Poštnina plačana v gotovini! GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK • XI • LV XX NOVEMBER • 1955 VSEBINA: Živojin Prosenc: Pripombe k primorskemu delu planinske trans- verzale..................553 Polde Stanek: V steni.................557 Cirit Debeljak: Nad bivakom..........558 Slavko Peršič: Noč na Klekovači.........561 Rudo Goljak: Moj prvi pohod na Snežnik........569 Mitja Šarabon: Na oltarju...........574 A. Preinfalk: Prehrana in šport..........575 Ivo V a 1 i č : Cez Jahorino in Beljašnico.........579 Iz kronike PD Ziri................583 Ljerka Godicl: Vegetacija in flora na Raduhi......588 Leopold Stanek: Pesem o očnici..........591 Društvene novice................592 Iz planinske literature..............596 Razgled po svetu................599 Priloga: Ing. Tone Mlakar: Jutro nad Sorico Prilogo natisnila tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani Planinski Vestnik Je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, L gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, LJubljana, Likozarjeva ulica št. 12, poštni predal 214, telefon št. 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 400.—. ki Jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100.— / Tekoči račun revije pri Narodni banki 602-T-121 / Spremembo naslova Javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. dtaavM zolazAa Sfa/etaie Izdaja že 10. leto znanstvena dela knjižnico pravne fakultete ■•> prirodoznan-etveno knjižnico ♦ zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev dela jugoslovanskih piscev ♦ svetovne klasike sodobne svetovne romane ♦ knjižno zbirko „Klasje" >»• zbirko „Knjižna polica" pedagoški tisk ■»• knjižnico priročnikov za učitelje zbirko učbenikov tujih jezikov slovarje knjižnico za vzgojo strokovnih kadrov -o poljudno poučne in strokovne knjige umetnostne publikacije periodiko razne časopise in revije ••> vse šolske knjige in muzikalije Ob 10 «letnici obstoja -Drjavne ^alo^be Slovenije se pri- poročamo snojim odjemalcem in čestitamo osem sodelavcem Živojin Prosenc: PRIPOMBE K PRIMORSKEMU DELU PLANINSKE TRANSVERZALE sebno sem nasprotnik raznih kontrol, zlasti če gre za nadzor nad izpeljavo in markiranjem planinskih poti. To opravijo markacisti društev, izvoljeni vodje skupin za planinska pota in tisoči planincev, ki ta pota prehodijo ter jih opisujejo ali pa kritično ocenjujejo v Planinskem vestniku in v dnevnem časopisju. Pogosto kar v pismih, naslovljenih na PZS ali na prizadeta planinska društva. Toda del transverzale na Primorskem sem prehodil in pregledal ter opisujem ugotovitve z edinim namenom, da bi markacisti napake odpravili in ta del poti dostojno vključili v celoto. Pri določanju trase za našo planinsko transverzalo so sodelovala večinoma vsa PD in je Komisija za planinska pota v celoti upoštevala zlasti predloge primorskih markacistov, katere predeli so bili članom manj znani ali pa povsem neznani. Primorska društva so se zavezala, da bodo transverzalo izpeljala ter so PZS tudi obvestila o dokončnem markiranju celotne poti na svojih področjih. Komisija za planinska pota je zato v okrožnicah PZS objavila, da je transverzala izpeljana ter je poslala prispevke z nadrobnimi opisi poti in s pogojem za dosego spominskega znaka dnevnim in športnim časopisom. Z zamudo je planinskim postojankom, ki leže ob transverzali, dostavila kontrolne štampiljke ter izdala lične Dnevnike, katerim je priložen zemljevid poti. Število planincev, ki so pri svojih društvih nabavili Dnevnike in se podali na pot, je presenetljivo, tako da bodo pobudniki prve planinske transverzale lahko ponosni, ko bodo čitali spomine in vtise s te poti. Dobro bi bilo, da bi kdo prehodil vso pot s kamero, ker bi s sestavljenim filmom nudil veliko pomoč propagandi. Veliko zanimanje za pot nalaga vsem markacistom in Komisiji za planinska pota pri PZS dolžnost, da pot vzdržujejo in da popravljajo zavarovanja, zlasti markacije. Z dosedanjim delom še ne moremo biti zadovoljni. Ne vem, če vsi markacisti poznajo izdana osnovna navodila za markiranje. S prevzemom funkcij so ti ljudje prevzeli dolžnosti! Dober markacist ne pozna samo poti, ki držijo do postojanke v upravi domačega društva (postojank in poti pa je marsikje preveč), temveč morajo poznati ves domači teren in zlasti področja sosednih društev. Če so ta nedelovna, jim je treba pomagati, ker s tem planinski delavci zvišujejo promet v lastni postojanki. Žal me narava ni obdarila z lastnostmi alpinista in sem prisiljen k izživljanju kot Homo alpinus vulgaris ali kot šodrovec, kar ima za posledico panično iskanje belo-rdečih krogov in lis, drsanja z zadnjico po skalah in krčevitega oprijemanja klinov in vrvi. Po dolžnosti, ki jo imam, in iz osebnih nagnjenj sem šel po transverzali. V Postojni sem z Glavnega trga opazil na steni hiše velika napisa, ki kažeta, kje drži cesta do Postojnske jame in do Predjam-skega gradu, oznake za planinsko transverzalo, ki gre po isti cesti, pa ni bilo. Verjetno po načelu, da se na cesti še nihče ni zgubil. Bližnjic in gozdnih stez, ki so jih domačini uporabljali še pred dvajsetimi leti ter so sedaj zarasle z ničvredno podrastjo in robidovjem, postojnski markacisti niso znali izrabiti. Šele na križišču cest, malo pred Predjamo, sem naletel na planinski znak s številko 1, ki drži čez travnike, pa se na cesti v sami Predjami ponovno izgubi. V Pred-jami je lična planinska tabla z napisom, da drži pot do Vojkove koče na Nanosu in da je do tja 4 ure hoda. Za vasjo Šmihel, kjer so tri markacije namerno uničene in se potnik znajde na križišču dveh poti in treh steza, markacija izgine. Vsak planinec, ki noče vznemirjati ljudi z vprašanji o poti — katere domačini niti sami dobro ne poznajo — se drži desno v prepričanju, da je speljana pot po grebenu, ki je s ceste med Hruševjem in Razdrtim tako lepo viden. Da je tak zaključek nepravilen, sem ugotovil, ko sem iztaknil novo nadelano gozdno cesto in po njej prišel na Bukovec, od tam po slabo izhojenih in deloma zaraslih poteh in stezah na Suhi vrh ter po grebenu na poraslo krhko pečevje in nazaj na zapuščeno in nedokončano italijansko vojaško cesto. Po petih urah hitre hoje sem naletel na štiri obiralce malin, ki so mi povedali, da križarim po Suhem vrhu in da je do Vojkove koče še pet ur hoda, razen če grem v hosto na bližnji grič (tako pravijo vsakemu vrhu in hribu) ter od tam pol ure do koče. Na moje prigovarjanje se je eden teh odločil, da gre z menoj, češ da ve, kje je koča, da pa v njej še ni bil, čeprav si to že dolgo želi. Spustila sva se v gozdnato globel, na drugi strani pa sva se skozi zarastlino in pečevje dvignila na omenjeni grič. Z razgledovanjem sva ugotovila, da se bova na drugi strani morala spustiti vsaj še dvakrat in prelesti še dva griča, če hočeva doseči Vojkovo kočo. V resnici se je zgodba s spuščanjem v jamo in vzpenjanjem na grič ponovila še štirikrat. Moj vodnik je po zaužitju dveh reber čokolade hotel kreniti na desno. Temu sem se protivil, čeprav sem bil že precej zdelan, saj sem videl njegovo skrito željo, da gre proti svojemu domu in ne do koče na Pleši. Zato sva se držala bolj levo. Približno 10 minut pred Vojkovo kočo. sva naletela na markacijo označeno s številko 1. V Vojkovi koči sem zvedel, da so se zaradi slabega markiranja transverzale pritoževali tudi drugi planinci in da zato obiskovalci koče najbolj cenijo dobro označene poti, ki drže iz Razdrtega. Nadaljnjo pot po travnatem terenu Nanosa so Vipavci do svojega zavetišča pri Blažonu prav lepo in dobro markirali. Na njej niti ponoči niti v megli ne bi mogel zaiti. Slabo je markrana pot v Belo, ker so še obstoječe markacije obledele in so ponekje komaj vidne. Odcepi neštetih gozdnih poti niso označeni. Tudi z Belske ceste je vzpon slabo zaznamovan, kot da je markacija namenjena domačinom, ki pota brez nje dobro poznajo. Pri iskanju pik — pregledoval sem transverzalo, ker bi jo sicer vrezal po svoje in bolje — sem prišel do prepričanja, da se planinstvo na Primorskem ne more razviti, ker se ljudje naveličajo stalne hoje na iste vrhove, za daljše ture pa ni pogojev, ker ni niti markacij niti planincev, ki bi jih tja vodili in usmerjali. Za razvoj planinstva ni važno število velikih postojank, katere je mogoče doseči z vozili in v katerih bi se razigrali, temveč število varnih poti, interes, da ljudje čim več obhodijo in vidijo, da spoznajo širšo okolico, in da se razžive na prijetnih izletih in na točkah, katere so dosegli z naporom. Lepo je, ne pa vzpodbudno, da je v Postojni več planincev, ki so bili na Triglavu kot pa na bližnjem Snežniku. Pot iz vasi Višnje drži preko travnatega grebena in po prijetni gozdni poti do avtomobilske ceste, po njej pa daleč, brez upoštevanja bližnjic, ki sekajo neštete zavoje proti Javorniku. Razen skale ob cesti z napisom, da drži cesta na Javornik, ki ga upravlja PD Idrija, ni dobre markacije vse do koče. Vse kaže, da Idrijčani te poti ne uporabljajo in da jim zato niso mar izprani in obledeli znaki. Zopet cesta. Planinec, pazi, kje bo odcep markiran! Orientacijskih tabel ne poznajo. Nimam rad skrivnosti in zato povem, da sem zaradi ožuljenih nog dva dni počival v Javorniški koči, ki ima premajhno cisterno, da se prvi dan niti umivati nisem upal. Palačinke so dražje od češpljevih cmokov s kompotom, oskrbnik in kuharica pa sta prijazna. Idrijčani pridejo v kočo najraje tako, da se z avtomobilom potegnejo do Črnega vrha, od tam pa pol drugo uro pešačijo. Tak način imenujem motorizirano planinstvo. Zato tudi markacij ni treba obnavljati. Med potjo z Javornika proti Črnemu vrhu sem oskrbnika opozarjal na pomanjkljivosti markiranja na odcepih poti in na nepravilnost, da so markacije na drevju obrnjene k poti. Največjo pogruntacijo traserjev transverzale predstavlja izpeljava iz Črnega vrha na Col in od tam v Predmejo po široki avtocesti, čeprav drži krajša, tudi cesta, preko Tisovca do Predmeje. Tu je izhodišče za Čaven. Bal sem se, da z ožuljenimi nogami do noči zavetišča na Čavnu ne bom dosegel, pa sem se poslužil krajevno običajnega načina — avtobusa. Iz njega sem videl, da je cesta zlasti od Cola do Predmeje precej gosto in lepo markirana in označena s številko 1. Vožnja je bila sicer lepa in prijetna, me pa kot planinca ni navdušila, ko sem ugotovil, kakšno klobaso sem zašpilil in koliko razglednih vrhov gre mimo mene. Bojim se, kaj bo z našimi znaki, če bodo avto-moto društva uvajala svoje avtomobilske transverzale. Kdor si je umislil to izpeljanko, ne pozna terena in je tako indolenten, da se mu ni ljubilo vprašati domačinov za pot, ki jo oni prehodijo od Idrije do Predmeje po gozdovih in gričih v slabih štirih urah. Iz Predmeje sem šel že v trdem mraku in zato trdim, da je gozdna pot lepo izpeljana in dobro markirana, dokler v zadnjem delu ne pride do ceste. Planinsko društvo Ajdovščina, ki upravlja zavetišče na Čavnu, bi moralo oskrbnici dobaviti še kaj drugega in ne samo žganja, ker do postojanke vozijo kamioni. Ležišča so dobra le za planince, ne pa za take, ki pridejo z avtomobilom do Predmeje, nato pa največ poldrugo uro pešačijo in se naslednji dan zopet odpeljejo. Jutro sem skušal izkoristiti za razgled s pol ure oddaljenega Kuclja, pa nisem imel sreče, ker je bilo ozračje nad dolino rahlo megleno. Sreče ni imel markacist, ki je transverzalo izpeljal nazaj v Predme j o in od tam na Goljake, kajti pri pastirjih sem zvedel, da bi biia pot s Čavna po gozdovih lepša in ne bi izgubila vse višine. Res škoda, da člani Komisije za planinska pota izpeljavi transverzale nismo posvečali večje pažnje in da sami nismo dovolj poznali terena. Dokaj dobro, vendar slabše kot na Čaven je markirana pot na Goljake. Da je Iztokova koča zaprta, sem zvedel šele, ko sem stal pred njo, pa še tedaj nisem bil prepričan, če je koča planinska, ker drži markacija transverzale nekaj metrov vstran, na koči pa ni nobenega napisa. Štel sem jo za lovsko bajto. Na vrh Goljakov — baje Veliki Goljak — drži lepo markirana, toda malo izhojena pot. Vpisna knjiga na vrhu je vsa popisana in razcefrana, čeprav je v zaprti kaseti. Štampiljke ni, ker ni potrebna, saj je od blazinice za odtiso-vanje ostala samo pločevinasta škatlja in leseni okvir. Sklepi zborov markacistov so ostali le na papirju v nekaj sto razmnožkih. Na vrhu bo planinec zaman iskal oznako transverzale za smer proti Vojskemu, pač pa bo našel obledel napis z znakom, ki drži v Ajdovščino!? Tej slabo izhojeni in pomanjkljivo markirani, nekajkrat s številko 1 označeni poti sem se prepustil, dokler nisem prišel na cesto, kjer sem našel markacijo z napisom: »Koča«. Za katero kočo gre in kako daleč je do nje, mora planinec ugotoviti sam. Ker kaže markacija nazaj v smeri mojega prihoda, sem priklical dva bližnja obiralca malin, ki sta mi povedala, da kaže markacija nazaj do Iztokove koče, da druge markacije tam ni in da pelje cesta po ovinkih do Predmeje. Eden se je spomnil, da je kot partizan hajkal proti Vojskemu ter mi je opisal nemarkirano stezo, po kateri naj grem. Opozoril me je, da pripelje ta steza nad bivšo partizansko bolnišnico, ki je še ohranjena. Te seveda nisem našel, razen če me niso varale oči, ko sem strehe barak v globeli, nad katero sem hodil, zamenjal s skalnim okoljem. Po tej edini stezi sem v dobri uri prišel nazaj na vrh Goljakov. Ker zadnja leta malo čitam in iz novejšega leposlovja ne poznam primerov, sem se pri svojem tavanju spomnil samo Trdinove »Gluhe lože«. Hodil sem po gozdnih presekah, ki so zarasle s podrastjo, skozi jame na griče in nezadovoljen opazil, da se odmikam od prave smeri. Občudoval sem let ujed, ogljenočrnega modrasa, pregnal svetlorjavega, pravega orjaka in naletel na bakre-nordečo, dober meter dolgo strupenjačo, ki je imela na obeh straneh glave nekaj belega, kakor dve mešička. Ce bi imel pri sebi posodo, bi prav gotovo premagal naravni odpor in strah ter kačo odnesel s seboj, da bi zvedel, kako se imenuje in v kakšno zvrst spada. Tavanje po gozdu me je zamudilo, da sem bil prisiljen nočiti na prostem. To prenočevanje je v meni zapustilo močne vtise, jih pa ne znam in ne morem popisati. Ko bi imel pero alpinistke Staže! Začelo se je s čiščenjem podrasti, da ne bi zanetil gozdnega požara, z zbiranjem dračja in vej, nato pa me je plamenček zapeljal v sanjarjenje. Lirično nastrojenost prekine zoprno mrazenje, obračanje k ognju zdaj s hrbtom zdaj s trebuhom, borba s spancem in za spanec, prisluškovanje šumom in lomom, ki jih povzročajo živali in brezkončno čakanje zore. Z dnem sem šel ponovno na vrh Goljakov iskat transverzalo in sem se na vso jezo vpisal še na platnice spominske knjige. Po raznih presekah sem prišel do gozdne ceste, ki se je kmalu izgubila v kotanji, nato pa proti njenemu začetku, da sem se po sedmih urah znašel v Predmeji. Transverzala me je izmučila. Popravljam; ta del transverzale. Lahko bi šel pp svoje, vozil bi se z avtobusi in kamioni iz kraja v kraj, iz izhodišč na vrhove in nazaj do ceste, zbiral bi štampiljke vrhov in odtiskoval kontrolne v kočah, pa bi rekel, da je svet lep. Saj je lep, le markacisti na moji poti ga ne znajo odpreti planincem, o katerih tožijo, da si želijo le v visoke planine in gorstva in da se za njihove konce nihče ne zmeni. Še bom šel v te čudovite hribe, polne srnjadi, zajcev, kur, raznih ujed, drobnih gozdnih pevcev in kač, toda ne po transverzali, ki je praktično ni, temveč z zemljevidom v roki in po stezah, ki mi jih bodo nakazovali logarji in pastirji. Še to. Iz pripovedovanja drugih planincev vem, da je transverzala preko Sivke in Cerkljanskega vrha mimo zgodovinske bolnišnice Franje na Porezen in do Petrovega brda dobro označena, od tam na Črno prst pa pomanjkljiva in brez številke 1. Pomanjkljivosti bo treba takoj popraviti, kajti na poti je samo od izdaje Dnevnika dalje preko 200 planincev. V nasprotnem primeru bo Primorski del transverzale treba iz poti izločiti. Polde S t a n e k : V STENI Poglej naprej — izhod zaprt, uspeh doslej le kršni vrt. Trepet v nogah, v duši preplah. Čemu napor?! Čemu navzgor?! Kako lepo bi v brezno šlo, kot črni vran v nič prostran. Niču v objem, združitev z vsem, kar je bilo in kar še bo ... Ne! Ne! Ne! Ne! Krik svet prodre. Ne, nisi ti, ki iščeš pomoči. Ne! Ne! Ne! Ne! Odmev dolin. Nekdo ne ve naprej stopinj. Ciril Debeljak: NAD BIVAKOM olga leta so minila od takrat, ko smo prvič počivali na zelenici pod severnim razom Ojstrice. Koliko veselih dni in doživetij je za nami, nekaj tudi težkih, mrzlih in viharnih. S spoštovanjem, skoraj s strahom sva z Radom od tam iskala z daljnogledom Herletovo prečko, mojstrsko delo domačina, ki je prav tam udaril pečat slovenske miselnosti in moči in to v času, ko se je pod njim valil dim s slovenskih pogorišč. Klini, zabiti v živo ploščo, stoje še danes, rjavi, vredni zlata za vsakogar, ki smer ponavlja. Le človeka ni več, človeka, ki je pustil v vsakem od njih del svoje moči mladosti in tudi sovraštva do vsega temnega v dolini — globoko pod njim. Danes je vrisk svoboden kot nikdar poprej, ne samo v'stenah in robeh kot takrat, tudi pod njim v rušju in gozdovih, nad penečimi tolmuni zelene Savinje. Srečavali smo se pod steno, ponavljali staro in vstopali v nov, še deviški svet. Pred leti sva sedela prav med temi macesni z Milovanom, stisnjena drug k drugemu in prisluškovala v mrzlo februarsko noč. Prezgodaj sva prišla. V belih plateh nad nama je šumelo, sneg je vrtinčil med razbitimi stebri severnega raza — čez dolge minute se je vsul na naju, droben in leden. Dočakala sva jutro, premrla in ozebla. Lep dan sva doživela takrat, lep in težak. Dvanajst ur sva bila sama, živela samo za tiste strme, ledene metre, ki so počasi, a brez prestanka pili najino moč in toploto. Kljubovala je le še volja in zavest, da nama je s to zalogo klinov edina pot — navzgor. Obstal sem brez njih s trdimi prsti pod izstopnim previsom. Včasih v najtežjem preklinjamo svet in mrko hladno skalo, ki pije moč, kri in tovariše. Kritičen trenutek, ki lahko spremeni pot in življenje plezalca, ki lahko privede do najhujšega. Plaho in nervozno bega pogled mimo Milovana pod menoj in pobeljenih stojišč, mimo snega in požleda v vesine pod steno. Pet sto metrov nižje je življenje, toplota in ravna tla, visoko nad menoj vrh, ožarjen od sonca. In borih nekaj dolžin pod njim visi s premrlimi prsti in krčem v nogah človek, droben in nebogljen, komaj opazen v kaosu naravnih sil, visi in premišljuje, hoče živeti, čeprav je že na robu tistega skromnega in malega, kar je prisojeno človeku. Ko sva zvečer sedela na vrhu ob zvitih vrveh z edinim klinom in nekaj zaponkami in glodala zadnje skorje kruha, je bil previs daleč pod nama. Še globlje, nekje v podzavesti je ležala misel, moreči trenutki, ki so pred kratkimi urami pretehtavali naju dva. Zmagala je volja, volja do življenja in lepot nad nama. Vse težko je šlo v pozabo, mraz in tvegani metri pod izstopno streho, ostala je pa topla zavest, radost nad vsem okrog naju in zadovoljstvo. Foto Ciril Debeljak S poti na Klemenškovo planino Nad vstopom Leta so minila od takrat, prelezli smo naš gorski svet križem in počez, potipali francoski led, avstrijski apnenec in dolomitske zidove, pa zmeraj zopet prišli tja, kjer smo zastavili prvi korak. Med macesni na zeleni oazi pod severnim stebrom smo se zopet našli, stari prijatelji sten. Tokrat nismo iskali zavetje za skalo in macesni in trepetali v mrazu. Prijazna hiška, alpinistični domek nam je ponudil gostoljubje, nov z mehkimi pogradi, gašperčkom in štirimi stenami. Hvala vsem onim, ki so ga postavili, in onim, ki so se šibili pod kostanjevimi bruni in trdno pločevino. Ob sedmih zjutraj smo zaprli vrata za seboj in zagazili v mel pod severni steber. Dve navezi sta odšli počez pod steno Škarij. Stane, eden naj višjih.alpinistov, ki so kdaj koli lazili po naših robeh, je ubiral strmino, da smo ga kot kratkonogi ali vsaj ljudje normalnih postav komaj dohajali. Originalen vstop je precej težaven in povrh skrajno krušljiv, za dve navezi kar preveč. Zato smo se odločili, da vstopimo raje po nemški smeri, ki poteka pod strmim spodnjim delom v desno in zavije nato za robom v severozapadno steno. Po štirih dolžinah visečih prečk in prislonjenih lusk smo se znašli pod razbito, prav nič težko zapadno steno. Po prvem hrbtu smo se obrnili zopet proti levi. Skala, vredna Ojstrice, je nudila prehod povsod. Na pogled nemo- goči detajli se v tej steni povsod spreminjajo v lepo, včasih res prav težko, vendar elegantno in varno plezanje. V dobri uri smo dosegli prvo tretjino in značilen stolp v severnem razu. Tu se stena postavi neusmiljeno navpik, razčlenjenost spodnjega dela pa zamenja stre-hast in previsen svet s skromnimi, zelo težkimi prehodi. Stane, ki je danes plezal mojstrsko in izbiral namesto naravnih najbolj težke in nemogoče variante, je zavil naravnost na steber. Po 30 metrih je postal ta previsen in skrajno skop z oprimki. Eldo-rado za one, ki ljubijo prosto plezanje in izpostavljen svet. Ker se nam je mudilo na otvoritev bivaka, sva jo z Rudijem ubrala po svoje, po drobljivi zajedi po desni strani stebra in prečila pod rumeno streho nazaj na raz. Pri tem sva potegnila krajšo kot Stane, ker je bil detajl prvo in edino krušljivo mesto v steni. Zopet smo sedeli vsi skupaj. Globoko pod nami je bleščala pločevinasta streha novega bivaka. S severovzhodne stene Škarij je odmevala pesem kladiva. Opazovali smo oba Korošca, ki sta plezala precej po svoje, dobrih 50 metrov desno od Režkove smeri. Kljub našemu dopovedovanju sta rinila dalje v precej dvomljiv svet pod izstopno steno. Desno na razu se je mučil Metod v novem vzponu. Želeli smo mu vso srečo. Nad nami so se megle prav potiho in zahrbtno valile med vrhovoma in lezle po steni proti nam. Grozeče tiha in siva je izginjala stena v belo zaveso. Nadaljevali smo po neizraziti rampi proti levi in dosegli originalno smer tik nad najtežjim mestom. Sledila je zopet ena od redkih krušljivih dolžin po strmi, naloženi grapi v kot pod izstopno steno. Stane je zavil naravnost navzgor v izredno težko in tvegano poklino, ki jo je zmogel s pomočjo klinov. Z Rudijem sva se ta čas pehala na levi v previsnem bolvanu in še bolj nerodni vesni prečnici, ki mi je ostala še iz zimskega vzpona v hladnem spominu. Z veseljem sem zabil dva klina in tako varovan v tegu dosegel lažji svet pod zadnjim stolpom. Od tu je šlo zopet v gosjem redu. Pod izstopom je razpoloženi Stane zavil naravnost in izstopil po težki poči s pomočjo stranske tehnike prav na rob Kopinškove poti, kjer ta zavije z grebena na levo pod vrh. Ko sva z Rudijem prilezla na pot, je prva naveza že vriskala na vrhu. Med meglenimi tančicami se je včasih pokazala koča na Koro-šici in kratka, strma Dedčeva stena. Tudi tu v teh kratkih 200 metrih leže spomini, vsak oprimek in stop lahko pripoveduje povest, veselo in tragično obenem, pripoveduje o ljudeh, ki so v črni plošči grabili za njimi. Vrisk na Škarjah nas je dvignil z vrha. Zdreveli smo po meliščih in serpentinah pod steno k našemu bivaku. Sedaj je odprt za vsakogar, ki želi samote in zgodnjih ur pod vstopom, za vse, ki so jim gore take, kot so bile in so. Slavko Peršič: NOČ NA KLEKOVAČI 1961 m visoki gori Bosenske Krajine li Si moreš želeti kaj lepšega in prijetnejšega, kot je življenje v naravi tam, kjer je ona ohranila še vso svojo prvobitnost, kjer je civilizacija še ni spremenila in si jo podvrgla? Takšno vprašanje mi je zastavil tovariš, bosenski planinec, ki je prav tako kot jaz ves teden delal od jutra do večera med štirimi stenami in komaj čakal, da pride zopet sobota, ko oprta svojo planinsko opremo ter se povzpne na Bjelašnico ali Treskavico, njemu najljubši planini. On se je vrnil že med tednom iz Bihača v Sarajevo, jaz pa sem moral v Bosanski Petrovac in Drvar. Iz Bos. Petrovca se mi je mudilo na Oštrelj, da bi tam ujel vlak za Srnetico, kjer bi bil najbliže Klekovači. V sobotnem popoldanskem delopustu sem ujel tovorni avto, ki je vozil blago v Drvar, v Oštrelju pa tovorni vlak, ki me je kot »črnega potnika« pripeljal v Srnetico, pravo gozdarsko naselje z veliko gozdno manipulacijo. Kmalu sem se seznanil z ljudmi in moj gostitelj, ki so mi ga priporočili znanci, mi je razkazoval okolico. Povsod, kamor seže oko, so sami gozdovi, naše narodno bogastvo. Tovariš mi je pokazal goličavo Lisino, za njo pa široke gozdnate hrbte Melaruše, Opaljinice, Topla-kovca in drugih vrhov, ki tvorijo osrednjo gmoto planine Grmeč. Kajpak sva gledala tudi pečevnate grebene Klekovače, ki jo je obsevalo že tcneče sonce. Kako bi se dalo priti najlaže na Klekovačo, kje drži nanjo steza ali pa vsaj do vznožja njenega vrha, mi ni vedel nihče povedati. Ti ljudje, ki živijo itak ves čas v naravi in so tesno povezani z njo ter njenimi nevarnostmi, se pač ne zanimajo za vrh, ki obvlada njihovo naselje. Rekli so mi le, da je najbolje, ako grem po železniški progi nazaj do Uvale in tam vprašam čuvaja za pot. Čuvaj proge v Uvali mi je povedal, da sam še ni bil na Klekovači in tudi ne ve, da bi kdo hodil tod nanjo. Nakazal mi je približno smer, kot pač on misli, da bi se dalo najlaže povzpeti nanjo. Računal sem, da bom zvečer prav lahko že v Drvarju, ker sem imel le 900 m vzpona. Toda to je bil račun brez krčmarja; uštel sem se kar dobro. Že zvečer sem pri Srnetičanih spraševal, če je že kdo izmed njih bil na Klekovači. Nikogar nisem- našel, ki bi hodil tja gor k pečevju. Po kaj pa naj bi šel? Ti ljudje živijo vsa leta v gozdovih, ki se začenjajo tik ob njihovem naselju, težko delajo in mar naj še ob nedeljah tavajo po gozdovih, mesto da bi se spočili? Do cisterne na mali jasi, ki mi jo je označil čuvaj proge, sem prišel prav lahko. V tej cisterni se zbira osvežujoča studenčna voda; odvečna pa odteka dalje po ceveh v drugo cisterno ob železniški progi, kjer lokomotiva jemlje potrebno vodo. Od tu dalje pa steza sicer še nekoliko časa nekam drži, potem pa zgine v gosti travi. Precej daleč sem prišel z ene jase na drugo, dokler ni sveta okoli mene zaprlo gosto drevje. Slutil sem, da se bo sedaj začela resna pot navzgor in sem se še enkrat vrnil na jaso, da se razgledani. Pogledal sem gor proti pečevnatim robovom Klekovače, pogledal, kje stoji sonce in kam padajo sence. S seboj nisem imel ne kompasa ne zemljevida niti nisem bil za vzpon oblečen ali obut. Skušal sem si pomagati z naravnimi sredstvi pri razvedovanju: s soncem in sencami, pozneje pa še v strmem pobočju, po katerem me je pot vodila navzgor k soncu, k svetlobi. Kmalu sem zašel v teman pragozd, skozi katerega sem si utiral pot, odmikajoč vejevje in srobotje, ki se mi je zapletalo med noge. Plazil sem se čez debla dreves, ki jim je čas udaril pečat konca. Številne vrtače, ki jih nisem mogel pregledati, so mi kar naprej zapirale pot. Izogibal sem se jim, če sem le mogel. Večkrat sem padel, skočil globoko dol na mah v dno vrtače in se na drugi strani zopet vzpenjal ven iz nje. Razgibal sem se, nisem varčeval s silami, računajoč, da bom vrh Klekovače zlahka še prehodil. Toda čez čas mi je tak način prodiranja postal mučen, posebno še, ker nisem mogel kreniti v strmino in s tem nisem videl uspeha. Svoje dolge hlače sem spravil takoj ob začetku prodiranja v pragozd, ker so se vanje zatikale veje in gra/bilo jih je trnje. Le kopalne hlače sem še imel. Prišel sem do mesta, kjer je bilo nekoliko manj grmovja in sem prečil gozd proti levi. Kar sem obstal pred majhnim zakloniščem, ki ga je tvorilo nekoliko desk in kos strešne lepenke pod previsom nagnjene skale. Tu je moralo biti skrito strelivo ali pa kaj drugega. Pozneje sem ugotovil, da sem taval v delu pragozda Jasikovac. Nedaleč od tod so morala biti ona velika zasilna skladišča pšenice, koruze, posušenega mesa, krompirja, sadja in druge hrane, ki jo je semkaj znosila mladina iz krajev v dolini reke Sane, da ne bi te hrane zasegel in odpeljal sovražnik. V zgodovini bojev za osvoboditev Bosne sem čital, da so kolone mladine nosile polne vreče hrane iz Drvarja in drugih krajev v skrita podzemeljska skladišča sredi težko pristopnih gozdov takrat, ko je že ležal globok sneg. Mladina Pa je kljub tej oviri, kljub mrazu in burji ter kljub nevarnosti, da ji bo sovražnik sledil po gazeh, izvršila neustrašeno in častno svojo nalogo. Preril sem se na strmino in bil sem prepričan, da sem sedaj na vrhnjem pobočju Klekovače. V skalah na pobočju strmega gozda sem se razživel in pri plezanju tudi spočil. Noge so me že zelo bolele in skelele, kajti v nizkih čevljih nisem na teh strminah zlahka našel trdnega stopa. Potegoval sem se navzgor čez skalovje, tipal za drevjem in se vlekel zanj, opiral se na debele bukve, dokler nisem zagledal zgornjega robu Klekovače v polni sončni svetlobi. Zapihala je sveža sapica in globoko sem zadihal zrak planinskih pašnikov; občutil sem svežost bujnega planinskega cvetja in planinskih trav. Nad seboj nisem zrl več temnih kroženj dreves, ampak globoko sinje nebo brez vsakršnega oblačka. Del razgleda navzgor pa mi je zapirala še bela stena, ki se je bočila nad menoj. Sel sem ob steni navzgor in našel njeno ranljivo mesto: po škrapljasto izžlebljenem pečevju sem plezal z lahkoto poslednjih 30—40 m stene, stopil na greben in po njem na vrh Male Klekovače (1761 m). Precej daleč stran sem zagledal triangulacijo na vrhu Klekovače (1961 m). Ura je kazala dve popoldne, ob delavnikih konec uradnega delovnega časa. Tudi danes je bil zame trd delavnik. Spustil sem se navzdol po stezi na vabljivo zelenico med pečev-jem in legel v mehko travo. Potreben sem bil počitka, dihanje se je umirilo v enakomerno valovanje prsnega koša in globoko zajemanje slastnega zraka. Zadremal sem, toda glad me je prebudil iz globokega sna. Ko sem stikal za vodo, se mi je zdelo, kot da sem med zidovi in zgradbami čarobnega zakletega gradu. Posamezni apnenčasti stolpi, ogromni bolvani z ravnimi slemeni kot stavbe, okoli in okoli bele stene z ravnimi razami, po tleh svetlozelene preproge, ponekod posute s cveticami — vse je bilo videti kot sanjski privid. Splezal sem navzgor na vrh okrnjenega stolpiča; res sem tu našel skledi podobno kotanjico, v kateri bi morala biti voda, ostanek nedavnega deževja. Na žalost sem našel le prgišče vlažnega peska. Splezal sem nazaj na travo in pospravil poslednji požirek iz čutarice, moje zveste spremljevalke na vseh službenih potovanjih po Bosni. S tega nizkega mesta ob vrhu Male Klekovače nisem imel nikakšnega »pregleda o nadaljnjem potekanju steze proti vrhu Klekovače. Med velikimi pečevnatimi kladami so se razbohotili košati borovci in vprav k tem me je pripeljala komaj vidna steza. Rinil sem tja v en dan v goščavo, skozi katero pa se nisem mogel daleč preriti. Splezal sem «po skalah navzgor in z vrha ugotovil, da skozi to borovje v resnici ne drži pot. Komaj zaznavna steza je bila pot divjih koz, ki si znajo med borovci in pod pečevjem najti varno zavetišče. Po zelo zamotanem svetu velikih škrapljastih klad, borovcev, raznega gostega grmovja in trave, sem se že tako približal vrhu, da sem triangulacijo videl že kakih 500 do 700 m pred seboj. Toda napredovanje v tej smeri je postajalo čedalje bolj zamotano in težavno, nobenega prikladnega prehoda k vrhu nisem mogel zazreti; hkrati pa se je sončna obla že toliko nagnila za Obzorje, da se je čez nebo razlivala že bledorumenkasta svetloba. Z grebena sem se splazil navzdol po robeh; na izpostavljenih mestih sem spuščal navzdol najprej nahrbtnik, ki je enkrat poskočil kar za dve stopnji in mislil sem že, da bo zdrknil še naprej navzdol v pragozd. Zopet sem biil na severni strani, nekje v sredini med Malo in Veliko Klekovačo, kjer sem prišel do večje špilje, pozneje pa še do dveh votlin. Menda ni bil brlog tistega medveda, o katerem so mi pripovedovali v Srnetici? Slutil sem, da bom moral prenočiti kar na prostem in zato sem iskal primeren kraj za prenočevanje. Zopet sem se vzpel mimo velike špilje, v katero sem zalučal kamen. Ta je padel skozi temo, se odbil dvakrat od stene in obležal — če sem dobro čul — na snegu verjetno na dnu dokaj globoke špilje. Čeprav sem se gibal med stenami, nisem mogel najti niti ene votlinice ali leve niti ne prevese, pod katero bi se bil lahko ulegel. Prišel sem do roba prepada in vprav tu sem zagledal lepo koritce, zadosti veliko za moje telo in kot oblazinjeno z mehko travo. Boljše posteljice si v takem primeru sploh ne bi bil mogel želeti. Pa še dokaj dobro je bila zavarovana. Na levi in za glavo je bil prepad, na desni pa težko prehoden svet. Le pred menoj je bila široka odprta jasa, po kateri sem prišel do svojega ležišča. Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj. Ni bilo dosti in tudi ne dovolj, da bi ohranil telesno toploto. Zato sem med perilo in obleko potisnil nekoliko slojev papirja, največ spisov. Noge sem stlačil v prazen nahrbtnik, ki sem ga zadrgnil. Použil sem še nekaj hrane, vsega dva grižljaja, ostalo pa spravil za zajtrk v pločevinasto škatlo poleg sebe. Za vsak primer sem ročaj odprtega žepnega noža ovil z žepno ruto kot nekoč pri bivakiranju pod Presedljajem. Prav so mi prišle rokavice, ki vedno tičijo v stranskem žepu nahrbtnika. Nato sem se ulegel in se pokril z vetrnim jopičem. Belina dneva se je s konic vrhov že pomaknila v rahle oblačke. Ob umikajoči se rdečkasti svetlobi so še borovci postali nemirni in zdelo se mi je, da se z rahlim šumom nagibljejo in stresajo, kot bi trepetali pred bližajočo se nočjo. Sonce je umikalo svojo blagodejno moč z bosenskih gora. Svetloba je šla za njim. Mrak je vedno bolj gosto razpredal svoje čadaste tančice čez nebo, zdaj eno zdaj drugo čez njo, in na temnečem baldahinu nad menoj je noč jela prižigati nebroj drobnih lučic. Iznenada me je prebudil šum. Nisem se ganil, le napel sem sluh in tako skušal v pripravljenosti ugotoviti, če mi preti kakšna nevarnost in od kod. Pomislil sem na pripravljeni nož, na položaj, v katerem sem bil in delal sem načrt, v kateri smeri se bom pognal. Kmalu sem ugotovil, kaj me je prebudilo. Za mojo glavo nad prepadom je zafrfotala ptica in se nekam umaknila. Motila jo je moja navzočnost in se je izselila, kot sem ugotovil zjutraj, ko sem zagledal zapuščeno gnezdeče. Obrnil sem se mirno na bok in zopet trdno zaspal. Dosti plezalnih vzponov sem napravil v domačih gorah, Dolomitih in v Alpah, dosti lepih, pa tudi težkih trenutkov sem doživel v gorah, a nikoli še nisem sanjal o plezanju ali kakršnih koli doživetjih. Kar razumeti ine morem, zakaj sem vprav tisto noč v snu zopet doživljal decembrski plezalni vzpon na Fensterleturm (2670 m — Rosengartengruppe, Dolomiti) — stolp, ki ima v sredini tik pod vrhom kakih 15 m visoko okno. Čudovit stolp je to. Kot velikanska luska je, ki bi jo lahko od strani objel. Pristop do te luske pa je dokaj zamotan. Takrat sva z Georgom razbijala požled v vstopni navpični poči in nato vstopila skozi odprtino v jašek, pravcati kamin, zaprt od vseh štirih strani. Sanjal sem vprav o svojem lednem kla- divu, ki sem ga v tem kaminu prvič preizkušal. Ko sem se prebudil, sem se spomnil, kako sem si želel imeti pri sebi tisto kladivo namesto noža. Poleg tega pa je zavijal še močan veter, po malem me je stresal mraz, »polizal«, kot pravijo Bohinjci. Tudi na pripovedko o medvedu, ki so mi jo pripovedovali v Srnetici, sem se spomnil. Ko je lovec, tavajoč po Klekovači, iskal vode, je prišel do votline, ki leži tik pod vrhom na zahodni strani. Zlezel je v votlino in si pri tem svetil z žepno svetilko, ki je metala pošastne sence. To ni bilo prav nič posebnega za lovca, ki je bil kaj takšnega že vajen. Kar se , je v svetlobi svetilke nekaj zaiskrilo; zdelo se mu je, da je ob koncu snežišča videl dvoje oči. Toda na vlažnih stenah jame je takšen odsev prav lahko mogoč. Ko je stopil na snežišče, je čul glas, ko da je nekdo globoko zajel sapo in že se je izza robu nekaj zapodilo vanj, ga podrlo na tla in zbežalo. Bil je to ogromen kosmatinec, ki se je bolj bal človeka kot pa človek njega. To je lovec vedel in je stekel za medvedom; toda mrcina je bila urnejših krač in se je za robom spustila v gozd. Prav nič si nisem želel takšne dogodivščine in zato sem se pri vzponu izogibal jam m tudi pri sestopu je nisem iskal. Raje sem prenašal žejo, kot da bi se bil srečal z medvedom. Gledal sem in občudoval globoko zvezdnato nebo nad seboj. Tako lepega neba že dolgo nisem videl. Videl sem nebroj zvezd in zvezdic, krasnih skupin, in žal mi je bilo, da ne poznam več kot tucat ozvezdij in posameznih zvezd. Utrudil sem se, pokril obraz in zaprl oči. Nekaj je sitnarilo in škrtalo za mojo glavo. Miški je zadišala hrana, a ni mogla do nje, ker sem jo imel v pločevinastih škatlah. Sumljiv ji je bil tudi moj nahrbtnik; morda je bilo v njem kaj drobtinic. Spiazila se je med mojimi nogami v nahrbtnik in ko sem malo pobrcal, je cvileč zginila ven. Zopet sem zaspal; toda ne za dolgo, kajti veter je postal oster, mraz me je rezal v nos. Premišljeval sem, kaj pravzaprav iščem v gorah. Toda po vseh svojih dobrih dvajsetih letih planinskega in gorniškega uveljavljanja ne bi bil mogel dati na ta in podobna vprašanja odgovora, ki bi bil splošno veljaven. Je že tako, da človek ni nikoli zadovoljen, vedno mu je premalo imetja, znanja in razgledanosti. Nas, ki obiskujemo gore ob vsakem letnem času in ob vsakem vremenu, veseli biti v osrčju gora, v gozdovih, ob jezerih in slapovih. Nas mičejo doživetja v beldh stenah in na zračnih grebenih, kjer v tovariški borbi na poti k vrhu občutimo vso slo po življenju in lepoti. Neka nepojmljiva sila nas pripravi do tega, da se dvigamo iz nižine na vrhove, celo več, da se spuščamo v boj z naravo tam, kjer je pot k vrhu najtežja, najbolj nevarna. Čudno, da sem se spraševal o svojem početju v gorah vprav na vrhu Klekovače in delal obračun za dolgo vrsto let. Sredi zagona mladih sil nismo imeli časa za takšna razmišljevanja, kajti vse naše misli so bile takrat osredotočene na delo ob plezalnem vzponu. Ne vem, če je komu prišlo na misel, da bi ocenjeval bodisi dobro bodisi slabo početje v gorskem svetu. Pa če bi kateremu izmed tovarišev zastavil takšno vprašnje, bi mi verjetno odgovoril, da že moram sam vedeti za odgovor, saj hodim enaka in podobna pota. Premišljevanje me je zazibalo v kratko, globoko spanje. Močan veter, ki se je zaganjal v wh in robove Klekovače, me je kmalu prebudil. Noč je že jela ugašati lučke na nebu in se pripravljala na umik dnevu. Za zajtrk sem imel poslednje prgišče sladkorja. Stal sem in gledal čudovit prizor. V zmagoslavju, ki je vedno bolj plamtelo v oblakih, je izza gor zaplavalo kraljevsko sonce. Kako krasno je to bilo! Kot slavospev življenju in svobodi. Stal sem kot v ogromnem svetišču, vzhičen ob tem, kar mi je narava naklonila ob jutranjem pozdravu čudovitega dne. Osvežen in poln novih moči sem se vzpenjal po pečevju. Začuden sem obstal. Majhne, toda zelo lepe planike so razveselile moje srce. Tu so te drobne cvetke varne pred neusmiljeno in grabežljivo roko. Skrite so med pečevjem, h kateremu branijo pristop gosti borovci. Z vrha pečevja sem že zagledal triangulacijo zelo blizu, vendar vprav zaradi teh borovcev je bila pot do nje še dolga. Po prožnih vejah, izbirajoč si močnejše, sem z neko posebno tehniko dokaj hitro napredoval v smeri, v kateri sem včeraj z Male Klekovače videl nekatere travnate hodnike med goščavo. Uspel sem in dosegel vrh Klekovače (1961 m) zelo zgodaj, ko je v dolini še vse spalo. Ce sem pravilno izračunal, je pot od Male Klekovače na Veliko Klekovačo, ki je sicer dolga le kake tri kilometre, toda zelo zapletena, trajala prav toliko kot od Srnetice na Malo Klekovačo. Hodil sem sam, brez zemljevida, brez opisa, v svetu brez steza in planinskih markacij, v gori, ki mi je bila popolnoma neznana. Na vrhu sem šele opazil, kako bi ga laže in hitreje dosegel, namreč če bi se bil spustil z Male Klekovače navzdol na južno stran in nato pod grebeni prečil na vrh, toda pri tem ne bi bil doživel tako krasne noči in izrednega sončnega vzhoda. Res je: Ad astra per aspera. Per aspera od astra. V zatišni kotanjici tik pod vrhom sem posedel le toliko, da sem napisal^ listek in ga vložil v pločevinasto konservno škatlico, ki sem jo položil pod enega izmed krakov triangulacije. Mraz je bil tolikšen, da mi je silil za nohte, in veter tak, da sem se moral po vseh štirih plaziti čez vrh. Iz jutranjih meglic se je dvigala silhueta stožčastega Troglava (1913 m), najvišjega vrha v Dinari in enako lepega vrha Šator-planine (1872 m), ki ga žal nisem mogel obiskati. Sarajevčani so me navduševali, da bi Šator-planino obiskal takrat, ko bom v Glamoču. Peljem naj se preko Glamočkega polja, ki ga obdajajo planine Hrbljina (1650 m), Slovina (1669 m), Cincar (2006 m) Velika Golija (1892 m), Staretina (1752 m) in pa slavna Šator-planina! Na Glamočkem polju naj .bi si ogledal ostanke nekdanjih rimskih ali pa še predrimskih utrdb, ki še niso raziskane. Vrnil pa naj bi se skozi temne igličaste gozdove na Staretini, kjer doslej še niso podirali dreves. Bil sem že v pragozdovih Magliča, v Peručici in Halu-gah, v pragozdu Jasikovca, toda še me je mikalo iti v kak še nedotaknjen gozd, da bi tam doživel lepoto divjine. Drvarčani pa so mi svetovali, naj se usedem na kak tovorni avto in se peljem malo. dalje od naselja Prekaja, potem naj sledim potoku Unac do njegovega izvira, nato pa naj se vzpnem navzgor do Šatorskega jezera (1488 m), ki ga v polkrogu obdajajo vrhovi Veliki Šator (1872 m) in Babina greda (1862 m). Drugi del polkroga pa izpolnjuje gozd in pa široki pašniki, na katerih pasejo na stotine ovac. Mleka in sira je na tej planini dovolj. O Sator-planini mi je pripovedoval tudi narodni heroj tov. Bokan, ki je ob IV. sovražni ofenzivi s svojimi odredi varoval ogromne kolone ranjencev in bolnikov, ki so se pomikale od Bihača in Drvarja čez Šator-planino skozi Glamoč proti Prozoru in Konjiču. Ta ofenziva, najmočnejša izmed vseh ofenziv proti narodnoosvobodilni vojski, je rohnela v težkih zimskih mesecih, ko je planine pokrival globok sneg. Kolona se je pomikala dneve in noči, ljudje niso spali, niti se niso zadostno hranili in so ves čas skrbeli, da bolniki niso ostali brez nege in pomoči. Prav nič čudnega ni, če so ljudje imeli halucinacije. Tako sem v duhu šel mimo Šator-planine, potem pa sem premeril greben od špikastega Oštrelja (1389 m) preko Lom-planine in čez široke gozdove Lunjevače (Tisov vrh ali Samar, 1706 m), kjer sem videl Drvar. Iz kolib sredi gozda, imenovanih Kralji, se je pravkar dvignil ozek steber dima — znamenje, da so si drvarji kuhali zajtrk. Sestopal sem naglo, kajti bil je delavnik in moral sem skončati svoje delo v Drvarju. Na robu, kjer pobočja naglo padajo proti planini Svinjarici, na kateri lovci in planinci gradijo svojo kočo, sem zagledal pravcato divjo kozo. Gledala me je precej časa, ko sem se ji bližal; zdelo se mi je, da na daljavo ne razlikuje človeka od četveronožca. Toda kmalu me je spoznala, zginila naglo navzdol v goščavo, jaz pa za njo. Skozi zelenje sem se preril na žalosten kraj. Velika suša in z njo huda poletna vročina sta tu povzročila močan gozdni požar. V nebo so štrlela ožgana debla, marsikatero pa je že porušil vihar. Oddahnil sem se, ko sem stopil na senožet Poljano. Trava je bila sveže pokošena in upal sem, da bom tu kje blizu naletel na ljudi, ki mi bodo postregli z vodo. Bil sem lačen, usta so bila razsušena. Ob robu gozda sem zagledal zidovje, krenil k njemu, nadeja j oč se, da bom tam našel vode. Toda to zidovje je bilo kup naloženih skal, na ploščadi pa so bili sledovi pragov nekdanje gozdne železniške proge, ki je na tem mestu delala pentljo za obračanje. Vode ni bilo nikjer, zraven pa me je še skrbela pot skozi temni gozd Lunjevače, ki sem ga bil že prej premeril z vrha Klekovače. Kar odleglo mi je, ko sem po tolikem času — od včeraj zjutraj pri Uvali — zopet stopil na stezo, ki je peljala proti zahodu. Ko je steza jela padati proti jugu, sem vedel, da sem na pravi poti. To sta mi tudi potrdila dva moža, ki sem ju srečal, ko sta šla obračat po-košeno travo. In res, ko sem po nekoliko ključih stopil iz gozda na piano, sem zagledal pod seboj zaselek Miljeviče ob prostranem planinskem pašniku. Več takšnih zaselkov skupaj, Trniči in Trikiči, »tvorijo planinsko vas Otaševac. Zavil sem k najbližji hiši in kmalu zvedel, da sem gost Luke Miljeviča, lovca in logarja. Družina me je sprejela zelo gostoljubno. Postregla me je z ocvrtimi jajci in sladkim mlekom, na koncu pa mi je čutarico napolnila s kislim mlekom. Stari Luka mi je pokazal svoje lovske trofeje, čekane merjasca, rogovje srnjakov, volčje kože in ne vem kaj še vse; prav posebno pa je ponosen na svoje lovske puške, ki so med osvobodilno borbo bile često v akciji. Pokazal mi je mnogo fotografij iz partizanskega življenja svojega sina, ki je sedaj polkovnik. Prišli so sosedje in vsem se je razvezal jezik. Pripovedoval sem jim o svojem rojstnem mestu Trstu, o Gorici in Brdih, o tem, kako šo naši ljudje živeli pod Italijo. V gostih gozdovih Lunjevače blizu Otaševca je bila centralna partizanska bolnišnica, zelo moderno urejena, saj je razpolagala celo s kopalnico in s prvovrstnim zdravniškim kadrom. Vse je kazalo, da bo tu mnogim povrnjeno zdravje, mnogi ranjenci bi bili okrevali in velikemu številu borcev ne bi bilo prizadetega toliko gorja, če ne bi bil neki nemški zdravnik zločinsko izdal položaja potem, ko je dezertiral iz partizanskih vrst. Po njegovem pobegu so bombniki neusmiljeno metali bombe na bolnišnico in jo popolnoma uničili. Tudi ta surovi, nečloveški zločin nad ljudmi, ki so bili bolni, ranjeni in nesposobni za obrambo, izpričuje barbarsko početje naroda, ki se je postavljal s svojo visoko kulturo. Poslovil sem se od dobrih ljudi. Mimo pašnikov in žitnih polj skozi vas Rečkovac sem dospel na široko cesto, ki drži iz Drvarja na Oštrelj. Na železniški postaji Pasjak je že bila pripravljena dere-zina za odhod, kot bi bila naročena zame. Upravnik mi je dovolil, da sem prisedel. Derezina je drvela navzdol; na izpostavljenih mestih sem stegnil roko na zavoro in zmanjšal brzino. Na ovinkih se mi je zdelo, da bi se utegnila prevrniti in se skotaliti proti Uncu. Na drugi strani Unca na vzporedni višini pa sem videl železniško progo, ki iz Drvarja zavije po pobočju Kamenice proti Kninu. Pri Drvarju sva se ustavila. Oprtal sem svoj nahrbtnik, se zahvalil za prijetno vožnjo in odšel veselo na delo. Prekrižaril sem vso Bosno — široko, prostrano pokrajino naše domovine, zemljo zanimivo in slavno. Povzpel sem se na mnoge planine in gore skupaj s sarajevskimi tovariši-planinci, ki se poslužujejo prevoznih sredstev in udobnih planinskih domov pri svojih vnaprej dobro pripravljenih planinskih podvigih. Toda na Klekovači je bil malokdo izmed njih in dvomim, da bi se nanjo povzpel zgolj iz planinskih nagibov. Logar Miljevič iz Otaševca mi je rekel: »Kle-kovača je planina za gozdarje in lovce.« Hotel mi je s tem povedati, da Klekovača ni gora brez nevarnosti. Meni je Klekovača eden izmed biserov v nizu gorskih doživetij. Rudo Gol j ak : MOJ PRVI POHOD NA SNEŽNIK eprav se bližamo že deseti obletnici osvobojenja Slovenskega Primorja, še vedno nismo pokazali pravega razumevanja za gorstvo tega lepega kosa naše domovine. Nekaj pozornosti smo posvetili samo Julijskim Alpam v Gorenji Soški dolini, a ostale primorske gore so prav tako zanemarjene kakor v času, ko nas je od njih še delila državna meja. Sicer je res, da v Slovenskem Primorju nimamo visokih gora z nevarnimi vzponi in posebnimi plezalnimi problemi, toda planinci lahko najdejo tam vrsto vrhov s krasnim okoljem in čudovitimi razgledi na Furlansko nižino, Tržaški zaliv, Kras, Istro in Kvarner. In če smo na ozemlju Slovenije izpred leta 1945 obiskali in opisali že skoraj vse, tudi take vzpetine, kot so Šmarna gora, Katarina in Jošt, se moramo res čuditi, da gremo brezbrižno mimo Cavna, Nanosa, Slavnika, Javornika, Snežnika in ostalih vrhov primorskega sredogorja. Ali ne bi kazalo propagirati organiziranih izletov na te naše lepe vrhove? Med obema vojnama Italijani niso zanemarjali takih iniciativ, četudi imajo v Italiji svetovnoznane gore. Zavedali so se pač tudi političnega pomena takih pohodov. Morda zato ne bo odveč, če obudim v »Planinskem Vestniku« spomin na svoj prvi pohod na Snežnik, najvišjo goro Slovenskega Primorja izven Julijcev. Napravil sem ga kot dijak še pred pričetkom prve svetovne vojne, torej v času, ko je bilo sistematično planinstvo pri nas šele v začetkih. Takrat se mi seveda še sanjalo ni, da bi utegnil postati slovenski Snežnik že čez nekaj kratkih let italijanski Monte Nevoso in dati knežji naslov pustolovcu Gabrielu D'Annunziu. Že med šolskim letom smo se dogovorili, da bomo meseca avgusta pohiteli na Snežnik, kralja notranjskih gora. Zbirališče smo določili pri prijatelju Milanu v Knežaku, ki je dobil tudi naročilo, naj po svoji uvidevnosti sam določi natančnejši datum. Ko sem prejel dopisnico, sem se napotil v Postojno in od tam s tovarišem Vladimirjem in Ivanom z vlakom do ' Šentpetra na Krasu (sedaj Pivka). Opremljeni s palicami in nahrbtniki ter z nekaj kronami v žepih srrio jo mahnili s postaje po cesti proti Knežaku. V vročem poletnem dnevu je bila prašna in razgreta, kar pa ni prav nič motilo naše zidane volje, saj smo bili mladi, zdravi in polni veselega pričakovanja. Cesta od Šentpetra proti Snežniku se vije po kraški planoti, ki pa tu še nima videza divje razrite pokrajine Goriškega Krasa, in poteka ves čas v nadmorski višini nad 500 m. Vasi in vasice si kar »podajajo roke«: Radohova vas (552 m), Parje (544 m), Drskovče (562 m), Zagorje (565 m) in Knežak (581 m). To je pokrajina, v kateri je živel, pisal, pesnil, komponiral, pel in pil narodni buditelj Miroslav Vilhar, graščak na bližnjem Kalcu. Na to Zagorje se nanaša tudi njegova znana in že davno ponarodela pesem: Zagorski zvonovi prav milo pojo, gotovo mojo ljubo 'k pogrebu neso ... Nekaj kilometrov desno od ceste, med Dreskovčami in Zagorjem, je tudi znameniti Šilentabor, kmečka trdnjava proti Turkom, z zgodovinskimi dogodki, ki jih prav tako opevata pesem in proza. Na severu, severovzhodu in vzhodu zaključujejo planoto temni javor-niški in snežniški gozdovi. Ljudstvo je tu žilavo in zdravo, utrjeno v trdem delu in prepihano od kraške burje. Poljedelstvo je bolj skopo; več dajeta živinoreja in gozd. V Knežak smo jo primahali pozno popoldne in našli tam poleg Milana še enega tovariša, ki nas je bil prehitel. Milanovi starši so nas štiri gostoljubno sprejeli pod streho. Spali smo sicer malo na tesnem, pa prav tako dobro kakor na pernicah. In naslednjega dne je •bil praznik. V Knežaku se je zbralo precej domačih in okoliških vaščanov. Okoli cerkve so bili postavljeni šotori kakor ob pravem sejmu in počutili smo se praznično še mi, čeprav nas je čakala noč brez spanja. Sklenili smo namreč, da moramo biti ob sončnem vzhodu 16. avgusta že na vrhu Snežnika. Počakali smo še na dva tovariša, ki sta prispela šele popoldne, in odrinili proti večeru v Koritnice (623 m), zadnjo vas pred samotnim kraljestvom kralja notranjskih gora. Sonce je pravkar zašlo za Kras v smeri Trsta, ko smo se ustavili v koritniški gostilni, da si naročimo nekaj toplega za večerjo. Prišli pa smo med pivce, pevce in plesalce, ki so premotili nekatere naše fante, da so se še sami nekajkrat zavrteli. Opozarjanje nas ostalih, da ples pred tako turo ni priporočljiv, je bilo kot 'bob ob steno. Le s težavo smo jih oddvojili od plesalk in spet spravili v pohod. Nebo je bilo popolnoma jasno in polno zvezd, ko smo zapustili Koritnice in stopili na stalno se vzpenjajočo gozdno cesto, držečo v dotlej še neznani svet. Cesta se je polagoma dvignila na 683 m ter nato na 783 in 914 m nadmorske višine. Zadnjo višino smo dosegli na razpotju med vrhovoma Pleče (1156 m) in Devin (1029 m), kjer smo krenili na desno. Mesečina, ki je medtem razlila svojo mehko svetlobo čez pokrajino, nam je risala ob obeh straneh ceste tenje mogočnih hoj, smrek in bukev. Iz goščave so se turobno oglašale sove in še povečevale temačno skrivnostnost gozdnega prostranstva. Pod Velikim Javorjem (1322 m) smo se ločili od razmeroma dobre gozdne ceste in krenili v levi smeri na razrito pot, po kateri smo' dospeli že po nekaj sto metrih do oglarnice, pri kateri smo našli dva oglarja. Eden je spal, drugi pa je še bedel in čuval ogenj. Budni je debelo pogledal, ko je opazil pred seboj sedem s palicami oboroženih nočnih prikazni, ko smo mu pa povedali, da smo na Snežnik namenjeni dijaki, se nas je razveselil in nam dovolil, da smo si pri njegovem ognju skuhali čaj, za kar smo se mu oddolžili z žganjem in cigaretami. Tu smo si izbrali tudi glavno počivališče in smo vneto poslušali oglarjevo pripovedovanje o dogodivščinah v snežniških gozdovih. Natanko nam je obrazložil tudi »kuho« oglja m revno življenje samotnih oglarjev. Bil je skoraj za pol stoletja starejši od nas, pa še neverjetno trden in žilav korenjak, kakršnega more vzgojiti samo gozd. »Sredi gozda sem se rodil in sredi gozda bom umrl,« nam je pripovedoval starec. »Gozd je bil in je ves moj svet in za nobenega drugega ga ne bi zamenjal. Druščina? Kaj je človeku potrebna druščina? Ljubše so mi divje goščave in gozdne živali; tudi zveri. Te človeka ne razočarajo. Volkovi? Ce jih je kaj? Da, tudi s temi sem se že velikokrat srečal. V snežniških gozdovih jih je vedno nekaj, a bolj na vzhodni strani, kamor prihajajo iz Kočevskega in Gorskega kotarja. Stalni domačini so redki, nevarni so pa le pozimi. Samo kadar ima volkulja mlade, ji človek ne sme priti blizu; o tem sem se nekoč pred davnimi leti tudi sam prepričal. Nevarnosti sem pobegnil na drevo. Volkulja je nekaj časa oprezala pod deblom, pa se je zaradi uhajajočih ji mladičev kmalu naveličala in se oddaljila. Splezal sem spet na tla in jo odkuril, zakaj bil sem brez vsakega orožja! Se sekire nisem imel pri sebi.« »Pa ponoči?« smo ga vprašali. »Ognja se volk boji in mi oglarji riismo nikoli brez njega,« je pripovedoval dalje. »Medvedi? Ti so bolj redki in namoč spodobni.. Ce prideš mimo njega, ko sedi in si liže tace, te pogleda in potem mirno nadaljuje svoje delo. Le redkokateri jo odkuri v goščavo. Ce se pa srečata na poti, se ti umakne in te opazuje od strani. Nikoli me še nobeden ni napadel, čeprav sem se v svojem dolgem življenju že z mnogimi srečal. Moj brat Janez se je pa pred kakimi tridesetimi leti spri z manj vljudnim kosmatincem, pa mu je z gozdarsko sekiro preklal glavo. Moj oče se je bil v mladosti spopadel celo z risom. Odnesel je brazgotine, ki so mu do smrti ostale. Zdaj risov tod že davno ni več, vsaj odkar sem jaz živ ne. Iztrebljeni so do zadnjega. Srne? Te so moje prijateljice. Zgodilo se je že, da so v zimski stiski same prišle k meni in mi iz rok jemale hrano. Živali nagonsko slutijo, komu smejo in komu ne smejo zaupati. Tako je življenje v gozdovih. Prav nič ni dolgočasno, če gozd ljubiš že od mladega. V mestu bi umrl od dolgočasja in tesnobe. Bilo bi mi kakor v kletko zaprtemu medvedu.« Poslovili smo se od zgovornega oglarja, krenili dalje in pod Grcovcem (1451 m) prispeli na drugo gozdno cesto. Tu'je nastal med nami spor. Pravzaprav samo med Milanom in Ivanom. Zadnji je hotel, naj krenemo na desno v Grdo drago in se od tam vzpnemo na vrh Snežnika, prvi se je pa zavzemal za pot na levo; in ko nam. je obrazložil, da smer skozi Grdo drago ni za nočne vzpone, ker je prestrma, brez pravih poti in bi se v temi lahko izgubili, smo se po demokratičnem glasovanju odločili za Milanovo smer. Nismo pa krenili do konca po cesti, ampak smo že kmalu zavili na slabo, a krajšo pot, po kateri smo pri Peklu