DRUGAČNO V SPLOŠNEM Silva Novljan Oddano: 09.02.2001 – Sprejeto: 05.04.2001 Izvirni znanstveni članek UDK 027.022:323.15(497.4) Izvleček Večkulturnost je eno od načel delovanja knjižnice. Uresničuje ali ga poskuša uresničevati vsaka dobra knjižnica z vsebino knjižnične zbirke in z njeno dostopnostjo za vse svoje potencialne uporabnike. Pregledali smo, kako se poslanstvo splošne dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij uresničuje v okoljih slovenskih knjižnic. V knjižnicah, ki uresničujejo večkulturno načelo delovanja, ne priznavajo večvrednih, manjvrednih, boljših ali slabših obiskovalcev, ampak omogočajo vzpostavljati odprte odnose, izmenjave, priznavanje, spoštovanje, aktivno bivanje drugačnosti v skupnosti. Etnične manjšine so navadno za knjižnice preizkusni kamen uresničevanja načela večkulturnosti, zato smo uspešnost uresničevanja tega načela preverili za območja, kjer živijo prebivalci italijanske, madžarske in romske narodnosti. Ugotovili smo, da ni odvisna samo od gospodarske razvitosti okolja, formalnih in strokovnih priporočil, ampak tudi od razumevanja poslanstva knjižnic med knjižničarji in volje za njegovo udejanjanje. Ključne besede: večkulturnost, narodne manjšine, Romi, splošnoizobraževalne knjižnice, prosti dostop do informacij, knjižnični fondi, strateško planiranje Original scientific article UDC 027.022:323.15(497.4) Abstract Multiculturalism is one of the principles of library functioning. Each well-operated library tries to realise it by the contents of its collection and by providing access for all potential users. The paper presents the ways by which Slovene libraries accomplish their mission of general public access to library material and information. It has been evident that in those libraries where multiculturalism is a standard daily practice librarians do not distinguish between superior and inferior users, or better and worse visitors. On the contrary, they try to re-establish open relationships, exchange experience, acknowledgement, respect and active co-existence of the differences in the community. Usually, ethnic minorities are the touchstones for libraries regarding the fulfilment of the principle of multiculturalism. Therefore, we have surveyed the effectiveness of the latter in those areas where the Italian, the Hungarian and the Romany nationalities live. We ascertained that it does not depend only upon the economic development of the environment or formal and professional recommendations but also upon the librarians’ understanding of the library’s mission and enthusiasm for its realisation. Key words: public libraries, multiculturalism, ethnic minorities, Romany, free access to information NOVLJAN, Silva: Diversity in universality. Knjižnica, Ljubljana, 45(2001)1-2, xx-xx 1 Večkulturnost: načelo delovanja splošnoizobraževalnih knjižnic Razmišljanje o udejanjanju načela večkulturnosti v knjižnicah različnih okolij, pravzaprav o možnostih uresničevanja tega načela, je spodbudilo branje o izkušnjah dela s pripadniki jezikovnih skupin, kakršne je opisala Ekmanova (1999, str. 22). To so izkušnje švedske knjižničarke, ki dela v državi z dolgo zgodovino demokracije in kjer ekonomska blaginja zagotavlja tudi visoko stopnjo socialne blaginje. Lukšič-Hacinova, ki je proučevala večkulturnost v različnih državah (1999), je za Švedsko ugotovila, da je večkulturnost zgledno uresničila z uveljavljanjem enakosti v življenjskem standardu, svobode izbire in partnerstva med jezikovnimi skupnostmi. Namen raziskave Zanimalo nas je, kako, in če sploh, uresničujejo večkulturnost knjižnice v razvijajočih se demokracijah in gospodarsko manj razvitih državah, kamor sodi tudi Slovenija, glede na to, da naj bi po mednarodnih priporočilih Unesco in Ifla delovale s podobnim poslanstvom kot knjižnice v drugih, demokratično in gospodarsko razvitih okoljih, in čemu naj bi dale poudarek, da bi lahko poročale o svojem uspešnem delu in izkušnjah na tem področju. Za ta namen smo proučili, kaj knjižnice združuje, kaj je skupnega v njihovem poslanstvu, nato pa smo analizirali udejanjanje teh združujočih elementov v splošnoizobraževalni knjižnični dejavnosti Slovenije. Skupno v poslanstvu splošnoizobraževalnih knjižnic S predpostavko, da je spoznavanje združevalnih elementov dobra pot do odgovora, smo začeli odgovor iskati najprej v skupnih izhodiščih za delo istega tipa knjižnic. Našli smo ga v človekovih pravicah. (1) Večkulturnost se tesno povezuje s konceptom človekovih pravic. V zagotavljanju teh pa imajo svojo vlogo tudi javne splošnoizobraževalne knjižnice in to v vseh okoljih. Povezuje jih to skupno poslanstvo in zato se je možno zgledovati po izkušnjah Ekmanove (1999) in drugih, jih sprejeti celo kot pobudo, izhodišče ali le kot motivacijo za delovanje. Kot skupno izhodišče dajejo človekove pravice oporo za domnevo, da je večkulturnost v knjižničnem delu možno oziroma potrebno uveljavljati tudi v knjižnicah gospodarsko in demokratično manj razvitih okolij in, ne izključeno, lahko celo na bolj enaki ravni za vse, kot je to uresničeno v bogatejših okoljih. Domnevamo lahko, da tudi knjižničarji iz manj razvitih okolij zmorejo zapisati svojo poučno zgodbo, še zlasti tam, kjer knjižničarji sprejemajo poslanstvo knjižnice, obvladajo stroko in so pripravljeni delovati. Knjižničarji vsake knjižnice prilagajajo program svojega dela, način organizacije dela in postopke dela okolju knjižnice in času in tu uresničujejo njeno poslanstvo. Zato se knjižnice razlikujejo, čeprav delajo v istem času in s podobnim poslanstvom. (2) Tako je v knjižničarstvu kot načelo delovanja uveljavljeno priznavanje drugačnosti, ker želijo knjižničarji uspešno in kvalitetno zadovoljevati potrebe posameznikov oziroma skupin iz svojega okolja. Spoštovanje drugačnosti je domena pojma večkulturnosti. Lukšič-Hacinova (1999, str. 78) večkulturnost poenostavljeno opredeli kot konkretno družbeno realnost, kjer se več etničnih skupnosti nahaja v isti državi. Ta opredelitev ustreza našemu namenu, kakor tudi avtoričino opozorilo, da je za življenje v večkulturnem okolju pomembno vedeti najprej, kaj ljudi združuje (ibidem, str. 84). Za organizacijo splošnoizobraževalne knjižnične dejavnosti, ki služi javni koristi, je (3) združevalen element splošna dostopnost knjižnične dejavnosti. Če sledimo misli Traceya (1999, str. 5), da posamezniki v javnosti delujejo kot državljani z dolžnostmi in pravicami, čeprav se v civilni družbi ukvarjajo s svojimi zasebnimi interesi, lahko zaključimo, da jih združuje tudi pripadnost neki skupnosti, državi. Posameznike združuje država, ki uveljavlja načelo enakosti državljanov. Ta izenačuje pravice in dolžnosti ter enako dostojanstvo vseh državljanov in je univerzalno sprejet (Lukšič-Hacin, 1999, str. 80). Njihove potrebe po suverenosti, soodločanju v družbeni skupnosti, katere člani so, sodijo v krog političnih, socialnih, ekonomskih in kulturnih pravic. Knjižnice delujejo v vseh okoljih na tem združujočem načelu drugačnosti tudi kot element motivacije posameznika, da ta ravna kot državljan z dolžnostmi in pravicami, in pomagajo, da tudi pripadniki etničnih in drugih manjšin enakopravno sodelujejo in soodločajo v procesih političnega odločanja, ki seveda med drugim vključuje tudi odločanje o državni manjšinski politiki. Knjižničarji so pri svojem delu uspešni, ko obravnavajo posameznike kot razmišljujoče in sodelovanja zmože sodelavce pri oblikovanju in izvajanju programa, ko spoštujejo posameznika in njegovo potrebo, in nato skupinsko uresničevanje obstoječih vrednot in kulturnih oblik. To pomeni tudi, da morajo vedeti, da je Nekdo pripadnik določene kulture, jezika, da je potem lahko samo še oseba z imenom in priimkom. Njemu predstavijo knjižnico kot ustanovo, ki podpira svobodo izražanja, svobodo izbire branja, poslušanja, opazovanja, omogočanja fizične in intelektualne dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij. Na ravni javne ustanove, ki deluje v večkulturnem prostoru in času za zagotavljanje splošne dostopnosti informacij, je ravnanje knjižnice nujno večkulturno, načrtovalci globalne družbe pa opozarjajo, da mora tako biti tudi v primerih, ko ima v svojem prostoru samo eno jezikovno skupino in kulturo, saj tako ravnanje omogoča ohranjati tudi to. Redke so države, ki niso večkulturne, kjer se znotraj političnih meja zaradi različnih vzrokov (priseljevanje, politične meje, ki niso upoštevale etničnih meja) ne nahaja več kultur. Prav tako pa so redki tudi knjižnični informacijski sistemi, ki ne bi imeli težav pri uresničevanju svojega poslanstva, pri uveljavljanju enake dostopnosti knjižnične dejavnosti za vse. To lahko razberemo med drugim iz pozornosti, ki jo mednarodna zveza knjižničarskih združenj Ifla namenja tej problematiki. Ustanovila je Sekcijo za knjižnice jezikovnih in etničnih skupin (Vremec-Ragusi, 1998, str. 7), ki se zavzema za izmenjavo izkušenj med knjižnicami, ter jih poziva, da svojo enkratno nevtralno pozicijo v večkulturni družbi angažirano izkoristijo za to, da bo lahko imel vsak posameznik dostop do knjižničnega servisa, ne glede na njegovo kulturno ali jezikovno značilnost (Glashoff, 1999, str. 13). Poleg nove tehnologije je prav uveljavljanje splošne dostopnosti knjižničnih vsebin najmočneje vplivalo na spreminjanje servisa knjižnic, ko so knjižničarji v razvijajočih se demokratičnih družbah sprejeli značilnost novega časa, da »je postala sprememba način življenja«, kot ugotavljata Žumer in Novljan (1997, str. 255). Z zagotavljanjem splošne dostopnosti knjižničnega gradiva in informacij v sodobnem času pomagajo med drugim zmanjševati negotovost pri prilagajanju spremembam. Pri svojem delu pa spoznavajo tudi drugo značilnost sodobnosti, navaja jo Lukšič-Hacin (1999, str.123), da «demokracija ni brezkonfliktna, politično in kulturno skladna ureditev«. Roach in Morrison (1997), ki tudi opozarjata, da je v demokratični družbi veliko sprememb in več etničnih značilnosti, večja socialna razslojenost, pa vidita rešitev težav, kot mnogi drugi, v bolj angažiranem knjižničarjevem delovanju in v določanju prioritet ter iskanju lastnih uspešnih poti. 2 Uveljavljanje večkulturnosti v knjižnični dejavnosti v razvijajoči se demokraciji Strinjamo se, da ni ene same uspešne poti, vse pa so lahko spodbuda in zgled, čeprav včasih tudi izključujoč. Iz tega vidika bomo izhajali, ko bomo ugotavljali, ali knjižničarji uveljavljajo enako dostojanstvo različnih identitet tudi v gospodarsko in demokratično manj razvitih okoljih. Thornton pravi (cv: Lukšič-Hacin, 1999, str. 113), da je »položaj manjšine eden od pomembnejših pokazateljev izvajanja načela enakosti.« Sledeč tej trditvi, bomo analizirati položaj manjšin znotraj knjižnic v konkretni dominantni etnični skupnosti in skušali osvetliti, kako se uresničuje večkulturnost. Pri tem pa bomo upoštevali pripadnike etničnih skupnosti kot državljane (načelo enakosti), ki imajo svoj jezik, svoje vrednote in svojo kulturo (načelo drugačnosti). Pri analizi bomo pozorni tudi na opozorilo Lukšič-Hacinove (1999, str. 121): »Nujna je kulturna transformacija in odprtost vseh kultur«, ki ga je zapisala ob obravnavi možnosti sožitja več kulturnih skupin na določenem območju. Spremljalo nas bo še opozorilo Rockeffellerja, da se kultura, ki je preobremenjena z vprašanji o zaščiti lastne kulture, ni sposobna odpreti za medkulturno izmenjavo in sodelovanje (cv: Lukšič-Hacin, 1999, str. 123). Izhajali bomo iz splošnega poslanstva splošnoizobraževalne knjižnice in predpostavke, da splošnoizobraževalna knjižnica lahko podpira samospoštovanje in samovrednotenje pripadnikov manjšine, emancipira njihov položaj v družbi ter vpliva na družbo kot celoto, da se dejavno vključuje v reduciranje socialne in ekonomske neenakosti, tudi če je manj razvita, ker mora, kot smo ugotovili, v skladu s svojim poslanstvom uveljavljati splošno dostopnost knjižničnega gradiva, informacij in storitev, in ker je knjižnična zbirka v splošni knjižnici zgrajena na načelu večkulturnosti. Specifične hipoteze Preverili bomo naslednje: -formalna ureditev položaja manjšine še ni zagotovilo za udejanjanje knjižničnih storitev za manjšino na enaki ravni kot za večinsko populacijo, -strokovna priporočila za organizacijo knjižnične dejavnosti za manjšino ne morejo biti obrazci dela, -uspešni primeri knjižničnega dela za manjšino niso zagotovilo za enako upešnost v drugem okolju, so pa lahko uspešen referenčni vir. Metode Posluževali se bomo opisne analize domačih in tujih virov, poročil prakse in delavnic, kritične analize podatkov o splošnoizobraževalnih knjižnicah, ki jih zbira Državna matična služba za knjižničarstvo pri Narodni in univerzitetni knjižnici, za manjkajoče podatke pa smo pripravili poseben vprašalnik. Vzorec Za vzorec bomo vzeli splošnoizobraževalne knjižnice v Sloveniji, ker je Slovenija: večkulturna država z manjšinami in priseljenci, ker je hkrati ta država z dvema milijonoma prebivalcev, od katerih se jih je 87,09% opredelilo ob popisu za Slovence, jezikovna in kulturna »manjšina« v Evropi, ker je samostojna država, v kateri se razvija (parlamentarna) demokracija od leta 1991, v knjižničarstvu pa je, kot v gospodarstvu, razvojno pred nekaterimi vzhodnimi evropskimi državami, a v zaostanku za razvitostjo zahoda. V vzorec smo zajeli šestdeset osrednjih splošnoizobraževalnih knjižnic, podrobneje pa analizirali dejavnost tistih knjižnic, ki delujejo na etnično mešanih območjih. 2.1 Zagotavljanje dostopnosti knjižnične dejavnosti Na prvo mesto smo jo postavili, ker se morajo knjižničarji danes enako ali še bolj kot z vsebino in organizacijo svojega dela ukvarjati s problematiko dostopnosti svojih storitev. Dostopnost je naprej vprašanje obstoja, dosegljivosti knjižnice. Če ni fizične dostopnosti knjižničnega gradiva, težko razpravljamo o intelektualni dostopnosti le-tega. Dostopnost stopi na plan že pri načrtovanju knjižnične mreže in posamezne knjižnice, v mislih z njo knjižničarji oblikujejo knjižnično zbirko, spremlja vse faze delovanja knjižnice. Ko knjižničarji oblikujejo podobo oziroma vsebino knjižnice, jo zmeraj namenjajo nekomu. V skladu s potrebami okolja, pa tudi vladajoče politične strukture, so le to skozi razvoj namenjali določenim skupinam prebivalcev predvsem z vsebinskimi poudarki. Te poudarke so zaradi motivacije prebivalcev lahko nakazali tudi v samem poimenovanju knjižnice. V Sloveniji so knjižnice posodabljale svoje poslanstvo po drugi svetovni vojni. Iz ljudskih so se preimenovale v splošnoizobraževalne, ker so hotele poudariti vsebino svojega dela, ki je sledila političnim smernicam dviga splošne izobrazbe najširšega dela prebivalcev. Razvoj informacijske tehnologije in zahteve nove družbene ureditve ob osamosvojitvi države pa so od knjižnic terjale poleg do sedaj uveljavljenega delovanja na področju kulture in izobraževanja še intenzivnejše delo na področju informiranja in dostopnosti informacij za vse. Ob spreminjanju Zakona o knjižničarstvu (1982) so ob že usvojenih vsebinah za splošne potrebe na področju kulture, izobraževanja, informiranja tokrat v predlogu novega Zakona o knjižničarstvu (Predlog, 2000) poudarili dostopnost in zato predlagali ime splošna knjižnica. To ime namesto vsebine oziroma ene same vsebine knjižnice, t.j. izobraževanje, poudarja njeno dostopnost. Ker knjižnice nastajajo in se posodabljajo še zmeraj pretežno na pobude knjižničarjev, pomeni novo ime med drugim za knjižničarje tudi dodaten argument za uveljavljanje boljših pogojev za delo knjižnice, ki mu politična stvarnost tudi zaradi univerzalno sprejetega principa enakosti državljana težje nasprotuje. To poimenovanje pa vključuje visoko zahtevnost delovanja, saj je splošno mogoče delovati dobro le, če poznaš okolje in njegove posebnosti. Slovenski knjižnični sistem je grajen v obliki mreže, kjer danes 60 osrednjih splošnoizobraževalnih knjižnic razpreda mrežo 230 izposojevališč, 9 bibliobusov pa pokriva potrebe manjših, odročnejših krajev. To mrežo sta predstavili Novljan in Jakac–Bizjak (1999, str. 23) tujim knjižničnim sistemom kot najustreznejšo obliko organiziranja za dostopnost knjižničnih storitev tudi za najmanjše in od središč najbolj oddaljene kraje. Med primarne cilje razvoja knjižnic uvrščata posodobitev obstoječih knjižnic, delo za ciljne skupine, oblikovanje posebnih zbirk in predstavitev novih informacijskih virov (Ibidem.). Mreža in delo s ciljnimi skupinami pa sta že elementa namerne pozornosti knjižničarjev, ki želijo s splošno dostopnostjo informacij uresničevati načela demokratičnosti in perspektive globalne družbe. Po preveritvi dosedanjega razvoja slovenskih knjižnic pa so knjižničarji, ki so pripravljali osnutek novih standardov za splošnoizobraževalne knjižnice (Standardi, 2000), ocenili, da bo dostopnost knjižnične dejavnosti za vse hitreje dosegljiva, če bodo knjižničarji opozorjeni na morebitno drugačnost v njihovem okolju in so zato v osnutku predlagali naštevanje elementov drugačnosti, čeprav posodobljeni Manifest za splošne knjižnice (1994), v nasprotju z naštevanjem v predhodnem, uporablja obliko »za vse«. Da je demokracija prinesla s sabo večjo zahtevnost po uveljavljanju splošne dostopnosti knjižničnih storitev, lahko zasledimo v sredinah, kjer se je začela uveljavljati (tudi v Sloveniji). Potrebe novega načina družbenega bivanja so odkrile, da so načelno vsem dostopne knjižnice v razvoju spregledale odsotnost nekaterih skupin prebivalcev. Vzroka za to ne moremo iskati le v pomanjkanju knjižnic, ampak tudi v njihovem delovanju: lahko so bile pasivne pri pridobivanju uporabnikov, niso jih obravnavale v svojih načrtih kot skupine s posebnimi potrebami, niso zanje pripravljale razvojnih programov in zahtevale sredstva za realizacijo, lahko so prednost dajale večinskemu prebivalstvu ali pa se niso potrudile spoznati drugačnost, ker so imele že z obstoječimi uporabniki dovolj dela, in podobno. Svoj delež pa je imela tudi država s paternalističnim odnosom do prebivalstva, ki je dušil njihovo potrebo po informacijah oziroma svobodi izbire, ker jih ni vključeval v procese odločanja. V teh spremenjenih okoljih knjižničarji intenzivno spreminjajo podobo knjižnice z mnogimi projekti, pomena knjižnic za dostopnost informacij pa so se začele zavedati tudi lokalne skupnosti. 2.2 Oblikovanje večkulturne knjižnične zbirke Vsebina knjižnične zbirke predstavlja različne kulture. Gradivo samo ponuja sporočila različnih ljudi, ki nosijo obeležje osebnosti avtorja, okolja in časa. Drugačna so in zaradi tega zanimiva, branja, poslušanja ali opazovanja vredna. V vodiču po Osrednji knjižnici Celje je napisano »Množica različnih značajev je na njenih policah. Filozofi, umetniki, učitelji, vojaki, izzivalci, preroki, povsem običajni ljudje z majhnim veseljem in tisti z roba… Dobri in slabi. Nepregledno število jih je. Vendar zmorejo nekaj, kar človeku v zgodovini še ni nikoli uspelo. V vsej različnosti mirno bivajo drug ob drugem in nevsiljivo nagovarjajo bralca, da se jim približa. Idealna podoba demokracije« (Germadnik, b.l.), kjer si lahko vsak išče družbo po svoji meri, ker ima pravico izbrati svojo lastno pot, kakor pravijo knjižničarji. Pri zbiranju gradiva knjižničarji odkrijejo veliko posebnosti, več kot jih zmorejo hraniti v svoji knjižnici, zato se morajo dogovoriti z drugimi knjižnicami o vsebini knjižnice. Ker vedo, da je informacijski prostor, ki je hkrati tudi večkulturen, nepregleden, se dogovorijo hkrati za načine zbiranja, obdelovanja in predstavljanja knjižničnega gradiva, da bi zagotovili njegovo dostopnost. Določijo namen (za koga in zakaj) knjižnic in oblikujejo knjižnični sistem. Danes večkulturno podobo lahko v popolnejši obliki predstavljajo le vse knjižnice, pri čemer pa mora biti vsaka v svojem okolju uresničevalka podobe in zato drugačna ter povezana v sistem, ki omogoča pretok informacij in gradiva. Knjižnice se razlikujejo po jeziku gradiva. Isto avtorsko delo je lahko v več knjižnicah, lahko v večini knjižnic svetovne mreže, pa vendar ne bo v vseh knjižnicah v originalnem jeziku, ampak lahko celo večkrat v drugih jezikih. Knjižnice se razlikujejo po številu jezikov, v katerih ponujajo knjižnično gradivo in informacije. Število zastopanih jezikov ni odvisno le od števila pripadnikov jezikovnih skupin, ki živijo na območju knjižnice, ampak tudi od velikosti populacije, ki govori jezik večinskega naroda. Knjižnice v številčno majhni jezikovni skupnosti, kot npr. slovenske splošnoizobraževalne knjižnice, težko zadovoljijo potrebe prebivalcev samo z deli domačih avtorjev in s prevodi, zato pridobivajo tudi gradivo v glavnih svetovnih jezikih, ki jih obvladajo prebivalci. Ob tem pa se lahko oskrbijo z literaturo v svojem jeziku tudi nekatere skupine priseljencev. Dostopnost gradiva v tujih jezikih (čeprav ne z istim namenom) pa povečujejo v takih skupnostih (državah) še tuji kulturni centri s knjižnicami, pa seveda sam knjižnični sistem z medknjižnično izposojo. Ta večkulturna podoba splošnega pa vendar ne daje jasne slike, koliko knjižnice v neki državi resnično uveljavljajo enakost dostopnosti knjižničnih storitev tudi za svoje jezikovne in kulturne manjšine. Zato se je potrebno ozreti po drugačnosti in njenih potrebah v okolju in preveriti, ali knjižnica s svojim knjižničnim gradivom in informacijami omogoča svobodo izbire tudi pripadnikom teh skupin. Knjižnica se mora vprašati, koliko gradiva in kakšnega ima za pripadnike etničnih skupin. Knjižnična zbirka naj bi z vsebino in obliko omogočala izbiranje med dejstvi, mnenji, pogledi, fantazijo, nasveti, tehničnimi podatki, statističnimi poročili, med teorijo v originalni in predelani obliki ipd. Z možnostjo izbiranja je dan pogoj za odločanje in potem lahko posameznik odgovarja za svoje odločitve. Premalo pa stori knjižnica, če se ne vpraša tudi, kakšen nivo pismenosti imajo pripadniki manjšine, kako obvladajo svoj materni jezik in kako državni jezik. Pri oblikovanju zbirke mora temu posvetiti vso pozornost, ker je od tega odvisna intelektualna dostopnost knjižničnega gradiva in informacij. Drug vidik večkulturnosti pa odstira vsebino knjižnične zbirke po tem, koliko knjižničnega gradiva govori o manjšini, koliko od tega so napisali pripadniki manjšine, koliko tega je v jeziku večine in koliko v maternem jeziku ustvarjalca iz etnične manjšine, koliko si knjižnica prizadeva ohranjati in razvijati kulturne raznolikosti, koliko pozornosti namenja obstoju identitete pripadnikov narodnostnih skupnosti in podobno. Vprašati se velja, koliko manjšinske literature poznajo pripadniki večinskega naroda. Ko govorimo o večkuturnosti, govorimo o obliki življenja, kjer se ljudje poznajo in sprejemajo. Za tako delo pa pravzaprav ni nobena knjižnica premalo razvita. Večkulturno lahko deluje, če ima pravo zbirko in voljo, da njeno vsebino predstavi vsem. To pravzaprav mora početi, če želi olajšati življenje ljudem v svojem okolju, pa tudi v globalnem svetu. Watsonova pravi, da moramo otroke danes pripraviti na globalno družbo, da se bodo obnašali odrasli z vedenjem, da je svet bolj podoben kot različen (1998, str. 172). Knjižničarjeva etika dela se testira tudi pri predstavljanju in populariziranju literature piscev etničnih skupin in avtorjev na drugih področjih ustvarjanja. “Nikjer drugje se naš strokovni etos ne odraža tako trajno in brezprizivno, kakor prav v izgradnji knjižničnega fonda,” pravi Kodrič-Dačićeva (1995, str. 31). Knjižničar pomaga povezovati svet drugačnosti s predstavljanjem, vključevanjem. Opogumlja in pomaga premagovati strah majhnih jezikovnih skupin, da bi se z odpiranjem asimilirale, izgubile svoje posebnosti v večinskem jezikovnem področju. Po drugi strani pa lahko knjižničarjevo delovanje vpliva na participacijo manjšine v družbi, ki se ji neka skupina lahko tudi zaradi lagodnosti odpoveduje, in tako posredno tudi k ohranjanju njenih značilnosti. Knjižnica je infrastruktura kulturne politike, ki podpira ustvarjanje, ohranjanje in razvijanje kulture in identitete pripadnikov etničnih skupin, zato nekatere države, tudi Slovenija, zagotavljajo knjižnicam za uresničevanje teh specifičnih potreb dodatna sredstva. Pri tem pa že relativno majhen znesek v proračunu, kot ugotavlja Žagar za državni proračun (1998) in kar velja tudi knjižnice, bistveno poveča indeks rasti sredstev za manjšino. 2.3 Knjižnična dejavnost za manjšine Poenostavljeno označitev knjižnične zbirke in njene dostopnosti v splošnoizobraževalnih knjižnicah smo uporabili za osvetlitev teze, da je temeljno izhodišče delovanja knjižnic večkulturnost. Za uspešno kvalitetno zadovoljevanje potreb pripadnikov etničnih skupin pa ta osnova ne zadostuje vselej niti toliko, da bi ti pripadniki lahko v skupnosti uresničevali svoje osnovne pravice in dolžnosti kot pripadniki države. Ni dovolj, da knjižnice sporočijo: »Tukaj smo, naj pride, kdor nas potrebuje«. Poleg temeljnih usmeritev, načel manjšinske kulturne politike, rabijo knjižnice dobre izvedbene pravne podlage, finančna sredstva, voljo in usposobljenost knjižničarjev, da svoje večkulturno temeljno izhodišče uveljavljajo tudi za drugačnega, za posameznika, v svojem okolju. Slovenija je kljub etnično dokaj homogenemu prebivalstvu kulturno in etnično večkulturna skupnost. Tu sta dve ustavno opredeljeni avtohtoni narodni skupnosti, strnjeno naseljeni, in sicer madžarska ob slovensko- madžarski meji in intalijanska ob slovensko-italijanski meji, ki sta »tradicionalno sooblikovali kulturo tega okolja, hkrati pa sta prispevali in prispevata s svojo kulturo-neposredno in posredno- k večkulturnosti slovenskega ozemlja« (Žagar 1998, str. 8). Tu je romska skupnost, za katero ustava določa ureditev pravic in položaja s posebnim zakonom, ki ga pa še ni. Obsega majhne skupnosti, ki ne živijo trajno strnjeno na določenem ozemlju. Tu je več drugih številčno majhnih skupnosti, pripadniki pa so praviloma razpršeni na ozemlju Slovenije, in tu so še priseljenci, ki imajo kot slovenski državljani vse individualne pravice, vključno z državljanskimi, nimajo pa posebnih manjšinskih pravic, saj sta poseben položaj in zaščita po ustavi zagotovljena samo avtohtonim manjšinam. Tudi če so uveljavljeni vsi pogoji za delo knjižnic, pa to ni vselej zagotovilo, da bo delo uspešno. Ovira je lahko samo razmišljanje ljudi, pri čemer odklonilno ali brezbrižno ne delujejo samo pripadniki večinske narodne skupnosti. Žagar navaja podoben problem pri uveljavljanju večkulturne družbe v Sloveniji, ko ugotavlja, da »je ta koncept težko predstaviti in približati ljudem, ki se z njim v preteklosti niso srečevali« (1998, str. 21), čeprav »v tujini pozitivno ocenjujejo v Sloveniji uveljavljen koncept, normativno ureditev in prakso obravnavanja in zaščite (avtohtonih) narodnih manjšin, ki manjšine postavlja kot aktivne in avtonomne subjekte« (Ibidem). To velja tudi za knjižničarsko dejavnost. Medtem ko je za italijansko in madžarsko manjšino knjižnična dejavnost dokaj dobro razvita oziroma na podobni ravni kot za večinski narod, pa je za pripadnikedrugih skupin s svojstvenimi etničnimi, kulturnimi in jezikovnimi značilnostmi slabše poskrbeljno. Pogosto imajo na voljo le knjižnično zbirko, ki je večjezična tudi zaradi potreb večinskega prebivalstva. Od skupne zbirke je v splošnoizobraževalnih knjižnicah v tujih jezikih (vključeni so jeziki avtohtonih manjšin) 8,47% knjig in 14,28% periodike, dostopnost pa povečuje še neknjižno gradivo in internet (Novljan 1998). Ilustrativen je podatek, da knjižnice v svojih poročilih o delu za ciljne skupine prebivalcev navajajo le podatek za italijansko in madžarsko manjšino, nobenih podatkov pa npr. za Rome. Prav tako srečamo vliteraturi pogosteje zapise o knjižnični dejavnosti za avtohtoni manjšini (npr. Sepe, 1990; Petronio, 1990; Markovič, 1998), težko pa bi našli zapise o knjižnični dejavnosti za Rome, priseljence. Za slednje lahko sklepamo iz poročanj o knjižničnih zbirkah le to, da imajo v posameznih knjižnicah dostopno tudi nekaj knjižničnega gradiva v njihovem jeziku. Vnadaljevanju bomo analizirali knjižnično dejavnost le za manjšine, ki jim pravico domanjšinskega varstva zagotavlja slovenska zakonodaja. 2.3.1 Knjižnična dejavnost za italijansko in madžarsko skupnost Načrtovanje programa dejavnosti za manjšini, njegovo izvajanje in spremljanje ter vrednotenje opravljajo s svojo mrežo osrednje splošne knjižnice v skladu s priporočilom Ifla in nacionalnimi standardi za javne knjižnice in obstoječo zakonodajo. Italijanski narodnostni skupnosti (0,16% prebivalcev od skupaj 1.983.000 prebivalcev Slovenije) je bilo v treh osrednjih knjižnicah in njihovih enotah po podatkih za leto 1997 (Novljan, 1998) na voljo v povprečju 11 enot (knjig in periodike) na prebivalca (povprečje dostopnih enot v knjižničnih zbirkah pa je 3,37 enot knjižničnega gradiva na prebivalca Slovenije). Dve knjižnici, ki oskrbujeta pripadnike madžarske skupnosti (0,43% prebivalstva), pa imata 6 enot na pripadnika madžarske skupnosti. Knjižno gradivo dopolnjuje nekaj neknjižnega gradiva. Gradivo je strokovno obdelano in urejeno na prosto dostopnih knjižnih policah. V dveh knjižnicah je postavljeno na ločenih knjižnih policah, v ostalih knjižnicah pa je uvrščeno med knjižnično gradivo v slovenskem jeziku. V vseh knjižnicah je poskrbljeno za poslovanje v jeziku manjšine. Knjižnice imajo organizirano medknjižnično izposojo. V domoznanski zbirki je tudi gradivo, ki govori o življenju in ustvarjanju manjšine na območju Slovenije. Občasno se prirejajo dvojezične prireditve in prireditve v jeziku manjšine, npr. predstavitev ustvarjalnosti pripadnikov manjšine, ure pravljic za otroke v jeziku manjšine. V okviru svetovalnih razvojnih nalog spremljajo knjižnice delovanje šolskih in drugih knjižnic za manjšine in svetujejo ter sodelujejo z njimi pri izvedbi programov knjižnic. Knjižnice sodelujejo s splošnimi knjižnicami iz sosednje države, matične domovine manjšine, ki pomagajo pri nabavi gradiva. To sodelovanje je ponekod preraslo v tesna strokovna in kulturna druženja. Knjižnice spremljajo svoje delo za manjšine, zbirajo podatke o svojem delu, jih vrednotijo ter s stanjem redno seznanjajo lokalne skupnosti in Državno matično službo za knjižničarstvo pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Ta podatke ovrednoti ter po potrebi predlaga ukrepe za rešitev problematike in izboljšanje stanja. Občasno pa naredi podrobnejše analize dejavnosti knjižnic za manjšini. Knjižnice nimajo razvitih delovnih pogojev tako, da bi lahko opravljale dejavnost v skladu z vsemi (posebnimi) potrebami svojega okolja in v tem kontekstu je potrebno ocenjevati tudi uspešnost njihovega dela za manjšini. V okviru svojih možnosti si prizadevajo pokriti potrebe. Pripadniki manjšin so obravnavani v večini primerov kot pripadniki večinskega naroda, potrebovali pa bi tudi drugačno pozornost v okviru splošnosti. Videti je, da z zbirko manjšina ni povsem zadovoljna, ker ponekod oblikuje še svoje društvene knjižnice, ki jih finančno podpira tudi država. Knjižnično dejavnost za manjšino pa bi veljalo z več sredstvi razvijati kot izboljšano dosedanjo obliko delovanja splošnoizobraževalnih knjižnic za zadovoljevanje potreb pripadnikov manjšine. Ta je integralni del skupnosti, v kateri ohranja svoj jezik in kulturo tudi s pomočjo splošnoizobraževalnih in šolskih knjižnic. V splošnoizobraževalnih knjižnicah, ki so v knjižničnem informacijskem sistemu, so dani pogoji za kvalitetno zadovoljevanje različnih potreb posameznikov iz manjšine, ker zagotavlja sistem : -strokovno vodenje in upravljanje knjižnične dejavnosti, -tekoče posodabljanje knjižničnega gradiva, storitev in načinov dela, -posebne ponudbe za osebe s posebnimi potrebami, -splošno dostopnost knjižničnega gradiva in informacij iz mreže, -strokovno vodeno domoznansko dejavnost, -povezovanje s knjižnicami za medsebojno sodelovanje, -izkoriščanje vseh možnosti knjižničnega informacijskega sistema, -vrednotenje in uveljavljanje knjižnične dejavnosti, -nadzorovanje opravljanja dejavnosti. Povsem zadovoljni pa z organizacijo in razvitostjo knjižnične dejavnosti tudi na Ministrstvu za kulturo niso, zato so se odločili za analizo splošnoizobraževalne knjižnične dejavnosti za manjšine in potrebno dopolnitev njene organizacije. Delovna skupina, ki jo vodi Državna matična služba za knjižničarstvo, naj bi oblikovala strokovno pretehtan in tudi za manjšino primeren osnutek. Knjižničarska strokovna izhodišča so poznana, ker je organizacija te knjižnične dejavnosti vezana na knjižnični sistem in njegovo posodabljanje. V člankih (npr. Sepe, 1990; Novljan, 1996), v predlogu novega zakona in standardov pa v organizaciji dosedaj niso predlagane večje spremembe, le izboljšanje položaja knjižnic in namensko povezovanje knjižnic zaradi zagotavljanja kvalitete uslug in racionalne izrabe danih pogojev. Tako se naj bi osrednje splošnoizobraževalne knjižnice povezovale s svojo osrednjo območno knjižnico (pokrajinska knjižnica, osrednja knjižnica, ki deluje na območju z več kot petdeset tisoč prebivalci) za koordinacijo knjižnične dejavnosti, za opravljanje nalog na področju svetovalne razvojne službe, domoznanske dejavnosti, v kateri mora biti jasno razviden in hranjen kot kulturna dediščina tudi ustvarjalni prispevek pripadnikov manjšine na območju pokrajine, in referenčne informacijske službe za zahtevne informacijske usluge. Priporoča se tudi organiziranje centralnega pridobivanja in obdelave knjižničnega gradiva in centralno skladiščenje knjižničnega gradiva v pokrajinski knjižnici kakor tudi organiziranje potujočih knjižnic. Potrebno bo več denarja, med drugim tudi za uveljavljanje pozitivne diskriminacije, ki jo zahteva majhna skupina, če naj ima na enaki ravni zadovoljene potrebe kot pripadniki večinskega naroda, tako npr. za gradivo, prireditve, ki naj bi v knjižnici večinskemu prebivalstvu približale ustvarjalnost manjšine in odpirale dialog med prebivalci, za sodelovanje med knjižnicami. V program sodelovanja s knjižnicami sosednjih držav pa je možno zajeti izmenjavo knjižničarjev, izobraževanje knjižničarjev, izmenjavo prireditev, zlasti razstav, skupno organizacijo in izvedbo prireditev ali določenih storitev, npr. povezavo spletnih strani knjižnic, koriščenje elektronske pošte za poizvedbe ipd. Sodelovanje pa je koristno tudi pri organizaciji premičnih zbirk ali bibliobusne službe, še zlasti za okolja, kjer se da organizirati recipročno sodelovanje. 3.3.2 Knjižnična dejavnost za romsko skupnost Na področju kulturne politike se uveljavlja šele v drugi polovici 90-tih let. Po podatkih Urada za statistiko Republike Slovenije se je po zadnjem popisu prebivalstva leta 1991 za Rome opredelilo 2.293 prebivalcev Slovenije (0,12%). Od tega je 935 otrok do 14. leta starosti. Romi, predvsem avtohtoni, živijo na JV in SV delu države, del pa tudi v okolici večjih mest, v večini primerov pa so to priseljenci (Žagar, 1998, str. 9). Otroci se vključujejo v obstoječi šolski sistem, obiskujejo vrtce in šolo v slovenskem jeziku. Na posameznih območjih so vključeni v poseben, prilagojen izobraževalni program, ki poteka na določenih šolah. Učitelj s specialnim znanjem jih s pomočjo prilagojenih učbenikov poučuje jezik in matematiko, vsebine ostalih predmetov pa usvajajo skupaj z drugimi otroki. Možnosti šolanja ne izkoriščajo vsi, tudi za to ne, ker jim to starši preprečujejo. Romi nimajo kodificiranega jezika in zato tudi malo dostopnih virov v lastnem jeziku. Mlajšim, ki govore tudi slovenski jezik, so dostopne informacije v slovenskem jeziku. Ti so v pomoč pri informiranju mnogim odraslim, ki slovenščine ne obvladajo. Jezik, ki ga uporabljajo v svojem okolju, ni enoten: Romi na SV države govorijo drugačen jezik, živijo v urejenem naselju in so tudi bolj vključeni v okolico kot Romi v okolici drugih večjih mest na JV države, kjer žive v izoliranih naseljih z minimalnimi bivalnimi standardi, ponekod še zmeraj v rodbinskih skupnostih, drugje pa se že oblikujejo vaške skupnosti. Med seboj pa se razlikujejo tudi avtohtoni in priseljeni Romi. Povezujejo se v društva in tako ohranjajo ter predstavljajo svojo kulturo in svoj jezik, pri čemer to njihovo delovanje podpira tudi država s sofinanciranjem programov. Zveza romskih društev, ki povezuje vsa romska društva, poskuša z dejavnostjo ohranjati in poenotiti romski jezik. Izdaja časopis, izdali so že tudi nekaj knjig, zbirajo literaturo v romskih narečjih, razvijajo pa tudi lastno knjižnično dejavnost. Leta 1999 je slovenska vlada sprejela sklepe, s katerimi nalaga vsem ministrstvom, da Rome vključijo v svoje nacionalne programe. Tako sedaj poteka legalizacija naselij in njihovo urejanje tudi s pomočjo državnega financiranja. Po osamosvojitvi države pa se namenja več pozornosti šolanju otrok, funkcionalnemu opismenjevanju odraslih (Andragoški center sodeluje v Phare programu z izobraževanjem učiteljev za opismenjevanje odraslih Romov), izobraževanju za vključevanje v delo in drugim izobraževalnim vsebinam, ki pripomorejo k socialni integraciji. Knjižnice v državne projekte niso vključene. Njihovo delo za te etnične skupine je evidentirano kot posamezni poskusi, na kar opozarja dejstvo, da o tem ni zbranih podatkov na državni ravni. Da bi spoznali knjižnično dejavnost za romske prebivalce, smo poslali vsem osrednjim knjižnicam (60) vprašalnik: »Romi -uporabniki splošnoizobraževalnih knjižnic«. Z obliko vprašanj pa smo ponudili hkrati tudi oporne elemente za načrtovanje dela. Iz vrnjenih vprašalnikov navajamo povzete značilnosti: Število prebivalcev: Večina knjižnic je prvič zbirala podatke o prebivalcih romske narodnosti na svojem območju. Iskale so jih pri lokalni upravi, predvsem pri službah za socialno delo in šolstvo, ki stanje najbolj poznajo, ker se s to skupino tudi največ ukvarjajo. Zanimivo je tudi, da so bile posamezne službe začudene, da se knjižnice zanimajo za to problematiko, kar pomeni, da na knjižnico kot na možnega sodelavca dosedaj, tako kot vladne službe, ki so pobudnice več projektov, niso pomislile. 20 knjižnic, ki so zabeležile prebivalce romske narodnosti na svojem območju, je navedlo več prebivalcev kot uradna statistika. Tri knjižnice navajajo celo območja, kjer ob popisu prebivalstva Romi niso bili registrirani. Možno je, da so se naselili po popisu ali pa se ob popisu niso opredelili kot Romi. Sicer pa raziskovalci beležijo »trend izginjanja in siromašenja romskega jezika in tradicionalne kulture v Sloveniji« (Žagar 1998, str. 9), ne pa tudi romskih prebivalcev, ki se priseljujejo in jih je več kot jih beleži uradni popis leta 1991. Članstvo: Pri navajanju članstva iz vrst romske skupnosti so nekatere knjižnice zapisale opravičilo, češ da svojih članov ne sprašujejo po narodnostni pripadnosti, ker nimajo te pravice. (Tega podatka tudi za avtohtoni manjšini nimajo.) Problem navajanja natančnih podatkov tiči tudi v tem, da so dejansko le skupine na dveh območjih bolj ali manj avtohtone in te knjižnice kar dobro poznajo, tudi njihove posebnosti šolanja in socialne razmere, kar opazimo tudi pri izpolnjevanju vpašalnikov. Na JV je 46 naselij, 15 od teh je dosedaj komunalno urejenih, na SV države pa 49 naselij, 33 je že komunalno urejenih. 11 knjižnic s teh območij ima med svojimi uporabniki tudi člane romske narodnosti in vse menijo, da jih imajo premalo glede na standardna priporočila, kar pomeni, da med svoje člane niso zajele 20% prebivalcev romske skupnosti. Te knjižnice so izpolnile tudi druga vprašanja (ki jih povzemamo kasneje) in zapisale, da večina članov prihaja v knjižnico občasno in vse knjižnice dovoljujejo izposojo gradiva na dom. Uporaba knjižnice: 11 zgoraj omenjenih knjižnic opisuje, da si ti malo številčni člani izposojajo knjige (8 knjižnic), v knjižnici pregledujejo gradivo (4), gledajo videofilme (2), prelistavajo slikanice (1), prebirajo dnevno časopisje in revije (3), rešujejo uganke (1), se udeležijo organiziranega ogleda knjižnice (1). Njihovi člani radi posegajo po videofilmih (predvsem akcijskih), po kasetah, med knjigami pa prednjačijo slikanice, knjige iz obveznega šolskega programa, stripi, pustolovske zgodbe, med poučnimi pa je na prvem mestu izposoja priročnikov za šoferski izpit, priljubljene vsebine pa so tudi zdravje, kulinarika, zelišča, astrologija, religija, zanima pa jih tudi lastna problematika. Posebne oblike dejavnosti: Razen dveh knjižnic ostalih devet ne izvaja nobenih posebnih dejavnosti za skupine romskih prebivalcev. Tem so na voljo vse oblike redne dejavnosti, ki so jih nekateri romski otroci deležni zato, ker jih pripelje v knjižnico učitelj. Ena od knjižnic organizira posebne pravljične ure (vodita jih šolski mentor in knjižničarka), na razpolago daje prostore za osnovnošolski pouk (obiskuje ga deset Romov), razpisali pa so tudi tečaj šivanja in čiščenja, a se nanj ni prijavil nihče. Druga knjižnica pa svojo dejavnost širi med Romi z bibliobusom, pripravlja posebne prireditve za romske skupine in prireditve, na katerih predstavlja romsko ustvarjalnost, razvija pa tudi projekt izposojevališča v romskem naselju s pomočjo Ministrstva za kulturo, lokalne skupnosti in Zavoda za odprto družbo. Domoznanska dejavnost: Knjižnice navajajo od 1 do 250 enot knjižničnega gradiva o Romih. Razen štirih imajo vse ostale v domoznanski zbirki tudi nekaj gradiva, ki predstavlja ustvarjalni delež Romov na njihovem območju. Predstavljanje ustvarjalnosti Romov in njihovih značilnosti s prireditvami je zelo revno. Ena poroča o pesniškem večeru, ki je nastal na željo Romov, druga o razstavi, ki je bila odmevna, tretja pa poroča, da so bili na prireditvi predvsem Romi in za njihovo problematiko zadolženi delavci iz lokalne skupnosti. Načrtovanje knjižnične dejavnosti: 8 knjižnic je navedlo, da ne načrtuje knjižnične dejavnosti za Rome, ker nimajo možnosti, ena od teh pa načrtuje v prihodnosti le prireditve. Načrtno bo to dejavnost razvijala še naprej ena knjižnica, druga načrtuje premične zbirke, tretja pa bo poskušala kaj narediti v okviru danih možnosti. Nobena od knjižnic pa ne bo prepustila organizacije knjižnične dejavnosti za Rome kateri drugi knjižnici, ki ima boljše pogoje. Problemi z uporabniki: Knjižnice so razvrstile probleme po pogostosti javljanja po naslednjem vrstnem redu: neupoštevanje pravil poslovanja, nepripravljenost za sodelovanje, slaba pismenost, nepismenost, nezainteresiranost za knjižnico, nezaupanje do dela knjižničarjev. Probleme neupoštevanja pravil poslovanja rešujejo z izposojo gradiva ob prisotnosti mentorja iz šole, z občasno posredniško pomočjo sodelavca iz vrst romskih prebivalcev, s sodelovanjem šole, s prepovedjo izposoje dokler se gradivo ne vrne, z omogočanjem vračanja gradiva brez zamudnine. Podaljšanje rokov izposoje pa sodi že tudi med ukrepe, s katerimi pomagajo premagovati težave pri branju zaradi slabe pismenosti. Pri razvijanju pismenosti pa knjižničarji še zlasti skrbno pomagajo z izborom gradiva in tudi pri učenju branja. Dve knjižnici pa sta omenili tudi higiensko problematiko. Problemi pri opravljanju dejavnosti: Knjižnice navajajo po vrstnem redu težavnosti: pomanjkanje kadra, pomanjkanje finačnih sredstev, nepoznavanje značilnosti življenja in potreb te skupine prebivalcev, premalo primernega knjižničnega gradiva, nepoznavanje njihovega jezika, pod drugo so knjižnice napisale pomanjkanje prostora in migracijo teh prebivalcev, dve pa sta napisali, da nimata problemov. Zanimivo je, da je edina knjižnica, ki se je dela z Romi lotila načrtno (Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu), na prvo mesto postavila problem nepoznavanja njihovega jezika, značilnosti življenja in potreb, potem šele pomanjkanje kadra in primernega gradiva. Odprla je izposojevališče (prirejen, za vožnjo nič več primeren bibliobus) v romskem naselju, potem ko se obiski bibliobusa niso najbolje izkazali. Že kmalu na začetku svojega projektnega dela je ugotovila, kako pomembno je, da dober in primeren izbor knjig, kaset ipd. spremlja poleg knjižničarja tudi priučen knjižničar Rom, ki svoje rojake pozna in jim z različnimi oblikami dela (ure pravljic, delavnice s knjigo ipd) odpira svet knjig in branja in, kar ni nepomembno, uspešno vzdržuje red in uveljavlja pravila poslovanja. Obiskovalci v tem izposojevališču upoštevajo pravila knjižnice enako in celo bolje kot ostali uporabniki knjižnic. Pri pomanjkanju gradiva so knjižnice navedle: AV gradivo (1), lažjo mladinsko literaturo (2), dela romskih avtorjev (2), dela v romskem jeziku (3). Tri knjižnice nimajo težav z gradivom, 6 pa jih navaja, da ti uporabniki sprašujejo le po gradivu v slovenskem jeziku. Knjižničarji se z njimi sporazumevajo v slovenskem jeziku, v katerem se odvija tudi celotno izobraževalno delo za to skupino prebivalcev. V neki knjižnici pomagajo pri nastajanju slovensko romskega slovarja, vendar je to romščina tega območja, ki pa je za Rome drugih območij težko razumljiva. Ključni problem pri delu je pravzaprav nepismenost in slaba pismenost večinskega dela te populacije, ki se sicer z vključevanjem otrok v šole izboljšuje. Prav tu pa bi moralo okolje bolje izrabljati profesionalno delo knjižnic, tudi šolskih, saj so pri izboru primernega gradiva za motivacijo in za učenje branja ključne, in jih vključevati v vse svoje projekte. Na to opozarjajo tudi rezultati raziskav o branju (npr. Novljan, 1998, Eley, Gradišar in Lapajne, 1995), ki izkazujejo tesno pozitivno povezanost branja z dosegljivostjo bralnih virov v razredni, šolski in splošnoizobraževalni knjižnici in s prisotnostjo knjižničarsko uposobljenega delavca v knjižnici. 3 Prisluhnimo drugačnosti, kajti ta je tudi lepa Zgornja misel je bila zapisana v vrnjenem vprašalniku knjižnice iz Velenja in je prav primerna za zaključek te analize. Analiza knjižnične dejavnosti za majšine opozarja, da ne moremo ovreči naše prve hipoteze, saj kljub formalnim in strokovnim priporočilom, ki zavezuje knjižnice za opravljanje poslanstva enake dostopnosti knjižnic in knjižnične zbirke ter informacij za vse prebivalce njihovega območja, knjižnice ne uspejo enako uspešno organizirati in izvajati knjižnične dejavnosti za manjšine kot jo opravljajo za večinsko populacijo. Videli smo, da si prizadevajo, da tudi knjižnice v manj razvitih pogojih dela poskušajo uresničevati svoje poslanstvo za etnične manjšine in v okolju vzpostavljati medkulturno družbo, odprte odnose, izmenjavo, vsestransko priznavanje, spoštovanje vrednot, življenjskih slogov. Pri tem imajo pri dejavnosti za socializirani avtohtoni manjšini, ki imata poleg svoje kulture tudi svoj jezik, več uspeha kot pri dejavnosti za skupine, ki živijo socialno na robu družbe in kjer je večina prebivalstva neustrezno pismena za potrebe okolja. Za premislek pa ostaja še zmeraj odprto vprašanje, ali ne bi bilo bolje poskrbljeno tudi za Rome in druge etnične skupine, če bi bilo delo zanje zakonsko bolj natančno opredeljeno. Ohranimo lahko tudi hipotezi, da mora knjižnica svojo dejavnost za zagotavljanje knjižničnih storitev za določeno etnično skupino (s tem pa tudi državljanskih pravic, ohranjanja kulture in jezika manjšine) opravljati z drugačnim pogledom na delo in drugačnimi načini dela kot za večinsko populacijo ali za druge manjšine. Medtem ko je za avtohtoni manjšini organiziranost knjižnične dejavnosti v sklopu obstoječih javnih knjižnic ustrezna, ker s tem niso ogrožene, ampak se lahko celo bolje uveljavljajo v okolju, pa direktno povabilo v knjižnico drugim ne pomaga. Zanje morajo knjižničarji splošnoizobraževalne knjižnice v določenih okoljih pot do knjižničnih storitev utirati na drugačen način. Storitve so lahko organizirane na različne načine v njihovem okolju, z organizacijo premičnih zbirk, izposojevališč in bibliobusno ponudbo, kjer ob pomoči pripadnikov manjšine, ki so sodelavci knjižnice, prihajajo v stik z uporabnimi informacijami in s primernim gradivom za zadovoljitev lastnih interesov, preko teh oblik pa postopoma tudi v knjižnico samo, kjer jim bodo prav tako dostopne oblike dela in različno knjižnično gradivo, ki ga bodo člani teh skupin razumeli. Če npr. ni dostopne literature v njihovem jeziku, če je večina nepismena, bo knjižnica spodbudila nastajanje zbirke govornega gradiva v jeziku manjšine ter poskrbela za dostopnost razumljivih predstavitev informacij, vsebine. V okoljih, še zlasti tam, kjer je več prebivalcev vključenih v šolo, pa jih je več tudi med rednimi obiskovalci knjižnice, zato bi veljalo razvijati tudi delo šolskih knjižnic na tem področju in vzpostaviti sodelovanje med obema tipoma knjižnic. Prvi sogovorniki v takih okoljih so otroci in preko njih se lahko doseže tudi odrasle. Pohvalno je tudi to, da skušajo knjižnice v svojih prostorih predstavljati ustvarjalnost in kulturo manjšin in tako premagovati nezaupanje med prebivalci etničnih skupin. Brez dodatne pomoči lokalne skupnosti in sodelovanja vseh ustreznih služb v lokalni skupnosti, kakor tudi pomoči države, pa knjižnice svojega poslanstva ne bodo mogle opraviti, pri čemer pa je, kot smo videli pri Romih, tudi formalna ureditev lahko ovira, če ni dorečena. Urejanje problematike za vse etnične skupine z ustrezno področno zakonodajo in strokovnimi priporočili bi pomagalo preseči nerazumevanje drugačnosti, ki se pojavlja tudi med etničnimi manjšinami, včasih celo med skupinami iste manjšine. To pa bi bil hkrati opozorilen zapis za knjižnice, ki v splošnem poslanstvu knjižnic ne znajo razbrati svojih nalog in navodil na drugačnost. Knjižnice, ki še razvijajo svoje delovne pogoje za splošno dostopnost knjižnične dejavnosti, težje prisluhnejo potrebam drugačnih. Opravičilo, da imajo preveč dela same s sabo in se zato ne morejo ukvarjati še s specialnimi potrebami svojega okolja, je sicer lahko razumljivo, vzbuja pa tudi pomisleke, zakaj npr. knjižnica ne zagotovi enake dostopnosti svoje splošnosti tudi za manjšino z delitvijo obstoječega na enaki ravni? Odrekanju se da pogosto izogniti s primernim načrtovanjem dejavnosti. Delo za manjšine je zgled stateškega planiranja, primer usmerjanja aktivnosti na dobro poznavanje konkretnosti, kateri se ji podredi vsebina in način dela. Priporočljivo se je dela za drugačnost v okolju lotiti tako, da se opravijo predhodne analize obstoječih možnosti knjižnice (npr. knjižnica ne more načrtovati nove zbirke brez pregleda prisotnosti primernega gradiva v obstoječi zbirki), da knjižnice načrtujejo potrebne posebne pogoje v okviru svoje splošne dostopnosti, da tega ne uveljavljajo kot dodatno dejavnost. Primerno tudi ni, da to dejavnost za financiranje prijavijo na državni razpis brez vednosti ali sodelovanja lokalne skupnosti. Rešitev se nakazuje v pripravi projektov za delo s ciljno skupino, ki bodo ovrednoteni s celotnimi stroški izvedbe in opremljeni z elementi za merjenje uspešnosti, in v predhodnem uveljavljanju teh projektov v lokalni skupnosti. Cilj teh projektov pa naj ne bi bil enkraten dogodek, ampak razvijanje navad za obiskovanje knjižnice in uporabo njenega gradiva ter informacijskih virov. Pomembno bi bilo tudi, da bi se knjižnice pridružile aktivnostim drugih ustanov, ki se ukvarjajo s podobno problematiko ali z isto ciljno skupino. Strateškega načrtovanja dosedaj knjižnicam ni bilo potrebno uporabljati in ga zato knjižničarji slabše obvladajo. Kot šibka področja, slabše poznavanje, izstopajo: poznavanje okolja in sprememb v potrebah okolja, splošnih direktiv, metod za spoznavanje okolja in metod vrednotenja lastne dejavnosti. Tako npr. knjižnice v vprašalnikih navajajo, da ne vedo, koliko članov imajo, ker ne morejo direktno zbirati podatkov o narodnostni pripadnosti svojih članov. Na pomanjkljivo poznavanje okolja pa opozarjajo tudi pogosto neprimerno izbrane oblike motivacije, s katerimi želijo pripadnike manjšine privabljali v knjižnico in tudi večinsko prebivalstvo k prireditvam, na katerih predstavljajo drugačnost. Knjižnice, ki poznajo svoje okolje, imajo identificirano drugačnost, poznajo potrebe teh skupin, lahko določijo cilje, prioriteto pri zadovoljevanju potreb, kar je nujno za uspešno delo, še zlasti v razvijajoči se demokraciji in gospodarstvu, kjer hkrati še denarja ni na pretek. Brez tega tudi težko opredelijo ustrezne pogoje dela, stroške, vrednotenje in merjenje uspešnosti. Te težave pa niso posebnost slovenskih knjižnic. Ko prebiramo Iflin predlog za posodobitev priporočil za splošnoizobraževalne knjižnice, se izkaže, da so avtorji posvetili veliko prostora prav vodenju in upravljanju knjižnice oziroma načrtovanju dejavnosti, kjer je poudarek na strateškem načrtovanju, vrednotenju in merjenju uspešnosti in na odgovornosti knjižnice za pravo in uspešno porabo sredstev (Revision, 2000). Knjižničarjem priporočamo spreminjanje pogleda na drugačnost, zlasti odnosa do nesocializiranih skupin prebivalcev povsod tam, kjer je ovira za razvoj knjižnične dejavnosti za te skupine prebivalcev. Čeprav je sedanje stanje moč pripisati problemom, ki jih imajo knjižnice s pogoji dela, včasih tudi problemom, ki jih povzročajo posamezni obiskovalci s svojim obnašanjem, potem neznanju posameznih knjižničarjev, je neopravičljiva ovira pri razvijanju knjižnične dejavnosti odnos knjižničarjev v javnih službah vsakokrat, kadar je negativen ali brezbrižen. Večjo angažiranost in sodelovanje med knjižnicami pri reševanju problemov smo zasledili v poročilih o reševanju manjšinske problematike pri avtohtonih manjšinah, nič sodelovanja pa nismo našli med njimi pri delu za Rome. Knjižnice, ki so že začele razvijati dejavnost zanje, se bolj povezujejo z Romi, z njihovim združenjem in socialnimi ter izobraževalnimi službami in to povezovanje je močnejše od povezovanja knjižnic z društvi in s službami za avtohtoni manjšini; verjetno tudi zato, ker knjižnice preslabo poznajo romski način življenja, kulturo in potrebe in zato bolj kot pomoč knjižnic potrebujejo informacije o drugačnosti. Za večji učinek dela predlagamo krepitev povezovanja knjižnic pri izvedbi programov in sodelovanje z drugimi inštitucijami in društvi, pri čemer naj bi bilo to usmerjeno na krepitev kvalitete. Najtesneje pa bi morali programi nastajati prav s sodelovanjem s ciljnimi skupinami, ki jim je program namenjen. Uresničevanju poslanstva ni v prid egoistično ali brezbrižno ravnanje, kakor tudi ne nabiranje točk na lestvici pomembnosti s projekti, ki imajo malo ali nič povezave z resnično stvarnostjo. Verjetno bo morala država tudi tu poskrbeti za spodbudo in dodatno pomoč knjižnicam, za učinkovitejše delo s ciljnimi skupinami, z drugačnimi uporabniki, z določenim usmerjanjem, ki bo omogočalo poleg izvajanja dejavnosti tudi nadzor nad izvajanjem. Tako opozarjanje in usmerjanje načrtovanja knjižnične dejavnosti ni potrebno samo zaradi knjižnic, ampak tudi zaradi vladajočih struktur v lokalni skupnosti, ki so tudi lahko ovira pri izvajanju poslanstva knjižnic. Delo na tem področju bi se dalo izboljšati morda tudi z dodatnimi vsebinami v formalnem bibliotekarskem izobraževanju. Marinko (1998) je analizirala programe visokošolskega študija bibliotekarstva na 40 visokih šolah v 15 državah in ugotovila, da se v skladu s potrebami 21. stoletja največ vsebin nanaša na informatiko, v tesni povezavi z informacijsko tehnologijo pa se pojavlja tema uporabniki. Med študijskimi vsebinami pa so redke teme knjižnica in družba in knjižničarska javna dejavnost, ki s svojo vsebino umeščajo knjižničarsko strokovno delo v določen referenčni okvir, kjer se preverja, vrednoti, utemeljuje in potrjuje. Morda bi kazalo tudi tem vsebinam posvetiti več pozornosti in raziskovalnega dela, da bi se marginalne skupine uspešnejše uveljavljale v knjižničarskih storitvah. To znanje pa bodo knjižničarji zmeraj bolj potrebovali tudi v relativno etnično homogenih državah, saj se število pripadnikov ostalih jezikovnih in kulturnih skupin povečuje s priseljevanjem, ki ga med drugim narekuje gospodarstvo. Slednje pa zna prisluhniti argumentom, da knjižnice s svojim poslanstvom niso le proračunska postavka, ampak jih je moč ovrednotiti tudi z dobičkom, ki ga prinašajo. V skladu s hipotezami v uvodnem poglavju lahko zaključimo, da imajo naše knjižnice podobno poslanstvo kot knjižnice v razvitih knjižničnih sistemih, da lahko že to multikulturno vsebino, ki jo imajo, s primernimi oblikami in organizacijo mreže delijo z drugačnimi in uresničujejo svoje poslanstvo tudi do drugačnih, le lastno pot morajo najti. Videli smo, da formalna ureditev (obstoječa zakonodaja, standardi) ni popolno zagotovilo za to, saj enakost poslanstva ne uveljavljajo vse knjižnice. Nekatere dobro, druge poskušajo, uspešne pa so tiste knjižnice, ki drugačnost v svojem okolju poznajo. Te bi lahko objavile svojo poučno zgodbo tudi v tujih revijah. Znajo prisluhniti drugačnosti, se ne držijo togo strokovnih priporočil, ne uveljavljajo avtomatično tujih vzorcev in metod dela, ampak poiščejo lastne oblike dela, ki so jih sposobne fleksibilno prilagajati prej jasno opredeljenim ciljem za zadovoljevanje potreb svoje ciljne skupine. V takem okolju bodo pripadniki etničnih skupin knjižnici zaupali in se z veseljem odzvali na povabila predstavitve njihove ustvarjalnosti in strpno delili usodo knjižnice, še več, pomagali bodo izboljševati njene pogoje. Pri tem se ne bo krepila le dejavnost za manjšine, ampak za vse prebivalce večkulturne skupnosti in s srečevanjem v skupnih prostorih se bodo kulture odpirale, oblikovalo se bo medkulturno okolje. Kot pravi Owen (1997) je to delo težko, saj zahteva stalno pazljivost, previdnost, predvsem pa razumevanje drugih, ki ne delijo naše kulturne in moralne vrednote. Vendar je knjižnica prostor, kjer se lahko učimo, izražamo, »prisluhnemo drugačnosti, kajti ta je tudi lepa«, in taka je lahko spodbuden referenčni okvir tudi za druge pri uveljavljanju drugačnosti v splošnem. Citirani viri: 1. Ekman, M. (1999). To reach multicultural users in libraries. 65th IFLA General Conference, Avgust 20-28. V: Booklet 3, 19-22. 2. Elley, W. B., Gradišar, M., & Lapajne, Z. (1995). Kako berejo učenci po svetu in pri nas? Nova Gorica: Educa. 3. Germadnik, J. (b.l.). Knjižnica je obraz velemesta. V: Mesto v svetu, svet v mestu. Celje: Osrednja knjižnica Celje, 1, (b.l.). 4. Glashoff, I. (1999). The division of libraries serving the general public-a survey. 65.th IFLA General Conference, Avgust 20-28. V: Booklet 3, 9-15. 5. Kodrič-Dačić, E.(1995) Nabava v knjižnicah. Knjižnica, 39 (3), 13-33. 6. Lukšič-Hacin, M. (1999). Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: RC SAZU, Založba ZRC. 7. Manifest o splošnih knjižnicah 1994. (1995). Knjižničarske novice. Priloga, 5 (3), 15. 8. Marinko, I. (1998). Primerjalna analiza študijskih programov bibliotekarstva. Knjižnica, 42(4), 7- 42. 9. Markovič, I. (1998). Skrb za varstvo manjšin v slovenskih zakonih in normativih za knjižnice. Knjižnica, 42(2-3), 95-105. 10. Novljan, S.( 1998). Knjižnice za splošno dostopnost kulturnih dobrin. Knjižnica, 42(1), 23-44. 11. Novljan, S. (1998). Knjižnična vzgoja mora postati del informacijske pismenosti. Vzgoja in izobraževanje, 29(2),16–20. 12. Novljan, S. (1998). Slovenske splošnoizobraževalne knjižnice. Poročilo za leto 1997. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 13. Novljan, S., & Jakac-Bizjak, V. (1999): The changing role of the National Library Advisory Service in Slovenia. 65th IFLA General Conference, Bangkok, August 20.- 28. V: Booklet 1, 21.- 27. 14. Owen, V. (1997). Gateway to freedom: Libraries and the Next Millenium. IFLA Journal, 23(576), 356-361. 15. Petronio, A. (1990). Knjižnica - stičišče narodov. Knjižnica, 34(4), 87-88. 16. Predlog zakona o knjižničarstvu (2000, 19. april). Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, str. 19–40. 17. Revision of IFLAs Guidelines for Public Libraries. (June 2000). IFLA Section of Public Libraries. Pridobljeno 11.1.2001 s svetovnega spleta: http//www.ifla.org/VII/s8/proj/gpl.htm 18. Roach, P., & Morrison, M. (1997). The place on the hill? Library Association Record, 99(8), 432- 435. 19. Sepe, M. (1990). Knjige za pripadnike manjšin v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah. Knjižnica, 34 (4), 69-82. 20. Tracey, M. (1999, 20. januar). Kaj potem, če Tedu Turnerju to ni všeč? Razgledi, str. 1. 21. UNESCO. Manifest o splošnih knjižnicah. (1994). 10. seja mednarodnega sveta za splošni informacijski program, Pariz 28. – 30. november. 22. Vremec-Ragusi, M. (1998). Bibliotekarstvo na križišču kultur. Knjižnica, 42 (1), 5.- 21. 23. Watson, D. (1998). Multicultural childrens literature. Selection and evaluation: Incorporating the World Wide Web. V: Public library collection development in the information age (str. 171-183). New York, London: The Haworth Press. 24. Zakon o knjižničarstvu. (1982). Uradni list SRS (27), 122-134. 25. Žagar, M. (1998). Uvodni referat za razpravo o kulturni politiki do italijanske in madžarske avtohtone narodne skupnosti, romske skupnosti, drugih priseljencev manjšinskih etničnih skupnosti in priseljence v republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. 26. Žumer, M., & Novljan, S. (1997) Public Libraries in the Transition Society of Slovenia. Libri, 47(4), 251-255. Dr. Silva Novljan je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani kot svetovalka za splošnoizobraževalne knjižnice v Državni matični službi za knjižničarstvo. Naslov: Turjaška, 1, 1000 Ljubljana Naslov elektronske pošte: silva.novljan@nuk.uni-lj.si