Junge-jeva prirodopisna metoda. (Za zborovanje novomeškega učiteljskega društva dne 25. svečana 1895 sestavil S.) (Konec.) 7.) Zakon medsebojne zveze. (Koneksijonalni zakon.) Posamezni organi so drug do druzega in vsi od celote odvisni. Korenine rastlinske srkajo hrano ne le za-se, temveč za ves organizem. Listi in želodec asimilujejo hrano za vse telo. Pluča čistijo kri vsega telesa. 8.) Zakon štedljivosti v porabi prostora in moči. Stedljivost v porabi prostora kaže nam leža notranjih organov v živalskem telesu. Štedljivost v porabi sil vidimo postavitn pri kosteh, ki kot vodi olajšujejo delo. Tudi pnevmaciteta spada semkaj. Votla peresa, traheje, plavni mehur i. dr. razlagajo nam ta zakon. Lahko bi tera zakonom priklopili še: 9.) Zakon mimikry-je ali zakrivajoče barve. Živali peščenic so barvane, kakor peščenica sama. Pri nas vidimo v okolici enako barvo pri škrjancu, prepelici, jerebici, kljunaču. Polarske in planinske živali so bele: severni medved, polarska lisica, polarska sova, hermelin, planinski zajec, planinska jerebica. Martinčki in rege spremene v par dneh svojo barvo po novi okolici. Ti zakoni pa se ne smejo ucencem narekovati; ali pri vsaki priliki mora ucitelj učence tako navajati, da jih samf opazijo in konečno popolnoraa jasno spoznajo. Pač pa jih mora imeti učitelj sam vedno pred očmi. Razumljivo je, da se vse to ne da doseči v šolski sobi, temvec so pri tej raetodi izleti neizogibni. Doslej nara je bila voditeljica čitanka; odslej bodi nam voditeljica živa priroda in čitanka nam sliiži le v dopolnilo. Vender ni treba napravljati kdo ve koliko izletov; Schreiner misli, da 3—4 na leto popolnoma zadostujejo. Vse se itak ne niore opazovati na izletih; na njih nabira se le gradivo, ki se potlej uporablja v šoli. Sami izleti pa ne zadoščajo, učence je navajati tudi k lastnemu opazovanju. V to svrho da jirn učitelj določne naloge, po katerih se mora do nekega gotovega časa vršiti opazovanje in to se potem uporabi. Nikdar naj se ne govori o stvari, ki ni bila preje opazovana. Da pa se opazovanje vrši točno in sigurno, morajo iraeti učenci priročne zvežčiče, v katere beležijo svoje opazke. Te opazke morajo biti prav kratke, da učencu ne nalagajo preveč dela, ki ga utrudi in ozlovolji. Na stavljena vprašanja naj zapišejo prav kratke odgovore, druzega nič. Imamo uže zbirke takih vprašanj. To je v kratkih potezah bistvo Junge-jeve raetode. Priznati se raora velika zanimivost tako za učitelja, kakor za učence; zahteva pa od prvega precejšnjega znanja. Nje napaka je, da le prerada zapelje k površnerau ogledovanju, ker premalo opisuje in pa, da zametuje vsako sistemovanje. Brez tega pa ucenci ne rDorejo dobiti jasnega pregleda. Treba jo je torej v tem sinislu popraviti in popolniti. To se je — ponosni moretno biti na to — najprvo zgodilo v nas Slovencih. Tako predelano metodo najderao v Schreiner-Koprivnikovi nedavno izišli knjigi: ,,Prirodopisje v ljudski šoli." Da, še več! Dala sta ji popolnoma novo smer, izkoristila sta jo v smislu koncentracije. Zdaj ne stoji osamljeno niti samo prirodopisje, temveč v najtesnejši zvezi so vse realije. Njih središče tvori zemljepisje, temu sledi za petami prirodopisje, potem prirodoslovje in vse naj bi po možnosti prepletala zgodovina. Ali je treba o velikem pomeni te povse nove ideje še posebej govoriti? Iz tega se uže razvidi, kolike vrednosti, naravnost lahko rečem, epohalne vrednosti je oraenjena knjiga in zato jo Vam, gospoda, najiskreneje priporočam. Konečno še par besed o tem, zakaj se vnemam za to metodo. Pred kratkim srao čuli na odličnem mestu izreči grajo o novi šoli, češ, da polni le glavo, a pušča prazno srce. Ne da se tajiti, da je včasi opravičena taka kritika; res je, da v skrbi za dosego učnega smotra učitelj le prelahko pozabi svoje znaraenitejše naloge: biti v prvi vrsti 11* vzgojitelj. Toda to ni prav! Ce kedo, mora ucitelj- vzgojitelj zmirom ostati idejalist in to je najbolj potreba v današnjih materijalističnih časih. Res je, da ljudstvo zahteva dandanes od šole le praktičnega znanja, ki v boji za obstanek nudi najboljše orožje. Ali učitelj se ne pusti zavesti tem zapeljivim zvokom, ne usposobljaj svojih učencev le za dobre bojevnike, ki mnogo vedo le za to, da si pribore kolikor možno ugodno fizično eksistencijo. Saj vender -še celo današnji tnaterijalistični človek časi pride do spoznanja, da mu sam okrogel trebušček in polna mošnja ne zadošča k notranji zadovoljnosti. Zato pa šola bodi in ostani zašcit idejalizraa. Krvavo ga je potreben naš vek! In za vzgojo srca razven verouka ne poznarn lepšega predmeta, kakor je prirodopisje. Sicer se le premnogokrat slišijo glasovi — zgodilo se je to tudi na zgoraj omenjenein mestu —, da naj se realije kot nepotrebne izbacnejo iz ljudske šole. In zraven hočejo, da se blaži srce! Oj, nespameti! Svoji glavni opori naj se učitelj odreče? Kje iraa bolj priliko, kazati modrost božjo, kakor v stalnih natornih zakonih? Kje učence vaditi ponižnosti, če ne v očigled impozantnim naravnira prikaznim? Kje vzbujati hvaležnost do Stvarnika, če ne v krasni prirodi? Kje gojiti samozavest, če ne v faktu, da je vsaka najmanjša stvarica važen ud celote? Kje dejanski uvesti usmiljenje, kakor v railem ravnanji z živalimi? Kje spoštovanje drugih, če ne v spoznanju, da je najneznatnejši delec potreben? Kje ložje iztrebi vraže, praznoverje in tako utrdi pravo vernost, resniono pobožnost? Sočutje, milosrdnost, pravni čut, potrpljenje, rahločutje, veselje nad lepim, odpustljivost, in vse dobre strani srca, kje jih je ložje gojiti, kakor v naravi? Šel je Kristus s svojimi učenci po polji; tara pa je ležala konjska mrhovina. S studom obrnili so se uoenci v stran; božji sin pa je pristopil in rekel: Glejte to lepoto zob! — Ni to prirodopisuega pouka idejalna stran? In takih momentov nudi narava na izobilje. Če pa hočemo doseči to, moramo odsloviti svojo dosedanjo pot v prirodopisji, ki je učencem polnila res le glavo, a ne ozirala se na srce. Poprimimo se raetode Junge-jeve; ona edina omogoči harmonično vzgojo obeh in nje prvi sad bo, da se v milozvočno blagoglasje strneta glava in srce. Tako morda vender-le zavežemo jezike klevetnikom nove šole; ali pa tudi ne. Tega nas je raala briga. Nam zadostuje to, da s tem delujemo v zmislu nove šole, uprav prva zadača je: — g 1 a v a i n srce, kar nje nasprotniki ali zbog neznanja uvideti ne morejo, ali pa zbog zle volje uvideti nečejo, ker jira tako bolje sodi v njih koš.