NAŠE
P	FRANQUEO PAGADO
Ph Ö	
« S: O n	TARIFA REDUCIDA
o «!	Concesičn 2560
Naš naslov:
AVALOS 250 - BUENOS AIRES
EEPUBLICA ARGENTINA
V
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Buenos Aires, 30. junija 1934.
NUESTRA VIDA ESPIRITUAL
Številka 56
Nedeljsko berilo
Berilo šeste pobinkoštne nedelje je izbrano iz pi- sma, ki ga je pisal apostol Pavel Rimljanom 6, 3	11.
Bratje! (1)
Ali ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa (2), bili krščeni v njegovo smrt (3)?
(1)	Današnje nedeljsko berilo je odlomek iz pisma, ki ga je pisal apostol Pavel kristjanom v Rimu.
Bilo je pisano leta 58. po Kristusu, in sicer iz Korinta na Grškem, kjer se je Pavel na svojem tretjem misijonskem potovanju ravno mudil. Sklenil je, da bo šel na skrajni zahod, na skrajne pokrajine takrat znanega sveta, na špansko, da bi tudi tam oznanjal krščansko blagovest. Spotoma se je hotel ustaviti v Rimu, središču tedanjega sveta. Ker v Rimu dotlej še ni bil in ga rimski kristjani osebno še niso poznali, jih je hotel s posebnim pismom pripraviti na svoj obisk, ter jim je ob tej priliki povdaril glavno resnice svojega evangelija:	evangelij je namenjen
v odrešenje in zveličanje vsem ljudem, ne samo Judom, kakor so takrat nekateri napačno mislili in učili, ampak vsem ljudem, tudi poganom.
Prav ta odstavek, ki ga imamo pred seboj, pa raz-motriva prvim kristjanom tako priljubljeno misel o dveh kraljestvih, ki vladata nad svetom in nad ljudmi. Prvo je kraljestvo greha, ki ima svoj začetek v Adamovi nepokorščini. Posledica greha je smrt in večno pogubljenje. Drugo je kraljestvo pravičnosti in poštenja, ki ga je ustanovil Jezus Kristus, ki je na sebe prevzel posledice greha, to je smrt, naredil pokoro za grehe sveta, in ustanovil kraljestvo pravičnosti, ki pelje v večno življenje.
Kateri smo krščeni, smo prestopili iz kraljestva greha in smrti v kraljestvo pravičnosti in večnega življenja. Treba je torej, da se grehu popolnoma odpovemo. Treba je, da grehu popolnoma odmrjemo. S Kristusovo zadostilno smrtjo je bil pravzaprav križan in uničen tudi naš greh. Treba, da se popolnoma pridružimo Kristusu in greh s premagovanjem in zatajevanjem popolnoma zatremo. Potem ne bo imela smrt, ki je kazen za greh, nobene oblasti nad nami, kakor je nima več nad Kristusom. Mi moramo popolnoma podobni postati Kristusu: v tem, da greh v nas umrje, kakor v tem, da bomo z njim vred v nebesih večno živeli.
(2)	Pravimo, da smo krščeni v Kristusa Jezusa, kei smo po krstu postali udje njegovega skrivnostnega telesa.
(3)	Svojčas so krščevali tako, da so krščenca po-
Štirideseti dan po Jezusovem rojstvu sta Marija in Jožef nesla Jezusa v tempelj, da bi ga postavila pred Gospoda in opravila daritev. V postavi Gospodovi je bilo zapovedano, prinesti dve grlici ali dva golobčka.
V Jeruzalemu je živel takrat pravičen in bogaboječ mož, Simeon po imenu. Željno je pričakoval Odrešenika in Sveti Duh mu je razodel, da ne bo umrl, dokler ga ne bo videl. Ko sta prinesla Marija in Jožef otroka v tempelj, je Sveti Duh navdihnil Simeona, da je tudi on tja prišel. Vzel je Jezusa v svoje naročje in je Boga hvalil, rekoč: “Gospod, zdaj rad umrjem, ker sem videl Zveličarja: Luč v razsvetljenje nevernikov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.”
Mariji pa je rekel: “Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim. Tvojo dušo pa bo meč presunil.” V tempelj je prišla tedaj tudi pobožna vdova Ana. Spoznala je Odrešenika
Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt (4), da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo (5), tudi mi zaživeli novo življenje, kajti če smo se z njim zrastli v podobnosti njegove smrti, se bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.
Vemo namreč, da je bil naš stari človek (6) z njim vred križan (7), da bi se telo greha (8) razdejalo in bi mi grehu več ne služili (9). Kdor je namreč umrl, se je greha oprostil.
Če smo pa s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, vedoč da od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu (10).
topili v vodo in potem iz nje potegnili, kar naj pomeni smrt grehu, pokop greha, in vstajenje po milosti krsta.
(4)	Naš “stari človek” je pri krstu umrl, umrl grehu, da zaživi novo življenje.
(5)	Z očetovo vsemogočnostjo.
_ (6) To je človek pred izpreobrnjenjem in pred krstom v nasprotju z “novim” človekom, ki je po Kristusu ustvarjen v resnični pravičnosti in .svetosti, kakor pravi apostol v nekem drugem pismu.
(7)	Pri krstu je s križanim Kristusom umrl, svojo grehe je s premagovanjem in zatajevanjem križal in uničil, zanj je sedaj greh mrtev.
(8)	“Telo greha” je človeško telo v kolikor napeljuje v greh, pa tudi greh sam, ki ima v nas svoj sedež.
(9)	Kdor je pri krstu s Kristusom duhovno umrl, se je oprostil greha, kateremu je prej služil, pred iz-preobrujenjem.
(10)	Živi Bogu, zato vekomaj.
Nedeljska misel, ki si jo med tednom večkrat ponovi:
če smo s Kristusom grehu res umrli, vemo, da bomo z istim Kristu tudi večno živeli v nebesih.
in je Boga hvalila.
Kaj se je zgodilo, ko je imel Jezus štirideset dni?
Ko je imel Jezus štirideset dni, ga je Marija nesla v tempelj in ga je tam darovala.
Kateri praznik nas spominja, da je Marija Jezusa v templju darovala?
Da je Marija Jezusa v templju darovala, nas spominja praznik, ki mu pravimo “darovanje Gospodovo.”, ali “svečnica”.
Kdaj obhajamo svečnico?
Svečnico' obhajamo 2. februarja.
Pomni. Na darovanje Gospodovo se spominjamo tudi v rožnem vencu, ko molimo: ki si ga Devica v templju darovala. — Marija je darovala Jezusa, ti pa daruj samega sebe Jezusu. Zato moli: Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem, Jezus, tvoj sem živ in mrtev.
Cerkveni koledar
1.	julij — šesta pobinkoštna nedelja, posvečena spominu dragocene krvi Gospodove — slovenske božje službe kakor po navadi, ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
2.	julij — pondeljek — posvečen spominu, kako je šla Marija obiskat svojo teto Elizabeto.
3.	julij — torek — spomin svetega papeža Leona II.
4.	julij — sreda ■— spomin svete Elizabete, portugalske kraljice.
5.	julij —- četrtek — spomin svetega Antona Marije Zaharija, ustanovitelja reda Sinov svetega Pavla.
6.	julij — petek — spomin svetega preroka Izaija.
7.	julij — sobota — spomin svetih bratov Cirila in Metoda, apostolov slovanskih narodov, katerih praznik obhajajo v naši domovini dne 5 julija.
8.	julij — sedma pobinkoštna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu, Avalos 250, kakor po navadi.
Evangelij
Evangelij šeste pobinkoštne nedelje pripoveduje, kako je Jezus čudežno nasitil štiri tisoč mož z nekaterimi kruhi in ribami. Misel, ki jo je mogoče posneti iz evangeljskega besedila in ki jo večkrat med tednom prevdarjaj:
Daj nam danes naš vsakdanji kruh, telesnega in duhovnega, ki je spoznanje resnice in življenje po njenih naukih.
NEDELJSKA MOLITEV
Ljudstvo se mi smili, kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. In če jih pusti« lačne na njih dom, bodo na potu omagali, aleluja.
V. Naj se dviga, Gospod, moja molitev.
O. Kakor kadilo pred Tvojim obličjem.
Molimo. O Bog moči, ki je vse Tvoje, kar je dobrega: vsadi v naša srca ljubezen do Tvojega imena in daj nam v bogoljubnosti rast, da boš to, kar je dobrega, vzgajal in kar bo vzgojenega, z gorečo dobrotljivostjo varoval. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog na vseh vekov veke. Amen.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega zakona sta sklopila Frančiška Mrevlje in Nikolaj Gugnaz pred pričama Vincencijem Vrtovec in Milkom Gregorič. Bilo srečno!
Zakrament svetega zakona sta sklenila Karolina Pelicon in Albin Antonič, pred pričama Zofijo Sulič in Ivanom Kacin. Želimo jima vse najboljše.
Zakrament svetega krsta je prejel Alojzij Albert Mihelj, kateremu sta botrovala Marija Kodrič-Mihelj in Karl Kerševan. Vse dobro!
Zakrament svetega krsta je prejela Lidija Emilija Vehar, kateri sta botrovala Rozalija
Klavžar-Leskovec in Alojzij Leskovec, in kateri želimo vso srečo.
V
Malo katekizma za nase male
Janez Filipič, mestni župnik v Krškem ob Savi
Vez edinosti ljubezni
in miru med kristjani
(Nadaljevanje)
Kakor svojeas na zemlji, je tudi danes še Jezus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa ljubljen, kakor ni bil ljubljen še nihče pred njim in ne bo za njim’
Pa tudi sovražen in zaničevan je isti Jezus Kristus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa, in spet sovražen in zaničevan, kakor ni bil še noben človek pred njim in ne bo za njim. Koliko je širom sveta nevrednih obhajil, koliko bogoskrunstev, koliko preklinjevanja svetega Zakramenta! In vendar ostaja ljubeči Bog med nami, bi rekel blizu in pri rokah, vedno nam na razpolago, ne samo svojim prijateljem, ampak celo svojim sovražnikom, zaničevalcem in skrunilcem, katerim vsem hoče biti dobrotnik, sve-tovavee, zdravnik, tolažnik, spremljevavec in, če mogoče, odpuščevavee.
Pa ne le vzornik, marveč celo zapovedovavec medsebojne ljubezni krščanskih ljudi in njihove ljubezni do vseh drugih, je oni, ki ga hrani najsvetejši Zakrament!
Evangelist Matej pripoveduje, kako je nekoč samim svojim sovražnikom, farizejem in sadu-cejem, na njihovo zvito vprašanje ljubeznjivo odgovoril:
“Ljubi Gospoda svojega Boga,, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem! To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe! Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in pre roki”. In je nadalje na prelepi priliki o usmiljene Samarijanu nazorno razložil, da je treba ljubiti prav vse ljudi celo svoje sovražnike, dobro storiti celo njim, ki nas preganjajo, moliti za tiste, ki nas obrekujejo, zakaj, če bi ljubili samo tiste, ki imajo nas radi, če bi dobro storili samo tistim, od katerih smo kaj dobrega prejeli, kaj bi bilo to posebnega, ali ne delajo tako celo neverniki?
Da, v zakramentu svetega Rešnjega Telesa je navzoč naš najboljši vzornik, svetovalec, pa tudi strogi zapovednik in zakonodajalec medsebojne krščanske ljubezni, pa tudi do nekr-ščanskih in celo protikrščanskih ljudi! Zato tudi nam more ceščenje tega Zakramenta prav izredno pripomoči do medsebojne ljubezni krščanskega sveta, pa tudi do splošnega bratstva svega človeštva!
V prvih krščanskih časih so imeli navado, da je zaklical dijakon vernikom, ki so se bližali svetemu obhajilu, in sveto obhajilo so prejemali kakor znano redno vsi kristjani vsakokrat, kadar so bili pri sveti maši, da je zaklical dijakon obhajancemj
“Glejte* da nima kdo kaj zoper svojega bližnjega v svojem srcu!”
Danes te navade več ne poznamoi Vendar nam zakrament svetega Rešnjega Telesa že sam po sebi glasno kliče* da moramo živeti kristjani v medsebojni ljubezni in v medsebojnem
miru, saj je zakrament svetega Rešnjega telesa celo postavljen v znamenje medsebojne edinosti in ljubezni, in vse njegovo bistvo kaže na ljubezen in edinost, kakor zakrament svetega Rešnjega Telesa tudi razlagajo cerkveni očetje.
IV.
Znamenje medsebojne edinosti in ljubezni!
Podobi svetega Rešnjega Telesa sta kruh in vino.
Kakor pa je pripravljen kruh iz mnogih pšeničnih zrn in je vino iztisnjeno iz mnogih grozdnih jagod, tako naj se po zavživanju tega zakramenta združujemo kristjani v eno samo enoto.
Zaradi tega so molili prvi kristjani pri sveti maši:
“Kakor je bil ta razlomljeni kruh razsejan po hribih in je postal skupaj znešen ena celota, tako naj bi bila, Gospod, združena Tvoja Cerkev iz vseh delov sveta v eno Tvoje kraljestvo!”
Podobno svari sveti škof Ignacij svoje vernike, naj se varujejo vsakih razprtij in vsega strankarstva in vsake razdvojenosti, in jim razlaga, kako jih mora ravno zakrament presvetega Rešnjega Telesa navduševati, jim pomagati in jih pripeljati do medsebojne ljubezni, miru in edinosti:
“Z vso vnemo se udeležujte presvete Evharistije, zakaj dano nam je le eno meso Jezusa Kristusa in dan nam je le en kelih z njegovo krvjo v dosego edinosti!”
V	boljše razumevanje tega Ignacijevega citata je treba omeniti, da so obhajali v njegovem času vsi kristjani enega kraja, enega mesta, če je bilo le mogoče, eno samo skupno božjo službo, na katero so se sešli iz celega mesta, eno samo skupno sveto mašo, pri kateri so vsi prejeli sveto obhajilo od enega kruha in pili posvečeno vino iz istega keliha. Ta ena Evharistija naj bi jih živo spominjala, da vedno ostanejo v vsem edini in med seboj prijatelji.
Podobno opominja svoje vernike, leta 107. po Kristusu umrli slavni krščanski škof in mučenec, sveti Ignacij, naj se varujejo vsake razdvojenosti in vsakih razprtij in jim priporoča zakrament svetega Rešnjega Telesa kot sredstvo edinosti:
Z vso vnemo se udeležujte presvete Evharistije, zakaj, dano nam je le eno meso Jezusa Kristusa in dan nam je le en kelih z njegovo krvjo v dosego edinosti.” To pomeni: kakor imamo vsi le eno Evharistijo, da jo uživamo, tako moramo vsled uživanja tega Zakramenta postati in ostati vsi eno.
V	poznejših stoletjih so cerkveni očetje to misel vedno jasneje razlagali in jo vedno nazorneje stavili svojim vernikom pred oči.
Sveti Janez Zlatoust na primer takole piše o presveti Evharistiji, ki naj bo vez edinosti, ljubezni in miru med kristjani:
“Kakor obstoji iz mnogih zrn, pa je le en sam kruh, tako da posameznih zrn več ne raz-
ločimo, čeprav še obstojajo, samo videti ne moremo, da vsako zase še obstoja, vsled tesne spojitve, v katero so se združila, tako postanemo tudi mi v Kristusu med seboj. Ne vživaš ti od tega telesa oni pa od drugega, ampak vsi od enega in istega. Kakor pa vživamo vsi od istega telesa Gospodovega, tako moramo biti tudi prevzeti istega duha, namreč duha ljubezni, ki druži vse. Kruh, ki ga vživamo obstoji sicer iz mnogih zrn, toda ta zrna so bila zmleta in so bila vsled vročine ognja tako tesno spojena, da jih ni mogoče več ločiti in da se nam zdijo le en kruh. Tako moramo vsled ognja ljubezni, ki ogreva naša srca, potom tega zakramenta postati ena celota med seboj”.
Lepe so tudi misli sv. Avguština, ki jih je govoril svojim katehumenom, ko so bili ravnokar krščeni:
“Ko ste bili še katehumeni, tedaj smo vas shranili v žitnico; dali ste svoja imena, ko ste se priglasili za krst, nato ste bili potom posta in eksorcizmov zmleti, potem ste prišli k vodi in smo vas oškropili in s tem ste postali eno, kakor postane kruh eno zmešan z vodo; ko je prišla še k temu toplota sv. Duha, ste bili spečeni in tako ste postali telo Gospodovo. To se je torej z vami že zgodilo. Vidite torej, da je iz vsega postala ena celota, podobno morate tudi vi vsi biti eno s tem, da se ljubite med seboj, da priznavate vsi eno vero, gojite eno upanje in živite v medsebojnem soglasju. Ko-likorkrat prejmejo krivoverci ta zakrament, ga prejmejo v pričevanje zoper same sebe, ker iščejo razkola, medtem, ko ta kruh oznanja skupnost. Prav isto je tudi z vinom: Iste jagode so bile na mnogih mladikah in sedaj so ena pijača, združene v sladkosti keliha, potem, ko so bile stisnjene v stiskalnici. Podobno je z vami: Prišli ste v kelih Gospodov in ste tako na altarju v kelihu, združeni ste torej z nami, zakaj v skupnosti jemo, v skupnosti pijemo, v skupnosti živimo”.
Po zakramentu presvetega Rešnjega Telesa se pa ne vstvarja samo edinost in soglasje med posameznimi ljudmi, ampak tudi celi narodi imajo v tem zakramentu središče, ki jih druži.
V tem smislu imamo že v naj starejši izven-svetopisemski krščanski knjigi “Nauk Gospodov po dvanajstih apostolih” zapisano znano prošnjo:	j
“Kakor je ta razlomljeni, kruh bil razkropljen po gričih in skupaj spravljen postal eno, tako naj bo tvoja cerkev (vsi narodi in rodovi) od kraja zemlje v tvoje kraljestvo pripeljano”.
In sv. Ciprijan piše:
“Če imenuje Gospod svoje telo kruh, ki je sestavljen iz mnogih zrn, hoče s tem označiti naše ljudstvo.... in če imenuje svojo kri vino, ki je stisnjeno iz mnogih jagod, zopet označuje s tem našo krščansko skupnost, ki je, čej tudi sestoječa iz mnogih narodov, vendarR združena v eno celoto.”
(Konec prihodnjič)
Slovenci v Zagrebu
Naš list želi postati in že postaja glasilo slovenskih izseljencev celega sveta. Po vseh deželah, koder smo razkropljeni, so ga ljubeznjivo sprejeli in se nanj tudi naročili. Razumljivo, da ga bomo s skupnimi močmi še znatno izboljšali in izpopolnili.
Zelo želimo prinašati še več poročil iz vseh dežela, koder živijo izseljeni naši ljudje, pa tudi iz domovine. Saj hoče biti naš list ravno vez med domovino in njenimi izseljenci, razkropljenimi dobesedno po vsem svetu, želimo pa predvsem daljših in temeljitih člankov, iz katerih bomo mogli nepristransko in zanesljivo spoznati kulturen in gospodarski položaj naših izseljencev, njihovo žalost in veselje, njihove načrte, upe in uspehe. — Vljudno prosimo, naj nas posebno ne pozabijo na katere smo se že obrnili in jih povabili na sodelovanje. Posebno težko pričakujemo obširnejših in temeljitih podatkov o naših v Egiptu, Braziliji in Južni Srbiji, ki so nam bili deloma že obljubljeni. .	Ur.
Tesno nam je postalo doma. Majhna je hišica, majhna je peč, pa tudi skleda je premajhna, da bi mogla nasititi vsa usta. Morali smo reči “z Bogom oče, z Bogom mati, z Bogom rojstna hišica”. Tja čez Sotlo, kjer si je na robu Zagrebške Gore postlalo zagrebško mesto, kjer so zrasle velike palače in tvornice, da dajo živ-Ijensko možnost 200.000 glavi množici zemljanov !
Kdo bi preštel vse one hčere in sinove našega naroda, ki jih je življenje zaneslo v šumno zagrebško mesto. Če bi bilo slovensko vse, kar je slovenskega izvora, če bi h našim šteli vse tiste, katerim je v dedu ali babici tekla slovenska kri, potem bi rekli, da je Zagreb slovensko mesto — toda kaj nam basni fantaziranje, ko v resnici po Zagrebu naše besede le malo čuješ.
Morda je res čez 20.000 tistih, katerim je še zibelka tekla tam nekje v Sloveniji, a njihovi otroci ne vedo že nič več o lepoti naše zemlje in o bogastvu naše pesmi in sočnosti naše besede — in če jih nemila usoda vrže nazaj domov — v breme občini — jim vsi pravijo “Hrvatje”: Pravili, zavednih Slovencev bi mogli v Zagrebu našteti težko 10.000. Toliko nas torej je in taki smo zagrebški Slovenci.
Ena je v mestu ulica, ki nosi slovensko ime, “Slovenska ulica”, a nobene menda ni, v kateri ne bi bilo Slovenca. V mogočnih palačah so in v skromnih bivališčih: v prvih bolj za strežnike, v drugih tudi za gospodarje.
Ne rečem, da v Zagrebu ni bogatih Slovencev. Pa jih je malo! V velikih palačah ne vprašuj po naših ljudeh, v prvem in drugem nadstropju, tam koder je nabito opozorilo: prosjačenje prepovedano. Slovenca najdeš doli nekje v podzemlju ali pa gori kje na podstrešju. Slovenka je natakarica, kuharica, postrežnica, prodajalka, Slovenec je krojač, čevljar, mizar, trgovec, železničar in uradnik. Tudi delavci bo bili nekoč — a sedaj stoje dimniki mrtvi, stroji so zastali, oni pa ki so jim stroji merili in rezali kruh, gladni čakajo, kje se bo dobilo za-
li
o
aosnosr.
Najboljše fotografije v Buenos Airesu ob navadnih cenah
OPTICA FOTO E. FERRO
LAVALLE 1242 — U. T 35 - 5800 •
Vse foto potrebščine 20 ojo popusta na optiko
iol •zsaocaoicr	ioi
I0E30
M
O
:
t
Klavnica — Prekajevalnica — Tovarna klobas — Zaloga masti
TICHY JOSE
Trellier 2251-53. U. T. 68 Mataderos 429
Tovarna:
Prodajalna:
Calle 25 de Mayo 758. U. T. 31 Retiro 4823
Podružnice:
Avda. Leandro N. Alem 822 Cabildo 1386 (Belgrano) U. T. 73 - 3570
služka za dan, dva. Le malo podjetij je še v obratu, le z raznimi javnimi deli skušajo omiliti veliko brezposelnost.
Taki so življenski pogoji naših ljudi v Zagrebu, ki le deloma žive neodvisno življenje — večina pa je od danes na jutri.
Glavni slovenski stan v Zagrebu so služkinje, postrežnice in natakarice, ki jih je gotovo do 4000. Če stopiš v mlekarno — v vsaki ulici najdeš gotovo dve — se kar ne boš prevari!, če si po slovensko naročiš čašo mleka. Natakarica v gostilni je po precejšnji verjetnosti slovenske matere hči.
Tako se sliši iz tega pripovedovanja, in tako tudi je, kakor pravi nekje prerok stare zaveze: deset žensk na enega moškega! Veliko večino našega življa tvorijo ženske — gotovo tri četrtine vseh zagrebških Slovencev.
Cisto slovenskih družin je malo, večinoma: žena Slovenka in mož Hrvat.
Pa bi zanimalo še to, kako nam je narodno življenje.
V ospredju slovenskega narodnega življenja v Zagrebu stoji cerkvica svetega Roka.
Na malem gričku, nad zagrebškim mestom, gotovo na najlepši mestni točki stoji mala, skromna cerkvica, kakor gori nekje v domovini, brez vse lepote in bogastva, saj niti zvonika nima, in zvonček en sam, droben zvonček, a vendar ga po celem mestu čujemo Slovenci, eno uro daleč na vzhod, eno na zapad, eno uro na jug, na sever pa tudi pol ure. Tam se zberemo, tam si naše stare prelepe slovenske pesmi zapojemo in slovensko besedo božjo slišimo iz ust našega lastnega gospoda Hladnika Janeza, ki so ga poslali sem ljubljanski škof. Pa še to in ono si povemo, kaj je bilo in kaj še bo. Imamo za Slovence dvakrat mašo, prvo zjutraj ob ^ na 6 a drugo ob 10 li in še popoldne krščanski nauk in petja, da je veselje.
Pa še nekatere druge stvari imamo.
Takole za veliko parado se vzamemo kar vsi skupaj pod firmo “Slovenskega prosvetnega
FRAN£ KLAJNŠEK, zidarski majster
Calle MARCO SASTRE 4351, esq. Sanabria, Villa Devoto BUENOS AIRES	U. T. 50-0277
SELITVE V MESTU IN NA DEŽELO ZA ZMERNE CENE
OSORIO 5085 esq. WARNES 2200
U. T. 59-2505 in 59-3667
PREVOZNO PODJETJE
RAFAEL TURK
društva” sicer pa imamo katoliško “Slomškovo prosvetno društvo” in napredno “Čitalnico”.
Slomškovo prosvetno društvo je priredilo celo vrsto raznih predstav, posebno pa se je njen igralski oder postavil z uprizoritvijo “Slehernika”, verske igre o človekovi sodbi pred Bogom, ki je bila igrana ob priliki misijona, ki smo ga Slovenci imeli v cerkvi sv. Katarine. Celo “Rokovnjačev” se je “Slomšek” podstopil in jih je zaigral pred širšim občinstvom za vso javnost v “Malem gledališču”.
“Čitalnica” se bolj omejuje na tedenska predavanja. Priredila je že tudi več veselic.
Za naša dekleta je osrednja točka Slovenska dekliška Marijina družba, ki tudi večkrat vrže kako igro, pred vsem pa skrbi, da si morejo dekleta v izprijenem mestu poiskati poštenega prijateljstva.
“Naš Dom” je socijalna ustanova, kjer imajo brezposelna dekleta v prehodnem času ceno stanovanje, ko si morajo iskati službo. Za službe je pa teško. Po cele mesece mora marsikatera čakati, da se kaj najde, kaj prav skromnega morda, pa še za to mora biti hvležna. 300 Din, malokatera im aveč, marsikatera manj — nekatera dela celo samo za skorjico suhega kruhka. Taki so časi. Težko je pred vsem za to, ker služkinje niso prav nič zaščitene, in si kar nič ne morejo pomagati.
“Naš Dom” ima tudi posredovalnico za službe, in je že marsikateremu dekletu preskrbel službo. Tam dobe dekleta tudi potrebne pravne nasvete.
Tako se gibljemo Slovenci. Marsikaj imamo, a še več bo treba napraviti. Pred vsem pa moramo misliti na to, kako bi se spravili pod lastno streho, za kar so zagrabili sedaj naši zagrebški akademiki, organizirani v “Danici”. Upamo da bomo z sodelovanjem vseh naših sil počasi že prišli do kakega uspeha. Dobre volje nam ne manjka — le denarja, tega nimamo. Če ga imate tam pri vas kaj preveč, kar pošljite nam ga! Prav zares!
301
SO
6
D
O
o	____
V dar dobite
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 $, lepo sliko v barvah
Atelje MARKO RADALJ
0 F. Quiroga 1275	DOCK SUD o
P	d
< > i >
ZUBOZDRAVNICA
Dra. Samoilović de Falicov
in FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
Trelles 2538
■f
Naj nihče ne misli, da se je človeštvo zaradi nekaterih velikih iznajdi) zadnjega časa Bog ve kaj izpametovalo. Ti silni zrakoplovi in aeroplani, katerim se po pravici čudimo, hodo morda že v kratkem čaiju nosili tisočerim nedolžnih v plinskih bombah gotovo in strahotno smrt. Ni ga sredstva, ki bi moglo preprečiti vhod za pokončanje celih velikih mest dovolj številnega zračnega brodovja v katerokoli deželo. Vse države brez izjeme izdajajo ogromna sredstva za čim močnejše zračno vojno brodovje. Posebno se Francozi boje tehnično tako izvežbanih Nemcev, ki lahko uničijo Paris, kadarkoli se jim zazdi. Iz njihovega strahu in obrambe svoje meje se Nemci norčujejo, kakor kaže karikatura desno spodaj.
Zrakoplovstvo
Dasiravno bi pravzaprav vsemu lahko rekli zrakoplov, kar plove po zraku, vendar razlikujemo navadno zrakoplove v ožjem smislu, dirigible, kakor pravijo Španci ali Luft-Schiff, zračna ladja, kakor jim pravijo Nemci, in aeroplane, kar je pravzaprav samo druga, grška beseda za isti pomen, zrakoplov.
Ljudske sanje in želje, da bi se mogli kakor ptice dvigniti v zračne višave, so stare, prastare. Vendar je bil ta stari šele pred razmeroma kratkim časom uresničen.
Poleg francoskih bratov Jožefa in Štefana Montgolfier moremo imenovati očeta modernega zrakoplovstva zlasti nemškega grofa Zeppelina, po katerem se tudi imenuje orjaški zrakoplov, ki se ravno te dni prvikrat vozi iz nemškega mesteca Friedrichshafen v Buenos Aires.
Kakor svojčas baron Ivan Vajkard Walvasor z zgodovino kranjske dežele, je tudi grof Zeppelin zapravil s svojimi dragimi zrakopkvnimi poizkusi skoro vso svoje premoženje. Ko se mu je leta 1908 končno vnel in zgorel tudi njegov veliki zrakoplov, se je za hip zdelo, da bo moral s svojimi poizkusi sploh prenehati. Toda samo za hip. že eno uro	ko se je grof Zeppelin po veliki nesreči vrnil v svojem mesto Friedrichshafen, je javno
zborovanje sklenilo pripraviti zanj in za njegove poizkuse narodno zbirko, ki je vrgla čedno sveto šestih milijonov zlatih mark.
Današnji “Graf Zeppelin L. Z. 127” je sad te zbirke in novih poizkusov grofa Zeppelina in njegovih naslednikov.
Okrog tristo pr)ti vsakemu pričakovanju uspelih orjaških izletov je priredil Graf Zepeplni zadnje tri leta med katefuni moramo zlasti omeniti izprehod krog in krog zemlje in onega na severni zemeljski tečaj, in prinesel nemškemu ljudstvu velik več simpatij in priznanja, kakor bi si ga mogli kupiti za čedno svotico šestih milijonov zlatih mark, ki jih je bil svojčas nemški narod daroval obubožanemu grofu.
Samo ob sebi umevno je zadnjih dvajset let gradnja zrakoplovov zelo napredovala in se vsestransko izpopolnila. Če so imeli motorji ponesrečenega Zeppelinovega zrakoplova komaj trideset konjskih sil, jih ima naš moderni Zeppelin 2.650, dva tisoč šest sto petdeset! če je bil Friedrichshafen, tam ob švicarski meji ležeče skromno mestece, še pred kratkim popolnoma neznan velikemu svetu, je postal danes svetovno znan, če je štel leta 1894 vsega skupaj komaj 3.400 prebivalcev, je danes samo po friedrichs-liafenskih delavnicah za Zeppeline zapsljenih osem tisč delavcev. Vedeti je namreč treba, da v Friedrichshafenu že tri in trideset let neprestano grade zrakoplove in da ravno ta čas končujejo ogromni “Zeppelin L. Z. 129”, ki bo torej po številu sto dvajset deveti in še veliko večji in veliko modernejši, kakor zračni orjak, ki nas bo obiskal te dni in ravno nekako ta čas brnel nad nami, ko bo šel naš list na pošto.	I
Prvi zrakoplovni izvedenec sveta smatrajo, da je danes bivši časnikar, pet in šestdesetletni doktor Hugo Eckener, ki bo od Rio de Janeira do Buenos Airesa tudi osebno vodil orjaški zrakplov, dočim mu poveljuje iz Friedriclishafena do Rio do Janeira Eckenerjev namestnik kapitan Lehmann.
Za glavnega aeroplanskega junaka in strokovnjaka smatrajo danes nasprotno šele dva in tridesetletnega severameriškega polkovnika Lindbergha, ki je leta 1927 po dolgotrajnih, skrbnih, vendar tajnih pripravah v nepopisno začudenje vsega sveta v enem samem letu brez vmesnega pristanka preletel v svojem aeroplanu ogromno razdaljo New York Paris, sam, brez spremljevalca, še ne pet in dvajset let star, in bil v Parizu tako navdušeno sprejet, kakor bi bilo komaj mogoče popisati.
Naj večji doslej zgrajeni aeroplan je bil znameniti Do X, ki je imel poleg prostorov za moštvo, udobnih mest za sedemdeset potnikov, o katerem prinašamo danes našim cenjenim čita-teljicam in čitateljem več slik, in ki je, kakor znano, pred kratkim žalostno končal.
Ne Zeppelini, ne aeroplani še niso na vrhuncu svojega razvoja, marveč ravno nasprotno: vsak dan slišimo o novih iznajdbah, izpopolnitvah in o novih rekordih.
Že danes je ves svet preprečen stalnih zrakplovnih zvez, bodisi potniških, bodisi zlasti poštnih, ki se vsak dan izpopolnjujejo.
Za nas navadne zemljane so zračni leti za enkrat sicer še nekoliko dragi, vendar ne tako, kakor hi si mislil človek na prvi hip. Pomisliti je namreč treba, koliko da zmanjšajo potne stroške prenočišča in raznovrstna kosila, ki pri zračni vožnji skoro odpadejo
Vendar je za enkrat in za nas vsekakor še važnejša zračna pošta.
Že sedaj imamo na primer iz Buenos Airesa v Evropo dvoje rednih tedenskih aerplanskih zvez, francosko ob sobotah in nemško ob torkih, poleg severoameriške za ameriški mednarodni, in domače argentinske za argentinski domači promet
Dočim rabijo najhitrejši brzparniki iz Buenos Airesa do evropske celine pri Cadizu ali Gibraltarju svojih štirinajst dni, jih je za današnjo redno aero-plansko poštno zvezo dovolj petero, in sta hotela pred tedni oba znana italijanska letalca Lombardi in Massetti preleteti gromno razdaljo Rim—Buenos Aires celo v samih pičlih dveh dneh, kar se jima je tudi skoro posrečilo.
Da nič ne omenjamo to pot takoimenovanih raketnih letal, ki bodo menda v doglednem času približala še danes tako oddaljene zemeljske kontinente na skromno razdaljo nekaterih ur, ali modernih radio-postaj s pomočjo katerih se lahšo že danes trenutno zgovorite s komurkoli, kjerkoli na zemeljski obli, vključeno prekooceanske ladje sredi morja.
WSWPET*'
VII. FILM: 7
Slovensko v z g o j e v a 1 išče Lipa
Našli boste nepregledne množice ljudstva, štirideset, petdeset in še več tisoč. Vsake starosti in vseh slojev. Bogati in siromaki, “inteligentni” in glupi trepečejo in zadržujejo sapo v pričakovanju “velikih dogodkov”.
Kaj se vendar dogaja tukaj, se mora človek nehote vprašati, ali se odloča o svobodi in suž-nosti, o vstajenju in smrti vesoljnega naroda?
Naenkrat Vas bo silen vrišč prebudil iz sanj. Kot bi spustil na piano vso zverjad zoološkega vrta v palermskem parku! Do neba segajoč krik iz desettisočerih grl! Nekateri frenetieno ploskajo. Drugi drhtijo vsled razburjenja in radosti. Oči se bulijo, žile nabrekajo na vratu in na sencih. Ker ne vedo, kako bi sicer dali duška svojemu pijanemu veselju mene jo nekateri v zrak klobuke, skačejo v areno, junake dneva dvigajo na ramena in pojejo bojevite pesmi, celo narodno himno. Še isti večer pišejo vsi listi o občudovanja vrednih možeh, prinašajo njihove ogromne slike, včasih čez dve strani, in podrobno poročajo o vsem njihovem i a vnem in zasebnem življenju. Buenosajreška mestna dekleta, pa tudi žene. poljubujejo včasih te velike slike, bodisi skrivaj, bodisi tudi javno.
Kaj se je vendar zgodilo? Ali so odpravili krizo? Dali stotisočem brezposelnih spet dela in zaslužka? Ali so vrgli korupcijo? Ali so zatrli analfabetizem? Ali so domovino rešili sovražnikov? Kakšni silni junaki so to? Junaki modrosti, srca, razuma?
Kaj še!
Veste kakšne junake buenosajreščani tako zelo slavimo? Tako neizmerno bolj ko vse druge? Junake praznih, votlih gumijastih mehurjev, nogometne žoge!
Pri njihovi slavni zmagi ni sodelovala ne duša, ne razum, ne srce, ampak samo urne pete in močne noge.
Ko včasih gledam po teh ogromnih pijanih množicah m se zavem, kaj da je vzrok njihovemu nepopisnemu navdušenju, se mi nehote vsiljuje vprašanje: Ali so ti ljudje res še pri pameti? In če sedaj iz vljudnosti na to vprašanje samo na pol odgovorim: Popolnoma pri pameti po mojem prav gotovo niso!
Ali niso vse te norčije rimski cirkusi in gladijatorske igre v novi izdaji? Ali ni to čisto navadno poživinjanje ljudskih množic?
O prazni gumijasti mehur, simbol naše dobe!
Gojitev fizične moči in sile!?
• Prav gotovo, vsi je potrebujemo. Posebno tudi duševni delavci. Toda, kateri si hočejo hvalevredno izuriti telo, zakaj si ga nebi z ročnim delom, s kakim koristnim in vsestransko plemenitim opravilom? Z obličem v rokah, ali sekiro, ah z lestvo, ali krampom, ali lopato? Kaj je v praznem gumijastem mehurju res več vrednot, več umetnosti, več lepote, ko v vešče negovanem vrtu, lastnoročno zgrajeni hišici, lepo izdelani omari?
Tiiat is the question — to je moje vprašanje.
Naše argentinsko-slo vensko	vzgojevališče
Lipa, postavljeno na prave, preizkušene in zdrave temelje in vse naše resnično kulturne slovenske izseljenske ustanove pa naj živijo, rastejo in procvitajo in naj veliko koristijo slovenskim izseljencem v Argentini.
Slovenci, bodimo ponosni nanje, ljubimo jih in na. vse načine jih podpirajmo!
Argenti nski filmi
PIŠE FRANC DALIBOR
VIII FILM
NA RAZSTAVI POKVARJENIH ŽIVIL
Staroznana delavska konzumna zadruga “El Ilogar Obrero” Buenos Aires, Cangallo 2070, je priredila meseca maja t. 1. velezanimivo razstavo pokvarjenih ter ponarejenih živil, ki so jih nadzorniki mestnega zdravstvenega urada zaplenili po buenosajreških trgovinah za jestvine, delikatese in po restavracijah.
Videl sem marsikojo razstavo v dolgi dobi odkar živim v Argentini. Razstavo policijskih in lovskih psov, cvetlic, celo japonskih krizantem, argentinske industrije, slikarske in kiparske umetnosti. Celo razstavo žive golazni: bolh, stenic, ščurkov i. t. d. je neki Anglež priredil pred leti v Buenos Airesu 'ter jih vpregel v majhne igračke, topičke in vozičke. Ali razstava pokvarjenih živil je bila nemara najzanimivejša. Iz čisto sebičnih razlogov, ker gre za — lastno kožo.
Večkrat sem pripisoval razna nerazpolože-nja želodca in glave vremenu ter prenapornemu delu, danes se mi zdi, da so povzročila vse to pokvarjena jedila. Od sladkorja pa do tradicionalne yerbe, iz koje se vari narodna pijača ”mate”, vse gre skozi grešne roke alkimista, ki je ponarejal in ponareja, seveda sebi v korist in nam kupcem v kvar.
V velikih mestih križem Argentine se je razvilo ogromno ponarejanje življenskih potrebščin. V Argentini kjer razen kave, čaja, popra, riža in še nekoliko manj važnih živil, produciramo vse živi jenske namirnice v takem izobilju, da ne vemo kam z njimi, ali pa jih imamo tako pri roki kakor na primer kavo, koje svetovni emporij je San Pablo v Braziliji, kamor je iz Buenos Airesa samo 3 dni vožnje! Nerazumljivo je kako se morejo ponarejati živila kar najnižje cene, kakor sladkor, ki ga imamo v Argentini na pretek ter zanj plačujemo eno tretino tega kar plačujejo v Italiji ali Jugoslaviji!
Nedavno smo čitali, da so v sosednji Braziliji vrgli 12 miljonov vreč kave v morje, z namenom da obdržijo cene na zaželjeni višini, tu v Argentini, en skok od Brazilije, pa kavo ponarejajo ter jo barvajo s kemičnimi barvili, škodljivimi ljudskemu zdravju! Stvar bi zaslužila psihološko študijo o modernem svetu, ali je še pr iapmeti, kar pa ne spada v ozki okvir teli filmov.
Da. bi nas golikor toliko ne ščitila državni in mestni kemični urad bilo bi se bati da polovica buenošajreščanov umrje vsled ponarejenih in pokvarjenih živil. Ostremu opazovalcu, buenosajreškega uličnega vrveža se ne bo izmuznila slika, kako se tu pa tam posebno v dopoldanskih urah, ustavi pred kakšnim al-macenom ali restavracijo automobil, iz katerega stopita dva gospoda, — zdravstvena nadzornika. Vrneta se za kake % ure; naročaj jima je poln zavitkov, steklenic i. t. d. Vzela sta vzorce, da jih peljeta na zdravstveni urad.
Ugotovitvi pokvarjenih živil sledi seveda * '
zaplenitev, ter včasih prav občutna globa do 200 pesov.
Kar je posebno hvalevredno, je ljudski glas, da so ti zdravstveni nadzorniki nepodkupljivi, torej vendarle malo drugače, kakor v Severni Ameriki.
Vzemimo eno izmed najvažnejših, posebno v Argentini važnih, hranil, jedilno olje.
Razstavljena je lata, ki bi ji človek dejal, da je neoporečen izdelek. Besedilo je dovršeno italijansko, naznačen je izvoznik v Italiji ter uvoznik v Buenos Airesu, velik, starodaven, znan almacen por mayor, ter z debelimi črkami tiskano “Aceite puro de oliva.”
Konzumen! bi rekel, tukaj so dani vsi pogoji za dobro in pristno blago. Lata nosi celo besedilo, ki prosi konzumenta naj jo po vpo-rabi uniči, da se tako izbegne ponarejevanju, in vendar se je izkazalo pri kemični analizi, da je bila vsebina — aceite de mani.
Človek se čudi odkod toliko olja, ki ni — olje! Ne bom rekel, da so vsa ta olja, repno, bombaževo, solnčaričino vedno kvarna zdravju.. Ali, ta olja prodajajo kot maslinova in v tem je prevara. Olje izprešano iz raznih vrst lesa, pa more vsekakor biti tudi zdravju škodljivo.
Tej skupini se pridružujejo: nagnito maslo, že kisasti paradižnikov ekstrakt in razne masti in margarine pomešane s kredo, da imajo večjo težo.
Zanimivo je, kaj doživlja v rokah prekup-?evalcev zmleta paprika, ki jo Argentinci uporabljajo pri vsaki tretji jedi. Ker prihaja večinoma iz inozemstva je precej draga: kila dva do tri pese. Da je težja ji primešavajo zmlete žgane opeke.
Važno vlogo pri ponarjevanju živil igra — aserrin, žaganica, žaganje. Z njo popravljajo mlevske izdelke: krompirjevo, grašjo in fižolovo moko za juhe. Žaganica je še hvala Bogu, ena izmed najmanj škodljivih primesi.
Kdo bi si mislil, da je ponarejena kava express, ki jo tako radi srkamo, kadar se s prijateljem sestanemo v kavarni? Primešajo ji porcijo mila, zvanega “jabon de palo”, da se dobro peni, kar tako prijetno de našemu očesu.
Praviti, kaj da je “verba mate” bi značilo vodo v morje nositi, saj jo vsak pozna, kdor je bil le par mesecev v Argentini. Narodna pijača je kot v Rusiji čaj. Primešavajo ji sese-kano deteljo. Seveda je detelja desetkrat cenejša ko yerba.
(Nadaljevanje)
Fotografija “LA MODERNA” i
Edina in najbolj poznana fotografija v slovenski koloniji.
NOVOPOROČENCI! Najboljši in najtrajnejši spomin je lepa in dobro izdelana povečana slika, ki Vam jo napravi fotografija “LA MODERNA”. Posebne ce-* ne z velikim popustom z ozirom na števil-! no slovensko klijentelo.
Poštne slike od $ 5.— dalje ducat. Obi-' ščete nas lahko vsak dan do devetih zve-*' čer, tudi ob sobotah. — Ne pozabiti: Fotografija “LA MODERNA”
S. Saslavsky	^
Av. SAN MARTIN 2579	Bs. Aires
Telefon: 59 - 0522
PIERRE L’ERMITE:
DEKLICA Z ODP RUMS OČMI
Nadzornica jo potisne v kabinet. Teti Ceciliji se hoče skoro blesti. .. Slede tri izredno mučne minute.-
Nekdo potrka na vrata. Dva nadzornika vodita Rolando... Rolanda je bleda kakor mrlič, postala je mahoma divja, praskala bi in grizla... Njene modre oči se svetijo kot jeklo.
“Stvar je v redu...,” reče eden nadzornikov ženski. — “Pomota... Pustite!”
Nato se obrne k teti Ceciliji:
“Lahko greste. Toda kar se vam je tu dogodilo, se vam lahko zgodi v vsaki trgovini, če boste drugod tako brskali, kakor tu.” “Gospod... v Noirmoutieru..
“Tukaj smo v Parizu, ne v Noirmoutieru... Pa brez zamere, gospa...”
Oba moža sta odšla; nadzornica je ostala... Njen obraz je postal spet brezbrižen; človek bi mislil, da je nastavljenka pri kaki carinarnici.
“Želite morda kozarček žganja, da se okrepčate?”
“Ne... ničesar nočem... le odtod!... in nikdar več sein!”
Teta Cecilija dvigne roke proti stropu:
“Da je kaj takega mogoče!”
“Gospa, tu je vse mogoče... celo to, da stoji človek pred pošteno žensko, o kateri je bil uver-jen, da je tatica. Za svojo osebo —- ne tajim vam — obžalujem, da je nadzornik iistavil preiskavo tako hitro.., Naposled — ničesar nisem še ugotovila... Mogoče ste tako prefrigani!... Vsekakor pazite, da nam ne pridete še enkrat pod roke!”
Ko sta stali Rolanda in njena teta zopet na ulici, sta se objeli.
“Uboga moja tetka!”
“Rolandica moja!”
“Ko bi nama bil kdo rekel!... ”
Takoj se je zbrala okrog njiju radovedna množica, ki se je ob tem nežnem prizoru zabavala. Pristopil je stražnik:
“Dalje!... je vzkliknil z istim glasom kakor malo prej nadzornik, ko je rekel proti teti Ceciliji: “Pojdite za menoj!”
XXXII. poglavje.
Zvečer sta se po novem razburjenju teta Cecilija in Rolanda komaj nekoliko okrepili. Sedeli sta v jedilnici v istem kotu in pri isti mizi kakor prejšnjega dne.
Ves popoldne sta ostali v hotelu.
“Kaj bova neki še doživeli?” je brez nehanja ponavljala teta Cecilija.
“Verujte mi,” je odgovarjala Rolanda, “da so to opomini božje previdnosti. Toliko nesreč zapored, kakor sva jih doživeli te dni, to je nekaj nenavadnega. To nekaj pomeni...”
“Kaj neki?”
“Da Pariz ni za naju in da morava čim prej pobegniti odtod!... Tetka, verujte mi!... Ne nasprotujte božji volji!... Sicer bova doživeli desetero egipčanskih nadlog.”
“Hvala lepa!”
Moram vam razodeti, kar mislim... evo, kar naravnost: zdi se mi, da naju tepe Bog, zdaj nama odšteje eno na desno, zdaj eno na levo lice. In teh zaušnic ne bo konec prej, dokler ne bova sedeli v vlaku na poti proti domu.
“Tebi se pa zelo mudi nazaj I... ”
“Tetka, preudariva do kraja: upam, da ste pokopali za vselej svojo misel, da bi se poročila z Rogerjem Maude!...
Tetka se je obotavljala. Gledala je daljavo in drobila med prsti mrvice kruha. Odgovor ni bil lahak.
“Ali se ti ne zdi, Rolanda, da je nekoliko krivice na tem polomu? Kaj moreš prav za prav očitati temu ubogemu mladeniču...? On je storil pač, kar je bilo v njegovih močeh... Službo ima, pobožen je, član družbe gospoda voditelja... Torej goreč, priden...”
“Ničesar mu nimam očitati; toda ni dovolj, da bi bilo treba koga vzeti za moža, če mu nimaš kaj očitati. Premisliti je treba, da vzameš poleg moža tudi njegovo družino, njegovo okolico in navade te okolice. Povejte odkrito: ali si morete misliti, da bi živela jaz v ulici Char-les-Nodier? v tisti neznosni družini? v tisti mrzličnosti? v tistem stanovanju? pod nadzorstvom in neprestano kritiko tistih treh žensk? v neprestani napetosti med svojim možem in družino? Jaz, ki sem vajena, da me ljudje radi vidijo, ki sem vajena svojega vrtiča. ki ljubim svoje cvetlice in vso neskončnost prirode!... Ne, tetka; ponavljam vam: jaz imam odprte oči... na široko odprte... kakor da či-tam iz odprte knjige, vem, da mojim staršem, da Bogu ne bi bil prav ta korak... Hočem zoreti tam, kjer so zoreli moji dedje... kjer živijo tisti, ki jih ljubim.”
“Torej: Pilbert...”
“Zakaj pa ne...”
...?
“Ubogi Filbert, kako mu mora biti zdaj hudo !”
“Hudo?... Rajši bi mislila, da je danes prav vesel in čez ušesa zaljubljen v kako čedno tvojo prijateljico iz Noirmoutiera!”
“Teta 1... Zabeležite si to krivično in drzno obsodbo za prihodnjo spoved.”
“Ali se ti zdi drzna? O ti putka mala! Ko bi ti vedela, kakšni so moški... eno izgubi... jih deset dobi!...”
“Tetka, ne smete čakati, da se vrneva domov, ampak kar jutri boste morali k spovedi... v cerkvi Sacre-Coeur... Ali morda greste rajši h gospodu voditelju?”
^ ' -.............- ' —
I
CUNICA DENTAL DE PLATA
CARLOS PELLEGRINI 311 esq. SARMIENTO
Sprejema vsak delavnik od 9—11.30
in od 14-18
Delamo brez bolečin. Izbiranje zob brez bolečin $ 2.—. Zlate krone 22ka-ratne $ 14.—. Garantirano celotno zobovje. Brezplačna posvetovanja. Samo prvovrstno in garantirano delo. Naročniki dobe 10 o|o popusta, če se izkažejo pri ordinaciji z zadnjo številko našega lista.
... i'-'vj.:..
“Nikamor ne grem rajši... Glej! Tvoj ex-zaročenec prihaja!...”
Resnično je vstopil baš tedaj Roger Maude. Toda kako zal je bil danes Roger Maude v svečani obleki, lakastih čeveljčkih, belih rokavicah in z belo samo veznico...
Pred tem blestečim pojavom je Rolanda zaprla oči. .. v duhu je ugledala škatljo, ki naj bi.bila stanovanje, vso v neredu, goste madeže bele kave na starem miznem prtu... Kikia, ki je vriščal... Tisto hišo...”
Roger Maude se je zelo začudil, da sta še pri večerji in še nič napravljeni za gledališče... A še bolj se je začudil, ko mu je teta Cecilija odločna dejala, da jo boli glava in da nikakor ne misli na to, da bi se zaprla za tri ure v gledališče ... pa čeprav v pariško Opero...
“Toda, dragi gospod, nikakor vas ne mislim zadrževati....”
“Oh... jaz... jaz poznam “Fausta”, od začetka do konca na pamet... Šel bi le radi va-jm”
“Če je samo radi naju, verujte mi, da nimava volje vrniti se doli v mesto po vsem tistem kar naju je danes doletelo... tem manj ponoči. .. Kaj vse bi se nama moglo še dogoditi!” “Kaj neki se vama je zgodilo? Nič ne vem.” “Takoj boste izvedeli.”
In teta Cecilija je na dolgo in široko pripovedovala Rogerju, kar se je bilo dopoldne zgodilo. Mladenič je poslušal in majal z glavo... in se smehljal... V duhu si je predstavljal, kakšen prizor je to moral biti, kajti koliko je ljudi v Parizu, ki jim je tatvina vsakdanji kruh! Treba je le čitati “Razne vesti” v novi-nah.
“V Noimoutieru spimo pri odprtih vratih!. ..” je vzkliknila Rolanda.
“Gospodična, tukaj nismo v Noimoutieru...” “Žalibog res nismo... Toda trdno upam, da ne bo dolgo, pa bomo spet tam.”
“Tudi Vas so aretirali, gospodična?” “Aretirali? Pa še kako! Toda, kajne tetka, opravila sem bolj na kratko nego VU... Nadzornik se je hitro potuhnil pred menoj In kar na mah sem bila prosta jaz, hip na to pa še Vi.”
(Nadaljevanje)
POZOR
ROJAKI!
Krojačnica
in trgovina
z manifakturnim bla-kom, ter sploh z vsemi potrebščinami
Cene konkurenčne
Se priporoča
SEBASTIAN
MOZETIČ
OSORIO 5025
LA PATERNAL
BUENOS AIRES
In dobrodušni kramar, radoveden, kaka bi bila resnična zgodba, mu je odvozljal vrv, na katero je bil privezan, in Storžek, prost kot ptic pod nebom, je začel pripovedovati:
“Vedite torej, da sem bil že prej lutek lese-njak kakor sem danes in bi bil polagoma ali hitro postal otrok, kakršnih je na tem svetu toliko, če ne bi imel premalo volje do učenja in ne bi poslušal malopridnih tovarišev in zbežal od doma... in sem se lepega jutra zbudil in sem videl, da sem spremenjen v osla z dolgimi ušesi in dolgim repom!... Kaka sramota je to bila zame... sramota, dragi gazda, kakršne vam niti sveti Anton ne daj doživeti! Odpeljali so me na oslovski semenj in kupil me je ravnatelj neke konjske družbe, ki si je utepel v glavo, da me nauči plesati in skakati v kroge, a nekega večera sem med predstavo v gledališču tako gr do padel, da sem ostal hrom na obe nogi. Ker ni vedel ravnatelj, kaj naj bi počel s hromim oslom, me je poslal na trg in vi ste me kupili!”
“Kupil, kakopa! In sem te plačal dvajset kron! In zdaj, kdo mi vrne mojih ubogih dvajset kron?”
“Ne obupujte, gazda, saj je na svetu še toliko oslov!”...
“No, predrzni potegun, ali je tvoja zgodba že pri kraju?”
“Ne,” je odgovoril dondek, “le še nekaj besed in potem je je konec. Ko ste me kupili, ste me pripeljali tu sem, da bi me ubili, a ker sem se vam smilil, ste mi privezali rajši za vrat skalo, da bi me vrgli na dno morja. V čast vam je vaša tenkočutnost, jaz si jo ohranim v ve-
STORŽEK
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
čen spomin. Sicer, dragi gazda, to pot ste si usodili delati račune brez Sojke..
“Kdo pa je ta Sojka-”
“Moja mama je, ki je kot so vse druge dobre mame, ki ljubijo svoje otroke in jih ne izgubijo nikdar izpred oči in skrbijo vedno zanje, četudi bi zaslužili s svojo nepremišljenostjo in malopridnostjo, da bi se ne zmenile zanje in jih ostavile, naj skrbijo sami zase. Rečem vam, komaj je dobra Sojka videla, v kaki nevarnosti sem pod vodo, je koj poslala trop rib, katere so me, misleč, da sem res osel, začele jesti! In kake kose so si privoščile! Nikdar ne bi verjel, da so ribe bolj poglavne ko otroci! Ena mi je pojedla ušesa, druga se je oteščala z gobcem, tretja je povžila vrat z grivo vred, četrta je pogoltnila kožo z nog, peta mi je snela s pleč kožuh... in med drugimi je bila ribica, ki je bila tako prijazna, da se je posladkala z repom.”
“Prisegam”, je rekel nato prestrašeno kupec, “da od danes naprej ne pokusim več ribjega mesa! Preveč bi se mi gabilo, če bi dobil, ko bi razklal briljo ali pečeno sardelo, v njihovem drobu oslov rep!”
“Tudi jaz mislim ko vi,” je pripomnil smeje se dondek. “No in konec zgodbe morate tudi vedeti. Ko so ribe pojedle vso mojo oslovsko navlako, ki me je pokrivala od glave do nog, so se lotile, naravno, kosti... ali bolje rečeno, lesa, ker jaz, kakor vidite, sem iz najtršega lesa. Toda koj po prvih pikih in ugrizljajih so ribji požeruhi opazili, da les ni meso za njihove zobe, in zastudila se jim je neužitna hrana in so se razbegnile na vse strani, ne da bi se obrnile in se mi zahvalile... Tako sem vam pojasnil, kako se je zgodilo, da ste dobili, ko ste potegnili vrv, živega lutka namesto crknjenega osla.”
“Piš’ me v uho tvoja zgodba!” je zaklical kupec besen. “Jaz vem, da sem potrosil zate dvajset kron, in denar hočem imeti vrnjen. Veš, kaj
napravim? Znova te nesem na trg in te prodam na vago kot kurivo.”
“Prav, prodajte me! Zadovoljen sem,” je rekel Storžek.
A ko je to rekel, se je lepo zagnal in skočil v sredo vode. In veselo plavajoč in oddaljeva-je se od obrežja, je klical ubogemu kupcu: “Zbogom, gazda! Če boste potrebovali kurivo, spomnite se mene!...”
In zasmejal se je in plaval dalje in čez nekaj časa se je vnovič ozrl in zavpil še bolj glasno: “Zbogom, gazda! Če boste potrebovali kurivo, spomnite se mene!... ”
Kakor bi mignil, se je že toliko oddaljil, da ga ni bilo več videti, ali bolje, videla se je na gladini morja le še črna pika, ki je brcnila vsa-kotoliko z nogami iz vode in je skakala in prevračale kozelee, kakor delfin, ko je dobre volje.
Medtem ko je Storžek plaval proti svoji usodi, je zagledal sredi morja belo kleč ko bi bila iz marmorja, na njenem vrhu pa lepo Kozo, ki je ljubeznivo meketala, kot bi mu dajala znamenje, naj se približa.
Nenavadna posebnost pa je bila, da ni imela koza bele ali črne ali lisaste dlake kakor druge koze, temveč modro, tako bleščeče modro, da je kar spominjala na lase lepe Deklice.
Prepustim vam, da sami mislite, če je začelo ubogemu Storžku srce bolj hitro utripati! Podvojil je vso svojo moč in silo in začel plavati proti beli kleči in bil je že na sredi pota, ko je zapazil, da se je dvignila iz vode in mu šla naproti grozovita glava morske pošasti s široko odprtimi usti, ki so izgledale ko brezno, in imele tri vrste čekanov, ki bi vzbudili strah in grozo že samo, če bi jih videl naslikane.
Veste, kdo je bila ta morska pošast?
FRANJO HUŠPAUR DOCK SUD
(Prov. Buenos Aires)
calle FACUNDO QUIEOGA 1441
nasproti komisarije
Dajemo bodisi ustmena, bodisi pismena pojasnila o Vašem zdravju.


/
Dr. Juan Angel Martinolich odvetnik
U. T. 35 - 5223 MONTEVIDEO 481
Elektromehanična delavnica
KLARIČ & METL1K0VEC
Popravljanje in postavljanje električnih motorjev, dinamos, ventiladorje in drugih strojev
Izdelava solidna, vsega v stroko spadajočega dela
Se delajo modeli (matrices) — Varenje (Soldadura Autogena)
J. B. ALBERDI 232 — U. T. 60 Cab. 6604
BUENOS AIRES
Prva naša čevljarska delavnica na Dock-Sudu
G JU RO ŠTAJCAR
CALLE LONDRES 1430	DOCK SUD
J