Z obrobja vsakdanjosti SPORNE RAZSEŽNOSTI VELIKE ZMAGE V torek, 28.marca, so bile v Skupščini SR Srbije sprejete spremembe republiške ustave, ki sta jim že pred tem pritrdili tudi skupščini obeh avtonomnih pokrajin. Po zaslugi javnih medijev vsi vsaj približno vemo, kaj vse se je ta dan dogajalo: medtem ko so v Beogradu zmagovalci v družbi pomenljivo številnih zastopnikov zveznih oblasti rezali slavnostno pogačo, praznili sode in steklenke ter plesali kolo po Terazijah in Bulevarju revolucije, so se v Prištini, Podujevu, Žuru in še nekaterih kosovskih krajih streljali albanski demonstranti in pripadniki vsejugoslovanskih enot milice, državljani iz drugih krajev Jugoslavije pa smo se spraševali, čemu je v resnici vse to potrebno. Javno je bilo zastavljeno vprašanje, ali Srbija res ni mogla počakati kak mesec, da bi morda aktivisti ZK in SZDL vendarle vsaj pomirili, če že ne prepričali albansko prebivalstvo, da so predlogi sprememb ustrezni, in da njihova enakopravnost in pravice pokrajine v resnici sploh ne bodo prizadete, kakor so sicer prepričevali vso Jugoslavijo? Odgovori na takšna vprašanja so se kmalu začeli pojavljati, najprej sramežljivo tiho in nato že tudi glasneje; tudi v javnih občilih in političnih komentarjih. Nenadoma je postalo vprašljivo, ali niso morda spremembe srbske ustave celo do neke mere v nasprotju z določbami zvezne ustave. Kaže namreč, da za nekatere pomembne odločitve znotraj Srbije ni več potrebno soglasje skupščin obeh pokrajin in da se odloča v bistvu z večino glasov v republiški skupščini in se tako v okviru te skupščine pravzaprav določi obvezno sta- 713 714 Tone Peršak lišče za vso republiko, ki pa ima po logiki zvezne ustave v zvezni skupščini še vedno tri glasove (od osmih). Lahko torej pride do primerov, ko bo v skladu z republiško ustavo pokrajinama ali eni od njiju vsiljeno stališče, ki ga bo potem morala zagovarjati tudi na zvezni ravni, čeprav bo, denimo, šlo za izrazito »ožje-srbski« interes. Vsiljuje se torej misel, da je morda s temi spremembami do neke mere prevarana celo federacija oziroma, so žrtve teh sprememb lahko tudi druge republike, ki so jih doslej prepričevali, da se jih zaplet z ustavo republike Srbije navsezadnje ne tiče. Se bolj pa kaže, da je bila dobesedno izigrana večina prebivalstva na Kosovu. Usodna tretja točka amandmaja 47 k Ustavi SR Srbije, s sprejemom katere se je 23. marca Skupščina AP Kosovo odpovedala načelu, da se ustava oziroma spremembe republiške ustave lahko sprejmejo samo s soglasjem pokrajin, namreč še ni bila vključena v osnutek amandmajev, predlog amandmajev pa je, kot vemo, bil v javni razpravi le nekaj več kot dva tedna, in to v razmerah »izrednega stanja«, ko so o tem predlogu lahko razpravljali samo politični forumi, ki so bili že pred tem očiščeni vseh »motečih elementov«. Kljub vsem zagotovilom predsedstva SFRJ, da so bili motivi povsem drugačni, se je praktično izkazalo, da so bili izredni ukrepi v največji meri uvedeni ravno zato, da je Srbija lahko izsilila sprejem amandmajev, vključno s pravkar opisano manipulacijo v zvezi s 3. čl. amandmaja 47. Kot državljan SFRJ, ki vendarle še goji nekaj minimalnih iluzij v zvezi s to državo, ne morem razumeti, da jugoslovanska politična javnost ob tem surovem kršenju političnih pravic, če že ne pravic pa vsaj osnovnih pravil demokracije, molči, kot da se ni nič posebnega zgodilo. In če vse to, kar ugotavljamo, vsaj do neke mere drži, moramo dodati še to, da je raven politične etike dosegla v tej državi doslej najnižjo možno točko. Dejstvo, da državljani praktično niso bili obveščeni o spremembi, ki usodno prizadeva njihovo politično prihodnost, ali da vsaj niso imeli nikakršne praktične možnosti, da o njej artikulirajo kakršnokoli stališče; dejstvo, da je predsedstvo države uvedlo izredne ukrepe in potem dovolilo, da republiške oblasti izkoristijo nastale razmere za uveljavitev svojih zahtev na opisani način, da je ta oblast dejansko pripravljena storiti vse za dosego svojih ciljev, in da je ne ustavijo niti človeške žrtve. Po tem, kar se je marca dogajalo na Kosovu, je vsekakor treba ugotoviti, da ta oblast nima več nikakršnega moralnega alibija za to, da kritizira katerikoli drugi režim v svetu, naj bo vojaški, rasističen ali kakršenkoli že.