47
Novičar iz domačih io ptujih dežel.
Z Dunaja.     Cesarski  ukaz   od  30.  januarja   t.  L,  ki velja za  vse  dežele  cesarstva   razun  Beneškega,   Dalmacije in vojaške Grauiee,  določuje napravo p r i s e ž n i h  poljskih čuvajev in  kako  naj   se   ravna  s  tistimi,   ki  so  na  polji k a k o 8 n o škodo  naredili.    Poglavitniše  reči  te  postave damo   našim   gospodarjem   ob   kratkem    na   znanje.     Da   se poljsko blago varuje  kakoršne   koli  škode  —   govori  (a  postava   — je dovoljeno  (pa   ne  ukazano') udinjati  poljskih čuvajev ali  varhov.   Pod   poljski m   b'l a g o m  se  razumejo vse reči,  ki so  s kmetijstvom   i poljskim   gospodarstvom)  v kakorsni   koli bližnji ali  daljni  dotiki,  dokler so  na  prostem polji.    Za  to   varstvo se  pa  morejo  le  taki   {»oljski  čuvaji   v prisego  vzeti,   ki  si jih  udinjajo   občine  (soseske)   ali  pa posestniki  večjih  kmetij.    Taki   priseženi   čuvaji  imajo  vse postavne pravice očitne straže in   gospii.skiufh   služabnikov. Da se spoznajo, naj v službi  norijo  na  roki okvir in pa majhno  puško   na   rami ,  ktere  *e  pa   smejo  poslužiti  za brainbo le takrat,   kadar jih  hoče  kdo  res  s siio  napasti. Vjeti sme   poljski   čuvaj   le take poškodovavce, ki so mu
neznani ali ki nimajo stanovitnega stanovališča; druge sme le takrat zgrabiti, ako ne ubogajo, kar jim čuvaj veleva, ali mu gerde besede dajejo ali ga napadajo, ali pa take, ki so veliko škodo naredili. Vjetega poškodovavca mora čuvaj k županu gnati, da ga izroči cesarski gosposki. Vsa k ter o poškodovanje poljskega blaga, ktero ne spada pod še hujše določila kazenske postave, velja za poljsko škodo, ki se ima po stopnjah pokoriti v dnarjih s 25 kr. do 40 gold. nov. dn., ali pa z zaporom do 8 dni, ali pa tako, kakor v nekterih deželah že obstoječe poljske postave določujejo. Tudi z delom more poškodovavec storjeno škodo odslužiti. Ako živina poljsko blago poškoduje, jo ima čuvaj rubiti  za  tistega, čigar blago je  poškodovano  bilo.
—   Presvitli cesar so 1. dan t. m. sprejeli dva poslanca ogerskih prostestantov barona Vay-a in Pronay-a. Kakor se kaže, se utegne zdaj ta zadeva tako poravnati, da bo  prav na obe strani.
—    Feldmaršal baron Hess je z zahvalnim pismom cesarjevim za 551etno cesarsko službo v pokojni stan djan in za stotnika trabantne garde izvoljen. Njegovo službo je prevzel  feldzm. vitez  B e n e d e k.
—   Zlo se je govorilo, da se ces. mornarstvo in pa 1. armad no kerdelo pripravlja za vojskini stan. „Oest. Zeit.u  pravi, da je to čisto  bosa.
—   Prepoved od 30. jan. 1. L, da se čez meje našega cesarstva ne smejo konji nikamor prodajati, je po cesarskem sklepu od 24. p. m. preklicana; le za Sardinijo, To-skano, Modeno, Parmo in  Romaguo še velja.
—   Zdaj je gotovo, da bo tukaj izhajal nov časnik, ki bode v duhu konservativnem posebno zagovarjal zadeve visoke gospode; program tega časnika je podpisalo 6 grofov.
V našem cesarstvu je po novem številjenji 330 bolnišnic, zraven pa še 139 vojaških; leto in dan pride v nje bolnikov okoli 400.000; norišnic je 40 s kakimi 6000 norimi; porodnih hiš tudi 40 s 16.000 otročnicami; hiš za najdene  otroke 33 z 24.000 otroci.
—   Celo mesto je polno grozovite prigodbe, ki je te dni na dan prišla. Neki kupčijsk služabnik, Schmitt po imenu, je svojega gospodarja K. Hurtza umoril in mu 6000 gold. vzel. Zakriti to hudodelstvo, je mertvega stlačil v popotno skrinjico ^kofer l in jo z napisom, da so sladkarije in sadje v nji, poslal po železnici v Prago v neko gostivnico s pismom, naj se kofer shrani, dokler ne pride kdo po-nj. V drugem pismu čez več dni kerčmarju piše, naj pošlje kofer v Przemyslan v Galicijo; ker ondi tudi nikogar ni bilo po skrinjico, se je poslala v L v o v in odtod v Kzeszov, kjer je v magazinu železnice ostala. V tempa je gojilo truplo začelo tako smerdeti, da so jo odperli in našli — umorjenega človeka v nji. iMorivca ima že sodnija v rokah; mlad človek je, 20 let star, in tako nedolžnega obraza,  kakor da  bi  ne  znal  pet  šteti.
i/. Tersta. Svetli škof teržaski so 2. dan t. m. izdali pastirski list, v kterem se krepko potegujejo za pravice papeževe.
Galicija. Z Lvova. 4. dan jan. je tukajšni mestni župan razposlal vsem mestnim uradnikom ukaz, naj se vsled ministerskih ukazov od 25. avgusta in 20. dec., v vseh rečeh, kadar imajo z ljudstvom opraviti, z besedo in pismih   poslužujejo   poljskega   ali   pa   rusinskega jezika.
Z Tiroljskcga. Celo malokdo je zadovoljen s tem, kar je v posvet poklicana komisija zastran nove osnove deželnih namestnikov sklenila in vsak želi, naj bi visoka vlada le^a ne porajtala, ker se ne ujema več s potrebami sedanjega časa. Tisto razdrijenje deželnih namestnikov v 4 stanove je staro kopito, ktero ne velja za današnje  dni.
Z Laškega. Čigava bo Savoja in Niča? Ali bote ostale Saidi ni i, aii b<»te padle pod Francoz k o? To je zdaj  poglavitno  vprašanje.    Ugibuje se  na  vse strani.    Sar-
48
dinski časnik „Opinione44 piše, da večina Savojcov in Ni-canov noče fiancozka biti, in da Sardinija ni prevelika, dokler nima tudi Beneškega ; dokler ima Avstrija Beneško — pravi — je to Sardinii vedno nevarno žuganje. Fran-cozki „Constitut." pa piše: ;,ne ti, ki pravijo, da zedinjenje Savoje s Francozkim je že gotovo, in ne uni, ki terdijo, da se to ne bo zgodilo, vejo kaj pravega". Kaj se bo tedaj skuhalo, še nobeden ne ve.
Z Rima. „Novice" so ob svojem času oznanile, da je cesar Napoleon 31. dec. pisal papežu. Sv. oče so prejeli to pismo 7. jau. in berž drugi dan so odgovorili cesarju z mirno besedo med drugim to-le: „ Veličanstvo! Dobro mi je znan Vaš težavni stan, kterega tudi Vi sami čutite. In ravno zavolj teh lastnih težavnih okoljšin mi že večkrat svetujete, naj bi zavoljo vesoljnega evropcjskega miru se odpovedal puntarskim deželam, ter mi zagotovljate, da ostale dežele mi bojo varovale velike vlade. Al to nikakor ne more biti. Jez ne morem dati, kar ni mojega, ker rimski tron ni lastnina kakošne kraljeve rodbine, ampak je last vseh katoličanov. In če puntarji v legacijah dosežejo kar hočejo, bo to izgled drugim prekucijam, domačim in unanjim. Pravite, da vlade bojo varuške mojih ostalih dežel, — al jim bo pa tudi mogoče? Naravnost Vam moram reči, da ne pedi rimske zemlje ne morem odstopiti, naj se zgodi kar hoče. Cmu so mi dežele — pravite dalje — ki so se poslednjih 50 let že tolikrat spuntale zoper rimsko vlado? Ali pa ne pomislite brezštevilnih puntov v Vaši francozki deželi poslednjih 70 let! Kdo pa bo mogočnemu francoz-kemu narodu svetoval, naj bi zavoljo miru cvropejskega stisnil meje deržave svoje? Oba bova stopila enkrat pred sodbo Božjo; dajva, da naji bo zadela milost njegova ne pa pravica! Sicer pa Vas zahvalujem za dobrovoljne zagotovila zastran mene samega, in prosim Boga, naj čez Vas, cesarico in mladega cesarica razlije obilen blagoslov Svoj !u
—   19. jan. so papež tudi na vse škofe pismo poslali, v kterem jim razodevajo serčno veselje nad njih obnašanjem v teh bridkih časih, milujejo hude stiske in zago-tovljajo, kakor v pismu do cesarja, da se ne bojo udali terjatvam njegovim.
—   22. jan. zvečer je bil Bi m zlo nepokojen. Okoli 4000 ljudi se je zbralo v ulicah „Collona" in so kričali: „Živio Napoleon! Živila Fiancozka! Živio Viktor Emanuel! Proč z Antonelli-tom! Proč z duhovna vlado!44 Celo mesto je bilo v velikem strahu; sv. očeta je razujzdauost Rimljanov bridko razžalila. Francozki poveljnik general Goyon je drugi dan oklical, da hoče mir v Rimu in da bo nepo-kojneže strahoval.
Franeozko. Iz Pariza. — Kar se je poslednji čas tukaj zgodilo, pač očitno kaže, da cesar Napoleon ne terpi nobenega nasprotovanja, tudi iz Rima ne. Zdaj, ko ima Napoleon gori omenjeno papeževo pismo v rokah in ve, kaj so sv. oče katoljškim škofom pisali, — zdaj ne skriva Napoleon III. več, da ga zoper Rim vodijo misli strica njegovega Napoleona I. Ukazaje cerkveni časnik ;,Univers44 zatreti, ker je — kakor „Moniteur" pravi — preveč zmešnjav delal, je pokazal, da ne terpi nobenega pretreso-vanja o papeževih zadevah. „Kdor ni v vsem z meuoj — pravi v „Moniteur-ji" — je zoper mene; kdor ima moji rimski politiki kaj očitavati, ta nima nobenega izgovora, da nasprotuje meni". Kakor 55Moniteur44 govori, tako govore tudi vsi napol vladni časniki „Constitut.u in drugi, ki naravnost pravijo, wako ne stori papež, kar fiancozka vlada od njega terja, naj ni sam pripiše nevarnost, v ktero utegne priti; francoska vlada, katoliški veri vseskozi nepremakljivo udana, bo sv. očeta na prestolu njegovem v Rimu branila in mu Rim z okolico njegovo ohranila, al za vse druge dežele papeževe ji ni mar, ako se spuntajo zoper njejra".    To so kaj   čudne besede!    Napoleon m je prilastil
mogočnost, kakor da bi v njegovih rokah bila osoda cele Evrope. Kaj se bo po tem takem še na Rimskem in drugod po svetu godilo, nobena živa duša ne ve. Klopčič politični je tako zamotan, da tudi nobena vlada danes ne ve, kaj se bo jutri zgodilo. V takih okoljsinah je razglas ministra Randon-a v ;,Moniteur-jia od 4. t. m., da hoče po namena cesarjevem deržavnemu svetu nasvetovati, nabero vojakov za leto 1859 od 140.000 zmanjšati na 100.000, le vešica, ki ima za trenutke migljati na oblačnem političnem nebu.
Angfležko. Iz Londona 4. febr. Minister Russel je deržavnemu zboru na znanje dal, „da, ker se je kongres razderl, je treba vse žile napeti, da se ne vname nova vojska. Angležka vlada, terdne volje mir ohraniti, je danes od sardin ske vlade pismo prejela, v kterem ji žago-tovlja, da ne bo vojske zakurila; tudi francozka vlada ne želi vojske; avstrijanska vlada nima namena, Sardinije prijeti, — tedaj je strah zavoljo vojske prazen. Res je, da v orožnicah francozkih se noč in dan dela, al cesar Napoleon hoče le na morji močan biti; tudi angležka vlada se oborožuje, pa le za lastno hrambo". — Kdor to bere, da se vsak le za b ram bo pripravlja, mora pač barati: kje pa je sovražnik?! — Nektere novice terdijo, da angležka vlada terja od francozke, naj njena armada kmali zapusti celo laško deželo. Ali je res ali ne, kdo more zdaj to vediti, ko je govoric resničnih in praznih na cente, in ko še vlade danes same ne vejo, kaj  bojo jutri storile.
Serbija. Kneza Miloša zlo žali tisto pismo, ki ga je nedavnej iz Carigrada prejel, v kterem mu turška vlada očita, da je nekoliko kriv nepokojnosti v Bosni in Bulgarii. Kakor knez terdi, je begunom iz Bosne in Bulgarije zavetje dal, in jih v Serbii na deržavne stroške le zatega voljo redi, da domu pridši ne vžgejo očitnega punta, kar bi tolikanj lože bilo, ker je nezadovoljnost tam od dne do dne večja zavoljo tega, ker vse kristjanom obljubljene prenaredbe niso resnica.