam ali da si ne želim videti za zapahi pravega morilca, vendar pa bi tudi rad živel svoje življenje.«

	»Ampak jaz sem prišla v mesto z istim razlogom. Zakaj si potem hotel z mano preživeti večer? Tudi jaz sem samo še en opomnik na preteklost.«

	»Ti si drugačna.«

	»Kako veš?«

	»Občutek. Ni ti treba spati z mano, da bi izvedela, kaj vem. Povedal sem ti, ker ti zaupam.«

	Prav namučila se je, da se mu je nasmehnila in ga stisnila za roko. »Včerajšnji večer je bil poseben. Ni šlo za Ruby, pač pa za naju.«

	»Obstaja 'naju'?«

	»Ne vem. Resnično si želim, da bi, vendar se moram še danes vrniti v Highford. Sojenje se začne v ponedeljek, tukaj pa sem v bistvu obtičala.«

	»Nočem, da greš.«

	»Kadarkoli lahko prideš v Highford. Ni tako daleč.«

	Roko je umaknil. »Predaleč je. Tukaj imam službo.« Skomignil je. »To je težava takšnih mestec. Človek sreča preveč ljudi, ki gredo samo mimo. Turiste ali tiste, ki si želijo oditi.«

	»Potem pa mi daj razlog, da ostanem dlje. Povej mi, s kom se še lahko pogovorim.«

	»Ne razumi me narobe, ampak mislim, da ti v dveh dneh ne bo uspelo, kar meni ni v dvajsetih letih.«

	»Torej je to to?«

	»Če se vračaš v Highford, najbrž je, ampak za vedno nama bo ostala skupna noč. Preden greš, je še kaj, česar mi nisi povedala? Vem, da si tukaj zaradi svoje stranke, ampak za mojo sestro gre. In za moja starša. Njena smrt ju je uničila. Če obstaja še kakšen dokaz, ki mi ga nisi omenila, te prosim, da mi poveš zanj.«

	V mislih se je vrnila k raztrganemu bančnemu izpisku. »Vse sem ti povedala. Žal mi je, če si pričakoval več.« Spet ga je stisnila za roko. »Lahko pa prideš v Highford in me obiščeš. Konec koncev, če še nisi bil tam, ne veš, kaj zamujaš.«

	Nasmehnil se je, a precej zadržano. »Česar ne poznam, ne morem pogrešati.«

	»Touché.«

	Nagubal je čelo. »Si govorila z Rodneyjevo ženo?«

	»Ne. Sarah, kajne? Ne, zakaj bi?«

	»Mislim, da Rodney ni kriv, in le kdo ga pozna bolje kot ona?«

	»Ja, prav imaš. Kje pa živi?«

	Izvlekel je telefon. »Nekje imam zabeleženo. Samo malo.« Brskal je med stiki. »Tule je, Rockley Drive v Wakefieldu, številka 19.«

	»Imaš telefonsko?«

	»Ja, vendar je ne kliči vnaprej. Enkrat sem poskusil, pa je takoj odložila. Iz oči v oči se sooči z njo, bo nekoliko lažje.«

	»Je naporna?«

	»Ko jo boš spoznala, boš vedela, o čem govorim.«

	»Če se želiš odmakniti od Ruby, zakaj hraniš te podatke?«

	»Pridejo trenutki, ko razmišljam o njej in si želim nekaj narediti, čeprav vem, da ne morem ničesar spremeniti.«

	Jayne je pomahala z lističem papirja, na katerega je zapisala naslov. »Torej je to slovo.«

	Vstal je in iztegnil roke. »Objemi me.«

	Vstala je in ga objela, obraz mu je zakopala v ramo in zadovoljno zavzdihnila, preden ga je spustila. Poljubila ga je in si obrisala namišljeno solzo.

	»Ne, nehaj, ne smem jokati,« je rekla. »Grem, Chris, bilo je fantastično. Naj ne bo zadnjič.«

	»Definitivno ne.«

	Obrnila se je in se po stopnicah povzpela v glavni prostor trgovine. Z roko si je zakrivala oči, kot bi skrivala solze.

	Ko je prišla na ulico, je stisnila čeljusti. Oči je imela suhe. Nobenih solz ni bilo. Nobene žalosti.

	Nameravala ga je imeti na očeh, mu slediti in izvedeti, kaj skriva. Malo naprej po ulici je bila tržnica, zatekla se je tja in se pritajila med stojnicami.

	Ob naslednjem prizoru ji je postalo jasno, da zgolj trati čas.

	V kavarnico je vstopil Porter, oziral se je po ulici v smeri, v katero je odšla. Videl jo je in dobil se bo s Chrisom. Sta sodelovala? Se jima je zdela sumljiva?

	Obema ni mogla slediti in niti sanjalo se ji ni, kateri od njiju bi lahko bil na njeni strani. Vedela je, da Chrisu ne more zaupati, pa lahko zaupa Porterju?

	Ne, to je bil namig, ki ga je potrebovala, da mora oditi iz mesta. Kamorkoli se je ozrla, je pretila nevarnost, premikajoče se sence. Želela si je nazaj v Highford, kjer bi v miru premislila, kakšen bo njen naslednji korak.

	Potem pa se je spomnila naslova, ki si ga je zapisala. Rod-neyjeva bivša žena. Kratek postanek ji ne bo vzel veliko časa. Vredno je poskusiti.

	Ko je hodila proti avtu, je še zadnjič pogledala naokrog. Spraševala se je, ali se bo še kdaj vrnila.

	Upala je, da ne.

	*

	Porter je zakorakal v trgovinico. Vetrne paličice so zacingljale, ko je hitel mimo in odtopotal po stopnicah navzdol v kavarnico. Chris Overfield je bil še vedno tam. Ko se mu je Porter približal, je dvignil glavo in ga presenečeno pogledal. »Me zasleduješ?«

	»Tebe ne, njo. Bil sem pred njenim hotelom, potem pa je sledilo presenečenje. Hotel sem videti, s kom se je dobila, a lahko bi uganil, da s tabo.«

	Chris je pokazal na stol nasproti sebe, pomignil mu je, naj sede. Porter ga je že hotel zavrniti, a Chris je prst pritisnil ob mizo in rekel: »Sedi.«

	Porter je sedel in se nagnil bliže h Chrisu. »Poslušaj, Chris, s teboj se ne mislim prerekati, ker vem, kaj si prestal, ampak meni ne boš govoril, kaj bom počel.«

	»Pojma nimaš, kaj sem prestal.« Z dlanjo je udaril po mizi, da so skodelice kar poskočile. Nekaj Jaynine kave se je razlilo. »Bil si gledalec, nič več. Mislil si, da si razumevajoč, ker si nam z nežnim glasom povedal novico. Kje pa si bil vsa leta, ki so sledila, potem ko je Rodney pristal v zaporu?«

	»Našo službo poznaš, Chris. Obtožimo, raziščemo, potem gremo naprej.«

	»Ampak obtožil si napačnega človeka!«

	»Stišaj glas.«

	»Nisi več pri policiji, ne boš mi govoril, kaj lahko počnem. Ampak ja, vidim, zakaj si želiš, da bi vse ostalo pometeno pod preprogo.«

	Porter se je podrgnil po čelu. »Povej mi samo, kaj ti je povedala.«

	»Zakaj? To se te ne tiče.«

	»Nisem tvoj sovražnik, Chris.«

	»Pa vendar si tukaj in me zaslišuješ sredi kavarne. Moja sestra je umrla, ker ti nisi opravil svoje naloge. Tistega nesrečnega dečka si našel pod pečino, ampak morilca nisi ujel, bil je na prostosti, da je lahko spet moril. Ti si kriv.«

	»Če misliš, da lahko samo tlesknemo s prsti in že se prikažejo dokazi, bo tvoja policijska kariera prekleto kratka. Dobro veš, kako se odvijajo primeri. Zahtevajo čas, zahtevajo dokaze.«

	»Prihrani mi svoje izgovore.«

	Moška sta nekaj trenutkov molče sedela, jezno sta se motrila, potem je Porter rekel: »Samo povej mi, kaj namerava storiti Jayne.«

	»Mislil sem, da ji slediš. Kar nadaljuj, če te zanima.«

	Porter je vstal. »Žal mi je, da si takšen.«

	»Mi lahko zameriš? Zdaj pa pojdi.«

	Porter je brez besed odšel. Med hojo skozi trgovinico je zaklel, potem se je spet znašel na pločniku.

	Stvari so mu uhajale iz rok. Jayne se mu je izmuznila, ko je odšel v kavarno, ker ga je zanimalo, s kom se je dobila, ampak Chrisu ne more slediti. Bil je policist in bilo bi nespametno, če bi mu kot upokojeni varuh reda sledil.

	Na dolgo je izdihnil. Ni mu preostalo drugega, kot da se vrne domov in čaka.

	44

	Dan je očeta odpeljal v pub Krona, dokaj blizu njegove bivše pisarne. Nekoč je bil bar skupek manjših prostorov, nadvse primernih za politične in sindikalne sestanke, debate med oblaki dima in kovanje zarot v družbi vrčkov piva in žuganja prstov zariplih mož. Zdaj je bil preurejen v odprt prostor, poln močno osvetljenih niš, v enem kotu je piskal igralni avtomat.

	Ko je Dan vstopil, se je spomnil vseh tistih večerov, ko je bil njegov oče izgubljen v barih, podobnih Kroni. Bolj ko se je večerilo, glasnejši so postajali pogovori, zelo pogosto so bili med jutranjimi mački povsem pozabljeni. Dan je bil nekaterim priča, ko ga je mama poslala iskat očeta, naveličana spraševanja, kje je in kako zelo opit bo prišel domov.

	Oče ni bil nasilen, ne fizično, znal pa je zelo glasno robantiti in pridigati, odvisno od tega, koliko vrčkov je zvrnil. Včasih je mama pomislila, da bo njena noč mirnejša, če bo zgodaj odšla v posteljo.

	Senca tistega moškega je bila še vedno prisotna, še vedno se je hitro razjezil, le njegova podoba je bila bolj klavrna zaradi posledic kapi in od starosti.

	Dan je očetu pridržal vrata, z vozičkom je udaril v podboj, a mu je uspelo vstopiti. Dan se ni spomnil, kdaj ga je zadnjič videl tako odločnega. Ja, vsekakor je spominjal na nekdanjega moža.

	Dan je pomislil, da bo natakar jezen in ju bo napodil, češ da uničujeta pohištvo, ko pa je uzrl prišleka, se je zasmejal in zavpil: »Če to ni Bruce Grant. Kaj pa se ti je zgodilo? Mislil sem, da si mrtev.«

	»Skoraj sem res,« je odvrnil oče, nasmeška ni mogel skriti. »Meni kot vedno, če se še spomniš, pa zanj tudi,« je naročil in se odpeljal v kot, od koder je imel pogled na celoten bar.

	»Seveda se spomnim,« je rekel točaj, a bolj samemu sebi, Danu pa je rekel: »Ti si pa njegov spremljevalec?«

	»Sin,« je rekel Dan, »njegov sin sem.«

	Natakar je priprl oči. »Odvetnik si, kajne?«

	»Me je kdaj omenil?«

	»Nenehno je govoril o tebi,« je rekel in z grenkim pivom napolnil kozarec. »O tebi je govoril zelo ponosno, ampak meni se ne zdiš podoben odvetniku, če smem pripomniti.« Potapkal se je po licu, nakazal je na Danove rane.

	»Nekaj napornih dni je za mano.«

	Natakar je pogledal očeta in stišal glas. »Kako je pristal v vozičku?«

	»Kap. Dve leti je že. Še vedno lahko hodi, a zelo počasi. In preponosen je, da bi hodil ven z vozičkom. Zgoreti je morala moja pisarna, da je prišel na plano.«

	»Oh, to je bila tvoja pisarna? Sinoči sem slišal sirene. Žal mi je. Je škoda velika?«

	»Vse je uničeno, kot jaz. Sem sem prišel utapljat žalost.«

	»No, na pravem kraju si.«

	Dan je kozarca odnesel k mizi, oče ga ni pospremil s pogledom, zrl je skozi okno. V očeh je imel otožen izraz in Danu se je zdelo, da vidi solze.

	»Čudno, kaj,« je rekel oče, še vedno je umikal pogled. »Tako pogosto gledaš isti prizor, potem pa zboliš in ga ne vidiš več. Močno ga pogrešaš in skrbi te, da si ga zapustil, da je svet popolnoma drugačen, da se brez tebe vrti naprej. Potem pa si spet tukaj in vidiš, da se ni nič spremenilo. Isti razgled, ista cesta, isti pub.«

	Dan je naredil požirek. Pijača je bila hladna, prijala mu je. »Je to dobro ali slabo?«

	Oče je dvignil kozarec in nazdravil. »Dobro. Počutim se, kot bi prišel iz zapora.«

	»Že dolgo sem ti govoril, da moraš ven.«

	»To je moja odločitev, ne tvoja.« Pogledal je Dana. »Torej, kaj boš zdaj?«

	»Ne vem. Danes me pusti pri miru. Najraje bi se ga napil. Resnično bi se rad napil, koma. Jutri bom imel težko glavo, a nečesa se bom že domislil.«

	Oče je dvignil kozarec. »Amen.«

	Nekaj časa sta molče pila. Oče je naravnost užival, ker je bil spet v enem od svojih priljubljenih pubov, Danu pa ni bilo do kramljanja.

	Medtem ko je Dan strmel skozi okno, ne da bi gledal kaj določenega, ga je nekaj pritegnilo. Bolje rečeno nekdo.

	Vstal je in stopil bliže, gledal je na ulico mimo mimoidočih, dokler je ni zagledal. Na drugi strani ceste je stala Barbara, pod vhodom, da je bila delno v senci, kot bi se hotela skriti. Gledala je proti Danovi pisarni, ki je stala naprej po cesti.

	Dana je zmotil nekdo, ki je vstopil v pub. Starejši možakar z redkimi sivimi lasmi in zadebeljenim rdečim nosom, oblačila je imel razcapana. Na daleč se je videlo, da je suženj alkohola.

	Ko je zagledal Danovega očeta, se je zasmejal in zažugal s prstom. »Vedel sem, da se boš vrnil.«

	»Ja hudiča, Chalky, si še živ?«

	»Ne dam se kar tako.« Kupil je vrček piva in prisedel za Danovo mizo, kozarec je zažvenketal, ko ga je odložil nanjo. »Vesel sem, da te vidim. Pogrešam pogovore o starih časih.«

	Dan je stopil stran, očeta je rade volje prepustil bojnim zgodbicam. Že se je odpravil proti vratom, da bi bolje videl Barbaro, ko mu je zazvonil telefon.

	Sprva se ni hotel zmeniti zanj, a vedel je, da tega ne more. Preveč se je dogajalo. »Dan Grant, prosim?«

	»Gospod Grant, detektiv Banks iz highfordske policijske postaje tukaj. Želimo, da se oglasite v zvezi s požarom v vaših poslovnih prostorih. In tukaj je še napad na vas.«

	Kar videl je lahko mladega policista, ki se naglo vzpenja, sedenje v kombiju ob sobotnih večerih je zamenjal za lepo obleko in kovček. »Danes? Nisem ravno pri volji.«

	Detektiv Banks je spregovoril odločneje. »Naše informacije pravijo, da je bil požar podtaknjen. Storilca moramo najti. Ne dajte nam razloga za sum, da ste bili vi.«

	»Mene sumite?«

	»Ne, v tem trenutku ne, ampak to se bo spremenilo, če se bomo začeli spraševati, zakaj se najemnik izogiba policije. In pomislite na gospo Molloy. Si ne zasluži izvedeti, kaj se je zgodilo z njeno hišo?«

	Dan je zavzdihnil in se podrgnil po čelu. Detektiv Banks je imel prav. Eileen ima pravico vedeti.

	»Dajte mi deset minut,« je rekel in prekinil zvezo.

	Ozrl se je k očetu, bil je globoko zatopljen v pogovor s starim prijateljem. Oba sta se hihitala, izgubljena v že neštetokrat slišanih zgodbicah.

	»Bo v redu, če te za kakšno urico pustim samega?«

	Oče ga ni pogledal, samo zamahnil je z roko, češ v redu bom.

	Dan je odšel iz puba in pogledal po ulici. Barbare ni bilo več.

	Mučila ga je radovednost, čeprav si je želel dan preživeti brez razmišljanja o primeru. Danu se je zdelo, da si je Barbara želela ogledati pogorišče, a neopaženo. In zakaj bi to počela?

	Ko se je odpravil proti policijski postaji, mu ta misel ni dala miru.

	44

	Jayne se je vozila skozi Wakefield, vesela, da je spet v kraju, ki je povezan s preostalim svetom. Enakomerna kolona na cesti, ljudje so hiteli po nakupih, dimna sled za avtobusi. Wakefield je staro rudarsko mesto, nekoč polno dimnikov, ki so se dvigali visoko proti nebu, obdano z majhnimi vasicami – v vsaki je bil rudnik, v katerem so delali vsi vaščani. Velika stavka je hotela te skupnosti ohraniti pri življenju, ampak zmagala je Thatcherjeva, ti zaselki pa so postali dom ljudi, ki so prvič kupili hišo.

	Sarah, Rodneyjeva bivša žena, je živela v soseski na samem robu mesta. Obdajala so jo polja, a je poznala boljše čase. Zidovi hiš so bili temni, kot bi posrkali ves dim minulih let, in Jayne se je peljala mimo vrste praznih nekdanjih trgovinic. Na betonskih stebričkih pred njimi so posedali najstniki in strmeli vanjo. V takšnem kraju so ljudje takoj opazili tujca.

	Rockley Drive je bil dolga ukrivljena živa meja iz kaline, hiše so stale bolj v ozadju, po videzu sodeč je bila večina še vedno v lasti mesta. Kupljene so imele nova sijoča bela vrata.

	Številka 19 je stala na polovici poti, dvojček, turoben in pust. Tu in tam je bil kak zidak prebarvan v belo, trata je bila preraščena.

	Jayne je stopila iz avta. Nekdo jo je opazoval izza vrat so-sednje hiše, ko je hodila po kratki potki. Morda so bili tod redko deležni obiskov tujcev, ki so prinašali dobre novice.

	Jayne je potrkala. Takoj je sledilo glasno in neprijazno lajanje. Vrata so bila stara in prebarvana v modro, motno steklo umazano. Nekaj časa je minilo, preden je zaslišala ženski glas, ki je rekel psu, naj se umiri, potem pa so se vrata odprla, a le za dolžino varnostne verige.

	Prikazal se je obraz. Pobeljeni lasje, tanki in razmršeni, nad ličnicami, polnimi popokanih žilic, utrujene oči.

	»Ja?«

	»Sarah?«

	»Nisem se še odločila.«

	»Oprostite, prosim?«

	»Ali bom priznala. Delate za izterjevalce? Le čas tratite, ljubica. Ničesar nimam, kar bi lahko vzeli, denarja pa tudi ne boste dobili.«

	»Ne, nisem zato tukaj,« je rekla Jayne in se predstavila. »Za Rodneyja gre.«

	Sarah je pomežiknila in potegnila iz cigarete, ki jo je skrivala v drugi roki. »Vedno gre za Rodneyja. In, kaj je novega?«

	»Vas je pred nekaj meseci obiskal pisatelj?«

	»Ves poštirkan? Mlad in še kar čeden?«

	»Mrtev je.« Jayne je besedi namerno izrekla brez ovinkarjenja, zanimal jo je odziv.

	Sarah je debelo pogledala, bila je presenečena. »Mrtev? Pa tako prijazen je bil.« Nekaj trenutkov je še počakala, potem je odstranila verigo. »Raje vstopite. Glejte pod noge.«

	Jayne ji je sledila in takoj je opazila, kaj je mislila. Po pro-storu, kamor je vstopila, sta tekala majhna psa, živahna mešančka. Bila sta umazana in Jayne je v nos udaril vonj po iztrebkih. Eden od psičkov se je podelal v kot sobe, Jayne si je pokrila nos.

	Sarah je oddrsala v kuhinjo in se vrnila z majhno plastično vrečko. Iztrebek je pobrala in ga odnesla, še preden je odprla zadnja vrata in psa spustila ven.

	Jayne je v kotu sobe opazila prižgan računalnik in na zaslonu spletno igro bingo. Ob ekranu je bil kozarec, tekočina v njem je spominjala na kokakolo, a ob pogledu na napol prazno steklenico vodke na računalniški mizici ji je postalo jasno, da Sarah ni čisto trezna.

	Ko se je Sarah vrnila, je vzela kozarec in sedla. Nosila je pulover iz velurja in legice, pošteno zbledele. Na eni roki je imela prste porumenele od kajenja.

	»Boste kaj popili?«

	Jayne je pogledala zapacan kozarec in vljudno odklonila.

	»Povejte, kaj se je zgodilo pisatelju?« je vprašala Sarah in srknila požirek.

	Še preden ji je odgovorila, je Jayne preplavila žalost. Spomnila se je Chrisovih besed. Opisal ga je kot privlačnega sanjača, ki si je želel vznemirljivejše življenje. So ga sanje pripeljale v smrt?

	»Pisatelju je bilo ime Mark,« je rekla Jayne. »Umorili so ga, ker je raziskoval Rodneyjev primer. Poskušamo ugotoviti, ali obstaja kakšna povezava, Mark je namreč menil, da Rodney ni kriv in morda si je s tem nakopal sovražnike.«

	Sarah se je začela smejati, a smeh se je prelevil v kašljanje. Preostanek cigarete, pokajene čisto do filtra, je ugasnila. »Bil je prijeten, a očitno je verjel v pravljice.«

	»Je Rodney kriv? Poznali ste ga.«

	»Mislila sem, da ga poznam. Je imel to v sebi? Dekličin pas so našli v njegovi garaži, tako da ja, zdi se že, da je bil on. Čisto njemu podobno, da se spravi na otroke.«

	»Prosim? So ga zanimali otroci?«

	»Ne, le slabič je. Nikoli ne bi izbral nekoga, ki bi se lahko uprl. Stari Rodney je znal početi, kar je prav. Z mano se je poročil, ker sem zanosila, hotel je, da bi bila spodobna.« Zasmejala se je. Jayne je sedaj prvič videla njene gnile zobe, nekaj ji jih je manjkalo, prav vse pa je imela porumenele. »Pa poglejte, kako se je izšlo. Da sem zanosila, je bilo razočaranje. Ko me je pospremil domov, sem se počutila kot beračica na obali.«

	»Ste kdaj posumili, da ga zanimajo otroci?«

	»Ne, nikoli. Za kakšno me pa imate?«

	»Zakaj ste ga zapustili?«

	»Kakšen razlog vam je natvezil on?«

	»Jaz nisem govorila z njim. Je pa moj šef.«

	Sarah je pogledala skozi okno, naredila je še en požirek.

	»Stavim, da klavrnega.« Kozarec je s treskom odložila na računalniško mizico. »Povedala vam bom. Dolgočasila sem se. Preprosto.«

	»Ampak imeli ste otroka. Zakaj niste njega primorali, da bi odšel?«

	»Ravno zato sem se dolgočasila. Ne razumete? Rodneyjeva težava je, da se sploh ne zna zabavati, jaz pa sem obtičala v hiši z dvema tarnajočima pamžema. In zato sem se poslovila, česar ne obžalujem.«

	Jayne se je zdrznila, ker je tako govorila o otrocih.

	»Ste potem, ko ste odšli, pogosto videvali svoja otroka?«

	»Rodney ju je včasih pripeljal, ampak, saj veste, kaj pa naj bi počela z njima? Bila v hiši in se igrala srečno družino? To ni zame.«

	»In kako ste pristali tukaj?«

	»Potem ko so Rodneyja zaprli, sem odšla iz Bramptona. Nisem prenesla pogledov in obrekovanja, vsi so mislili, da nekaj vem, da čuvam neko skrivnost, čeprav sva se razšla. Tukaj sem našla nov začetek.«

	»Kaj pa otroka?«

	Spet je segla po kozarcu. Vrtela ga je. »Na koncu sta pristala v reji. Rekli so, da ne skrbim dobro zanju. Celo na sodišče sem morala. Obsodili so me zaradi zanemarjanja otrok. Sem so prišli škifi in gledali zviška name, ker so bile kuhinjske omarice prazne in ker so mi stvari nekoliko ušle iz rok, ampak saj veste, otroci so trdoživi. Zdelo se je, da pričakujejo, da jih bom hranila samo z vitamini, sadjem in zdravo hrano, ampak to so otroci. Pravico imajo, da uživajo, je tako?«

	»In kje sta pristala?«

	»Pri mojih starših. Ker pa sta bila zanju preveč, so ju premestili drugam.«

	»Ju niste obiskovali?«

	Sarah je izza pasu legic potegnila škatlico cigaret in si eno prižgala. Cigaretni dim je vsaj malo ublažil smrad po iztrebkih.

	»Brez mene jima je bilo bolje. Nov začetek in vse to. Konec koncev, z Rodneyjem se nama ni izšlo, ampak jaz vsaj nisem pristala v ječi. Otroka sta bila zame preveč. Preveč težav.«

	»Kako to mislite?«

	»Verjetno so krivi Rodneyjevi geni. On je morilec v družini. Morda pa je bil kriv sram, ampak zdelo se je, da nikakor ne moreta biti srečna. Dala sem jima, kar sta si želela. Svobodo, da počneta in gledata, kar ju je volja. Zakaj ne bi bili otroci preprosto srečni?«

	Ne, ji je hotela reči Jayne, voditi jih je treba, izkazovati ljubezen, jih učiti.

	»Kaj ste mislili s težavami?« je vprašala Jayne.

	»Policijo, kaj pa drugega.«

	»O kakšnih težavah govorite?«

	»Mladi Robbie se je vedno v nekaj zapletel. Imel je slabo družbo. Malo je kradel in imel opravka z mamili. Nasilen ni bil nikoli. Ko sem zadnjič slišala zanj, je bil v zaporu. Bencinsko črpalko bi naj oropal ali nekaj podobnega. Kakšen cepec. Le kdo oropa bencinsko? Tam nimajo veliko gotovine, ker vsi plačujejo s karticami, pa še kamer je povsod polno. Kot sem rekla, slabi geni.«

	»Kaj pa vaša hči?«

	»Leoni? Ona je mirna in tiha, a ji ni lahko. Njen fant se je ubil. Vsi pravijo, da je ona kriva, ker ga ni ustavila, toda odločitev je bila njegova, ne njena. Ampak,« skomignila je, »smo pač usrana družina, veste. Nič ne štima. Vse pa se je začelo z Rod-neyjem.«

	»Kje lahko najdem Leoni?«

	»Zakaj?«

	»Starejša je. Morda se spomni česa o svojem očetu.«

	»Pogovorite se z mojima staršema, živita na koncu ulice. Prva hiša za šolo, z rožami nad vrati.«

	Jayne je Sarah prepustila vodki, odleglo ji je, ko je bila spet na svežem zraku.

	Ko se je ozrla, jo je presunila Sarahina žalost, čeprav se je ona ni zavedala. Sarah se je vdala brezupnemu obstoju, in to je bilo tisto tragično.

	46

	Detektiv Banks je čakal Dana. V modri srajci in rumeni kravati je korakal gor in dol po policijski avli, izkaznica, ki jo je nosil na traku, ki ga je dobil na policijski konferenci, se je zibala sem in tja. Lase je imel kratke in temne, prečko preveč popolno. Dan je pomislil, da mu je najljubši del službe salutiranje na paradi.

	»Gospod Grant, pridite z mano,« je rekel in odšel naravnost k vratom na drugem koncu predprostora. Nobenih vljudnih besed, ki bi jih žrtev zločina pričakovala. A vendar, po večini žrtve niso branilci, ki se preživljajo s spodkopavanjem policijskih preiskav.

	Odpeljal ga je v majhno sobo za zaslišanje, običajno namenjeno osumljencem. Na mizo je bil pritrjen snemalnik, ob njej so bili štirje stoli, pritrjeni v tla. »Tule bo v redu.«

	Dan je sedel in čakal, da mu bo ponudil kavo. To se ni zgodilo. Danu je bilo vseeno. Želel si jim je čim prej povedati, kar jih je zanimalo, in oditi. Se je pa odločil, da bo počakal, da Banks prvi spregovori.

	Banks je sedel na stol na drugi strani mize. Nanjo je odložil nekaj papirjev. Prazne policijske izjave, pripravljene, da jih Dan zapolni, a zdelo se je, da se detektivu Banksu s pisanjem ne mudi.

	»Kaj se vam je zgodilo?« je vprašal in se potapkal po licu.

	»Prav gotovo veste, kaj se mi je zgodilo. Sinoči sem pojasnil vaši kolegici in zdaj sem moral priti sem. Preiskoval sem primer in napadli so me. Tudi ime sem vam že dal. Carl Ogden.«

	»Kateri primer ste preiskovali?«

	Dan je odkimal. »Tega vam ne bom povedal.«

	»Kako naj vam pomagamo, če nočete sodelovati?«

	»Kdaj pa sem vas prosil, da mi pomagajte?«

	»Morda takrat, ko smo vas peljali v bolnišnico?«

	»Vaša kolegica mi je postavljala vprašanja. Nanje sem odgovoril. Sami veste, kako je. Bil sem zmeden, vrtelo se mi je, a namig sem vam dal. Če boste preiskali njegovo hišo in našli oblačila, boste na njih morda našli kri. Za to vam ni treba poznati podrobnosti o mojem primeru. Res ipsa loquitur, kot pravijo.«

	»Ja, ja, dejstva govorijo zase. Nisem čisto zelen, vendar pa obstaja težava glede vaše izjave.«

	»Kakšna težava?«

	»Carl Ogden je bil ves večer doma. Sploh ni šel ven. Potem ko so vas odpeljali v bolnišnico, smo ga obiskali, pričakovali smo, da bo pral oblačila in čistil čevlje. Užival je v družbi svojega dekleta, ves večer. O okrvavljenih oblačilih ni bilo niti sledu. Našli smo zgolj fanta, ki je večer preživljal s punco.«

	»To so neumnosti. Sledil sem mu.«

	»Kako veste, da je bil on?«

	»Po oblačilih. Tistih trapastih hlačah z napisom OGGY na hlačnici. Pa saj to je njegov prekleti podpis.«

	»Ste ga videli v obraz?«

	»Ne, ker sem hodil za njim.«

	»In ko vas je napadel? Kakšna je bila ulična razsvetljava?«

	»Pravzaprav je sploh ni bilo. Bila je tema, to veste.«

	»Ste si obraze napadalcev dobro ogledali? Rekli ste, da ni bil samo eden, imam prav?«

	»Bila sta vsaj dva.«

	»Vsaj? Torej jih je bilo morda več?«

	»Prepričan sem, da sta bila dva.«

	»Le hip nazaj ste rekli, da sta bila vsaj dva. Torej? Dva ali vsaj dva?«

	Dan je globoko vdihnil, da je ostal miren. »Torej, vsaj. Razumem, kaj hočete povedati.«

	»In obrazov niste dobro videli?«

	»Vse je bilo megleno. Napadli so me.«

	»Če se ne motim, je odgovor ne.«

	Dan je stisnil čeljusti.

	Banks se je na stolu naslonil nazaj in se nasmehnil. »Ni prijetno, kaj, gospod Grant, ko nekdo z vprašanji pači resnico, dokler ne pride do točke, ko so vsi prepričani, da se je človek zmotil, čeprav je bil prepričan, da se ni?«

	»Ne pametujte.«

	»Le nazorno sem vam pokazal, kaj se bo zgodilo, če bo ta primer kdaj pristal na sodišču. No, ampak saj to že veste. S katerim pravnim načelom nenehno mahate naokrog? Da je priča, ki se moti, lahko prepričljiva in iskrena, a kljub temu je še vedno priča, ki se moti? Imam prav?«

	Dan je vstal. »Če ste me zvlekli sem, da bi se mi maščevali za neke malenkostne poraze, prihranite energijo. Čakajo me pomembnejše stvari.«

	»Na primer? Izpolnjevanje zavarovalniških obrazcev, ker vam je pogorela pisarna? Kako pa kaj posel, gospod Grant? Branilce slišim nenehno jamrati, kako siromašni so, da časi niso več rožnati. Kako prikladen bi se požar zdel človeku, ki bi pregledal vaše finance?«

	Dan se je z rokami naslonil na mizo in se nagnil naprej, povsem se je približal obrazu detektiva Banksa in zasikal: »Če bi me radi obtožili za zločin, boste potrebovali precej več.«

	»Meni ne grozite, gospod Grant.«

	»Kdaj ste bili obveščeni o požaru?«

	Banks se je nagnil nazaj in prekrižal roke.

	»Malo po deseti.«

	»In kje sem bil jaz?«

	»Rešilec vas še ni pobral.«

	»Nezavesten sem ležal na tleh? Kako dolgo bi potreboval do svoje pisarne od tam, kjer sem bil? Kje je moj avto? In mene imate za preveč zmedenega, da bi lahko zanesljivo pričal proti Carlu Ogdenu? Ne bo šlo. In veste, kaj? Še vedno sem rahlo omotičen. Očitno poškodba glave le ni tako nedolžna, vrtoglavica se občasno vrne.«

	»Kam pa greste?«

	»Nazaj v pub. Poklical bom Eileen in ji povedal, kar vem, torej isto, kot sem povedal vam. Napadel me je Carl Ogden, skupaj s svojimi pajdaši. V temi so me pustili samega, da bi umrl, potem pa so šli in podtaknili požar v moji pisarni, ker nekaj skrivajo. Predlagam, da se prenehate šopiriti in me pustite, da grem. Zelo dobro veste, da me ne morete zadržati.« Dan je odšel k vratom in jih odprl. »Je tukaj izhod? Potrebujem posebno kodo, da bom prišel ven ali moram samo pritisniti velik gumb? Veste kaj, bom že sam našel pot.«

	Dan je za seboj zaprl vrata in odšel. Da mu Banks ne bo sledil, je vedel. Dobro, naj se kar kuja. Za zdaj si je Dan želel le na zrak, potem še malo alkohola. Sklenil je, da si bo vzel prost dan. Počutil se je osvobojenega.

	47

	Sarahina starša sta bila drugačna, kot je Jayne pričakovala. Po kaosu v Sarahini hiši se je pripravila, da bo videla nekaj podobnega. Namesto tega pa je uzrla čudovit vrt, poln cvetličnih loncev in visokih gred, vsak vogal je bil barvit. Hiša je bila urejena in čista, stene polne slik, prostor pa osvežujoče okrašen.

	Sarahina mati, Evelyn, je bila v kuhinji, pripravljala je pijačo. Jayne je odšla k veliki sliki nad kaminom. Na njej so bile tri deklice različnih starosti, vsaka v šolski uniformi, v beli bluzici s kravato. Dovolj so si bile podobne, da je Jayne ugotovila, da so sestre.

	Ko si je sliko ogledala pobliže, se je zdrznila. V sredinskem dekletu je prepoznala Sarah.

	Življenje ji ni prizaneslo. Na sliki se je široko smehljala, zobe je imela bele, oči so ji kar kipele od mladosti. Zdaj je bila približno trideset let starejša, a leta sama niso upravičevala spremembe. Sarah je bila nekoč lepa in srečna, ampak alkohol, skrbi, cigarete in nezdravo življenje so jo uničili. Življenje se lahko okrutno zasuče, je pomislila Jayne, in deklici na sliki se ni niti sanjalo, kaj jo čaka.

	V prostor je vstopila Evelyn, njen prihod je naznanilo pozvanjanje skodelic na pladnju. Prinesla je napitek in krožnik piškotov. Ko ji je Jayne pridržala vrata, je skozi kuhinjsko okno uzrla moškega, ki je nekaj prekopaval. Verjetno je bil Sarahin oče.

	Evelyn je odložila pladenj in Jayne podala skodelico. »Torej ste obiskali Sarah?«

	»Pravkar sem bila pri njej.«

	Evelyn je pogledala v tla, bila je v zadregi. »V njeni hiši vlada nered, takšna pač je. Trudila sva se, da bi se spremenila, hotela sva ji pomagati, kaj drugega še lahko narediva?«

	»Pravzaprav nisem prišla zaradi Sarah, temveč zaradi Leoni.«

	»Ne razumem vas.«

	Jayne ji je pojasnila za Marka in Rodneyja. Evelynin obraz se je pomračil. »Kako lahko kdorkoli pričakuje, da bo Leoni takšna kot drugi otroci, po tem, kar je prestala? In potem je živela s Sarah. To jo je spremenilo.«

	»Spremenilo? Kako?«

	»Postala je žalostna. Zaprta vase. Tiha. Za vse nas je bilo težko. In potem še vsa reč s tistim fantom. No, to je bilo preveč za naju. Leoni so nam vzeli, a ne za dolgo, takrat je bila stara že šestnajst let. Ko jih je dopolnila sedemnajst, so ji enostavno dali proste roke in ji rekli, naj se znajde po svoje.«

	Jayne je postala radovedna. »S tistim fantom? Sarah je omenila fanta, ki se je ubil.«

	»Tako je, ime mu je bilo David Green. Okrog vratu si je dal vrv in stopil s stola v garaži. Si lahko predstavljate, kako hudo je moralo biti njegovima staršema, ko sta prišla domov in ga našla? Vsi pa so krivili Leoni.«

	»Ampak zakaj? Ljudje bi ji morali stati ob strani.«

	»Sarah ni omenila sporočil? Zaradi njih se je Leoni morala odseliti.«

	»Ne razumem.«

	»Ljudje so govorili, da ga je Leoni pregovorila, naj se obesi, ampak le kako so lahko tako mislili? Samo otroka sta bila. Zaupala sta si, oba sta bila mirna in tiha, zgolj otroka. Ni bila Leonijina krivda.«

	»Je ta fant, David Green, živel blizu?«

	»Ja, le dve ulici stran. Prijeten fant, a na neki način malce izgubljen. Mislim, da je bil Leoni zato všeč. Bil je izgubljena duša, tako kot ona.«

	»Izgubljena duša?«

	»Predober za to sosesko. Plah, tih, nežen. Veliko so ga ustrahovali, zato je Leoni vleklo k njemu. In izmenjevala sta si sporočila, ker otroci to pač počnejo, ampak on je na koncu storil samomor. To je strašno, ampak nekateri ljudje naredijo tragične stvari. Takrat so nama jo vzeli in jo dali v rejo.«

	»To je zelo žalostno,« je rekla Jayne. »Veste, kje je Leoni zdaj?«

	Evelyn je glavo nagnila vznak in se zamislila. »Kje je zdaj, ne vem, vem pa, kam so jo odpeljali. V neko mestece na drugi strani Peninov. Še nikoli prej nisem slišala zanj, majhen kraj, ampak ne vozim, zato ne potujem veliko.«

	Jayne je mrzlo spreletelo. Odgovor je poznala, še preden je postavila vprašanje. »V Highford?«

	Evelyn je tlesknila s prsti. »Ja, točno. Vedela sem, da se bom spomnila, če bom slišala ime.«

	»Sta v stikih?«

	Evelyn so zatrepetale ustnice.

	»Ne. Poskušala sva jo najti, a mislim, da ne želi, da bi jo kdo našel. Mislim, da je prepričana, da sva jo zapustila ali da jo tudi midva kriviva za Davidovo smrt, kot jo vsi drugi. Na koncu sva obupala. Ve, kje živiva. Če bi naju hotela najti, bi naju lahko.« Obrisala si je solzo. »Pa naju ni.«

	Jayne se je nagnila naprej in jo prijela za roko. »Če jo najdem, ji lahko povem, da jo pogrešata?«

	Prikimala je, po licih so ji tekle solze. »Še več. Povejte ji, da jo imava rada.«

	»Bom, obljubim. Imate njeno sliko?«

	Evelyn je odšla k uokvirjenim slikam v kotu sobe. »To je ona.«

	Jayne je vzela sliko, preplavil jo je nov val žalosti. Bila je izrezana Sarah v mladih letih, le da ni bila tako vedra. Gledala je naravnost v kamero, oči je imela poudarjene s črno maskaro, lase pobarvane v črno.

	»Slikala jo bom,« je rekla Jayne in vzela fotografijo iz okvirja. Dala jo je na tla in naredila posnetek, potem jo je vstavila nazaj. »Hvala vam, upam, da jo bom našla.«

	Že je hotela oditi, ko jo je nekaj prešinilo. »Kje lahko najdem Davidova starša?«

	»Le mati še živi, Doreen ji je ime. Oče je umrl le eno leto za Davidom, infarkt. Jaz mislim, da mu je počilo srce. Zaposlena je v trgovini, zdi se mi, da se imenuje Dawsons. Majhen supermarket. Najbrž ste šli mimo na poti sem.«

	Jayne se ji je zahvalila in odšla.

	Ko je sedla v avto, je Danu poslala sporočilo: Mislim, da sem nekaj našla. Se vidiva kasneje.

	Opazila je, da ji je Chris poslal sms: Upam, da si OK. Želim si, da bi bila tukaj. XX

	Ja, ja, je pomislila in zagnala motor. Zabava se je že zdavnaj končala.

	48

	Pub se ni več zdel tako gostoljuben kot prej. Njegov oče je odšel, pivo mu je še predobro teklo po grlu, dokler ga ni toliko oslabilo, da ni mogel več sam s palico na stranišče. Poslovil se je z nasmeškom in zamahom roke, tako srečnega ga Dan še ni videl. Z vozičkom se je zaletel v podboj vrat in si prislužil natakarjevo opozorilo, naj se nauči šofirati, preden se znova vrne.

	Poslej je Dan pil pivo za pivom, odločil se je, da se bo v njem utopil. Vedel je, da s tem ne bo veliko dosegel, ampak v manj kot štiriindvajsetih urah je bil žrtev napada, pa tudi posel je imel uničen. Če si je kdo zaslužil piti, si je on.

	Ampak pijača ga ni peljala na lepše. V opiti vročici je hotel pozabiti na vse, namesto tega pa je postajal vse bolj osredotočen na nedavne dogodke in zato vse bolj zamorjen.

	Prostor se je začel majati, glavo je premikal z naporom, vsak gib je bil muka. Vedel je, da mora prenehati piti. Ampak bil je pijan, zato se ni hotel meniti za to, kar bi moral narediti.

	Vstal je in hotel dvigniti kozarec, zdaj prazen, a ga je prevrnil in poslal na tla. Kozarec se je razbil in pritegnil pozornost drugih gostov. Natakar je imel polne roke dela z vsakodnevnimi pivci, ki so polnili Kroni podobne bare.

	Dan je opravičljivo dvignil roko, preden je stopil izza mize. Opotekel se je, a se je ujel, da ni padel.

	Prišel je k pultu in zamahnil proti kotu, kjer je sedel. »Imate metlo, za steklo?« Govoril je zelo nerazločno, kar ga je presenetilo.

	»Je že v redu, Dan, bom jaz počistil.«

	»Še prej bi pa še enega.« Pomignil je proti črpalki s pivom.

	Točaj ga je nekaj sekund opazoval in odkimal. »Ne, dovolj si popil.«

	»Dovolj? Kako to misliš, dovolj? Hočem pivo.« Z dlanjo je udaril po pultu.

	»Pojdi domov, za svoje dobro. Slab dan je za teboj. Da se še dodatno uničuješ, ti ne bo pomagalo. To ti pravim kot prijatelj. Kasneje mi boš hvaležen.«

	Dan se je zazibal, hotel se je prerekati in doseči svoje, toda vedel je, da je poražen. Odrinil se je od pulta in se odpravil proti vratom. Stopil je na ulico in se skremžil. Bilo je presvetlo, njegovi zenici sta se odzivali prepočasi. Promet na cesti je bil hrupen, vozila je videl megleno. Pomislil je, kam bi šel, domov se mu še ni ljubilo iti. Ampak glas zdrave pameti, ki ga je zaradi opitosti slišal vse težje, mu je pravil, naj ne gre v še en bar.

	Zazvonil mu je telefon. Pogledal je na zaslon. Eileen.

	Telefon je izključil. Pogovarjati se ni hotel.

	Preplavili so ga spomini na pisarno, na vsa leta, ki jih je preživel tam. Vanjo je vstopil kot mlad pripravnik, svež, naravnost z univerze. Bil je malce vitkejši, veliko mladostnejši, ko se je pod mentorstvom Pata Molloya začet učiti posla. Vsega tega ni bilo več in vedel je, kdo je za to kriv. Carl Ogden.

	Stisnil je čeljusti. Tja pojde.

	Odpravil se je. Zavedal se je ljudi, ki so strmeli vanj, ko je šel mimo njih, nekateri so se mu celo umaknili s poti. Polnemu modric, zariplemu v obraz in z jeznim pogledom v očeh so se vsi raje izognili.

	Carl Ogden bo dobil lekcijo. On je bil za tem, kar se je zgodilo sinoči. Brez posledic je ne bo odnesel.

	Dan je potreboval dvajset minut, da je prišel v majhno uličico za Oggyjevo hišo, spet se je skril v grmičevje. Stresel je z glavo, da bi si zbistril misli in se osredotočil, a zaman. Misli je imel meglene in zavedal se je, da dela napako, ampak glas razuma so utišali spomini na življenje s Patom Molloyem. Vse, kar je Pat zgradil, je pogorelo. Nekdo mora plačati za to. Dan je potreboval samo potrditev, da je Oggy v hiši, zadoščala bo senca, ki jo bo videl skozi okno.

	Ampak Oggyja je uzrl drugje, po skoraj uri čakanja in opazovanja, ko se je olajšal v bližnjem grmu, se pozibaval in si nekaj mrmral.

	Oggy je prišel po ulici, namenjen je bil domov, kot bi se včeraj zvečer ne zgodilo prav nič. Zavil je na dvorišče, majhna kovinska vratca v ograji so zaropotala za njim.

	Dan je pohitel iz grmovja, da bi mu sledil. Moral bi se ustaviti, se obrniti in iti domov, ampak Oggy ga ni opazil in spomini na Pata so ga gnali naprej.

	Oggy bi ga moral slišati, Danovi nerodni koraki so bili glasni, toda v ušesih je imel slušalke. Odklenil je vrata in vstopil v hišo.

	Dan je bil tik za njim. Zgrabil ga je za jakno in ga sunil naprej. Oggy je zavpil, a Dan se ni ustavil. Potiskal ga je še naprej, skozi hodnik, z njegovo glavo je udaril v vrata dnevne sobe in ga potisnil noter, da je padel po tleh. Nekdo je zakričal – ženska.

	Oggy se je hitro obrnil, hotel je vstati, toda Dan je odkimal.

	»Zdaj sem jaz na vrsti.«

	49

	Doreen Green je stopila iz trgovine in naglo hodila po ulici. Nosila je neke vrste uniformo: črno polo majico z logotipom na prsih in hlače.

	Jayne je obiskala trgovino, da bi preverila tablice z imeni, prepričala se je tudi, da ne bo dolgo čakala. Trgovina se je zaprla ob šestih, zato je samo morala biti potrpežljiva. Doreen je prišla iz trgovine takoj po šesti.

	Jayne se je pojavila ob njej. »Doreen Green?«

	Ženska je poskočila, presenetila jo je, in naveličano je rekla: »Kaj bi radi?«

	»Preiskovalka sem, delam za odvetniško pisarno. Naša stra-nka je bila aretirana zaradi umora in mislimo, da je Walkerjeva družina na neki način povezana s primerom. Če se ne motim, ste poznali Leoni.«

	Jayne je podvomila, da zveni smiselno, ugibala je, da bo omemba Leoni sprožila želeni odziv.

	Imela je prav.

	Doreen se je ustavila. Naveličanost se je spremenila v sovražnost. »Njenega imena mi ne omenjajte. Nikoli več.«

	»Zakaj ne?«

	»O tem nočem govoriti.«

	Jayne je pokazala naprej po ulici, upala je, da v smeri Doreeninega doma. »Govorite, dokler ne prideva do vaše hiše, potem vas bom pustila pri miru.«

	Doreen je pogledala v smeri, proti kateri sta hodili, stisnila čeljusti in prikimala. »Prav, do doma.«

	Skupaj sta odšli naprej. »Bom kar bistvo povedala. Kaj veste o Leoni Walker?«

	Doreen je zaškrtala z zobmi in pospešila korak. »Ubila je mojega sina, to vem.«

	»Kako? Ne razumem.«

	»Jaz pa mislim, da razumete, sicer ne bi govorili z mano. Ampak če želite slišati besede iz mojih ust, prav. Ta mala prasica ga je pregovorila, da se je obesil. Pritiskala je in pritiskala, dokler se ni vdal, kot bi ga imela samo za zabavo.«

	»To je zločin, kajne, če kdo sili nekoga v smrt?«

	»Enako sem mislila jaz, a so mi povedali, da ni šla predaleč, da sta bila zgolj trpeča najstnika, ki sta si v podporo izmenjevala sporočila.« Izraz na njenem obrazu se je pomračil. »Trpeča? O čem, hudiča, so govorili? Ustrahovali so ga. Zaradi drugih otrok je bilo njegovo življenje pekel. Poskušala sem ga tolažiti. Se vam sploh sanja, kako je, če vsak večer gledaš svojega otroka, kako joče, ker so ga vzeli na piko, ti pa ne moreš narediti ničesar, da bi ga zaščitil? Vsak večer se mi je lomilo srce. Potem pa je spoznal Leoni.«

	»Kako?«

	»V šoli. Bila je tiha, zadržana. Vedno je bila na obrobju vsega. Zgolj opazovalka, nikoli udeleženka, takšna se mi je zdela. Bila je outsiderka, kot David.«

	»Mu je bila všeč?«

	»Seveda, ker je bila edina, ki je z njim ravnala kot s sebi enakim. Poslušala ga je, postala je oseba, ki ji je zaupal. Tako to gre. Ne razumete? Bila je hujša kot vsi, ki so ga ustrahovali, ker tega od nje ni pričakoval. Nastavila mu je past, on pa je bil preveč zaslepljen, ker je vsaj enkrat v življenju imel ob sebi nekoga, ki je vedel, kako poseben je.«

	Prispeli sta do Doreenine hiše, ustavili sta se ob nizkih vratcih v visoki živi meji iz kaline.

	Doreen jo je pogledala skozi priprte oči. »Mislite, da je povezana z vašim primerom?«

	»Iskreno povedano, ne vem. Primer njenega očeta je morda povezan z našim in z njo bi rada govorila, da ugotovim, ali misli, ali je njen oče kriv.«

	»Z očetovim primerom? O čem govorite?«

	»Njen oče je Rodney Walker, pred dvajsetimi leti je umoril dva otroka.«

	»Morilec je?« Pogledala je v tla in se zamislila. »To pojasni marsikaj. Rekla je, da je umrl, da se je zato preselila sem, da bi živela s svojo propadlo materjo. Ta pride včasih v trgovino, ker prodajamo resnično poceni vodko. Vedno se pretvarja, kot da gre na zabavo ali da gre za neko posebno priložnost, a ne zdi se, da bi pila zgolj občasno. Ampak da je Leonijin oče morilec? Verjetno so krivi geni.« Doreen je precej prijazneje pogledala Jayne. »Časa nimam veliko, ker moram skuhati, kasneje greva v klub, vendar vstopite, če želite.«

	Jayne ji je sledila v hišo. Prostori so bili tihi, zdeli so se pra-zni. Nobenih hišnih ljubljenčkov, nobenih zvokov.

	Doreen je odložila ključe in vprašala: »Bi radi videli sporočila, ki mu jih je pošiljala?«

	»Imate njegov telefon?«

	»Ne, vendar so bila del preiskave, kopije sem dobila od odvetnika. Počakajte.«

	Izginila je po stopnicah navzgor, Jayne pa je sedla. Le dve uri je bila v tej soseski in srečala je samo žalost. Hrepenela je, da bi bila nekje drugje, kjer je vsaj malo bolj veselo.

	Medtem ko je o tem razmišljala, jo je prešinilo, da si želi biti v Highfordu, z Danom. Stran od lažnivih policistov in sosesk s turobno preteklostjo. Želela si je vina in dobre družbe, nekaj domačnega. Nekaj zabavnega.

	Njene misli so prekinili Doreenini koraki na stopnicah, s papirji v rokah je prihitela nazaj v sobo. »Morala sem jih skopirati, se opravičujem,« je rekla in ji jih podala.

	Jayne je brala, oči je široko razprla.

	»Vsa so iz tedna, ki se je končal z njegovo smrtjo,« je povedala Doreen. »Sami se lahko prepričate, kako je stopnjevala pritisk.«

	Jayne je bilo jasno, o čem je govorila.

	Na začetku so bila sporočila dokaj nedolžna, Leoni je Davida spraševala, kako se počuti, nenadoma pa se je ton sporočil spremenil.

	Tvoja starša vesta, kako se počutiš, vesta, da sta te izgubila. Nočeta, da bi ti to vedel, vendar nimata moči, da bi te ustavila. Neizogibno sta sprejela.

	In potem, trideset minut kasneje:

	Tvoja mama je izvedela, da si pregledoval spletne strani o samomorih, pa ni rekla ničesar. Prišel si do te točke in onadva to vesta. Pripravljena sta.

	Jayne je pogledala Doreen, ki je pomignila z roko, češ beri dalje. V očeh je imela solze.

	Jayne je brala naprej.

	David je odpisal, da tega svojima staršema ne more narediti, še posebej ne materi, ker mu je vedno stala ob strani.

	Leonijin odgovor je bil brezsrčen.

	Nekaj časa bodo vsi žalostni, a starša bosta prebolela in živela naprej. Ne bosta depresivna. Vesta, kako žalosten si, in vesta, da si to želiš. Mislim, da bosta razumela in sprejela. Olajšalo jima bo bolečino, ker vesta, kako žalostno je tvoje življenje, a vedno te bosta nosila v srcu.

	David ji je odgovoril, da so ga njene besede ganile.

	Leoni je nadaljevala: Živela bosta naprej, ker vesta, da si si to želel. Vesta, da ne želiš, da bi bila žalostna ali jezna ali da bi imela slabo vest. Vesta, da si želiš, da bi bila srečna, zato se bosta potrudila zate. Ničesar ni, da bi te pekla vest.

	Jayne je odložila papirje, večine sporočil ni prebrala, toda prebrala je dovolj. »Opogumlja ga, tišči ga proti robu. Kaj je povedala med preiskavo?«

	»Rekla je, da sta se samo pogovarjala, da sta o tem pogosto govorila, da je šlo za igro, da sta bila zgolj odrinjena najstnika, obsedena s smrtjo. Ampak sporočila postanejo še hujša. Pove mu, kako naj to stori, celo na telefonu je bila z njim, ko je umrl. Si lahko to predstavljate?«

	Doreen je začela jokati, opravičljivo je zamahnila z rokami. »Prisegla sem si, da se ne bom več vznemirjala. Sprašujem se, ali ji je bilo všeč prav to, gledanje učinka. David je umrl v prepričanju, da ne bom žalostna, kar je neumno; da bom spoštovala njegovo željo, da si želi umreti, ker je moj sin. Čudaški, drugačen, preobčutljiv za ta svet, pa vendar moj sin.«

	Jayne se je v grlu naredil cmok, oči je imela solzne. »Hvala, ker ste mi povedali. Jih lahko obdržim?« Dvignila je papirje.

	Doreen je smrknila in prikimala. »Imam jih na računalniku, pravzaprav povsod. Ampak nekaj mi obljubite.«

	»Povejte.«

	»Naj jo doleti kazen. Če lahko, jo na kakršenkoli način primorajte, da bo izkusila bolečino. Davida je uničila. Uničila je njegovega očeta. Uničila je mene. In jaz bi rada uničila njo.«

	»Ničesar vam ne morem obljubiti.«

	»Vem, da ne morete. Ampak če se bo priložnost pokazala, je ne izpustite.«

	Jayne se je nasmehnila. »To pa vam lahko obljubim.«

	50

	Oggy se je ritensko plazil po tleh.

	Dan je planil nadenj, hotel ga je udariti, ampak zaradi opitosti je bil neroden, lovil je ravnotežje.

	Oggyju je uspelo vstati in iztegniti roke v bran. »Kaj, jebenti, pa počneš?«

	»Ti si bil. Ti si kriv za to.« Dan je s prstom pokazal na svoj obraz. »In za mojo pisarno.«

	Oggy je stopil proti Danu, osuplost je zamenjala jeza. Z roko se je udaril po prsih.

	»Ja, policija je bila tukaj, in veš, kaj? Nobenih dokazov ni, stari, zato se sprašujem, kaj, jebenti, počneš v moji hiši?«

	»Poravnavam račune, stari.« Besedo stari je izrekel s prezirom.

	Oggy se je zasmejal, glasno in sarkastično. »Ti? Gospod Srajca in kravata?« Prenehal se je smejati, stopil je bliže. »V mojo hišo si poslal policijo. Za to boš plačal.«

	Iz kuhinje se je zaslišal ženski glas:

	»Oggy, ne, ne tukaj.«

	Dan se je obrnil in zagledal prestrašene oči, ki so kukale izza podboja kuhinjskih vrat, in pramen blond las.

	Oggy je nagnil glavo.

	»Mogoče pa ima prav, ja. Veš, patetičen si.« Dana je premeril od nog do glave. »Slišal sem za tvojo pisarno, imaš pač slab dan. Mogoče ti bom malce pogledal skozi prste, samo danes.«

	Dana je sunil v prsi, on ga je poskusil odriniti, ampak Oggy ga je sunil še enkrat, močneje, da se je opotekel nazaj.

	»Eno možnost ti dam,« je rekel Oggy. »Kot pravi moja dama, samo pojdi. Če ne, si boš sam kriv za to, kar te bo doletelo.« Zarežal se je. »Ti si prima odvetnik, pa mi nekaj povej. Nepovabljen si tukaj in storim lahko karkoli, da obvarujem svoj dom, je tako? Imam pravico, da ti storim karkoli, ker si vdrl sem?« Sklonil se je k bližnjemu stolu in se takoj spet vzravnal, v roki je držal bejzbolski kij. »Športne rekvizite imam rad.« Dana je s kijem dregnil v prsi. »Žogic sicer nisem kupil, a to še ne pomeni, da ne bi mogel malce povaditi.«

	Oggy je dvignil kij čez ramo, kot bi pričakoval žogico.

	Dan je pogledal Oggyja, nato še njegovo dekle, ki se je skrivalo v kuhinji.

	»Zadnja možnost, odvetniček.«

	Dan se je obrnil in pohitel iz hiše, potreboval je svež zrak. Ni se ozrl in ko je prišel ven, je začel teči.

	Ni prišel dlje od majhne uličice za hišo, ko je bruhnil. Z roko se je naslanjal na zid in bruhal, adrenalin in pritisk dneva sta mu prišla do živega.

	S čelom se je naslonil na zid, bil je hladen. Pogledal je nazaj proti Oggyjevi hiši. Oggy je stal na pragu in lahkotno vihtel kij.

	Kako se je lahko spustil tako nizko? Le nekaj piv in slab dan, pa se je spremenil v nekoga, ki vdira v tuje hiše in išče pretep.

	Dan se je odrinil od zidu in se opotekel proti glavni ulici. Domov mora. V normalnih okoliščinah bi v petnajstih minutah prišel domov. Moral se je zgolj spustiti po pobočju proti kanalu in čez železniško progo, ampak okoliščine niso bile normalne. Zanašalo ga je in spotikal se je, tu in tam je počival in sklonjen stokal. Potreboval je trikrat več časa, na neki točki se je ustavil in si ogledoval razgled na mesto, ugnezdeno v dolini. Morda pa je imela Jayne prav in nekje tam zunaj resnično obstaja večji svet.

	Med zrenjem je njegovo pozornost pritegnilo sonce, ki je osvetljevalo avtocesto, žarek svetlobe, ki je kukal skozi oblake in sijal na cesto, ki je vodila iz Highforda. Je to znamenje? Zasmejal se je in dvignil palec proti oblakom. Veliki mož mu daje znamenja. Moral bi jih upoštevati.

	Sčasoma se je primajal do tlakovanega dvorišča pred svojim stanovanjskim blokom. Še malo, pa bo doma. V hladilniku ima vino, kot vedno. Njegovo stanovanje je bilo njegovo zatočišče, tolažbo pa je našel v steklenici. Prepustil se bo pozabi, s svetom se bo obremenjeval, ko se bo zbudil.

	51

	Jayne je odklenila vrata Danovega stanovanja. Uporabila je ključ, ki ji ga je posodil, če bi ga slučajno poklicali na policijsko postajo. Po domofonu je sicer pozvonila, a odgovora ni bilo nobenega. Bo vsaj imela na voljo preostanek večera, da pregleda sporočila, ki ji jih je dala Doreen.

	Vstopila je v dnevno sobo in osuplo obstala.

	Dan je z odprtimi usti ležal na kavču, dihal je globoko. Ob sebi je imel napol prazno steklenico vina.

	Ampak to ni bilo tisto, kar jo je pretreslo, bil je Danov obraz, obtolčen huje kot njen.

	»Dan? Si v redu?«

	Ni se odzval. Stresla ga je za ramo in glasneje ponovila: »Dan?«

	Premaknil se je in zastokal. Poskusil se je dvigniti, a je samo omahnil nazaj in cmoknil.

	»Koliko je ura?«

	»Skoraj devet. Zakaj si takšen? Pijan in ves obtolčen?«

	Odprl je eno oko in se podrgnil po licih. Ko se mu je pogled zbistril, je sedel pokonci.

	»Počakaj,« je rekla Jayne in mu šla iskat kozarec vode.

	Na dušek ga je izpraznil in nekajkrat globoko vdihnil, preden si je ogledal Jayne. »Ja kaj hudiča se ti je zgodilo?«

	»Nisem lagala, dobila sem jih. Modrice bodo izginile, naju pa čaka delo.«

	Legel je nazaj. »Nima smisla.«

	»Ne razumem te.«

	»Konec je. Vsega. Neka baraba mi je požgala pisarno. Ista, kot me je pretepla. Ne grem se več.«

	Jayne je pokleknila na tla ob kavču, z dlanjo si je prekrila usta. »Požgala? Kako? Hočem reči, zakaj?«

	»Samo zidovi so še ostali. S svojim početjem sva nekoga razburila, sporočilo je jasno in glasno.«

	»O, ne, ne, Dan Grant. Ti se ne vdaš kar tako.«

	»Jayne, ali ne razumeš? Ostal sem brez vsega.« Vzel je steklenico. »Boš malo anestetika?«

	Steklenico mu je vzela. »Dovolj je bilo.«

	»Mislil sem, da ti je samouničevanje všeč.«

	»Ja, meni, ne pa tebi. Prekleto, Dan, ti si tisti, ki je razumen. Jaz počnem neumnosti.« Šla je v kuhinjo in še sebi nalila kozarec vode. »Pomagala ti bom zaključiti primer, če potem ne boš več takšen.« Med nalivanjem vode je vprašala: »Kje imaš gradivo za primer Nicka Connorja?«

	Z roko je zamahnil proti kotu.

	»Tam.«

	»Dobro, torej se še lahko ukvarjaš z njim.« Nekaj je hotel reči, a je dvignila roko in ga ustavila. »Nič se ne pritožuj. Sojenje se začne v ponedeljek in sodnik pričakuje, da se boš prikazal, pripravljen in poln zanosa. Če bi mu rad povedal, da nisi pripravljen, ker si ves vikend pil in se smilil samemu sebi, izvoli, ampak kako misliš, da se bo to končalo?«

	»Bi mi moralo biti mar? Resno?«

	»Vedno govoriš, da si si od nekdaj želel postati kazenski odvetnik in poglej se, to si tudi postal. Za nič drugega nisi primeren. In če se v ponedeljek ne boš prikazal, te lahko sodnik prijavi tistim, katerim te pač lahko, zato se nehaj pomilovati.«

	Sedel je. »To ni prav. Jaz sem tisti, ki pazi nate, da si ne uničiš življenja. Jaz sem tisti, ki ima vajeti v rokah.«

	»Zdaj sem jaz na vrsti.«

	»Saj vem, da imaš prav. No, povej, zakaj si tako zagreta za primer?«

	Nasmehnila se je. »To je že bolje. To je Dan Grant, ki ga poznam, in mislim, da sem ugotovila, katero odkritje je Marka Robertsa pripeljalo v Highford. Hotel je pisati o Rodneyjevi hčerki, Leoni.«

	»Zakaj?«

	»Ko sem bila v Bramptonu, so vsi govorili, da je pisal o tem, da je Rodney nedolžen, ampak sledil je isti sledi kot jaz in odkril je iste stvari, kot sem jih jaz, vključno s tem, da se je Leoni preselila sem, v Highford. Dan, iskal je Leoni.«

	»Da bi slišal njeno plat?«

	»Ne, to je zgolj pogovor, lahko bi ga opravil po telefonu ali mailu. Tukaj je bival, kar pomeni, da je šlo za nekaj več. Mislim, da je izvedel za Leonijino preteklost, zato je spremenil taktiko in se odločil pisati o morilskem nagnjenju, ki je prisotno v družini. Si predstavljaš, kakšna uspešnica bi to bila?«

	Dan je s praznim kozarcem odšel v kuhinjo, da bi ga napol-nil. Preden je spregovoril, je naredil dolg požirek. »Oprosti, ampak ne razumem te. O kakšnem morilskem nagnjenju govoriš?«

	Jayne je segla v torbo in izvlekla sveženj papirjev.

	»Ko je imela Leoni petnajst let, je ranljivega fanta pregovorila, da se je obesil.«

	Dan je odložil kozarec. »Zveni zanimivo. To sicer je zločin, a ne umor.«

	»Policija ali pa tožilstvo nista menila, da obstajajo zadostni dokazi za zločin.«

	»Ampak kako je potem lahko Mark pisal o morilskem nagnjenju v družini, če umora ni bilo?«

	»Da je o tem hotel pisati, še ne pomeni, da je imel v vsem prav. Le raziskoval je, knjige še ni napisal. Vsaj našel je ni nihče.«

	»Ne pozabi, da je nekdo ukradel njegov prenosnik.«

	»Počakaj, da prebereš ta sporočila. Niso prijetna. Na, poglej.« Podala mu je list papirja z nekaj podčrtanimi vrsticami.

	Dan se je skremžil, ni videl jasno.

	Večno bodi nasmejan, ampak stori, kar moraš storiti. Imaš vse, kar potrebuješ. Danes je ta dan. Zdaj ali nikoli.

	Podala mu je še en list papirja. »In tukaj je še eno. Hotel se je umakniti, zato je ponovno začela: Torej, boš ali ne boš? Je bilo vse zaman? Zmedena sem. Pa tako pripravljen si bil.« Jayne je iztegnila roke. »Ne razumeš? Pritiska in pritiska, on se vsakič poskuša umakniti, potem pa se začne ona pritoževati, da jo je pustil na cedilu. No, poglej.« Dala mu je naslednji list papirja.

	Dan je bral:

	Nisem jezna, le ne razumem. Ves čas ponavljaš, da boš to storil, tik pred zdajci pa se umakneš. Sinoči sem bila prepričana, da si to želiš, pa vendar je, kot je, čaka te novi cikel mizerije.

	Dan je odložil papir. »Mami ga.«

	»Točno tako. Povej, kaj si misliš o tem.« Dala mu je naslednji list in s prstom pokazala na označeno sporočilo.

	Preprosto naredi zanko in stopi na stol. Ko boš enkrat bingljal, ni poti nazaj. Le nekaj minut in vsega bo konec. Nobenih bolečin, vse bolečine, ki si jih trpel, pa bodo izginile.

	Dan je dvignil list. »Kako dolgo za tem se je fant obesil?«

	»Še isti večer. Starša sta šla ven, on pa je ukrepal. Vlečno vrv je zavezal okrog trama v garaži, naredil zanko in prevrnil stol, natanko tako, kot ga je usmerjala. In medtem sta se pogovarjala po telefonu. In zato je verjetno niso kazensko preganjali. Policiji je namreč rekla, da je kričala, naj tega ne počne, pa je ni hotel poslušati.«

	»In kaj ti misliš?«

	»Da ga je opogumljala. Pa lahko to dokaževa? Ona je edina priča pogovora, sporočila so odpisali kot bedasto kramljanje dveh najstniških outsiderjev. Ampak njegova mama ne misli tako in glede na vse se je Leoni odselila, prišla je v Highford. In zato je sem prišel Mark. Sledil je Leoni in povsem razumem, zakaj. Morilski geni so zanimiv zorni kot. Obiskal je njeno mater, Rodneyjevo bivšo ženo, in izvedel za stvari, za katere sem izvedela jaz. Logično je.«

	»In nekdo ga je hotel ustaviti.«

	»Točno. In kdo očitno izstopa? Leoni Walker in nihče drug. Če jo je izsledil, mu je najbrž rekla, da želi ostati anonimna, predlagala je, da se srečata na nekem mirnem in temačnem kraju. Vse se ujema.«

	»In to bi pojasnilo, zakaj je izginil prenosnik,« je rekel Dan, zdaj precej bolj navdušeno, pa tudi misli so se mu zbistrile. »Nisi rekla, da je bila v njegovi hiški ženska? Mislila sva, da je bila Barbara, ampak lahko bi bila Leoni. Iskala je dokaze, ki jih je morda našel. Hotela se jih je znebiti.«

	Jayne se je široko nasmehnila. »Prekleto, dobra sva.«

	Nasmehnil se je. »Res sva,« je rekel, potem pa še dodal: »Pogrešal sem te. Naju, pogrešal sem naju.«

	To jo je presenetilo. »Tudi jaz sem naju pogrešala, a ne ravno naju. Le sebe in tebe, ločena osebka.«

	»Nočem več, da je tako.«

	Jayne je priprla oči. »Vino je krivo.«

	»Ne, to pravim zaradi vina, ampak tako mislim.«

	Jayne je pomislila na pretekle trenutke, ko ga je poskušala zapeljati, pa se je vedno umaknil. Zavrnitve so jo prizadele. Nove si ni želela.

	Ampak želja ni nikoli izginila.

	Jayne je stopila k njemu. »Blizu te točke sva že bila. Si prepričan, da se ne boš spet umaknil?«

	Poljubil jo je.

	Ustnice je imel mehke, okus so imele po prestanem vinu, a Jayne je v poljubu občutila željnost.

	Odzvala se je, roko mu je zakopala v lase, zaradi hrepenenja je hitela.

	Stopila je proč. »Če se boš spet umaknil, nikoli več ne spregovorim s tabo.«

	»Mi groziš, da bi me spravila v posteljo?«

	»Ja, če drugače ne gre.«

	»To je velik korak. Spremenil naju bo.«

	»Najprej ti moram nekaj povedati. Za naju s Chrisom, sinoči.«

	»Ničesar mi ni treba vedeti. Če bova to storila, se vse spremeni s tem hipom, preteklost ni pomembna. Najina preteklost. Tvoja preteklost.« Odšel je naprej in jo prijel za roko. »Pridi z mano.«

	Za trenutek je oklevala, potem mu je sledila v spalnico.

	Slekel je majico, ona se je slačila počasi, nervozno. Tokrat ne bo poti nazaj.

	52

	Dan se je sunkoma zbudil. Prebudil ga je šum, nekdo se je premikal. Ni bil prepričan, ali je resnično kaj slišal ali je samo sanjal. V sobi je bila popolna tema, napenjal je ušesa, da bi se prepričal. Pogledal je na budilko. Pol sedem.

	Že je hotel zaspati nazaj, ko se je nekdo spotaknil in zamrmral: »Sranje.«

	Dan je sedel pokonci in prižgal svetilko na svoji strani, pripravljen za napad. Mislil je jasno, le toge mišice so se odzivale počasi.

	Bila je Jayne, držala se je za nogo in zaradi svetlobe mežikala. Nosila je njegovo majico. Spomnil se je na prejšnji večer. Prijetni spomini.

	Padel je nazaj na posteljo in si pomel oči. »Kaj pa počneš?«

	Sedla je na posteljo in si masirala nogo. »Nekaj sem se spomnila in morala sem preveriti, a te nisem hotela zbuditi. Eno uro se že ubadam s tem. Prišla sem pogledat, ali si že buden, pa sem z nogo zadela ob posteljo, prekleto.«

	»Ob tej uri?«

	»Ni mi dalo miru, nekaj v zvezi z Leoni Walker. Očitno sem razmišljala med spanjem.«

	»In preveriti si morala točno zdaj?«

	Poravnala si je skuštrane lase. »In če bi zaspala in pozabila?«

	Dan je zavzdihnil. »Že vidim, da ne bom mogel zaspati nazaj.«

	Jayne se je nasmehnila in dvignila odejo, zlezla je pod njo. »Če bova budna, še ne pomeni, da morava vstati.«

	Čeprav je bil utrujen, se je zasmejal in jo objel, ko mu je glavo položila na prsi. »Pozabil sem že na kaos, ki ga prinašaš s seboj, ampak ne hiti, oba sva polna modric in vse naju boli.«

	Na koži je občutil, da se smehlja. »Priznaj, da si pogrešal kaos.«

	»Nisem jaz tisti, ki naju je zapustil.«

	»Naju ni bilo, v tem je bila težava.«

	»Na neki način sva bila midva. Mimogrede, kako pa se imaš v Manchestru?«

	Za hip je pomolčala, preden je odgovorila. »Ni ravno tak nov začetek, kot sem si ga želela.«

	»Morda bom prišel za tabo, zdaj ko sem ostal brez posla, kot se zdi. Tam bi lahko začel znova. In tudi tebi lahko ponudim zaposlitev, če želiš.«

	»Ampak pokavsala sem šefa. Ni to moralno sporno?«

	S prsti se je poigraval z njenimi lasmi. »Zveniš, kot da si jaz nisem želel tega. Naju. Pogosto sem razmišljal o tem, a sem se vedno ustavil. Ampak zadnja noč, no, bila je, kar sem si vedno želel, čeprav tega nisem pokazal.«

	»Jaz tudi.«

	Poljubil jo je na lase.

	»Povej, o čem si razmišljala.«

	Odmaknila se je in se naslonila na komolce. »Se spomniš, da sem rekla, da je Mark Roberts sledil sledi iz Bramptona do Leoni in vse do Highforda, ker sem bila prepričana, da je Mark pisal o morilskem nagonu v družini? No, dozdevalo se mi je, da obstaja še drugi razlog, le razvozlati ga nisem mogla. Kot bi se odgovor ves čas vrtel okoli mene, jaz pa ga nisem mogla zgrabiti.«

	»In zdaj si ga?«

	»To me je prebudilo in zdelo se mi je zelo verjetno.«

	»Potrebujeva kavo za tole?«

	»Ne, tako mi je všeč.«

	»Potem pa govori.«

	Udobneje se je namestila. »Sinoči sem rekla, da je Mark zagotovo pisal o dedni nagnjenosti k morjenju v družini, ampak to ne more biti res, če je bil Mark, ko je bil v Bramptonu, tako zelo prepričan, da je Rodney nedolžen. Namreč, če Rodney ni nikogar ubil, potem slab gen, ki bi se prenašal v družini, ne obstaja. To pomeni, da je šlo za nekaj drugega.«

	»Ampak rekla si tudi, da Mark ni imel jasne predstave, o čem želi napisati roman, da je šlo zgolj za osnutek, zamisli pa je spreminjal.«

	»Že prvič sem imela hkrati prav in narobe.«

	»Zelo zgodaj je še in moj um ne dojema najbolje, o čem govoriš.«

	»Preprosto je. Mark je sledil Leoni v Highford in karkoli že je odkril, ga je stalo življenja. Hkrati pa je bil Mark prepričan v Rodneyjevo nedolžnost. Vedno je tako mislil.«

	Dan je sedel pokonci in si pomel oči. »Imam občutek, da tole nekam vodi. Pohiti.«

	»Daj no, resno? Pa saj je očitno. Leoni je bila. Ona je kriva. Ves čas je bila samo ona.«

	»In Leoni je naredila kaj?«

	»Umorila je tista otroka.«

	»Kaj? Sranje, a res to trdiš? Resno? Ne.«

	Požugala je s prstom. »Počasi se ti svita. Zakaj bi sicer Mark Roberts misli, da je Rodney nedolžen? Zato ker je odkril, da je moril nekdo drug. In kdo? Rodneyja so aretirali, ker so njegov avto videli v bližini kraja, kjer je bilo zakopano Rubyjino truplo, in ker so v njegovi garaži našli njen pas in kri. Kri so našli tudi v avtu, zato veva, da je bil nekdo iz tiste hiše. In ne pozabi, da so na varnostnem pasu našli tudi Williamovo kri. Policija je mislila, da je Rodney pripel otroka, ampak kaj, če je bila ves čas kriva njegova hči? In je bila kri tam, ker jo je Leoni imela na rokah?«

	»Morda pa je kriv Rodney in se je Mark motil.«

	»Mogoče, a veva še nekaj. Rubyjin brat misli, da je Rodney nedolžen.«

	»Chris?«

	Spačila se je. »Ja, on. Ko je njegova sestra izginila, je videl Rodneyja na igrišču za ragbi. Chrisa so prepričali, naj o tem molči, a še vedno vztraja pri svojem.«

	»Koliko je bila takrat stara Leoni?«

	»Deset.«

	»Hočeš reči, da je Rodney prikril umora, ki ju je zagrešila desetletna deklica?«

	»Ne bi bilo prvič. To sem počela, raziskovala sem o morilcih otrok. In o Leoni veva še nekaj. Vpletena je bila tudi v druge smrti. Samomor v Wakefieldu. Pritiskala je in pritiskala, dokler se fant ni obesil. Razmisli, videl boš, da imam prav. Leoni je morilka in s tem ni nikoli prenehala. Le previdnejša je postala.«

	»In Rodney?«

	»Prevzel je njeno krivdo. Zapor in vse to. Na neki način je kriv v enaki meri kot ona. Vedel je, da je umorila prvega dečka, pa ni niti črhnil. Kako se oče spoprime s čim takšnim? In potem je zakopal še truplo majhne deklice, zamalo je njena družina ne bi nikoli našla. Strahopetec je.«

	»Ni pa morilec.«

	»Ne, ni pa morilec.«

	Dan ji je hotel reči, naj je ne zanese preveč. Da desetletne deklice ne morijo, a je vedel, da se moti.

	»Prav, pridi, poglejva, kaj imava.«

	Jayne se je nasmehnila in odskakljala k vratom. »Ti se obleci, jaz pa bom vklopila kotliček. Ampak pod enim pogojem.«

	»In to je?«

	»Ko bova preverila, se bova vrnila v posteljo. Predolgo sva čakala na tole.« Zaprla je vrata, Dan pa se je pretegnil in se nasmehnil. Jayne je vedno uspelo zakomplicirati življenje, a zato je bilo tudi zanimivejše.

	In oboževal je prav vsako minuto.

	53

	Porter je znova vrgel žogico in opazoval Freddieja, ki je zdirjal za njo. Veselil se je preprostih stvari, v tem je bil čar neokrnjene radosti španjela. Med tekom mu je jezik molel iz gobčka. Ko je našel žogico, je renčal nanjo in preden jo je prinesel nazaj, jo je spustil na tla in sopel.

	Porterja je sprehod ponavadi poživil, ne glede na letni čas. Ali je pihal oster veter ali je bil soparen poletni dan, ob pogledu na dolgo zeleno planoto in nenehno valovanje morja je bil vesel, da se ni nikoli odselil. Včasih je bil to njegov najljubši del dneva, ko je bil sam s svojimi mislimi in spomini in se je kopal v žaru najljubšega delčka sveta.

	Ampak danes je občutil praznino.

	Pobral je žogico in jo pospravil v žep. Za igro ni bil pri volji, pač pa je odšel proti robu pečine, zaraščenem in neenakomernem, z vsakim letom bolj spodjedenem. Asfaltna steza, nekoč daleč proč, je predstavljala tveganje, da človeku zdrsne in omahne na skalnato obalo.

	Pred njim se je raztezalo morje, z vsakim korakom je postajalo še večje, dokler ni zaseglo celotnega razgleda. V daljavi je zagledal ladjo, bila je ruska, le-te so se občasno zasidrale ob obali. Daleč pod seboj je videl mesto ter sivkaste valove, ki so udarjali ob obzidje in se belo penili.

	Njegovo mesto. Vso svojo kariero ga je ohranjal varnega. Je bilo vredno? Včasih je menil, da ja, ampak zdaj je bil samo še eden od starcev, ki sprehajajo svojega psa. Življenje je teklo dalje, vse, čemur je bil priča, je zbledelo v preteklost.

	Vse, kar se je naučil, se bo zabrisalo.

	Potapkal se je po nogi, da je k sebi poklical psa, preden se je odpravil proti domu. Večino poti je imel glavo sklonjeno, bil je globoko zamišljen. Freddie je to občutil, ni igrivo skakal in bevskal kot ponavadi, le mirno je capljal ob njem.

	Ko je Porter prišel domov, je odšel naravnost v dnevno sobo in sedel.

	Linda je gledala televizijo. Noge je imela spodvite na kavču, zatopljeno je spremljala neki resničnostni šov o ljudeh, ki so tekmovali, kdo je najboljši v svojem hobiju. Imela sta vsak svoj prostor, potreba, da bi bila skupaj, je že davno izginila.

	Linda je na daljincu pritisnila pavzo in ga radovedno pogledala. »Kaj pa je?«

	»Kako to misliš?«

	»Nikoli ne sediš tukaj. Takšno je najino življenje. Ti sediš v svoji sobi, gledaš šport in filme, jaz pa sem tukaj in gledam, kar si želim. Ampak zdaj sediš tukaj, v plašču, in mahaš s tem povodcem, kot bi mi hotel nekaj povedati.«

	Freddie je sedel k njegovim nogam, Porter se je nagnil naprej in ga pobožal. »Dobri karieri sva imela, kajne?«

	»O čem govoriš?«

	»O najinih karierah. Ti si bila dobra učiteljica, jaz sem bil dober policist. Najini otroci so krasni, vsi si utirajo pot v svetu. Počela sva prave stvari, trudila sva se živeti dobro življenje, zato imava vso pravico biti ponosna.«

	Linda je ugasnila televizor. »Andrew, kaj se dogaja?«

	»Le razmišljal sem, o preteklosti. Nekaj mi povej: zakaj sem bil dober policist?«

	Nagubala je čelo. »Zato ker si na svojo službo gledal kot na dolžnost, ki jo imaš do skupnosti. Ker si bil pošten. In si hotel zaščititi ljudi.«

	»Si bila ponosna name?«

	»Seveda sem bila, tako kot si bil ti ponosen name.«

	»In to je pomembno, kajne, početi, kar je prav, obvarovati ljudi?«

	»Zato si to počel.«

	»Kaj pa, če obvarovanje soseske pomeni početi nekaj napačnega?«

	Pozorno ga je pogledala. »To ni isto. Začneš tako, da narediš, kar je prav, in šele potem vidiš, kam te to pripelje.«

	»In če to ogrozi vse, kar imava?«

	»Andrew, za kaj gre? Te kdo izsiljuje ali ti grozi?«

	Odkimal je. »Samo razmišljam.«

	»Potem pa prenehaj razmišljati, če ob tem pozabljaš, kaj ti je najpomembnejše – tvoja družina, kar imava. Ne, prekleto, kar sva in kaj si o tebi mislijo najini otroci. Ne vem, kaj te muči, kateri stari primer te razjeda, ampak preteklosti ne moreš spremeniti. Razumem, biti policaj je bilo včasih težavno, ampak takrat so bili drugačni časi. Če si takrat storil kaj narobe, čeprav iz pravega razloga, je prepozno, da bi to spremenil. Vrniti se ne moreš.«

	»In če to poskušajo drugi? Se vračajo v preteklost?«

	Sedla je pokonci, odločno ga je gledala. »Odloči se, kaj je zate najpomembnejše. Popravljati davno pozabljeno krivico ali obvarovati svoje najbližje. Samo nas še imaš.«

	Vstal je, odšel na hodnik in slekel plašč.

	»Hvala ti. Učenci so se od tebe prav gotovo veliko naučili. In najini otroci.«

	»Andrew, kaj se dogaja?«

	»Nič, le o preteklosti razmišljam.«

	Zaprl je vrata in prisluhnil, dokler ni znova zaslišal televizije. Pomislil je na svoj naslednji korak. Si ga upa storiti?

	Še pomembneje: si ga drzne ne storiti?

	54

	Dan je odšel v dnevno sobo in zagledal ostanke preteklega večera. Po tleh so bili raztreseni papirji, ob njih umazani kozarci. Računalnik je bil prižgan, na tiskalniku je utripala rdeča luč. Očitno je porabila ves papir.

	Ampak prostor je bil vsaj videti živ.

	Pogledal se je v ogledalo. Lase je imel razmršene in pod očmi temne podočnjake, na bradi strnišče. Prezgodaj je bilo za vse to.

	Odgrnil je zavese. »Da bo malo svetleje,« je rekel, preden se je skremžil ob močni sončni svetlobi, ki se je odbijala od gladine reke. Stari mlin malo naprej je bil še vedno v senci.

	Jayne mu je podala kavo in rekla, naj sede. »Zelo dobro ti gre, ko meni praviš, kaj naj počnem. No, sedaj sem jaz na vrsti.«

	Ubogal jo je, Jayne pa je pokleknila in s tal pobrala papirje, preden se mu je pridružila na kavču.

	»Vem, da se ti zdi ideja, da je Leoni ubila tista otroka, nora, ampak ni nekaj novega,« je rekla in pomahala s papirji. »Otroci morijo druge otroke že stoletja. Vsi smo slišali za Jamesa Bulgerja, ki sta ga mučila in ubila dva angelska desetletnika. To je bilo le nekaj let pred Rodneyjevim primerom, ampak obstaja še veliko drugih. Na primer Mary Bell.«

	»Slišal sem že zanjo, a ne poznam podrobnosti.«

	»Oh, bila je pravi otroški psiho. Ubila je dva dečka, eden je bil star štiri, drugi pa tri leta. To je bilo v šestdesetih, zgodilo se je v Newcastlu, ko je bila stara komaj enajst let. Počela je sadistične stvari in v tem je uživala. Obiskala je dom prvega dečka, ki ga je ubila, in ko so ji povedali, da je mrtev, ga je hotela videti v krsti. V truplo triletnika je izpraskala svoje začetnice. Si lahko predstavljaš, pri enajstih letih?«

	»Kakšen razlog je navedla?«

	»Pravzaprav nobenega, je pa imela resnično težavno otroštvo. Starša sta jo zanemarjala, občasno so jo zlorabile materine stranke, ki so plačevale za seks, ampak to ne pojasni vsega. Živela je v siromašnem delu mesta, kjer je veliko ljudi imelo socialne probleme, pa niso vsi po vrsti pobijali otročičkov. Ampak Mary je bila drugačna. Hladna, manipulativna. Veš, kaj je rekla paznicam, ki so skrbele zanjo? 'Rada ranim tiste, ki se ne morejo braniti.' Si lahko misliš? Poglej Mary Bell in potem poglej Leoni Walker, vzorec se ujema. William in Ruby sta bila oba mlajša od nje, težko bi se ji lahko uprla. In tisti fant, ki se je ubil? Tih, rahločuten, žrtev šolskih nasilnežev. Vse njegovo življenje se je vrtelo okrog tega, da se ni postavil zase.«

	Dan si je ogledoval članke, ki mu jih je Jayne potisnila v roke. »Ampak Leoni in David sta bila prijatelja, dejstvo, da sta oba outsiderja, ju je privlačilo.«

	»Zanjo je bil kot naročen,« je rekla Jayne. »Igračka, ampak otroci se naveličajo igrač, taki umori pa se dogajajo neprestano in povsod po svetu. Poglej te novice.« Podala mu je drugi sveženj natisnjenih prispevkov s spletnih časopisov, slika je prikazovala medvedka in sveče, ostanke bedenja. »Desetletni deček iz majhnega kraja Ljungby na Švedskem je umoril štiriletnega fantka. Zadavil ga je s kolebnico, iz čiste zabave. Imena ne poznamo, ker je premlad, da bi mu na Švedskem sodili, ampak takšne stvari se dogajajo. In v Skandinaviji še pogosteje kot drugod. Na Norveškem sta dva šestletna fantka zadavila petletno deklico, le nekaj let pred tem, ko sta v Bramptonu umrla William in Ruby.«

	»OK, razumem, da otroci včasih ubijajo, ampak to še ne pomenil, da je morila tudi Leoni.«

	»Res je, pomeni pa, da bi jo morala policija vzeti pod drobnogled. Videli so očitno, in sicer da je Rodney plenilec, zaradi stvari, ki so ga povezovale z umoroma, niso pa pomislili na alternativo, da morda samo ščiti svojo hčerko. Se spomniš Chrisa Overfielda, Rubyjinega brata? On ve, da ni bil Rodney, in to je povedal tudi policiji, a so ga utišali, da jim ne bi pokvaril primera. Morali bi odpreti nov primer, z novim osumljencem. Morda je Mark Roberts razmišljal enako in je zato umrl.«

	»Ampak kakšen motiv bi imela Leoni?«

	»Ni motiva, v tem je bistvo. Pri vseh teh otrocih je bilo tako, in primerov je še veliko več. Pri odraslih lahko razumemo motiv, tudi pri pubertetnikih, ker se je v procesu odraščanja nekaj zalomilo. Običajno pojasnilo je sprevržena spolna usmerjenost ali psihoza, kar je težko nadzorovati, motnja. Taka pojasnila sprejmemo, ker jih razumemo, pri mlajših morilcih pa tega ne dojamemo, ker vse skupaj spominja zgolj na dolgčas, nič drugega. Poglej.« Podala mu je še več prispevkov.

	»Koliko pa jih imaš?«

	»Oh, veliko. Naslednja, Amarjeet Sada, osemletna deklica iz Indije, je umorila tri dojenčke. Eno sestrično je zadavila, drugo pa pretepla do smrti. Dobili so jo šele, ko je umorila sosedovega dojenčka. In naslednji,« Danu je podala še nekaj listov, »Eric Smith, rdečelasi trinajstletnik, ki je do smrti pretepel štiriletnega dečka. Lobanjo mu je raztreščil na skali in ga pustil tam ležati, potem pa je odšel na policijo in se ponudil, da bi ga pomagal iskati, kot bi užival v grozi, ki jo je povzročil.«

	Dan je dvignil roke. »Prav, razumem. Veliko otrok ubija.«

	»Ampak vsi imajo nekaj skupnega. So samotarji, ki se ne vključijo v družbo, pogosto izvirajo iz družin, ki so jih zanemarjale. Erica Smitha so ustrahovali drugi otroci, veliko časa se je držal sam zase. Poglej si njegove slike s sodišča, v očeh ima mrtev izraz. Leonijino mamo sem spoznala, zgolj sebična pijanka je. Rodney je bil zdoma, delal je, Leoni pa je bila tiha, zaprta vase in zapostavljena. Le popolna kombinacija ustvari morilca, ampak takšna je resnica, ki je nihče noče sprejeti. Če se vrneva k primeru Jamesa Bulgerja, kaj je bilo najbolj šokantno? Da je umrl otrok ali da sta ga dva dečka ubila iz zabave?«

	»Verjetno drugo.«

	»No, a vidiš? Zato se za Leoni niso zmenili. Rodney je bil ustreznejši osumljenec. Sprevrženi morilec otrok. In veš, kaj je resnično najbolj žalostno?«

	»Nadaljuj.«

	»Tega jim ne bi bilo treba storiti. Mary Bell je odrasla, postala je dobra mati in odgovorna odrasla oseba. Nekateri iz Skandinavije so naprej živeli normalno. Od vsega začetka so si želeli nekaj dobre staromodne ljubezni in pozornosti, a je niso nikoli dobili. Kot je ni dobila Leoni.«

	Dan je popil kavo, razmišljal je o Jayninih besedah. »In ker nihče ni vedel, da je morila Leoni, je ni nihče izzval.«

	»Točno tako. Selila se je od sorodnika do sorodnika, potem pa je pristala na cesti in se je morala znajti sama. Ljubezni in pozornosti, ki ju je potrebovala, ni dobila nikjer. Zgolj metode je spremenila, ob fantu iz Wakefielda je našla popolno strategijo. Počasno mučenje, da je lahko resnično uživala med procesom, ko ga je dregala in dregala, dokler ni storil samomora.«

	»Poiskati morava Leoni,« je rekel Dan, precej bolj energično. »Končala je tukaj, v Highfordu, a ostala je povsem neopažena. Če jo bova našla, lahko preveriva, kaj je počela, se prepričava, ali obstaja vzorec. Če lahko dokaževa, da ji je bil Mark na sledi, bova ustvarila novega osumljenca, kar pomeni, da zveni Nickova zgo-dba iskreno.«

	Še preden je Jayne lahko kaj odvrnila, je zazvonil Danov telefon. Bila je Barbara. »Žal mi je za vašo pisarno, ampak sojenje je tik pred vrati. Ste izvedeli kaj novega?«

	Dan je pomislil, kaj naj ji odgovori. Nekaj na njej mu ni dalo miru. »Raje bi se pogovoril osebno.«

	»V hotelu sem,« je rekla in odložila.

	Dan se je obrnil k Jayne. »Olika ni ravno Barbarina močna stran.«

	»Žalujoča mati je.«

	»Bova videla.« Dvignil je skodelico, zdaj prazno. »Še več tega bom potreboval, dan bo dolg.«

	55

	»Rekli ste, da imate novice zame,« je rekla Barbara, ko je Dan prišel do njene mize. O zlagani prijaznosti z njunih prejšnjih srečanj ni bilo ne duha ne sluha. Barbara je Dana čakala v baru, pijače mu ni ponudila.

	»Stvari se premikajo, a preveč ne upajte.«

	Barbara je pogledala skozi okno, kot bi zavlačevala trenutek, ko ji bo Dan povedal, do česa se je dokopal. Sčasoma se je spet obrnila k njemu in vprašala: »Kaj ste izvedeli?«

	»Je to vse, kar boste rekli?«

	»Ne razumem vas.«

	»Moja pisarna je pogorela in niti malo niste presenečeni, da me vidite takšnega, obtolčenega. Videl sem vas, ko ste opazovali pisarno, se mi pa zdi, da ste hoteli ostati skriti.«

	Barbara je odložila skodelico, da je glasno zažvenketala. »Gospod Grant, mojega sina so umorili, ko je prišel v ta zakotni kraj. Resnično mislite, da me lahko karkoli preseneti? Kaj ste izvedeli?«

	Dan je sedel nasproti nje. Tehtal je, ali bi ji sploh kaj povedal, ampak bolj kot je Barbaro opazoval, jasneje mu je postajalo, da je imela Jayne prav – bila je ženska, odeta v žalost. »Vaš sin je odkril pomembno zgodbo in jaz jo bom povedal v njegovem imenu.«

	Barbara je osuplo dahnila. »Kaj ste odkrili, gospod Grant?«

	Dan ji je povedal, kaj je izvedel o Rodneyju Walkerju, potem pa rekel: »Sprašujem se, ali je Rodney Walker nedolžen, enako je mislil Mark. Vaš sin je raziskoval naprej in odkril je, da Rod-ney ni ubil tistih otrok. Rodney je kriv, ker je prikril umor, to drži, ni pa morilec.«

	Zožila je pogled. »Kdo pa potem je?«

	»Njegova hči, Leoni.«

	»Njegova hči? Kako? Mislim, zakaj?«

	»Naša teorija je, da je bila psihopatka, Rodney pa je njeno krivdo prevzel nase. Leoni se je preselila sem, v Highford, a za seboj je pustila smrtno sled. Povezana je z vsaj enim samomorom. Mark se ji je najbrž preveč približal. Prav gotovo je to razlog, da je moral umreti.«

	»Ja, preveč se ji je približal. In kaj plemenitega je s tem dosegel? Noben otrok se ne bo vrnil v življenje. Rodney bo ostal v zaporu. Ta ženska, Leoni, bo ostala na prostosti. Resnično, le kaj je dosegel? Nič od tega ni vredno, da je umrl.«

	»Mislil sem, da si želite pravico tudi za Nicka Connorja, tako popravljamo krivice. Danes bom znova obiskal Rodneyja. Takoj ko odidem od tod, bom poklical v zapor in pojasnil, da je zadeva nujna.«

	»In kaj mislite, da boste izvedeli?«

	»Rad bi, da Rodney priča, da pove celotno zgodbo o tem, kaj se je zgodilo.«

	Barbara se je glasno zasmejala.

	»Da bi okrivil svojo hčer? Le zakaj bi to naredil? Če imate prav, bo ostal v zaporu, da bi jo zaščitil.«

	»Ampak to je storil, da bi ji dal drugo priložnost. Svoje življenje je žrtvoval za njeno, morda se tudi krivi. Izvedeti mora, da se ni spremenila.«

	»In če vas bo zavrnil?«

	Dan je stisnil čeljusti. »V vsakem primeru bom zadevo omenil na sodišču.«

	56

	Ko je Rodney vstopil, je Dan vstal.

	Imel je enak občutek kot prvič, in sicer kot bi obiskal slavno osebnost, zapornika, ki je častno prestajal kazen za svoje zločine, čeprav je zdaj dvomil v njegovo krivdo. Z Rodneyjem so ravnali drugače, zato je bil tudi na videz drugačen.

	Dan je bil vajen obiskovati zapornike v steklenih celicah lokalnih zaporov, to je bila zgolj rutina med pripravami na sojenje. Ko je obiskal Rodneyja, je v njem videl nekoga, ki si je udobno uredil življenje, kot da bo zapor večno njegov dom. Z Rod-neyjem se je sestal v velikem in praznem prostoru, bolj je spominjal na staro šolsko dvorano kot pa na prostor za pravne obiske. Na eni strani je s prekrižanimi rokami stal paznik in jezno gledal.

	Tokrat se je Rodney zdel previdnejši, kot bi ne bil prepričal, zakaj ga je Dan znova obiskal. Hodil je sproščeno počasi, vso pot pa je opazoval Dana. V očeh ni imel sovražnosti. Zgolj radovednost. Rodney si je želel izvedeti, kaj Dan ve.

	In Dan mu je imel za ponuditi samo blef, da bi videl, kako se bo odzval.

	Rodneyju je pomignil, naj sede.

	Ta je v zahvalo prikimal, čeprav se mu ne bi bilo treba zahvaliti. Ni bil Danov gost, prav lahko bi ga zavrnil.

	Ampak njegova drža je bila enaka. Na stolu se je naslonil nazaj in roke položil na mizo. »Vrnili ste se.«

	Dan je sedel nasproti njega. »Stvari se razvijajo.«

	Rodney je pokazal na Danov obraz. »Vidim, in vi ste komaj čakali, da mi poveste, kaj je novega. No, tukaj sva.«

	Dan ga je pozorno opazoval. »Povezano je z vašo hčerko, Leoni.«

	Rodney je komaj opazno trepnil z očmi, debelo je pogoltnil. »Kako se ima? Že kar nekaj časa nisem nič slišal o njej.«

	»Nisem je še srečal, sem pa mislil, da boste vi budno pazili nanjo. Konec koncev si to želite.«

	»Kako to mislite?«

	»Da bi bili prepričani, da ne bo ponovno morila.«

	Rodney je stisnil ustnice in trznil s prsti, kot bi jih hotel stisniti v pest, a se je ustavil. Dan je ugibal, da se je Rodney pripravljal na ta pogovor.

	»Tak je bil dogovor, kajne?« je nadaljeval Dan. »Plačujete kazen za njena zločina, pod pogojem, da je bila Ruby zadnja žrtev?«

	»Ne vem, o čem govorite.«

	Dan je občutil vznemirjenje. Rodney se je namreč odzival točno tako, kot je pričakoval, da se bo, če Jaynina teorija drži. Če bi se motila, bi se mu Rodney smejal, celo branil bi svojo hčer, imel Dana za bedaka in se vrnil v svojo celico. Namesto tega pa se je potegnil vase, trudil se je, da ne bi ničesar izdal in prizadeval si je izvedeti, kar je vedel Dan.

	Dan je zapičil prst v mizo. »O ja, pa veste. Kar vidim lahko, kako škrtate z zobmi, čeprav se trudite ostati sproščeni. Zgodbo poznam. Šel sem po isti poti kot Mark Roberts, preden so ga umorili.«

	Rodney je ostro vdihnil.

	Dan je iztegnil roke. »Kot zadnjič tudi danes ničesar ne zapisujem in ničesar ne snemam, ampak skrivnosti ne ostanejo večno zakopane. Je to resnica?«

	»Je važno?«

	Dan se je nagnil naprej in zasikal: »Je, ker se vaša hči ni ustavila pri Ruby. Res ne razumete? Takšni ljudje se nikoli ne ustavijo. Le previdnosti se je naučila. Najstniškega fanta je primorala v samomor, kot bi bil to njen hobi. Izbrala si je ranljivega mladeniča in ga izčrpavala, dokler se ni vdal. Mislil je, da ji lahko zaupa, da je njegova prijateljica, v resnici pa je bila njegova mučiteljica in v njegovih mukah je uživala, kot je uživala, ko je mučila Williama in Ruby.«

	Rodney je pogoltnil, vendar je molčal.

	»Ste resnično mislili, da bo prenehala? Majhnega dečka je mučila in ga s kamnom tolkla do smrti. Gledala je deklico, ki je v vaši garaži hlastala za zrakom, dokler ni umrla.« Rodney je zaprl oči in se skremžil, a Dan je kljub temu nadaljeval. »Ljudje, kakršna je vaša hči, se ne ustavijo. Imenujte to bolezen ali motnja, kakorkoli želite, če se boste potem počutili manj krivega, ampak vaša hči preveč uživa v mučenju, da bi s tem prenehala. Če ste se odločili življenje preživeti v zaporu, da bi njej dali drugo priložnost, ste svoj čas zapravili.«

	Rodney je odprl oči. »Kaj bi radi, da rečem?« Zvenel je kljubovalno, v oči so mu stopile solze.

	»Rad bi, da sprevidite, kako napačno ste vsa ta leta ravnali, ko ste ostajali zvesti laži.«

	»In zakaj bi mi bilo mar, kaj mislite vi?«

	»Ni pomembno, kaj si mislim jaz, pač pa to, da globoko v sebi veste, da niste zaščitili Leoni in da niste obvarovali tistih, ki so umrli za Ruby. Davida Greena, Marka Robertsa. In zagotovo so še drugi. Ljudje so umrli, ker je bila Leoni še vedno na prostosti.«

	Rodney je nekaj sekund strmel v mizo, stiskal je ustnice, s prsti je tapkal po podlagi. Pogledal je paznika in Dan je že pomislil, da bo prišel k njima, ko je Rodney rekel: »In kaj pričakujete od mene?«

	»Da poveste resnico.«

	»Mislite, da mi bo kdorkoli verjel? Več kot dvajset let sem v zaporu in zdaj sem se kar naenkrat spomnil, kaj se je zgodilo. In kaj naj naredim? Zvalim krivdo na svojo hčer? Na mojo deklico z angelskim obrazkom? Zdaj je stara že trideset let in nikoli ni bila v zaporu. Kako obupan bom izpadel? Ne, to ne bi imelo nobenega smisla.«

	»Potem pa mi pomagajte.«

	»In zakaj bi pomagal vam?«

	»Zato ker mislim, da je Leoni ubila novinarja, ki se je zanimal za vaš primer. Moja stranka je obtožena za njegov umor, vi ga lahko osvobodite. Ne dopustite, da bo tudi moja stranka gnila v zaporu kot vi zaradi nečesa, česar ni storila. Zaradi nečesa, kar je storila vaša hči.«

	Rodney si je obrisal oči. »Imate otroke, gospod Grant?«

	»Zakaj je to pomembno?«

	»Potem bi vedeli, kako daleč bi bili pripravljeni iti, da bi jih zaščitili. Včasih tudi zato, ker ne bi vedeli, v kolikšni meri ste krivi sami. Sarah nas je zapustila in sam sem se moral nekako znajti z majhnima otrokoma. Ne mislim le zagotavljanja strehe nad glavo, pač pa sem jima moral nuditi ljubezen in oporo, ki ju od matere nista mogla dobiti. Ampak kako? Prezaposlen sem bil z reševanjem lastnih težav. Nisem imel dovolj časa še zanju, zanemarjal sem ju. Edino, kar lahko rečem, je, da sem ostal z njima, pa je bilo to dovolj? Ne mislite, da se nisem spraševal, v kolikšni meri je krivda moja. Če bi bil boljši oče, se vse to morda ne bi zgodilo. Tole si zaslužim. Si zasluži desetletna deklica? Ne.«

	»Tudi Mark Roberts si ni zaslužil smrti. Prav tako ne David Green. Storite, kar je prav, Rodney, za mojo stranko. Vi morda mislite, da si zaslužite biti tukaj, on pa ne misli tako.«

	Odkimal je. »Ne širite krivde, gospod Grant.« Vstal je, paznik se mu je začel približevati. »Želim si, da bi bilo drugače ali da bi se lahko vrnil v preteklost, pa se ne morem. Le za vašo teorijo gre, zame ali za Leoni vam ni mar. Le zmagati želite.«

	Paznik je prišel k mizi, Rodneyja je povedel proč.

	»Je to vaš zadnji odgovor?«

	»Zadnji, gospod Grant.«

	57

	Rodney je korakal sem in tja, medtem ko je čakal na telefonski klic.

	Dan je odšel pred dvema urama in Rodney je bil vajen, da čas mineva počasi, a tega klica ga je bilo groza že dvajset let.

	Bil je na hodniku blizu prostora, v katerem so se zadrževali pazniki, kadar niso hodili po oddelkih. Telefon je bil vzrok mnogih prepirov, ker so ga zaporniki predolgo uporabljali, med ne-strpnim čakanjem pa je napetost naraščala. V zaporu vse temelji na potrpežljivosti, na čakanju na trenutke, ki bodo razbili enoličnost.

	Razmišljal je o zapravljenih letih, ko je samo čakal. Pa so bila zapravljena? Med klici odvetnikov, ki so si hoteli z njegovim primerom ustvariti ime, je dobil nasvetov več kot dovolj.

	Ampak to ga ni zanimalo. Hoteli so si ustvariti le svoje ime, ne oprati njegovega. Ken Goodman je bil ves ta čas njegov odvetnik. Usposobljen sicer ni bil dovolj, a je služil namenu.

	Dan Grant je bil drugačen, ker Dana ni zanimal on, temveč le njegova stranka.

	Če bi Rodney potreboval pravni nasvet, je imel pri roki veliko zaporniških samoukov. Takšna je bila narava zapora. Potrebno je bilo zapolniti čas. Dolgi dnevi so se vlekli, zgodilo se ni nič, človek se je lahko zamotil samo z razmišljanjem o tem, kako je zunaj. S spomini na ljudi, ki jih ne bo videl nikoli več, in s strahom pred grožnjami, s katerimi se je soočal vsak dan v zaporu.

	Grožnje je najbolj sovražil, grožnje tistih zapornikov, ki so v napadu nanj iskali vsaj delno pokoro za svoje grehe. Tudi oni so uničili življenja, ampak zato niso imeli posebnih pravic. Zunaj so veljali za malopridneže, ki se jim je treba izogibati, ampak notri? Kaj jim je dajalo pravico držati moralni kompas?

	Tudi zvoke je sovražil. Vpitje, udarjanje, občasne krike. Ob tihih nočeh je lahko slišal hlipanje, žalostno vzdihovanje novincev, ki se še niso privadili na skrajni dolgčas.

	Zanj je bilo drugače, tega se je zavedal. Bival je v varovanem oddelku, na varnem pred pošastmi, četudi je šlo tudi za njihovo varnost. Celico je imel samo zase. Televizijo. Lahko je bral, da so mu urice hitreje minevale, čeprav je bil deležen prezira paznikov. Celice mu ni bilo treba deliti, tudi svojih reči ne, prav tako mu ni bilo treba poslušati večnega treskanja vrat in biti nenehno pozoren, kdaj ga bo napadel kateri od sojetnikov, prepričan, da je slab sloves edino, kar je vredno imeti.

	In potem so bili tukaj še perverzneži.

	Ni imel v mislih ljubimcev, moških, ki so drug v drugem našli tolažbo. Kdo je on, da bi sodil? Ne, temveč tiste, ki so prezirali njihovo hrepenenje in jih je groza v očeh drugih podžigala; konec koncev je vendarle šlo samo za moč. V zaporu se je naučil ene stvari, in sicer da obstajajo ljudje, ki si ne zaslužijo biti na prostosti, niti živeti ne, ker so izgubili občutek za prav vse in so predstavljali samo še grožnjo.

	Na njegovem oddelku je bilo veliko takšnih, a če odmislimo medijsko pisanje o tem, kakšne pošasti in zverine so, je bila večina pomilovanja vrednih. Niso se družili, tudi kramljali ne. Ostali so samotarji, zavedali so se, da so tam, kamor sodijo.

	Rodney je bil na varovanem oddelku na varnem in sam. S tem je lahko živel.

	Vrsta za telefon ni bila zelo dolga. Če si bil varovani zapornik, si imel nekaj privilegijev. Majhen čokat moški z okroglimi očali je poklical svojo mater, med govorjenjem je hlipal in nenehno ponavljal, kako zelo mu je žal, kot da bi ga to lahko kako spravilo iz zapora. Otroci, ki jih je zlorabil, so bili še vedno ujetniki njegovega početja.

	Za njim je telefoniral visok in suhcen možakar, poklical je svojo ženo, ki mu je očitno oprostila vsa posilstva, ki jih je za-grešil, in je njegov klic sprejela, Rodney pa je poslušal njegovo meketanje, da je konec koncev vsega kriva ona, saj je vendar imel svoje potrebe, prekleto.

	Rodney ni umaknil pogleda s tal. Te ljudi je preziral.

	Naslednji je bil na vrsti nekdanji policist. Poklical je ženo, a je bil zelo kratek. Ko se je obrnil od telefona, se je opravičil in si obrisal oči, potem pa odtaval nazaj v svojo celico.

	Rodneyju je bilo hudo zanj. Ni bil zloben. Ujel se je v dolgove, iz katerih se je poskušal izkopati z izsiljevanjem. Zaradi slabe presoje se je obsodil in postal tarča mnogih, ki so v prestajanju kazni in rehabilitaciji še vedno videli pozicijsko vojno v strelskih jarkih. Treba je bilo zavzeti stran, potegniti črto. Policisti in lopovi.

	Žalost bo minila in nekdanji policist se bo naučil opazovati, kako minevajo dnevi. Sčasoma bo zapustil zapor. Kar ne velja za Rodneyja. Rodney je vedel, da nikoli več ne bo občutil ostre bramptonske zime. Pogosto je mislil nanjo, a sanjam se ni predajal. Sam se je odločil za zapor. Odločitev je bila njegova. Dejanje je bilo njegovo.

	Telefon je bil prost. S slušalko v roki je postal, majhna govorilnica mu je samo obdajala glavo, imel je zgolj pičlo zasebnost. Globoko je vdihnil. Tega telefonskega klica si ni želel opraviti, a druge izbire ni imel.

	Odtipkal je številko, poznal jo je na pamet. Prejel jo je skupaj s korespondenco in si jo zapomnil, če bi se pisma kdaj uničila.

	Zaprl je oči, zvonilo je. Predstavljal si jo je na drugem koncu, kako tehta, ali naj se oglasi. Še nikoli prej je ni poklical in ni vedel, katera številka se bo izpisala na njenem zaslonu, a prosila ga je velikokrat. V vseh tistih pismih mu je pisala, kako zelo rada ga ima, in ga rotila, naj jo pokliče.

	Ali si je njena pisma napačno razlagal?

	Nekdo se je oglasil.

	»Leoni?«

	Na drugem koncu je najprej sledila tišina, potem pa: »Oči?«

	Zaslišal je ihtenje in toliko vsega ji je hotel povedati. Kako jo pogreša, kako si jo je vsa ta leta obupano želel videti, a namesto tega je postal jeklen. »Povej mi, kaj se je zgodilo z Davidom Greenom.«

	Ko se je Leoni oglasila, je zvenela plašno, skoraj prestrašeno, ko pa je odgovorila: »Z Davidom Greenom? Oh, nekoč je bil moj fant. Žalostna reč,« je imela glas popolnoma spremenjen, ampak Rodney je zaznal, da se zraven slabih spominov v njem skriva še nekaj. Pretvarjala se je.

	Začela mu je pripovedovati o Davidu, a je ni hotel poslušati. Ko je slušalko odložil na vilice, so mu po licih tekle solze. Leoni je še vedno govorila.

	Ko se je vračal v celico, se je odločil. Vedel je, kaj mora storiti.

	58

	Dan se je vrnil v Highford, stal je med ruševinami svoje pisarne. Pogledal je navzgor proti tramom, kjer je bil nekoč strop. Bili so ožgani in počrneli, kjer so bili ognjeni zublji pogubni za streho, je za njimi videl modro nebo. Kovinske plošče so ščitile okna in zunanja vrata, a z vrha je prihajala svetloba.

	Zbrali so se, da bi še zadnjič pregledali, ali lahko kaj rešijo. Eileen je bila tam, Margaret in Jayne tudi, vse tri so brskale po prahu in ostankih. Oblačila so imele umazana, molčale so in prazno strmele predse.

	Dana je presenetila vročina. Na določenih mestih je bilo še vedno vroče, kot bi v zidakih še zmeraj tlelo.

	»Mislim, da ne bi smeli biti tukaj,« je rekel. »Ne zdi se varno.«

	»Delčki Pata so še vedno tukaj,« je rekla Eileen. »Njegove pisarne nisva nikoli izpraznila.«

	»Ničesar, kar bi bilo vredno obdržati, ne boš našla.«

	»O tem bom sama presodila.«

	Zajedljivosti mu ni bilo treba, a ji ni zameril.

	»So že našli krivca?« se je oglasila Margaret, malce v zadregi, ker ni vedela, ali naj ogovori Dana ali Eileen.

	Dan se je prvi odzval: »Če so ga, mene o tem niso obvestili. Izločili so osebo, za katero sem menil, da je kriva, ampak,« skomignil je, »to še ne pomeni, da sem se motil.«

	Eileen je odšla v zadnji del stavbe in odrinila vrata. Zaječala so. Barva se je luščila z njih, pri dnu so bila zvita. Za njimi je bil precejšen kup pepela.

	Eileen ni vstopila. Samo pogledala je navzdol in nekajkrat globoko zajela sapo.

	Ko se ji je Dan pridružil, je videl, zakaj.

	Patova stara soba je bila uničena še bolj kot preostala hiša, ker so bili vsi koti polni dosjejev in ker je bil požar podtaknjen prav tukaj. Pat je bil vedno zelo skrben glede arhiviranja primerov, četudi niso bili aktualni, obstajala so celo pravila, ampak Dan v zvezi z arhivom ni nikoli ničesar storil. Vedel je, da si bo nekoč moral vzeti čas in pregledati Patovo pisarno, ampak prosti konec tedna preprosto še ni prišel, prioriteto so imeli drugi deli vodenja posla.

	Požar mu je to opravilo prihranil, ampak zdaj ko je bilo vse ožgano in uničeno, je bilo v vsem skupaj tudi nekaj dokončnega. Predstavljalo je ločnico, da Pata resnično ni več.

	Dan je šel k Eileen in jo objel okrog ramen. Sprva je samo nepremično in togo stala, potem se je nekoliko sprostila, glavo je naslonila na Danovo.

	»Tako zelo ga pogrešam,« je rekla, zdaj precej nežneje, bolj žalostno kot jezno.

	»Jaz tudi,« je rekel Dan in jo močneje stisnil k sebi, tudi njemu je objem dobro del.

	Za seboj sta zaslišala pridušeno ihtenje. Dan se je obrnil in v Jayninem objemu zagledal Margaret, hlipala je.

	Vsi skupaj so nekaj trenutkov samo stali, dokler jih ni zmotilo zvonjenje Danovega telefona.

	Zdrznil se je.

	Eileen se je odmaknila in si obrisala oči. »Oglasi se.«

	Dan je odkimal. »Ne, nič nujnega ni.«

	Eileen se je kratko zasmejala. »S kazenskim odvetnikom sem bila poročena, zato vem, kako je, ko zvoni telefon.«

	Telefon je zvonil še naprej.

	Dan je vedel, da ga ne bo mogel ignorirati. Opravičljivo je dvignil roko in se oglasil. »Dan Grant.«

	»Rodney tukaj.«

	Dan se je za hip zmedel. Tega klica ni pričakoval, a v ozadju je lahko slišal zaporniške odmeve.

	»Gospod Walker, kaj lahko storim za vas?«

	Ujel je Jaynin pogled, spustila je Margaret.

	»Pogovoriti se morava,« je rekel Rodney. »O tem, o čemer sva se pogovarjala. Kdaj lahko pridete?«

	Dan je v sebi zaklel. Na Rodneyja je poskušal pozabiti, odkar je odšel iz zapora. Brez njega je imel le divje špekulacije, ki jih ne bo toleriral noben sodnik. Dan sploh ni bil prepričan, ali je na sojenje pripravljen, a bilo je prepozno, da bi odstopil od primera.

	»Rodney, čez vikend vas ne morem obiskati, sojenje pa se začne v ponedeljek,« pogledal je Jayne, ki je prikimavala in s prstom kazala nase, »lahko pa vas obišče moja preiskovalka.«

	Rodney nekaj sekund ni odgovoril in Dan je že pomislil, da bo odložil, ko je rekel: »Ja, prav. Naj pride v ponedeljek,« potem je zvezo prekinil.

	»No?« Jayne je neučakano iztegnila roke.

	»Rad bi, da ga obiščeš. Očitno bi rad nekaj povedal. Zdi se, da si zadela obisk pri zloglasnem zaporniku.«

	Jayne je komaj skrila nasmešek. »Če bo pomenil korak bliže k ugotovitvi, kdo je storil tole,« je rekla, »z veseljem.«

	59

	Prvi dan sojenja je prišel prehitro, je pomislil Dan, ko je s prsti bobnal po mizi pred seboj v sodni dvorani številka 1, pod visokimi stropi kronskega sodišča v Langdonu, na drugem koncu avtoceste do Highforda.

	Vikend je minil mirno, Jayne se je trudila, da bi se Dan posvečal primeru, čeprav se je tudi sicer veliko dogajalo. Premle-vala sta strategije, medtem ko je Dan znova in znova prebiral izjave, da se mu je zdelo, da jih zna že na pamet.

	Rodney bi lahko vse spremenil, ampak s primerom sta morala začeti, kot da Rodney sploh ne bi obstajal, ker nista vedela, kaj namerava povedati Jayne.

	Ampak konca tedna nista posvetila samo Nickovemu sojenju. Veliko sta se pogovarjala, a drugače kot prej, zdaj sta bila namreč ljubimca. Nobeden od njiju ni vedel, kako se bo zadeva izšla, niti kako dolgo bo trajalo, a počutila sta se dobro in naravno, kot bi jima bilo to namenjeno. Dan se je v upanju, da ga bo okolje navdihnilo, ozrl naokrog po sodni dvorani. Ogromna okna so prekrivale dolge zelene zavese, na stenah so viseli zaprašeni portreti davnih sodnikov. Stavba je bila zgrajena iz starega kamna, bila je veličastna in impozantna, s stebri pred vhodom, stene dvoran je obdajal lesen opaž.

	Današnji dan se je močno razlikoval od večine dni, ki jih je Dan preživel na okrajnem sodišču in se ukvarjal z drobtinicami. Vsak dan se je pod odpadajočim ometom in med zbledelimi stenami dolge uri boril za dobro pijancev, žeparjev in vlomilcev, ki jim je grozila le denarna ali kratka zaporna kazen.

	Sojenje za umor je bilo drugačno. Tveganje je bilo veliko, obsojenega je čakala dosmrtna zaporna kazen. Ampak za Dana je bilo tveganje še toliko večje, ker mu je primer polzel iz rok in ni vedel, kako se bo sojenje odvijalo. Pred enim tednom je bil pošteno zbegan in razdražen, ko se je domnevno jasen umor nepričakovano zasukal. Zdaj je bil poln modric kljub pudru, s katerim jih je prekrila Jayne, da bi jih skril pred porotniki. Kožo je imel mastno in skrbelo ga je, da bi pritegnil začudene poglede, da bodo ljudje opazili, da je naličen.

	Samo še eno sojenje za umor.

	Dan se je zavedal, kako grozno zvenijo te besede. Vsi umori so namreč strahotni, označujejo konec življenja. Ampak svojo stranko bo vsaj samostojno zastopal, tako bo imel vsaj nekaj nadzora nad dogajanjem, četudi je to pomenilo, da bo moral nositi zaprašeno lasuljo in črno haljo.

	Dan je bil kvalificiran za samostojen nastop na višjih sodiščih, pred poroto in pred sodniki, ki so odločali o pritožbah. Prisiljen se je bil srečevati z branilci, ki so do sem prišli po bližnjici in zviška gledali nanj. Meje med branilci in odvetniki so bile ukinjene že pred leti, sojenja pred porotnim sodiščem niso bila več rezervirana zgolj za slednje, ki so nekoč z lasuljami in poškrobljenimi ovratniki vzbujali vtis. Dandanes se lahko branilci predvsem zaradi varčevalnih ukrepov prikažejo na vseh sodiščih, če le imajo dovolj izkušenj in dovoljenje odvetniške zbornice, a to še ne pomeni, da so dobrodošli.

	Ampak to ni vedno predstavljalo nečesa dobrega. Odvetniška klika je lahko pilila svoje področje in veliko odvetnikov je bilo zelo dobrih, so pa obstajali tudi manj dobri, a jih je kronsko sodišče privlačilo iz finančnih razlogov.

	Kar zadeva Dana, je lahko le upal, da se bo nekoč dokazal, da bo dal vsem vedeti, da je dovolj dober in ne bo pomembno zgolj to, da si ga ljudje lahko privoščijo.

	Izstopal je, ker ni nosil lasulje iz konjske žime. Haljo je oblekel, lasuljo pa je prepustil odvetniškim svetnikom in njihovemu egu. Čeprav so vsi trdili, da s pomočjo lasulje ohranjajo anonimnost in na neki način tudi neodvisnost. Dan je vedel, da je re-snica precej preprostejša. Le za status je šlo in ugibal je, da so vsi ponosno stali pred ogledalom, ko so prejeli svojo prvo lasuljo, vedoč, da jim je uspelo.

	Pogledal je proti tožilski klopi. Njegov nasprotnik naslednjih nekaj dni je bil miren. Frank McAllister, ki se je po tožilski lestvici povzpel dovolj visoko, da je lahko samostojno vodil primer, enako kot Dan. Včasih so bila sojenja za umor domena kraljičinih svetnikov, tistih postaranih odvetnikov, katerih zasluge so jim dovoljevale, da si sami izbirajo primere. So pa bili dragi. Danes se varčuje na obeh straneh. Dan ni mogel vedno dobiti dovoljenja, da bi najel kraljičinega svetnika, ti so bili plačani iz vladnih sredstev, pa tudi za proračun tožilstva so pomenili precejšen zalogaj. Zdelo se je, da bodo v prihodnosti take primere vodili cenejši nižji odvetniki.

	Frank je pogledal proti njemu in se mu nasmehnil. Bil je visok in samozavesten, temne lase je imel počesane nazaj, nos kljukast.

	Danu je bil všeč. Bil je dober, a pošten, poraz je znal prenesti, se je pa znal odločno boriti, ko je bil prepričan v svoj prav. Znamenje dobrih odvetnikov. Kar zadeva Dana, njegovo osebno mnenje ni vedno štelo. Stranke so se včasih hotele boriti vse do konca, dokler je še obstajal kanček upanja za zmago, četudi je to pomenilo strožjo kazen.

	»Lahko pričakujem kakšno presenečenje?« je vprašal Frank.

	»Odvisno od tega, kaj pričakuješ.« Dan se je ozrl k Nicku Connorju, ki je sedel na zatožni klopi. Oči so mu žarele, na obrazu se mu je risal strah. »Tega ne rečem pogosto, a tokrat je moja stranka nedolžna.«

	Frank je privzdignil obrvi. »Ko bi vsaj bila enakega mnenja. Še nikoli nisem tožil nikogar, ki je bil po mojem mnenju nedolžen. In ta tvoj možakar,« z glavo je pomignil proti Nicku, »je daleč od tega, da bi bil nedolžen.«

	Dan je pogledal stran. Vedel je, da bodo porotniki videli isto kot Frank, da je Nick Connor osebek, ki se je odločil živeti na napačni strani zakona in je tokrat zagrešil hujši zločin, s katerim si je nakopal obtožbo za umor.

	Njegova stranka je bila točno takšna, kakršnih so se ljudje bali. Krepko grajena in strah vzbujajoča, ustvarjena za v zapor, vsa na trnih od dolgega čakanja na sojenje. Nick je imel lase kratko pristrižene in zato so bile brazgotine preteklih spopadov še toliko vidnejše. Dan mu je rekel, naj bo bolj sproščen, ampak starih navad se je težko znebiti.

	Danove misli je zmotil prihod sodnice. Naznanilo ga je trkanje po lesenih vratih, pospremil pa hrup nog, ko so vsi v dvorani vstali.

	Sodnica Deane. Dan se je je razveselil. Bila je poštena in vljudna, a to je bila le krinka, za katero se je skrival oster um. Očarati je vsekakor ne bo mogel, bo pa deležen spodobnega sojenja.

	Sodnica se je vsem zbranim priklonila in sedla, za njo so sedli vsi ostali. Dan je zaprl oči in globoko izdihnil.

	Napočil je trenutek.

	60

	Jayne se je nemirno presedala. Sedela je za majhno mizico na sredini prostora, čakala je Rodneyja. Nagnila se je naprej, potem spet nazaj. V oblačilih, ki jih je prinesla iz Manchestra, se je počutila neudobno, v žepu je imela listič z navodili. Tam je sicer res bila po službeni dolžnosti, kot Danova sodelavka, a počutila se je zlagano.

	Ob obračanju ključa v ključavnici je globoko vdihnila in si poravnala obleko. Izdihnila je, na dolgo in počasi, za trenutek je zaprla oči. Ostani mirna, si je dopovedovala.

	Na pragu se je prikazal Rodney. Paznik se je sicer umaknil na drugo stran, a je bil ves čas na preži.

	Jayne ni vstala, čeprav se je zavedala, da bi se to spodobilo, ampak bila je nervozna, ker je bila znova v zaporu, tokrat sama. Kolena je močno stisnila skupaj, nemir pa je poskusila zakriti s širokim nasmeškom.

	»Gospod Walker?« Pomignila je proti stolu nasproti sebe, kot bi bila gostiteljica.

	Rodney je sedel, s kljubovalnim pogledom ji je sporočal, kdo je tukaj gost. Ta pogled je prepoznala, željo po ohranitvi bojevitosti, medtem ko je rutina počasi uničevala življenje. Na pogled je bil zanemarjen. Pod očmi je imel temne kolobarje, kožo sivkasto in bledikavo, za kar so bili krivi slaba prehrana, pomanjkanje sončne svetlobe in kajenje tobaka.

	Jayne ga je videla le na fotografijah, starih več kot dvajset let. Bil je nižje rasti, kot je pričakovala. V njem je lahko prepoznala poteze mlajšega moškega, a zgolj v odtenkih.

	»Hvala, da ste prišli,« je rekel.

	To jo je presenetilo. »Ne, hvala vam, ker ste pripravljeni govoriti z mano. Dan bi prišel, a je na sodišču.«

	»Ja, je povedal, a zadeva je nujna.«

	»Nujna? Po dvajsetih letih?« Nehote je bila sarkastična, po tihem se je oštela. Ne sme si privoščiti, da bi se to srečanje prehitro končalo.

	Ampak on je samo nagnil glavo. »Stvari so se spremenile.«

	»A res?«

	Namrščil se je. »Ne razumem vas.«

	»Če mi boste povedali, kar mislim, da mi boste, potem se ni spremenilo nič, le vi ste pripravljeni o tem spregovoriti.«

	Stisnil je ustnice, nad Jayninimi besedami se je zamislil. »Več mi morate povedati, o tem, kako zelo ste prepričani glede Leoni.«

	Jayne je glavo nagnila na stran. »Zakaj ste si premislili? Prejšnji teden vas je Dan obiskal in povedal vam je vse, kar vemo. Rekli ste, da vas ne zanima.«

	»Razumeti morate, kako težko je meni,« udaril se je po prsih, »jaz sem zaprt več kot dvajset let. Vsi me sovražijo, me prezirajo. O meni govorijo mediji, imajo me za pošast, ki ubija otroke. In kako prikladno je, da spregovorim prav zdaj? Zdi se, da sem se zapora naveličal in samo iščem izhod.«

	»Je to sploh važno?«

	»Kaj mislite vi? Kakšno življenje me čaka v resnici? Četudi bom prišel ven – nobenega smisla ne bi imelo početi tega, če ne bom prišel iz zapora – kakšne možnosti pa imam za normalno življenje? Nezapleteno, preprosto. In Leoni? Tega ji ne privoščim.«

	Jayne je odrinila misel, da bi mu opisala svoje življenje. To ni bilo pomembno, primer ni zadeval nje. Zadeval je Leoni in vsa življenja, ki jih je kot odrasla vzela ali uničila.

	»Pa ne bi bilo zapleteno, a svobodno življenje bolje kot, no, tole?« Ozrla se je po prostoru.

	»Ne vem. Tukaj sem že zelo dolgo. Institucionaliziran sem. Saj je to prava beseda, kajne? Mišljenja ljudi ne morem spremeniti in če bodo poznali resnico, me bodo sovražili še bolj.«

	»Ampak niste zato izrazili želje, naj pridem sem. Da bi mi povedali to.«

	»Kako veste? Šele spoznala sva se. O meni ne veste ničesar.«

	»Vem pa veliko o Leoni. Verjetno več kot vi, ker ste vi tukaj.«

	Rodney se je na stolu naslonil nazaj, roke je položil na mizo. »Potem ko me je obiskal vaš šef, sem jo poklical.«

	Jayne se je zdrznila. »Zakaj?«

	»Moral sem se prepričati, ali mi je povedal resnico.«

	Jayne ni niti pomislila, da bi Rodney lahko obvestil Leoni. »Kako blizu sta si?«

	»S svojo hčerko nisem spregovoril dvajset let. Pustil sem, da odrašča brez mene. Žrtvoval sem se, da je ona dobila novo priložnost. Vendar pa mi ves čas pošilja pisma. Piše o tem, kaj počne, kako me pogreša, tudi o svojem bratu. Vedno pripiše svojo telefonsko številko in me prosi, naj jo pokličem. Še nikoli prej je nisem.«

	»Zakaj ne?«

	»Zato ker bi si potem želel biti ob njej, seveda. Moje meso je, moja kri. Kakršnakoli oseba že je, takšna je zaradi mene. Dobila je priložnost, da iz svojega življenja nekaj naredi, da pozabi, kaj se je zgodilo. Povejte, ste jo videli?«

	Jayne je postala previdna, prešinilo jo je, da ima Rodney drugačen razlog za ta obisk. Je hotel izvedeti vse, da bi lahko potem Leoni obvestil o tem, kar so vedeli?

	Ampak umakniti se ni smela. Dan je potreboval Rodneyja za svoj primer. Morala se bo zanesti na šesti čut.

	»Ne, nisem,« je odvrnila Jayne. »Brez vas ostane naš primer brez obrambe. Toda vi ste hčerko obvestili, morda bo izginila. Morda se bo zgodilo še kaj hujšega. Morilka je. Zdaj smo vsi v nevarnosti.«

	»Le Davida Greena sem ji omenil.«

	»Sojenje se je začelo danes. Leoni ni neumna.« Jayne se je nagnila naprej. »Rodney, potrebujemo vas. Storite, kar je prav.«

	Rodney je nagnil glavo vznak in strmel v strop. Čez nekaj trenutkov je spet pogledal Jayne. »To je ogromen korak.«

	»Pa vendar ga morate storiti vi. Vi poznate resnico. Celo Leonijina mati meni, da ste krivi.«

	»Prosim? Ste se srečali s Sarah?«

	»Sledila sem raziskovanju Marka Robertsa, tako da sem hodila po njegovih stopinjah.«

	»Kako se ima Sarah?«

	»Če sem iskrena, klavrno. Preveč vodke, preveč cigaret. Videti je stara, izgleda slabo.«

	Rodney je zmajal z glavo. »Za vse skupaj je sama kriva. Posledice smo čutili tudi mi. Za vso to zmedo je delno kriva tudi Sarah.«

	»Zakaj tako mislite?«

	»Zapustila nas je. Ne samo mene, nas. Ne pravim, da smo bili popolni, a bili smo družina, le da je ona na otroka gledala kot na breme. Njo so zanimale samo zabave. Ko sva se poročila, se je odločila za umirjeno rutinsko življenje, mislila je, da si bo s tem rešila življenje pred uničenjem, ozdravila skrajnosti, a ni zdržala. Če imaš željo po uničenju v krvi, bo prevladala. Bolj kot se je Sarah trudila to željo zatreti, bolj je naraščala.«

	»Ampak zakaj je zaradi tega delno odgovorna?«

	»Ker otroci potrebujejo ljubezen. Potrebujejo stabilnost. To vedo vsi.«

	»Veliko samohranilskih staršev zmore, zakaj niste vi?«

	»Veliko sem delal, trudil sem se, da bi ostali skupaj. Ko se zdaj oziram nazaj, služba ni bila pomembna. Moral bi biti ob svojih otrocih in morda …« Globoko je vdihnil. »… morda bi bilo vse drugače.«

	Jayne bi najraje iztegnila roko in prijela njegovo. Zdelo se ji je, da je Rodney moški, ki že dvajset let premišljuje, kaj vse bi lahko bilo bolje, če bi se le bolj potrudil, toda Jayne je poznala zaporniška pravila. Če bi se Rodneyja samo dotaknila, bi paznik njun pogovor takoj zaključil.

	Namesto tega je vprašala: »Zakaj mislite, da bi bila Leoni drugačna?«

	»Ljubezen spreminja.« Nagnil se je naprej. »Je resnično kriva za vse to? Moram vam verjeti.«

	»Mislimo, da je, ampak resnično vedeti ne moremo.«

	»Ste govorili z glavnim inšpektorjem Porterjem?«

	»Seveda, obiskala sem vse ljudi, ki jih je obiskal Mark.«

	Rodney je prekrižal roke. »On ve vse.«

	»Kako to mislite?« je presenečeno vprašal Jayne.

	»Stavim, da je jezno izbruhnil in vam rekel, da pustite zadevo pri miru, da je zverina za rešetkami.« Odkimal je. »Pre-vidni bodite z njim. Če bo hlinil presenečenost, mu ne nasedite.«

	»Potem pa mi povejte svojo zgodbo.«

	»Moj predlog je takšen, lahko ga sprejmete ali pa ne. Tudi Porter mora povedati zgodbo. Ne nujno na sodišču, mora pa spregovoriti, in to javno. Povedal vam bom, kakšna je moja vloga v vsem tem, ampak vaši stranki ne bom pomagal, če bo Porter molčal. S tem se ne bom soočil sam.«

	»Kaj mislite s tem?«

	»Porter je vedel vse. Čas je, da plača.«

	61

	Med zaslišanjem prve priče je Dan strmel v beležnico.

	Pričal je moški, ki je obvestil policijo, da je našel truplo, medtem ko je tekel ob prvih žarkih jutranje zore. Na napol posušeni krvi na potki mu je spodrsnilo. Sprva sploh ni vedel, na kaj je stopil, dokler ni malce raziskal okrog klopi, kjer je zgodnje sonce že osvetlilo rdečo tekočino.

	V resnici ni bilo nobene potrebe, da je pričal tudi na sodišču, izjava bi povsem zadoščala, vendar je šlo za učinek. Da bi porotniki zasovražili morilca. Sledile bodo fotografije in pričanja ljudi, ki so bili zadnji v stiku z Markom, vsi pa bodo igrali na čustva dvanajstih moških in žensk, ki bodo razsodili. Dan je čutil tišino, ki je vladala v sodni dvorani, v njej so odmevale le besede priče.

	Vendar pa ni šlo samo za dramo ob odkritju; priča je pripovedovala, kako je bila primorana ukrepati in poklicati policijo, ob obujanju spominov se ji je lomil glas, kaj drugega bi namreč človek sploh lahko naredil? Porota bo slišala tudi grozljivejšo zgodbo Nicka Connorja, ki je prav tako našel truplo, le da je on žrtvi ukradel denarnico, obvestil pa ni nikogar.

	Dan se je prisilil dvigniti pogled. Izžareval je poraz, da je zgolj zakonsko določeni branilec brezupnega primera. In tako je hlinil mirnost, skoraj popolno nezanimanje. Upal je, da bo lahko nekaj škode popravil v zaključnem govoru. Omilil sovraštvo do Nicka Connorja, ker je storil, kar je storil, človek brez veljave, nevreden tat, mestno breme. In Dan je vedel, da mu bodo prikimavali, mu verjeli, ko jih bo vodil do edinega zaključka: če so takšnega mnenja, potem so prepričani še o nečem, in sicer da ni morilec. Niso mu sodili, ker je ukradel denarnico, temveč ker naj bi okrutno umoril Marka Robertsa.

	Dan se je temu absurdu skorajda zasmejal. Da bi porota oprostila Nicka Connorja, ker je bil zgolj ničvreden lopov, nesposoben moriti. Dan se je zanašal na Nicka, da bo dajal patetičen videz, da bo točno takšna oseba, ki bi jo ob odkritju trupla zgrabila panika in bi zbežala, a še poprej bi mu vzela denarnico.

	Seveda pa je bila šibka točka ravno v tem, da je bila denarnica še vedno tam, torej le ni šlo za ponesrečen rop, pač pa za načrtovan napad, vitalen delček sestavljanke pa je še vedno manjkal. Obstajale so še druge niti, ključne niti, ki jih je Dan moral povezati. Pogledal je proti vratom, čakal je Jayne, čeprav se je zavedal, da je še prezgodaj.

	62

	Jayne je bila pošteno nervozna, ko je prispela v Langton, da bi se po dolgi vožnji dobila z Danom. Rodney ji je povedal svojo zgodbo, in če je bila resnična, bo dvignila prekleto veliko prahu. Ampak Jayne je bila tudi vznemirjena, prvič je pomislila, da se sploh ne bo več vrnila v Manchester. Tole je pogrešala. Dramo, napetost.

	Pogledala je na uro. Skoraj štiri. Večino dneva je zapravila, a nič zato. Danu mora povedati vse, kar je izvedela. Za seboj ni imela toliko primerov kot on, je pa znala ločiti pomembne novice od nepomembnih.

	Povzpela se je po stopnicah pred sodiščem in šla mimo varnostnika, potem je zavila v sodno dvorano. Vrata je poskušala odpreti kar se da tiho, da ne bi nikogar zmotila.

	Občinstvo na galeriji za javnost je bilo osredotočeno na postopek. Barbara je sedela na drugem koncu, roke je imela sklenjene, členke pobeljene.

	Jayne se ji ni približala, sedla je blizu vrat.

	Pričal je policist. Pripovedoval je, da jih je poklical nekdo, ki je kupil ukradene kreditne kartice in ko je v poročilih izvedel za umor, ga je zgrabila panika. Kartice je imel še vedno v hiši, ob robovih so bile okrvavljene, in on je ovadil Nicka Connorja, ki mu je kartice prodal.

	Ampak Jaynino pozornost je pritegnil Dan. Bil je drugačen, sploh si ni bil podoben.

	Dan je bil v sodni dvorani vedno poln energije in kot na trnih, kot bi mu celotna bit kar brstela od življenja. Ampak zdaj je bil drugačen. Na stolu se je poklapano naslanjal nazaj, noge je imel prekrižane.

	To lahko spremeni.

	Tožilec je zaključil s svojimi vprašanji in sodnica je vprašala Dana, ali ga še kaj zanima. Dan je vstal, samozavestno odgovoril: »Nič,« in spet sedel. Sodnica je pogledala na uro in rekla, da so za danes zaključili.

	Najprej je iz dvorane odšla porota, potem so vstali še vsi ostali. Jayne je odšla k Danu. Ko je odprla majhna vratca v leseni ograji, ki je vodila do odvetnikov, je sodna sluginja dvignila roko, kot bi hotela Jayne ustaviti, a takrat se je Dan obrnil in jo opazil.

	»Izgledaš, kot da mi imaš nekaj za povedati,« je rekel in zbral papirje.

	»Tukaj se ne moreva pogovoriti. Vzemi svoje reči.« Pokazala je na njegov obraz. »Make-up se dobro drži.«

	»Sprašujem se, kako zdržiš ves dan s tem na obrazu.« Sledil ji je iz sodne dvorane, ustavil se je le toliko, da je ovratnik in haljo spravil v torbo.

	Ko sta prišla ven, je Dan torbo odložil na bližnjo klop. Mestni vrvež je bil precej glasen. »Torej?«

	»Ne gre samo za Rodneyja in Leoni, temveč tudi za Porterja. Že ves čas ve vse.«

	»Ve kaj?«

	»Da je morilka Leoni.«

	Dan jo je debelo pogledal.

	»Prosim?«

	»Poskrbel je, da ni nihče ničesar izvedel. Rodney mi je to povedal, odločil se je povedati resnico. Lahko verjameš? Rodney Walker je pripravljen povedati celotno zgodbo, in to prav peklensko zgodbo. Sprva sploh nisem mogla dojeti. Ampak obstaja pogoj. Zgodbo bo povedal javno, če bo enako storil tudi Porter. Rekel je, da krivde, zakaj je Leoni ostala na prostosti, ne bo prevzel sam.«

	»Ampak kaj je povedal?«

	»Njegov odvetnik, Ken Goodman, je obvestil Porterja. Nekaj mesecev po sojenju se je Rodney zlomil, ni prenesel misli na življenje v zaporu zaradi zločina, ki ga ni storil. Zato je vse povedal Kenu, ta pa Porterju. Ken se je namreč hotel pritožiti, Porter pa ni hotel storiti ničesar. Vztrajal je, da je primer njegov in da je ulovil pravega morilca.«

	»To me sploh ne preseneča. Policija ne bo pomagala obsojenemu morilcu samo zato, ker si je izmislil neko zgodbo. Še posebej takšno, ki krivi njegovo hčerko.«

	»Kaj pa Chris Overfield, brat druge žrtve? Prepričan je bil, da Rodney ni kriv, ampak Porter ga je pregovoril, naj se ne vmešava, zagotovil mu je, da so zaprli pravega človeka. Ampak Chris mu ni verjel. Prekleto, Dan, Porter je vedel, pa ni storil ničesar, posledično je delno odgovoren za vse, kar je sledilo.«

	»Praviš, da je Porter osumljenec? Da je morda ubil Marka Robertsa, ker mu je Rodneyjev odvetnik nekoč rekel, da je njegova stranka nedolžna? Jaz policiji to ves čas govorim, pa to še ne pomeni, da v zgodbo tudi verjamem.«

	»Kdo bi lahko največ izgubil? Mislila sva, da Leoni. Pa jo bodo resnično zaprli samo na podlagi besed očeta, ki je molčal več kot dvajset let? Toda Porter? Njega zanima le sloves, še posebej kot policista v majhnem mestecu, kjer ga vsi poznajo. Je zmožen prenesti resnico, če bo prišla na dan? Policist, ki je pustil na prostosti morilko, ki je znova morila?«

	Dan je sedel, glavo je nagnil nazaj.

	Jayne je sedla k njemu.

	»Ti vse skupaj otežujem?«

	»Zakaj to praviš?«

	»Zato ker se za ta primer zanimam bolj kot ti. Preden se je prikazala Barbara, je bil primer jasen, pa zdaj? Ostal si brez pisarne. Oba so naju pretepli. Imel si pripravljen primer, zdaj pa je zašel v čisto novo smer in jaz tej smeri še vedno sledim, vidim pa, da tebe ubija.«

	»Ničesar ne razumem.«

	»Opazovala sem te na sodišču. Nisi si podoben. Preveč tih si.«

	Dan se je nagnil naprej in nekaj sekund strmel v svoje čevlje. »Ne morem se pretvarjati, da je vse normalno.« Prijel jo je za roko. »Ampak s tabo ob sebi mi je lažje, s tabo sem rad.«

	»Nimava zdaj nekaj več? Kot zgolj to, da sem ob tebi?«

	»Imava, ampak ta primer naju oba ubija.«

	»Vendar moraš misliti na Nicka. Potrebuje te, da opraviš svojo nalogo. In jaz svojo.«

	»Porterja morava pripraviti do govorjenja.«

	Jayne se je nasmehnila.

	»To sem že uredila. Poklicala sem ga in mu povedala, da bo Rodney pričal in da bo povedal celotno zgodbo, zato naj se prikaže v Highfordu, ker bo pričal takoj za Rodneyjem, pa če mu je to všeč ali ne.«

	Dan se je nehote zasmejal.

	»Oh, umazano igro igraš. In kaj je rekel?«

	»Nič. Odložil je. Ampak stavim, da bo imel pokvarjen večer. Naj ga le skrbi, potem bo naš.«

	»In če ne bo?«

	»Ne vem, ker Rodney brez Porterja noče govoriti. Pritiskala bova naprej, to je namreč edini način, da ugotoviva celotno resnico.«

	63

	Začetek novega dne je prinesel nov optimizem. Prejšnji večer je prevladoval dvom in Jayne je prepričevala Dana, naj se otrese otopelosti. Tudi vinu se je izognil, hotel je ohraniti trezno glavo za vsako odločitev, ki jo bo sprejel. In tako sta ležala v postelji in se pogovarjala. In se ljubila, seveda.

	Ob tej misli se je moral nasmehniti. Odlično sta se ujela. Morda zato, ker sta bila že leta prijatelja in sta bila sproščena, pravzaprav sta svoj odnos samo dopolnila. Drug drugemu sta zaupala.

	Ali pa je bilo tako morda zato, ker sta tako dolgo čakala in sta se zdaj končno lahko predala blaženemu olajšanju.

	Jayne mu je povedala, da je seks z njim pomenljiv in poln čustev, da česa takšnega ni še nikoli izkusila.

	Dan ni vedel, ali ga želi zgolj spraviti v boljšo voljo, se je pa strinjal, da njun odnos ni zgolj zabava. Imel je občutek, da je vedno vedel, da se bo zgodilo, čeprav se je upiral.

	Glede nečesa pa je imela Jayne prav: kakršnakoli prihodnost že ju čaka, je bil primer Nicka Connorja trenutno pomembnejši.

	Dan je opazoval zavese, postajale so vse svetlejše. Jayne je ležala ob njem, oba sta bila gola.

	Dvignila je glavo, lase je imela skuštrane, oči zaspane. »Sem ti še vedno všeč?« je vprašala in se zasmejala, preden ji je glava spet takoj omahnila na blazino.

	»Ni se ti še treba počesati,« je rekel Dan. »Imam zamisel.«

	»Zveni zanimivo … Kaj pa te moti na mojih laseh?«

	»Rad bi, da napišeš izjavo. Na kratko opiši napad in naredi posnetke modric.«

	»Ampak zdaj že bledijo.«

	»Na boljši svetlobi bodo vidnejše. Če boš imela lase razmršene, še toliko bolje.«

	»Res si pravi šarmer, Dan Grant.«

	Zasmejal se je in jo objel, tesno si jo je prižel k sebi. Na otip je bila topla, nogo je položila čez njegove. »Le za fotografije sem mislil.«

	»In zakaj boš uporabil mojo izjavo? Saj mi ne bo treba pričati, ali pač?«

	»Tožilcu bom rekel, da si pripravljena pričati, vendar ne pozabi, da je v najinem primeru skrivnosti odkril Mark Roberts, kar ga je stalo življenje. Če sva tudi midva trpela, ker sva hodila po njegovih stopinjah, je zato najin primer še trdnejši.«

	»Ampak nočem pričati.« Namrščila se je. »Na pričanje imam slabe spomine.«

	»Dovolili mi bodo, da tvojo izjavo preberem. Le kako bi jo lahko izpodbijali?«

	»Prav, če si prepričan. Si pa želim, da nama danes ne bi bilo treba iti v službo.«

	»Ja, jaz tudi, vendar moram podrobno razdelati Nickovo obrambo. Sojenje se je že začelo, a stvari so še vedno nejasne. Naša obramba bo temeljila na tem, da je morilka Leoni. Morila je že takrat v preteklosti, potem je nadaljevala z Davidom Greenom, ko ga je pregovorila, da je storil samomor. Mark Roberts je plačal ceno, ker je odkril preveč. Nekdo se trudi, da bi skrivnost ostala skrita. Po vsej verjetnosti Leoni, pa tudi Porter, čeprav dvomim, da bo porota mnenja, da je kriv.«

	»Se bo pa ogrela za Leoni?«

	»Leoni je umorila dva otroka. Veliko skriva. Se spomniš, ko sva pomislila, da poleg Davida Greena morda obstajajo še druge žrtve? Pri serijskih morilcih, in ona je serijska morilka, ni dolgih obdobij brez žrtev. Nadaljujejo po vzorcu, dokler jih nekdo ne ustavi. Je odkrila, v čem resnično uživa in kako se lahko s tem izmaže? Preveriti sva hotela, kdo še bi lahko umrl zaradi nje, ampak Rodney naju je upočasnil. Brez njega imava zgolj divjo teorijo.«

	»Pa zdaj, ko je pripravljen sodelovati?«

	»Še naprej bova iskala. In točno vem, na koga se bom obrnil.« Nasmehnil se je. »Ampak najprej so na vrsti fotografije.«

	*

	Porter ni bil prepričan, ali so ga zbudili galebi ali odločitev, ki jo je sprejel sinoči; kakorkoli, spraševal se je, ali mu jo bo uspelo izpeljati. Zaradi preiskovalkinega klica je bil nemiren, zaradi grožnje, da bo Rodney spregovoril. Walkerju ne sme dovoliti, da bo krojil pripoved.

	Zaspal ni zlahka, če je sploh kaj spal. Strmel je v strop, bledo osvetljen s svetlobo nekaj kilometrov oddaljenega svetilnika, gigantskega žarometa na Severnem morju. Še preden je dobro zaspal, je spet strmel v strop, le da svetilniška luč ni več krožila, so pa nad hišo kričali galebi. Skozi zaveso so kukali prvi jutranji žarki.

	Stuširal se je in odšel, Linde ni želel zbuditi.

	Ne, ni šlo samo za to. Ni ji hotel stopiti pred oči. Naredil bo, kar mora narediti, s posledicami se bo soočil kasneje. Gledal je njeno spečo podobo, lase na blazini, pokrita je bila do vratu. Ogromno sta si delila, toda to je bilo nekaj, kar je moral storiti sam.

	Bil je pred hišo Kena Goodmana, trinadstropnim poslopjem med nekdanjimi hoteli nasproti zelenih travnatih kegljišč. Travo je zamenjalo parkirišče, hoteli pa so se spremenili v majhne stanovanjske bloke. V njih so živeli ljudje, ki jih je vleklo na obalo, ker je bila brezposelnost ob morju vsaj malo znosnejša od brezposelnosti v revnem mestnem središču.

	Ken se je pritoževal nad propadanjem okolice, zlom sistema pravne pomoči je krivil za lastno nazadovanje. Porter je razlog za to videl preprosto v napačni izbiri strani. Poznal je veliko branilcev, ki so presedlali med tožilce, privlačila sta jih sprejemljivejši delovni čas in plačilo, ampak Ken je bil trmast. Zaradi tega je imel Porter večno težave z njim. Biti policist je pomenilo biti na pravi strani zakona. Lahko si se pohvalil, da si dober človek, čeprav je služba velikokrat zabrisala mejo med dobrim in slabim. Kena Goodmana pa je vedno zanimal samo denar.

	In to je vedno najslabši razlog za karkoli.

	Pred nekaj minutami je Porter že poklical Kena in že ga je hotel poklicati znova, zaradi pomanjkanja spanca je bil nestrpen, ko so se vhodna vrata le odprla. Goodman je zakorakal proti vratcem v ograji, lasje so mu štrleli v zrak, trebuh pa mu je silil skozi razporek med majico in tekaškimi hlačami. Njegovi copati so glasno ropotali.

	Prava ironija, je pomislil Porter, Ken v tekaških hlačah.

	Ko se mu je Goodman približal, je Porter spustil okno, da je v avto butnil smrad po prestanem viskiju, ko je rekel: »Kaj bi rad tako zgodaj?«

	»V Highford grem.«

	Goodman si je pomel oči in izbruhnil: »Zakaj hudiča pa?«

	»Da opravim s tem. To se mora zaključiti.«

	»Ne drzni si.« Z dlanjo je razburjeno udaril po avtomobilskih vratih. »Si me slišal? Ne drzni si.«

	»Grem, hočem pa, da veš, da bom temu za vsako ceno naredil konec.«

	»Ne, tega mi ne moreš narediti. Tudi sebi ne.«

	»Zakaj paničariš, Ken? Da čuvaš umazane skrivnosti svojih strank, je tvoja služba. Mesto tebi ne bo očitalo.«

	Goodman si je šel z roko skozi lase, nemirno je korakal sem in tja. »Tega ne veš, ker ljudi moralna načela ne zanimajo. Prepričani bodo, da sva se midva zarotila, da bi morilec ostal na prostosti.«

	»In v tem je težava, Ken, naredila sva namreč točno to.«

	Po teh besedah je Porter speljal, Goodmana je pustil samega. Zaradi izpušnega dima je kašljal, roke je držal uprte v boke in nejeverno strmel za avtom. Porter je poln nove odločnosti vozil po cesti, ki je vodila iz Bramptona, a niti sanjalo so mu ni, kaj ga čaka.

	64

	Ko je Dan vstopil v kavarno, je zacingljal zvonček nad vrati.

	Pri Rosie je bil majhen bar blizu centra mesta. Nekoč so v okrušenih lončkih servirali čaj z mlekom, veriga kavarn na glavni ulici pa jih je primorala, da so se modernizirali. Odločili so se za francoski pridih s posušeno sivko na stenah in majhnimi mizicami pred vhodom, ampak klientela se ni spremenila. Fizični in pisarniški delavci so še vedno potrebovali sendvič s slanino.

	Oseba, ki jo je iskal, je sedela v kotu na svojem običajnem neslavnem mestu.

	Mike Summers je bil lokalni mrliški oglednik, sodnik, ki je določil vzrok smrti v primerih, ko ta ni bila naravna. Ta posel nikakor ni bil primeren za rahločutne posameznike.

	Mike je še vedno vodil lastno podjetje. Občasno se je prikazal na kazenskem sodišču kot eden izmed highfordskih branilcev, ampak ogledniški posel je počasi zamiral.

	Dana je vedno znova presenečalo, da se zdi mož, ki je videl toliko smrti, odločen, da bo nekoliko pospešil tudi svojo. Večno se je boril s preveliko težko, njegov prihod na sodišče je napovedalo sopihanje in piskanje, toda svoje jutranje rutine ni nikoli spremenil. Žena ga je nekoč prisilila k dieti, za malico mu je pripravila in spakirala solato in verjela je njegovim obljubam, da bo jedel zmerneje. S tem ga je zgolj spodbudila, da se je s še večjim užitkom lotil ocvrtega zajtrka.

	Dan ga je hotel uloviti Pri Rosie, vzdušje v njegovi pisarni bi ga najbrž zamorilo. Polna je bila nikoli prebranih zakonskih poročil, sprejemala pa je bolj tradicionalne stranke, ki so pričakovale, da bodo pravne pisarne podobne viktorijanskim salonom, medlo osvetljene in z lesenim opažem na stenah. Pa vendar, Mike je predvsem pomagal okoliškim kmetom in lastnikom zemlje v sosedskih prepirih.

	Mike je rezal klobaso, držal se je nadvse resno. Vedno je bil resnoben, njegovi gibi počasni in premišljeni, držal se je kot pravi pogrebni direktor. Prislužil si je vzdevek gospod Smrt, ampak nikoli ga ni nihče tako imenoval v njegovi prisotnosti.

	Dan je sedel nasproti njega.

	»Dan?« je presenečeno vprašal. »Kaj lahko storim zate?« Danu se je nasmehnil, a kratko in vljudno, celo nekoliko toplo.

	»Mike, rad bi govoril s tabo, če imaš čas.«





»Bo dolgo trajalo?« Dvignil je vilice, klobasa se je svetila. »Kot vidiš, imam polne roke dela.«

	»Upam, da ne.«

	»Je povezano s tem, kar je doletelo tvojo pisarno in tebe?«

	»Delno.«

	Mike je zavzdihnil in odložil vilice. »Kako ti lahko pomagam?«

	»Potrebujem določene podatke o preteklih preiskavah.«

	»Del javnega arhiva so. Časopise si že preveril? Samo zato, ker se tu in tam srečava na sodišču, še ne pomeni, da si upravičen do bližnjice.«

	»Zadeva je precej nujna. Teče že drugi dan sojenja za umor in alternativna osumljenka je v preteklosti že pregovorila ljudi v samomor.« Dan je upal, da ne pretirava. »Enega sem našel v Wakefieldu, ranljivega mladeniča, ki ga je prepričala, da se je ubil, vendar mislim, da obstaja vzorec.«

	»In če si prišel k meni, potem domnevaš, da se je podoben primer zgodil v Highfordu?«

	»Ja, le da ne vem, kdaj se je zgodilo in kdo je žrtev.«

	»Kako je ime tej alternativni osumljenki?«

	»Leoni Walker, a ne bi me čudilo, če je ime spremenila.«

	»Kako daleč nazaj greva?«

	»Morda celo petnajst let, ljudje, kakršna je Leoni, se namreč ne ustavijo.«

	Mike je priprl oči. »Kaj misliš s tem, da ljudi pregovori v samomor?«

	»Pritiska in pritiska pod pretvezo, da gre za skupno stvar, da si dve izgubljeni duši delita bolečino, ampak ubil se je le on. Tik preden je umrl, sta se pogovarjala po telefonu. Ona trdi, da je vpila, naj tega ne stori, potem ko je odložila in poklicala reševalno službo, pa je bil že mrtev.«

	Mike je prebledel.

	»Kaj je?« je vprašal Dan.

	Mike je odrinil krožnik na stran, tek ga je minil. Globoko zamišljen je strmel v mizo. Dan je potrpežljivo sedel.

	»Če obstaja takšen primer,« je rekel, ko ga je znova pogledal, »praviš, da sem se zmotil in bi moral opaziti, da ga je pregovorila? Če je to neki lov na čarovnice name, ti ne bom pomagal.«

	»Nisem prišel zato, da bi izpodbijal preiskave, temveč zato, ker poteka sojenje za umor, ki se lahko konča s krivično sodbo.«

	Mike je prikimal samemu sebi, kot bi tehtal, ali naj sploh kaj reče. »Prav. Bil je en tak primer, pred približno desetimi leti. Glasbenik. Zelo občutljiv, eden tistih, ki so dobri v tem, kar počnejo, a preprosto niso uspešni. Priznam, da mi je zadeva povzročala preglavice, ker je šlo za samomorilsko zaroto, le da se je druga stran umaknila.«

	»Mlada ženska, takrat stara približno dvajset let?«

	»Ja. Pričala je, ampak jaz sem bil tam, da bi pojasnil vzrok smrti. Nedvomno je bil samomor. Njegova starša sta vztrajala, da ga je bil prisiljen storiti, proti svoji volji, vendar pa ni bilo dovolj dokazov, ki bi to potrdili. Mladenka je rekla, da sta se nameravala ubiti oba, toda njo je v zadnjem trenutku zgrabila panika. Z njim se je pogovarjala po telefonu, rotila ga je, naj poišče pomoč, čez nekaj časa pa je zvezo prekinila in poklicala reševalno službo.«

	»Primer je popolnoma enak.«

	»Tako se zdi.«

	»Zakaj se tega primera tako dobro spominjaš? Imel si jih že nešteto.«

	»Nekaj je, veš, neki nemir, ki me ves čas kljuva v podzavesti. Njena sporočila so natanko spominjala na samomorilski pakt, a bila so takšna kot ona. Hladna. Nisem si mogel predstavljati, da je bila tako na dnu, da je razmišljala o samomoru, bila je preveč prizemljena, ampak nisem psiholog in zame so pomembni dokazi, ne pa, kako naj bi se nekdo vedel.«

	»Najbrž je odgovor izkušenost. Vedela je, kaj točno mora reči, ker je to že prej doživela.«

	»Koliko prej?«

	»Približno pet let.«

	»Starša sta se nameravala pritožiti, z mojimi ugotovitvami se nista strinjala, mislim pa, da sta izgubila voljo. Sklenila sta, da jima ne bi koristilo.«

	»Se spomniš njegovega imena? Ali pa njenega.«

	»Njenega imena se ne spomnim, se pa njegovega. Le redko dobim zapleten primer, zato si zapomnim tiste, ki pridejo v medije. Lee Bridges.«

	Dan se je nasmehnil. »Hvala ti, Mike.«

	Ravno ko se je obrnil, da bi odšel, je Mike dodal: »Če imaš prav, se pogovori z Leejevima staršema. Še enkrat bom pregledal svoje ugotovitve in če bo treba, bom ponovno odprl preiskavo. Pravilen sklep je pomembnejši od skrivanja napake.«

	In zdaj je prišel čas, da poišče Leoni.

	65

	Jayne je korakala sem in tja, čakala je Suzy Bridges, Leejevo mater. Po pogovoru z mrliškim oglednikom ji je Dan poslal podrobnosti o primeru, ostalo je našla na spletu.

	Suzy Bridges je vodila spominsko spletno stran za starše, katerih otroci so storili samomor. Jayne je ugibala, da je imela spletna stran za mater terapevtski učinek in je z njo našla vsaj kanček dobrega v sinovi smrti. Da je pristala na srečanje, je bilo potrebno le eno elektronsko sporočilo in omemba Leoni.

	Jayne je bila pred vojaškim spomenikom na obrobju High-forda, kamnito kocko z izklesano vrtnico ob velikem parku, obdanem z visokimi drevesi. Suzyjino sliko je videla na internetu, skupaj z možem, oba pa sta držala fotografijo sina Leeja v maturantski halji in klobuku. Fotografija je govorila o neuresničenih željah.

	V živo je imela Suzy v očeh več ognja in Jayne je pozdravila z nasmeškom, čeprav so gubice okrog oči in ust pričale, da jo izguba še vedno boli in žalosti. Stara je bila petdeset let, Jayne je podatek našla na družabnih omrežjih, a videti je bila starejša.

	Ko je sedla na klop ob spomeniku, je rekla: »Oprostite, ker se srečava tukaj, vendar sem v službi in nisem hotela nikogar motiti. Rekli ste, da je nujno in da gre za Leeja.«

	Jayne je sedla k njej. »Za Leejevo punco, ki naj bi skupaj z njim storila samomor. Ji je bilo ime Leoni?«

	Suzy je sumničavo nagnila glavo na stran, a je kljub temu odgovorila: »Ja, Leoni Revell. Zakaj?«

	»Revell? Vau.«

	Suzy je stegnila roko in prijela Jayne za nadlaket. »Kaj veste?«

	»Spremenila je priimek, zatajila je očeta.«

	»In zakaj se zanimate za Leoni?«

	»Vaš sin ni bil prvi.«

	Suzy je zazevala. Oči so ji napolnile solze, spustila je Jaynino roko. »Kaj hočete reči?«

	»Ko je Leoni živela v Wakefieldu, je v samomor pregovorila fanta svojih let. Takrat se je pisala drugače – Walker, ne Revell. Tik preden je umrl, se je z njim pogovarjala po telefonu.«

	Suzy si je z dlanjo pokrila usta in kratko zahlipala. Obrisala si je oči, preden je pripomnila: »Ne recite, da zato, da bi ga odvrnila od tega?«

	Jayne je menila, da ji ni treba odgovoriti.

	Suzy je nekaj sekund strmela v svoje roke, potem pa vprašala: »Zakaj se vi zanimate za to?«

	»Želim, da bi bil moški, ki mu sodijo za umor, deležen pravične sodbe. Mislimo, da je kriva Leoni, žrtev je namreč preiskovala njeno preteklost, hotela je pisati o njej. Ampak te priložnosti ni nikoli dobila, nedaleč od tod je bila žrtev do smrti pretepena.«

	Suzy se je vzravnala, oči so ji besno žarele.

	»Če lahko storim karkoli, da privijete to psico, bom to storila.«

	»Povejte mi, kje jo lahko najdem.«

	»Z lahkoto, dela v kriznem centru za samomore. Ja, ironija mi je jasna, ampak kaj pa lahko naredim? Igra žrtev, nesrečno punco, ki jo je zapustil fant in ki je morala poslušati, kako si je moj Lee vzel življenje. Če kdorkoli verjame temu, je bedak. Videla sem, kako se je spremenil, ko jo je spoznal. Izčrpavala ga je, silila ga je, da se je zapiral vase, da ni hotel poslušati nikogar. Rekla sem mu, naj poišče profesionalno pomoč, a vedno znova je ponavljal, da je Leoni vse, kar potrebuje. Vedela je, kaj mora reči, da ga je potiskala vse bližje robu.«

	»Kje je ta center?«

	»Sodi med občinske službe. Leoni je dobila službo, ker vsi drugi gledajo nanjo kot na žrtev Leejeve smrti.«

	»Ste kdaj podvomili?«

	»Nikoli. Vem, kaj je naredila, in vem, kako zelo je v tem uživala. Nekdo jo mora ustaviti.«

	Jayne se je spomnila trpljenja Doreen Green iz Wakefielda, enako bolečino je videla v Suzy Bridges.

	»Storila bom vse, kar lahko, gospa Bridges.«

	*

	Dan je pred sodiščem čakal Zoe Slater, tožilko. Malo prej jo je poklical, pisarno je imela v bližini.

	Zagledal jo je z lončkom kave za zraven v roki, lasje so ji v lahnem vetriču silili na obraz. Ko se je približala, je dvignila lon-ček in rekla: »V pisarni nimam ničesar spodobnega, zato sem ti hvaležna, da sva se dobila zunaj. Kaj je tako nujnega?«

	»Rad bi, da jutri na sodišče pripelješ zapornika, da bo tam, ko bo na vrsti obramba. Priča je.«

	»Moral bi iti na policijo. Oni pošiljajo zahtevke v zapor, ne jaz.«

	»Rekli bi mi, naj grem stran, da lahko kar pozabim. Če jih boš prosila ti, te bodo vzeli bolj resno.«

	»In zakaj bi jih?«

	»Misliš, kaj boš imela sama od tega? Za začetek pravico. Če bom igral dolgo igro, bo to, da mi nisi hotela pomagati, prvo na seznamu za pritožbo.«

	Presenečeno je privzdignila obrvi. »Ne bodi tak kreten. Predolgo se že poznava in le redkokomu naredim uslugo. Ne pozabi, da sem na drugi strani.«

	Zavzdihnil je. »OK, oprosti. Ta primer je precej hud, meni pa zmanjkuje potrpljenja.«

	»Ja, vem, in poskušam ti pomagati, le pazi, da mi ne bo žal. Kaj boš naredil?«

	»Glede pisarne? Izpeljal bom ta primer, potem pa se bom odločil. Za zdaj še ne vem.«

	»Pa vedo, kdo je kriv?«

	»Jaz mislim, da vem, nimam pa dokazov. Ampak časa je še dovolj, zdaj je na prvem mestu primer.«

	»Katerega zapornika?«

	»Rodneyja Walkerja.«

	Zamišljeno je nagubala čelo. »Ime mi je znano.«

	»V zaporu je, ker je umoril dva otroka.«

	»Oh, tisti Rodney Walker,« je rekla Zoe in debelo pogledala. »Bramptonska umora.«

	»In točno v Bramptonu je bil Mark Roberts, malo pred svojo smrtjo. Roberts je obiskal Walkerja. Ima pomembne informacije.«

	Zoe se je zasmejala. »Misliš, da je to tako preprosto? Policija mora zahtevek upravičiti upravniku zapora, ta pa ga lahko zavrne.«

	»Vem, sem preveril. Biti mora v interesu sodstva in vse to, ampak mislim, da je sojenje za umor dovolj tehten razlog.«

	»Lahko sodeluje po videopovezavi.«

	»Lahko, toda oba veva, da učinek pričanja z zaslona ni enak živemu na sodišču.« Dan ji je podal list papirja. »To so njegova zaporniška številka, kraj in datum rojstva, vsi podatki, ki jih potrebuješ.«

	Zoe je pogledala papir. »To je tik pred zdajci.«

	»Želim si, da bi bilo drugače, ampak tudi sam sem šele izvedel. Vsega skupaj ne jemljem lahkotno.« Nasmehnil se je. »Cenim tvojo pomoč, Zoe.«

	»OK, tole prepusti meni.«

	Že je hotela oditi, a jo je Dan zadržal. »Še nekaj je,« je rekel in ji podal ovojnico. »To je izjava moje preiskovalke, skupaj z nazornimi fotografijami. Jo lahko preberem na sodišču?« Zoe je odprla ovojnico in izvlekla papir. Medtem ko je brala, je Dan molčal.

	»Je pripravljena pričati, če te zavrnem?«

	»Če me boš zavrnila, nima izbire. Pa je to sploh potrebno? Praviš, da laže?«

	»To ne.«

	»Potem poznaš odgovor.«

	Zavzdihnila je. »OK, če misliš, da je pomembno, a dozdeva se mi, da se Brampton danes spreminja v središče vesolja. Franka bom obvestila, da je zadeva dogovorjena.« Zožila je pogled. »Dan, si naličen?« Potapkala se je po licu. »Ko si se obrnil, sem ujela lesk.«

	»Le toliko, da odvrnem pozornost s svojega obtolčenega obraza.«

	Pomahala je z listom papirja. »Bom videla, kaj lahko storim.«

	Medtem ko je gledal za njo, ga je prešinilo, zakaj si želi ostati v tem poslu. V njem je bilo nekaj človeškega. Ljudje, ki jim je pomagal, in tudi tisti, ki jim ni mogel. Odvetniki, ki jih je srečeval na obeh straneh. Ukvarjali so se s temno platjo človeškega značaja, med njimi je obstajala vez, kot bi se oklepali vsakršne topline, na katero so naleteli.

	Obrnil se je k sodišču. V tem trenutku je bil pomemben današnji dan.

	66

	Dan je sedel vzravnano in pozorno spremljal Franka, ki je zasliševal zadnjo pričo. Jayne je imela prav, prejšnji dan sploh ni pokazal nobenega zanimanja za primer, osredotočen je bil nase. Nick Connor si tega ni zaslužil. Ampak ta priča je bila pomembna. Višji preiskovalni policist.

	Ta primer je že ves čas temeljil na tem, česar policija ni storila. Dan je Nickovo obrambo zgradil na policijskem brezpogojnem prepričanju o njegovi krivdi, vse druge možnosti je policija izključila. To je ostalo enako, le da so sedaj obstajale še druge poti, ki jih je bilo potrebno raziskati. Zdaj je prvič, odkar je obravnaval ta primer, čutil, da Nick ni v brezizhodnem položaju.

	Graham Hogg je nosil svojo najboljšo obleko, sivo in elegantno, a bila je predobro ohranjena, da bi veljala za vsakodnevno službeno oblačilo. Na srajci so bile še vedno vidne črte, kot je bila zložena v zavoju, niso bile popolnoma zlikane.

	Dan se je s Hoggom srečal že nekajkrat. Za nekatere detektive je bil Dan del igre, nekdo, s komer so se lahko srečevali izven sodnega bojišča. Hogg je bil drugačen. Bil je tog in zadržan, v Danu je videl zgolj in samo sovražnika.

	Morda ga je ravno rigidno razmišljanje pustilo malce na cedilu, saj mu je kljub navidezni samozavesti glas rahlo trepetal, ko je odgovarjal na tožilčeva vprašanja. Ni bila kriva trema, pač pa zavedanje, da se lahko spotakne čez eno samo napačno besedo. Na vprašanja je odgovarjal počasi, metodično, vsakič je pomolčal in premislil. Na čelo so mu stopile kapljice potu, zardeval je.

	Upravičeno se je tako počutil, Dan je namreč samo čakal na vsakršen spodrsljaj.

	Tožilec je sedel, Dan je vstal. Zdaj je bil na vrsti on.

	Ta del je imel najraje. Ko mačka zagleda miš, razširi zenice in se posveti izključno miši, ki ima še vedno možnost, da zbeži, preden se ulovi v veliko šapo, čeprav ji nagon pravi, naj se potuhne. Mačko navdušuje pričakovanje uboja, ne sam uboj.

	Enako je veljalo za Dana. Pomolčal je, kot vedno, Hoggu je dal še nekaj sekund, da je lahko ugibal, kaj ga čaka. Obliznil si je ustnice, z rahlim nasmeškom je poskušal skriti nervozo.

	Moškemu v prostoru za priče se je tišina zdela neskončna, nervoza je samo še naraščala.

	Dan se je vzravnal in se prijel za rob halje. »Višji inšpektor, ste Nicka Connorja poznali pred to preiskavo?«

	Hogg je malce postal, kot bi ne bil prepričan, ali lahko odgovori, kot želi. Iz izkušenj je namreč vedel, da porotniki ne bi smeli poznati posameznikove kriminalne preteklosti, razen če ponazarja vzorec podobnega vedenja. Pogledal je sodnico, prikimala je, naj nadaljuje, je pa začudeno privzdignila obrv.

	Dan je vedel, kaj to pomeni: če je odgovor predstavljal primer za obtoženega, je krivda branilčeva.

	Hogg je razbral namig, obrnil se je k poroti, da bi odgovoril. Bil je naučen, da je poroti dajal vtis spoštovanja, v resnici pa je sam sebi dal še nekaj sekund za razmislek.

	»Ja, poznal sem ga.«

	»Kot žeparja, občasnega lopova?«

	»Bil je znan zločinec.«

	»Zakaj?«

	Hogg je za trenutek okleval.

	»Veliko prekrškov je storil.«

	»Veliko malenkostnih prekrškov?«

	»No, ja.«

	»In prodaja ukradenih kreditnih kartic sodi mednje.«

	»Se strinjam.«

	»Ste bili presenečeni, ko je postal osumljenec za umor?«

	Hogg je že hotel odgovoriti, a je pomislil in se spomnil medijskega usposabljanja. »Bili smo dovzetni za različne možnosti.«

	»Poznate ga kot priložnostnega kradljivca, glavni inšpektor. To sem vas vprašal in niste omenili, da bi ga poznali kot nasilnega zločinca.«

	»To ne, ampak to še ne pomeni, da se ne bi mogel zateči k nasilju.«

	»Se pa strinjate, da kaj takšnega zanj ni značilno?«

	»Tako dobro ga ne poznam.«

	»Ampak poznali ste njegov sloves, njegovo preteklost. Navsezadnje je eden vaših ciljev.«

	Hogg je spet pogledal poroto, trudil si je povrniti avtoriteto.

	»Policiji je bilo dobro znan.«

	»Še enkrat vas bom vprašal, ker sodišču niste podali svojega mnenja. Ste bili presenečeni, ker je Nick Connor od občasnega tatu napredoval do morilca?«

	Hogg je pogledal tožilca, ki se ni menil zanj, strmel je v mizo.

	»No ja, verjetno sem bil.«

	»Ampak kljub temu, da vas je to presenetilo, niste našli nobenega drugega osumljenca, potem ko se vam je pred nosom pojavil Nick Connor?«

	»Sledili smo dokazom in vsi so nas vodili do Nicka Connorja.«

	»Katere možnosti ste raziskali, potem ko ste ugotovili, kdo je prodajal ukradene kreditne kartice?«

	»Oprostite, ne razumem vas.«

	»Zelo dobro me razumete, ker če ste raziskali le eno pot, ste prišli le na en cilj.«

	»Če so nas po tej poti vodili dokazi, resnično ne razumem, kaj hočete povedati.«

	Dan se je trudil, da ne bi pokazal razdraženosti, a je bilo težko. »Mislite, da ste opravili podrobno preiskavo?«

	»Seveda. Sem višji policist, vajen opravka z umori. Tudi ta primer sem vodil.«

	»Zgolj toliko, da bo na tekočem porota, kaj je Morilski priročnik?«

	»Priročnik z navodili, kako postopati v preiskavi umora.«

	Dan je segel po knjižico, ki jo je skril pod kup papirjev na mizi. »Vaš oddelek uporablja takšnega?«

	Hogg je napel oči, da bi bolje videl. »Ja, na pogled je enak.«

	»Poglavje Trije elementi umora poznate?«

	»Seveda,« je odvrnil Hogg, »vsa poglavja poznam.«

	»Povejte sodišču, kateri so ti trije elementi.«

	Hogg je spet spregovoril samozavestneje, spet je bil na poznanih tleh. Nagovoril je poroto: »Kraj, žrtev in storilec.«

	»Priročnik jih opisuje podobne trem krogom, kajne, morilec pa je v njihovem preseku? Kjer se zločinec in morilec srečata, tam se zgodi umor. Je tako, kajne?«

	»No, ja.«

	»Torej je lokacija pomembna?«

	»Seveda.«

	»In zakaj je bila žrtev na tej lokaciji, je prav tako pomem-bno?«

	»Absolutno.«

	»Povejte mi, glavni inšpektor, in prav tako poroti, zakaj je bil Mark Roberts v Queensgate Parku?«

	Hogg je spet pomolčal in nagnil glavo. Odgovoril je s precej tišjim glasom.

	»To smo poskušali ugotoviti.«

	»Povprašal sem o početju Marka Robertsa, ne o vašem. Če želite, vam lahko vprašanje postavim ponovno.«

	»Ne, sem ga razumel.«

	»Torej se vaš odgovor glasi, da ne veste, zakaj je bil tam? Imam prav?«

	Hogg je pomolčal, preden je odgovoril, razmišljal je, ali obstaja boljši odgovor od resnice. Namesto tega je opravičljivo pogledal poroto in rekel: »Bojim se, da nam tega ni uspelo ugotoviti.«

	Dan se je sicer obrnil k poroti, a še vedno je bil osredotočen na Hogga. »Kako je Mark Roberts prišel v Queensgate Park?«

	»Domnevamo, da peš, njegov avto je bil pred hiško, v kateri je bival.«

	»Ne s taksijem?«

	»Ta možnost obstaja.«

	»Ali z avtobusom?«

	»No ja, tudi ta možnost obstaja.«

	»In prav gotovo je šel mimo številnih nadzornih kamer?«

	»Našli nismo nobenega posnetka, na katerem bi bil.«

	»Bi bilo pošteno reči, da ne veste, kako dolgo je bil tam?«

	»Tako je.«

	»Ali kako je prišel tja?«

	Hogg je pogoltnil.

	»Ja.«

	»In kaj je tam počel?«

	»Ja.«

	Dan je nekaj trenutkov molčal, preden je nadaljeval. Vedel je, da je dobil nekaj prednosti: policista je prisilil priznati, da vedo zelo malo o Marku Robertsu, kar je razkrivalo, da so se osredotočili na storilca in prenehali razmišljati o žrtvi.

	Ta naslednja faza vprašanj je bila ključna, tukaj namreč postane Nickov primer zanimiv, ker bodo porotniki pomislili, da obstaja zgodba, ki je niso slišali, in da je morda Nick Connor zgolj to, kar Dan trdi, da je: slabič in lažniv tat. Ampak morilec? Nemogoče.

	67

	Jayne je nasproti občinskih pisarn sedela v avtu, opazovala je in čakala. Večina ljudi si je vzela odmor za kosilo in dan je postajal topel, zato je Jayne pričakovala, da bo šla Leoni na sprehod.

	Čakala je že dve uri. Pisarne so si sledile v vrsti, betonsko poslopje iz sedemdesetih, stisnjeno med viktorijanske mlinske kamne, a ta sodobna stavba se je starala najhitreje. V notranjosti je bilo mračno, zaradi zatemnjenih šip na oknih Jayne ni mogla dobro videti noter. Občasno so se odprla glavna vhodna vrata, ampak če je bila Leoni sploh v službi, je ostala za svojo mizo ali pa se je odločila za pozno kosilo.

	Jayne ni bila prepričana, da bo Leoni prepoznala na osnovi fotografije, ki jo je videla v Wakefieldu, na njej je bila še najstnica. A skrbelo jo je po nepotrebnem, prepoznala jo je takoj, ko je stopila skozi vrata, čeprav si je črne lase spremenila v blond in je imela zadaj daljše, bila je namreč zelo podobna svoji materi. Ali bi ji Sarah vsaj bila podobna, če je ne bi uničevala alkohol in dolgčas.

	Leoni se je po glavni ulici odpravila proti centru mesta, kjer je bil promet prepovedan, zato je tudi Jayne morala iz avta, če ji je hotela slediti. Leoni je nosila dolg plašč, roke je tiščala v žepe, v množici je bila skoraj neopazna.

	Jayne je ohranila varno razdaljo, ampak Leoni je uživala v ležerni hoji, Jayne pa je težko hodila počasi.

	Ob glavni ulici je bila blagovnica in Leoni je bila namenjena točno tja, zato je Jayne sklenila, da se ji v večji gneči lahko bolj približa. Bila je skoraj tik ob njej, ko je Leoni vstopila v trgovino, Jayne je celo pridržala vrata. Z ničimer ni pokazala, da jo je opazila, prav tako ni bila jezna. Bila je zgolj ženska, ki si gre kupit nekaj za malico in se ne meni za dogajanje okoli sebe.

	Leoni je odšla k oddelku s hrano, vzela mesno kosilo, kuskus in solato.

	Prodajalna je imela le en izhod, zato je Jayne odšla ven in čakala. Sredi pešcone je ob kamnitem cvetličnem loncu stala klop. Kasneje jo bodo zasedli pijanci, a zdaj je bila polna ljudi na malici, ki so v sončnih žarkih uživali v svojih sendvičih. Zima v Highfordu je bila ostra in pusta, zato so se meščani nastavljali žarkom, kadarkoli so se lahko. Moški so nosili zgolj delovne hlače in bili brez majic, da so imeli kožo pordelo, in pili pivo v pločevinkah.

	Jayne se je ravno hotela odpraviti k njim, ko jo je nekdo prijel za ramo. Presenečeno je poskočila in se obrnila. Osuplo je zajela sapo. Bil je Porter.

	Potiskal jo je proti ulici, ki je tekla med dvema trgovinicama. Jayne ga je poskusila odriniti, a držal jo je premočno. »Kaj, hudiča, pa počnete?«

	»Hodite in ne delajte scene.«

	Spodvila je roko in ga sunila v prsi. Mimoidoči so se ustavili in ju opazovali. »Zakaj ste tukaj?«

	»Hitro tja, preden me vidi,« je zasikal. »Pogovoriti se morava.«

	»Nič se ne bova pogovarjala,« je rekla Jayne, spomnila se je svoje grožnje, ko je tisti večer poklicala Porterja. »Rodney je spregovoril, vse je povedal.«

	»Prosim, ne sme me videti.«

	Jayne si ga je bolje ogledala, iz previdnosti, a njegov pogled je bil bolj roteč kot preteč. Pogledala je proti veleblagovnici. Leoni je bila pri blagajni, iz denarnice je jemala denar. »Bolje, da pohitite.«

	Stopila je v uličico, a Porterju je rekla, naj gre naprej, da bi lahko stekla nazaj na glavno ulico, če bi stvari postale grde. Ko sta drugim izginila izpred oči, je Jayne vprašala: »Ste pripravljeni spregovoriti?«

	»Dolga pot je za mano in tega trenutka me je groza že zelo dolgo. Vsaj kosilo si privoščiva.«

	68

	Dan je obrnil list v beležnici, da bi porotnikom še dodatno poudaril, da prehaja na naslednji del in da je dal glavnemu inšpektorju Hoggu še malce časa za razmislek, kaj se bo zgodilo naslednje.

	Dan se je vzravnal. »Glavni inšpektor, kaj veste o tem, kje se je gibal Mark Roberts v času nekaj mesecev pred svojo smrtjo?«

	»Zelo malo, glede na njegov življenjski stil.«

	»Življenjski stil?« Dana je za hip zaskrbelo, da obstaja nekaj, česar ne ve, da mu je Barbara kaj zamolčala. »Kaj mislite s tem?«

	»Da je bil samotar. Med preiskavo nismo našli nobenega njegovega zaupnika, ko pa smo govorili z ljudmi, ki so ga poznali, ni nihče vedel, kako preživlja svoj čas. Bančni izpiski so pokazali, da je veliko potoval, ampak to bi lahko bilo povezano z njegovo službo.«

	»Službo novinarja in pisatelja?«

	»Ja. Bil je samozaposlen, torej ni bilo nikogar, ki bi vodil evidence.«

	»Kaj pa njegov prenosnik, ali pa telefon? Je imel na njima svoje stike?«

	Hogg je priprl oči. Dan je odgovor poznal in Hogg je vedel, da se mu ne more izogniti. »Ne vemo, da bi imel prenosnik.«

	»Novinar in pisatelj brez prenosnika? Se vam kot višjemu policistu, ki je vodil preiskavo, to ni zdelo čudno?«

	Hogg je pogoltnil. »Vem le to, da nismo našli nobenega prenosnika. Ne na kraju zločina ne v njegovem bivališču.«

	»In telefon?«

	»Ja, telefon je imel. Pridobili smo izpiske in zadnjič ga je uporabil ob pol devetih zvečer, ne vemo pa, kdo je klical, ker je bila številka predplačniška, kupljena pa je bila šest mesecev prej. Trgovina, ki jo je prodala, ni imela posnetkov kamer za tako dolgo obdobje.«

	»Ampak Mark Roberts je imel telefon pri sebi?«

	»Vem le to, da se je pogovarjal ob pol devetih.«

	»Kaj pa lokacija klica?«

	Hogg je na dolgo izdihnil. Vedel je, kaj bo sledilo. »V bližini mesta, kjer je bil naslednje jutro najden.«

	»Je imel za svoj telefon sklenjeno pogodbo?«

	»Ja.«

	»Za kateri telefon?«

	»iPhone.«

	Dan si je dovolil rahel nasmešek. Vse to so pometli pod neuporabljen material, tožilstvu se ni zdelo pomembno, ker če je šlo za rop, ki je šel po zlu, ni bilo važno, koga je klical Mark Roberts.

	Dan se je vzravnal.

	»Kako podrobno ste iskali, da bi preverili, ali je njegov telefon dobil novega lastnika?«

	»Spremljali smo spletne strani.«

	»In našli niste nikogar, ki bi prodajal iPhone?«

	»Tako je.«

	»In ujeli niste nikogar, ki bi prodajal prenosni računalnik, ki bi lahko pripadal Marku Robertsu?«

	»Ne.«

	»Če pravilno razumem, je Nick Connor prodal le nekaj brezstičnih kreditnih kartic?«

	»To boste morali vprašati svojo stranko.«

	»Nimate pa nobenega dokaza, da je Nick Connor prodal prenosnik?«

	»No, ne.«

	»Ali iPhone?«

	Hogg je odkimal. »Ne.«

	»Nikoli niste našli dveh stvari, ki bi lahko vsebovali infor-macije o tem, o čemerkoli že je pisal Mark Roberts ali bi vsaj pojasnile, zakaj je bil v Highfordu?«

	»Pravkar sem vam odgovoril.«

	»Pa vendar je to dvoje veliko dragocenejše od kreditnih kartic.«

	»Odvisno, koliko nekdo z njimi potroši, preden ga ustavijo.«

	»In koliko je bilo z njimi potrošeno, preden ste jih našli?«

	Hogg ni več gledal porote, nepremično je strmel v Dana. Po sencih mu je tekel znoj.

	»Nič. Nihče jih ni uporabil.«

	Dan je postal, da bi besede pridobile težo, potem je vprašal: »Kakšno teorijo ste imeli vi, kot višji policist, o tem, da med preiskavo telefona in prenosnika niste našli?«

	»Nobene teorije nisem imel.«

	»Ste ju zanemarili?«

	»Sledil sem dokazom.«

	»In dokazi pričajo, da je malo pred smrtjo Mark Roberts imel telefon, ki ga niste našli, in da ne morete vzpostaviti povezave med telefonom in Nickom Connorjem. Imam prav?«

	»No ja, razumem, kaj hočete povedati.«

	Dan je razširil oči in pogledal poroto. »Ste to zanemarili, ker ste pomislili, da če bi nekdo vzel telefon ali prenosnik, preden se je na prizorišču prikazal Nick Connor, potem ne bi bil več ustrezen osumljenec?«

	Hogg ni odgovoril in Dan se je spet obrnil k njemu.

	»Takšna je neprijetna resnica, kajne? Namreč, če sta telefon in prenosnik izginila, potem je bil poleg Nicka Connorja še nekdo drug na kraju zločina?«

	Kapljice potu so se pojavile tudi na Hoggovi zgornji ustnici. »Lahko rečem le to, da telefona in prenosnika nismo našli.«

	»Telefona ali prenosnika niste našli ne v stanovanju Nicka Connorja ne v hiški, ki jo je najel Mark Roberts?«

	»Ne.«

	»Prav tako ne v sežganih ostankih Nickovih oblačil?«

	»Ne, nismo.«

	»Kaj pa odtise čevljev na kraju zločina?«

	»Te smo našli. Sežgane teniske smo našli na dvorišču obtoženčevega doma. Nike Air Vapormax, številka 43. Njihov odtis je zelo razločen in ujemal se je z odtisom v krvi.«

	Dan je med papirji poiskal fotografije s kraja zločina, potem je tudi poroto povabil, naj poišče določeno stran gradiva. Fotografijo je dvignil v zrak. »Te odtise?«

	Hogg je napel oči in se nagnil naprej. »Ja.«

	»Obrnjene proti truplu?«

	»Tako se zdi.«

	»Morda pripadajo nekomu, ki si je pobliže ogledal, čez kaj se je spotaknil?«

	Oglasila se je sodnica: »Gospod Grant, od policista ne morete pričakovati, da bo ugibal o tem.«

	Dan je v opravičilo prikimal, ampak seme je že zasejal. Spet je pogledal zapiske. »Torej se vrnimo k temu, kar najbrž veste, glavni inšpektor. Rekli ste, da je Mark Roberts veliko potoval. Je obiskal tudi majhno mestece Brampton?«

	Hogg je pomislil. »Ja, majhno letovišče na yorkshirski obali.«

	»Ste izvedeli, kaj je tam počel?«

	»Tega nismo preiskovali.«

	Dan je zaigral lažno presenečenost. »A res ne? Ni se vam zdelo pomembno, kje je bila žrtev le nekaj mesecev pred svojo smrtjo?«

	Hogg je zardel. »Med Bramptonom in Nickom Connorjem ni obstajala nobena znana povezava, Mark Roberts pa je obiskal veliko krajev.«

	Dan se je nasmehnil. »Ponovno ste bili osredotočeni na osumljenca in ne na žrtev, se strinjate?«

	Hogg je globoko vdihnil, poskušal je prikriti razburjenost. »Ne, ne strinjam se.«

	»Koliko časa pred tem, ko je prišel v Highford, je bil Mark Roberts v Bramptonu?«

	Hogg je glavo nagnil vznak in pomislil. »Nekaj tednov.«

	»Kmalu zatem, ko se je vrnil iz Bramptona, je bil umorjen?«

	»Ja, to sem pravkar rekel.«

	»Ste že kdaj slišali za moškega po imenu Rodney Walker?«

	Nekaj sekund je vladala dolga tišina, potem pa: »Je to tisti, ki je pred leti ubil otroka?«

	»Dva otroka, če smo natančni, tako se je glasila obtožnica. V povezavi z Bramptonom ste se spomnili nanj, kajne?«

	»Bramptonska umora, ja. Precej slavna sta.«

	»Če bi vam rekel, da je Mark Roberts v Bramptonu raziskoval ta primer, bi vas to presenetilo?«

	»Bil je novinar in pisatelj. Razumel bi.«

	»In da je raziskoval možnost, da je Rodney Walker nedolžen?«

	Vmešala se je sodnica. »Imate kakšen dokaz za tole, gospod Grant? Obnašate se kot priča.«

	»Imam, vaša milost.«

	»Bolje, da ga tudi predstavite.« Pomignila je Hoggu. »Nadaljujte.«

	Dan je tiho zmolil, da bosta Rodney in Porter prišla z besedo na dan, groza ga je bilo misli, da bi morala v prostor za priče stopiti Jayne in celotno zgodbo povedati sama.

	Med tem kratkim premorom se je Hogg vzravnal, spet se je zbral. »Ne vem, kaj je pokojni počel v Bramptonu.«

	»Ne, seveda ne veste, glavni inšpektor, ker niste vprašali, je tako?«

	»Ne, nismo,« je tiho odvrnil.

	»Ali veste, da je prejšnji teden moja preiskovalka odšla v Brampton, da bi preverila, kaj je raziskoval Mark Roberts?«

	Hogg je nekaj trenutkov zmedeno gledal, preden je odgovoril. »Kako naj bi jaz vedel, kaj počne vaša preiskovalka?«

	»Tožilstvo je seznanjeno z dokazom, da so jo napadli v prvih štiriindvajsetih urah njenega raziskovanja. Ste slišali za to?«

	Hogg je pogledal Franka, ki je bil zatopljen v svoje papirje. »Ne, nisem.«

	»Ste slišali, kaj se je prejšnji teden zgodilo meni?«

	»Slišal sem, da so vas napadli. Ste to imeli v mislih?«

	»Noč sem preživel v bolnišnici, glavni inšpektor. In moja pisarna?«

	»Zgorela je, sem slišal. Žal mi je.«

	»Torej, da povzamem: Mark Roberts je obiskal Brampton, da bi raziskal primer Rodneyja Walkerja, potem pa so ga v Highfordu pretepli do smrti. Moja preiskovalka je obiskala Brampton, da bi preverila, kaj je raziskoval Mark Roberts, in je bila napadena, potem so v Highfordu napadli še mene, moja pisarna pa je zgorela. Se vam zdi to sumljivo?«

	»Nisem požarni preiskovalec.«

	»Sedaj ko veste nekoliko več o Bramptonu, si želite, da bi to smer bolje raziskali?«

	»No, očitno zveni sumljivo.«

	»Da ali ne, glavni inšpektor?«

	Hogg se je s prsti oklenil roba mize in Dan je iz njegovega pogleda razbral, da bo škoda storjena takoj, ko bo odgovoril. Če bo zanikal, bo njegova preiskava površna. Če bo priznal, bo Nick takoj videti manj kriv.

	Dan je občutil napetost, ki je naraščala, vsi v sodni dvorani so čakali na odgovor. Porotniki, ki so si delali zapiske, so čakali s pisalom v roki, pripravljeni, da ne bi česa zamudili.

	»Da, če bi dobil namig,« je sčasoma rekel.

	Dan se je Hoggu zahvalil za pričanje in sedel. Globoko je vdihnil. Naredil je, kar je lahko. Zdaj je bilo vse odvisno od Rodneyja in Porterja.

	69

	Dan je pohitel v pub in se oziral naokrog, dokler ni zagledal Jayne.

	Bar je bil v centru mesta, pročelje je imel v celoti stekleno – eden tistih, ki se vsakih nekaj let posodobijo po zadnji modi, slaba kopija imenitnejših pubov večjih mest. Gin so točili iz barvnih steklenic, moški za pultom je imel roke polne tatujev in popolno oblikovano bradico.

	Dan bara ni izbral zaradi sijočih luči, pač pa ker je vedel, da je prepreden s kamerami, če bi zadeve slučajno postale grde. Jayne je sedela za mizo z veliko starejšim možakarjem z redkimi sivimi lasmi, a sodeč po njegovi drži je Dan pomislil, da je policist. Pokončen, strog, samozavesten, za neformalen obiska bara je bil oblečen preveč elegantno.

	Jayne je zagledala Dana in prišla k njemu, potegnila ga je na stran.

	»Kako se odvija sojenje?«

	»V redu. Tožilstvo je zaključilo. Je to bramptonski detektiv?«

	»En in edini.«

	»On je najin osumljenec za Markov umor?«

	Jayne se je ozrla čez ramo. »Imava kakšno drugo izbiro? Zaradi primera, ki je v njegovem mestu že dolga leta zaključen, se je pripeljal od daleč. Poglej ga. Sploh ni sproščen.«

	»Ti je veliko povedal?«

	»Rekel je, da bo počakal nate, ker se še ni odločil, koliko je pripravljen povedati. Prav tako se utaplja v žalosti, ker ve, da ga bo to uničilo.«

	»Koliko bo povedal, ne odloča on,« je pripomnil Dan in šel mimo Jayne k Porterju, ki je še vedno sedel za mizo. Sedel je nasproti njega.

	»Upam, da boste zdaj odkrito spregovorili, gospod Porter. Jayne je včeraj namreč obiskala Rodneyja, na njegovo željo, in o vas ni povedal ničesar dobrega.«

	Porter ga je besno pogledal. »V zapor sem ga spravil. Ne pričakujem, da mi bo za to hvaležen.«

	»Ne, to ne drži, niste ga spravili v zapor. Rodney je to storil sam, ker je molčal, vi ste samo poskrbeli, da tam tudi ostane. In da ostane Leoni na prostosti.«

	Porter je pogledal Jayne, a njen obraz je bil brezizrazen, potem spet Dana. Globoko je vdihnil in se na stolu naslonil nazaj. Izpraznil je kozarec in ga s treskom odložil na mizo.

	»Tako je,« je nadaljeval Dan, »Rodney je Jayne povedal vse.«

	Prej je bil Porter videti napet, celo sovražen, ko pa ju je pogledal sedaj, se je zdel poklapan in utrujen. »Vseskozi sem vedel, da bo prišel ta dan.«

	»Potem pa začnite govoriti.«

	»Če bom spregovoril, bom izgubil vse.«

	»Če bom tako pomagal Nicku Connorju, vas bom zvlekel na sodišče in vas prisilil do govorjenja.«

	»Vam, branilcem, je figo mar, komu uničite življenje.«

	»Če je to res, krivda ni moja.« Dan je iztegnil roke. »Čas je, da začnete govoriti.«

	»In če se ne bom prikazal na sodišču, četudi me vaša priča pokliče?«

	»Zakaj ne bi prišli? Daleč ste se pripeljali, da bi se pogovorili z nama.«

	»Gospod Grant, bil sem policist in morilcu ne bom pomagal ustvarjati dimne zavese. Kaj, če je kriv in je resnično šlo za rop, ki je šel po zlu? Potem bi zgolj storil še eno napako.«

	»Zakaj ste prišli sem?«

	»Da bi povedal vama. To je vse, kar moram narediti.«

	Dan se je za nekaj sekund zamislil, potem je segel v žep in izvlekel snemalnik. Odložil ga je na mizo. »Če že kaj drugega ne, lahko vsaj v njegovem imenu povem zgodbo Marka Robertsa. Morda bom s tem ustregel njegovi materi.«

	Porter je dvignil prazen pivovski kozarec. »Za tole bom potreboval še enega.«

	Jayne je vzela kozarec in se namenila k pultu, ob Danu se je ustavila le toliko, da je iz denarnice vzel dvajsetaka in ji ga dal.

	Dan je vklopil snemalnik. »Dolga pot je za vami.«

	Porter je pogledal rdečo lučko na napravi in zaškrtal z zobmi. Čez nekaj sekund je rekel: »Moral sem nekaj narediti. Umor reporterja je vse spremenil.«

	»Niste vedeli, da ste za umor dveh otrok zaprli napačno osebo, dokler se ni pojavil ta novinar?«

	»Ne, ni bilo tako, je pa bilo bolj zapleteno od zgolj védenja.«

	Jayne se je vrnila s pijačo, za Dana je prinesla pivo v steklenici. Naredil je požirek in pomignil Porterju. »Oder je vaš.«

	»Prav sem ravnal, ko sem zaprl Rodneyja, prepričan sem bil, da imam pravega človeka. Tisti dan, ko je Ruby izginila, je bil na istem kraju kot ona. V njegovi garaži smo našli njen pas, tudi kri.«

	»Pa William?«

	»Njegovo kri smo našli na varnostnem pasu na zadnjem sedežu, prav tako smo v Rodneyjevi garaži našli njegovo igračko, avtomobilček, ki ga je vedno nosil s seboj. Ko smo zbrali te dokaze, se je zdel primer jasen. Rodney je molčal, kaj drugega bi potem lahko storila porota, kot ga obsodila?«

	»Kaj se je spremenilo?«

	»Njegov odvetnik. Ken Goodman.«

	»Ne razumem.«

	Porter je naredil požirek in zmajal z glavo. »Niti sanja se vam ne, koliko me bo to stalo. Moje dobro ime bo uničeno, Brampton pa je majhen kraj z zelo dolgoročnim spominom.«

	»Ampak karkoli že veste, vam ne da miru.«

	»Res je, in že takrat bi moral povedati več, a nisem mogel.« Globoko je zajel sapo. »V devetdesetih je bil svet drugačen. Odvetniki, sodniški delavci in policisti smo se vsi družili med seboj. Sprejemali smo darila in brezplačne storitve. Odvetniki so vabili sodnike in policiste na kosila in pijačo, vedno na račun firme. Nobenih podkupnin ni bilo, noben primer ni bil opuščen, nič takega, šlo je zgolj za spodbujanje utečenosti. Tudi Ken Goodman je bil tak. Ljudje so precej lažje prišli do pravne pomoči, policisti v priporu pa so mu dajali namige o zanimivih primerih. Tako je dobil tudi primer Rodneyja Walkerja, kako bi sicer Rodney vedel, na koga naj se obrne? Nam je to ustrezalo. Naše sorodnike je branil brez plačila, nam pa je posredoval skrivnosti svojih strank. V zameno je lahko igral mestnega pomembneža, se opijal v mestnih barih, grabil in nadlegoval vsako žensko, ki jo je videl, prepričan, da ga bo njegov status spravil v njeno posteljo. Včasih mu je to uspelo, največkrat pa ne, vsako pritožbo pa smo označili za neroden spodrsljaj in jo odpisali. Poskrbeli smo, da ga ni ustavil noben policist, ko se je s preobilno mero viskija vozil iz golf kluba domov. Ko se zdaj oziram nazaj, to ne zveni dobro, je pa delovalo.«

	»Moj nekdanji šef mi je rad pripovedoval, kako je bilo nekoč,« je pripomnil Dan. »In nisem prepričan, da je bilo dobro.«

	»Jaz sem svojo nalogo opravil. Kakorkoli, Ken Goodman je bil na vrsti, da v enem izmed lokalnih hotelov s kosilom počasti mene in še dva druga detektiva. Rekel je, da želi proslaviti Rod-neyjev primer, da bi si razdelili zasluge, kot je temu rekel on, čeprav je bil pravi šovmen Ken, človek, ki mu je v majhnem mestecu uspelo zgraditi uspešno kariero.« Dvignil je roke. »Vem, da 'proslavljanje' primera ne zveni prav, umrla sta otroka, ampak šlo je za brezplačno hrano in pijačo. Takrat bi le redki zavrnili povabilo in alkohol je tekel v potokih. Ken nas je znal zabavati in druga detektiva sta se najedla in se poslovila, jaz pa, vedno sem zmogel veliko, sem ostal s Kenom in pila sva naprej. Sedela sva v baru, glavo sva komaj še držala pokonci, in se pogovarjala o Rodneyjevem primeru. In kar mi je takrat povedal Ken, je spremenilo vse.«

	Porter je pomolčal in naredil požirek.

	»V bistvu sem bil sam kriv, ker sem ga provociral, kot se policisti radi lotevamo branilcev. Saj veste, kako lahko ponoči spiš in podobno.«

	Dan se je rahlo nasmehnil. »To sem doživel že nekajkrat. Kadar je primer precej trhel in policija to ve; kadar so dokazi močni, moje spalne navade ne zanimajo nikogar.«

	»Torej veste, kako to gre. Počasi in vztrajno sem vrtal v Kena in dobro se je držal, dokler ni izjavil: 'Pa veš, da si zaprl napačnega človeka?' Samo zamahnil sem z roko, on pa ni odnehal. Vprašal sem ga, kaj ve.«

	»In povedal vam je, da je morila Leoni, ne Rodney?«

	Porter je prikimal.

	»Da bo jasno na posnetku, Andrew Porter je prikimal,« je rekel Dan. »Kako ste se odzvali?«

	»Samo smejal sem se mu. Seveda mu nisem verjel. Šlo je zgolj za blebetanje branilca o nedolžni stranki, ampak odvetniki imate drugačno definicijo nedolžnosti kot policisti. Za vas je pomembno le, ali je krivdo mogoče dokazati. Zame je pomembno, ali je nekdo nekaj storil. Ampak Ken ni in ni utihnil. Postal je zelo resen, takšnega nisem videl še nikoli, kot bi od mene hotel, da nekaj ukrenem.«

	»Vam je povedal celotno zgodbo?«

	»Takrat še ne, nenehno je samo ponavljal, da je kriva Leoni in ne Rodney. Dopovedoval sem si, da je kriv alkohol, ki mu je rahlo zameglil um, sem pa hotel izvedeti več. Naslednji dan sem ga obiskal v njegovi pisarni. Sprva je bil zelo zaskrbljen, ker je prelomil zaupnost stranke. To se je dogajalo ves čas, ko je pripovedoval bojne zgodbice, a takrat je bilo drugače. Šlo je za umor dveh otrok in primer je bil v mestu zelo odmeven.«

	»A vam je kljub temu povedal?«

	»Ja, je, ker sem pritiskal nanj.« Porter je pošteno nagnil kozarec s pivom. »Poznate rek, da se teža problema razpolovi, če ga z nekom deliš? To je neumnost. Problem, ki ga z nekom deliš, se podvoji, ker postane tudi tvoj problem.«

	»Naj postane tudi moj. Torej, kakšna je zgodba?«

	»Rodney je odslužil nekaj mesecev zaporne kazni po obsodbi, ko se je zlomil in poklical Kena, prosil ga je, naj ga obišče. Ko je prišel k njemu, mu je povedal, kaj se je v resnici zgodilo, ker ni prenesel misli, da ga ljudje sovražijo zaradi nečesa, česar ni naredil. William, deček pod pečino, je bil prva žrtev. Rodney je izgubil Leoni z oči, zato jo je šel iskat. Bal se je, da je deklica na slabem kraju in tam je veliko ljudi popivalo.« Zmajal je z glavo. »Vendar pa jo je našel in z njo je bilo vse v redu. Iz mno-žice se je prikazala v trenutku, ko ga je začela grabiti panika, ker so vsi iskali Williama, Rodney pa je pomislil, da je izginila tudi ona. Leoni je prišla k njemu in ga prijela za roko. Povsem enostavno.«

	»Kje ste bili takrat vi?«

	»Na pečini, iskal sem Williama. Rodney je Kenu navrgel pripombo, da se je njegova zgodba zdela verjetna. Bilo je takrat, ko smo našli Williama, ko so vsi slišali krik. Ampak Rodneyju je Leoni rekla nekaj, ob čemer ga je mrzlo spreletelo: 'Policistu sem povedala, kje je deček.' Tako preprosto.«

	»Ste izvedeli, kateremu policistu?«

	Zagrenjeno se je nasmehnil. »Ja, meni. Ko mi je Ken to povedal, sem se je spomnil, spomnil sem se, da sem mislil, da bi ji moral prisluhniti, a bila je zgolj otrok, ki je v napoto.«

	»Ampak zaradi tega komentarja še ni morilka.«

	»Ne, smo pa domnevali, da je Rodney kriv, da se je Williamova kri znašla na varnostnem pasu na zadnjem sedežu, čeprav je za to morda bila odgovorna Leoni, ki se je sama pripela.«

	»Je Rodney vedel, da je njegova hči morilka?«

	»Mislim, da na to ni pomislil. Le kdo bi kaj takšnega pomislil za svojega otroka? Moral bi jo pripeljati na policijo, a imel jo je rad. Žena jih je zapustila, tako da sta otroka imela samo še njega. Morda je ugotovil, kaj se je zgodilo in je pomislil, da je bilo enkrat in edinkrat ter je sklenil, kaj bo naredil.«

	»Ugibam, da mu je Ruby pokvarila načrte.«

	»Ja, drži. Leoni je živela tik ob igrišču za ragbi in bila je starejša, poznala je Rubyjinega brata in prav gotovo je deklico pregovorila, da je šla z njo.«

	Dan je vrtel pivo v steklenici. »Kaj se ji je zgodilo?«

	»Leoni se je izživljala nad njo. Okrog vratu ji je zategnila pas, roke ji je zvezala za hrbet, da ni mogla doseči pasu. Najbrž je gledala, kako se Ruby muči, dokler ni umrla.«

	Dan se je naslonil nazaj in strmel skozi okno. Čeprav je v svojem poklicu velikokrat videl, kako podel je lahko človeški značaj, ga njegove globine niso nikoli prenehale presenečati. »In Rodney?«

	»Tako ju je našel. Ruby je bila mrtva, Leoni pa je stala in jo gledala. Pas ji je očitno odstranila in ga shranila za spomin, našli smo ga namreč kasneje, ko smo preiskali njihovo garažo. Rod-neyja je zgrabila panika. Moral se je odločiti, ali bo priča, kako bodo njegovo hčer vtaknili v zapor in bo postala morilka z angelskim obrazom, o kateri bodo pisali časopisi, ali pa ji bo pomagal, če mu bo obljubila, da tega ne bo nikoli več storila.«

	Dan je pogledal Jayne, bila je zgrožena in osupla, četudi je imela prav.

	»Obljubila je,« je nadaljeval Porter, »ampak kako zanesljiva je obljuba desetletne deklice? Toda on ji je verjel. Ruby je pokopal. Raje je sprejel to, kot videl lastno hčer za rešetkami. Ne vem, kaj bi storil jaz, če bi se znašel pred takšno odločitvijo.«

	»Ampak zakaj ni povedal po resnici, ko ste ga aretirali?«

	»Bi mu verjeli? Da krivi lastno prisrčno hčer, ki je že toliko pretrpela? Kako nizko se lahko spusti človek? Ne, vedel je, da bo pristal v zaporu, zato se je s tem sprijaznil. V kazni je videl ceno, ker je hčerki dal življenje.«

	Dan je srknil požirek. »Kaj ste naredili, ko vam je Ken vse to povedal?«

	»Nisem vedel, kaj naj naredim. Na začetku Kenu sploh nisem verjel, a bil je tako zaverovan vase. Sklenil sem, da hočem zgodbo slišati iz Rodneyjevih ust, zato sem ga obiskal. Privolil je, a le pod pogojem, da bo pogovor neuraden.«

	»Nisem vedel, da pri policiji obstaja kaj takega.«

	»Saj ne, se pa lahko odločim, kaj si bom zapomnil in kaj bom pozabil. Nobenih snemalnikov. Nobenih beležk. Nobenih pisal. Le dva človeka, ki se odkrito pogovarjata. Rodney mi je povedal enako zgodbo kot Ken in verjel sem mu.«

	»Zakaj ni sledila pritožba, če ste vedeli, da ste zaprli napačnega človeka?«

	»Dajte no, gospod Grant, tako naivni pa tudi niste. Resnično, kaj bi lahko storil? Prepričal tožilstvo, naj ponovno odpre primer, ker mi je obsojeni morilec povedal, da je prava morilka njegova hči? Ne bodite smešni. In Rodney je imel prav. Tako je bilo najbolje za vse. Za mesto. Za družini. Dobili so svojo pošast. Za obsodbo Leoni smo imeli le malo možnosti, razen Rodneyjeve besede nismo imeli ničesar, pa tudi on je imel svoje razloge, da je trdil, kar je trdil. In zelo dolgo sem bil zadovoljen, da je ostalo, kot je bilo, kaj bi si sicer o meni mislilo mesto, če bi dosegel Rodneyjevo oprostitev, ne bi pa mogel obsoditi Leoni? Bilo je strahopetno, ampak iskreno rečeno, tako je bilo najbolje.«

	»Ste zato tukaj?« je vprašal Dan. Bil je jezen. »Da bi poskrbeli, da tako tudi ostane? Zakaj imam tole?« Pokazal je na svoje oko. »Zakaj je moja pisarna v ruševinah? Se moramo vsi žrtvovati, da bo Brampton ostal v lepi luči?«

	Porter ga je zmedeno pogledal, potem pa je hitro odkimal. Videlo se je, da mu ni lahko. »Ne, ne, ne. Tukaj sem zato, da bi storil, kar je prav. Ruby bi morala biti zadnja. To je naredil Rod-ney, Leoni je dal priložnost, a oba sva se zmotila. Mark mi je to pokazal, ko mi je povedal za ostale, jaz pa sem se takrat preveč bal, da bi kakorkoli ukrepal. Še zdaj ne vem, kaj bi sploh lahko storil.«

	»Zakaj ji niste sledili?«

	»Saj sem ji, sprva, ampak minilo je nekaj let in zgodilo se ni nič, zato sem na to pozabil – vsi smo.«

	»In spet ste se zmotili.«

	Porter je globoko vdihnil, preden je prikimal. »Bil sem policist, boril sem se proti kriminalu, lovil sem morilce in tatove. Leoni se mi je izmuznila, pa če sem mislil, da ravnam prav ali ne. Upokojil sem se. Potem pa se je prikazal reporter in vse se je spremenilo.«

	»Izvedeli ste, da je znova morila?«

	»Ja, in želim si, da ne bi.«

	»In zdaj?«

	»In zdaj sem tukaj, da naredim, kar je prav. Končno.«

	70

	Jayne je bila za sodiščem v Langtonu.

	Dan se je začel prej, kot je upala. Prejšnji večer je bil Dan izgubljen v svojih mislih. Jayne je ležala zleknjena na kavču, glavo je imela v Danovem naročju, on pa je preklapljal med kanali, dokler se ni odločil, da mora zgodaj v posteljo.

	To je bila druga plat Dana Granta, preobremenjenost s svojimi primeri. Jayne je imela precej težko glavo. Krivo je bilo to, da se je Dan sinoči izogibal vinu, Jayne pa se je redko ločila od steklenice, dokler ni bila prazna.

	V Langton je prišla zelo zgodaj, ni hotela tvegati, da bi zamudila prihod zapornika. Rodneyja je čakala daljša pot in še vedno je obstajala možnost, da bo upravnik zavrnil prošnjo, a Dan je pravilno uvidel, da policija ne bo tvegala posledic, če ga ne bi pripeljala.

	Kasneje bo Dan lahko preveril, ali lahko pričakuje Rodneyja, a najhitrejši način je bil, da se prepriča, ali bo stopil iz zaporniškega vozila. Dan je moral biti na sojenju, na sporočila iz zapora se ni zanašal.

	Precej daleč stran se je pojavila ženska in se ustavila. Posvetljeni lasje, vidni celo pod kapuco, roke v žepih. Jayne jo je prepoznala. Leoni.

	Jayne se je obrnila proč, bila je presenečena. Kako je vedela? Prejšnji dan je ni bilo na sodišču, vsaj Jayne za to ni vedela, prav tako je Dan rekel, da Leoni med sojenjem niso omenili. Zakaj je prišla?

	Še preden je lahko dobro razmislila, je med mestnimi stavbami zadonel ropot vozila. Zaporniški kombi. Visok in bel, z majhnimi zatemnjenimi okni, velika so bila zgolj toliko, da so zaporniki lahko videli ven. Je bil med njimi tudi Rodney? Je sedaj prvič po dvajsetih letih videl, kako se je spremenil zunanji svet? Bo zaradi tega dobil pomisleke, ali si sploh želi živeti v njem? Eno je bila želja narediti, kar je prav, morda pa se bo raje vrnil v poznano rutino.

	Kombi je ustavil ob stranskem vhodu na sodišče. Jayne se je premaknila tako, da je imela dober razgled. Zaslišala je vpitje paznika v beli srajci, ki je stopil iz vozila, kmalu zatem je iz vozila pripeljal vklenjenega moškega.

	Rodney je sklanjal glavo, hodil je pred paznikom, obe zapestji je imel vklenjeni.

	Jayne se je zdel drugačen. Ko ga je obiskala v zaporu, je bil bolj sproščen. Hodil je pokončno, celo ponosno – zaporniška drža. Nagon po preživetju ga je naučil tega, v zaporu šibkost hitro opazijo, zaradi nje posameznik postane plen. Zdaj se ji je Rodney zdel manjši, mežikal je proti soncu in bil videti, kot da ni del tega sveta.

	Ko se je ozrl po ulici, je Jayne dvignila roko v pozdrav. Videl jo je in ji prikimal. Izraz na obrazu je imel smrtno resen.

	Potem se je spremenil.

	Široko je razprl oči in zazeval, za hip se je zdelo, da bo planil v jok. Namesto tega pa se je samo obrnil stran in stopil skozi vrata, izgubil se je v temoti celic pod sodiščem.

	Jayne je pogledala levo in presenečeno stopila nazaj. Ob njej je stala Leoni in strmela vanjo. Rodney jo je prav gotovo videl in Leoni je Jayne jasno pokazala, da ve, kdo je.

	Jayne ni vedela, kaj naj naredi. Instinkt ji je pravil, naj zbeži. Leoni je bila morilka, a gledala jo je nepremično, obtožujoče.

	Jayne je pogoltnila slino in rekla: »Igre je konec.«

	Leoni ni odgovorila, pač pa jo je še nekaj sekund gledala, potem se je obrnila in odšla.

	Jayne je na dolgo izdihnila, roke so se ji tresle. Vedela je, kaj je pomenil Leonijin pogled: ni važno, kaj se bo zgodilo na sodišču, končalo se ne bo z Nickovim primerom.

	71

	Dan je stopil iz garderobe, s prsti si je šel okrog ovratnika, Jayne pa je mimo varnostnika pohitela k njemu.

	»Rodney,« je dahnila brez sape. »Videla sem, ko so ga pripeljali. Pa tudi Leoni.«

	Stegnil je vrat in pogledal skozi vrata na ulico. »Zakaj pa je ona tukaj?«

	»Ne vem, ampak čakala je Rodneyja. In ve, kdo sem jaz. Pošteno me je prestrašila.«

	»Nekdo jo je obvestil.«

	»Na to sem pomislila tudi sama. Ampak kdo?«

	»Le enkrat bom ugibal,« je rekel Dan in se obrnil proti vratom, ki so vodila do celic.

	Vrata so glasno tresknila za Danom, ki je odšel po stopnicah navzdol. Pritisnil je na zvonec, ki je priklical paznika, in prosil za sestanek z Rodneyjem, potem je sedel.

	Med čakanjem je s sapo orosil stekleno pregrado. Zaslišal je rožljanje ključa v čakalnici in vstopil je Rodney.

	Rodney ni bil tako samozavesten kot ob njunem zadnjem snidenju. Sesedel se je na stol in strmel v tla. Globoko je dihal, da so se mu ramena dvigala in spuščala.

	»Ste pripravljeni, Rodney?«

	Dvignil je pogled. »To je torej to. Bo Porter storil enako?«

	Dan je segel v žep po snemalnik. »Pričal ne bo, noče, vendar imam še nekaj boljšega.« Pomahal je z napravico. »Celotna zgodba je posneta. Posredoval jo bom medijem, tako da bo ves svet izvedel za zgodbo, ki jo je hotel napisati Mark Roberts. Slišali jo bodo ljudje izven zidov tega sodišča.«

	Rodney je malce pomislil, preden je odvrnil: »Dobro. Takšen je bil dogovor, da tega ne počnem sam. Pojdiva.«

	Dan je pospravil snemalnik. »Leoni je bila tukaj.«

	»Vem, videl sem jo. Sem si mislil, da bo prišla.«

	»Ste ji vi povedali, da pridete sem?«

	»Včeraj zvečer sem jo poklical.«

	»Ampak zakaj?«

	»Da bi ji povedal, kaj bom naredil. To spremeni vse. Zame. Zanjo.«

	»Ampak zakaj ste jo obvestili?«

	»Ker sem gojil še zadnje upanje, da bo sama šla na policijsko postajo. Dobila je priložnost za vsaj delno odrešitev, da stvari popravi.«

	»Ni vas uslišala.«

	»Vem. To sem lahko prebral z njenega obraza. Ni prišla zato, da bi me videla. Prišla me je posvarit, igrat na moja čustva. Veste, kaj mi je nemo sporočila z usti? Rada te imam, očka. Lahko verjamete? Hotela me je zlomiti, da bi se vrnil v zaporniški kombi in na vse pozabil.«

	»In zakaj tega niste storili?«

	»Zato ker bi rad naredil, kar je prav, čeprav me zelo boli.« Obrisal si je oči, glas se mu je lomil. »Videl je nisem več kot dvajset let, pa sem jo takoj prepoznal. Izrezana Sarah je, ko je bila njenih let. In očetovska ljubezen nikoli ne umre. Ona je morda nezmožna to občutiti, ampak jaz čutim, in ko sem jo videl …« Izbruhnil je. »Postalo mi je slabo, ker sem jo hotel objeti, da bi me moja deklica objela, kot sem si to vedno želel.« Solze so mu tekle po licih. »Veste, da ni nikoli prosila za objem? Mislil sem, da imajo majhne deklice rade svojega očeta, da so rade ob njem, mu sedijo na kolenih in se z njim igrajo trapaste igrice.« Dvignil je roko. »Vem, da zvenim, kot da mi je mar le zase, a razumem le, če razmišljam o preteklosti. Tukaj notri je mrtva.« Potrepljal se je po prsih. »Vedno je bila, ker vem, da sem se trudil. Za to sem krivil Sarah in sebe, a nikoli nisem pomislil, da bi krivil njo.«

	»Boste zmogli, Rodney? To moram vedeti, ker je od vas odvisna usoda moje stranke.«

	Obrisal si je oči. »Pripravljen sem.«

	Dan se je vrnil v sodniško avlo, želel si je, da bi se sojenje čim prej nadaljevalo, preden bi si Rodney premislil. Tudi Porter je bil tam, sedel je malo naprej in čakal.

	Ko se mu je Dan približal, je vstal.

	»Danes je zame slab dan, gospod Grant. Ste prepričani, da moram to narediti?«

	»Takšen je dogovor z Rodneyjem. Storil bo to, če boste enako ravnali tudi vi. Govoril bom z mediji, tudi vi bi morali govoriti z njimi. Le tako boste lahko nadzirali informacije.« Dan je stopil bliže. »In globoko v sebi veste, da je tako prav. Sklenil sem dogovor, dal sem obljubo. Karkoli že si mislite o branilcih, vi ste tisti, ki čuvate umazano skrivnost.«

	Po teh besedah je Dan odšel v sodno dvorano, da bi se v hladu in tišini umiril. Če se želi maščevati za požig pisarne in za tepež, bo to storil na sodišču.

	Pogledal je na uro.

	Vsak čas se bo začelo.

	72

	Na galeriji za javnost je vladala tišina, vsi so čakali nadaljevanje sojenja. To so bili ljudje, ki so hoteli slišati vse. Zgodbo obtoženega. Si bodo zaradi nje premislili? Se bo med navzkrižnim zaslišanjem zlomil?

	Nick Connor je sedel na svojem mestu, roke je prekrižal.

	Dan je stal pred njim, usta je približal majhni odprtini v steklu. »Se spomniš, o čem sva govorila? Da boš zadevo prepustil meni?«

	Nick se je nagnil naprej. »Ker bi jaz vse zafrknil, kajne?«

	»Ustvaril bom dvom. To je tvoja najboljša možnost. Če boš stopil v prostor za priče, te bodo razcefrali na koščke in vsakršen dvom bo izginil.«

	Vsi so vstali, vstopila je sodnica. Ko je sedla in so se vsi priklonili, je vprašala: »Gospod Grant, potrebujete nekaj časa s svojo stranko?«

	»Prosim, oprostite, vaša milost, le nekaj sem preveril,« je odvrnil, Nicku pa rekel: »Stvar se je spremenila.«

	»Je povezano z vprašanji, ki si jih postavljal včeraj? Z umori na obali?«

	»Ja.«

	»Nimam pojma, o čem si govoril, stari, ampak stori, kar moraš storiti.«

	Sodnico je minevalo potrpljenje.

	»Gospod Grant?«

	Stopil je proč od prostora za obtožene in se vrnil na svoje mesto. »Pripravljen sem, vaša milost.«

	Sodnica je pomignila sodni sluginji, ki je šla po porotnike. Ko so se vsi posedli in so pričakujoče strmeli v Nicka Connorja, je sodnica vprašala: »Gospod Grant, nameravate poklicati kakšno pričo?«

	Dan je vstal. Zavedal se je, da bo vse po vrsti razočaral, vsaj za kratek čas. »Moja stranka ne želi pričati, kot pričo pa pozivam Rodneyja Walkerja.«

	Med presenečenimi prisotnimi je završalo, nemirno so se presedali na stolih.

	Vest o Rodneyju Walkerju očitno ni bila več skrivnost. Verjetno je ušla iz zapora, je ugibal Dan, saj je bila novica, da bo osovraženi zapornik pričal na sodišču, odmevna. Število novinarjev se je občutno povečalo. Na začetku sojenja sta bila dva, eden od lokalnega časopisa, drugi je urejal spletno stran, kjer so bile novice objavljene, še preden je lokalni novinar sploh dobil dovoljenje za objavo. Zdaj jih je bilo šest; enega je Dan prepoznal s televizije, ostalih pet ni videl še nikoli. Domneval je, da pišejo za državne časopise, zgodbe o umorih otrok so se namreč dobro prodajale.

	Barbara je sedela na svojem običajnem mestu, ampak ob njej je sedel nekdo nov. Moški, star okoli trideset let, lepo grajen in čeden. Čeprav se nista pogovarjala, sta med prostimi sedeži sedela skupaj, zato je Dan vedel, da se poznata.

	Jayne je sedela nekaj sedežev proč, roke je imela prekrižane, držala se je mrko.

	Ko se je Dan spet obrnil, je s kotičkom očesa zagledal žensko, ki je vstopila na galerijo za javnost. Hodila je mirno, roke je imela v žepu hudija, kapuco spuščeno. Sedla je na konec vrste, od koder je imela neposreden pogled na prostor za priče. Na temenu je imela lase spete v figo, ki ji je poplesavala sem in tja, ko je sedla.

	Dan se je zdrznil ob spominu. Dve podobi, ki sta ga tepli, le silhueti, rekli nista niti besede. Ampak ena je imela daljše lase, v medli svetlobi uličnih svetilk so poskakovali. Ujela je njegov pogled, Dan je priprl oči. Zaznal je rahel, leden nasmešek.

	Obrnil se je naprej. Ena izmed napadalcev je bila Leoni. Le kdo drug bi lahko bil?

	In potem se je spomnil še nečesa. Pramena svetlih las, ki je izginil v kuhinjo Carla Ogdena, ko je pijan planil v njegovo hišo. Leoni. Oggy mu je grozil, ker mu je tako naročila Leoni.

	Ampak kako je vedela? Je v Highfordu videla Barbaro in je ugotovila, kdo je?

	Zmotilo ga je rožljanje ključev. Dana so obvestili, da bodo Rodneyja raje pripeljali skozi stranska vrata kot pa mimo prostora za obtožence, da ne bi prišel preblizu Nicku Connorju. Vrata so se odprla in vsi v dvorani so pogledali proti njim.

	Rodney je nosil zaporniške kavbojke in sivo majico. Roke je imel vklenjene, prav tako je bil z verigo priklenjen na paznika. Prebila sta se do prostora za priče, sledili so jima vsi pogledi, dokler ni Rodney stal na svojem mestu.

	Paznik mu je snel lisice z ene roke, z drugo ga je priklenil nase in stal ob njem.

	Sodnica je ujela Danov negotovi pogled, sklonila je namreč glavo in pripomnila: »Takšen je postopek, gospod Grant.«

	Dan je razumel. Rodney bo ostal vklenjen, dokler ne bo spet v zaporniškem vozilu.

	Rodneyju se je tresel glas, ko je zaprisegel, potem se je vzravnal in rahlo prikimal Danu, češ pripravljen sem.

	Potem jo je zagledal. Leoni.

	Pogledal je v tla in nekajkrat globoko vdihnil. Dan je za hip pomislil, da se bo umaknil, ko pa je dvignil glavo, je bil odločen. Obrnil se je malce proti sodnici, da ni mogel videti Leoni.

	Dan se je nasmehnil, da bi ga pomiril.

	»Gospod Walker, v zaporu ste zaradi dvojnega umora, je tako?«

	»Tako je,« je odvrnil, a komaj slišno, zato se je odkašljal in glasneje ponovil: »Tako je.«

	Vsi so molčali, Dan je občutil napetost. Razmišljal je, kaj naj reče, da bi lahko pomembno vplivalo na Nickovo obrambo.

	»Nekateri člani porote so najbrž seznanjeni z vašim primerom, a kljub temu povejte, kdo je umrl?«

	»Dva majhna otroka, pred več kot dvajsetimi leti. William Clegg in Ruby Overfield.«

	»Mediji so ju omenjali kot 'bramptonska umora', kajne?«

	»Zveneč naslov.«

	»Ste ubili tista otroka?«

	Pogledal je na galerijo in molčal. To je bil trenutek, ko bi Rodney moral spregovoriti, Nickov primer je bil odvisen od njegovih naslednjih besed, ampak Rodney ni govoril. Namesto tega je strmel proti galeriji za javnost, škrtal z zobmi in pospešeno dihal.

	Dan ga ni priganjal, iz njega ni hotel izsiliti lažnega odgovora, a v želodcu ga je vse bolj stiskalo in imel je občutek, da se prav vsi v dvorani v pričakovanju odgovora nagibajo naprej.

	Že se je hotela vmešati sodnica, ko je Rodney spet pogledal Dana in rekel: »Ne, nisem ju ubil.«

	Dan se je trudil skriti olajšanje. Bal se je, da sodnica izgublja potrpljenje, ker vprašanje na videz sploh ni bilo povezano s tekočim primerom, razen kar zadeva omembo Bramptona. Postavil je naslednje vprašanje.

	»V tem primeru je umrl Mark Roberts. Ste ga kdaj srečali?«

	»Ja, obiskal me je v zaporu. Pisal je zgodbo o meni. Ali knjigo ali nekaj podobnega.«

	»Kdaj je bilo to?«

	»Malo po božiču. Hotel je, da bi z njim sodeloval, ampak prvič je govoril precej na splošno, da želi napisati kriminalni roman, ki temelji na resničnih dogodkih. Z menoj se je hotel pogovoriti in slišati mojo plat zgodbe. Z njim sem se pogovarjal samo zato, da sem razbil enoličnost, ampak povedal mu nisem ničesar. Ko je prišel drugič, je bil drugačen. Bolj navdušen.«

	»Je povedal, zakaj?«

	»Rekel je, da je prepričan, da sem nedolžen in da lahko to tudi dokaže. Hotel je začeti kampanjo. Nisem se strinjal, a je vztrajal, celo prosil me je, ker bi s tem pridobil prepoznavnost. Zavrnil sem ga, a rekel je, da bo kljub temu to dokazal, kot bi vedel, zakaj sem odklonil.«

	Dan je bil lažno presenečen, zgodbo je seveda poznal, a je moral slediti reakcijam prisotnih v sodni dvorani. »Zakaj ste ga zavrnili?«

	»Ker nisem hotel, da bi resnica prišla na dan.«

	»In kakšna je ta resnica?«

	Rodney je pogledal proti zadnjemu delu dvorane, proti Leoni.

	 »Da nisem ubil tistih dveh otrok. In Mark Roberts je to ugotovil.«

	Dan je nekaj trenutkov molčal, da bi poudaril pomen njegovih besed. »Če niste bili vi, gospod Walker, kdo potem mislite, da ju je ubil?«

	»Ne mislim, vem. Moja hči, Leoni. Ljubka desetletna deklica.«

	Po dvorani je zavelo slišno zajemanje sape, sledil je udarec z dlanjo po vratih, ko je nekdo odšel ven.

	Dan se je ozrl. Odšla je Leoni.

	*

	Jayne je sledila Leoni iz sodne dvorane, pazila je, da ni zmotila sojenja in da se ni Leoni preveč približala. Toda Leoni je nekaj slutila. Ko je prišla ven, je namreč začela teči.

	Jayne je planila proti izhodu, za vpitje varnostnikov se ni zmenila, in skozi steklena vrata ven na ulico. Pogledala je gor in dol, skozi mestno gnečo se je trudila uzreti Leoni, a je ni bilo. Njena prednost je bila prevelika.

	»Sranje!« Jayne je jezno zacepetala in stekla, s kančkom upanja, da bo zagledala poskakujoče lase. Zaman. Leoni je izginila.

	Obrnila se je nazaj proti vhodu na sodišče in zagledala mo-škega, ki je pravkar odhajal.

	Bil je Chris. Videla ga je na galeriji, a bila je preveč jezna, da bi z njim spregovorila.

	Približal se ji je in se ji oprezno nasmehnil. »Živijo.«

	»Kaj pa počneš tukaj?«

	»Moja sestra je ena izmed žrtev.«

	»Ne zdi, da bi te današnji dogodki presenetili.«

	Zožil je pogled. »Vedel sem, da ni bil Rodney. Torej je moral biti nekdo drug.«

	»Ampak Leoni?«

	»Zveni logično.«

	»Si samo zato tukaj, zaradi svoje sestre?«

	»Oprosti, ne razumem te.«

	»Lagal si, Chris. Rekel si mi, da za Highford nisi še nikoli slišal, pred enim mesecem pa si bil tukaj.« Že je hotel ugovarjati, a Jayne je dvignila roko. »Niti ne poskušaj. Videla sem tvoj bančni izpisek. Zakaj si bil v Highfordu?«

	Povesil je rame. »Hotel sem se prepričati, koliko je res.«

	»Si vedel za Leoni?«

	»To ravno ne. Mark mi je rekel, da je ugotovil, kdo je pravi morilec, ni mi pa povedal, kdo.« Skomignil je. »Zdaj nič več od tega ni važno.«

	»Seveda je važno. Pa prejšnji teden? Očitno je bilo dovolj pomembno, da si spal z mano, da bi prišel do informacij.«

	»Leoni ne bodo zaprli samo na podlagi Rodneyjeve izjave. Ruby bo še vedno mrtva. Nič se ne bo spremenilo. In glede naju? Ni šlo samo za primer. Zgodilo se je, ker sva si to oba želela.«

	Stopila je bliže in mu požugala pred nosom. »Ne, ni res, ker zdaj vem, kaj si želim. Le smilila sem se sama sebi, ti pa si bil pri roki. Samopomilovanje ni nikoli dober razlog za karkoli, razen za utapljanje žalosti.«

	»OK, oprosti, ker sem s tabo preživel čudovito noč, ampak zaradi tega ne bom ostal tukaj.«

	»Zaradi tega?«

	»Da me boš zmerjala. Ali da bom poslušal, kako je ta prasec pokopal mojo sestro. Dobil sem odgovore, odhajam.«

	Jayne se je omehčala. Prav je imel. Eno je bilo izvedeti, kdo je umoril njegovo sestro, poslušati, kako se je zgodilo, pa nekaj povsem drugega. Vse bi spet podoživel. »OK, oprosti, le odkrit bodi z ljudmi. Počutila sem se ponižano.«

	Nasmehnil se je. »Hvala za nasvet. Zbogom, Jayne. Če se boš bolje počutila, sem v najini noči užival. Želim si, da bi se zgodila v drugačnih okoliščinah.«

	»Ja no, jaz tudi.«

	Gledala je za njim, ko je odhajal, pozornost je posvečal nečemu v rokah. Mogoče telefonu? Ko se je izgubil v množici, se je Jayne spet obrnila proti sodišču.

	Hotela je slišati preostanek zgodbe.

	73

	Dan je počakal, da se je šušljanje v dvorani poleglo, preden je nadaljeval z naslednjim vprašanjem.

	»K Leoni se bomo vrnili kasneje. Torej, ko vas je Mark Roberts obiskal drugič, vam je povedal, zakaj si je premislil o vaši krivdi?«

	»Ni si samo premislil, bil je vzhičen. Ja, to je prava beseda. Bil je temeljit. Mislil sem, da se bo zgolj držal primera, ponovil, kar se je zgodilo, da bi spoznal moj zlobni um, vse te klišeje, ampak šel je dlje. Med prvim obiskom se je hotel samo pogovarjati, kot bi pisal eno tistih pogovori z morilci knjig, v kateri bo prikazal pomemben uvid, kot da bo na podlagi tridesetminutnega pogovora doumel več, kot je v vseh preteklih letih uspelo ugotoviti zaporniškim psihologom. Ampak raziskoval je naprej, sledil je namigom in govoril s pričami, rekel je namreč, da želi napisati, kakšen vpliv je imel primer na Brampton, kjer se je zgodil. Premislil si je zaradi Chrisa, brata male Ruby.«

	»Vam je Mark povedal, zakaj?«

	»Zato ker je pričakoval, da me bodo vsi klevetali, dobil pa je povsem drugačno zgodbo. Chris je prepričan v mojo nedolžnost. Samo pomislite, če brat moje domnevne žrtve ne verjame, da sem kriv, je to prav gotovo zanimiva zgodba, zato je Mark govoril še z drugimi ljudmi. Tudi z mojim odvetnikom in višjim detektivom. Potem je poskušal izslediti še moja otroka, in to je tisto, kar je v resnici spremenilo njegovo prepričanje. Sprva ga je zanimalo, kako je primer vplival na Leoni. Postranska škoda ali nekaj takšnega. Ko me je obiskal drugič, ko je že vedel več o Leoni, je bil popolnoma spremenjen. Bil je poln navdušenja, kot bi izvedel nekaj resnično pomembnega.«

	»Vam je povedal, zaradi česa v zvezi z Leoni si je premislil?«

	»Ne, ni. Morda je videl enako kot jaz, da je hladna, v sebi mrtva.«

	Vmešala se je sodnica. »Gospod Walker, brez ugibanja. Odgovor je ne.«

	»Takšna je bila že kot majhna deklica,« je vztrajal Rodney, »ampak nikoli si nisem predstavljal, da se bo tako končalo. Sprva sem krivil sebe, da je bila zaradi mene takšna, ampak zdaj vem, da takšna pač je.«

	Dan je hotel rdečo nit speljati nazaj na vprašanja in odvrniti pozornost s sodnice.

	»Gospod Walker, kaj se je zgodilo, ko sta otroka umrla?«

	Rodney si je vzel nekaj trenutkov in se umiril, preden je odgovoril. »Bili so velikonočni prazniki. Živel sem v majhnem obmorskem mestecu, kjer smo vsako leto pripravili festival. Na pečini so goreli kresovi, za otroke je bil tam zabaviščni park – šlo je za neko vikinško reč. Vsi otroci so bili tam in tudi jaz sem peljal svoja. Žena me je zapustila in veliko sem delal, zato sem izkoristil priložnost, da bi se otroka malo zabavala. In tam je izginil deček. William.«

	»Koliko je bil star?«

	»Šest. Ločil se je od očeta ali pa oče ni bil pozoren nanj. Ko pa ga je pogrešil, so ga vsi na vrhu pečine začeli iskati. Brampton je bil takšen, skupnost je bila zelo povezana, tiste pečine pa so lahko zelo nevarne. Visoke so trideset metrov in se strmo spuščajo. Varnostniki so bili tam, pazili so, da se ljudje niso preveč približali robu, tudi ograje so bile, ampak otroci so radovedni. Leoni se je sprehajala po zabaviščnem parku, ko pa je William izginil, me je začelo skrbeti zanjo. Pomislil sem, da nekdo preži na majhne otroke, zato sem jo začel iskati. Našel sem jo na stopnicah, ki vodijo do obale pod pečino.«

	»Kakšna je bila?«

	»Mirna. Preveč mirna za besede, ki jih je izrekla.« Izdihnil je, da bi ostal zbran. »Rekla je: 'Policistu sem povedala, kje je deček.'«

	»In kje je bil?«

	»Za opazovalnico. To je stara betonska reč še iz časa vojne, ko so vojaki pričakovali invazijo z morja. V Bramptonu jih je kar nekaj, a danes so skoraj vse samo še ruševine. Prav ta je bila zgrajena tik ob pečini, ki je sčasoma erodirala, zato je med njo in pečino nastal prazen prostor. In na ta prostor je pokazala Leoni. Pogledal sem dol, zdelo se mi je, da sem nekaj opazil. Nekaj rdečega, morda košček blaga ali kri na koži. Vprašal sem jo, kako to ve in zakaj ni nikomur povedala. Rekla je, da je povedala policistu, da pa je ni hotel poslušati, in takrat sem opazil, da je imela oblekico raztrgano in na rokah kri in blato, kot bi z njimi kopala.«

	Ozračje v sodni dvorani je postajalo napeto, vsi so napenjali ušesa, da bi slišali prav vsako besedo.

	»Kaj ste si mislili?«

	»Nisem vedel, kaj naj si mislim. Kaj si misli starš v takšni situaciji? Zagotovo ne pomisli, da je njegova hči nekoga umorila. Sem pa takoj vedel, da nekaj ni prav. Pograbil sem Leoni in njenega bratca in ju hitro odpeljal v avto. Pomembno je bilo samo to, da pridemo čim prej od tam.«

	»Kaj se je zgodilo, ko ste prišli domov?«

	»Bil sem čisto iz sebe, globoko v sebi sem namreč vedel, le priznati si nisem mogel.«

	»Kakšna je bila Leoni?«

	»Drugačna, a v slabem pomenu, ker se je zdela nekako srečnejša. Bil sem v pritličju, ves čas sem gledal novice in pričakoval, da bo prišla policija, Leoni pa si je zgoraj prepevala ali se igrala s punčkami, ki sem ji jih jaz kupil, a se ni z njimi nikoli igrala. Prvič se je obnašala kot normalna deklica.«

	»Niste pomislili, da bi poklicali policijo? Če že niste bili prepričani, da je morilka, je pa morda videla kaj, kar bi lahko pomagalo policiji.«

	»Nisem bil prepričan, da je kriva, prav tako pa nisem bil prepričan, da ni. Molčal sem, da bi zaščitil svojo malo deklico, in upal sem, da se to, karkoli se je že zgodilo, ne bo ponovilo.«

	»Vendar se je.«

	Rodney je zaprl oči in debelo pogoltnil. Ko je znova pogledal, so mu po licih stekle solze, a ohranil je odločen glas. »Nedolgo zatem so v ragbi klubu za našo hišo pripravili semenj. Vsi otroci in družine so bili tam in tudi Leoni si je želela iti. Dovolil sem ji in s seboj je vzela tudi Robbieja, mlajšega bratca. Tudi jaz sem šel, da bi jo imel na očeh in poskrbel, da se ne bi nič zgodilo, vendar se mi je izmuznila. Z bratcem sta se izgubila v množici in ves popoldan sem jo iskal, ker sem hotel videti, kaj počne. Potem pa je zavladala panika.«

	»Panika?«

	»Rubyjina mama je prečesavala prizorišče, ni mogla najti svoje hčerke, po Williamu pa je mesto postalo zelo občutljivo, ker je bil morilec otrok še vedno na prostosti. Tudi sam sem se pridružil iskanju in dlje kot smo iskali, bolj prepričan sem postajal, da vem, kaj se je zgodilo.«

	»Kaj ste storili?«

	»Šel sem domov. Ko sem prišel na privoz, sem slišal, da sta otroka v garaži in pomislil sem, hvala bogu, da sem se vrnil, še preden se je kaj zgodilo.« Rodney je utihnil, da bi se umiril. »Motil sem se,« je hripavo rekel. »Ruby je bila mrtva. Glas, ki sem ga slišal, je bil Leonijin, pogovarjala se je s svojim bratom, ki je bil v šoku. Samo strmel je in negibno stal. Leoni je Ruby zadavila in jo z glavo močno udarila ob tla. Nesrečna deklica je bila izmaličena, mrtva, čisto rdeča okrog vratu, jaz pa sem zgrabil Leoni in jo stresel, spraševal sem jo, kaj je naredila. Začela je jokati in truplo je pogledala, kot da ga ne bi še nikoli videla. Pobesnela je in me začela tepsti po prsih. Pomislil sem, da je z njo nekaj narobe, da pa ji jaz lahko pomagam, da ji bo bolje, da tega ne bo več počela. Rad sem jo imel, bila je moja mala punčka, in nisem hotel, da bi jo odpeljali in zaprli. In če se ne bi ponovilo, sem resnično storil nekaj slabega? Uboge Ruby nisem mogel pripeljati nazaj, lahko pa sem rešil svojo hčerko.«

	V dvorani je zavladala popolna tišina. Celo sodnica je prenehala zapisovati.

	»Gospod Walker,« je spregovoril Dan, »ste vi pokopali Rubyjino truplo?«

	Rodneyju so po licih tekle solze. »Tega ne bi smel narediti, ker sem samo podaljšal muke, ki jih je prestajala njena družina, ampak bil sem paničen. Želim si, da tega ne bi naredil, da bi ravnal drugače.«

	»Na sojenju so vas obsodili. Ste takrat povedali vse to?«

	»Ne, rekel nisem ničesar. Nisem hotel izdati svoje hčerke.«

	»Ste vse to povedali Marku Robertsu?«

	»Ne. Leoni mi je obljubila, da nikoli več ne bo nikomur storila nič žalega. Ta obljuba me je ohranjala pri razumu, da sem jo rešil, kljub temu, kar je naredila, da bi lahko živela dobro življenje in pozabila na grozote iz otroštva. Ljudje se lahko spremenijo, sem mislil.«

	»Za Leoni, deklico, ki je umorila dva otroka, ste bili pripravljeni žrtvovati vse?«

	Z dlanjo je udaril po pultu. »Moja hčerka je. Zanjo bi storil karkoli.«

	»Zakaj ste potem tukaj in ste prelomili svojo obljubo?«

	Rodney se je s prsti močneje oklenil lesenega pulta pred seboj. »Zato ker je ona prelomila svojo obljubo, gospod Grant. Ni se spremenila, zdaj to vem, in Mark Roberts je mrtev.«

	Dan je nekaj sekund molčal, da bi se izrečene besede usedle, da bi ljudje dojeli, kakšna povezava se napoveduje.

	»Gospod Walker, Marka Robertsa so umorjenega našli v Highfordu. Poznate to mesto?«

	»Ja.«

	»Kako to?«

	Rodney je pogledal sodnico, nato še poroto. »Leoni živi v njem.«

	Dan je spet molčal, da bi besede pridobile težo. Sledil je Rod-neyjevemu pogledu in pogledal porotnike. Bili so pretreseni ali pa še bolj radovedni, v Nickovo krivdo niso bili več prepričani.

	Dan je prikimal in rekel: »Nimam več vprašanj.«

	Sedel je in na dolgo izdihnil. Rodney ga ni pustil na cedilu.

	Pogledal je Nicka. Gledal je v tla, držal se je za glavo.

	74

	Dan je vstal.

	Po zaslišanju vseh prič je sodnica odredila odmor, da bi se pred zaključnima govoroma porotniki osvežili.

	To je bilo to, ključni del. Primera nikoli ne zmagaš z zaslišanji. Pomenijo zgolj uvod v sklepni govor. Med navzkrižnim zaslišanjem se ni še nihče zgrudil. Kar zadeva tožilstvo, se ni še noben obtoženec zlomil in stokajoče priznal krivde, ker se ne bi mogel izogniti njegovi pasti. Kar zadeva obrambo, ni še nikoli noben policist s prstom pokazal na obtoženega in rekel sodniku, naj ga izpusti, ker so zdaj prepričani, da je nedolžen.

	Ne, navzkrižna zaslišanja pomenijo zgolj mrzel pot, ko se polnijo luknje, iščejo neskladja, izpostavljajo laži, ki jih nihče ne prizna. Zaključni govor je tisti, v katerem se vse omenjeno združi v novo celoto. Mišljenje se spremeni, spremeni se pogled na primer, vznikne nova resnica.

	Tožilec je s svojim govorom že zaključil. Podoben je bil uvodnemu, v kratkem poročilu je poudaril, da je Nick Connor edina oseba, ki je povezana s truplom. Na teniskah je imel Markovo kri, ukradeno denarnico je skupaj z oblačili, ki jih je nosil, sežgal na svojem vrtu. Dva plus dva je štiri, kratko in jedrnato. Veliko več ni imel za povedati.

	Dan je moral to sliko spremeniti.

	Ozrl se je k Nicku Connorju, na njem so bile vidne posledice stresnega sojenja. Ustnice je stiskal, pod močnimi lučmi so se videle kapljice znoja. Za njim je pogledal Barbaro, nasmehnila se mu je. Vedel je, kaj pomeni ta nasmešek – poskrbi, da vse to ni bilo zaman.

	Znova se je obrnil k poroti in se namrščil.

	»Moški je umrl,« je začel, govoril je nežno in resnobno. »Mark Roberts je bil žrtev zlobnega napada, pretepen do smrti je obležal v lastni krvi. Brez spoštovanja do njegovega telesa ali spomina na to, kaj je njegovo življenje pomenilo njegovim bližnjim. Bil je žrtev grozljivega zločina, očitno ga je zagrešil ekstremen nasilnež, o čemer pričajo Markove poškodbe. S trdim predmetom ga je nekdo do neprepoznavnosti udarjal in udarjal po glavi in obrazu. Na to mi vas ni treba še posebej opominjati, videli ste fotografije, ki vas bodo spremljale vse življenje. Od teh občutkov groze in jeze, morda celo želje po maščevanju, se morate ločiti in se vprašati: Je Nick Connor resnično oseba, ki je to storila?«

	Zasukal se je in pokazal proti obtoženemu, porotniki so sledili njegovemu gibu.

	»Nicka Connorja bi lahko označili za poklicnega kriminalca. Priložnostnega tatu, ki povzroča preglavice lokalni policiji.« Privzdignil je obrvi in se rahlo nasmehnil. »Za soseda si ga ne bi želel. Ampak ali je tudi morilec? Slišali smo, kakšen je njegov značaj, in prav nič ne namiguje, da bi bil nasilen.«

	Spet se je obrnil naprej, spregovoril je bolj avtoritativno. »Kakšni so dejanski dokazi? Nekaj lastnine Marka Robertsa so našli v domu Nicka Connorja. Nekaj žrtvine krvi na njegovih oblačilih. Zgorelo denarnico. Prodal je žrtvine kreditne kartice. Kako mislite, da se je vse to zgodilo? Je šel rop po zlu? Takšna je teorija tožilstva. Ali je pritlehni kradljivec okradel žrtev umora? Če se strinjate z drugo možnostjo, da je torej kradel žrtvi, morda celo brskal po okrvavljenih žepih na žrtvinih oblačilih, ga imate pravico prezirati. Si lahko predstavljate še kaj bolj odvratnega ali brezsrčnega? Verjetno ne. Ampak, člani porote, Nicku Connorju ne sodite, ker je okradel mrtveca. Sodite mu za umor – tožilstvo vas je naprosilo, da pridite do sklepa, da je morilec, ker je tat. Pa je to prav?«

	Porotniki so ga pozorno opazovali. Nekateri so radovedno nagibali glavo, drugi so si zapisovali.

	Dan je iztegnil roke. »So vam predstavili kakšen dokaz o krvnem pršcu na obtoženčevih oblačilih? Odgovor je ne. Ste slišali, da bi se Nick Connor zadrževal v bližini Queensgate Parka in čakal na žrtev, ki jo bo oropal? Odgovor je ne. Ste slišali za obstoj kakršnekoli povezave med Nickom Connorjem in Markom Robertson? Odgovor je spet ne. Kje je morilno orožje? Odgovor? V Nickovem domu ga ni.«

	Z eno roko se je naslonil na mizo, trudil se je dajati sproščen videz. Z vsako besedo in gibom je hotel vplivati nanje, da bi videli primer, kot ga je videl sam.

	»Pomislite, člani porote. Si lahko predstavljate scenarij, v katerem zmikavt, ki vidi možnost zaslužka, ne bi ukradel denarnice? Mislite, da bi tat takoj obvestil policijo, ki ga je v preteklosti že večkrat obravnavala? Bi se zanesel na to, da mu bo policija verjela, da ni povezan z umorom? Ne, tat tega ne bi storil. To bi bilo popolnoma neznačilno za nekoga, ki je nenehno na napačni strani zakona. Zakon in Nick ne gresta skupaj.«

	Stišal je glas, nadaljeval je mehkeje. Porotniki so ga še pozorneje poslušali.

	»Nicka Connorja in umora ne moremo uporabiti v istem stavku, zato vam preostane le eno vprašanje: če ni moril Nick Connor, kdo je potem moril? Povsem naravno je, da si želite verjeti tožilstvu in Nicka Connorja v dobri veri spoznati za krivega, zato ker vas je tožilstvo prosilo, da mu zaupate na slepo. Ampak stvari so se spremenile in srčika vsega je Mark Roberts, nedolžna žrtev. Tukaj se namreč zamajejo temelji obtožnice. Porodijo se nova vprašanja.«

	Z dlanjo je udaril po mizi. »Prvo vprašanje: kaj je Mark Roberts raziskoval? Tožilstvo vam s tem podatkom ni postreglo. Jaz sem vam, in sicer s pričanjem Rodneyja Walkerja. Mark Roberts je raziskoval umor dveh otrok izpred več kot dvajsetih let in prepričan je bil, da je morilec še vedno na prostosti.«

	Z dlanjo je spet udaril po mizi. »Kaj je Mark Roberts počel v Highfordu, kjer je umrl? Tožilstvo je povedalo samo to, da je v tem mestu umrl. Ampak danes ste od Rodneyja Walkerja slišali nekaj novega. Njegova hči živi v Highfordu. In ne samo njegova hči, temveč tudi oseba, za katero trdi, da je okrutno umorila dva otroka. Se je bala, da bo resnica prišla na dan? Nobenega drugega razloga nismo slišali, zakaj bi bil Mark Roberts v High-fordu. Preprosto je preveliko naključje, da bi Mark Roberts izgubil življenje v istem mestecu, v katerem živi oseba, ki ji je grozila obtožba za umor.«

	Tokrat z dlanjo ni udaril po mizi. Imel je pozornost vseh.

	»In tretje vprašanje je, kaj je Mark Roberts počel v tistem parku, temačnem in praznem? Je bil s kom zmenjen? Se je hotel s kom soočiti?«

	Porotnike je vsakega posebej, enega za drugim, pogledal v oči. »Ali resnično lahko izločite možnost, da je umor Marka Robertsa povezan z njegovim raziskovanjem, preiskovanjem dveh grozljivih in brutalnih umorov otrok? Ali lahko izključite možnost, da se je vsakdanji zmikavt zgolj vedel kot vsakdanji zmikavt? Samo to je potrebno, člani porote. Da pomislite, da takšna možnost resnično obstaja. Če boste to storili, in ni važno, kaj si osebno mislite o značaju Nicka Connorja, ga morate spoznati za nedolžnega.«

	Dan je še nekaj trenutkov stal, odmev njegovih besed je potihnil, potem je sedel in na dolgo izdihnil. Končal je. Na stran je potisnil vse, kar se je dogajalo v njegovem življenju, po najboljših močeh se je potrudil za Nicka. Zdaj je moral samo čakati.

	75

	Danov oče je gledal skozi okno. Še en dan se je spreminjal v čakanje, da se bo zgodilo nekaj, kar bo prelomilo enoličnost. Na televiziji so predvajali kriket, a igra ga ni zanimala.

	Obisk bara z Danom mu je dobro del, a ga je tudi potrl, ker je razmišljal o tem, kaj vse je zamudil, odkar ga je zadela kap. Zaprl se je pred svetom, sramoval se je hrome roke in šibkih nog, ki niso zmogle njegove teže, zato je bil prisiljen sedeti v prekletem invalidskem vozičku ali pa v fotelju pred televizijo.

	S pomočjo desne roke je lahko vstal, tako da mu ni bilo treba trpeti ponižanja, da bi ga kdo spremljal na stranišče, čeprav je ponavadi bolj padel kot sedel na školjko, ker je bil preslaboten.

	Jabolčnik je zameglil dostojanstvo in ob koncu dolgega dne, ko ga je spil preveč, se je vlekel po tleh. Takrat mu ni bilo mar, kako bo prišel v posteljo, naslednji dan pa ga je bilo sram. Je postal to, osebek, ki gleda skozi okno? Obisk bara ga je opomnil, da se svet vrti naprej. Ni hotel, da bi ga kdorkoli videl takšnega, le senco nekdanjega moža, ampak konec koncev ni bilo mar nikomur. Pritegnil bi zgolj trenutno pozornost, potem bi ljudje živeli naprej. Obtičal je.

	Zazvenelo je trkanje. Pomislil je, da se ne bi odzval, za pogovor ni bil pri volji, ampak izlet v zunanji svet je v njem spodbudil željo, da bi se vrnil. Si je želel, da bi se dogajalo več? Je prišel Dan, da bi ga spet odpeljal ven?

	Obrnil je invalidski voziček in ga potiskal do vrat. Električni voziček je bil preokoren za uporabo v sobi, zato je uporabljal starega. Počasi mu je šlo, uporabljal je le eno roko, z desno nogo pa se je odrival od tal, da se je voziček premikal cikcak.

	Odprl je vrata, pred njimi je stala ženska. Mlada, čedna. Mo-rda nova pomočnica na domu.

	»Vam lahko pomagam?«

	»Gospod Grant?«

	»Ja, to sem jaz.«

	»Resnično mi je nerodno, vendar čutim, da to moram narediti. Sem nova punca vašega sina in vem, da se nisva še nikoli srečala, ampak ogromno mi pomeni in želim si spoznati njegovo družino. Najina zveza bo kmalu znana in, no,« zasmejala se je in zardela, »rada bi izvedela več o njem. Zveni žalostno, vem, ampak najino razmerje je resno, zato bi morala bolje poznati njegovo družino.«

	Danov oče je bil presenečen. Sin mu ni nikoli omenil, da ima punco. Po drugi strani pa, zakaj mu tudi bi? Bil je čeden mladenič, v njem je prepoznal odtenek starega sebe, zato je bil prepričan, da je imel veliko deklet.

	»Ja, oprosti, vstopi.« Z vozičkom se je odrinil nazaj, da je lahko šla mimo njega.

	Trudil se je, da ne bi gledal njene zadnjice, ko je hodila pred njim, ampak bil je starec iz drugega časa in k vragu, če je bilo to narobe, ker je bila sinova punca.

	Razgledovala se je.

	»Ni veliko za videti,« je rekel. »Tukaj sem pristal, ampak preteklost je bila dobra in ostali so mi spomini.«

	»Udobno je. Dobite vso pomoč, ki jo potrebujete, pa tudi prostor zase imate. Vas veliko nadlegujejo? Ljudje, ki delajo tukaj?«

	Ustavil se je in zavrl koleščke. »Pustijo me pri miru. Imamo skupni jedilni prostor, a to me ne zanima. Znam uporabljati mikrovalovno pečico in lahko pozvonim, če kaj potrebujem. Dvakrat na dan me pridejo pogledat, ampak to je vse.«

	»Lepo, da ste še dokaj neodvisni.«

	»Kaj ti je Dan povedal o meni?«

	»Zelo je ponosen na vas, čeprav tega ne pokaže. Nenehno govori o vas.«

	Nasmehnil se je. To je bilo lepo slišati. »Kako dolgo se že videvata?«

	»Le nekaj mesecev, vendar čutim, da je to to.«

	»Dober fant je. Poskrbel bo zate. Ampak povej mi kaj več o sebi. Če boš postala del naše družine, moram o tebi izvedeti več. Kako ti je ime?«

	Njen nasmeh je bil širok in sijoč, Danovemu očetu je takoj postalo jasno, kaj njegov sin vidi na njej. Oči so se ji lesketale, blond lase je imela dolge in bujne, četudi spete.

	»Leoni,« je rekla.

	76

	Dan je postopal ob oknu na koncu hodnika. Ne zaradi razgleda, bil ni nič posebnega, skozi okno se je videlo le igralnico z velikim kipom, ki je obljubljal eksotične nagrade, ob njej še zastavljalnico.

	Novi bar je predstavljal poskus, da bi v mesto privabili več gostov, predvsem ljubitelje piva. Pivo so stregli v leseno opaženem okolju, ampak prebivalcem Langtona so bile stvari všeč takšne, kot so bile. Ljudje se zgrinjajo v velika mesta zaradi novih pustolovščin, da bi odkrivali nove stvari, zato se soseske s sodobnimi trendi spreminjajo. Langton je bil eno izmed tistih majhnih mest, v katerega se ne zgrinjajo množice; kdor ostane v njem, to stori, ker si ne želi sprememb.

	Za Dana mestece ni imelo posebnega čara, prav tako ga niso pritegnile sijoče luči. Mestece je obstajalo. Tako bi se lahko najbolje izrazil. Vsak poskus, s katerim so hoteli izboljšati njegov izgled, so z izpušnimi plini uničili avtobusi, ki so redno vozili z bližnje avtobusne postaje.

	To so bile zgolj naključne misli, s katerimi se je zamotil, vedel je namreč, da bo morda čakal še zelo dolgo. Pokonci ga je držala le napetost pričakovanja sodbe.

	Jayne se je naslanjala na steno ob njem. »Si videl Leoni?«

	Dan je obstal. »Uganil sem, da je ona. Tudi prepoznal sem jo. Mislim, da je ena od dvojice, ki me je prejšnji teden napadla.«

	»Izginila je. Šla sem za njo, da bi videla, kam gre, a je tekla. Morda se ne bo nikoli več vrnila.«

	»Trenutno mi zanjo ni mar. Za Nicka Connorja gre, ne za Leoni.« Namrščil se je. »Si videla moškega, ki je sedel zraven Barbare?«

	Zardela je. »To je bil Chris, Rubyjin brat.«

	Dan ni rekel ničesar. O Jayne in Chrisu ni hotel razmišljati.

	K njima je prišla Barbara. Z njo je bil Porter, Danu je podal roko. »Prišel sem se poslovit.«

	Dan ga je presenečeno pogledal. »Mislil sem, da boste počakali na sodbo,« je rekel in mu segel v dlan.

	»Kasneje bom izvedel, kakšna je. Ta primer ne zadeva mene, pač pa Barbaro, Marka in Nicka. Če bi pred vsemi tistimi leti ravnal drugače, se to morda ne bi zgodilo. Veseliti se nimam ničesar, ne glede na to, kako se bo izšlo.«

	»Razumem.«

	»Kaj boste naredili s posnetkom?«

	Oglasila se je Barbara. »Jaz bom pisala o primeru in o tem, kako je en dogodek pripeljal do drugega, uporabila bom Markove zapiske. Žal mi je, resnično, ampak del tega boste tudi vi.«

	Porter se je bridko nasmehnil. »Ob dobro ime bom, morda me bodo celo preiskovali zaradi oviranja pravice ali kaj podobnega, ampak vaša izguba se z mojo ne more primerjati. Nasvidenje in srečno.«

	Oba sta gledala za njim. Danu se je zdelo, da ni več tako pokončen kot prej, kot bi se nekako skrčil, ostal brez delčka samega sebe.

	Danu nekaj ni dalo miru. Nekaj ni bilo v redu, a ni mogel ugotoviti, kaj. Še preden se mu je posvetilo, je spregovorila Barbara. »Mislite, da bo z gospodom Porterjem vse v redu?«

	»To ve le on, a povedal je resnico. Bal se je je več kot dvajset let. Zdaj je prišla na dan in lahko se bo soočil z njo.«

	Barbara se je obrnila nazaj proti sodni dvorani. »Kako dolgo mislite, da bo odločala?«

	»Porota? O tem sem nehal ugibati. Lahko nepričakovano hitro, lahko nekaj dni. Vsaj sodnica je pomagala.«

	»Kako?«

	»S kratkim zaključkom. Poznam nekatere, ki si vzamejo ves dan ali še več, kot da znova prebirajo celoten primer. Tokrat je zadevo prepustila odvetnikoma. Predstavila sva primer, argumente, in kaj je pravzaprav bistvo tega primera? Ali je prezira vreden tat tudi morilec? Sodnica je porotnike samo opomnila, na kaj morajo biti pozorni, in jim prepustila odločitev.«

	»Pa je to dobro?«

	»Pomeni, da jih ni poskušala obrniti proti Nicku. Sodniki so nevtralni, vendar so človeška bitja in znajo prevesiti tehtnico na stran, kot si želijo, da se primer konča.«

	Barbara je pogledala na stensko uro. Skoraj štiri. »Jim bo dovolila, da nadaljujejo vso noč?«

	»Kmalu bo preverila, kako daleč so. Če še niso blizu sklepu, jim bo naročila, naj se vrnejo jutri.«

	»Torej samo čakamo?«

	»Bojim se, da druge prave izbire nimamo.«

	Prijela ga je za roko. »Hvala vam za to, kar ste naredili tam notri.«

	»Moja naloga je, da poskrbim za Nicka, vendar hvala.«

	»Ne, nisem mislila Nicka. Mislila sem na to, kar ste naredili za mojega sina. Vedno je sanjal, da bo pisatelj, da bo nekje v kakšni knjigarni videl svojo knjigo. Ta želja se mu ni uresničila, a navsezadnje njegova vztrajnost le ni bila zaman. Njegovo odkritje je prineslo pravico za tista nesrečna mrtva otroka.«

	Potrepljal jo je po roki. »Hvala.«

	Še nekaj minut sta oba molče strmela skozi okno.

	Dan je pogledal Barbaro. Zdela se mu je žalostna in zamišljena, kot bi bila z mislimi nekje drugje. Še preden je lahko kaj rekel, je iz sodne dvorane stopil sodni sluga in oznanil: »Vsi, ki vas zanima primer Nicka Connorja, sodišče spet zaseda.«

	»To najbrž pomeni, da se bomo jutri vrnili,« je pripomnil Dan.

	Skupaj sta se odpravila po hodniku in vstopila v sodno dvorano, Dan je Barbari pridržal vrata. Ko je šel mimo sodne sluginje, mu je ta prikimala. Dan se je ustavil. Nagnil se je bliže k njej. »Sodba?«

	»Tako sem slišala.«

	Dana je stisnilo v želodcu. To je bilo prehitro. Očitno vseh članov porote le ni prepričal in ti bodo Nicka obsodili, ker je bil obtožen. Ljudi z močnimi prepričanji je težko omajati. To lahko pomenilo samo eno: kriv.

	V vratih, ki so vodila v prostor za obtoženega, so zarožljali ključi, sledil je Nick. Dan mu je prikimal, sporočil mu je, da je sodba sprejeta, se je pa trudil, da ne bi pokazal svojih občutkov.

	Nick je nemočno skomignil. Tudi Dan je skomignil. Tudi on ni vedel.

	Naslednja je v dvorano vstopila sodnica, sledili so ji porotniki.

	Naslednjih nekaj trenutkov se je vleklo v neskončnost. Predstavnik porote je vstal, Dana je stiskalo v prsih, v želodcu je čutil metuljčke, prsti so mu trepetali. Predstavnik porote je povedal, da so sprejeli soglasno sodbo.

	Dan je zaprl oči. Niti predstavljati si ni mogel, kako se počuti Nick. Dan bo odšel s sodišča in se vrnil v svoje življenje ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Celotna Nickova prihodnost je bila odvisna od naslednjih sekund.

	In potem sta prišli. Tisti besedi.

	»Ni kriv.«

	Iz prostora za obtoženega se je zaslišalo 'jes', še preden je Dan nagnil glavo vznak in ga je preplavilo olajšanje.

	Pogledal je Nicka in dvignil palec. Nick si je brisal solze olajšanja, ki so mu tekle po licih. Potem je pogledal Barbaro, presenetila ga je. Pričakoval je, da bo pokazala več veselja, a je samo strmela predse in stiskala čeljusti.

	Dana je zmotil tožilec, mrmraje mu je čestital in pospravljal papirje. Dan se mu je nasmehnil in zaprl oči.

	Končano je.

	Ko je znova pogledal na galerijo za javnost, je bila Barbara še vedno tam, popolnoma otopela.

	*

	Leoni je sedla na kavč, Danov oče pa je ugasnil televizor.

	»Kako sta se spoznala? Bi rekel, da je kar nedostopen, ta moj fant.«

	»Nekajkrat sva se videla in začela sva se pogovarjati. Tudi na spletu, ena stvar je vodila k drugi in zdaj sem tukaj,« je rekla in iztegnila roke.

	»Ah, na spletu. Danes je vse drugače. Sem pa vesel, da ima nekoga, zadnje čase mu je precej težko.«

	»Opomogel si bo. Dobri moški si vedno.«

	»Res je dober, hvala. Ne vem, v kolikšni meri je to moja zasluga. Verjetno ne v veliki.«

	»Ne bodite tako strogi do sebe, gospod Grant. Stavim, da vas noče izgubiti. Nihče ne bi smel izgubiti očeta.«

	Namrščil se je. Takšnega odgovora ni pričakoval. Morda je kriva nervoza.

	»Zelo lepa si, če je dandanes to dovoljeno reči. Srečo ima.«

	»Ne, jaz imam srečo. Ampak hvala.«

	Nečesa se je spomnil. »Počakaj.«

	Zasmejala se je. »Nikamor ne grem.«

	Voziček je potiskal do lesene omarice, okrušene in zdelane, popokan premaz je spominjal na pajkovo mrežo. Koleščki vozička so cvilili. Na omarici je bilo nekaj starih romanov, ob njih zbirka vinilnih plošč. Bile so previsoko, da bi jih dosegel, so ga pa spominjale na nekdanje življenje. Zdaj so bile zbledele, robovi strgani in pomečkani, v starem domu jih je namreč hranil na tleh, maček pa si je na njih brusil kremplje.

	Odprl je predalnik in iz njega vzel sveženj fotografij. Že kar nekaj časa si jih ni ogledoval, a trenutek se mu je zdel pravi.

	»Ne vem, če si jih že videla,« je rekel in se zahihital. »Prvo pravilo, ko spoznaš starše, je, da na dan potegnejo stare fotografije.« Eno ji je podal. »Ta je iz časa, ko je Dan hodil v šolo,« je pripomnil in ji podal naslednjo, na kateri je Dan nosil šolsko uniformo. »Takrat še nisem vedel, da bo postal odvetnik. Svoje želje je ohranil zase. Mislil sem, da se bo zaposlil v tovarni, kot jaz.«

	Leoni je pogledala sliko. »Si kdaj želite, da bi se?«

	»Ne razumem te.«

	»Biti odvetnik je lahko težko, ker vedno zavzameš eno stran, s tem pa prizadeneš nekoga na drugi.«

	»Naj ti povem, ljubica, da sem se tudi sam boril in bojeval. Enaka sva, Dan in jaz, počneva, kar je prav, ampak ja, ljudje se čutijo prizadete. Takšno je življenje. In zato sem ga že kot dečka naučil, da se je treba močno boriti. Četudi ne zmagaš, veš, da si dal vse od sebe.«

	»Ne glede na to, koga prizadeneš?«

	»Če je boj upravičen, vedno obstaja cena, ki jo je treba plačati.« Podal ji je naslednjo sliko – Dan v halji diplomanta. »Na tej se poslavlja od fakultete. To je bil ponosen dan zame in za njegovo mater. Ni je več, rak, ampak ta dan je bil zanjo zelo poseben. Njen fant, njen Daniel, je diplomiral. Ob imenu je dobil naziv. Dan je bil prvi iz obeh najinih družin, ki je šel na univerzo, zato je bilo to za naju zelo pomembno.«

	Vzela je fotografijo. »Lahko vidim moškega, kakršen je postal. Tako samozavesten se zdi, tako prepričan vase.« Fotografijo je vrnila. »In to mi je na njem najbolj všeč.«

	Danov oče se je naslonil in pomignil proti steklenici jabolčnika na pultu. »Nisem nameraval začeti tako zgodaj, ampak mislim, da bi morala ta trenutek, ko sva se spoznala, proslaviti. Bi vzela kozarec in mi ga nalila? Izvedela boš, da ga imam še preveč rad. Stavim, da ti je Dan to že povedal.«

	»Ni problema, gospod Grant.« Šla je mimo njega, slišal je odpiranje omaric, iskala je kozarec.

	Zdaj se mu je zdel pogled skozi okno prijetnejši. Družba mu je prijala in veselilo ga je, da se bo Dan končno ustalil.

	Leoni se je znašla za njim, čeprav ni slišal, da bi napolnila kozarec. Stala je ob njegovi levi rami, njegovi slabotni roki, zato se je moral obrniti, da bi videl, kaj počne.

	Premaknila se je, kot bi se izmikala njegovemu pogledu.

	»Leoni, si v redu?«

	Sklonila se je nadenj in mu iz rok izpulila fotografije, strgala jih je na pol in mu jih vrgla v naročje.

	»Ja, kaj hudiča?«

	»Poslovite se.«

	Še preden je lahko kaj rekel, je na vratu začutil vrv. Hlastal je in se davil, ko je skušal priti do sape. Z zdravo roko je segel proti njej, a stala je predaleč, na njegovi drugi strani. Z nogo se je močno odrinil od tal, obupano, osuplo in panično jo je hotel zadeti z vozičkom. Bila je premočna, vrv je zategnila še krepkeje.

	V uho mu je renčala, s kapljicami sline mu je oškropila uhelj.

	Čutil je, kako mu v glavi narašča pritisk, da mu lica gorijo, ko je poskušal zadihati. Imel je občutek, da mu bo glavo vsak hip razneslo, v prsih ga je peklo. S prsti je poskušal zrahljati vrv, a bila je pretesna, zažirala se mu je v kožo.

	Poskusil je zakašljati, a je zgolj zagrgral. Prsni koš se mu je napel, lovil je zrak.

	Potem pa je bolečina začela slabeti, a ne zaradi popuščanja vrvi. Leoni je še vedno stokala od napora, še vedno je slišal cviljenje in škripanje kolesc vozička, ko ga je vlekla, a se mu je zdelo, da vse to opazuje od daleč. Od zgoraj. Lasje so ji padli nazaj, škrtala je z zobmi. Leva roka se mu ni premaknila, desna pa mu je trzala, dokler ni bilo vsega konec.

	77

	Dobili so se v pubu Plašna telica v Highfordu.

	Takšna je bila Nickova želja, nuja po pijači je premagala vse druge, čeprav je pub izbral Dan. Kraj je bil poznan po malicah, ponudbi dve-za-enega, burgerjih in pitah. Nihče ga ne bi izbral za veseljačenje, zato je vedel, da bo mirno. Novice o Nicku so polnile lokalni časopis, odkar se je sojenje začelo, v spletni različici je bila kot glavna vest že objavljena sodba in Dan je pomislil, da si Nick zasluži malce zasebnosti. V Plašni telici se zanje ne bo nihče zmenil, ljudi je zanimala samo hrana.

	Tudi Dan je bil potreben pijače. Z Jayne sta čakala pri stranskih vratih sodišča, medtem ko je tekel postopek Nickove izpustitve na prostost, dokler se ni prikazal s prozorno plastično vre-čko, zvezano z rdečim trakom, v kateri je imel svoje stvari. Ko je odhajal, jo je dvignil visoko v zrak, novinarji so ga fotografirali. S pestjo je navdušeno sunil kvišku in se široko režal, kot da ne more verjeti, da je resnično zunaj. Prvič v vsem življenju se je zadeva iztekla njemu v prid.

	Dan je sprevidel, kako zelo si je želel, da bi se primer zaključil, zdaj so ga zapuščale moči. Naprej ga je gnal adrenalin, jeza zaradi napada in požiga. Zdaj ko je bilo sojenje končano, ga je preplavilo olajšanje, zaradi katerega je bil izžet kot cunja. Želel si je samo leči in dolgo dolgo spati.

	Barbara je odšla že prej, da bi spakirala svoje reči in se odjavila iz hotela. V Highfordu ni hotela ostati dlje, kot je bilo potrebno. Dan jo je razumel. V tem mestu je umrl njen sin. Se je pa nameravala oglasiti in se posloviti, preden bi se podala na avtocesto.

	Jayne je na njihovo mizo prinesla še več pijače. Nick se je smejal in užival v prvih trenutkih svobode, nenehno se je oziral naokrog. Dan si je zrahljal kravato in odpel ovratnik. Čakalo ga je veliko težkih odločitev v zvezi s pisarno in podjetjem, a nocoj bo užival v trenutku. Jayne je pred Dana postavila novo steklenico piva.

	»Uspelo ti je.«

	»Ne, skupaj nam je uspelo.« Dvignil je steklenico in trknil z njeno. »Nick, kako se počutiš?«

	Nick se je zarežal. »Magično, stari, mislil sem, da je konec z mano.«

	»Kaj imaš zdaj v načrtu?«

	Njegov nasmešek je zbledel. »Verjetno bom nekje začel znova.«

	»Nov začetek?«

	»Kjer me nihče ne pozna.«

	»Nisi bil spoznan za krivega, znova lahko začneš tukaj.«

	»Mislim, da ne. Nekje drugje bo moje življenje enak šmorn, le da nihče ne bo mislil, da sem morilec, ki se je izmazal.«

	Dan se je zasmejal. »No, to pa je res sveža perspektiva.«

	»No, vidiš, o tem govorim. Spremenjeno življenje bom prepustil tistim, ki poznajo cel kup fensi besed in so izobraženi.«

	»Kje boš nocoj prespal?«

	»Bom že nekaj našel. Še vedno sem.«

	Na pragu se je prikazala Barbara in se ozirala naokrog. Ko jih je zagledala, jim je pomahala.

	Ko je prihitela k njim, je Dan dvignil steklenico. »Res ne bi ostali in enega popili, Barbara? Je to slovo?«

	»Ne, odpravila se bom, vse imam pripravljeno, a kljub temu hvala. Nicka bi rada nekaj vprašala. Pravzaprav prosila.« Sedla je nasproti njega in ga prijela za roke. »Bi šel z mano v park? « je razneženo vprašala.

	Nick je postal previden. Rahlo je nagnil glavo in se za hip zamislil. »Zakaj?«

	»Zato ker sta najini življenji spremenjeni. Tam sem izgubila svojega sina, ti si izgubil prostost, skoraj življenje. Highford zapuščam, po vsej verjetnosti se ne bom nikoli več vrnila, a želim si nekaj minut tvojega časa. Pomagala sem te rešiti, Nick, in to mi veliko pomeni.«

	»Prav ima,« je rekel Dan. »Če ne bi bilo Barbare, bi nocoj začel služiti dosmrtno zaporno kazen in ne bi užival v pijači.«

	»Prosim,« je rekla Barbara. »Na tak način bi se rada poslovila od Marka in želim, da se mi pridružiš. Oba si lahko vzameva trenutek za razmislek in postaneva boljša človeka.«

	Dan je dvignil steklenico. »To ji dolguješ, Nick.«

	»OK,« je rekel, a z odporom. »Ampak potem me boste pripeljali nazaj sem? Se mi preveč lušta piva.«

	»Seveda, in hvala,« je rekla, potem pa se je obrnila k Danu in zavzdihnila. »To je slovo, gospod Grant in Jayne. Verjela sta mi. Tega ne bom nikoli pozabila.«

	Dan je vstal in jo objel, tudi Jayne jo je objela, potem pa sta gledala za njima, Nick je hodil za njo. Nenavadna prijatelja.

	Jayne se je nasmehnila. »Srečnega konca nisem pričakovala.«

	»Ne, tudi jaz ne,« je smeje pripomnil Dan. »V mojem poslu so srečni konci prava redkost.«

	Sedela sta in srkala pivo. Jayne se je naslonila na Dana, glavo mu je položila na ramo.

	»Pa zdaj?« je vprašala. »Glede naju mislim.«

	»Ljubimec se nama ne bo pridružil?«

	Dvignila je glavo. »Misliš Chrisa?«

	V opravičilo je dvignil roko. »Oprosti, ne meni se zame. Ne bi mi smelo biti mar, kaj si počela v življenju pred tem tednom.«

	»Vendar ti je?«

	Zasmejal se je in se potrepljal po srcu. »Tukaj, ja.«

	»Hvala bogu, da vsaj nekaj čutiš. Jaz namreč že dolgo časa.«

	Nasmehnil se je. »Ja, jaz tudi.«

	Smeje ga je lopnila po roki. »Dobro znaš skrivati.«

	Dan je malce pomislil. »Imel sem svoje razloge, ampak prepustiva se in videla bova, kam naju bo to pripeljalo.«

	»S tem lahko živim.«

	V pub sta planila dva moška v oblekah, vznemirjeno sta se ozirala naokrog.

	Dan in Jayne sta se spogledala. Enega je Dan takoj prepoznal. Graham Hogg, višji policist.

	»Kaj pa ta hoče?« je vprašal Dan, preden sta ga moška opazila in primarširala k njemu.

	Hoggova jeza je bila očitna. Hodil je napadalno, v obraz je bil zaripel.

	»Višji policist Hogg, kaj lahko storim za vas?«

	»Se vam sploh sanja, kaj ste naredili?«

	Dana je popadla jeza. »Svojo nalogo sem opravil. Kaj sploh hočete? Če ste prišli tarnat, da ste izgubili primer, ki ga sploh ne bi smelo biti, kar prenehajte. Me ne zanima.«

	»Drekač arogantni.«

	Dan je odložil pivo. »Zdaj pa dovolj, prestopili ste mejo.«

	»Leoni Walker. Oziroma Revell. Kot se piše zdaj. Ste svojo stranko vprašali po njej?«

	»Ne bom vam povedal, kaj mi je povedal Nick. Saj poznate zaupnost stranke.«

	»Vam je Nick omenil, da jo pozna?«

	Dan je že hotel nekaj odvrniti, a si je premislil. Kocine na roki so mu stopile pokonci. »O čem govorite?«

	Hogg se je s členki opiral na mizo, kapljice sline so kar poletele, ko je spregovoril. »Te ljudi, ni važno, kako malenkostni kriminalci so, imamo ves čas na očeh, zato ker se vsi drogirajo, in kjer so narkomani, so tudi dilerji. Kje mislite, je Nick preživel dobršen del zime?«

	Dan je vedel, kaj bo sledilo, a je kljub temu vprašal. Usta je imel popolnoma suha. »No, povejte, kje?«

	»V njeni hiši. Po razsodbi smo preverili njeno ime in našli smo ga na seznamu zraven vašega malega nedolžnega Nicka, kot njegovo sodelavko. Govorilo se je, da zanj prodaja ukradeno blago, vendar je luštna. Nikoli je nismo dobili, vemo pa, kdo je.«

	»Samo malo. Pravite, da je Nick Connor prijatelj Leoni Walker? Ali Revell ali kakorkoli že?«

	»Kaj se vam zdi, da pravim?«

	»Ampak zakaj niste tega povedali na sodišču? Uničili bi mojo obrambo. Vi ste zafrknili.«

	Hogg je s pestjo besno udaril po mizi. »Zato ker ste nas presenetili v zadnji minuti. Kako bi lahko vedel?«

	Danu je bilo jasno, da ima prav, ampak kaj to pomeni? Mrzlično je razmišljal, a smiselno se ni zdelo prav nič. Nick ni izdal ničesar.

	Spet je pogledal Hogga. »Zakaj mi to pripovedujete?«

	»Slišal sem, da boste tukaj proslavljali zmago, a miru si ne zaslužite. Ko boste legli v posteljo, boste vedeli, da ste na prostost spravili morilca. Še enkrat pretehtajte naključja. Ob napačnem času na napačnem mestu se je sedaj izkazalo za bližnjo navezo z žensko, ki naj bi bila morilka. Povežite pike, Dan Grant, pa prijeten spanec vam želim.«

	Potem sta se prišleka obrnila in odšla.

	Dan in Jayne sta obnemela. Molčala sta, dokler se ni obema hkrati posvetilo isto. Če je bil Nick resnično morilec, obstaja nova nevarnost.

	»Barbara,« je rekla Jayne.

	Pustila sta pijačo in stekla k vratom.

	78

	Vozil je Dan. Spil je dve pivi in menil je, da dovoljene meje ni prekoračil. In v vsakem primeru je ceste poznal bolje kot Jayne.

	Jayne se je nagibala naprej in raztegovala varnostni pas, hotela je videti naprej po cesti. »Kaj se dogaja, Dan?«

	»Kar se zdi. Nick je morilec. Ves čas je bil. Marka Robertsa je ubil za Leoni. Sama tega seveda ne bi storila, ne zdaj, ko pozna boljše načine, da doseže isto. In preseliti se namerava zato, ker je primer razkril Leoni.«

	»Si mu povedal zanjo?«

	»Nisem imel časa in nisem mislil, da karkoli ve. Leoni ima zdaj drugačen priimek. Kakršenkoli že razlog za to, zakaj hoče Marka mrtvega, mu je Leoni navedla, umora dveh otrok Nicku zagotovo ni omenila, a prav gotovo jo je videl, ko je prišla v sodno dvorano. Leoni. Ime je obdržala in bila je tam, videl jo je. Takrat je izvedel, kdo je v resnici. Ko sem se ozrl k njemu, sem pričakoval, da bo bolj navdušen, on pa je imel glavo zakopano med dlani. Toda še vedno je morilec. Pretental nas je in spravili smo ga na prostost, zdaj pa je z njim Barbara.«

	»To še ne pomeni, da ji bo kaj storil. Pravkar je prišel iz zapora. Nazaj si ne želi. Nekaj drugega je. Tudi tebi nekaj ne da miru.«

	»Kako to misliš?«

	»Mislil si, da je konec srečen. Zdaj pa veš, da se je samo še enemu obtoženemu uspelo izmazati z zločinom.«

	»Pravico imam biti potrt.« Vozil je še hitreje, vrstne hiše so drvele mimo, tesno se je oklepal volana. Park ni bil daleč. Ni vedel, kaj lahko pričakuje, ko bo prišel tja, a slutil ni ničesar dobrega.

	Potem se je spomnil. »Nekaj, kar je rekla Barbara, mi ne da miru,« je rekel. »Ko sva na sodišču čakala na razsodbo, sva se pogovarjala. Tudi Porter je bil tam in vprašal jo je, kaj bo naredila s posnetkom njegove zgodbe. Barbara je rekla, da bo napisala prispevek, da bo uporabila posnetek in sinove zapiske. Zvenela je, kot da bi šlo za katarzo.«

	»Zveni razumno.«

	»Takrat se je tudi meni tako zdelo in preveč me je skrbelo, kakšna bo sodba, a sem se nenehno vračal k tem besedam. Nisem mogel ugotoviti, zakaj.« Močno je pritisnil na zavoro, na semaforju je gorela rdeča luč, v daljavi sta lahko videla sence parka. »Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljal, o katerih zapiskih je govorila.«

	»Ne razumem te.«

	»Rekla je, da bo uporabila Markove zapiske, ampak katere? V primer se je vpletla, ker je bil Markov umor povezan s tem, kar je pisal, umorjen je bil zato, da bi prenehal pisati knjigo, ampak Barbara je rekla, da ne ve, o čem je pisal. Njegov prenosnik je izginil, zapiski tudi.«

	Jayne je pomislila. »Morda pa je imela v mislih, kar je ugotovila od takrat?«

	»Ne, zelo jasno se je izrazila. Rekla je Markove zapiske. Ne moje zapiske, pač pa Markove.«

	»Hočeš reči, da nama je nekaj prikrivala?«

	»Sprašujem se, ali v zvezi z njo obstaja še kaj, česar ne veva. Pomisli. Kdo naju je usmeril v to preiskavo? Barbara. Zakaj si šla v Brampton?«

	»Ker je odkrila, da je bil Mark tam.«

	»Na vsakem koraku naju je Barbara usmerjala k novemu odkritju.«

	»Ampak v Wakefield me je poslal Chris, rekel mi je, naj sledim Leonijini poti, enako kot je storil Mark.« Nagubala je čelo. »Danes na sodišču sta se mi zdela čudna.«

	»Kako to misliš?«

	»Kot da se poznata. Ne pozabi, da sem šla v Brampton zato, da bi ugotovila, zakaj je bil Mark tam. Ampak če Barbara pozna Chrisa, potem je to že vedela.«

	»Misliš, da sta pri tem sodelovala?«

	»Zdi se verjetno, ker tudi Chris ni verjel, da je Rodney kriv, in je v Marku našel zaveznika. In če pomisliš, sta primer vodila Barbara ali Chris, ona je to pojasnjevala z računom, ki ga je našla, ali pa z bančnim izpiskom, pa tudi Chris me je vodil. Barbara ni pomagala Nicku, hotela je le, da prideva do istega zaključka kot ona.«

	»Ampak to je storila, da bi Nicka rešila pred zaporom, da bi lahko našla pravega morilca.«

	Dan je privzdignil obrvi. »Toda policija domneva, da je pravi morilec Nick.«

	Zasvetila je zelena. Dan je silovito pospešil.

	»Sina želi maščevati,« je rekel, pravzaprav je moral zavpiti, da je preglasil hrup motorja. »To je vedno govorila. Ko je bil Nick oproščen, sem mislil, da bo bolj zadovoljna, bila pa je ravno nasprotno. Bolj odločena, resnobna.«

	»Zdaj je z Nickom.«

	»Točno tako. Prišla je v pub in ga prosila, naj jo pospremi v park. Kaj je že rekla? Da bi si vzela trenutek za razmislek?«

	»Kaj, a misliš …?«

	»Ne vem, a prav kmalu bova izvedela.«

	Naglo je zavil in udaril s kolesi v robnik, ko je zapeljal pred vhod v park.

	Park je bil polokrogle oblike, za vrsto hiš je vanj vodila majhna potka. Dan in Jayne sta se odpravila po njej, počasi, v trdi temi previdno. Potka se je vila čez zgornji del parka, tekla je do podobnega vhoda z vzporedne ulice, še ena pot je tekla široko naokrog po robu parka. Pod njim je ležal Highford. Čez dan je park prestavljal kraj za sprehajalce psov in mlade starše z vozički, od tod so imeli lep razgled na mesto. Ponoči je bilo mesto spodaj niz lesketajočih se črt in krivulj, ki so jih ustvarjale ulične luči. V parku so bile na grmičevju vidne skeletne silhuete igral.

	»Kje so našli Marka Robertsa?« je vprašala Jayne.

	Dan je pokazal na potko, ki je tekla najbliže hišam, a so jo zakrivala drevesa. »Tam, ob klopi.«

	»Ne morem verjeti, da bi Barbara prišla sem,« je rekla Jayne in zmajala z glavo. »Nikogar ne vidim niti ne slišim. Poskusi jo poklicati.«

	Dan je pobrskal med stiki za Barbarino telefonsko številko. Ko je pritisnil kliči, sta v daljavi zagledala utripajočo svetlobo in zaslišala veselo zvonjenje. Zazvonilo je dvakrat, potem je bila zveza prekinjena, svetloba je izginila. »Tam je, pridi, greva v park.«

	»Ampak zakaj se ni oglasila?«

	»Izvedela bova.«

	Hodila sta po potki, svet okrog njiju je izginjal, požirali sta ga tema in tišina. Paziti sta morala, kod hodita, travnat rob ob potki je bil komajda viden.

	»Barbara?« je zaklical Dan.

	Nobenega odgovora.

	»Ne vidim ju,« je rekla Jayne.

	Dan je obstal in jo zgrabil za roko. »Poslušaj.«

	Zaslišala sta tiho ječanje in stokanje.

	»V tisto smer,« je pokazala Jayne.

	Hodila sta hitreje, z živci sta bila na robu. Ko sta se približala, sta prepoznala oblike igral. Tobogan. Gugalnica. Stoki so postali glasnejši. Stoki bolečine.

	In potem: »Ne približujta se.«

	Bila je Barbara.

	Ustavila sta se. »Ste v redu?« je zavpil Dan.

	Ker ni odgovorila, je Dan naredil korak naprej, poskušal je videti skozi temo. Zagledal je obris človeške podobe.

	Jayne je izvlekla telefon in med aplikacijami poiskala svetilko. Vklopila jo je in igrišče je osvetlila močna svetloba.

	Kriknila je, telefon ji je skoraj padel iz rok, z roko si je pokril usta.

	»O, fak,« je dahnil Dan. »Kaj ste storili?«

	Barbara je stala in sunkovito sopla. Lase je imela razmršene, v roki je držala kladivo. Z njega je kapljala kri, z njo je bila oškropljena tudi po obrazu. Oči so ji divje žarele.

	Nekdo ob njenih nogah se je premaknil.

	Dan je iztegnil roke in se ji približal. Spregovoril je nežno, hotel jo je pomiriti. »Barbara, odložite kladivo.«

	Podoba se je spet premaknila, poskušala je dvigniti glavo in zastokala, da ji je spet omahnila na tla.

	Bil je Nick.

	»Barbara, zakaj?« Dan se ji je še vedno približeval.

	»Hotela sem pravico za svojega sina. To sem govorila ves čas.«

	»Rekli ste, da želite Nicku vrniti prostost.«

	»Nicku vrniti prostost in najti Markovega morilca. In to tudi počnem.« Kladivo je dvignila v zrak.

	»Ampak kdaj ste se tega domislili? Danes?«

	»Že ves čas hočem to.«

	»Kaj, samo zato, da bi lahko storili tole?«

	»Mislite, da bi bilo pravično, če bi šel v zapor? To je morda pravica za vas, a ne zame. Ne za to, kar je storil mojemu fantu.«

	»Ampak kako to veste?«

	»Imam Markove zapiske. Vem, kaj je izvedel, ker policije celotna zgodba ni zanimala. Moški, ki je dal Marku v najem hiško, me je spustil vanjo in prenosnik je bil tam. Policija njegovih stvari ni hotela, ker se je po njenem mnenju zgodil rop, ki je šel po zlu, je tako?«

	Dan je stopil še bliže. »Ampak Nick? Kako ste lahko prepričani?«

	Dvignila je kladivo in zakričala. »Proč!« Oči je imela podivjane.

	Jayne je opazovala prizor, roke so se ji tresle, da je svetloba poplesavala.

	»Radi bi me ustavili,« je planilo iz Barbare, sopihala je kot žival. »To je vaš svet, v katerem je vse samo proces.« Besedo je prezirljivo prhnila. »Za ljudi kot jaz, ki smo nekoga izgubili, je več kot samo proces.« Globoko je vdihnila. »Prasec bi bil čez petnajst let zunaj, še vedno bi imel pred seboj dobršen del življenja. Kaj pa Markovo življenje? Ali moje? Ne, izkusiti mora, kar je doživel Mark. V temi, prestrašen, nihče mu ni pomagal. Le da ste se zdaj prikazali vi, superman, večni rešitelj.«

	Jayne je kriknila, ko se je Nick premaknil, z roko je segel navzgor proti Barbarini nogi. Na obrazu se mu je lesketala vlažna kri, lase je imel mokre. Prizor je bil grotesken. Odprl je usta, zobe je imel okrvavljene.

	Barbara je podivjano zavpila in zamahnila s kladivom, udarilo ga je po glavi. Omahnil je na tla, roke je razkrečil. Barbara je nadaljevala, ob vsakem udarcu je cmoknilo, kot bi tolkla po sadju, trikrat, štirikrat, petkrat, dokler se ni sesedla na tla in spustila kladivo.

	Klečala je v Nickovi krvi. Glavo je nagnila nazaj in na ves glas zatulila, nato je ihteče zahlipala, glava ji je omahnila na prsi.

	V noči so se prikazale utripajoče modre luči, motor je glasno rohnel.

	Dan in Jayne se nista premaknila, bila sta presunjena. Na park so gledale hiše, zagotovo je nekdo obvestil policijo.

	Jayne je ravno hotela pospraviti telefon, ko je opazila sporočilo. Iz navade ga je odprla.

	Poslal ga je Chris.

	Imam Leoni. Nekaj je naredila v domu starostnikov. Policija je tam.

	Roka ji je zatrepetala. Kaj je pomenilo imam Leoni? In da je policija v domu starostnikov? Potem se ji je posvetilo. Danov oče.

	Pogledala je Dana, a k ušesu si je držal telefon. Z dlanjo si je pokril usta in se opotekel proti sosednji klopi.

	Ni slišala, da bi mu zvonil telefon, potem pa se je spomnila, da ga je vedno imel na tiho, vklopljeno je imel le vibriranje. Motenje sojenja s telefonskimi zvonjenji se ni nikoli dobro končalo.

	Odšla je k njemu, pokleknila predenj in ga prijela za roko.

	Ko sta se njuna pogleda srečala, je v njegovih očeh zagledala solze. »Iz doma upokojencev so klicali. Nekdo je umoril mojega očeta.«

	Jayne je debelo pogoltnila in zaprla oči, preden je prikimala in dejala: »Vem. Leoni je bila.«

	»Kaj, kako veš? Kako dolgo že?«

	»Pravkar sem izvedela. Chris jo ima.« Podala mu je telefon.

	Obrisal si je oči in prebral sporočilo. »Pokliči ga,« je grobo rekel.

	»Zakaj? Policijo morava poklicati.«

	Odkimal je. »Ne. Njo hočem.«

	Jayne je oklevala, a zavedala se je, da sama doživlja le delček Danovih muk.

	Poklicala je Chrisa in ko se je oglasil, je šepnila samo: »Kje si?«

	»Ne bom ti povedal. Hotel sem le, da veš, da sem jo dobil.«

	Pogledala je policista zraven Nicka, Barbaro sta vklenila. »Kaj nameravaš?«

	»Našel bom neki temen kraj in ubil to prasico. Rad bi, da veš, da si dobro opravila. Tole bom storil zase. In za Ruby.«

	»Ne, Chris, prosim, tega ti ni treba narediti. Aretiral si Leoni, naj bo to vse. Če bo kdo vprašal, tega pogovora nikoli ni bilo.«

	»Čemu? Nihče ne verjame, da je morila. Da je povezana s samomori.«

	»Kaj pa danes? Rekel si, da je ranila še nekoga. Policija jo bo iskala.« Globoko je vdihnila in pogledala Dana. Stiskal je čeljusti in strmel predse. »Ubila je Danovega očeta.«

	»Odvetnikovega? Za katerega delaš?«

	»Ja, njegovega.«

	Chris je umolknil in Jayne je pomislila, da je izgubila signal, ko je vprašal: »Je s tabo?«

	»Ja, tukaj je.«

	»Povej mu, da se lahko pridruži zabavi.«

	»Chris, kje si? Kaj vidiš?«

	Jayne je v ozadju slišala enakomeren hrup prometa.

	»Blizu kanala. Pri barkah, veliko jih je. Zraven je prazno ze-mljišče z visokim dimnikom. Avtocesta bo vse preglasila.«

	»Chris, prosim, ne počni tega.«

	»Če se želi Dan maščevati, mora pohiteti, ampak če bo sem prišla policija, bo vsega konec, še preden bodo izstopili iz avta.« In prekinil je zvezo.

	Dan je vstal. »Kje sta?«

	»Blizu avtoceste. Kjer so privezane barke in je v bližini visok dimnik.«

	Dan je nekaj sekund razmišljal, preden je rekel: »Vem, kje je to. Pridi, tja greva.«

	»Kaj pa tole tukaj? Policija?«

	»Priči sva, našli naju bodo.«

	Odpravil se je proti avtu, hodil je hitro, stiskal je pesti.

	79

	Avto je osvetlila močna svetloba. Radar.

	»Dan, upočasni.«

	»Priti moram tja.«

	»Tako ti ne bo uspelo. Ubil naju boš!«

	Dan je vedel, da ima Jayne prav, ampak težko je razmišljal razumno, um so mu bombardirale misli na očeta. Hotel je vedeti, kaj se mu je zgodilo, obenem pa je hotel te misli pregnati.

	Pogledal je Jayne. Oklepala se je vrat. Stavbe so prehitro brzele mimo, na vsakem zavoju so pnevmatike zacvilile.

	Upočasnil je in pripomnil: »Trudim se, da ne bi razmišljal o očetu. Če bom mislil nanj, tega ne bom zmogel. Kaj se je zgodilo? Kaj je storila?« Udaril je po volanu. »Moram to storiti. Zanj.«

	»Vem, razumem te, a ne smeš se prenagliti. Lahko se umakneva in zadevo prepustiva policiji.«

	»Ne. Moram izvedeti, slišati moram iz njenih ust.«

	»Kako daleč še?«

	»Ni več daleč.« Nepremično je strmel naprej. »Glede Chrisa bi morala biti bolj sumničava. Povedala si mi, da se je pretvarjal, da še ni slišal za Highford, da pa je tukaj kupil gorivo. Kdaj je bilo to?«

	»Pred približno enim mesecem.«

	»Približno takrat, ko je sem prišla Barbara. V Bramptonu sta se zagotovo srečala.« Spet je udaril po volanu. »Prekleta. To je bil ves čas njun načrt. Barbara je hotela ubiti Nicka, ker se je hotela maščevati, naju pa je pretentala s sladkimi besedami, da ji je mar zanj. In Chris je hotel Leoni. Moralo bi se mi posvetiti.«

	»Tudi mene je izkoristil.«

	»Oba sta naju izkoristila. Barbara te je poslala v Brampton, Chris pa v Wakefield, ker je vedel, da boš slišala enako zgodbo, kot jo je slišal Mark. Barbara je namreč ves čas imela njegove zapiske. Izigrala sta naju.«

	»Ko sem se prikazala, Chris sploh ni bil presenečen, pričakoval me je. Z istimi ljudmi kot Mark sem govorila zato, ker so bili vpleteni isti ljudje. Vsakič ko sem omenila Markovo ime, sem bila usmerjena k naslednji osebi, hodila sem po poti, kot bi sledila označbam.«

	»Točno tako, kot sta načrtovala.«

	»Ampak tega, kar se je zgodilo tvojemu očetu, nista načrtovala. To je Leonijino maslo.«

	Dan je stisnil čeljusti. »Tukaj sva.«

	Zavila sta za vogal in prišla do velikega krožišča. Po sredini je tekla podzemna železnica, povezovala je obe strani. Spodaj se je skozi nepredirno temo proti podeželju vila avtocesta, dolg niz rumenih luči.

	»Tu spodaj je stranska cesta, ki vodi do kanala,« je rekel Dan in ugasnil motor. Ustavil se je pred ograjo. »Poglej, barke.«

	Jayne je sledila njegovemu prstu, zagledala je plovila na kanalu ob dolgem pobočju, avtocesta se je dvigala nad njim, tekla je po vrhu travnate bankine. Na drugi strani kanala je bilo prazno zemljišče, nekoč je tam stala tovarna, zdaj so bili vidni le še s travo preraščeni temelji.

	Stopila sta iz avta. »Nikjer ju ne vidim,« je pripomnila Jayne in zrla v temo.

	Z avtoceste je prihajal enakomeren šum prometa, v trenutku tišine pa sta zaslišala glas: »Tukaj.«

	Oba sta se obrnila v smer, od koder se jima je zdelo, da je prišel zvok. Sprva nista videla ničesar, potem pa je Dan ob ograji ob nabrežju opazil obris sence, ki jima je mahala.

	»Tam sta,« je rekel in stekel, preplezal je kovinsko ograjo, ki je zapirala pot proti kanalu. Jayne mu je sledila, ograja je zažvenketala, ko jo je preplezala.

	Potka je bila strma in Danovi koraki so odmevali po njej, kravata mu je plapolala čez ramo. Jayne ga je dohitela pri vznožju nabrežja, v salonarjih je težje tekla. Začela sta plezati navzgor proti leseni ograji na vrhu pobočja. Visoka trava ju je bičala po nogah, v gladkih podplatih jima je drselo.

	Ko sta bila le še deset metrov proč, sta zaslišala: »Čakal sem vaju.«

	»Chris?« je vprašala Jayne.

	»Ne hodita bliže.«

	Dan je planil mimo Jayne, Chris je zavpil: »Ne!«

	Dan se je ustavil in se sklonil, zadihano je sopel. »Kaj boš storil?«

	»To je za Ruby. In zate.«

	Dan se je vzravnal. »Chris, pomiri se. Ničesar še nisi zakrivil.«

	»Čakal sem te. Zaslužiš si sodelovati.«

	Dan je pogledal za Chrisa. Nekdo je bil zvezan k ograji. Lesk kovine mu je izdajal, da je Leoni vklenjena. »Nočem sodelovati.«

	»Nimaš izbire, gospod Grant.« Chris je stopil nazaj in potegnil Leoni za lase, da jo je osvetlila medla svetloba ulične razsvetljave. Okrog nosu in ust je bila krvava. »Obraz nedolžnosti. Več kot dvajset let laži in prikrivanj, samo zato, da je lahko nadaljevala. William. Ruby. David Green. Lee Bridges. Mark Roberts. Ubila je tvojega očeta. Če je ne ustaviva, bo nadaljevala.«

	Dan je zaprl oči. Preplavil ga je bes, ko je pomislil na očeta in pisarno, pretep in vbod z nožem, vse to je bilo zaradi Leoni. Enako kot Chris si jo je želel raniti, ji prizadejati muke in trpljenje, da bi občutila njegovo bolečino.

	Odprl je oči in iztegnil roke. »Chris, ustavil si jo. Aretiral. Rekel boš, da se je upirala, zato je staknila poškodbe. Za to, kar je storila mojemu očetu, bo šla v zapor in morda bodo znova odprli Rubyjin in Williamov primer.«

	Chris jo je zgrabil še močneje in zasikal skozi zobe: »To ni dovolj.«

	»Ampak zakaj zdaj? To bi lahko storil že prej. Bil si v High-fordu.«

	Chris je spustil Leoni. Hlastala je za zrakom in pljuvala kri, glava ji je omahnila. »Stvari so šle predaleč. Lahko me imaš za zarotnika, zdaj ko je Barbara ubila Nicka, me namreč ne bo več ščitila.«

	Dan je dvignil roko, da je ustavil Jayne, ki je hotela nekaj reči. »Tega ne veš. Nick je borec in mesto pozna. Barbara ni sposobna moriti. Lahko se umakneš in nihče ne bo ničesar izvedel.«

	»Misliš, da ne vidim utripajočih luči? Vem, kaj se zgodi, ko nekoga umorijo. Tam zgoraj nad mestom je park, tema je Nicku dala zavetje. Videl sem policijske luči. Storila je to.«

	»Ampak zakaj si se moral spečati z njo? Tega ne razumem.«

	»Obljubil sem ji. Tudi iz Rodneyjevih ust sem moral slišati, ker je še vedno obstajal kanček dvoma, da se je Mark motil. Moral sem se prepričati, čeprav sem v srcu vedel, da je imel prav.«

	»Kaj boš storil, Chris?«

	»Ubil jo bom. Točno tukaj in točno zdaj, trpela bo in me rotila, počela bo vse, v kar je prisilila Ruby.«

	Dan je stopil korak naprej. »Ampak s tem boš tudi sebi uničil življenje. Postal boš še ena Leonijina žrtev, čeprav na čuden način. To bo njena zadnja misel in na koncu boš izgubil ti. Ne pusti ji zmagati.«

	»Ne razumeš, kaj? Celo ti ne, čeprav se tvoj oče ni še niti ohladil, še vedno si suženj sistema. Ne gre samo za to, kaj je storila Ruby, temveč tudi za to, kaj je storila mojima staršema. Izvotlila ju je. Ko je Ruby umrla, sta tudi onadva v sebi umrla z njo. Ona je rak.«

	Leoni je pljunila še več krvi in zastokala, potem je dvignila glavo in rekla: »Poscala se je, ko je umirala.«

	Chris jo je pogledal. »Kaj?«

	»Ruby. Jokala je in jokala in se poscala, jaz pa sem bila navdušena.« Začela se je smejati, zobe je imela polne krvi. »Tega nisi nikoli razumel. Ob Williamu sem prvič v svojem življenju nekaj občutila. Vznemirjenje. Z Ruby je bilo še veliko boljše, ker sem vedela, kako je mesto nervozno. Vedela sem, kaj se je dogajalo na igrišču za ragbi, ker sem bila priča dogajanju na pečini. Kakšna panika. Naravnost jebeno slastna.«

	Dan je iztegnil roke. »Chris, ne poslušaj je. Želi si, da bi ukrepal, da bi si uničil življenje. Ve, da je z njenim konec. Hoče te potegniti s sabo.«

	»Oh, gospod Vzdržni,« je pljunila. »Tvoj oče je umrl kot jagnje, niti majhne ženske, kot sem jaz, ni mogel ustaviti.«

	Dan je globoko vdihnil, pesti je stiskal tako silovito, da so se mu nohti zažrli v dlani. Ostani miren, si je prigovarjal. Ne igraj se njenih igric.

	Zahihitala se je. »Samo vrv sem zategovala, dokler niso tiste njegove revmatične oči postale neme, hroma roka pa mu je samo nemočno trzala po invalidskem vozičku, kot riba na suhem. Nič več ni očka zate.«

	Dan se je obrnil proč, boril se je z željo, da bi planil nadnjo in jo stisnil za vrat.

	Jayne je z dvignjenim telefonom stopila naprej. »Nocoj ne bo nihče nikomur storil ničesar.« Poklicala je policijo.

	»Ne, ne,« je panično vzkliknil Chris in z iztegnjenimi rokami prišel po pobočju navzdol.

	Za seboj je zaslišal pokanje lesa, ob hrupu avtoceste komaj slišen. Leoni. Brcnila je leseno prečko, na katero je bila prikle-njena. Še enkrat je brcnila, tokrat je les počil, osvobodila se je. Chris se je obrnil, da bi jo ustavil, a bila je prehitra. Splezala je čez ograjo in padla na drugo stran, zapestji je imela še vedno vklenjeni.

	Leoni se je še enkrat ozrla, potem se je začela vzpenjati po nabrežju.

	Chris je stekel za njo. Dan in Jayne sta se spogledala in mu sledila, vsi so hiteli proti sijočim lučem in enakomernemu hrupu prometa.

	Vrh nabrežja je bil raven, po njem je tekla avtocesta. Avti so hrumeli mimo, žarometi so bleščeče sijali. Leoni je tekla tja, lasje so ji vihrali. Nekdo je zahupal. Leoni je stekla na najbližji pas in obstala. Avtomobili na drugih pasovih so vozili prehitro.

	Ni hotela storiti samomora, pač pa pobegniti. Po polžje se je premikala, dokler je ni Chris zgrabil od zadaj in jo potegnil nazaj.

	Divje je sopla, ko jo je močno prijel, eno roko ji je dal okrog vratu. Upirala se je in brcala, a njegov prijem je bil premočan. Za njima so drveli avtomobili in tovornjaki, da so jima lasje poplesavali v vetru.

	»Policija je na poti,« je rekla Jayne. »Prosim, stopi s ceste.«

	Dan se ji je pridružil. »Prosim, potrebujem te. Želim si pravico za očeta, a na svoj način. Jaz sem žalujoči sin. Odločitev bi morala biti moja.«

	Chris je odkimal, besno ga je motril. »Se sploh zavedaš, koliko časa sem čakal na ta trenutek?« Vpiti je moral, da je preglasil promet. »Da sem leto za letom razmišljal o trenutku, ko bom v roke dobil sestrinega morilca?«

	»In stavim, da občutek ni tako dober, kot si mislil, da bo. Samo še ena patetična zločinka je, ne glede na to, za kaj se ima. Naj trpi za rešetkami in vsak dan sanja o prostosti. Ni to tista resnična kazen?«

	Iz daljave se je približeval tovornjak, prikolico so osvetljevale luči, žarometi so močno svetili, spuščal se je po rahlem klancu. Chris ga je pogledal in Dan je vedel, o čem razmišlja.

	»Chris, ne počni tega, rotim te. Če jo boš vrgel pod tovornjak, me bo ta prizor spremljal do konca življenja. In tebe ne bom mogel zaščititi. Do smrti boš v zaporu in to bo tvoja starša dokončno ubilo.«

	Dan je stopil k njemu, Chris pa je dvignil Leoni, kot da jo namerava vreči na cesto.

	Dan se je ustavil, roke je dvignil predse. Chris je stopil korak nazaj, stal je tik na robu notranjega pasu, v vetru mimo vozečih se avtomobilov so mu plapolala oblačila.

	Tovornjak se je približeval, svetloba žarometov je bila osle-pljujoča, oddaljen je bil samo še kakih sto metrov.

	»Prosim, spusti jo.«

	Chris je zaprl oči in globoko zajel sapo.

	Dan je pomislil, da se bo umiril in spustil Leoni, in za kratek hip je bilo Danu popolnoma vseeno, ali bo stekla med vozila in v smrt, nato pa je stresel z glavo. Tako ne sme razmišljati, ne more biti del tega.

	Ko je Chris znova odprl oči, je bila v njih nova odločnost. Obrnil se je k tovornjaku. Oddaljen je bil samo še petdeset metrov. Zadonela je hupa, dolgo opozorilo. Po srednjem pasu je tekel promet, zato se ni mogel umakniti.

	»Chris,« je zavpil Dan. »Pridi z mano. Naj trpi v ječi.«

	Chrisu je zatrepetala ustnica, ko je odkimal, po licu mu je stekla solza. Spet je pogledal tovornjak, bil je že čisto blizu, hupa je še vedno donela. »Oprosti, Dan.«

	Zgrabil je Leoni in ritensko stopil na cesto.

	»Ne!« je zakričal Dan.

	Zdelo se mu je, da se je Chris smehljal, ko je tovornjak trčil vanju. Glasno je pljusknilo, zrak je napolnilo cviljenje zavor in pnevmatik.

	Dan in Jayne sta pogledala proč, ko je ogromno vozilo zapeljalo čez telesi. Tovornjak je upočasnil in se ustavil, Chris in Leoni sta razmesarjena na koščke ležala po cestišču.

	Tudi drugi avtomobili so silovito zavirali in se izogibali trčenju. Dan se je sesedel na tla. Jayne je sedla k njemu, nekaj sekund nista pregovorila.

	Tišino je prelomila Jayne.

	»Konec je.«

	Dan je na dolgo izdihnil.

	»Ja, konec.«

	Glavo mu je naslonila na ramo in Dan jo je objel. Drug drugega sta se oklepala in strmela v bližajoče se utripajoče modre luči.

	80

	Dan in Jayne sta sedela na klopi, gledala sta na globoko in modro Severno morje. Na njuni levi se je razprostiralo kopno, nad skalnato obalo so se dvigale bele pečine s travnatimi vrhovi. Na desni strani sta imela daljši razgled po peščeni plaži s pristaniščem in barvitimi stavbami ob obali.

	»Vesel sem, da si me pripeljala sem,« je rekel Dan, roke je tiščal v žepe jakne.

	Prijela ga je pod roko.

	»Bala sem se, da boš jezen, na tem mestu se je namreč vse začelo. Kar se je zgodilo tukaj, je tvojega očeta stalo življenja.«

	»In zato sem vesel, da si me pripeljala sem. Če me ne bi, bi bil ta kraj zgolj senca na zemljevidu. Zdaj je le še eno mestece, zakulisje, ne razlog. Kjerkoli bi Leoni odraščala, bi bila ista.«

	»Morda pa bi bila njena mama drugačna. Zdi se, da se je v mestecu počutila ujeto, kot bi bilo zanjo premajhno.«

	Dan je odkimal.

	»Prepričan sem, da bi bila Leoni povsem enaka, kjerkoli bi živela. Če bi živeli v večjem mestu, bi samo prej našla nekaj, kar bi jo odpeljalo stran.«

	Nekaj časa sta molče sedela in uživala v medsebojni bližini.

	Več kot mesec dni je minilo, odkar je Chris zvlekel Leoni pod tovornjak. Prejšnji teden je Dan pokopal očeta, zamuda je bila posledica policijske preiskave, in dokler se niso prepričali, da je morilka mrtva, niso hoteli predati očetovega trupla. Dan se je prvič soočil z umorom kot žrtev. Ni vedel, kako zelo ga bo to spremenilo.

	Sam pogreb je bil nenavaden. Dan je zraven globokega občutka izgube zaznal tudi čustva, ki jih ni pričakoval. Občutil je krivdo.

	Najbolj ga je prevela svobodnost, čeprav je ta občutek hotel odmisliti. Pretekli mesec je bil poln bolečih stiskov v prsih, vsakič ko je pomislil, da bi obiskal očeta in mu odnesel vrečko jabolčnika kot ponavadi ter kakšno urico prenašal njegovo godrnjanje, a se je moral vedno znova opomniti, da se to ne bo nikoli več zgodilo. Hkrati pa je prišlo tudi spoznanje, da ga nič več ne veže na Highford. Nobena družina. Noben posel. Ostali so mu samo spomini. Lahko gre kamorkoli, Jayne prav tako.

	Do Barbarinega sojenja je bilo še vedno nekaj mesecev, ampak o tem Dan ni razmišljal. Dosegla je svojo pravico, čeprav si je Dan želel, da bi njen namen razkrinkal še pred koncem sojenja. Nick bi bil še vedno v zaporu, Barbara pa bi morda dobila priložnost, da se sooči s svojo žalostjo. In ne samo to, njegov oče bi bil še živ.

	Da je bila z njim Jayne, mu je pomagalo. Korak od nekdanje stranke do ljubimke se mu je zdel naraven, spomin na objokano in okrvavljeno dekle na policijski postaji je zbledel. Zamenjala ga je njena podoba ob jutrih, ko je z razpuščenimi lasmi na blazini mirno spala. Ali pa njen smeh, radosten in srečen. Ko sta bila skupaj, je imel občutek, da sta si usojena. Zdaj se je spraševal, zakaj se je tako dolgo upiral, ampak morda čas ni bil pravi.

	Jayne je pokazala proti obali. »Vesela sem, da se je tudi zanj dobro izšlo.«

	Porter je sprehajal Freddieja, v morje mu je metal kamne in gledal za njim, ko je glasno lajal in se podil v valove. Porter se je udaril po nogi, da je k sebi priklical psa, preden se je odpravil proti Danu in Jayne.

	Sestali so se že prej in skupaj odšli na obalo. Sprva so se počutili čudno, Porter ni vedel, kaj ga čaka. Rodney Walker ga je rešil, kar se mu je zdelo čudaško. Dan s posnetkom ni storil ničesar, preveč je bil obremenjen z očetovo smrtjo, potem pa ga je Rodney prosil, naj posnetek uniči. Uničenih je bilo že preveč življenj. Ni hotel, da bi trpel še kdo.

	Medtem ko je Porter z nogami udarjal ob tla, da bi s čevljev stresel pesek, je Jayne Dana vprašala: »Misliš, da se bo Rodney pritožil?«

	»Rekel je, da se ne bo,« je odvrnil Dan, »in tudi mislim, da se ne bo. Odločitve izpred toliko let so povzročile pravo opustošenje. Boji se, kako bi svet gledal nanj, če bi prišel iz zapora. Ubil ni nikogar, ve pa, da nima čistih rok. V zaporu bo na varnem, zasluži si, da je tam.«

	Porter je prišel k njima, sklonil se je, da bi Freddieju pripel povodec.

	»Kako dolgo bosta ostala?«

	»Le nocoj,« je rekel Dan. »Hotel sem si ogledati mestece, a namenjena sva višje na sever. Vzela si bova nekaj mesecev časa zase, potovala bova.«

	»Kam?«

	»Najprej do Whitbyja, potem pa vso pot do Škotske. Rad bi bil tam, kjer ni ljudi.«

	»Zveni prijetno,« je dejal Porter in mu ponudil roko. »Hvala vam, za vse.«

	Dan je vstal in mu segel v roko, za njim pa še Jayne.

	»Ne krivim vas,« je pripomnil Dan. »Ščitili ste svoje rodno mesto. Morda bi sam ravnal enako.«

	»Kar še ne pomeni, da sem ravnal prav, a bolje, kot je zdaj, ne bo nikoli.«

	Slovo je bilo kratko. Dan je gledal za njim, ko je s sklonjeno glavo hodil proti domu. Vedel je, da se Porter čuti krivega, ker ni spregovoril. Bil je policist. Moral bi varovati ljudi.

	»Pridi, greva,« je rekla Jayne.

	»Kam greva najprej?«

	»K preostanku najinega življenja?«

	Dan se je nasmehnil. »Odlična ideja.«





	Neilovo pismo

	Hvala, ker ste prebrali knjigo Nedolžni. Vedno je po toliko mesecih dela in pregledovanja užitek v svet poslati novo knjigo.

	Nedolžni je zadnja knjiga v trilogiji o Danu Grantu in Jayne Brett, prvi dve sta Sence in Tema okoli nje, ki sta prav tako izšli pri Heri.

	Ko sem začel pisati trilogijo, sem nameraval napisati pra-vno dramo, drugačno od pravnih trilerjev, ki opisujejo glamur in blišč velikih mest. Odvetnik, specializiran za kazensko pravo, sem že več kot dvajset let, sprva sem deloval kot branilec in nato kot tožilec, in želel sem, da bi knjige predstavljale pravni svet, v katerega sem se preselil – majhna severnjaška mesteca.

	Čeprav me moje pravno delo vodi tudi v hrupni Manchester, ga večinoma opravljam v mestecih na severu ob kanalu med Leedsom in Liverpoolom, kjer je nekoč kraljeval bombaž, kraje je polnil hrup predilnic, doline pa dim. To je moj glavni pravniški svet, ki sem ga želel opisati, življenje malomeščanskega odvetnika. Dogajanje je postavljeno v Highford, izmišljeno mesto, ki ima veliko značilnosti mestec, v katerih delam.

	Glavni navdih za serijo predstavlja televizijska nadaljevanka iz sedemdesetih, Petrocelli. Oboževal sem jo in najbolj sem si zapomnil skuštranega preiskovalca, ki je delal za odvetniško pisarno. Tudi sam sem si želel ustvariti podobno vlogo, a želel sem si mlajšo žensko, ki bo zasenčila Dana.

	Za tiste, ki prvih dveh knjig ne poznate, Jayne je nekdanja Danova stranka, obtožena za umor svojega fanta, z nožem ga je zabodla do smrti. Dan je dosegel njeno oprostitev in ji predlagal, naj se preseli v Highford. Ime je spremenila v Jayne Brett in postala preiskovalka.

	V tretji knjigi trilogije se Dan in Jayne ponovno združita, potem ko je Jayne odšla iz Highforda v Manchester, kjer se ni vse odvijalo po načrtu. Dan potrebuje njeno pomoč, ko se primer umora nepričakovano zasuče.

	Zgodba vključuje delček moje preteklosti. Delno se odvija na yorkshirski obali v mestecu Brampton, ki temelji na Brid-lingtonu, v katerem sem preživel deset let, najstniška in še nekaj kasnejših, in kjer še vedno živi moja družina. Tudi Wakefield je pomemben, imam ga za svoje rodno mesto. Lahko vam zaupam skrivnost: Rockley Drive 19 je naslov hiše, v kateri sem odraščal, preden smo se preselili v Bridlington.

	Vso svojo pisateljsko kariero sem neizmerno hvaležen blogerski skupnosti. Vedno me je podpirala in če lahko skupnost uspeva zgolj zato, da širi besedo o knjigah, to veliko pove o tem, kako poseben je svet izmišljenega kriminala. Morda sem pisatelj, a le zato, ker sem v največji meri bralec, ljubitelj knjig, v blogerski skupnosti pa so ljudje, ki delijo mojo ljubezen.

	Upam, da ste v Nedolžnih uživali. Kritike so odlične in hvaležen sem vam za čas, ki ste ga porabili za branje. Če bi o meni radi izvedeli več, obiščite mojo spletno stran: www.neilwhite.net.

	Aktiven sem na družbenih omrežjih in lahko me najdete na naslednjih povezavah:

	Twitter: https://twitter.com/neilwhite

	Facebook: https://www.facebook.com/neilwhitefanpage

	Instagram:

	https://www.instagram.com/author_neil_white/



	Neil White





	ZAHVALE

	Knjige izdajam že dvanajst let, ta je moja trinajsta. Zelo rad bi pomiril nove in nadobudne pisatelje, da sčasoma postane lažje, a bi bila to laž. Vsaka knjiga se začne s prazno stranjo, sledi ji potovanje budnih noči, revizij, dvomov vase, zmede, polagoma pa so končne besede natipkane. Za potrpežljivost se zahvaljujem svoji družini, ker prenaša odsotnost, motnje in frustracije.

	Pisanje 'konca' pa še ne pomeni konca, sledijo napotki drugih pomočnikov, ki v sence vnesejo luč. Keshini Naidoo in Lindsey Mooney iz Here sta mi bili obe v odlično podporo, skupaj z mojo prekrasno agentko Sonio Land pri Sheil Land Associates. Sonia me spremlja že vso mojo pisateljsko kariero in brez nje mi ne bi uspelo.

	Kar zadeva uredniška dela, je Keshini Naidoo opravila čudovito nalogo, kot vedno. Z njo sodelujem že od samega začetka in srečen sem, da sva se tako lepo ujela.

	Največja zahvala gre vsakomur, ki je prebral katerokoli mojo knjigo. Preden so bile objavljene, sem samo sanjal o tem, da bi kdo bral knjigo, ki sem jo napisal. Če jo berete, potem ste eden izmed bralcev tudi vi. Brez vas vse to ne bi imelo nobenega smisla.





	O AVTORJU



	Neil White se je rodil in odraščal v okolici West Yorkshira. Pri šestnajstih je prekinil izobraževanje, v dvajsetih pa se je vrnil in študiral pravo. Pisati je začel leta 1994 in danes je čez dan kazenski branilec, ponoči pa pisec kriminalnih romanov. Z ženo in tremi otroki živi v severnem delu Anglije.





Trilogija o Danu Grantu





	Le dva tedna pred začetkom sojenja odvetnik Dan Grant prevzame obrambo Roberta Carterja, obtoženega za okruten umor mlade, bistre in čedne učiteljice. Na prvi pogled se zdi primer jasen in zapečaten, sledila naj bi hitra obsodba, potem pa se nepričakovano pojavijo novi dokazi in z njimi grožnje. A Dan se ne vda.

	Kdo se skriva v sencah, preži in čaka na pravi trenutek?





	Potem ko je le za las ušla iz krempljev nasilnega fanta, Lizzie Barnsley najdejo umorjeno ob kanalu. Obrambo domnevnega morilca, ki je priznal zločin, prevzame Dan Grant, a kaj kmalu se pokaže, da nedavni umor ni osamljen. Obtoženi vztrajno molči, zato Dan podvomi v njegovo krivdo. Je resnično zakrivil umor ali je posredi kakšna druga temačna sila?

	Čas teče … za naslednjo žrtev se počasi izteka.





	Priporočamo:

	Michelle Frances

	SINOVA PUNCA

	NOVINKA

	HČERKA

	SESTRI

	Cate Quinn / C. S. Quinn

	ČRNE VDOVE

	LOVEC NA TATOVE



	Susan Hill

	ŽENSKA V ČRNEM

	MAJHNA ROKA



	Diane Setterfield

	NEKOČ JE BILA REKA

	BELLMAN & BLACK

	Ethel Lina White

	V PRECEPU

	KORAK V NEZNANO

	Francesco Dimitri

	KNJIGA O SKRITIH REČEH