771 V RISU, SINJINA JESENI Lojze Krakar V risu I. V risu tihega večera se vrtimo okoli sebe kot planet, ki v neumevni dalji sam počasi umira. Smo meglice iz kotanje in v soparni dan puhtimo: naj na panjih lastnih debel tudi sami v nič sčrvimo? Naj poslušamo odmeve strelov iz topov v daljini? Ne, domov gremo: vsaj umreti nam bo dano v domovini! II. Gledamo v luči, ki vzhajajoče nas slepijo z jutranjo modrino: so morda to vrtnice, cvetoče s tisto davno, fantovsko rdečino? Potlej dolgo gledamo v večere z vse bolj daljšo senco po dolini: so morda to prapočela vere v sonca utrujenega srebrnini? Kdaj to zvemo? Mar šele v starosti, v jutrih, polnih drobnih ptičjih čivkanj, pa v večerih, zvrhanih sladkosti bronastih zvonjenj, potokov plivkanj? Lojze Krakar 772 III V TV gori: goreča hiša oltar je. Bog kanibalov hoče žrtve: žive! Nagrabljeno zlato grmadi predenj za to posebej posvečeni bojnik. Metrese mu trebušni ples cingljajo in ga obsipajo s cvetočim ognjem, a strojnice iz neke kužne mlake kot žabe mu za lahko noč regljajo. Košato brado češejo mu bliski. Iz razvalin mu tisoč buldožerjev pri vaza kamenje za novi tempelj. Res več ne vemo, kaj počnemo, Oče? IV. Izruvali smo si korenine, da usihajo rodovom panji, čeznje pa drvijo naplavine, ki imajo izvir v pekla kotanji. Bo še kdaj podrast dreves zelenih v rast pognala, bomo prepoznali v bilkah, že pred svitom orošenih, da njih seme v pesek smo sejali? Setve več ne bo ne žetve: suhe goličave znova pognojimo, da nas Bog ne bo imel za muhe, saj ne vemo, kam, zakaj drvimo. V. Drvimo za meglenim oznanilom, podobni plašni čredi kengurujev, drvimo za prividi in kadilom, da bi zažigali ga v čast gurujev. Bo njih modrost nas spremenila v svete menihe, zatopljene v neme knjige? Nam njih modrost izpolni kdaj obete, da bodo padle z nas teles verige? Mar dala nam meglena bo daljina svetost, ki ni svetost, mar človek čaka v puščavi, ki ji pravi domovina, da stopil Buda bo pred njim iz vlaka? 773 V RISU, SINJINA JESENI VI. Oboki še vpijajo zvoke in zvoki oboke. Stoletja strmijo, pijana od večnega pitja. Skoz line se siplje prah črne večerne moke. Cerkvena miš sluti in išče pred bombami kritja. Zvonove so Donatu bogvedi kdaj že ukrali. Zvoni pa še zmeraj mu morje ob zadarski rivi. Pojo mu kot angeli že izumrle živali, a minica v noč gre iskat, če še moški so živi: študentje in kampeljci, nočni skrivači, faloti. Če najde kje koga, v obupu spusti se z njim v grehe. Nekje v oleandrih ju kdaj sveti Donat zaloti. Se ljubita, šepne, je to zadnji kanček utehe? Sinjina jeseni I. Sinja rdečina šumi, mrak se srebrno peni, ko pa tema se zgosti, pal bo še zadnji ognjeni list z veje deblu do nog, kjer ga bo v bliskov sijaju dvignil opolnoči Bog in si ga shranil v raju. II. Ob svislih jeseni grizljam suho travo in mislim: končana pomladna je paša, Lojze Krakar 774 pokosil, pograbil sem zadnjo otavo in veter s strnišč predme pleve prinaša. Le s sonca še neki obraz vame gleda: kaj ni to cekin in na njem slika deda? III. Z vlaka blagrujem jesensko sinjino, trav zelenino in listja zlatnino, ki jo človeku podarja nebo. Kakor kolesa vijo se po progi, meni v očeh se vrtinčijo krogi v sanje, ki vanje izpuhteva telo. Naj izpuhtim tja v globino neba, kjer bom obvarovan straha in zla morastih sanj, da bom padel na dno! Toda ko padeš, je treba spet vstati in se kot kamen zalučan pognati nekam v oblak, pa četudi zgrmiš v grob, kjer s sprhnelim telesom bo bival Bog in ob zarji ga z roso zalival, da kakor zimzelen zazeleniš. IV. Zimzelen zrastel bo še po žareči pušči, kjer naj ga kamela prežveči in ob bodičju si misli: naj bo, vzamem, kar predme pogrne nebo! Naj tako mislim še jaz, kadar padem, da se morda kje k studencu prikradem in se odžejam z vonjavo šumenja, z vodo nebeško, ki v blagoslov lije izpod oblakov in človek jo pije kakor iz keliha kri odrešenja. V. Nekdo je naslikal požeto strnišče. Že bogvedi kdaj. Na njem tri ženice se zde kot premražen berač nad ognjiščem, ko brskajo iz tal zadnja zrnca pšenice. Še pomnim: tako se je sklanjala mati, sosedje in predniki, da bi pobrali 775 V RISU, SINJINA JESENI po rudniku zadnje dragulje: pred vrati že stal je poln koš ostrozobe zmrzali. VI. Zmrzali svilena Žida je legla na spečo njivo, a Bog iz oblakov zida konjiče s srebrno grivo. Na križe razpeta telesa ubožcev zro vame s konjičev -na zlatih harfah v nebesa jih spremlja zbor rajskih ptičev.