Ko je leta 1859 Charles Darwin izdal svojo knjigo o evoluciji, zagotovo ni razmišljal, da bo čez nekaj let njegova teorija dobila potrditev. Ta potrditev je prišla v obliki praptiča ali arheopteri-ksa (rod Archaeopteryx). Seveda je fosilni ostanek z dobro vidnimi peresi zatresel znanstveni svet in kmalu postal nekakšna ikona, ki jo pozna vsak osnovnošolec. Do danes je bilo odkritih le enajst ostankov praptiča, od peresa do skoraj »popolnih« primerkov. Z napredkom paleontologije in biologije so raziskovalci temeljito raziskali vse ostanke praptičev. K temu so dodali še nove najdbe, predvsem s kitajskih nahajališč, ki sedaj postavljajo arheopteri-ksa na nekoliko drugačno evolucijsko pot. Kljub še vedno vroči razpravi praptič s svojimi skromnimi najdbami ostaja na prestolu kot eden bližnjih členov proti današnjim pticam.
8 Svet ptic	POLJUDNI ČLANEK
1: Širši javnosti je zagotovo najbolj znan londonski primerek arheopteriksa. Na sliki je replika, razstavljena v naravoslovnem muzeju v Frankfurtu. foto: Matija Križnar
Praptič - pol ptica, pol dinozaver
// Matija Križnar
Enajst najdb z Bavarske
Celotna zgodba o praptiču se je začela z najdbo enega fosilnega peresa leta 1860. Že naslednje leto je znani nemški paleontolog Hermann von Meyer opisal ta fosil kot Archaeopteryx lithographica. Istega leta 1861 je bil nato odkrit prvi skelet praptiča, danes shranjenega v Londonu. Ob skeletu, brez glave, so se dobro ohranila peresa tudi na repu. Primerek je opisal takratni angleški paleontolog Richard Owen in ga uvrstil v rod Archaeopteryx, a kot drugo vrsto. Leta 1874 je bil najden drugi primerek skeleta praptiča. Ta ostanek je mogoče najbolj znan tudi širši javnosti in je po nekajkratni zamenjavi lastnikov pristal v današnjem berlinskem naravoslovnem muzeju. Berlinski praptič je odlično ohranjen in eden izmed redkih s celotno glavo. Ob 150-letnici njegove najdbe so prav berlinski primerek upodobili tudi na spominskem kovancu.
Do naslednjih odkritij ostankov arheopteriksa je minilo več desetletij. Leta 1956 so našli delni skelet, z vidnimi odtisi peres. Danes je ta primerek izgubljen, saj je po smrti lastnika za njim izginila vsaka sled. Ostanek omenjenega praptiča je poznan kot Maxberški primerek, saj je bil nekaj časa razstavljen v muzeju Maxberg v Solnhofnu. V začetku sedemdesetih let preteklega stoletja se je z zaprašenih polic muzeja na Nizozemskem (v Teylerje-vem muzeju) pojavil nov ostanek. Najprej so ga pripisali pterozavrom (letečim plazilcem), odkrit pa je bil že leta 1855, torej nekaj let pred prvim opisom arheopteriksa. Nizozemski ali za znanstvenike haarlemski primerek (po mestu, kjer je muzej) sestavlja le nekaj reber, vretenc in kosti okončin. Naslednji ostanek praptiča je opisal Peter Wellnhofer in je danes na ogled v paleontološkem muzeju v mestu Eichstätt, blizu nahajališča. Prav iz okolice Eichstätta prihaja še en primerek, opisan leta 1988, in je največji med odkritimi. Glede na velikost in druge znake so ga kasneje poimenovali Wellnhoferia grandis, a debata o določitvi novega rodu in vrste še ni zaključena.
Leta 1990 je bil odkrit osmi ostanek praptiča v nekoliko mlajših jurskih plasteh pri mestu Daiting na Bavarskem. Tudi ta primerek je še vedno zavit v skrivnost, saj še ni bil primerno raziskan in predstavljen javnosti. Deset let kasneje se je pojavil nov primerek: bil je v zasebni lasti in kasneje posojen muzeju Bürgermeister-Müller v Solnhofnu. Na plošči apnenca se je ohranil le del peruti, ki jo ljubkovalno imenujejo kar »piščančja perut«. Izredno dobro je ohranjen tudi primerek, ki je bil javnosti predstavljen leta 2005. Ostanek je bil dolgo časa shranjen v zasebni zbirki v Švici in nato podarjen v ZDA (Wyoming Dinosaur Center), kjer so ga temeljito raziskali.
Zadnji oziroma enajsti primerek skeleta arheopteriksa je bil odkrit leta 2011. Prvič so ga javnosti predstavili na sejmu mineralov in fosilov v Münchnu, kjer smo si ga obiskovalci lahko ogledali. Tudi ta primerek ima ponekod vidne odtise peres, manjka pa mu glava. Trenutno je primerek še v zasebni lasti, a je vedno na voljo paleontologom, ki ga še raziskujejo.
Vsi ostanki praptiča so bili odkriti v ploščastih apnencih na Bavarskem v Nemčiji, predvsem v okolici mest Solnfo-hen, Eichstätt in Langenaltheim. Tamkajšnje t.i. solnho-fenske apnence izkoriščajo v kamnolomih že dve tisočletji in v njih pogosto najdejo tudi druge izjemno ohranjene fosile. Plošče apnenca danes uporabljajo v gradbene namene, v preteklosti pa je bil zaradi svoje sestave primeren za tiskarsko tehnologijo kot litografski kamen.
Ploščasti apnenci so nastajali v času zgornje jure, natančneje v tithoniju pred okoli 149 milijoni let. Praptiči so verjetno prebivali na velikih otokih oziroma arhipelagu, ki ga je obdajalo plitvo morje z grebeni koral in morskih spužv. Med temi grebeni so občasno nastajali plitvi zalivi in za življenje neugodne razmere, in prav v teh zalivih se je usedalo apnenčevo blato, ki je pokrilo in ohranilo tudi fosilne ostanke praptičev. Združba, v kateri je prebival praptič, je bila izjemno pestra, saj so paleontologi odkrili več kot 700 različnih vrst. Našli so morske in kopenske vretenčarje od pterozavrov, dinozavrov, kuščarjev, želv do morskih krokodilov ter veliko vrst nevretenčarjev, pogosto tudi z odtisi mehkih delov.
Med dinozavri in pticami
Kljub majhnemu številu najdb arheopteriksov imamo dober vpogled v njihovo anatomijo. Posamezni ostanki se med seboj razlikujejo tudi po velikosti, a so bili povprečno veliki kot vrana. Zrastli so do približno 50 centimetrov v dolžino in dosegli težo do enega kilograma. Najbolj izrazit znak na fosilnih ostankih so zagotovo peresa, ki so razporejena na sprednjih okončinah (perutih) in repu. Rep je še vedno tipično plazilski, enako kakor tudi glava, saj ima v čeljustih še vedno zobe. Na prednjih okončinah je imel praptič vidne prste s kremplji, kar je zagotovo vplivalo tudi na letenje. Raziskovalci se še vedno niso poenotili, ali je praptič lahko letel, ali pa je le jadral. Na to jih opominja tudi notranja zgradba kosti, ki še ni popolnoma prilagojena letenju, kot je pri pticah.
Paleontologi so arheopterikse uvrščali med primitivne ptiče oziroma bližnje sorodnike današnjih ptičev. To je seveda pričakovano, saj primanjkuje tako novih najdb praptičev kot tudi najdb drugih podobnih fosilov. V mnogih razpravah se je zvrstilo veliko filogenetskih tez, kjer so jih enkrat uvrščali že med prave ptice, drugič zopet ne. Vse dokler pred leti niso s Kitajske pričele prihajati nove in izjemne najdbe pticam podobnih dinozavrov in celo ptic, a iz nekoliko mlajših krednih kamnin. Med redkimi jurskimi najdbami je bil tudi primerek novega rodu Xiaotingia, ki je s svojo zgradbo zelo podoben arheopteri-ksu. Prav kitajski primerek je ponovno razburkal razpravo o evoluciji in »pravilni« uvrstitvi praptiča med dinozavre ali skupino, ki združuje izumrle predstavnike in sorodnike današnjih ptic (Avialae). Trenutno velja arheopteriks bolj za dinozavra kot ptiča, kar je razlog, da so zato paleontologi uvrstili ostanke nazaj med deinonihozavre (skupaj z družino Archaeopterygidae). Vsekakor bo treba počakati še na nova odkritja in raziskave, ki bodo mogoče ovrgle ali še bolj utrdile trenutno evolucijsko shemo.
//letnik 19, številka 01, marec 2013
IZ ORNOTOLOŠKIH RAZISKAV	11
2: Rekonstrukcija praptiča s pisanim perjem
risba: Pika Križnar
3: Na podlagi najdbe fosilnega peresa je praptič dobil ime Archaeopteryx lithographica. foto: http:// witmerlab. wordpress.com
Praptič, dinozaver ali ptica, zagotovo pa nekaj vmes, je postal paleontološka ikona, ki jo pozna skoraj vsak. Sleherni učbenik biologije skoraj gotovo vsebuje sliko praptiča in skoraj vsak večji naravoslovni muzej premore repliko vsaj enega izmed enajstih primerkov arheopteriksa. Najdbe praptičev so dodobra razburkale paleontološko in biološko skupnost in že od vsega začetka potrdile Darwi-novo evolucijsko teorijo. Seveda bo potrebnega še nekaj časa, da odkrijejo in raziščejo nove »vezne« ali, če želite, »manjkajoče« člene v evolucijski verigi med dinozavri in pticami. Že sedaj pa lahko tudi opozorimo na dejstvo, da tudi narava rada eksperimentira in za seboj pušča mnogo slepih ulic.
Literatura:
-	Bock, W. J. & Bühler, P. (2007): Archaeopteryx lithographica von Meyer, 1861 (Aves): proposed conservation of usage by designation of a neotype. - Bulletin of Zoological Nomenclature 64 (4): 261-262.
-	Oarroll, R. L. (1988): Vertebrate paleontology and evolution. W.H. Freeman and Company, New York.
-	Kriznar, M., (2011): Nov primerek arheopteriksa. - Proteus 74 (3): 135.
-	Meyer von, H. (1861): Archaeopteryx litographica (Vogel-Feder) und Pterodactylus von Solenhofen. Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geognosie, Geologie und Petrefakten-Kunde, München.
-	Shipman, P. (1998): Taking Wing: Archaeopteryx and the Evolution of Bird Flight. Weidenfeld & Nicolson, London.
-	Wellnhofer, P. (2008): Archaeopteryx - Der Urvogel von Soln-hofen. Verlag Friedrich Pfeil, Munich.
-	Wellnhofer, P. & Tischlinger, H. (2004): Das »Brustbein« von Archaeopteryx bavarica Wellnhofer 1993 - eine Revision. - Archaeopteryx 22: 3-15.
-	Xu, X., You, H., Du, K. & Han, F. (2011): An Archaeopteryx-like theropod from China and the origin of Avialae. - Nature 475 (7357): 465-470.
Tabela: Ena izmed novejših razvrstitev praptiča (Archaeopteryx) med dinozavre in ne ptice. Prirejeno po Xu s sodelavci, 2011.
10 Svet ptic