Dopisi. Iz Maribora. (,,Slov. pev. društvo".) Pribodujo nedeljo tedaj pride ,,slov. pevsko društvo" k nam ter nas razveseli z divnim slov. petjem. Od leta 1863, ko amo obhajali tisočletnico sv. bratov Cirila in Metoda, ni naše mesto videlo take slovesnosti, kakor nam jo sedaj pripravlja ,,slov. pevsko društvo". Iz vseb krajev, koder prebiva alov. ljudstvo, privrejo rodoljubi in rodoljnbkinje delit z uami in povišat naše veselje, komu se pri taj misli ne širi srceV Kdo bi ne dal vsega za to; da še tudi sam kaj pripomore za povišanje te slovesnosti ? Iz vsega, kar smo poročali v našem listu, posname si lebko vaakdo, da je odbor storil veliko, vse za to svečano znainenje slov. rodoljubja, sedaj pa je na nas, da storimo tudi mi, kar je v našib moččh, naj se izpelje namera ,,slov. pevskega društva", kolikor je moči, sijajno. Ljubeznjivi mestni sovet sicer ne pripnača, da pridemo z godbo, z banderi na mesto, kjer se vrši pevska veselica, toda naj naa ne zadržuje to, da pridemo in se vdeležimo je v polnem številu: vsi, ki imajo srce za slov. petje, iz mesta pa tudi iz okolice, bližnje in dalnje. Brez stroškov, to se ve, da ne bode čisto, toda tudi brez veselja ne bode, veselja, ki ga vzbudi slov. petje in ga poveličuje Siato rodoljubje. Zato pridimo in Kazjasni tožni si obraz, Odeui se v radosti kras, Slovanska majka naša ti, Saj jasen dan ti spot žari! Iz Marenberškega okraja. (0 s k r u- njenjepraznikov-konecbogokletneža.) Lažiliberalizem in njegov nerazločljivi pajdaš, nesrečno nemškutaratvo, kakor povsod, tako še poaebej v Marenberškem okraju žalosten sad rodi. Nasledki njegovega rovanja zoper katoliško vero in njene alužabnike, zoper slovensko materinščino in njene boritelje postajajo čemdalje bujši in pogubljivši. Med drugimi kraji nam to očividno priča nekdaj slovenska in krščauska Sobota. Odkar se je tamkej lažiliberalizem in nemškutarstvo vgnezdilo, luč sv. katoliške vere vedno bolj ugaauje, materinščina je večjidel popolnoma iztrebljena in ubožano ljudstvo dan na dan sirovejše postaja. Da se za ta čas vae drugo opusti, naj bo samo omenjeno, kako ljudje v Soboti posvečene praznike oskrunjajo. Bilo je v nedeljo 20. julija t. 1., ko se je tamkaj slavnost farnega patrona obbajala. Precej po službi božji je staro in mlado v bližnje oštarije vrelo, kjer so dvojni godci piskali in godli. Seveda so fantalini in dekline komaj priložnosti dočakali, da so se mogli na piesišču verteti, tako da so akorej podplate zgubili. Saj jim pa med drugimi zakonskimi ljudmi, ki kaj radi plešejo, tudi tamkajanji ,,purgermajster" lep zgled daja, kateri menda celo mu na priljubljeno kapljico pri plesu rad pozabi ter pleae, tako da bi mu labko od cokelj iskre letele. Pili so in nespametne burke uganjali ta dan, da je menda tudi škratu že presedalo. Popoldan ob petib so se pa začeli, kakor navadno, pretepati, da je bilo joj. Od ogerskega (židovskega) vina razvneti, od plesa omamljeni so,kakor je govorjenje,fantalini zavoljo nesramnih deklin se začeli s koli in s kamenjem pobijati; da celo z branenimi zobi in z noži so se pehali. Nekega Valentina Čuhuik — zavoljo česa, še ni dognano — so hudo stepli in ga z branenim zobom na glavi smrtno ranili, tako da je umreti moral. Bil je ta nesrečnež ae le nekaj čez 17 let atar, velike trdne postave in krepkega zdravja. Ali žalibog bil je tudi že precej rasuzdan mladenič, kateri je malokdaj pridige poslušal; pač pa je že s 14. leti začel grešno znanje imeti ter je druge z nožem napadal. Obžaljevanja vreden je ae pri tem poaebno njegov oče, zdajni občinski predatojnik aobotski, kateri je ae avojim znanim sovraštvom in ščuvanjem zoper domačega gosp. župnika v mnpgoterem oziru žalostno smrt svojega sina zakrivil. (Konec prih.) Iz Slatine. (Križevska nadžupnija.) (Konec.)Najstarejšaje križevska cerkva. Tržiška iu sv. Trojica ate stari 400, Rodenska 300, kapela na Slatini še ne čiato sto let; 1805. ao jo poatavili in 1819 predelali. Pri sv. Trojici v zunanji kapeli je spominek, kako globoko je ljubila Evfrozina Valentin iz Budapešte svojega rajnega moža, oberata. Uinrl je 1. 1856. na Slatini, od tiate dobe je hodila do 1. 1885 vsako leto septembra na Slatino ter do majnika njegov grob, tudi v naj gršem vremenu, obiskovala in molila; po amrti se je pa dala sem preneati. Lepa, globoka ijubezen. Oakrbela je, da se vsako leto na vernib. duš den kapela razvetljuje. — Na Tržišči so pridue flašarice od krvavo zasluženih krajcarjev Mariji na čast kupile kelih za 140 gld. Se tudi 5uti, da jih Marija varuje. V sredi med porednim svetom na Slatini so še veči del vse prav pobožne. Kakor aploh v Marijne cerkve radi zahajamo, na Tržišče še posebej, odkar je 1867. leta veliki oltar privilegiran. Na Rodnah so mislili 1. 1784. faro narediti. Križevako faro so zadevale velike neareče. 1476 80 pridrli Turki o Jakopovem od Podsrede čez Planino in Šmarje, 1. 1532 pa od Maribora in Gelja. Kolera je razsajala najbolj 1. 1646. v Nezbiaah in v Gornjem Sečovem v 182 hišah. Takrat ao na njej umrli župnik g. Jernej Kunstl. L. 1782 ao priletele kobilice, toliko, da je solnce zatemnelo, požrle ao atrniao, še drevje obrale, da je bilo vae suho. Kdor je streljal, jib. je odgnal. — L. 1887 je zgorela cela ves Rodne. Veliko let sem pobija toča faro. — Še drugo nesreco imamo ; vse preveč je zaapanih, pijanoati vdanib. in vbogih Ijudi, in ti ae dajajo tujcem loviti za nespametno nemškutarjenje. Velikim ae je že v glavi raavetilo, da raate iz tega aamo sovraštvo, in da če bi res toliko le nemščina in nemščina pomagala, zakaj pa ti kričači eden za drugim pridejo na boben! Nekaj več moliti, več delati, menj zapravljati, premišljeno voliti in se svoje slovenske narodnosti držati, to poakušajmo in ne bo naa vsaka uima skoro na kant apravila. To ni v Orožnovi knjigi, toda reanica je britka. Naa kraj so že obiakovali visoka gopoda. L. 1810. in 1845 nadvojvoda Janez, L. 1845. Sakaonski kralj Friderik Avguat, dve leti pozneje ceaar Ferdinand in ceaaricaMarija Ana; arbaki kralj, tukajšnji rojak večkrat; 1867. Kara Gjorgjevič in pred 7 leti ceaar Franc Jožef. Iz Št. Janža na Dravskem polji. (Omika ali ka-li.) Kako nesramno nekateri nemški veletrebušniki na naa Slovence hrajejo, o tem že v6 marsikdo povedati, kateri zabaja v Maribor, n. pr. v goatilno ,,Zur Stadt Trieat" v Magdalenakem predmeatju. Dne 18. julija naa ide nekaj velepoaeatnikov s 6. g. župnikom k milostljivemu knezoškofu proait za kaplana, ker smo jib. potrebni, kakor slepec pogleda. Ko dovraimo prošnjd, podamo se v predmeatje, meneč, da vsaj ondi svoj pičli obed v miru med prijaznimi slovenskimi pogovori zavžijemo. Ali kaj ae nam tukaj prigodi ? — Takoj nas napade med našim pogovorom, ko strela iz jaanega neba, neki tamošnji medičar in tuli na nas, kot požrešni volk. Se huje zarjuje in pravi, da je nova kaznilnica le za Slovence. Potem pa ai praa razgali in vpije: Tu so nemška praa in kdor jih ima, tak je še le pravi človek. Na to se še baha, kako da je izobražen vsaki Nemec, ali kaj pa je Slovenec? Pametni kmetje se mu na vsako plat dobro odrežemo. Ali vsa njegova prazna hvala ae takoj po blatu valja. Saj je ravno poprej očitno pokazal, kako sirovi, neotesani širokoustni nemčuraki nesramnež je on. Konečno pristavi neki do sedaj tiho sedeči kmet: ,,Gospod! če so vai Nemci tako vrlo izobraženi cepini ko Vi, tedaj bi pač gotovo moralo še trikrat toliko ječ tukaj biti, kakor jih je že." Tolažili smo se le v tem, ker smo takoj spoznali, da ta nesramnež ni pri pravi pameti, ter ai miali, če je sedaj po naključji za nekaj tiaoč obogatel, da ga mora vaaki kmet, kateri dojde v ono goatilno, sedaj kot nemškega malika čaatiti. Ali mi oatanemo pri tistem jeziku in pri tisti veri, katero nas je naša mila mamka prva učila. Toraj ne zahajati v tej enake gostilne; kajti v njib. vedno preži gladovni nemčurski volk na doale slovenske ovce. Več velepoaeatnikov.