I
Gospodarske stvari.
Kuhinjska sol, živinska sol, gnojivna sol
Nekdaj se ni nič vedelo o taki solni trojici; znana je bila samo ku h i n j ska sol, ki se ali raztopljena nahaja v morjih in nekaterih vodah ali pa trda kot kamen v podzemeljskih jamah.
Natura sama stvari neizmerno veliko soli, o kateri bi se misliti smelo, da se človek tega daru Božjega posluževati more po volji in potrebi svoji, se ve da od škoduje tistega, ki mu sol iz morja ali jroda dobiva ali jo iz podzemeljskih jam koplje. Al temu ni tako. Vlade, ki potrebujejo dohodkov, so položile svojo roko na sol rekši: „sol je moja; jaz jo prodam; kdor je hoče, kupi naj si je." Tako je sol postala monopol (samopro-daj) državni. Ker države imajo stroškov s tem, da morske vode predelujejo v sol, ali da jo kuhajo iz voda rek, ali jo v podzemeljskih jamah kopljejo kakor kopljejo rude in premog, zato nihče ne more protiviti temu, da se sol prodaja; ali zahtevati se sme, da je sol dober kup, ker je za živenje človeku in živini neobhodno potrebna.
Zalibog pa, da države prenapenjajo ceno tega daru Božjega tako, da si ubogi človek še komaj za se soli kupiti more, za živino svojo pa cel6 ne. Gledč na vsakako previsoko ceno soli skoro bi se smelo misliti, da, ko bi države mogle podnebni zrak in podnebno svitlobo prodajati, da bi zrak in svitlobo proglasile za — monopol.
Prav čudna pa je v našem cesarstvu še ceI6 zgodovina tako   imenovane  živinske   in gnojivne soli.
Vlada je previdela, da živina potrebuje soli, da pa tudi sol je nekaterim zemljam in sadežem dobro gnojivo. Navadni kuhinjski soli je primešala zato nekatere stvari, po katerih sol ni za vžitek človeški rabljiva; to po barvi si v kasto.ali črnikasto sol je imenovala »živinsko sol" (Viehsalz) in jej nižo ceno postavila; nekatere odpadke kuhinjske soli pa je pomešala še z drugo sodrgo in tako napravila „gnojivno sol" (Dungsalz)", kateri cena je še nižja od živinske soli.
Al kaj se zgodi? Pred kakimi 15 leti nehala je živinska sol, zakaj? — zato, ker ubogi ljudje, ki si niso mogli drage kuhinjske soli kupovati, so začeli živinsko sol čistiti od tistih pritiklin, ki so jo delale nerabljivo za človeški vžitek, in tako očiščeno rabili za kuhinjske potrebe.    Zdaj pa se  že  tudi   sliši,   da tudi
gnojivna sol ima nehati,  zakaj? — zato, ker ljudje iz te soli si napravljajo živinsko sol.
Da je ljudstvo pametneje postalo, vidi se iz tega, da je živinsko sol predelovalo v kuhinjsko, g noji vn o pa v živinsko. Vlada pa je zato ustavila prodajo živinske soli in zdaj žuga z ustavo gnojivne soli, — po vsem tem pa bi živina trpela največo škodo, kajti za njo ne bi bilo cenejše soli, ampak ostala bi edina draga kuhinjska sol.
Na korist kmetijstvu gotovo ni to postopanje vladno; al gotovo tudi ni na korist države in državnih financ, če vlada tako daleč sega, da to, kar prodaja in je prodala, pod kontrolo (nadzorstvo) stavi, kako se prodano blago rabi, in ne dopušča, da bi kupec počel s kupljenim blagom, kar bi hotel. Taka kontrola bila bi zelo podobna oni , ko bi kaka fabrika, ki dela samo grobo platno za žaklje, hotela kontrolirati kupce, ali res žaklje delajo iz kupljenega platna, in bi, če si, na priliko, možki delajo jopiče iz njega, jim tega ne dopustila. Ali ne bi si fabrika s tako kontrolo delala sama sebi škodo, ko bi tako nadzorovani ljudje ne kupovali več platna od nje?
Kupčija je kupčija, naj kupčuje država ali pa kak drug fabrikant. Kdor kaj kupi, je lastnik tega, kar je kupil, in mora pravico imeti, s kupljenim blagom storiti, kar mu drago.
C. k. finančno ministerstvo je nedavno zapovedalo, da se ima ostro paziti na to, ali se gnojivna sol res za gnojenje rabi ali ne, in je v prepoved djalo vso zalogo gnojivne soli, ki jo trgovci še imajo.
Gnojivne soli je več sort — nekatera sorta je v 100 funtih imela 80 funtov kuhinjske soli — in namen njen je, da se ž njo gnoji; al vlada je izvedela, da jo živinorejci upotrebljujejo za živino, čeravno zavoljo primešanih prstenih in drugih slanih reči utegne živini škodljiva biti in živinorejce le sila priganja do tega, da živini pokladajo to sol, ker je vendar nekoliko cenejša od navadne kuhinjske soli.
Na prid kmetijstvu, pa tudi na korist državnih financ moramo po vsem tem objaviti svoje prepričanje, da naj vlada prodaja zopet živinsko sol, pa ne ustavi prodaje gnojivne soli in naj se ne vtikuje v to, čemu se prodana sol upotrebuje. Ce tudi nima pri vsacem centu veliko dobička, bode skupni dobiček vendar-le velik, če prav veliko vsakoršne soli proda. To ve vsak trgovec, kako da bi vlada tega ne vedela?