1» a s n i k. Govorjenje in spisovanje. Naloga malih šol je, da se v njih mladost podučuje svoj materni jezik prav in čisto govoriti, in to, kar prav govori, ludi zapisovati. Ucitelj mora tedaj učence v tem neprestano vaditi. Nekteri učitelji mislijo, da so vaje v govorjenji čisto odveč, in da se s tem Ie čas trati. Ako se pogovarjamo z otroci, vidirno, koliko besedi jini še manjka, da bi mogli reči imenovati in o njih govoriti, in to kar povedti, je večidel napčno in nepopolno. Učitelj naj vadi učence reči ogledovati, jih imenovati, od njih misliti in govoriti in zadnjič vse vaje spisovati. Takih vaj naj si učitelj nabira iz različnih pomočnih knjig, in naj jih po okolnostih svojih učencev tudi sam soslavlja in pripravlja za vsako podučevanje posebej. Ucitelj pa mora sam besede in stavke čisto, razumljivo, brez pogreška in s pravim naglasom izgovarjati, in potem naj tudi tirja od učencev, da mu bodo vsaki zlog, besedo in celi stavek prav izgovarjali. Tako se otroci uče pravilnega maternega jezika brez truda in posebnih slovniških pravil. Večji učenci, ki so v prostem pisanji že nekoliko izurjeni, naj take pogovore in vaje spisujejo v spisovnike. V nedeljski šoli naj se ta nauk nadaljuje, in spisujejo naj se naj bolj navadna pisma v življenji. L. lioiič. Še nekaj o spisovanji. Večkrat smo se že pomenkovali o spisovanji, in še so, in še celo med učitelji so taki, ki mislijo, da malih učeneev ni treba vaditi v spisovanji, da je to za otroke se pretežko, ker še ne morejo obširno misliti i. t. d. Verjainem, da je spisovanje otrokom težko, če ncitelj pri tem nauku ne zna ali noče prav ravnati. Perve vaje v spisovanji morajo biti prav lahke in take, da otroke veseli' spisovati. Vse pa, kar otroci spisujejo, naj popred z besedo obdelajo. Posebno je korislno, da se učenči vadijo pisma pisati. Vsakdo pride danes ali jutri v take okoliščine, da mu je treba pisati kako pismo. Mladenči, ki grejo k vojakom in so v daljnih krajih, radi večkrat pišejo domii, da povejo, kako se jim godi, ali da pomoči prosijo i. t. d. Kako žalostno pa je, ako vojak ne zna sam pisati, in mora drugega iskati, prositi in drago plačevati, da mu piše, pa mu pri vsem tem še ne zapi.šc tega, kar bi sam želel. To se vidi iz pisem, ki jih dobivamo od vojakov, ker vsa so pisana po enem kopitu. Velik napotek, da se učenci ne vadijo prav po domače spisovati, je pa v nekterih krajih tudi še nemščina. — Vprašal sem nekega dečka, ki je šel iz šole, kaj kej v šoli piše, in kaj mora dormi pisati. lleče mi: ,,Gospod lerar so rekli, da moramo zece (S/itze) delati". Ko dalje vprašam, kakšni so li ti zeci, mi pravi: ,,Mi moramo na diktandobuh pisati: ndie Vater ist arbeiten, die Bam ist bliiht" itd., in to so zeci. — Verjel sem, da je res, kar domači časopisi terdijo, da je za kmečke otroke nepotrebno, če jih učitelj muci z nemščino. Vse drugače se pa odseda spisje v domačem jeziku. j. N.