157 2018 Ocene in poročila Urbarji na Slovenskem skozi stoletja (uredila Matjaž Bizjak in Lilijana Žnidaršič Golec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, 247 strani. Urbarji so popisi dohodkov in pravic zemljiškega gospostva in s tem povezanih obveznosti podložni- kov v času fevdalizma. Na slovenskem ozemlju so urbarji nastajali sedem stoletij, od druge polovice 12. stoletja do zemljiške odveze leta 1848. Za to obdobje so urbarji in urbarialni registri (popisi posameznih obveznosti) pomemben vir za preučevanje agrarne zgodovine, pa tudi družbene, demografske, pravne, jezikovne in okoljske zgodovine in historične topo- grafije. So dragoceno arhivsko gradivo, ki pa je na začetku celo poklicnim zgodovinarjem in še bolj lju- biteljskim preučevalcem težko razumljivo. Znanstve- na monografija Urbarji na Slovenskem skozi stoletja prinaša deset prispevkov zgodovinarjev in arhivistov. Prispevki v monografiji bodo olajšali uporabo urbar- jev vsem, ki se z urbarji pri svojem delu spoznavajo ali želijo razširiti njihovo poznavanje. V pomoč bodo tistim, ki jih zanima, ali bi bilo smiselno za svoje raz- iskave uporabiti tudi urbarje. Marsikdo pa bo mono- grafijo pogosto vzel v roke zaradi izčrpnega seznama literature. Prispevki opisujejo urbarje srednjega veka, zgodnjega novega veka, reformirane urbarje dežel- noknežjih posestev in urbarje zadnjega stoletja pred zemljiško odvezo in analizirajo nekatere primerke teh urbarjev. Dva prispevka osvetljujeta urbarje kot vir za neagrarno in za okoljsko zgodovino, dva pa opisujeta urbarje skrajnega zahodnega in vzhodnega dela Slovenije: Tolminskega in Prekmurja. Lilijana Žnidaršič Golec je napisala uvodni pri- spevek z naslovom Poti preučevanja urbarjev na Slo- venskem. Ugotavlja, da prvo mesto pri preučevanju nedvomno pripada objavam urbarjev, kjer je ledino orala zbirka Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Te ob- jave urbarjev obsegajo transkripcijo in uvodno študi- jo, ki olajša razumevanje urbarialne vsebine. V pri- spevku so naštete tudi druge objave urbarjev, nekatere odstopajo od zgornje sheme, npr. prevod urbarja go- spostva Mirna 1563–1570 (F. Baraga) ali faksimile, transkripcija in prevod urbarja J. V. Valvasorja iz leta 1680 (B. Golec). Pomemben pripomoček uporabni- kom urbarjev so vodniki po urbarjih s popisi urbarjev in njihovih nahajališč v arhivskih fondih. Do sedaj so izšli trije vodniki po urbarjih Arhiva RS (Žnidar- šič Golec in Juričić Čargo) in vodnik po urbarjih v štajerskih arhivih. Prispevek opozarja med drugim tudi na nekatere manj izkoriščene možnosti uporabe urbarjev v imenoslovnih, jezikovnih in pravnih razi- skavah, na odprta terminološka vprašanja o urbarjih, na povezavo urbarjev s staro zemljiško knjigo, pa tudi na problem zanesljivosti urbarialnih podatkov. Štirje prispevki predstavljajo urbarje srednjega veka in zgodnjega novega veka do terezijanskih re- form v sredini 18. stoletja. Najstarejše obdobje opisu- je Matjaž Bizjak v prispevku Urbarji srednjega veka. Opisan je razvoj urbarjev iz tradicijskih knjig (zapisi o posestnih pridobitvah) in iz sumarnih popisov po- sesti in njihovih dajatev, ki so nastali ob določenih priložnostih (na primer ob vizitaciji zemljiškega go- spoda). Prvi sistematični temeljni urbarji so nastali med tretjim desetletjem 13. stoletja in sredino 14. stoletja. Urbarji so nastajali večinoma po večjih spre- membah zemljiške posesti, na primer po zaključeni 158 2018 OCENE IN POROČILA, 157–164 kolonizaciji, za deželnoknežje posesti po prehodu oblasti ali pri povečanju ali zmanjšanju zemljiške posesti. Na koncu 14. stoletja so začeli uporabljati priročne urbarje, ki so jih napisali na podlagi temelj- nih in so vanje zapisovali poravnane obveznosti in dolgove. V 15. stoletju so v urbarje pričeli vpisovati imena podložnikov in njihove obveznosti, pred tem so vpisane le vasi in število kmetij in obveznosti za tipično kmetijo. Janez Mlinar zaključuje srednji vek s prispevkom Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeške- ga urbarja iz leta 1498. Gospostvo Bela Peč je na- stalo v času Friderika II. Celjskega (1379–1454), ki je postavil grad nad fužinarskim naseljem Bela Peč. Gospostvo je obsegalo večji del Zgornjesavske doli- ne. Po izumrtju grofov Celjskih je prešlo v deželno- knežjo posest. Urbar je nastal med reformo cesarja Maksimilijana I. in spada med reformirane urbarje. Avtor je s pomočjo urbarja razjasnil vrsto vprašanj družbenega in gospodarskega razvoja Zgornjesavske doline. Kolonizacija je bila tukaj leta 1498 večinoma zaključena, rovti so postali samostojne posesti, neka- tere kmetije so bile razdeljene na manjše enote. Na podlagi urbarja je Mlinar rekonstruiral tudi organi- zacijske oblike železarskih obratov, ki so bili takrat na Planinah pod Golico in v Beli Peči. Pregled urbarjev in urbarialnih registrov v zgo- dnjem novem veku je naslov prispevka Dejana Za- dravca. V pregled je vključil urbarje, nastale od konca 15. do sredine 18. stoletja ali od nastanka t. i. reformiranih deželnoknežjih urbarjev do t. i. rekti- ficiranih urbarjev iz časa vladanja Marije Terezije. Urbarji iz tega obdobja obsegajo okrog štiri petine vseh urbarjev v arhivskih fondih. Vzrok za veliko število urbarjev je predvsem veliko novih lastnikov zemljiške posesti. Tudi vsebinsko so urbarji tega ob- dobja bogatejši kot starejši in mlajši urbarji. Urbarji so po vsebini temeljni in priročni oziroma urbarialni registri. Zadravec podrobneje opiše izjemno bogat temeljni urbar komende Velika Nedelja iz leta 1723, ki je bila v lasti Nemškega viteškega reda. V tem ur- barju so poleg podrobnih opisov posesti tudi risbe zemljišč, ki so prave predhodnice map franciscej- skega katastra. V zgodnjem novem veku so nastajali tudi popisi, naslovljeni kot štiftni registri. Med zgo- dovinarji ni enotnega mnenja o njihovi vlogi. Avtor prispevka ugotavlja, da imajo vsi pregledani štiftni registri – poleg drugih obveznosti – vpisane tudi davčne obveznosti podložnikov, to je denarne dajatve deželi. Štiftni registri naj bi torej bili davčni registri, domnevo pa je potrebno potrditi s pregledom drugih primerkov. Prispevek se zaključuje z oceno točnosti urbarskih podatkov. Primerjava z drugimi sočasnimi viri pokaže, da so temeljni urbarji bolj točni kot pri- ročni, predvsem v urbarje niso sproti vpisovali vseh zamenjav podložnikov. Izjemno pomembna skupina urbarjev je opisana v prispevku Danijele Juričić Čargo Reformirani ur- barji deželnoknežjih posestev (na ozemlju pod upravo kranjskega deželnega vicedoma). Reformirani urbarji v habsburških dednih deželah so nastajali od konca 15. do prvih desetletij 17. stoletja in se odlikujejo po povednosti in točnosti. Urbarji prve in druge reforme pod cesarjema Maksimilijanom I. in Ferdinandom I. se imenujejo reformirani urbarji. Urbarji tretje in četrte reforme pod nadvojvodo Karlom II. in cesar- jem Ferdinandom II. pa so znani kot novoreformi- rani urbarji. Kranjski vicedom je upravljal posestva deželnega kneza v deželi Kranjski s priključenimi gospostvi (Slovenska marka, Metlika, Istra in Kras), Trst in Goriško (z delom Furlanije). S tega ozemlja je ohranjenih 13 reformiranih urbarjev in 41 novo- reformiranih urbarjev. V prispevku je opisan posto- pek zbiranja podatkov in pisanja reformiranih in novoreformiranih urbarjev. Novoreformirani urbarji imajo uvodni del, kontekst in sklepni del. Kontekst sestavljajo seznami podložnikov in njihovih dajatev, seznami drugih uživalcev posestnih enot, popisi od- vetščine, desetine, gornine, seznami drugih zemljišč in dodatni členi, ki so navodila za upravljanje gospo- stev. Avtorica analizira drugi del kontekstov novore- formiranih urbarjev. V analizi so zapisi razdeljeni na pravnoformalne, zapise o posebnih dajatvah, pravi- cah in tlaki, zapise o zemljiščih in posebnih katego- rijah podložnikov, zapise o gospodarski dejavnosti in druge zapise. Dva prispevka opisujeta uporabo urbarjev za preučevanje neagrarnih panog in okoljske zgodovi- ne. Čeprav so tovrstni podatki v urbarjih skopi, so urbarji zaradi velikega števila ohranjenih primerkov tudi na teh področjih pomemben zgodovinski vir. Boris Golec opiše uporabo urbarjev kot vira za nea- grarno gospodarstvo slovenskega prostora. Neagrar- no gospodarstvo (obrt, trgovina, promet) je predmet skoraj vsakega urbarja, čeprav pogosto komaj opazno ali samo posredno. Največ podatkov je v urbarjih od konca 15. stoletja do začetka 17. stoletja, predvsem v temeljnih urbarjih in reformiranih urbarjih dežel- noknežjih gospostev. Avtor v prispevku izpostavlja (1) tipične primere pojavljanja neagrarnih dejavno- sti v urbarjih, (2) izjemne primere celovitega prikaza neagrarnih dejavnosti in (3) primere, pri katerih so urbarji ključni ali celo edini vir o obstoju neke de- javnosti. V urbarjih se pojavljajo kovaška obrt, mli- ni, žagarstvo, papirništvo, fužine, glažute, gostilne in vinotoči, usnjarji, mesarji. Trgovina in promet sta zastopana z zapisi o kramarjih, določilih o sejmih, sejemski in tranzitni trgovini in rečnem prometu. Kot primer uporabe urbarjev navedimo v prispevku opisan razvoj Litije, ki se je iz trga z 19 usnjarji po urbarju iz leta 1618 do leta 1752 navezala na reč- no plovbo po Savi in usnjarstvo v celoti prepustila kmečkim okoličanom. Žiga Zwitter je avtor prispevka Urbarji iz 16. in 17. stoletja kot vir za okoljsko zgodovino. Avtor ugo- tavlja, da so v urbarjih zapisani podatki o okoljskih 159 2018 OCENE IN POROČILA, 157–164 razmerah in spremembah in človekovih posegih v okolje. V prispevku se je omejil na zapise o gozdo- vih, vremenu, podnebju, naravnih nesrečah in vodah. Okoljskih podatkov urbarji ne navajajo sistematično. Navedeni so predvsem tisti, ki se nanašajo na pod- ložniške pravice in dolžnosti. Avtor navaja številne zanimive zapise in opozarja na napake v urbarjih in možnosti napak pri interpretaciji urbarskih podatkov. Sledita dva prispevka o zadnjem stoletju urbar- jev. V tem času je država od kmeta poskušala pobrati čim več davščin. Z nadzorom nad dajatvami kme- tov zemljiškim gospodom je dosegla, da ti niso iz- črpavali kmetov. Mojca Horvat v prispevku Urbarji in urbarialni registri v stoletju pred zemljiško odvezo osvetljuje stoletje pred zemljiško odvezo leta 1848, ko je centralizirana država urejala zapletena urbarial- na razmerja med kmetom in zemljiškim gospodom. Avtorica predstavi navodila Johanna Tschinkowitza iz leta 1827 upraviteljem gospostev. Podrobno ana- lizira štiftne, urbarialne, tlaške in desetinske registre gospostva Negova in zasleduje npr. vpliv inflacije na denarne dajatve, tlaške obveznosti, prevedbo natu- ralnih obveznosti v denarne. Ugotavlja, da upravitelj gospostva Negova ni upošteval vseh patentov, pred- pisov in navodil. Gordana Šövegeš Lipovšek je avtorica prispevka Terezijanski urbarji za Prekmurje. V Prekmurju kot delu Ogrske pred terezijanskimi reformami niso po- znali urbarjev. Novo urbarialno ureditev so vpeljali med letoma 1767 in 1774 in predstavlja prvi pregled ter sistemizacijo obveznosti podložnikov na Ogr- skem. Z uvedbo urbarjev je dunajski dvor dosegel nadzor nad zemljiškimi gospostvi. Za urbarje so upo- rabili natisnjene formularje, v katere so vpisali podat- ke za posamezno naselje in tam živeče podložnike. V vaseh s pretežno slovenskim prebivalstvom so bili naslovi poglavij urbarja pisani v prekmurskem jezi- ku. Sestavljavci urbarjev so v vsaki vasi podložnikom najprej zastavili devet vprašanj o njihovi vasi, kme- tijah in obveznostih. Vprašanja in odgovori nanje v prekmurskem jeziku so pomemben zgodovinski vir. Drago Trpin zaključuje monografijo s prispev- kom Gospostvo Tolmin in njegovi urbarji (od druge polovice 13. do srede 19. stoletja). Tolminsko gospo- stvo je bilo pod svetno oblastjo oglejskega patriarha (do 1420), beneške republike (do beneško avstrijske vojne 1508–1516), nato pod Habsburžani. Pogosto so se menjavali tudi imetniki gospostva. Vse te spre- membe skupaj s spremembami dolžnosti podložni- kov in notranjo kolonizacijo v 16. in 17. stoletju so bile med razlogi za nastavljanje, obnavljanje in refor- miranje urbarjev. V prispevku je kronološki seznam 55 urbarjev od prvega iz leta 1377 do zadnjih iz let pred zemljiško odvezo. Avtor štiri urbarje uvršča med temeljne (med njimi je tudi reformiran urbar iz leta 1523 ali 1524), drugi pa so priročni urbarji ali urbari- alni registri. Nekateri se nanašajo na posamezne dele gospostva ali določeno vrsto zemljišč, npr. novine. Teme prispevkov v monografiji Urbarji na Slo- venskem skozi stoletja so premišljeno izbrane in da- jejo bralcu dober vpogled v nastanek urbarjev in njihovo strukturo, možnosti uporabe v zgodovinskih raziskavah in odprta vprašanja. Vsi prispevki so na visoki strokovni ravni. Zato bodo monografijo s pridom uporabljali vsi, ki se z urbarji srečujejo pri svojem poklicnemu ali ljubiteljskemu raziskovanju zgodovine. Alojz Demšar Tadej Trnovšek: Stiški urbarji iz 16. stoletja. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2017, 530 strani. V decembru 2017 je v Stični izšla knjiga o stiških urbarjih iz 16. stoletja izpod peresa Tadeja Trnovška in odlično zapolnila vrzeli na tem področju. Opis obširne posesti stiškega cistercijanskega samostana, ustanovljenega v letu 1136, se je sicer pričel že v za- četku 18. stoletja (stiški kronist pater Pavel Pucelj), v 19. stoletju pa so pričeli s preučevanjem številnih originalnih listin (Franz Schumi). V 20. stoletju so se Metod Mikuž, pater Maver Grebenc in Jože Mlina-