144
Jurčik gre na ptuje.
Jurčik, starima nožarskiga mojstra sin,   se je per svojem očetu   nožarije učil.    Ko so   mu leta učenja do-tekle,   so mu oče rekli:   Veš   kaj Jurčik,   per   meni si se zdaj izučil, zdaj boš pa še mogel nekoliko po svetu iti, de boš kaj ljudi spoznal, zraven tega se pa še per drugih   mojstrih kaj  noviga  naučil in zvedil,   po kterih krajih naše   blago kaj   bolj spod rok   gre. — Desiravno se je  Jurčiku  per tih   besedah  milo   storilo,   vender ni rekel, de bi ne šel; mati so pa zoper to veliko govoriti imeli, in so rekli: Za božjo voljo, ali si neumen ali kalj, de fanta po svetu goniš, fant je še mlad, ima še komaj 22 let, kako lahko se zna zgoditi, de ga kdo ubije, in po svetu zna  priti met lutriš ljudi,  in na zadnje bo še vero zgubil. — Oče so   pa  rekli:   Kaj boš to govorila, saj sem tudi jez po svetu bil,   in sim še živ nazaj prišel, in tudi vero nazaj prinesel, na vsako vižo fant mora iti;   nič ne maraj   Jurčik,   jutro pojdeš,   jez te bom pa nekaj časa  spremil.    Drugo jutro mu   navežejo culjico, Jurčik  vzame   od  matere  slovo,   mati  so  mu še nekaj plesnjevih šmarnih petič v roko stisnili, in odrine z oče-tam od   doma. —    Ko   prideta   dve   uri   deleč do neke oštarije, mu oče rečejo: Ljubi Jurčik! dalej te ne morem spremiti, stopiva še tukaj noter, de bova en poliček vina za srečno   odhodnjo spila.    Ko vun prideta,   mu oče še enkrat roko podajo, rekoč:   Tako, zdaj pa Jurčik z Bo-gam!   Bog te obvari!   Boga nikar ne pozabi,   in daj od sebe  kaj  vediti.    Jurčik pa s solzami v očeh odgovori: Očika,   že prav!  je že  prav!   In oče se obernejo   proti domu, in Jurčik od doma. — Zvečer,   ko so se oče in mati spat vlegli, so jeli mati jokati in očetu očitati: Tako vender nisi pred jenjal, de si fanta po svetu pognal, — zdaj je pa šel — steber naše hiše,  naše upanje in veselje, podpora in palica naših starih dni! — Tudi očetu se je po fantu milo storilo, in so tudi jeli jokati. — Jurčik se je pa za pečjo oglasil: Oče in pa mati nikar ne jokajte, saj sim tukaj: Za božjo voljo, oba s straham in veseljem z enim glasam zavpijeta,   povej nama Jurčik, ali si ti,   ali je tvoj   duh? —   Prav jez sim,   odgovori Jurčik,  .skoči iz za peči,   rekoč:   Poglejte me,   de sim ravno tisti   Jurčik,   ki sim šel   danes   zjutrej   po   svetu (v Fremd).    Hitro oče in mati  vstaneta,   luč vkrešeta, in oba v njega  silita,   de bi jima povedal;   kako de je domii prišel, in ga nobeden vidil ni? — To je bilo lahko, odgovori Jurčik, vi oče ste šli po veliki cesti proti domu, jez pa po stranski poti, in sem peršel eno uro poprej domii kot vi:   doma je bila hiša zaperta,   sim pa okno odder-znil,   noter zlezil in za peč pocenil.    Vidiš mati! so na to oče   djali,   kako   modro je   storil,   ali ti nisim   zmirej pravil,   de je fant  prebrisane   glavice,  in de se mu ne bo nič hudiga po   svetu pergodilo;   stopi hitro k sosedu po en bokal vina, de ga bomo na to veselje pili, de se še enkrat srečno vidimo.    Noter do jutra so per bokalu veseli skupej sedeli, oče in mati se svojiga ljubiga sin-čika,' kteriga že en cel  dan nista vidila,   nikoli nagle-dati nista  mogla:    Jurčik   pa je le vedno  perpovedval, kako velik de je svet! —                               Matevž.