*t. 51 (ledelja 20. decembra 1986 Ernest Thompson Seton: Zgodba zajca z bombažastim repkom Zato je storil nekaj, kar je bilo v tem slučaju najboljše, kar je mogel: oddirjal je tako daleč, da mu ni več bilo treba vohati mamljivi ohrovtov vonj in za večerjo si je izbral snopič sena, ki ga je odnesel veter iz kopice. Pozneje, ko se je hotel podati k počitku, se mu je pridružila še mati, ki je použila na solnčni sipini najprej svoja zdravila, potem pa Je malo večerjo iz sladkih brezinih vejic. /S - -- - V U- ' Medtem se je pomaknilo solnce dalje, gredoč drugam za svojimi opravki, in s seboj je odneslo vse svoje sijoče zlato. Tam na vzhodu pa je rastel iz zemlje velik črn zastor. Polagoma je segal višje in višje, zatemnil je vse nebo, skrbno zakril vsako svetlobo, ter zapustil ves svet v mrki samoti. Odsotnost solnca je izrabil še drugi zlonosec, veter, ki se je potem pojavil na pozorišču ter pričel kuhati nemir. Zrak je postajal čimdalje hladnejši in bilo je neprijetnejše, kakor ko je bila zemlja še pokrita s snegom. »Ali ni nocoj strašno mrzlo?« je vprašal Strgan, »oh, da bi imeli še vsaj naJe stare kupe dračja!« »Da, da«, je odgovorila mati, »to bi bila noč za našo votlino pod smrečnimi koreninami, toda tam sedaj ni varno, ker ne veva, ali se vidra še klati po tem kraju.« Votli laški oreh je izginil. V času, o katerem govorimo, je ležal na kupu drv v nekem kotu dvorišča in dajal prenočišče vidri, katere sta se naša zajca tako bala. Strgan in njegova mati sta se podala na južno stran ribnika; tam sta si izbrala za prenočišče kup dračja, se splazila pod njega ter se stisnila Obrnila sta se proti vetru, toda z nosovi v nasprotnih smereh, tako, da bi v slučaju nevarnosti lahko pobegnila v različne strani. Vihar je pihal z vsako uro ostreje in mrzle je O polnoči je pričel naletavati droben leden sneg, in šum-ljaje je prodiral skozi suho listje grmov. Kazalo je, da noč ne bo prikladna za lov, tod astari lisjak iz Springfielda se je vendarle podal na delo. Sel je z vetrom in pod okriljem gošavja, in nesreča je hotela, da jo je mahnil ravno proti kupu dračja, kjer je takoj zavohal speča zajca. Za trenotek se je ustavil, nato pa se je potihoma in plazeče bližal kupu, kjer se je nadejal zajcev. Šumenje vetra in snega mu je omogočilo, da je prišel čisto blizu, dokler se ni zbudila mati vsled rahlega šuma, ki ga je povzročil suh list pod niegovim korakom. Takoj se je dotaknila Strganuhljevih brk, in namah sta oba bila vedra in čila, ravno v trenotku, ko se je lisjak pripravil za skok, in kot puščici sta zajca od-frčala v divji vihar. Lisjak je v skoku zgrešil mater, toda nemudoma se je pognal za njo, medtem ko je popihal Strgan v nasprotno smer. Samo eno pot je imela zajka, ki je brzela na vse pretege, da si reši ljubo življenje. Nekoliko poti je pridobila s tem, da je prerezala nezamrznjeno močvirje, ki ni nosilo lisjaka, in končno je obstala na bregu ribnika. Tu pa ni bilo več izbire, kajti vrniti se ni mogla, torej je morala dalje, naprej. Žvek, žvak je šlo skozi visoko trstje in nato s skokom v globoko vodo. Takoj za njo je skočil lisjak, ali vendarle je bila voda zvitorepcu nekoliko preveč sveža in obrnil se je zopet k bregu. Zajki je preostajala le ena pot in poganjala se je skozi trstje proti globoki vodi in krepko je suvala, da bi dosegla nasprotno obrežje. Toda morala se je boriti proti močnemu vetru; mali ledeno mrzli valovi so ji pljuskali čez glavo in voda je bila polna napol zmrz-lega snega, ki ji je močno zapiral pot. Zdelo se ji je, kakor da je temna črta rešilnega obrežja daleč pred njo, in sam Bog vedi, če že ne preži tam lačni lisjak in jo pričakuje. Plosko je priložila uhlje, da bi nudila vetru čimmanj upora, in z vso močjo je plavala naprej proti viharju in toku. Po dolgem težavnem plavanju skozi mrzlo vodo je že skorom dosegla ločje drugega brega, ko ji čvrsta gruča plavajočega snega zapre pot. In takrat je veter na bližnjem obrežju tako čudno zavijal, da se ji je zdelo, da sliši tuljenje gladnega lisjaka. To ji je vzelo ves pogum in vso silo in vrglo jo ie daleč nazaj, predno se je mogla osvoboditi iz deročih zaprek. Zopet je pričela suvati naprej, toda počasneje sedaj, vedno počasneje. Ko je končno priplavala do zavetja visokega ločja, so bili njeni ud j i otrpnjeni, njena zadnja- moč porabljena, njeno hrabro malo srce je bilo čimdalje počasneje, in takrat ji je bilo že popolnoma vseeno, ali jo lisjak čaka ali ne. Skozi ločje je še srečno premahala, toda v sredi med tistim grdimi rastlinami ovijalkami se je pričenjali zapletati in pešati, njeni slabotni sunki je niso več bližali celini, in led, ki se je kopičil krog nje, ji je popolnoma onemogočil prodiranje. Kmalu, kmalu so njeni mali otrpnjeni udje nehali gibati, mali s puhom pokriti nosek ni več nemirno migljal sem ter tja in mile rujave oči mamice zajke so se zaprle k večnemu snu. Toda noben lisjak je ni čakal, da bi jo s požrešnimi zobmi raztrgal. — Strgan uhel jqe ušel prvemu naskoku zasledovalca, ali čim se je od strahu nekoliko opomogel, je pritekel nazaj,, da bi speljal sovražnika in s tem pomagal ubogi materi. Starega iisjaak je dobil na poti proti drugi strani ribnika, kjer se je nadejal zajke. Nemudoma ga je Strgan zvabil daleč stran in potem ga je odpustil s krvavečo rano na glavi dobljeno od ograje iz trnaste žice. Nato je prišel k obrežju, iskal in vohal je okrog ter trkal, toda vse iskanje je bilo zaman, male matere ni rnoegl najti nikjer. Tudi je ni nikoli več videl in nikdar kasneje ni zvedel, kam je odi-šla; kajti spala je zadnje spanje v ledenem naročju svojega prijatelja, vode, ki prav nikomur ničesar ne izblebeta. Uboga mala mati! Bila je prava junakinja, toda sa moena izmed neštetih milijonov, ki žive brez zahteve po junaštvu, ki store v svojem malem svetu vse najboljše in potem brez -dave umirajo. Bila je hrabra bojevnica v življenjskem boju obstanek. Bila je dobrega kova, iz tistega kova, ki nikdar ne izumre; kajti njeno meso in njen razum sta prešla v Strgana, v njem je živela dalje in z njim je zboljševala svoj rod. Srtgan je še vedno prebival v barju Stari Olifant je umrl,isto zimo, in njegovi malonivni potenci niso več čistili barje in niso popravljali žične ograje. Tako se je v enem samem letu barje spremenilo v neprodirno divjino, nova drevesca in trnasti grmi so zrastli. in raztrgane 11-nafte žice so tvorile nešteto trdnjav !n za . katerih ps: in lUtve niso m ;gle napadati. In tam živi Strga-nuhelj še danes. Postal je velik in močan zajec in se ne straši nobeneaa tekmeca. Poseduje mnogoštevilne družino in lično rujavo ženko, ki si 'o :e poiskal ne vem kje. Brez dvoma but i tam do-rruvali on in njegov'h otrok ot > :i še mnoga leta. Tam jih moraš opazovati ob solnenih večerih. Ako pa poznaš tajne njihovega jezika, in si si izbra1 primerno mesto na zemlji, boš tudi slišal kaj si pripovedujejo. KONEC. Prihodnja številka .Mladega Jutra' izide sa božiči \ Hudsonovl doživljaji Spisal Raišp Ivo, dijak v Celju, star 10 let. 2. poglavje s Nočni napad, Parma pri »Zelenem travniku« se je lesketala v solucu. Hudson je pravkar stop® jz dvoriščnih vrat, ko je zagledal v daljavi temno piko, ki se je hitro večala in bližala. Kmalu je spoznal jerdpc:7 r><> rjavem konju. Jezdec je imel velik rjav klobuk globoko potisnjen v čelo, na klobuku je imel pa zelena peresa. Oblečen ic bi! v rdeč suknjič, bele hlače in rjave škornje. Zdaj .je Hudson spoznal jezdeca. Bil je Jim. Hudson mu je šel nasproti in veselo sta se prijatelja pozdravila. Jim je skočil s konja. Hudson ga je vprašal: »Odlkod pa prideš?« »Iz New Yorka!« »Po kaj si pa prišel?« »Ali bi nocoj lahko prenočil pri tebi?« »Seveda, prijatelj, kaj sploh vprašuješ?« »Kam si namenjen?« »V Providenco pojdem?« »Taiko daleč?« »Da, Generalu bom služil. »Kako to?« »Za konjarja bom.« »Kaj ga nima?« »Seveda ga ima. Vendar pojde zdaj xa mesec dni na dopust in jaz ga bom nadamestoval-« »Razumem.« »Boš imel dobro plačo?« »Sijajno!« »Torej boš zaslužil več kakor s hlevi?« »Mnogo več, najmanj trikrat tofikoU »Pojdi z menoj v hišo.« »Dobro.« Odšla sta v hišo. Sedla sta v Hiudso-novo sobo, kjer je stala velika železna blagajna. Do noči sta se pogovarjala o tem in o onem in šla pozno spat. Farmar ni slutil, da ga je Jim nalagal Ko je Hudson že trdno spal je šel Jim na odprti hodnik, kjer je stala straža. Rekel je straži: »Ne morem spati Pojdi spat in jas bom stražil namesto tebe.« »Dobro!« Okoli polnoči se je Hudson zbudil. Toda kaj je videl! Pravkar je Jim od-klepal blagajno in zraven njega je stal Jonatan — tisti žepar, ki je v New dokumenti. Hudson je hitro premislil, kaj naj stori, da bi zbudil vse hlapce ter z njimi napadel roparja. Tiho se je splazil iz sobe na odprti hodnik, da bi poklical stražo. A straže ni bilo nikjer. Potem je stopil v spalnico hlapcev ter tiho zbudil drugega za drugim in jih poučil kako sa morajo vesti. Nato so se vsi oborožili in se tiho plazili k Hudsonovi sobi. Hudson je prvi pogledal skozi lino toda roparja sta bila med tem že izginila; blagajna je bila odprta in prazna. Potem je Hudson s hlapci preiskal vse poslopje, vendar o Jimu in Jonatanu ni bflo ne duha ne sluha. Pregledali so tudi hleve a nikjer niso mogli nikogar najti. Hudson je Sel spat., šest hlapcev je pa moralo vso noč stražiti. (Dalje prihodnjič.) Zgodim o treh bratcih Vsi mali otroci radi poslušajo zgodbice, ne samo vi, o ne, celo mali zamorčki hočejo, da bd jim jih spet pripovedovali, in moledujejo okoli svojih črnih mater prav tako, kakor vi moledujete okoli svoje mamice. In če jim je dolgčas in če se nečejo več igrati, pridejo pa rečejo! »Prosim te, mamica, povej nam. pravljico!« Seveda pa ne govorijo slovensko, temveč povedo to v svoji zamorski materinščini, in ker te itak ne razumete, vam rajši kar po slovensko povem. Orna mamica pa dobro razume, kaj so ji otroci rekli, in potem odgovori v istem jeziku: »Da, če boste lepo pridni, pa vam bom pozneje povedala pravljico!« In potem sedejo otroei čisto tiho in mirno na klop in črna mamica jim pripoveduje lepo pravljico, in zamorčki poslušajo in se veselijo. In da boste tu- di vi veseli, vam bom povedala zamorsko pravljico. Torej poslušajte: »Nekoč so živeli trije majhni bratci, seveda so bili zamorčki. Najmanjšemu je bilo ima Nad, srednjemu Nid m največjemu Nud. In čeprav je bil Nud največji, je bil vendar hudo majhen, in zdaj si lahko mislite, kako majhen j« bil šele najmanjši. Toda Nud in Nad in Nid so bili prepričani, kakor vsi otroci, da so že hudo veliki, in ko so bili izmed brat cev: »Prav za prav smo zdaj že hudo veliki, zato bi lahko šli malo v svet, da bi doživeli kakšno prigodo. Kaj menite, kako bi bilo, ko bi se odpravili v gozd?« »Da,« je rekel Nud, »prav imaš, toda ker sem največji izmed vas, me morata ubogati, in jaz bom pazil na vaju.« S temi besedami je vzel z mize kuhinjski nož, s katerim je mama navadno ostrgala repo in ki ga ni smel nikoli vzeti v roke, če je bila mama doma A zxiaj mame ni bilo doma, in tako mu tega tudi ni mogla prepovedati. Ponosno si je zataknil nož za pas svojih malih belih hlačk, zakaj vsi trije zamorčki so imeli majhne bele hlačke na sebi, čeprav so bili sicer čisto goli. Afrika je vroča dežela, pa zato malim zamorčkom ni treba nositi drugega oblačila kakor bele hlačke. Tudi Nid je hotel vzeti nekaj s seboj, zato je vzel kamen v roke, Nad pa, ki je zmerom vse posnemal, kar sta starejša bratca storila, je vzel jabolko, ker je sploh zelo rad jedel jabolka. In tako so se vsi trije odpravili v gozd, da bi doživeli lepo prigodo. Hodili so in hodili, in ko so se že utrudili, so sedli, in Nud je vzel nož pa prereza! jabolko na tri enake dede, in vsak je pojedel svoj del. Tedaj so naenkrat zaslišali velik hrup, in ko so pogledali kvišku, je bilo pred njimi vse t«mno, ker je nekaj tako neznansko velikega stalo pred njimi, in to je bil velikan, ki je bil pravkar prišel iz gozdu in ki se je moral tem trem drobiakom tako smejati, da se mu je kar trebuh tresel. Kaj tako majhnega še ni nikoli v življenju videl! Toda mali zamorski se niso prav nič smejali, strašno jih je bilo strah, in zdaj so se vsi kesali, da niso lepo doma ostali, kakor jim je bila mamica naročila, nikar, da so sc odpravili v gozd iskat prigod. A zdaj je bilo prepozno, in čeprav so cepetali in začeli jokati, jih je velikan vendarle zgrabil in vtaknil v svojo vrečo pa jih odnesel k sebi domov. Velikanu je bilo ime »Močni« in je stanoval ptri svojem hratu »Hitrem« agoraj na hribu v hiši velikanov. To so dobro vedeli Nad in Nid in Nud, zakaj mama jim je bila to dostikrat povedala. V vreči pa ni bilo prav nič prijetno, tako tesna je bila, in premetavalo jih je adaj sem, zdaj tja, ker je velikan ves čas mahal z vrečo, da so zamorčki drug drugega butali z glavami. Nazadnje je velikan napravil še zadnji velikanski korak in bil je doma. Postavil je vrečo pred hišo na tla in zaklical svojemu hratu: »Pridi hitro, pridi, nekaj imenitnega sem prinesel s seboj, prinesi mi pa tudi jedi in pijače, ker sem lačen in žejen!« Naši trije zamorčki so gledali skozi male odprtine v velikanovi vreči in videli, kako sta se brata velikana najedla in napila, potem se pa zleknila na Ua in zaspala, ker sta najbržc malo preveč vina popila. Tedaj se je pa Nud opogumil. Izvlekel je svoj nož izza pasa in zarezal luknjo v vrečo, in vsi trije zamorčki so zlezli iz nje. Skrili so se za vogal hiše in hitro še pogledali izza vogala, ali 9e nista morda velikana zbudila in za-paarila, da so ušli. In ker se je hotci tudi Nid izkazati in biti prav tako po gumen kakor Nud, je zagrabil svoj kamen in ga zagnal »Hitremu« v glavo. Ta je skočil pokonci, udaril »Močnega,« misleč, da se je hotel z njim pošaliti, tako močno po glavi, da se je onesvestil. »Hitri« se je prestrašil in hotel steči k vodnjaku po vode. Med tem se je »Močni« zbudil iz nezavesti Ko je zagledal brata, kako teče, je vstal in našei vrečo, v kateri so bili zamorčki, prazno. Ker je mislil, da mu jih je brat ukradel, je ves besen stekel za njim. Ta se je ustrašil, ker je bil brata poprej tako močno udaril, pa je tekel dalje, in tako sta tekla in tekla. Toda »Močni« ni mogel ujeti svojega brata, ker je znal ta dosti hitreje teči ko on, zato mu je bilo tudi ime »Hitri«. »Močni« pa, ki je bil veliko močnejši od svojega brata, je upal, da ga bo še dohitel, in potem bi gotovo zmagal v boju, saj mu niso zastonj rekli »Močni«! In tako sta tekla kar najprej, dokler nista bila iz dežele. Ali je velikan »Močni« ujel velikana »Hitrega« ne ve nihče povedati, zakaj brata se nista nikoli več vrnila, in velika hiša velikanov je ostala od tistih dob prazna, vendar se je vsi mali zamorčka še zmerom bojijo in ogibajo in si ne upajo v njeno bližino. Nad in Nid in celo Nud, največji izmed njih, ne gredo nikoli več brez dovoljenja z doma v gozd, ampak ostanejo rajši doma, če jim mati tako ukaže. Toda mali kuhinjski nož sme Nud odslej še zmerom nositi za pasom, zakaj črni starši so bili hudo veseli, da So videli svoje tri dečke spet zdrahe in čile pred seboj, ko so ušli tako veliki nevarnosti. Saj so bili že v hudih, hudih skrbeh ubogi črni starši! In Nid od tistih dob še zmerom luča kamenje in je hudo ponosen na to in prepričan, da noben zamorček v vsej Afriki ne zna tako dobro metati kamnov. Nad je pa še zmerom zelo majhen in še naprej rad je jabolka. Nilka Potočnik: Dobro jutro Vsa božja narava je že oživela Da pesem zahvalno bi Stvarniku pela. Ko solnčece zjutraj v planinah žari. Zaspanček kaj hitro iz sobe zbeži. Z ročico si otrok očesca pomane, Veselo iz bele posteljke vstane. Se lepo umije, obleče, pokriža In toplemu zajterku lačen približa. A ko vam še dobro jutro želi, Ves srečen že v božjo naravo hiti. Jutrovčkl pišejo Dragi stric Matic! Najlepša hvala, ker si priobčil mojo pesmico. Ti niti ne moreš slutiti, kako sem bila vesela. Zato Ti pa takoj zopet pišem. Torej, poslušaj, dragi striček! Kakor je bila Cankarju, tako je tudi memi Ljubljana — cvet vseh sanj. Visoke, bale hiše, živahno vrvenje množice, vse to so zopet in zopet obnavlja v nojem spominu. A v najbolj jasni sliki mi stoji pred očmi vsa dolga vrsta spomenikov, ki krase to belo mesto. Izmed ■wseh mi najbolj ugaja Prešernov spomenik. Ko sem vsako jutro hodiila mimo njega v šolo, sem vsakokrat z novim občudovanje zrla vanj. In nehote sem se spominjala velikega pesnika in njegovega velikega dela, ki ga je ustvaril v naši poetiki. Zdelo se mi je, kot da kliče mladino, naj hiti za njim, da bo naš mili slovenski jezik še lepši in mehkejši. In vsa dolga vrsta spomenikov ... Vsak vzbuja drugačna čuv-stva v duši gledalca, v duši mimoidočega. A eno je jasno povsod, da naša mila domovina izraža s tem hvaležnost svojim velikim sinovom, svojim glasnikom, ki kličejo na boj. Zato sem vzljubila to belo mesto. V moji duši bo ostal svetel spomin nanj. Kajne, dragi striček, da mi boš priobčil ta spis? Pa tudi pri nagradi, ki jo boš delil, kajne, da se boš spomnili tudi na mene? V tej nadi Te pozdravlja Dragica Prah, absoi. meščanske šole p. Št. Rupert pri Mokronogu. »Kaj mi je v Ljubljani najbolj všeč?« Ker še nisem bil dostikrat v Ljubljani in Ljubljane še ne poznam podrobno, Ti sporočam samo to, kar sem videl doslej. Poleti sem bil par dni pri svoji teti, ki stanuje v bližini artilerijske vojašnice in ker sem za našo vrlo vojsko navdušen, mi je seveda vojašnica najbolj ugajala. Ves dan sem opazoval vojake. Ko pa sem prišel nazaj v Gornji grad sem zbral okrog sebe svoje sošolce in organiziral celo armado. Torej, kakor vidiš, dragi stric Matic, mi je najbolj všeč v Ljubljani artilerijska vojašnica, pa če tudi se mi boš morda smejal. Lepo Te pozdravlja Tvoj Mejak Miran, uč. III. raz., II. odd. narodne šole v Gornjem gradu j Dragi stric! žal mi je, da si msem ; Ljubljane še do danes mogla ogledati, i Ni mi bila za to še dana prilika, čepraiv sem se že paikrat vozila miimo pje. Zato Ti, dragi moj stric Matic napišem drago natečajno nalogo, ki si jo določi za nas, ki Ljubljane ne poznamo. Ne morem reči, da bi s pisanjem »Mladega Jutra« dosedaj ne bila zadovoljna., vendar pa bi bila moja prisrčna želja, da bi v bodoče prinašalo budi važne novice, ki bi nas zanimalle. To dobroto imajo n. pr. radio poslušalci, ki ob torkih in petkih poslušajo šolsko uro. Poslušalcem sporoči ga. Mira Bn-ge.lmanova vse važne novice tekočega tedna. Nas Jufaw6kov pa veš, da je dosti več takih, ki nam ni dana mož-nosit, da bi lahko poslušali radio, vendar pa smo željni poslušati ali citati vsakovrstnih novic. Ti nam tu lahko pomagaš, če hočeš. Druga moja želja bi bila, da bi -Mlado Jutro« prinašalo poleg nagradnih nalog tudi pogosteje nagradne križanke in uganke, da bi se enkrat tudi jaz znašla med tistimi srečneži, ki dobijo nagrado, ker me dosedaj na žalost ta sireča še ni doletela, čeprav tako rada čitam knjige. Več si tokrat ne upam želeiti, ker se bojim dn bi se Ti od mojih želj zvrtelo v plavi, azadni^ p« bi ostali mi Jutrovčki še brez svojega lista. Držim se načrta :>poča.si in gotovo,« zato pa če bodo mni" želje tokr