KNJIŽEVNA POROČILA
Pahor Jože: Medvladje. Socialen roman. Trst. Založila «Socialna Matica* v Trstu. 1923. 234 str.
Slovenska moderna proza je tekom zadnjih desetletij — zlasti pred vojno — pod Cankarjevim vplivom zablodila v nekak skrajni lirski subjektivizem, ki je pretil, da bo naša knjižna beseda zvodenela v neko brezupno sterilnost in brez? zvočnost, da bo naše prozno slovstvo ohromelo v neko bledikasto, vase zamak? njeno literarno pozerstvo, ki nič ne ve in ne sluti, kaj se odigrava krog njega in da je tisto, kar se godi izven njega, neskončno važnejše, bogatejše in pestrejše, nego vsa ta papirnata literatura, lažno glupa in epigonska. Tako je prišlo, da se je vsak pisunček, ki ni niti absolviral osnovne šole za reporterje, a ga je gnalo, da se razonegavi na literarnem poprišču in se je navadil par Cankarjevih stili? stičnih posebnosti, ovijal v togo velikega pisatelja umetnika, prezirajoč v pozi Cankarjevega junaka vsako betvico zunanjega, tisočkrat pomembnejšega živ? ljenja, pljujoč na filistre in rodoljube ter živeč le svojim «sanjam», ki jih je pošiljal v svet kot razodetja, a so bile na las podobne brezpomembnim šolskim nalogam. Tako smo dobili na tucate in tucate meglenih črtic, novel, skic, osnut? kov.. . Papir! V liriki se je klepalo prosto po Župančiču, v prozi še bolj prosto po Cankarju. A ker Župančiču ni mogoče tako zlepa do živa, je to literarno epigonstvo napravilo razmeroma več škode v prozi nego v poeziji. V poezijo se je vgnezdilo v večji meri šele zadnje čase po vojni. Zakaj skoro vse te naše najmodernejše «struje» — meglene in neopredeljive — (nikjer na svetu se danes ne piše več taka «poezija» a la Podbevšek, Onič etc. in taka frazasta proza a la J are), vse te amelodične in aritmične, v izrazu skrajno bombastične fantazije in iantazmogorije, so bolj ali manj samo eden poslednjih izrastkov Cankarjevega epigonstva,  začinjenega z nemško?židovsko?epigonskimi ingredijencami.
Malo jih je bilo med nami, ki so točno vedeli, kaj je umetniška proza in kaj ni. Najbolje med njimi je brezdvomno vedel in čutil Cankar sa«fi. On, ki se je otresal svojih nevšečnih epigonov kakor podrepnih muh, ki je po drugi plati odklanjal Jurčiča zaradi njegovega prefeljtonskega pojmovanja in črtanja ljudi, a visoko cenil prirodno?resničnega Trdino in brezobzirno doslednega Fr. Levstika zaradi njune sočne in jedrnate govorice in ki je končno močno občutil potrebo, da je Slovencem treba napisati njih «veliki tekst», je tudi moral čutiti, da je njegov skrajni subjektivizem, v katerega ga je vedno znova tiral njegov umetniški demon, neprimeren izraz za ta veliki tekst in da je ta njegov subjektivizem njemu kot poetu najvišja vrlina, a kot prozaiku velikega stila morda največja ovira in nedostatek. Izkazalo se je že, da lirična proza, najsi še tako umetniška in osebna kot jo je pisal Cankar, ni najprikladnejši izraz za tako ogromen, raznolik, kompliciran, vseobsežen koncept kakor ga zahteva podajanje celokup? nega socijalnega organizma kakega naroda. Zanimivo je pri tem, da je naj? pomembnejše in najkonkretnejše Cankarjevo delo (izvzemši seveda njegove satire) hkratu tudi najobjektivnejše v izrazu — to je njegov «Hlapec Jernej«.
Vsa pristna epika (kakor tudi dramatika), popisujoč stvari in videze in dogodke zunanjega, vidnega sveta, pozajemajoč iz nevidnega, duhovnega — teži
56
Književna poročila
po materijalizaciji in konkretizaciji. Teži po absolutno objektivnem izrazu, umet* niško^brezosebnem in brezobzirno točnem. Zato moderna svetovna proza (v opreki z impresijonizmom in simbolizmom, ki sta negovala lirično prozo) ne črta in ne popisuje več «idej» zunanjih stvari, ki jih pisatelj v te stvari vnaša in vmišlja sam, marveč skuša zajeti in očrtati «idejo», ki jo izžareva stvar sama, stvar kot taka. Literarna historija imenuje to umetnost ekspresionizem, v bistvu pa je to umetnost vse prave in resnične proze.
Odpor proti gospodujočemu lirskemu subjektivizmu v prozi se je javljal v slovenskem slovstvu tudi že pred vojno. Ne mislim tukaj proze F. S. Finžgarja, ki se je razvijal v povsem drugo smer, kakor — recimo — Cankar in ki je v svojih najboljših stvareh ostal vsaj v glavnih osnovah zvest tradicijam sloven* skega pripovedništva, opozoril pa bi na Kraigherjev roman «Kontrolor Škrobar». Vzlic nedostatkom, v katere je pisatelja zavajal njegov temperament pri ustvar* janju tega širokega koncepta, je to delo prvi resni poizkus z modernimi sredstvi objektivno prikazati kos nravstveno^socijalnega narodnega življenja, gledanega skozi prizmo evropskega nacijonalizma. Zato je to delo idejno sicer obtičalo v svoji dobi kot dokument, v formalnem pogledu pa je obetalo slovenski epski prozi nove možnosti. Kali so v tem romanu, ki izpričujejo obstoj slovenskega naturalizma. Ni to naturalizem stare šole, mehanično prevzet iz inozemstva in odet v slovensko besedo, marveč je — oplojen s pridobitvami impresionizma in simbolizma ter utemeljen v posebnostih dobe, miljeja in plemena — našel nov, svež, elementaren izraz. Ta slovenski neonaturalizem, kakor bi ga ime? noval, obogativši se s spiritualnostjo ekspresionizma, s poduhovljenjem vseh vidnih in nevidnih stvari, se je zlasti v kaotični povojni razgibanosti izkazal za morda najadekvatnejše umetniško izrazno sredstvo. Zato šteje dandanes med mlajšimi slovenskimi pripovedniki mnogo privržencev. Opozoril bi tukaj zlasti na prozo Juša Kozaka, Angela Cerkvenika, Toneta Seliškarja. Tudi prozo Jožeta Pahorja, kakor se nam izpričuje v njegovem romanu «Medvladje», bi uvrstil v to skupino.
Jože Pahor je mlad učitelj v italijanski Sloveniji. Kolikor mi je znano, je pričel objavljati svoje prve stvari med vojno v «Domu in Svetu». «Medvladje» je njegovo prvo večje delo.
Razumljivo je tedaj, da se v tem svojem široko zasnovanem prvencu pisatelj ni mogel povsem izogniti vsem tistim hibam in napakam, ki neizogibno prete vsakemu še tako nadarjenemu pisatelju pri gradnji njegovega prvega večjega dela. čeprav je snov tega dela še tako preudarjena in premišljena, arhitektonsko pretehtana in naravnost matematično odmerjena, se čitatelj pri čitanju «Med= vladja» ne more ubraniti dojmu, da so v romanu vrzeli, ki bi se brezpogojno morale izpolniti, in po drugi strani dolžine, ki bi utegnile brez škode izostati.
Dejanje povesti je pisatelj postavil na ozemlje nekdanje Goriške v dobo kon* cem vojne in v dobo prevrata do prihoda Italijanov v te pokrajine. Nadel si je torej nad vse težko nalogo: očrtati eno najbujnejših in najburnejših dob, kar sta jih naša zemlja in naš rod preživela tekom zadnjih stoletij, dobo, ki vrhu tega notranje nikakor še ni zaključena. Stopnjevano propadanje starih sil, ki so doslej tekom stoletij vodile in gibale usode posameznikov in družbe na tej zemlji ter končno njih popolni propad — nato vseobče beganje, razpad, iskanje, kaos — in slednjič oprezno prihajanje novih neznanih sil — to vrtinčasto razdobje imenuje pisatelj medvladje. Umetniško oblikovanje te veledramatične epohe, psiho= loško črtanje borb, ki jih ta doba utrinja v dušah družbe, družine in posameznika,
57
Književna poročila
vzrast človeka iz stare dobe v novo ali njegov propad — je gotovo nad vse privlačna in mameča snov pisatelju, dramatiku, socijologu in zgodovinarju! Toda — kakor rečeno — ta doba zlasti v socijalnem pogledu, ki tvori osnovo romanu, še daleko ni zaključena in definitvno ustaljena. Medvladje v dušah traja še vedno. Idejna borba v dušah ljudi, nastopajočih v tem delu, je morda večna — zaključen je lahko samo zunanji okvir, doba, iz katere je seme od pamtiveka pognalo nove brsti. Vendar pa nam je tudi ta doba preblizu. Zato pisatelj seveda nima zadostne distance do predmetov in stvari, dogodkov in ljudi, da bi pre= tehtal in precenil vse zastarele, nežive in na drugi strani nove, resnično tvorne vrednote s tisto pravično kritičnostjo in brezobzirno objektivnostjo, ki jo tako lepo razodevajo nekatere strani njegove povesti ter bi tako dvignil svoje delo na stopnjo umetnine, ki je vekomaj občečloveška, kozmopolitska in izvenčasna. Z deskriptivnostjo, ki razodeva ne samo pristnokrvnega naturalista, marveč mestoma naravnost erudiranega socijologa, črta pisatelj dogodke in ljudi. Ti ljudje, najsi še tako individualno in večinoma jako spretno očrtani, so idejni predstavniki svojih skupin, tipi. Na eni strani propadajoči Gruden s svojo iamilijo in svojo tragično4ronično «Obnovo», na drugi tovarnar Rojnik, rastoč v novo dobo (nad vse posrečena figura), v sredi revolucij on arni ekstrcmist Slak (njegov značaj ni vedno zadostno motiviran) s svojo družino in posebno s svojo hčerko Stano; krog te idejne trojice pa se gnete še cela* skupina ljudi od aristo* kratov do delavcev, tudi po večini zadostno niansiranih, tako da jih čitatelj lahko vidi pred sabo. Pestra slika vsekakor, ki pa ravno zaradi svoje pre* podrobne analize neredkokdaj utruja in zbledeva. Ne glede na to pa so v knjigi strani, iz katerih puhti žar nravstvenega patosa, tistega visokega etosa, ki ga-razodevajo nekatere strani Zolajeve. Te strani nam osvetljujejo pisatelja v njegovi pravi in pristni podobi, katere osnovna črta je vestna, globoka in brez* obzirna resnoba, o čemer priča vse njegovo «Medvladje». Ta kruta, nepotvorjena resnoba, s katero je delo pisano in kakršne je v današnjih klovnsko^neresnih časih malo med našimi mladimi pisatelji, mi je porok za uspešno pisateljsko bodočnost Pahorjevo. Njegovo «Medvladje» — slika najviharnejšega razdobja, zajetega iz idejnega čuvstvovanja evropskega socijalizma — preide v naše sožitje in njega bodočnost, ako ne kot polnovredna umetnina, gotovo kot pomemben in dragocen dokument.
Jezik v knjigi je malone vseskozi vzoren. Tudi to je v današnjih jezikovno razvratnih časih odlika pisatelju.                                                        Fran Albrecht.
Dr. Josip Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Knjiži niča Narodne Galerije, 1. Ljubljana 1924. Izdala in založila Narodna Galerija v Ljubljani.
Steletovemu poizkusu orisati zgodovino upodabljajoče umetnosti pri Sloven? cih je sledil v zelo kratkem času drugi še temeljitejši poizkus: podati v koncizni, pregledni obliki zgodovino umetnosti na današnjem ozemlju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljanska Narodna Galerija je Malovo knjigo postavila na čelo svojim publikacijam ter tako nekako začrtala okvir, v katerem se bodo gibale  razprave  njene  knjižnice.
Štele je imel pri svojem «Orisu» veliko lažjo nalogo, saj je obravnaval umet* nostno tvornost samo med Slovenci; imel je pri tem opraviti s kolikor toliko enotnim kulturnim okrožjem, zbral je obilo množino spomenikov, ki so bili prav njemu kot konservatorju najbolj  dostopni, jih historično razpredelil in skušal
58