250
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Gradca 3. aug. M.— Štajarski stanovi so namenili na svoje stroške popolno realno šolo osnovati. Cesar so njih predlog" poterdili in zankazali vse tako pospešiti, da bode rečna šola že prihodnje šolsko leto 1355/6 popolna, namreč s tremi razredi nižja realka, s tremi razredi pa višja, ktera ima samostalna biti in čisto ločena od tiste nižje realne šole, ktera je v Gradca s normalno šolo združena, in ima le dva razreda. Stališka realna šola (stan-dische Realschule) ima tudi svojo podporno dražtvo, ktero pridne učence, ki svojo siromaštvo skažejo, podpira deloma s potrebnimi večidel dragimi knjigami, deloma pa tudi z mesečnim darilom v dnarji. — Ker v Gradec precej pridnih Slovencov v naše šole pride, ki od te podpore nič ne vejo, naj jim to „Novicea vediti dajo.
O Od Drave 30. julija. Ze lani mesca oktobra se je v „Novicaha omenjalo, da se slovenska strau se-kovske škofije bode na predlog preuzvisenega solnogra-škega metropolita z labudsko škofijo zedinila, in da slovenska stran Stajera bode za-se škofijo dobila, ktera «e v predlogu metropolita in v dotičoih uradnih pismih visokega namestništva in viadarstva pozoamlja kot „windisches Bis-thum". Povedano je tudi bilo v nNovicahtf, da se marburško mesto posebno za škofov sedež poganja in da je v ta namen ponudilo 30.000 fl. srebra, in da je duhovništvo slovenske strani sekovske škofije podpisalo prinesek z 10,000 fl. srebra. Skoro bo leto in dan od une dobe, in vendar še nič pravega ne vemo kako in kaj (novica v ^Novicah^, da Maribor bo sedež škofije, je bila prehitrena). Nekteri pravijo, da je metropolitov predlog že visoka vlada sv. očeta papežu v Rim poslala, in da je svitli kardinal knez Svar-cenberg, ko je slednjikrat v Rimu bil, se za vresničenje tega predloga na vso moč poganjal, in tudi srečno privoljenje papeževo zadobil; drugi spet govorijo, da še visoka vlada ni v Rim poslala tega predloga in da težko kaj iz tega združenja bode, ker se ločenji sekovski stolni kapitel zlo zoperstavlja. Ali je kaj na slednji pravlici resničnega, ne vemo, pa toliko hočemo svojim bravcem oznaniti, kolikor gotovega vemo o tej zadevi.
Že mesca maja t. 1. je prišel ukaz na slavno marburško okrajno predseduistvo, naj v mestih Marbarga, Ptuji in v Celji poiše dostojno poslopje za škofov sedež. V ta naiven je marburški  okrožni inženir  v  imenovanih  mestih
251
pregledal poslopja za rezidencijo prilične, in osnove visoki vladi predložil. Dalje je prišel ukaz, naj slavno okrajno predsedništvo prostovoljno prineske od vsih strani popise in visoki vladi naznani. V ta namen je za blagor svojega okraja ves vneti gosp. okrožni predsednik V. Ričel razposlal proglas na vse okrožne oblasti, farne cerkve in duhovništvo, naj bi prostovoljno darovali prineske v dnarji ali pa v blaga za zidanje škofovega poslopja. Kolikor smo zvedili iz verjetnih izvirov, se obilni prineski podpisujejo, in sicer rnar-b ur s ko mesto daruje 30.000 fl., ptujsko mesto je obljubilo, ako škofov sedež pride v Ptuje, 20.000 fl. srebra, in je posebne može odbralo, kteri so šli svetlega kneza in škofa lavantinskega prosit, naj bi blagovolili svoj sedež v Ptuji imeti. Ravno s takošno prošnjo namerja ptujsko mesto pred obličje presvetlega cesarja in preuzvišenega sol-nograškega metropolita stopiti.
Pa ne samo omenjeni mesti, temoč tudi občine podpisujejo obilno v ta namen. Po blagem prizadevanji marbur-škega okrožnega glavarja gosp. A. Wutta so občine mar-burškega okrožja podpisale 40.000 fl. srebra, v ptujskem politiškem okrožji pa se je podpisalo 24 000 fl. srebra. Tudi lesa, opek, kamenja so obljubile soseske darovati in potrebno vožnjo opraviti. Edeu edin kmet iz ruške fare je obljubil 50.000 opek dati in do Marburga spraviti. Kako daritve v drugih okrožjih slovenskega Štajera napredujejo, nam ni znano, ali že te novice bodo razveselile naše rojake. Ker tedaj deržavnih dnarjev ne bode treba visoki vladi izlagati, smemo upati, da Njih veličanstvo bode se na prošnjo vsikdar zvestih Slovencov ozerlo, in pri sv. očetu papežu predlog solnograškega metropolita podpiralo. Ker je visoki metropolit za potrebno spoznal ločenje slovenske strani sekovske škofije, in tudi slovensko ljudstvo to potrebo živo spozna in z obilnimi prineski očitoje, se smemo nadjati, da se ločenje bode skoro zgodilo, in da sv. oče papež bodo tudi Slovencem blagor kanoniških postav vži-vati dali, ktere velijo, da mora pastir jezik svojih ovčic razumeti.
Iz Ljubljane. Iz častitljivih rok smo za omembo v našem listu prejeli majhno laško knjižico P), ki jo je v s p o-min na Ljubljano spisal kaplan milostljivega goriškega nadškofa, gosp. Grega Rajcevič mesca junija, ko je ob posvečenji onega višjega duhovnega pastirja več dni tukaj prebival. Ves spis je tako poln hvale ljubljanskega mesta, okolice njegove in krajnskega naroda, da ga po pravici zamoremo „hvalno pesem Krajne" imenovati, in da nam morebiti zavoljo tega kdo očitati utegne, da ga damo v domačem listu na znanje. Pa naj nam tega nihče ne zameri. Saj tudi ne molčimo in pred svetom ne zakrivamo, če imamo kakošno napčnost svojih rojakov odkriti; zakaj bi ne povedali todi hvale, ako pride iz ust ptujega, nepristranskega moža.
Po občnem premišljevanji človeka in veličastva vere, s kterim častiti gosp. pisatelj svoj spis začenja in v kterem razodeva živo fantazijo in nadušeno serce, prestopi v popis Krajnca, kterega takole popisuje: „Krajnecje močne in lepe postave, delaven, varčen, pobožen, preprost. Čeravno mu ni neznan nemški jezik in nemško slovstvo, je vendar vnet za svoj jezik, ljubi svojo domovino in živi po cisti in prosti veri svojih očakov. Slava in veselje svoje domovine sta mu lastna slava in lastno veselje, zato ponosno opominja ptujca na možake, ki jih svet časti in ki so Krajnci bili. Omika Krajnca je sicer iz nemškega vzeta, vendar tudi omikaniKrajnec ne pozablja maternega slovenskega jezika, česar se lahko prepričaš tudi pri gospodi, ktera v pogovorih rada meša domače stavke in domače pregovore v nemščino,
—  tadi so ti mnoge v slovenskem jeziku natisnjene bukve,
—  dva zlo razširjena slovenska časnika, — krasni slovnik, ki
*) ..Reminis c enza di Lubiana ogna scene della vita re-ligiosa delP abbate Gre gor i o Rajcevich" je naslov te knjižice, ki je iztis listov 152 in 153 teržaškega laškega časnika ,,Osserv. triestino".
se ravno natiskuje; — slovensko sveto pismo, kterega natis se bo boje kmal začel itd., vsega tega priča. — Dalje pravi: ^Ljubljana! ti nisi sicer v stanu kazati dragocenih zakladov, vendar pa mnogo znamenitih starin, — ne krasnih palač, vendar pa prijaznih poslopij. Kmalo boš ogledal, kar ima v sebi, ne boš se pa mogel uagledati, kar ima okoli sebe. Iz Ljubljane je šlo mnogo slavnih mož vsa-cega stanu po svetu, na ktere se Krajna s ponosom ozira. V Ljubljani pa še žive visoko časteni in visoke časti vredni možje". Po tem govori od svitlega našega kneza in škofa in jih z zasluženo hvalo povzdiguje; od njih prestopi na krajnsko duhovstvo in pove, kako so mu ga škof sami hvalili; hvali bogoslovce naše in napravo ljubljanskega seminišča in omeni še s posebno pohvalo mojstersko petje bogoslovcov. Potem pride na Alojzjeviše in ne more pre-hvaliti osnove njegove, ravno tako tudi družbe mladih ro-kodelcov. Ko je vse te duhovne naprave s kratkimi pa krepkimi čerticami opisal, gre iz mesta na Radeckov grad in na Rožnik (Rosenbach), in tu popisuje s tako gorečo besedo ogled po zelenih livadah ljubljanske okolice do mogočnih snežnikov, da človeku, ki je svojega kraja navajen, še le oči odpre, da se zave domačih naravnih krasot in lepotij, ki jih pa ni cenil po vrednosti. „Da! v Ljubljani se diha sapa prostosti in čistosti — sklepa gosp. Rajcevič svoj popis — duša človeka se odpira tu naj milejšemu in mirnemu veselju. Narava je tu razlila vse svoje naj lepše zaklade. Če bi ti malar podal v podobi krasno okolico to z veličaoskimi snežniki opasano, pri Bogu! da bi mislil, da podoba ta je le izmislik umetnika. In vendar bi bila podoba ta le posnetek prave žive narave, ki se človeku tu pred oči stavi. Dosti sveta sem že obhodil, pa v versto naj lepših krajev moram postaviti to panoramo, ki se je razprostirala očem mojim ali iz grada Radeckovega (Tivoli po resnici) ali iz grada ljubljanskega ali iz mičnega Rožnika".
iz Ljubljane* Pervi dan tega mesca so se zaperle šole ljubljanske za dva mesca velikih šolskih praznikov. Število učencov in učenk tistih šol, ktere so svoj stan v letopisih ali pa po perjohih na svitlo dale, je zneslo preteklo leto skupaj 2319, namreč gimnazijalnih učencov 434, učencov na realnih šolah 196, na normalnih šolah učencov 853, učenk v nunskih šolah 836. Ako doštevamo k tem še gosp. bogoslovce, potem učence živi-nozdravilske šole, učence kupčijske šole in učence v nedeljski šoli, smemo vse šole skupaj, razun predmestnih, na 2700 šteti, ki so prejemali nauk v različnih ljubljanskih šolah. — Po navadi bomo še kaj povedali iz letopisov, ki smo jih prejeli od gimnazijalnih in realnih šol ljubljanskih, pa tudi od gimnazijalnih šol novomeških.
V letopisu gimnazijalnih šol nahajamo spis gosp. prof. dr. Reichel-a o koru Sofoklevega Fil okteta (jiber den Chor des Sophokleischen Philoktet) in potem šolske naznanila od gosp. vodja Nečaseka. Učencov je bilo v teh šolah, kakor smo že gori rekli, 434, med temi 371 Slovencov, 58 Nemcov, 3 Horvatje in 2 Laha; učiteljev predpisanih naukov je bilo z vodjem vred 15, rado voljnih 13 naukov (staroslovenšine nismo našli letos med temi) pa je učilo 12 učiteljev. V šolskem letu 1854 je bilo 18 učencov, ki so se podvergli preskušnjam zrelosti, za prestop v vseučilišče ugodnih spoznano. Imenovani so nazadnje v letopisu tem učenci iz vsih 8 razredov, ki so bili letos s šolskimi darili obdarovani, potem tisti, ki so se tem naj bolj približali, in za temi množica tistih, ki so se dobro obnesli, — zamolčani so malopridni.
Letopis realnih šol se začenja s kratkim zemljo-pisjem krajnske dežele, ki so ga spisali častiti gosp. vodja M. Peternel. Reči moramo, da prav z veseljem smo brali ta marljivo osnovani in lepo izpeljani popis naše domovine, kteri ni le podačen tudi iz obertnijskega ozira za učence in vsacega domačega, temuč tudi za ptujce in zemljopisce sploh,  kteri  še  zdaj, na priliko,   od  Loke v
252
svojih popisih ne vejo več povedati, kakor starokopitno „Lak eine nahrhafte (!!)   Stadt  in   Oberkraiu".    Prav je,   da se kronoviue austrijanske popisujejo na več strani, da popisi pridejo v več rok, in da se tako počasi tudi podučijo nekteri vredniki tako imenovanih „velikiha   časnikov dunajskih,  ki Ljubljano še zmiraj   stavijo   na  Koroško,  Dravo  na Krajnsko itd. Naj tedaj častiti gosp. vodja ničesa druzega ne mislijo, kakor da prihodnje leto doženejo  zanimivi  popis v ravno tem letopisu, kterega letos zavoij obširnosti niso mogli končati.    Gotovo bojo vsi m vstregli, ker od več  strani smo slišali  hvalo   omenjenega  popisa.    Učencov   v  vsih  3 razredih ljubljanske realne šole je bilo zapisanih 196, med kterimi po  rodu   145 Slovencov,  28  Nemcov, 13  Lahov, 9 Horvatov in   1 Ceh.    Na   koncu   letopisa   so   imenovani učenci vsih razredov po versti svoje pridnosti in obnaše; v tem pa se loči ta  imenik  od  unega  gimnazijalnih  šol,  da se v njem tudi tisti učenci  nahajajo,  ki so se slabo obnesli. Ali bi ne bilo prav, ker menda to tudi ni predpisano, da bi se ti izpušali? Ne zavoij malopridnih fantov, kteri večidel tako nimajo nič   častiljubja,  ampak zavoljo  stari-š e v, kterim nekteri pripisujejo slabi napredek otrok v sramoto.    Malopridni učenci so že s tem  dostojno  kaznovani, da se njih ime očitno ne imenuje. Če že pri tako imenovanih „klasistihu morajo „cvajarji" in „drajarjiu imenovaoi biti, bi utegnilo prav biti, da bi se razloček delal med temi in med realisti.
Tudi od letopisa c. k. gimnazija v Novem mestu, ki ga je letos pervikrat na svitio dal ondašnji začasni vodja častiti g. P. Engelbert Knific, moram kaj povedati. Dobra misel gosp. izdatelja je bila, da je letopis ta začel s popisom začetka Novega mesta in on-dašnjega gimnazija, v kterem ob kratkem popisuje deloma iz ustnih sporočil, deloma po Valvazorji in druzih pisateljih, kako je mesto to vstalo in s posebnimi pravicami Rudolfa IV., nadvojvoda austrijanskega leta 1365 blago-darjeno, po kterem je tudi ime Rudolphsvverth (llu-dolfovo mesto} dobilo, in se po mnenji nekterih še le v Novo mesto prekerstilo, ko je leta 1580 do tal pogorelo. Gimnazi s 6 razredi je dovolila Novomeščanom presv. cesarica Marija Terezija leta 1746, in frančiškani, kterim je gospa Lizabeta Černomeljska že v letu 1472 samostan tukaj osnovala, so bili od nekdaj učitelji v vsih novomeških šolah. 8 pripomočjo milostljivega ljublj. koeza in škofa Wolfa in domoljubnih Novomeščanov in druzih dobrotnikov se je po dovoljenji vis. ministerstva leta 1854 napravil gimnazi z 8 razredi, tako, da leta 1854 se je ustanovil 7., letos pa 8. razred; vse nauke so oskerbovali gosp. P. frančiškani, izmed kterih sta dva gospoda: P. Bernard Vovk in P. Ladislav Hrovat dve leti na Du-naji bila in preskušnje za učilo po novi gimnazijaini osnovi tako dobro prestala, da sta leto* že za učitelja poterjena bila. Gosp. Hrovat se je s posebno marljivostjo tudi vdal staroslovenščini, ktero je letos kot prostovoljen nauk učencom razlagal. Število učencov je bilo konec letošnjega leta 102, in sicer v 1. letu 40, v drugem 13, v tretjem 9, v četertem in petem po 8, v šestem 9, v sedmem 7, v osmem 8. Sklenemo pa to oznaoilo s prošnjo gosp. vodja: naj dobrotniki in prijatli naravoslovja, če imajo kaj rudnin (Mineralien), konhilij, živalskih preparatov, ptičev in kar sploh v rudninstvo, rastlinstvo ali živalstvo sega, bi jih darovali novomeškemu, še malo premožnemu gimnazija!
Iz Ljubljane. Kolera pri nas, hvala Bogu! še zmiraj precej prizanaša; pomerlo jih je sicer že nekaj in, kakor se kaže, je hitri spremin hude vročine v merzlo vreme v nedeljo popoldne več bolnikov napravil, vendar še zmiraj zamoremo zadovoljni biti, če bi le tako ostalo. V vojaški boloišnici je pa kolera že skor popolnomajenjala. — Kdo bi bil mislil,   da   v daljni   kraj   na   Gorensko — v
Kam no Gorico bo iz Ljubljane bolozen preskočila! Iq prav huda je tam, kjer je revšine dosti. V „Triest. Zeit.tt neki gosp. T. prosi Teržačane, naj se milostno ozrejo na Kamnogoričane, s kterimi v železnini veliko kupčujejo in ki so zdaj v tolikanj večji nadlogi, ker so fažine zavoij bolezni jenjale delati. Naj bi revnemu kraju od mnogih strani došla prav obilna pomoč! Ravno slišimo velike hvale vredno novico, da gosp. dr.LovreToman, rojen Kam no-goričan, se je, berž ko je slišal od revšine svojih rojakov, spravil na pot in osebno nabiral milodare za nje, in da je v Ljubljani hitro nabral blizo 300 fl. — Namesto nedavnej umerlega gosp. Fr. Ser k o ta je za zastopnika vživav-cov služnih pravic c. k. ministerstvo izvolilo gosp. Matija Dolenca, posestnika v Vipavi. — Nekdajni deželni poglavar krajnski, baron Jožef Weingarten, dosluženi dvorni kanclar na Dunaji, je umeri, 70 let star.