NAT« V KRIZI V razpravo o večnarocLni atomski mornarici, ki jo ima v načrtu ZDA, s katero se trenutno bavijo predstavniki članic NATO, je posegel pretekli teden franc, preds. De Gaulle. V Strasbourgu je mel ob priliki 20 obletnice osvoboditve mesta govor, v katerem je pozval Zahodno Nemčijo, naj se ne zanaša izključno na ameriško pomoč, pač pa naj se trdno poveže z Evropo tudi v vojaškem pogledu. De Gaulle je poudarjal, da „če bo katera država izstopila iz svrop. skupnosti in se sprijaznila z vlogo pomožne sile, bo tako izročila svoje življenje tuji sili, katera, čeprav je prijateljsko razpoložena do Evrope, živi kljub temu v popolnoma drugačnem svetu ter njene usode ni mogoče enačiti z usodo Evrope. Vse to bo močno škodovalo našemu velikemu upanju.“ Z „velikim upanjem“ je De Gaulle mislil na francosko-nem-ško pogodbo sklenjeno januarja 1963. Nadalje je poudarjal, da se mora Evropa sama organizirati v močno atomsko silo, ki bo sama zmožna braniti se pred napadalcem, ne zanašajoč se na ZDA. Pogodba, ki sta jo lansko leto sklenili Francija in Zahodna Nemčija pa lahko postane temeljni kamen za politično in vojaško združitev Zahodne Evrope, je poudarjal De Gaulle. „V bodočnosti pa bo Zi ozirom na razmere v zahodnem bloku, v katerem Se narodi borijo za ponovno dosego neodvisnosti, taka združena Zahodna Evropa lahko edino sredstvo, s katerim bo mogoče nekoč pomiriti in združiti Trije odloki Vatikanskega koncila Minulo soboto se je zaključilo letošnje zasedanje II. Vatikanskega koncila. Nekaj dni pred zaključkom zasedanja se je med naprednimi in konzervativnimi škofi razvila prava tekma za izglasovanje raznih predlogov, v katero je posegel papež Pavel VI. sam in odločil, da se bo razprava o zadevnih kočljivih problemih, med katerimi je vprašanje uporabe atomskega orožja, nadaljevala na zasedanju prihodnje leto. Na letošnjem zasedanju sb papež in škofje proglasili tri važne odloke, in sicer: 1) De Ecumenismo (o enotnosti), s čombe zavzel komunistični Stanleyville Kongo, ki so ga komunisti nameraval spremeniti v afriški Vietnam in ga polagoma zavzeti — dežela je eno najbogatejših ležišč urana in srce Afrike — je ibil očiščen komunističnih upornikov v torej, 24. t. m. zjutraj. Čombejeva vojska, pod vodstvom plačanih belcev, je v zadnjih mesecih načrtno in temeljito čistila deželo komu-stičnih tolp. Te so dobivale orožje in j drug material skozi bivši francoski Kongo ter jim je zlasti pomagala rdeča Kitajska, poleg Moskve. Čombeju, katerega so pred dobrimi dvemi leti ZN skušale uničiti in ki je moral takrat pobegniti iz Konga, je takoj po prevzemu oblasti v državi, kamor so ga nato spravili Amerikanci in Belgijci, organiziral dobro opremljeno vojaško silo in pozval belce na pomoč. Pod njihovim vodstvom je čombejeva vojska zavzemala komunistične postojanke eno za drugo, dokler komunistom ni ostal stamo Stanleyville. V Stanleyvillu so komunisti uprizorili pravo strahovlado, kakor jim je bilo naročeno iz Moskve in Pekinga in ko so ugotovili, da se jim bliža konec, aretirali več sto belcev, ki so živeli v vso Evropo, ki bo v miru razvijala svoje ogromne rezerve v veličasten napredek sebi in vsemu svetu,“ je zaključil De Gaulle. Amerikanci pritiskajo na Erharda, naj pristane na ustanovitev večnarodne atomske mornarice, kakor jo predvidevajo oni. Erhard je Washingtonu dal tozadeven pristanek, pojavile pa so se zapreke v Angliji, kjer je laburistični predsednik Wilson objavil, da nasprotuje mešani atomski mornarici ter zagovarja stališče, naj ZDA ostanejo edini varuh zahodne atomske sile. Wilson je izjavil, da je samo tako mogoče preprečiti, da ne bi več prstov moglo pritisniti na atomski gumb. Laburisti so mnenja, da naj samo Washington odloča o uporabi atomske sile v slučaju napada na zahodnjake, in si prizadevajo, da bi Anglija ostala čim bolj nevezana v tem oziru, mislec, da se bo tako ognila atomskemu opustošenju iz Moskve. Prav tako je Wilson mnenja, da bo ZDA bolj navezana na Evropo, če bo sama obdržala kontrolo nad atomsko silo. Med članicami [NATO se je po vsem tem začelo šušljati o popolni reorganizaciji NATO in o morebitni nadomestitvi te organizacije z medsebojnimi vojaškimi pogodbami. Ker zahodnjaki trenutno ne vidijo neposredne nevarnosti iz Moskve — ker ima ta veliko opravka s Kitajci in svojim blokom — začenjajo siliti vsak svojo pot ter so prišle med njimi na dan velike razlike mišljenj in načrtov, tako vojaških, kakor političnih in gospodarskih. Zveza med Zahodno Evropo in ZDA preživlja resno krizo. katerim dopuščajo skupno molitev in druženje z drugimi kristjani. 2) De Ecclesia (o Cerkvi), s katerim proglašajo, da škofje skupno s papežem delijo oblast š. vodstvo Cerkve. Vendar papež ohranja svoj pidmat ter prav tako nezmotljivost, kadar govori ex cathedra. 3) De Ecclesiis Orientalibus (o Vzhodnih Cerkvah), s katerim proglašajo veljavne zakone, sklenjene po vzhodnem katoliškem ali pravoslavnem obredu, tudi pred pravoslavnim duhovnikom. Doslej taki zakoni niso bili veljavni, če niso bili sklenjeni še pred katoliškim duhovnikom. mestu. Med temi je bil zaprt in obtožen vohunstva za Čombeja in Amerikance ter Belgijce zdravnik Carlson ter so komunisti objavili, da ga bodo ustrelili, poleg drugih belih talcev. ZDA so se takoj zavzele za Carlsona in se ponižale ter spustile v pogajanja s komunisti. Ti so pogajanja zavlačevali, v upanju, da bodo odvrnili Čombejev napad na Stanleyville in dosegli, da bodo Amerikanci sploh prepovedali zavzetje mesta. Na ta način bi obdržali oblast in se zasidrali s svojo „ljudsko vlado“, katero so proglasili pred nekaj tedni. Prišlo bi tako do afriškega Vietnama. Čombe je napredovanje svoje vojske ustavil za nekaj dni, v ponedeljek pa je kljub pogajanjem Amerikancev s komunisti izdal ukaz za napad in zavzetje Stanleyvilla, ki je padel v torek, 24. t. m., ob petih zjutraj. Čombe se je ustrašil, da bi ga zahodnjaki prisilili na umik, ker jim ni mogel verjeti zaradi izkušenj z ZN pred dvema letoma. Komunisti so tik pred Čombejevim napadom, v katerega so posegli tudi belgijski padalci, pomorili več desetin belih talcev, med njimi Carlsona. Nad sto talcev se je belgijskim padalcem posrečilo rešiti. Ob peti obletnici smrti šhofa dr. Rožmana (+ 16. XI. 1959) Božja Previdnost nam je v naši zgodovini pošiljala može, katerih izredne sposobnosti in lastnosti so najbolj odgovarjale potrebam dobe, v kateri so živeli. škof Anton Martin Slomšek je mogel razviti svojo delavnost, ki je prinesla toliko sadov, prav v dobi, v kateri je živel. Janez Evangelist Krek bi se morda ne uveljavil tako mogočno, če bi živel pred svojo dobo ali pozneje. Dr. Korošec je bil kot politik, državnik in voditelj postavljen v središča zgodovinskih dogajanj, v katerih je mogel polno razviti vse svoje izredne talente in sposobnosti. Jeglič je dal kot asket in borec neizbrisen pečat dobi, v kateri je vodil ljubljansko škofijo. Nedvomno je bila doba revolucije J).od okupacijo ena najtežjih in najbolj kompliciranih v vsej slovenski zgodovini. Čim bolj se ta doba oddaljuje, v tem jasnejših obrisih se nam kažejo posamezni dogodki in vodilne osebnosti. Eno najbolj vidnih in odgovornih mest v dobi revolucije je bil položaj ljubljanskega škofa. Komunistična osvobodilna fronta se je tega zavedala od prvih začetkov. Zato je takoj skrbno zasledovala vsak korak škofa Rožmana in pazila na sleherno njegovo besedo. Komunisti so si tudi prizadevali, da bi ga na kakršen koli način omrežili, toda niso uspeli. Škof Rožman je dosledno stal na stališču, da je škof vseh vernikov škofije, pa naj bodo v katerem koli taboru. Naj bodo njegovi prijatelji ali sovražniki. To so nekateri slabo razumeli in mu očitali kot slabost. Komunisti pa so hoteli v začetku njegovo stališče izrabljati v svoj prid. Ko je škof Rožman spoznal, da je OF le prikrivanje pravih komunističnih namenov, t. j. izvedba revolucije in uvedba brezbožnega komunističnega režima, je nastopil z vso odločnostjo. Odgovor komunistov je bil besen. Uvideli so, da imajo opraviti s škofom, ki je pripravljen vse žrtvovati, ¡ko gre za obrambo vere in verskih resnic. Divja gonja proti škofu Rožmanu je dosegla svoj višek v sramotnem procesu pred 18 leti, ko so škofa Rožmana obtožili in obsodili na 18 let ječe. Tedaj mu ni bilo dano, da bi na razpravi zavračal laži in obrekovanja. Zapisal pa je svojo obrambo leta 1946 v Celovcu ter jo poslal sveti stolici. To svojo obrambo zaključuje s temile besedami: „Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu popolnoma v smislu enciklike Divini Redemptoris največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristo-letni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstojala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja ini dejanskemu navajanju k rednemu in pogostemu prejemanju presvete Evharistije, ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije — duhovno utrdim za grozeče težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komuni stične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem. Ge sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil. To je moj ‘zločin’, ki sem moral biti zaradi njega obsojen To so zaključne besede obširnega spisa dr. Rožmana, ki ga je poslal septembra 1946 v Vatikan. Msgr. dr. Jagodic objavlja ta zgodovinski dokument škofa Rožmana v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1965 in doda na koncu tele besede, ki jasno označujejo škofa Rožmana: „Bodimo hvaležni svojemu škofu! Bii je velik mož v velikih časih. Božja Previdnost je vsakomur v zgodovini odka-zala svoje naloge, kakor je pač njegovo mesto, večje ali manjše. Kdorkoli se svoji nalogi izneveri, se ne izneveri le svoji osebni dolžnosti, marveč pahne v nesrečo tudi vse tiste, ki so jim bili sadovi njegovega dela namenjeni. O škofu Rožmanu moremo zapisati, da je čas našel v njem moža, ki mu je bil potreben, da se je ves in popolnoma in z vsem srcem žrtvoval svoji veliki nalogi: rešiti narod pred brezbožnim komunizmom. Zato smo najprej hvaležni Bogu, da nam je dal takega moža, potem pa škofu Rožmanu, da je ostal tako neomajno zvest svoji od Boga odkazani mu nalogi in se do zadnjega — do smrti v pregnanstvu —- žrtvoval zanjo. Žrtvoval pa je za svoj narod ne samo smrt v pregnanstvu, marveč celo najdražje: svoje dobro ime pred zgodovino. Toda prepričani smo, da pride čas, ko ne bo več veljal za „najbolj osporavano osebnost naše kulturne in politične zgodovine“ (doslej je to veljalo za škofa Missia), marveč mu bo nepristranska zgodovina odmerila mesto, ki mu gre: da se je kot katoliški škof postavil z vsem srcem na stran svojega naroda v najtežjih dneh njegove zgodovine.“ IZ TEDNA Čilski predsednik dr. Frei je podpisal dekret, s katerim je predvidel kredite za nastavitev 5.000 novih učiteljev. Istočasno je odprl tudi 5.000 novih šolskih razredov. S tem je začel odločno izvajati svoj obnovitveni program, s katerim je nastopal pred volitvami, ter je med drugim tudi napovedal, da bo kot predsednik neizprosno pobijal nepismenost in da bo dosegel, da v Čilu ne bo nobenega otroka, ki ne bi mogel obiskovati šole ter bi mu bila zaprta pot do izobrazbe. V Brazilu vladne osebnosti napovedujejo, da ni izključeno, da bo vlada izdala novo ustavno odločbo, s katero si bo za gotovo dobo zagotovila možnost za čiščenje javne uprave. Tokrat naj bi bil prizadet tudi guverner države 'Sao Paulo Adhemar Barros, vplivna osebnost, ki je odločilno posegala v razvoj zadnjih revolucionarnih dogodkov v Brazilu. V Venezueli je v državi Falcon padlo v spopadu z vojaškimi oddelki 10 komunističnih gverilcev. Kubanski politični emigranti so prejšnji petek skušali bombardirati stadion v Havani v trenutku, ko je v njem govoril kom. diktator Castro. Svojega načrta pa niso mogli izvesti, ker so bombnik obsipali s topovskimi kroglami iz vojnih ladij in protiletalskih baterij. Strelec v bombniku je bil ranjen, pilotu in kopilatu se pa ni nič zgodilo. Letalo se je vrnilo na svojo bazo. Za predsednika Sveta Organizacije ameriških držav je bil izvoljen veleposlanik Ellsworth Bunker, ki je bil med drugim v svoji diplomatski karieri tudi ameriški zastopnik v Argentini. Ameriški obrambni min. McNamara je napovedal, da bodo ZDA opustile v raznih delih sveta 95 vojaških oporišč. Med njimi tudi nekaj ladjedelnic. Zaradi te ameriške odločitve bo izgubilo zaposlitev 63.000 ljudi, ameriška blagajna bo pa imela letno 500 milijonov dolarjev manj izdatkov. V Italiji so imeli v nedeljo in ponedeljek občinske in pokrajinske volitve. Zmagali so sicer kršč. demokrati, toda komunisti so tudi pri teh volitvah številčno napredovali. V Rimu je italijanska policija prejšnji petek preprečila ugrabitev vohuna Mordecaia Luka, maroškega juda, ki je najprej živel v Izraelu, imel tam več- V TEDEN krat opravka z oblastmi, zatem je pobegnil v Egipt. V Izraelu je pustil svojo ženo z več otroki. V Egiptu je vstopil v vohunsko službo Nasserjeve vlade. Verjetno je bil v vohunski službi še ¡katere druge države. V Rimu so ga ugrabili predstavniki Nasserjevega dipl. predstavništva, ga omamili, zvezali in spravili v nalašč za take svrhe pripravljen kovček in ga hoteli odpeljati z letalom kot „diplomatsko prtljago“ v Kairo. Na letališču so polic, stražniki iz kovčka začuli pridušene prošnje za rešitev. Od egiptovskih diplomatov so zahtevali, da jim kovček odpro. Diplomata sta se spustila v beg, toda policija ju je prijela. Ko so v njuni prisotnosti odprli kovček, so v njem našli zvezanega in še napol omamljenega omenjenega vohuna. Italijanska vlada je dva prva tajnika Nasserjevega dipl. zastopstva v Rimu takoj izgnala. Rešenega vohuna je policija odpeljala na varno mesto, kjer ga zasliujejo. V Južni Tirolski, ki pripada Italiji, so se po mirnih poletnih mesecih znova začela teroristična dejanja pripadnikom avstrijske manjšine v Italiji. V zadnjih desetih dneh je prišlo na treh mestih do napadov na predstavnike italijanske policijske in vojaške sile. Pri tem napadu, je bil eden policist ubit, štirje vojaki pa ranjeni ob eksploziji mine. Zaradi obnove terorizma v Južni Tirolski je imela italijanska vlada sejo, na kateri je razpravljala o tem problemu. Po seji je bilo izdano poročilo, ki pravi, da je cilj italijanske vlade mirno sožitje italijanskega in avstrijskega prebivalstva. O istem vprašanju sta imela v Ženevi razgovor tudi italijanski zun. min. Sa-ragat in avstrijski zun. minister Krei-ski. Poročila iz Evrope pravijo, da je tudi avstrijska vlada pripravljena nastopiti proti teroristom, ki s svojim, zločini samo otežujejo rešitev spornih vprašanj med Avstrijo in Italijo. Venezuelski list El Universal objavlja poročilo, da je kubanska komunistična vlada v najnovejšem času poslala venezuelskim kom. teroristom novo količino orožja ter en milijon dolarjev. Indija in Sovjetska zveza ¡sta podpisali pogodbo o vojaški pomoči. Indijci bi radi dobili od Sovjetske zveze dve eskvadrili sovjetskih letal Mig. Po tem dogovoru naj bi Sovjetska zveza v Indiji tudi postavila tovarno za izdelovanje letal. Iz življenja in dogajanja v Argentini Obletnice lani umorjenega severnoameriškega predsednika Johna F. Ken-nedyja so se spominjali v soboto in nedeljo skoro v slehernem argentinskem mestu. Povsod so bile spominske prosla-ve in zlasti veliko šol so poimenovali z njegovim imenom. V Buenos Airesu je bila v soboto velika spominska slavnost v gledališču Colon. Po govoru o življenju in delu J. F. Kennedyja so izvajali Verdijev Requiem. Pri slavnosti so bili navzoči podpredsednik republike dr. Pe-rrete, več ministrov, člani diplomatskega zbora ter predstavniki oboroženih sil in gospodarskih ter kulturnih ustanov. Predsednik republike dr. Illia je podpisal zakon o razveljavitvi represivnih ukrepov proti peronistom in komunistom. Obe politični skupini bosta v bodoče morali razvijati svoje delovanje samo po določilih novega zakona o političnih strankah, ki bo sprejet na sedanjem izrednem zasedanju drž. kongresa ter določilih ¡kazenskega zakonika. Predsednik dr. Illia je podpisal dekret o razpisu volitev dne 14. marca, ko bodo zamenjali polovico poslancev zvezne poslanske zbornice. Volitve bodo po D’Hontovem proporcionalnem volilnem sistemu, udeležile se jih pa bodo vse politične skupine. Tudi peronisti in komunisti. Izredno zasedanje drž. kongresa se je začelo prejšnji petek z razpravo o poročilu parlamentarne komisije o sklepanju petrolejskih pogodb za časa vlade predsednika dr Frondizija. Debata je bila zelo živahna in ostra. Dr. Frondizi-jevi politični somišljeniki so odločno NE POZABITE NA ZBORNIK SVOB. SLOVENIJE ZA LETO 1965. V PRED NAROČILU IN PREDPLAČILU $ 650,— branili njegovo petrolejsko politiko ter zatrjevali, da si v tej debati stojita nasproti dva tabora: Tisti, ki so za samo-preskrbo države s petrolejem in za njen vsestranski napredek, ter tisti, ki bi najraje vse petrolejske vrelce zacementirali. Vladni poslanci pa branijo poročilo omenjene komisije in zatrjujejo, da so bile dr. Frondizijeve potrolejske pogodbe nepravilno sklenjene in za državo škodljive. Državni kongres bo na izrednem zasedanju med drugim razpravljal tudi o novem državnem proračunu, ki predvideva za prihodnje proračunsko leto 293.921 milijonov pesov dohodkov ter 359.423 milijonov pesov izdatkov. Izguba je torej predvidena v višini 65.502 milijona pesov. Poleg drž. proračuna bo imel drž. kongres v razpravi tudi osnutek novega zakona o najemninah, t. j. o stano sanjski zaščiti ter o arondaciji zemljišč, kakor tudi zakon o političnih strankah. Člani peronističnega takoimenovane-ga odbora za vrnitev Perona se še vedno mude v Španiji. Nekateri člani tega odbora so izjavili, da se bodo vrnili v Argentino skupno s Peronom ali pa sploh ne. Glede Peronove vrnitve so še vedno razna mnenja. Iz Madrida zatrjujejo, da se bo gotovo vrnil. Vlade okoliških držav so izjavile, da Peronu ne bodo dovolile prihoda v njihove države. Od argentinskih vladnih osebnosti je omeniti izjavo zunanjega ministra dr. Zavale Ortiza. V Caracasu je na tiskovni konferenci dejal, da se argent. vlada o Peronovi vrnitvi ne izjavlja zato, ker imajo tako ona, kakor oborožene sile dosti važnejših vprašanj za razpravo. Končno je pa dejal, da bodo Perona aretirali, ker je proti njemu v teku več procesov. Stran 2 SVOBODNA SLOVENIJA Buenos Aires, 26. novembra 1964 žegnanje ob 10-letnici Slovenske hiše Slovenska hiša v Buenos Airesu je osrednji slovenski dom v Argentini. Zemljišče zanj z že obstojajočimi stavkami je bilo kupljeno 5. julija 1954 Prepis lastnine je bil izvršen 29. sept. istega leta. Blagoslovitev zemljišča in začasnih prostorov je bila 25. novembra 1956. Blagoslovil jih je škof dr. Gregorij Rožman. Načrte za postavitev novih prostorov je pripravil g. arh. Marijan Eiletz. Gradba dvorane se je začela 8. julija 1962. Do sedaj je zgrajena že dvorana z velikim odrom, pod njim je začasna kapela, pred dvorano v vsej njeni širini pa dvonadstropna stavba. V njenem prvem nadstropju so prostrani gostinski prostori z veliko kuhinjo, v drugem nadstropju pa sobe za društva in organizacije. Kot spomin na blagoslovitev zemljišča in začasnih prostorov dne 25. nov. 1956 je vsako leto zadnjo nedeljo v novembru v Slovenski hiši žegnanje, ki je bilo letos združeno s proslavo prvega desetletnega jubileja Slovenske hiše. Na žegnanje je prišlo veliko rojakov. Ob vhodu v Slovensko hišo so jim bile v pozdrav zapisane besede >,Pozdravljeni v Slovenski hiši“. Na sprednji steni čez vse drugo nadstropje je bil napis: „Slovenska zemlja, zemlja krasna — kristal iz božje roke vzet“, v prvem nadstropju pa prošnja škofa Rožmana ob blagoslovitvi začasnih prostorov „Naj božji blagoslov ostane na tej hiši“. Ob vhodu v dvorano je bil pripet napis „Jubilej naših skupnih naporov“, v dvorani sami pa na levi strani „Bog povrni dobrotnikom“ na desni pa pregovor „V slogi je moč“. SV. MAŠA ZA ŠKOFA ROŽMANA TER ŽIVE IN MRTVE DOBROTNIKE SLOVENSKE HIŠE Dopoldanski spored žegnanjskega slavja je obsegal samo sv. mašo. Ob pol dvanajsti uri jo je imel g. direktor Anton Orehar za škofa dr. Gregorija Rožmana ob petletnica njegove smrti ter za žive in mrtve dobrotnike Slov. hiše. Po evangeliju je imel tudi priložnostni nagovor, v katerem je med drugim navajal, da so se tega dne srečali trije dogodki s podobnimi značilnostmi. Sv. Cerkev z zadnjo pobink. nedeljo zaključuje cerkveno leto, Slovenci v svobodi obhajajo peto obletnico smrti ljubljanskega škofa dr. Rožmana, Slovenci v Argentini pa 10-letnico prizadevanj za Slovensko hišo. Med sv. mašo je pel mešani zbor Slovenskega pevskega zbora Gallus pod vodstvom dr. Savellija. POPOLDANSKA SLOVESNOST Nanjo so začeli prihajati rojaki že v prvih pop. urah ter zasedati prostore ali v dvorani, ali pred njo, ali pa v prostorih nove dvonadstropne stavbe. Nastop mogočnega otroškega zbora Okoli pol pete ure se je začel izvajati program. Na odru se je zbralo okoli 300 otrok iz posameznih slov. šolskih tečajev. Pod spretnim vodstvom ge. Zdenke Virant Janove so ljubko zapeli pesmice Tika taka, Kdo te pti- ček mali, Eno rožco ljubim, Tam kjer beli so snežniki, Svetlo sonce se je skrilo in Mi pa kojnička jahamo v Ger-žiničevi priredbi. Mehko so zvenele iz nežnih otroških grl. Kar veselje jih je bilo poslušati. Govor g. direktorja Orehar j a Po nastopu slov. otrok je spregovoril g. direktor A. Orehar. Najprej je pozdravil zastopnike najvišjiih slov. ustanov v tujini, zastopnike organizacij, krajevnih domov in vseh ustanov. Pozdrav je naslovil tudi na vse po Argentini raztresene rojake, na vse rojake po ostalih državah in v domovini „katere nismo zatajili, čeprav smo jo morali zapustiti“. Ko je omenjal navzočega msgr. Janeza Hladnika, „pionirja slov. dela v Argentini“, so mu vsi navzoči navdušeno ploskali. Zatem pa je med drugim razvijal naslednje misli: „Trojno pesem poje danes ¡Slovenska hišo ob 10-letnici svojega nastanka: pesem hvaležnosti, zrelosti in ljubezni.“ Pesem hvaležnosti. Najprej Bogu, ker nam je v začetku navdahnil misel ter nas s svojim razsvetljenjem in močjo spremljal, da je bilo mogoče priti do tega, kar je danes Slovenska hiša. Pesem hvaležnosti Mariji Pomagaj, ki je vseskoz ostala naša patrona. Zatem zahvala ljudem, ki so od vsega začetka stvar razumeli ter s svojo mislijo, delom in prizadevanjem pomagali, da smo danes pod streho. Prav tako tistim, ki od začetka sodelujejo v odboru za Slovensko hišo. Nihče ne more popisati, koliko skrbi in potov je bilo potrebnih. To ni delo enega samega človeka, ampak vseh, ki so od začetka to delo zastavili, ga nadaljujejo in hočejo tudi dokončati: od mož slovenske KA, ki so pred leti v Escobarju dali prvo veselo oporo, potem tistim, ki so z dobrim srcem in dejanskim podpiranjem pri delu sodelovali. Dalje izreka zahvalo tistim, ki so zbirali in dajali darove za slovensko hišo, pa naj so bili še tako skromni. Zatrjuje, „da je bil to prispevek uboge slovenske vdove, ki si je to od ust pritrgala in dala v skupno središče slovenskega verskega in narodnega življenja v Argentini. Tako ste postali podporniki in ustanovniki Slovenske hiše“. Govornik omenja, da imajo nekatera društva podporne in častne člane ter nadaljuje: „Slovenska hiša tega nima: ustanovni člani ste tisti, ki ste dali svoj dar, in častni tisti, ki ste pokazali voljo, da pri tej ustanovi hočete sodelovati. Zahvala tistim, ki ste s svojim prostovoljnim delom v teku osmih let pomagali pri ustanovi, in tistim, ki ste darovali stvari, ki jih pri hiši potrebujemo. Zahvala tistim, ki ste v tem času v tSlov. hiši nastopali, in tistim, ki so pripravili program za jubilejno slavnost: zboru Gallusu za petje pri sv. maši in pevskemu zboru slov. šolskih tečajev ter vsemu učiteljstvu, ki ste jih za to pripravili, kakor tudi nekdanjim in sedanjim gojencem Rozmanovega zavoda v Adrogueju“. V nad. izvajanjih je g. direktor Orehar navajal nekaj računskih podatkov zadnjega leta pri graditvi Slovenska hiše. Za gradnjo dvorane je bilo po- rabljenih $ 1.166.230., upravni stroški za luč itd. so znašali $ 84.046. Dohodki so bili naslednji: Darovi $ 591.544., od uprave hiše $ 6.600.-, Rifa je dala $ 386.000.-, Razlika $ 437.989,- je bila krita z brezobrestnim posojilom, ki so ga dali rojaki preko Čebelice. Skupaj je bilo dohodkov 1.002.479.- pesov, izdatkov pa 1.440.468.- pesov. Pesem zrelosti, je druga pesem današnjega dne. Ob pogledu na Slovensko hišo moramo priznati, „da je to eden najlepših spomenikov slovenske zrelosti, slovenske pameti in požrtvovalnosti v Argentini. Je spomenik slovenske misli in dela tistih, ki so začeli sodelovati, in vas, ki ste darovali. Nimamo posebnih rojakov tu, ki bi jih uvrstili v svetovno zgodovino. Toda junaki ste vi, ki ste sedaj tukaj in vam bodo čez 50 ali 100 let priznali, da ste šli preko vsega premišljanja in strahu ter delo podprli“. Zatem je nadaljeval: „ne smemo se čuditi, da tudi v slovensko izseljensko skupino sem in tja prihajajo pojavi nezrelosti. Da nekateri nimajo več smisla za delo v skupnosti, za ustanove, ki so jim omogočile pot iz sužnosti v svobodo. V preobjedenosti razkrajajo; morda govore proti vsemu, česar ne razumejo in hočejo uničiti temelje zdravega življenja. Preko vseh tistih, ki tako mislijo in morda govore, gre naša zrela slovenska pamet in pravi: prišli smo, ne zato, da bi umrli, ampak, da bi živeli. V tujino nismo prišli, da bi beračili, ampak, da si s svojimi pris pevki zgradimo to, kar nam je za skupno delo potrebno.“ Pesem ljubezni je tretja pesem, ki jo poje Slovenska hiša. Govornik je naglašal, da je ljubezen do Boga vodila ljudi, da so' si od ust pritrgovali zneske in jih žrtvovali. In ljubezen do skupnega slovenskega življenja. Za vsem tem prizadevanjem je Bog, „kateremu bo v slovenski kapeli posvečen poseben prostor v Slovenski hiši, kjer bosta imela svoj prestol Bog in Marija.“ S pozivom naj se ta trojna pesem, pesem hvaležnosti, zrelosti in ljubezni poje ves ta dan, „da bomo imeli enega trdnih krajev, enega trdnih temeljev, na katerem stojimo, da bomo po krščansko verovali in po slovensko čutili“, je g. dir. Orehar zaključil svoj govor. Izvajanja so zbrani rojaki sprejeli z močnim odobravanjem. Nastop Adroguejcev Gojenci Rožmanovega zavoda iz A-drogueja imajo vsako leto na žegna-nju v Slovenski hiši svoje točke, s katerimi se vedno „postavijo“. Tudi letos so jih imeli ter so rojaki znova lahko ugotovili, da je v tem zavodu poleg desne in skrbne vzgoje poskrbljeno tudi za pošteno zabavo gojencev. Na žegnanju so Adroguejci nastopili s 6 točkami, ki so vse vzbujale izredno veselo razpoloženje v dvorani. Ljudje so se res pošteno nasmejali. Posamezne točke so imele naslove: Radio, metalec nožev, chicle in hipnoza. V svojem besnenju je bil prikazan tudi Hitler. Končali so z „resnim“ izpitom na univerzi. Točke so izvajali delno posamezniki, delno po več gojencev skupaj. Nastopili pa so naslednji gojenci: Andrej Gledališki večer § Že lansko leto se je govorilo, da bo priredila gospa Volovškova samostojen gledališki večer, pa zaradi več ovir do tega ni prišlo. Zdaj, ko je domača dvorana razpoložljiva, smo ta nastop le dočakali, čeprav malo z bojaznijo, da nas bo umetnica skoro zapustila, dasi upamo, da njena odsotnost ne bo dolgotrajna. Ljubitelji iskrenega teatrske-ga življenja so pa na ta večer težko čakali, saj se nam je gospa Volovškova prav v zadnjem času s tremi nastopi, z onim na Shakespearovem, z onim na domobranskem in z onim na umetniškem večeru SKA znova približala. Pa na teh večerih je gospa Majda nastopila v vlogah, ki so ji bile pač odka-zane; sedaj si je pa program sama izbrala in pri umetnici njenega značaja to ni malega pomena. Gospa Volovškova je rojena igralka. Bilo je še med zadnjo vojno, ko so nekoč Logačani prišli na Vrhniko gostovat s Postržkom. Takrat je bila Majda Uršič šele telesno razvijajoča se študentka, a že nosilka naslovne vloge. Vrhničani smo bili z odrom nekako razvajeni, kajti večkrat so gostovali pri nas ljubljanski poklicni igralci, tako gospe Elvira Kraljeva in Mira Danilova. Pa vendar je bilo po logaškem večeru govorjenje samo o kreaciji vloge Postržka, vloge, ki se ji je tedaj posebno prilegala, da jo je po lastni iniciativi v begunstvu ponovno odigrala v Žavbijevi režiji. Ta tedanji profesor slovenščine je pri gdč. Uršičevi postal pozoren še na drug njen talent, na pisateljskega. Ker sem takrat vodil prosvetne večere in sestavljal zanje tudi programe, se spominjam, da je prišel nekoč g. Žavbi ik meni in predlagal, da bi na enem teh večerov prebrali tudi eno njenih šolskih (ali domačih) nalog, ker bi bilo res škoda, če bi jo napisala samo za profesorja in razred. Naloga je potem vzbudila navdušenje poslušalcev, tako da je g. profesor predlog ponovil. Takrat smo spoznali, da Uršiče-va ni samo igralka, ampak da ima tudi poseben talent za ustvarjanje literarnih umetnin, kar pa pozneje ni prišlo do pravega izraza, pač zaradi pomanjkanja zadevnega slovstvenega ognjišča. Že pri poslušanju in branju njenih nalog je bilo opaziti, da jo niso zanimali toliko dogodki kot lirični izlivi. V Buenos Airesu gospe Volovškove nismo videli prevečkrat na odru. Skrb za družino in vzgojo otrok jo je najbrž najbolj zadrževala. Gospa Bara Remec je izjavila gospe Kraljevi (Meddobje I, 1-2, str. 21): „Če je (ženska) močna in je zrela umetnica, ji ne bo moglo zakonsko življenje tega odvzeti, če je že prej živela za umetnost, ne foo prenehala z delom in ne uvidim, zakaj ne bi mogla biti kljub temu dobra žena in mati. če ima žena bogat svoj notranji Fink, Janez Kessler, Anton Malovrh, Marjan Zorko, Lojze Komidar, Miha Stariha in Jože Grbec. Za svoje nastope so Adrogejčani želi navdušeno odobravanje. Po njihovi točki je bila družabna prireditev, ki se je v veselem razpoloženju ter ob dobri postrežbi razvila v večerne ure. e. itf. Volovškove \ svet, je tudi življenje v družini bolj pestro in bogato.“ Tako smo videli, da gospe Volovškove družinsko življenje ni pri oderskem delu uničevalo, kvečjemu zaradi pomanjkanja ¡časa včajsih oviralo. Njeni nastopi so bili res malo-številnejši kot drugih igralk, a vedno je z vsako vlogo stvariteljsko sposobnost dvigala in imela pri publiki uspeh kot postavim v Ljubljani nekoč gospa Šaričeva. Na zadnji večer ¡Slovenske kulturne akcije, v soboto 14. t. m. bi gotovo prišlo še več ljudi, če se ne bi prav v času, ko se je bilo treba odpraviti v Slovensko hišo, razdivjala nevihta s točo. A kdor je prišel, se je mogel znova prepričati o njeni nenehni rasti. Najprej je bila „enodejanka za eno samo igralko“ Eugena 0’Neilla „Pred zajtrkom“. Zakonska žena govori deloma sama s seboj, deloma z možem za odrom. Ne bi mogel reči, da je to toliko dramatski konflikt med možem in ženo ikot konflikt obeh zakoncev z usodo. Vsekakor je enodejanka dramatična, a do neke meje vendar naturalistična, brez pravega stopnjevanja, ki ga prinese šele konec. Igralka je pokazala, da je tudi prava odrska umetnica in bi si upali trditi — kar tudi za „Vrtnarja“ —, da je bila njena igra tako dovršena, da so bili zvočni in svetlobni efekti le spremljava igre, ne pa njen poudarek. A prava Majda Volovškova se je pokazala šele pri Rabindranatu Tagoreju, pri „Vrtnarju“ v prevodu Alojzija Gradnika. To, kar smo zapazili v Senigalliji, da je literarno nagnjena bolj k liriki — Tagore je bil pri nas aktualen zlasti v dobi ekspresionizma — se je prikazalo tudi na tem večeru. Njena predvajanja so ostala nepozabna, opozarjam ne na spev „Pridi k mojemu jezeru“. In to ne le samo za tiste, ki so imeli priložnost tekst prej vpogledati, tudi za tiste, ki so prišli nepripravljeni na večer. Kajti igralka ima tudi tehnične odlike, med drugimi to, da je njeno govorjenje lahko in dobro razumljivo, njena govorica gladka in naravna. Spomin besedila pri njej je vzoren in če ji za spoznanje preskoči, se zna takoj popraviti, ker ni samo naučena, ampak res igra svojo doživeto vlogo. Scenograf je bil g. Ivan Bukovec. Ne vem, koliko je bil prav oseben, koliko pa je delal tudi po zamisli gospe Volovškove. Sceni za oba nastopa sta bili vzorni; gospod Bukovec je brez dvoma naš najboljši inscenator, pa naj gre za realistična ali abstraktna prizorišča, dasi so tudi nekateri drugi dobri. V letošnji, ne le količinsko, ampak tudi kakovostno bogati sezoni je bil nastop gospe Volovškove gotovo najboljši in >si res želimo, da bi se čimprej spet povrnila med nas. M. Marolt ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1965 NAJLEPŠE DARILO ZA MIKLAVŽA, BOŽIČ IN NOVO LETO! Marijan Marolt Ruda Jurčec: Skozi luči in sence Rrvi del 1914—1929. Buenos Aires 1964. Izdala in založila „Editorial Baraga“. Strani 357. Jezuit p. Kobi (str. 262) ni bil Aleksander, ampak Ferdinand, kratko Nande. Prvič sem bral, da je bil umetnostni zgodovinar, dasi sva bila precej blizu skupaj doma. tem pa spet do prevrata nič več. Da bi pa v Ormožu nastopili in še celo z gosti iz Ptuja, Maribora in celo z nekaterimi iz Celja, bi bilo vredno enkrat bolj obširno popisati. Slovensko narodno gledališče se ni obnovilo kmalu po Cankarjevi smrti (str. 127), ampak že precej prej, še pod Avstrijo. Podžigalo je Slovence, da so se s takšnim ognjem zavzemali za obnovitev gledališča, poročilo o slovesnostih v Narodnem gledališču v Pragi. Ko smo viharno ploskali po prvem dejanju in so se prišli zahvaljevat vsa s cvetjem obsuti igralci, je tedanja Majda, gdč. Wintrova iz Zagreba spregovorila preroške besede: „Zora puca, bit če dana“, kar sem si dal takoj prevesti v Zora vstaja, dan se dela, kar je mogla spregovoriti le še v Avstriji. Sicer sem pa v svojem poročilu o letošnji uprizoritvi Naše krvi že popisal tedanje dogodke, kako avstrijski policijski direktor dr. Skubl ni dovolil uprizoritve Naše krvi in jo je moral nadomestiti Divji lovec. Dvomim, da bi se kdo proti Divjemu lovcu izražal, saj je bila za veliki dogodek izbrana pač slovenska drama. Res so pa morali pomagati Zagrebčani in diletantje. Bil je kmalu napovedan tudi nadaljnji program, vse seveda s pogojem, da bo dovolj moči na razpolago. Saj se operna sezona ni mogla začeti prej kot ob razsulu, ko je rajni Govekar nabral med povratniki s soške fronte dovolj godbenikov, predvsem Čehov. Cankar pa je umrl šele po nastanku Ju- goslavije; avion, ki je krožil nad pogrebom, je pripeljal slovenski narodni vladi nadporočnik dr. Rape. Gospa šaričeva pa ni Marija (str. 129), ampak smo jo vedno poznali pod imenom Mila. Kot mi je povedala neka tu živeča Slovenka, ki ji je bila gospa Šaričeva krstna botra, je bila krščena na ime Mihaela. Poslopje narodne vlade ni bilo nikoli na Kongresnem trgu (str. 137), ampak je bil tam samo urad likvidacijske mase imovine deželnega odbora. Dijaku Pibru ni bilo ime France (str. 136), tudi ne Ivan (str. 154), ampak Jože. Ekspresionistično dramo „Kirke“ ni napisal Stanko Majcen (str. 156), ampak Alojzij Remec. Heddlo Gabler, prav Heddo Gabbler (str. 156) v uprizoritvi Hudožestvenikov ni mogel režirati Sta-nislavskij, ker ga nikoli v Ljubljani ni bilo. Lahko je bila ljubljanska predstava le napravljena po kakšni starejši režiji Stanislavskega. Format Doma in sveta se ni povečal šele pod Steletom in Koblarjem, ampak je bil že od ustanovitve približno enak; le eno leto je bil za poskušnjo manjši (str 154). Jakličevo „Nevesto iz Korinja“ je ilustriral France, ne Tone Kralj (str. 154). „Bogumilu (ml.) Remcu sem mogel brati v očeh enako napetost, kakor je prevevala mene: prvo srečanje s Parizom“ (str. 313). Bogumil (ml.) Remec je bil že 1. 1923 z menoj v Parizu. Takrat se je tudi že seznanil z dr. Kuharjem. Bila sva v sklopu Orlov, ki so prišli na telovadne tekme. Z ostalimi Orli sva hodila skupaj le, kolikor je bilo potrebno, drugače pa svoja pota; jaz največ po galerijah, Remca so pa zanimale še druge reči; neverjetno dobro se jc v nekaj dneh po Parizu orientiral. Napisal sem, da. je žalostna prtljaga, ki jo nosimo s seboj izseljenci, zgodovinska neresničnost, bolje spominska nezanesljivost. Vsi trpimo pod njo. Zato na nekatere Jurčečeve trditve ne morem kar s svojimi odgovoriti. A vzbudile so dvome, ne le pri meni, tudi pri drugih. IDa bi bila po majniški deklaraciji v Ormožu najprej prireditev Sokola (str. 77), se mi vidi neverjetno. Sokol je bil • menda prepovedan in tudi Orel ni deloval. ¡Spominjam se, da mi je nekoč med vojno neki Orel odprl svoj predalnik in mi pokazal svoj zložen kroj, češ, da bo že prišel čas, ko ga bo lahko spet oblekel. Kolikor vem, so Orli in Sokoli nenadoma, nenapovedani, med vojno prvič nastopili na Krekovem pogrebu, po- Prav tako dvomim, da bi nekdanji ormoški frančiškani imeli obširne vinograde (str. 8), saj so bili beraški red. Dvomim, da bi posmrtno masko rajnega Ivana Cankarja izdelal Rihard Jakopič (str. 117), ki se kot vem, s kiparstvom ni nikoli pečal, če me spomin ne vara, jo je izdelal Lojze Dolinar. Na str. 139 piše Jurčec, da je bil predsednik iredentistične organizacije Jugoslovanska Matica profesor Ivan Ma-zovec. To pozneje še nekje ponavlja. Po moji vednosti je bila Jugoslovanska Matica zamisel naprednjakov, profesor Ma-zovec pa tako iskren Eselesar, da dvomim, da bi prišel le v poštev za takšno predsedstvo. Tudi dr. Ante Pavelič ni mogel biti v hrvatsko-srbski koaliciji (str. 139), ampak je bil pristaš stranke prava, ki se je prva priključila Korošcu. Pokrajinsko namestništvo (str. 141) se je prejšnje poslopje deželne vlade na Bleiweisovi cesti začelo imenovati pač šele z imenovanjem Ivana Hribarja za pokrajinskega namestnika. Nekje piše Jurčec, da je takrat, pač v prvih časih Jugoslavije, slišal govoriti starejše marijaniščnike o Pašičevi prevari z ženevsko deklaracijo. Moj oče je bil član načelstva SLS in je to zvedel šele pozneje iz drugih virov. Ni moglo to biti kakšen sovzrok neprisrčno- sti Aleksandrovega sprejema ob prvem obisku Ljubljane, česar naravnost tudi Jurčec ne trdi. Takrat je bil v vladi dr. Korošec, deželni predsednik je bil dr. Brejc, vsa organizacija sprejema je bila v rokah SLS, še dekorater je bil klerikalec arh. Vurnik. A stranka se je bala dvojnega: prvič je bilo čutiti vedno večje naraščanje republikanstva med pristaši, drugič pa, da bi liberalni element katoliškega prevpil. Zato so naši ljudje v Ljubljani vse storili, da bi spravili z dežele čimveč ljudi v Ljubljano. Hodili so razni ljudje na Vrhniko, da bi podžigali ljudstvo, in se je res spravila v Ljubljano množica, ki je bila navdušena kot v dneh najživahnejše deklaracijske agitacije. Republikanstva ni bilo več čutiti, pač pa se je uveljavljal liberalni element s psovanjem. Menda so bili takrat že različni sokolski in orlovski vzkliki, ki naj bi kazali moč enega in drugega tabora. Naši ljudje so živeli vso vojno v premirju z liberalci, med deklaracijskim gibanjem sio bili celo prijatelji med seboj na obeh straneh in šele zdaj v Ljubljani so slišali spet psovke. Tedanji uredniki Slovenca so me na' ravnost prosili, naj o tem kaj napišem in res sem oddal nekaj notic. Formalno je še vedno veljal medsebojni dogovor o nenapadanju. A to psovanje v špalirju se na zunaj ni poznalo. Hči dr. Brejca mi je čez nekaj dni skrivnostno zaupala, da ji je „zelo visoka osebnost iz kraljevega spremstva“ rekla: „V Zagrebu je bil pomp, a v Ljubljani je srce.“ (Bo še) Buenos Aires, 26. novembra 1964. SVOBODNA SLOVENIJA i fllewMce Sas ^l cc o < cc £ íi h o o FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.086 Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213 Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu v torek, 24. novembra. Prodajna cena: 1 USA dolar................ m$n 151,60 1 angleški funt ............ „ 410.— 100 italijanskih lir .... „ 24.20 100 avstr, šilingov............ 587,05 100 nemških mark............... 3.780,— Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem. JAVNI NOTAR Francisco Baál Cascante Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642 T. E. 35-8827 Buenas Abren HOTEL TIROL (bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža MAKS in ZORA RANČNIK MAR DEL PLATA Mitre 2024 T. E. 2-8425 Hotel je odprt vse leto Dr. FRANC KNAVS ODVETNIK A vda. de Mayo 560/II T. E. 33-2481 Escribanía Zavala) 30-0067 Capital Federal BOTRAM IN BOTROM! Pred in po birmi greste le 3 kvadre od cerkve do Granaderos 61 (višina Rivadavia 6600), kjer lahko napravimo spominske fotografije. Janko Hafner T. E. 66-0818 Sorodnikom in znancem sporočamo žalostno novico, da je v vasi Tlake, občina Šmarje-Sap pri Ljubljani dne 5. novembra 1964 umrla v 86. letu starosti naša 'dobra mama, stara mama, tašča gospa Jožefu Erj a r e c Pokopali so jo na domačem pokopališču dne 7. novembra 1964. Zanjo žalujejo V Argentini sestri: Francka por. Zakrajšek in Minka por. Telič z otroki, v domovini pa snaha Ana Erjavec z otroki. I IN ASI M l_ A PRIPRAVA „Božič bo. Kako se boš pripravila nanj?“ je mama oni dan vprašala Katico, ko se je ta vrnila domov. Katica začudeno pogleda: „Oh, kje je še božič! Za to je pa res še dovolj časa!“ < „Res, božič je še daleč, a za pripravo nanj — no, ne vem: zdi se mi, da bi morala o tem že malo misliti!“ Katici je nerodno. Kakor vselej, kadar jo hoče mama o čem poučiti. Saj: v srcu da mami prav. A da bi to priznalai — to je silno težko! Nazadnje le vpraša: „Pa kako naj se pripravljam? Kaj naj storim?“ Mami ni težko odgovoriti. „Moraš pač sama vedeti, kaj pri tebi mi prav. Tako boš svoje napake lažje odpravila. Razmišljaj nekoliko: neubogljivost, klepetavost, opravljanje, tu in tam kakšna laž in podobno. Vedi: predno pride božič, moraš te in vse druge napake odpraviti. Le tedaj boš res z iskrenim srcem mogla zapeti: Rojen je Rešenik!“ Mirko Kunčič: OTROCI LOVE KRESNICE „Kresnica zlata, postoj, didl, daj, povej: kje so vrata, ki vodijo v raj? Brž z lučeo prejasno pokaži nam pot, povedi nas k angelom božjim odtod!“ Kresnica je modra, visoko zleti, se željam otroškim skrivnostno smeji: „Otroci, holaj, kdor misli na raj — naj Bogu, ne meni se priporoči!“ Nova obleka Stanko ima novo obleko. Kako ponosen je na njo. Ne more drugače, kakor da se pobaha: „Nov sem!“ Pogledam ga. Res! Na prvi pogled je fantič čisto čeden: nova obleka, lepo počesan in tudi „griva“ mu ni predolga. Kakor da bi ga iz škatlice vzel! Ker pa Stanka dobro poznam, ga pogledam malo bolj natančno. Hm?! „Umil si se danes, ne?“ „Veste da!” je fantič skoraj užaljen. ' „Tudi ušesa?“ Stanko je v zadregi. Menda ve, da tam nekaj ni v redu. Zaključila sva razgovor brez vsake „pridige“. Le Stanku sem povedal, da mora biti vsak dan „nov“. Mislim: kar zadeva snago telesa. Fran Milčinski Dva brata (Pravljica — Nadaljevanje) Ubogi kraljici bi od žalosti kmalu počilo srce. Oblekli so jo v črno in z njo vred je žalovalo vseh devet dežela. Bratu pa so dali prelepo hišo in služabnikov in vsega dovolj in preveč. Zlatolas je bil za strupom padel vznak kakor mrtev, ali ni bil mrtev. Našli so se dobri ljudje, da so mu stregli v hudi bolezni in predno se je luna mla-dila drugič, že so ga spet nosile noge. Tačas pa ni več strpel in krenil je na pot, kamor ga je gnalo hrepenenje po željni njegovi kraljici. Pa gorje! Prstan mu je bil ukraden in dolgo pot, skrito in zavito, je zgrešil. Devet dni je hodil, hodil jih je deset, a še sledu ni našel od svojega kralje- stva. Zablodil je v temno hrastovino, naprej ni vedel, nazaj ni znal in pešala mu je noga. Že je noč padla na zemljo, ko je slednjič ugledal daleč v gozdu svit, rdeč in rumen. Šel je za svitom in prišel do ognja. Ob ognju je sedel star puščavnik, do prsi mu je segala siva brada. Grel se je ob plamenu, poleg je žuborel živ studenec. Puščavnik se je razveselil tujca. „Že sedem let nisem videl človeškega lica,“ je rekel, „daj, sedi, odpočij se in okrepčaj!“ Zlatolas je bil žejen, pa ni pil, in bil je truden, pa ni sedel. Povedal je pu-ščavniku, kdo da je in odkod in da mu ne bo miru, dokler ne najde spet svoje željne kraljice. In še ga je vprašal, ali ve za pot na drugi svet. Puščavnik mu je odgovoril, da ne ve. Ima pa obilno družino, ki križem bega preko dolin in planin. Kaj, če je izmed nje kateremu znana! Zažvižgal je na drobno piščal in zavr-šelo je po gozdu. Šumelo je listje in pokale so veje in vso noč in od vseh plati so drveli in se zbirali štirinožci — od miške do medveda. In ko se je storil beli dan, jih je bilo vse živo, kakor daleč je segalo oko. Poslušali so pu-ščavnika in Zlatolasa, ali o drugem svetu in o potu tja ni slišal še nobeden. Zlatolasa bi potrla žalost. Pa mu je gospodar štirinožcev svetoval naprej čez devet planin in devet planot. Prišel bo na ptičje brdo. Tam biva starček, ki gospodari krilati živali. Morda v& ta. kod pelje pot na drugi svet. Spet se je Zlatolasu zbudilo upanje. Lepo se je zahvalil za svet. Usmiljena žival mu je kazala kam. šel je čez devet planin in devet planot. Res je prišel do starčka na ptičjem brdu. še starejši je bil od prvega puščav-nika. Bela brada mu je padala do pasu. Sila se je razveselil tujca. „Že štirinajst let nisem videl človeškega lica,“ je rekel, „daj, sedi, odpočij se in okrepčaj!“ PISAN DROBIŽ Pravilo za življenje 1. . . st '— vodi čez reko 2. . . ter — votla mera 3. . . ventar — popis imovine 4. . . te — majhen otrok 5. . . dja — vodno prevozno sredstvo 6. . ež — bodeča žival Namesto pik vstavi manjkajoče črke, da dobiš popolne besede. Vstavljene črke dajo važno življenjsko pravilo. Adventna prošnja “! ad ga jan ajlmez ila etisor ag iikalbo iv „ Rešene uganke iz 18. številke čudni pregovoril. Pravilno urejene vrste dajo sledeče pregovore: Kadar mačke ni doma, miši plešejo. — Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. — Mladost je norost; čez jarek skače, kjer ¡je most!, — Besedna uganka. Rdeča redkvica.