št. 7
„SLOVENKA"
Str. .S
Maša Ivanovna
Spishla Feodorii.
»Bilo je pred več leti. Nastanil sem se v Petro-
gradu s svojo soprogo Ano Karlovno. Vodil sem takrat
več podjetij. Vsak dan moral sem po železnici do S.
Osoda je hotela, da je del te poti potovalo z menoj,
dvakrat v tednu mlado dekle. Hodila je namreč v gra-
ščino Kodrovno poučevat kitaro. Kaj bodem vlekel na
dolgo ! V kratkem, preden sem se zavedel, utopilo se je
moje srce .v krasnih očeh moje sopotovalke. Tudi ona
me je ljubila z enako ljubeznijo. Kako sem bil takrat
srečen, da, presrečen !
Soproge nisem nikdar ljubil. Strast, vsled katere
sem se poročil ž njo, me, je kmalu minola. Kako bi
mogel ljubiti žensko, ki ni imela srca do drugega, kakor
do sama sebe. To Vam je bil poosebljen egoizem Mej
nama ni. bilo nikake harmonije. Nisva se veliko brigala
drug za drugega. Živela sva skupaj ne iz ljubezni, tem-
več ker sva morala. Ana Karlovna bila je le površno
izobražena. O duhovitosti ni bilo sluha pri lyi, zmisla ni
imela za.drugo, kakor za svojo toaleto. Citala je zgolj
francoske romane. Domači literati bili so v njenem očesu
mračnjaki, sanjarji. Celo slavni Puškin ni imel veljave
pri njej.
Sedaj sodite, ali bi mogel ljubiti tako bitje ?
Kaka razlika med to in mojo sopotovalko Mašo Iva-
novno G....!
Bila je zelo naobražena in duhovita. Mogel sem
govoriti z njo o vsem, ker se je zanimala za vse,,
Bil bi presrečen, da bi mogel imenovati to bitje
svoje. Ljubil sem jo neizrečeno.
Maša Ivanovna ni vedela, da sem poročen. Koliko
krat sem stopil pred njo s trdnim sklepom, da ji razo-
dem vse. Strah, da bi jo mogtl izgubiti potem, mi ni
dovolil govoriti.
— Mislil nisem, da mi tako naglo ugasne sreče
žar!
— Sestajala sva se navadno na obali reke Neve,
ne daleč od mesta. Kraj bil je zelo romantičen. Rad sem
zahajal tja, tudi če nisva bila dogovorjena. Tako sem
prišel tudi nekega popoludne. Sedela je Maša na moje čudo
tam. V naročji ji je ležala kitara, na katero je brenkala.
Tiho se ji približam. Poslušam čarovne glase, ki jih je
izvabljala izurjena roka. Sedaj prične tudi zraven peti,
„Pogreb ljubezni".
Nikdar nisem sUšal, ne prej ne kasneje, tako živo
izražati svojih čutov.
Čudil sem se kaj mora imeti moja Maša. Petje bilo
je prekrasno. Nisem jc mogel motiti. Stal sem kakor
ukopan v zemljo.
Komaj je oddonel zadnji akord, skoči po konci,
vrže v stran kitaro in kakor iz votlega groba čule so
se besede :
.„Grozno — grozno — poročen! Z Bogom Miloje
brez Tebe ni življenja ! !""
„Sedaj sem vedel dovolj. Huje bi me nič zadeti ne
moglo, kakor te obupne besede. Komaj je izgovorila
zadnja slova, že sem jo videl borečo z valovi in slišal
pretresujoč vsklik : ,„0 Bog usmih se!""
Kakor brezumen planem med valove.
Rešil sem nesrečno žrtev-brezvestno.
Življenje njeno je bilo rešeno, a njen duh je ostal
mračan.
Bila jc v blaznici. Upal sem vedno, da ozdravi.
Zaman ! Ako so jo kaj uprašali ni drugega odgovorila :
,„Da, da, poročen — prevaril mene, Miloje'".
Bil sem pri nji, a spoznala me ni. Postaral sem
se takrat za več let.
Maša je vedno bolj in bolj pešala. Vedel sem, da
jo kmalu izgubim.
Napočil je ta osodepolni dan. Stal sem ob njeni
postelji. Solza za solzo utrinjala so je iz mojega očesa,
ko sem gledal žrtev svoje ljubezni. '
Kar nakrat odpre oči, me gleda dolgo, potem vsklikne:
.Miloje !"
,Hoče se vzdigniti, a moči ji ne dopuščajo. Sklo-
nim se k nji in jo vroče poljubim. Z mračnim glasom
govori, a popolnoma pri pamefl : «Imela sem hude sanje.
Sanjalo se mi je, da si poročen. Kaj ne, da ni res ? „Ni,
potolaži se, draga", lagal sem ji še v zadnjih hipih živ-
ljenja. Ali bi ji mogel še zadnjih par minut greniti z
gi'ozno resnico?" „Ni res! hvala Ti za to izpoved. Z
Bogom Miloje z Bo-g-om —" luč njenega mučnega živ-
ljenja je ugasnila.
Poskrbel sem za njen grob. Uredil svoje stvari, eel
sem v svet iskat miru, katerega mi je svet vzel. Sqproga
Htr. 4
„S L O V E N K
St. 7
moja je mej tem umrla. Povrnil sem »e v te kraje, da
tu preživim večer svojejja nesrečnej^a življenja".