Str. 8
.S L O V E N K A-
Št. 13
Kratko veselje.
Novelica v pismih. — Spisal Ivan Ivanov.
Na gradu Potoku, meseca majri. —
Draga prijatcijica !
Tri leta ti žc nisem pisala, tri dolga leta. Veš li
še, kako z veselimi nadami sva odšli iz pustega inštituta !
In vendar... vsi ideali so uničeni, vsi! Ti si omožena,
nesrečno omožena — jaz ravno tako ...
Razkrila Ti bom vse svoje življenje. Nesrečna sem,
zelo nesrečna, bolj nego Ti... Ćuj torej !
Že dolgo je, odkar sem prvič spoznala njega, Emila.
Bil je prijatelj mojega moža. Leon ga je povabil na naš
grad; meni ga je kaj hvalil. Kmalu je prišel in res jako
mi je ugajal. Bil je lep, eleganten, prijazen mož, zelo izo-
bražen ; na Gorenjskem je.imel majhen grad. — Vsak
dan smo hodili na lov in Emilu, ki je bil ravno tako
strasten lovec kakor Leon, je prijalo to divje življenje.
Le prekmalu je prišla zima. Vsi prebivalci bližnjih gradov
so že odšli v glavno mesto, in naposled tudi mi. Emil
bi nas moral spremljati.
Bilo je še kakih štirinajst dnij do našega odhoda.
Molče smo sedeli v jedilnici in poslušali, kako je zunaj
tulil vihar in gnal snežinke proti oknom. Kar je rekel
Emil :
,Vest sem dobil iz mesta. Nemudoma moram tja
Emilovo vedenje se je v zadnjih dneh izpremenilo.
Včasih je zrl sanjavo pred se, včasih je bil vesel, kakor
da bi se hotel omamiti; Leon je opazil to, a zvedel ni,
kaj je temu vzrok. Kedar ga je o tem vprašal,, nikdar
ni dobil odgovora. —
. ^ Iznenadila je naju ta vest. Popolnem« sem se.ga;
navadila, zato sem le s težkim srcem dopustila, da odide.
— Drugi dan je odšel
Po I>milovem odhodu je postalo na Potoku vse tiho
in mirno. Kmalu sva tudi mi dva odšla.
Prišla sva nekoliko pred Božičem vesela in zado-'
voljna v prestolnico. Takoj se je zbralo dokaj sveta v
naši hiši, in gotovo je bilo, da nas pride obiskat tudi
Emil. Drugi dan pa je moj mož dobil pismo od Emila.
Prosil je naj mu oprostiva, ker naju ne poseti. Takoj
jutri mora na potovanje.
„Kako potovanje v tem času?!" rekel je Leon,-
mislil nekaj časa in naposled dejal tiho : ,Pa pustiva ga !*
Stopil je k meni, burno me objel in poljubil, nato pa je
hitro odšel iz sobe.
Čudno se mi je zdelo to njegovo vedenje ; nisem-
si ga mogla pojasniti.
Hitro so mi potekli zimski dnevi v burnih veselicah.
Polagoma je prišla pomlad, zrak je postal mil, drevesa,
vrtovi in travniki so ozeleneli. Vrnila sem se z Leo-
nom na Potok, da bi tu vživala krasne pomladanske
dneve. Veselila sva se miru in tihote, ki je tu vladala.
Kar je prišel nenadoma Emil, o katerem nisva ničesar
več čula po njegovem odhodu.
Leon se je jako prestrašil Emilovega nepričakova-
nega prihoda. Emil prej tako vesel, postal je sedaj žalo-
sten, ničesar ni govoril in pogosto sem videla, kako me
je skrivaj opazoval. Rada bi mu povedala, naj me ne
gleda tako strastno, a vendar nisem mogla. Če me je
on gledal, sem občutila neskončno veselje, in vendar mi
je bilo nadležno.   — — — —----^ —--
In prišlo je počasi, neopaženo, nepoznano... Z
jedno besedo — kar si gotovo spoznala že takoj — lju-
bila sem Emila, ljubila ga strastno, kakor nisem še ni-
kogar ljubila Kako sem spoznala, da ga ljubim? Le
temno se spominjam ... Nekega krasnega popoludne je
stopil Emil v mojo sobo in zaklical :
„Stana, ljuI3Im vas, bolj nego vse na svetu, bolj
kot svoje življenje — pa proč moram proč. Vaša čast,
moja čast, čast mojega ubogega prijatelja zahteva. Po-
vedati pa sem Vam moral — —*
-    „Emil, kaj Vam je? — Zavedite se."
In ko sem mu to rekla, sem občutila v svojem srcu
neko bolečino in vendar tako veselje. Sedaj sem vedela,
da sem ljubila Emila, neskončno ljubila ; čutila sem, da
se ne morem ločiti od njega, in da mora vendar Emil
strani — in ko sem to čutila, sem se naslonila na mizo
in pokrila svoj obraz z rokami.
»Emil, zapustite nas !•' sem prosila ; ,.pozabite me !"•
On je vstal in tiho dejal :
„Zapustiti vas moram, a pozabiti ! Ne terjajte tega
od mene, milostiva! Dovolite mi vsaj, da na vas mislim,
na svoj najdražji zaklad, na svoje edino, kar me raz-
veseljuje !... Vendar jaz grem — Stana, ali mi ne boste
ničesar rekli v slovo ? !"
Takim besedam se nisem mogla vstavljati. Podala
sem mu roko.
i^l      „Z Bogom, Emil; pozabite me.., ostanite srečni-l*
St. 18
,.S LOVE N K A'
-Str. 9
Pa glas se mi je tresel. Zajokala sem.
„Ostanite srečni !"' je ponovil tresočim glasom, po-
tem me je burno objel. . . Jeden trenutek sem ležala na
njegovih prsih, jeden trenutek so se dotikale njegove
ustnice mojili — potem pa je odiiitel . . .
„Emil!* sem zaklicala obupno, a bilo je prepozno.
Vrata so se zaprla, čul me ni več. — — — — — -
Kako dolgo sem ležala v omedlevici, ne vem : ko
sem se zavela, sem ležala na zofi, in Leon je sedel pri
meni. Držal je mojo roko v svoji, njegove oči so me zrle
žalostno — oh Dobroslava ! kako hudobna sem jaz, ko
ga tako ne ljubim, kakor bi zaslužil. Ti veš, da sem se
pred štirimi leti omožila z Leonom le na željo svojih
starišev ; kako lepo bi živela oba, če ne bi prišel Emil.
Ž njim pa je prišel k meni i demon strasti in mi vzel
vse, vse, srečo, mir, vse...
Kar. sem pretrpela od onega časa, ko sem spoznala,
da ljubim Emila, Ti ne morem popisati. Bol in hrepe-
nenje, po Emilu, katerega nisem smela ljubiti in katerega
sem morala pozabiti, ter glas vesti ! Vse to me je bolelo.
Ne vem, ali je slutil Leon, zakaj da sem takrat padla v
omedlevico, in zakaj da je kmalu potem odpotoval Emil,
vendar pravi mi vest, da nisem storila prav . ..
Nobene besedice ni izgovoril o tem Leon ; pogosto
je pa postajal resen in žalosten.
Jaz nisem mogla dolgo gledati te tihe Leonove boli:
včeraj, Dobroslava, sem mu vse povedala. Zvečer sva
bila na vrtu, tihotno je pihal veter, in posamezne zvezde
so se že bliščale na nebu. Tedaj sem zaplakala. Bala se
nisem, ne, nekako žalost sem občutila, spoznala sera, da
mora on vse vedeti, da mu moram vse povedati... Vse
sem mu povedala .. . čutila sem, kako se je tresla nje-
gova roka, videla sem, kako bledo je postalo njegovo
obličje, in ko sem končala, sem zopet zaplakala in dejala ;
.Odpusti mi, Leon !"
Resno me je pogledal.
„üboga Stana, kako sem te ljubil in zdaj sem jaz
vzrok, da si tako nesrečna ! "
,Leon", sem ga prosila, „ne govori tako, grajaj
me, grajaj !"
On pa me je objel in šepetal :
„Stana, ti si moj najdražji zaklad, in za tega se
bom bojeval, dokler se bom mogel. Brezskrbno sem po-
vabil Emila na Potok, tega svojega prijatelja, hal* za-
smejal se je glasno, „in ko sem spoznal da te ljubi, sem
miroval, čakal sem da odide. . . Odšel je, pa prišel je
zopet in ko je odšel v drugič, tedaj je vzel tebi mir,
srce in si nakopal moje sovražtvo ... da', njegov glas
se je tresel strasti, „moje sovražtvo večno sovražtvo ! Ha !
Mogel bi ga umoriti, tata moje sreče..."
.Leon !"
Ne bom se dueliral z Emilom ... Ni vreden, da
bi ga pobil kot psa — — "
„Emil je nedolžen", prekinila sem mu besedo A
on me ni čul in je nadaljeval :
„Ah, kako sovražim Emila, ker ti je vzel tvoj mir,
tvoj pokoj ... Hočeš li, da odpotujeva, odtod, daleč strani ?
Morda pozabiš tam to, kar si prestala, morda me boš
mogla tam ljubiti. Hočeš li. Stana?"
,.Da, Leon-', sem odgovorila, „odpotujva .. .*
Včerajšnjega večera ne bom pozabila. Iz Leonovih
besed sem izprevidela,^a me neskončno ljubi.
Jutri odpotujeva.%. Potrudim se da bom ljubila
Leona, da vsaj tako poravnam krivico, ki sem mu je na-
redila ... Bo li mogoče ? .. . Kako me še more ljubiti ?
Nerazumno !
.Bodi zdrava, Dobroslava, to je menda zadnje pismo
grada Potoka za dolgo, dolgo časa. Z Bogom !
Tvoja Stana. —
Genf, v mesecu maju, drugo leto. —
Ljuba Dohroddvti !
Leto je minolo, odkar sem Ti zadnjič pisala. V
tem času sem z Leonom videla že izliv Donave, Pireneje,
spoznala pariške lepotice, po zimi sva bila v Genovi,
Neaplju in v Florenci, karneval sva gledala v Rimu in
ko je prišla pomlad, sva odpotovala črez sv. Gothard v
Švico. Zmeraj potujeva, samo da pozabiva bob ...
Postala sem nekoliko mirnejša, toda Leon ne tako.
Postal je melankoničen : zmeraj se kesa, da sem radi
njega tako nesrečna. — Morda se vrneva iz Genfa di-
rektno na Potok : dokazati hočem Leonu, da se morem
vrniti l)rez žalosti, ali pa bova potovala dalje. Njegovo
žalovanje me jako vznemirja, tako. da pozabim včasih
svoje dušne boli. Vendar pa tolikokrat mislim, nerada
sicer, pa drugače ne morem : Kaj je z Emilom ? ...
S pozdravom ! Stana. —
. Genf, meseca junija.
Drarja !
Le malo dnij je prešlo odkar sem prejela Tvoje
pismo. Zame so bili grozni dnevi ! —
Nekega dne je bil odveslal Leon na jezero : jaz sem
stala na terasi hotela in ga gledala — kar mu je prišel
nasproti parnik. in Leon se mu ni hotel izogniti. Veslal je
naravnost proti ladiji. Ne zmene se za khcanje kapitanovo
in pasažirjev je prihajal zmeraj bližje in bližje. Kapitan
parnika mu je ukazal vreči vrv, a predno jo je mogel
Leon doseči, se je preobrnil čolnič — dalje nisem videla ;
pala sem nezavestna na tla — — — —--— —
Ko sem se bila zavedla, sem spoznala, da je vse
resnica, gola resnica, da se mi ni sanjalo . . . Možje so
stopili na teraso ter položili pregrnjeno nosilnico pred me
- - ah, nisem jih vprašala, kaj da to pomeni ! Privzdig-
nila sem prt in zagledala Leonovo lepo, bledo obličje.
Bridko sem zajokala . . .
Vse prizadevanje da bi ga rešili, je bilo zastonj.
Ah kaj sem pretrpela v tem kratkem času ! — In
če premišljujem Leonovo smrt, tedaj mi roji po glavi
misel : Kaj, če Leonova smrt ni slučajna ? Ljudje so pra-
vili, da je hotel priti na parnik in da se je tako pone-
št. 13
,S L O V E N K A'
Str. 10 v
srečil... a jaz vem, da to ni res .. . Leon je bil do-
ber, predober. Kaj, ko bi šel takrat nalašč na jezero,
samo da bi mene oprostil V... Srce se mi krči pri tem...
Bog mi je priča, Dobroslava, da sem ljubila Leona, ta-
krat sem bila le lahkomiselna; vse bi lahko poravnala,
pa zdaj je prepozno, Leon je mj^ev . . . mrtev ... za me ^
izgubljen !... t
Kaj bom zdaj počela ? .. Morda kmalu zveš...    ^
Poljubuje Te
Tvoja nesrečna Stana. —
* !
*        * !
Meseca avgusta. —
Dohroslaca !
Ko sem Ti pisala nekako pred jednim letom : „To je
menda zadnje pismo z grada Potoka za dolgo, dolgo časa*,
takrat nisem mislila, da bo zadnje za vse življenje. Da,
Dobroslava, vse svoje življenje, se ne povrnem več na
Potok : videla ne bom več mesta svoje sreče in svojega:
trpljenja.. . Spominjaš se li še, kako veseli sva stopili
iz samostana ? Veselja omamljeni sva slišali, kako so se
zaprla samostanska vrata. .Vrata, meni se ne bodetej
več odprla!' sva zaklicali obe. In vendar odprla so se:
mi, Dobroslava ... Zajokala sem, ko so se za menoj za-
prle, ko sem se vrnila za večnost v samostan . . . Vrnila
sem se, pa ne tako vesela, kakor sem bila takrat, ko.
sva prvič stopili ven. ne, vrnila sem se potrta na duši,
brez veselja... Leon je mrtev, in pri njegovi krsti sem
prisegla, da ne bom nikdar več videla Emila...
Pokorila se bom za kratko veselje, ostro se poko-
rila !.. Se li pomirim ? ..
Z Bogom, Dobroslava !
Tvoja Stana. —