XLIX. LETNIK               1929               VI. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
SONET
ANTON     OCVIRK
Nad mojo dušo se je nagnil nemih molčanj obraz. — Kako skrivnost ljubezni kot krik ujeta v srca grob železni umira v silnih koprnenj objemih.
Strmeli vase bi kot nad prepade noči, ki votlo tonejo v brezdanja svetovja dragih duš, pa trepetanja bolijo. — Ni v samoti več naslade!
Tako preprazne so poti v večerih. Povsodi vidim tvoj obraz, ki vabi. Za njim bi! — Ne dosežem ga z rokami!
Obšel sem ulice. — O, še v sedmerih kraljestvih sanj si bližja. Ni v pozabi trpljenje hujše kot v iskanj omami.
RESIGNACIJA
ANTON     OCVIRK
Povejte, čemu gori luč in je noč tam zunaj!
Nekje je moral umreti otrok,
da joče vse v meni,
morda je pesem tako žalosten jok?
Trdo molčijo stene in trdo jekne glas — moj odmev.
21
321
Tudi ti ne slišiš, ki sem ti grozo svojih praznot razodel?
Soba je mrtva.
Na ulici štejem korake človeka,
ki za sabo hiti.
NETOPIRJI
VINKO    KOŠAK
Črni netopirji mojo dušo obletavajo, težke misli možgane izsesavajo — srce drhti.
Krvavordeče zarje na daljnem obzorju žare.
Grem v večer.
Duša moja je v grozi oledenela,
utripi srca so okameneli,
sredi vsemirja niha samo še moje trudno telo.
Črni netopirji mojo dušo obletavajo, težke misli možgane izsesavajo — srce molči.
PRAVIM    TI,    BRAT
t   SREČKO   KOSOVEL
Pravim ti, brat: bodi močan, delaj in te ne morejo uničiti, delaj in stremi za tem: uresničiti jasno resnico najglobljih spoznanj.
Poslušaj svoj glas iz velikih sanj, a se ne daj od njih omrtvičiti — bodi gorak, ne kakor mrliči ti, ki njih obraz je steklen in hladan.
In če je treba, prelij svojo kri, naj prešumeva življenja bregove, da bo rodila kipeče ljudi, ki bodo strgali tesne okove, raz sebe porušili ozke zidove, v krajino našo prinesli luči.
322