LISTEK Fran Erjavec: I. Kiralyhida, 30. marca 1916. Dragi tovariš! . Prosiš me, naj Ti natančneje popišem svoje robinzonade, in mi očitaš obenem, da sem se odtujil Tebi in tovarišem. To nikakor ni istira! Opazil sem obratno dejstvo, da je bila vez med menoj in dotnovino tem trdnejša in silnejsa, čim dalje sem bil v tujini. Valovi usode so me zanašali po dosiej neugnanih pokrajinah, nabral sem toliko novih vtiskov, da so oči že skoro utrujene, in želim si z vso raočjo svojega srca zopet nazaj v svoje ljubljene Brkine. Sicer pa o vsem tem drugič! Zanimivo je, da iz daljave človek nehote opazuje vse dogodke in vse življenje v domovini s sihio kritičnim očesom in ¦vedno nehote primerja s tujino. Dovoli, da Ti v naslednjem opišem nekoliko takih opazovanj v urah samote. Veliki in silni so dnevi, v katerih živimo, tako veliki, da niti približno ne moremo pojmiti njih globine ter razumeti njih pomena; toliko manj moremo še pregledati vpliv, ki ga bodo imeli na bodoči razvo človeštva in njegove kulture. Kakor opijanjeni hodimo okrog, vse se vrti človeku pred očmi, dogodki in perspektive, strah in upanje — vse se spaja v en sam nerazumljiv kaos. Tam zunaj se pa s krvavimi črkami in strašno ledenostjo dalje piše zgodovina in se s strojnitni puškami trdo začrtava usoda narodom . . . Kako navdušeni smo nekoč prisegali na te in one devize, kako prepričani smo zastopali nekoč nezmotljivost in edino zveličavnost teh in onih načel. Danes? Ej, tam na brezkončnih ruskih stepah, v sivem skalovju tirolskem in v lepi Goriški postavljajo dogodki naše teorije na glavo. Naši programi obledevajo, nekateri postajajo celo smešni. Že danes je vsakemu jasno, da ne bo treba povsetn nove orijentacije samo vsemu človeštvu, ampak vsakemu posamezniku; ne samo v politiki, ampak v vseh posameznih disciplinah. Tozadevni znaki se že pojavljajo, vedno pogosteje celo. Sicer so vsi ti glasovi še več ali manj otroške kretnje, a dobro se vidi iz njih vendar, da vse instinktivno čuti bodočo radikalno reorganizacijo vsega notranjega in vnanjega življenja. Prav na vsakem polju se opaža to, tudi v šolstvu. Pred kratkim sem čital v nekem dunajskcm Hstu nekak načrt bodoče šolske reforme. Clankar izvaja nekako to-le: Vojna je pokazala, da zavzame v 'uri sile in stiske duševno in telesno močnejša individualnost nehote mesto voditelja mas. Vkljub vsem naukom enakopravnosti mora tedaj duševno in telesno močnejši uživati neko prednost. Pokazalo se je, da se ljudje močno razlikujejo med seboj in na vsakem tnogočnem polju vidimo nastop mož, ki so si priborili mesto nekakega voditdja le zaradi moči svoje osebnosti. V navadnih razmerah bi izginili neopaženi. Iz tega se učimo, da bi bilo za domovino odločilne važnosti, da bi se že v navadnih razmerah postavilo vsakega moža res namesto, ki sodi nanje po svojih talentih. Doslej smo to še ovirali, oziroma smo imeli vse premalo smisla za razvijajoče se talente. Med ogromne množine dokazov naj le omenimo, da je izuuiitelj iznajditelj ladjinega vijaka živel in nmrl nerazumljen kot — g ozd ars k i uradnik. To se mora v bodoče vsekakor preprečiti, in to je glavna naloga vzgoje in šole. V današnjem šolskem sistemu pa tega ni mogoče, zato se mora ta povsem reorganizirati. Vodilna ideja pri reorganizaciji šolstva mora biti ta, da se bo dala prilika talentom, da se razvijajo v svoji smeri in bodo lahko pozneje izrabili svoje zmožnosti na tisletn polju, kamor ga kliče priroda. V današnjem prenapolnjenem razredu učitelj nikakor ne more odkriti in pospeševati raznih talentov, zato se mora zmanjšati število učencev posameznega učitelja na kvečjem 40. Ker je splošna šolska obveztiost predpogoj, bo treba zato odpreti ogromno novih razredov in zidati nove šole, in to v vsaki vasi, ki ima le 30—40 šoloobveznih otrok. To pa zmore l'e država in še ta bi težko dobila potrebnih sredstev. Jasno je, da se bo po vojni monopoliziralo mnogo živil, zavarovanje i. t. d. Ta monopolizacija bo zahtevala ogromno uradnikov vsepovsod in potrebnih uradnih lokalov, in ti dve vprašanji bi že rešila učitelj in šola. V manjših krajih bi v šoli močno razbremenjeni učitelj lahko opravljal obenem posle monopolnega uradnika, in s tem bi se tudi njegovi dohodki primerno povečali, ne da bi bilo treba direktno povišati učitcljske plače. Tudi učne