Miroslav Stanojevič SPECIALIZACIJA IN INTEGRACIJA DELA V INDUSTRIJSKEM OBRATU Prispevek k rekonstrukciji narave privatnega dela Po središčni tezi tega besedila je produkcijska delitev dela1 opredeljujoča oznaka kapitalističnega produkcijskega procesa: značilna je za vsak proces dela v kapitalizmu; je ena najbolj tipičnih oznak mezdnega dela (vsako mezdno delo je nujno parcialno); je plat ali pol upravljalskega odnosa v industrijskem o b r a t u . . . Ta opredeljujoči pomen produkcijske delitve dela za kapitalistični produk- cijski proces bom poskušal prikazati prek rekonstrukcije razmerja »produk- cijska delitev dela« — »upravljanje produkcijskega procesa«. Pred tem pa ni odveč omeniti, da bo to besedilo — toliko, kolikor bo potrdilo temeljno pove- zanost produkcijske delitve dela in kapitalističnega produkcijskega procesa — prikazalo samo tisto, kar prikazujejo tudi vse druge rekonstrukcije te pove- zanosti : iluzornost slehernega poskusa spremembe kapitalskega odnosa v okviru ali na podlagi produkcijske delitve dela. Po prvem množičnejšem uva jan ju produkcijske delitve dela v produkcijski proces pred začetkom prve industrijske revolucije in med njo je razvoj kapi- talističnega produkcijskega procesa pomenil stalno rast — permanentno dife- renciacijo segmentov — produkcijske delitve dela. Nagli vzpon industrijskih podjeti j in kontinuirano revolucioniranje njihove tehnološke osnove na eni strani ter naraščajoče sovražno okolje organiziranega delavskega gibanja na drugi strani ob koncu 19. stoletja je buržoazijo v celoti, njeno industrijsko frakcijo pa še posebej postavilo pred resno preizkušnjo. Najizrazitejša točka vsega tega »preizkušanja« je bilo upravljanje produkcijskega procesa: prvič v zgodovini kapitalizma se je upravl janje pojavilo kot problem. Ta problem je bil — skoraj v trenutku, ko je nastal — učinkovito rešen s teorijo in prakso »znanstvenega upravljanja«: »znanstveno upravljanje« je nudilo razvitejšo organizacijo kapitalističnega produkcijskega procesa, ki je dolgoročno, globinsko dezorganizirala proletariat, hkrati pa je dala več siste- 1 S produkcijsko delitvijo dela razumem razdeljenost različnih fragmentov kakega procesa produkcije na različne posameznike. Gre za obliko delitve dela, za katero se je v sociološki literaturi ustalil izraz »tehnična delitev dela«. Menim, da je termin »produkcijska delitev dela« natančnejši. Ta termin namreč jasno kaže ne samo na obliko delitve dela v produkciji za razliko od delitve dela v družbi, ampak tudi na obliko delitve dela, ki posreduje tehnične in socialne sisteme in iz tega tudi obliko delitve dela, ki ni niti izključno tehnična niti izključno socialna (ne glede na to, da je v resnici lahko pretežno tehnična ali pretežno socialna v taki aH drugačni obliki produkcijskega procesa). Miroslav Stanojevič: Specializacija in integracija dela v industrijskem obratu 131 matičnosti in s tem gotovosti v celotni mehanizem produkcije presežne vred- nosti . . . Rezultate stihijskega prelamljanja, členjenja produkcijskega procesa ozi- roma rezultate kontinuiranega razvoja produkcijske delitve dela od začetka 18. stoletja je konec 19. in v začetku 20. stoletja povzel, sistematiziral in po- splošil Frideric Winslow Taylor. Čeprav so »znanost o vodenju lopate« in »znanost o skladanju opek« z de- lavcem »živinskega tipa« najslavnejše ilustracije Taylorjevega »znanstvenega upravljanja«, je bil to kljub vsej prozaičnosti zgledov, ki so ga proslavili, v bistvu rezultat posplošitve organizacijskih in upravljalskih izkušenj, ki so se nakopičile v že razvitem, mehaniziranem kapitalističnem produkcijskem pro- cesu ob koncu 19. stoletja. S stališča tega produkcijskega procesa je bila poglavitni problem seveda delovna sila. Ta je bila poleg vseh, do takrat stihijsko že izvršenih razkosanj, še naprej vkopana v določeno rokodelsko tradicijo. V prvi vrsti je to veljalo za posebni vrh specifično delavske hierarhije v industriji 18. in 19. stoletja. Gre za sloj »delavcev rokodelcev«, »politehničnih delavcev«, brez katerih pro- izvodnja v tistem času preprosto ni mogla teči. Posebna znanja in za proiz- vodnjo nujne profesionalne izurjenosti nasploh, ki so jih imeli delavci, so jim dajale veliko osebno moč. Ta sloj »delavcev rokodelcev« je bil sposoben učin- kovito izoblikovati delavske interese. Iz tradicije rokodelstva, s katerim je bil trdno povezan, je vedno znova črpal določeno avtonomijo v procesu produk- cije, na kateri je s stališča razvitih oblik produkcije presežne vrednosti — me- haniziranega načina dela zasnavljal tudi povsem disfunkcionalno iniciativnost in svojeglavost. Taylorizem se je pokazal kot obrazec najučinkovitejšega razlivanja tega delavskega sloja; kot navodilo za optimalni nadzor in uporabo te delovne sile nasploh. Bistvena (mišljena) predpostavka in nato dimenzija ali plat tega učinko- vitega nadzora in zato optimalne uporabe delovne sile je bila produkcijska delitev dela. To Taylorjevem prepričanju je povečevanje učinka najbolj odvisno od povečevanja specializacije delavcev in upravljalskega osebja. Zato je produk- cijski proces po Taylorjevih načelih sestavljen iz skrajno poenostavljenih de- lovnih operacij: je produkcijski proces, ki je razbit na natančno opredeljene »korake«. Vsak od teh »korakov« zahteva izrabo do konca izpraznjene, raz- drobljene in na koncu: splošne in nediferencirane delovne sile. V najrazličnej- ših točkah delovnega procesa je uporabljena delovna sila, ki je potisnjena »sko- raj na raven dela v njegovi živalski obliki«. Taylor je rad poudaril, da pove- čana specializacija »zagotavlja delavcem visoke plače«, povsem točno pa je v »isti sapi« izjavljal, da ta specializacija zagotavlja tudi »delodajalcu nizke stroške delovne sile«. Iz teh prednosti, ki jih je videl v specializaciji, je na specifičen, patetičen način izpeljal sklepe o temeljnem, ne dovolj opaznem skupnem interesu delavca in delodajalca.2 Vselej obstaja samo »en najboljši način«, kako opraviti kako delo, je po- udarjal Taylor. Industrijski inženir mora odkriti ta najboljši način, s tem naj- boljšim načinom dela mora seznaniti delavca in nato zagotoviti ohranjanje ' Taylor F. W., Naučno upravljanje, Rad, Beograd 1967, str. 33. Ta knjiga obsega tri znamenita besedila: Upravljanje obrata, Načela znanstvenega upravl janja in Taylorjevo poročilo pred posebno komisijo Predstavniškega doma. 9» 132 Vestnik IMS 1987/2 določenega standarda. Da bi bilo vse to mogoče, je nujno treba delavca ločiti od spretnosti in slehernega znanja ter osredotočiti to spretnost in znanje v upravi oziroma planskem oddelku podjetja. Povečana diferenciacija delovnih funkcij , na katero je Taylor naletel kot na dovršeno, zgodovinsko že sproduci- rano dejstvo, »terja« — na razstavitvi znanja od delavca utemeljen — razvoj upravljalske hierarhije. Ta nova, iz razvite delitve dela izpeljana specifično »tayloristicna« diferenciacija »po vertikali« delovnega telesa povzroča nadalj- n je delitve — novi, še eksplozivnejši razvoj produkcijske delitve dela . . .3 Za Taylorjem je ta preplet horizontalnih in vertikalnih odnosov — v produkcijski delitvi dela utemeljeno upravljanje — prerastel v trdni organi- zacijski okvir, v model ali organizacijsko matriko slehernega industrijskega podjetja. Razporeditev različnih delnih delovnih funkcij na različne delavce je ob- stajala seveda že pred Fridericom Taylorjem. Glede tega ni v produkcijski proces vpeljal nikakršne novosti.4 Ni si Taylor izmislil produkcijske delitve dela. Pač pa šele s Taylorjem ta najstarejša metoda produkcije (relativne) presežne vrednosti, to samo po sebi razumljivo pravilo kapitalistične produkcije prerašča v aksiom, v najvišje načelo organizacije kapitalističnega produkcij- skega procesa. To specifično, zgodovinsko novo obliko delitve dela, ki jo tako pogosto (in povsem upravičeno, kot smo videli) povezujejo s Taylorjevo »znanstveno orga- nizacijo dela«, ta sklep razdrobljenih, parcialnih dejavnosti — delo, razdeljeno na zelo drobne elemente«, je Max Weber izrazil s terminom »specializacija uslug«. Za razloček od »specifikacije uslug«, ko določeni posameznik opravlja vse »potrebne, tehnično med seboj različne simultane in sukcesivne usluge«, nujne za popolno izdelavo kakega proizvoda, je v primeru »specializacije uslug .. . mogoče dobiti končni proizvod. . . s a m o . . . s simultanimi ali sukce- sivnimi uslugami več oseb . . .«, piše Weber.5 Koncept »specializacije uslug« razvija Weber v sklopu teoretske sheme, s katero skuša zajeti »kazuistiko tehničnih, organizacijskih odnosov apropriacije in trga«.6 Ta teoretska shema temelji na razločevanju dveh osnovnih tipov človeških uslug ekonomske vrste: vodstvene usluge na eni strani in usluge, usmerjene po ukazih vodilnih oziroma dela na drugi strani. Načini izvrševanja teh uslug se razlikujejo — piše Weber — tehnično in socialno, v ekonomskem smislu glede na cilje pa se ti različni načini izvrševanja uslug še dodatno dife- rencirajo, odvisno od tega, »ali gre za uporabo, katere cilj je gospodinjstvo, ali uporabo, katere cilj je pridobitnost«.7 S tehničnega stališča razločuje Weber glede na tip delitve uslug in glede na vrsto uslug, ki jih prevzema ena in ista oseba, a) primere, ko ta oseba hkrati opravlja vodilne in izvrševalne usluge (manjši kmet, obrtnik) ali samo ene ali pa samo druge, in b) primere, ko ista oseba opravlja usluge, ki dajejo Taylor je »z delitvijo dela izvedel večjo revolucijo, kot kdorkoli pred njim«, je poudaril Braverman. Braverman H., Rad l monopolistički kapital, Globus, Zagreb 1983, str. 79. Na vprašanje predsednika komisije Predstavniškega doma, ali je delitev dela, s katero delavci stalno opravl jajo isto operacijo, eden od elementov znanstvenega upravljanja, je Taylor odgovoril: »To je tako po znanstvenem upravljanju, kot je tudi po drugih sistemih uprav l jan ja ; nič več In nič manj . V znanstvenem upravl janju se glede tega uporabljajo enaka načela dela kot pri drugih sistemih upravl janja . Seveda je v moderni proizvodnji čevljev po znanstvenem upravl jan ju ali kateremkoli drugem sistemu upravl janja delo raz- deljeno na zelo zelo drobne elemente.« Taylor, ibid., str. 385. Weber M., Prlvreda l društvo I, Prosveta, Beograd 1976, str. 87. Ibid., str. 111. Ibid., str. 84. Miroslav Stanojevič: Specializacija in integracija dela v industrijskem obratu 133 različne končne produkte (primitivno hišno gospodarstvo) ali pa samo po- sebne usluge. Kadar ista oseba opravlja samo posebne usluge, gre za specifikacijo (roko^ delstvo) ali specializacijo uslug (»moderni razvoj dela«).8 Z istega, tehničnega stališča, a glede na merilo povezovanja delitve uslug oziroma »glede načina, kako se povezujejo usluge večjega števila oseb, da bi bil dosežen določen rezultat«, razločuje Weber akumulacijo in povezovanje uslug. Akumulacija uslug je »tehnično povezovanje istih uslug večjega števila oseb, da bi bil dosežen določen rezultat« oziroma je isto kot (Marxova) eno- stavna kooperacija: delo skupine žanjcev, transport velikih kamnitih blokov v starem Egiptu ipd. Povezovanje uslug je »tehnično povezovanje kvalitativno različnih, torej specializiranih us lug , . . . da bi bil dosežen določen rezultat«.9 Poudarjeni pri- meri tega povezovanja so po Webrovih ugotovitvah ansambel kakega orkestra ali igralska skupina,10 ključni primer pa je delovni proces v moderni tovarni: specializacija uslug in delitev poklicev nasploh, ki temelji na specializaciji uslug (in seveda na n je j skladnem načinu povezovanja), je tipična za moderna (industrijska) podjetja, piše Weber.11 Osnovna lastnost modernega podjetja je racionalnost: vsako sodobno podjetje se usmerja po računu kapitala. Z računanjem se določa možnost pro- fita. Ta je cilj (podjetnikove) dejavnosti. Z računanjem se naknadno preverja tudi doseženi profit. Tako se vnaprej ocenjuje in naknadno preverja rentabil- nost podjetja. »Vsi posamezni ukrepi racionalnih podjetij se z računanjem usmerjajo k ocenjeni rentabilnosti«.12 Vendar, da je sploh mogoče poslovanje po načelu rentabilnosti, so nujni še nekateri povsem določeni pogoji. Za pod- jetja, zasnovana na računu kapitala, ki se usmerjajo glede na možnosti pri- dobivanja na trgu, je izjemno pomembna optimalna preračunljivost. A pre- računljivost in od nje odvisna sama možnost računanja kapitala je odvisna od tehničnih in pravnih pogojev, v katerih poteka proizvodnja, in od dostop- nosti (rečeno »newebrovsko«) dejavnikov proizvodnje (na trgu) ter možnosti, da se na trgu proda tisto, kar se producirá. Optimalni račun kapitala pred- postavlja te določene pogoje kot osnovo preračunljivosti. Brez teh pogojev račun enostavno ni mogoč. Poleg te osnovne predpostavke računa kapitala je za poslovanje po načelu rentabilnosti zelo pomembno tudi doseganje optimalne izračunljivosti učinkov dela. Pogoji za doseganje tega optimuma so: prilagojenost delovni funkciji, z delom dosežena praksa in nagnjenje za določeno delo. Prakso pri delu je mogoče optimalno doseči samo z racionalno in nenehno specializacijo, piše We- ber. Vzor te racionalne specializacije je Taylorjev sistem. Taylorjeva specializacija torej omogoča doseganje prakse pri delu, ki je eden od pogojev za doseganje optimuma izračunljivega učinka dela. To je povezanost, v kateri ima tudi specializacija pomembno mesto v krogu pogojev, ki so nujni za razvoj poslovanja po načelu rentabilnosti: je pogoj za optimalni in optimalno izračunljivi učinek dela in nasploh tudi za optimalno preračun- ljivost kot osnovo optimalnega računa kapitala, kot sledi iz prikazane Webrove teoretske sheme. V tesni zvezi s prikazano teoretsko shemo pa na nekem mestu " Ibid., str. 87. » Ibid., str. 88. Ibid., str. 88. 11 Ibid., str. 108. » Ibid., str. 65. 134 Vestnik IMS 1987/2 Weber napoveduje tudi bistveno medsebojno odvisnost specializacije in pro- izvodnje za t rg: »Potreba po natančnem izračunavanju stroškov in standardi- ziranju produktov, da bi izrabili večje možnosti na trgu, je v povezavi s teh- nično racionalnimi a p a r a t i . . . pripeljali do oblikovanja podjet ja z notranjo specializacijo (vodni ali konjski pogon kolesa), v katero so bili potem uvedeni mehanizirani motorji in stroji.«13 Tudi pred obdobjem »mehaniziranih in strogo specializiranih poslovnih organizacij s povezanim delom« so obstajale, piše Weber, poslovne organizacije, v katerih so se akumulirale kvalitativno enake, nespecializirane usluge — celostna rokodelska dela kot v delavnici Jacka iz Newburyja.14 Po Webrovi oceni so v Angliji v 16. stoletju take delavnice lahko prepovedali, »ne da bi pri tem ogrozili ekonomsko eksistenco delavcev«. Take velike investicije v rokodelsko dejavnost so bile negotove in nestabilne: taka podjet ja so bila občutljiva ne le na konjunkturo, ampak jih je močno pri- zadela vsaka, tudi najmanjša iracionalnost javne uprave in pravosodja. Zato je imelo v tistem času decentralizirano delo po domovih nedvomno prednost kar zadeva stabilnost, varnost »investicij«, vse dokler zaradi »izrabe večjih možnosti na trgu« niso začela delovati »podjetja z notranjo specializacijo«. Moderno racionalno podjet je pomeni po Webrovem mnenju oblast stro- kovnjakov in skladno s to oblastjo načelo hierarhične organizacije vseh instanc. Ta osnovna lastnost upravl janja sodobnega kapitalističnega podjetja se razteza na vso družbo: kot je racionalno moderno podjetje, tako je racionalna tudi sodobna družba in zato hkrati (nujno) tudi birokratska. To so torej najkra jše povzeti Webrovi analitični koncepti, ki jih s stališča (predmeta) naše analize ocenjujemo tudi kot najpomembnejše. Ze povsem po- vršen pogled na teorije (po)industrijske družbe razkriva, da so to hkrati tudi koncepti, brez katerih si ni mogoče predstavljati Webra kot tvorca, ključnega avtorja teorije industrijske družbe (brez teh konceptov si prav tako ni mogoče predstavljati teorije industrijske in seveda tudi poindustrijske družbe). Koncepta specializacije oziroma produkcijske delitve dela in povezovanja oziroma integracije parcialnih del — koncepta, ki omogočata oblikovanje pro- dornega, analitično produktivnega modela organizacije industrijskega pod- jet ja — sta sčasoma prerastla v središčna koncepta (teorije) industrijske družbe. To središčnost ali pomen teh konceptov za teorijo industrijske družbe je ver- jetno najkoncizneje in najučinkoviteje izrazil eden ključnih avtorjev te teorije Peter Drucker v knjigi The New Society (1949).15 Drucker namreč specializacijo in integracijo nedvoumno določa kot temeljni načeli industrializma. Res sta se ti načeli popolnoma razvili šele z množično produkcijo. Sama množična pro- dukcija je vrhunec industrializma in zato tudi temeljni načeli množične pro- dukcije nista nič drugega kot do popolnosti razviti ključni načeli industrializma. Kot poudarja Drucker, gre za zgodovinsko popolnoma novi načeli ne le pro- dukcije, ampak tudi celotne družbene organizacije. Koncepta specializacije in integracije »pokrivata« odnose ljudi, ki delajo skupaj. »Specializacija« in »integracija« sta koncepta organizacije dela, ne pa >» Ibid., str. 119. 14 Jack iz Newburyja je živel v sedemnajstem stoletju v Angliji. Preden je postal Jack, je bil John (Winchcomb), sin suknar ja , ki se je v pravem trenutku znašel ob strani vdove svojega bogatega gospodarja. Pozneje je v svojih delavnicah zaposloval »nekaj sto tkalcev, bil pa je še lastnik barvarne in valjarne«. (Glej Dobb M., Študije o razvoju kapitalizma, Naprijed, Zagreb 1961, str. 169.) Čeprav pravi M. Dobb za delavnico Jacka iz Newburyja, da bi jo lahko imenovali manufak turo v strogem Marxovem pomenu te besede, pa je šlo najbrž za enostavno kooperacijo. Kot vidimo, jo Weber navaja za zgled take kooperacije oziroma kot zgled delavnice, v kateri je več delavcev opravljalo »usluge« iste vrste. 15 Drucker P. F., The New Society, The Anatomy of Industrial Order, Harper and Row Pu- blisher, New York 1962. Miroslav Stanojevič: Specializacija in integracija dela v industrijskem obratu 135 tehnologije (v ožjem pomenu te besede). Fordova spektakularna uspešna pro- dukcija avtomobilov, pripominja Drucker, ni temeljila na kakem epohalnem mehaničnem odkritju. Vsi stroji, ki jih je uporabljal Ford, so bili stari in dobro poznani. Edina prava novost, ključni vzrok Fordovega poslovnega uspeha je bil novi koncept organizacije dela. V sodobni množični produkciji je enota individualnega dela ena operacija, pogosto celo samo en sam gib, piše Drucker. Ta delitev dela na individualne operacije ali celo na posamezne gibe je vodilno načelo organizacije industrij- skega dela. Ker ena operacija ali posamezni gib tega ali onega delavca ni sposoben ustvariti proizvoda,16 ker zato noben posamezni delavec v moderni industriji ni dorasel končnemu produktu, dobiva tudi integracija v moderni industriji nujno nov pomen. Produkt je mogoče ustvariti samo s pogojem, da so operacije in gibi velikega števila individuov zbrani, uglašeni, trdno inte- grirani. Vse te operacije, povezane po neki šabloni, dajejo sklop, »aparat«, ki dejansko ustvarja produkte. V moderni industriji posameznik ne producira: individui samo opravljajo delovne operacije; končni produkt je rezultat dela »aparata«. Specializacija izloči stare kvalifikacije. Hkrati pa te r ja integracija popol- noma nova znanja in nove sposobnosti, poudarja Drucker. Novi »integratorji« morajo razpolagati z novimi tehniškimi, teoretskimi in organizacijskimi znanji. Poznavanje orodij in materiala postaja drugorazredno. V prvo vrsto se prebija koncept ali vizija celote: sposobnost videti, razumeti in producirati celoto pro- ducirajočega sklopa. Po definiciji je to imaginativna sposobnost visokega, celo umetniškega »ranga«.17 Producirajoči sklop (znotraj katerega noben človek sam po sebi ni pro- duktiven) lahko razpade, če iz takih ali drugačnih razlogov katerikoli »ne- produktivni« posameznik odpove pri izvrševanju svoje operacije. »Nobena operacija ni odločujoča, a tudi nepotrebna ni nobena,«18 poudarja Drucker. Sami delavci-operaterji poznajo le svojo delovno operacijo, najpogosteje pa nimajo niti najbolj površinske predstave o opravilih, ki jih opravljajo njihovi »sosedje«. Pomen njihove operacije za nastanek končnega produkta jim je po- gosto še manj jasen. »Celota in odnosi individua do celote so vidni samo malo- številnim na vrhu,«18 poudarja Drucker. Velika večina pod tem vrhom vidi kaos, nered in nesmisel; kolikor bolj so oddaljeni od vrha, manj so sposobni videti smisel opravila, v katerem so udeleženi. Nosilci teh »neesencialnih« opravil so odvisni od tistih, ki vidijo smisel, red in namen; a tudi obratno. Ta soodvisnost specializacije in integracije — neesencialnih in zamenljivih ter esencialnih in nezamenljivih opravil — daje moderni industrijski, v temelju hierarhični red, piše Drucker. Ob vseh mogočih analogijah, ki jih za pojasnitev tega reda poleg Webra uporablja tudi Drucker — od simfoničnega orkestra in igralske skupine do graditeljev srednjeveških katedral — ta tipični industrijski, moderni red ven- darle najbolje ilustrira vojaška organizacija. Med industrijskim in vojaškim redom obstaja določena — povsem strukturalna — skladnost; vojska je po- vzemajoča »ilustracija« industrijskega reda. " »Produkt je rezultat tisočev takih operacij, od katerih vsako opravlja posamezni operater. Noben operater ni sposoben ustvariti proizvoda, ne glede na to, koliko časa bi bilo za to potrebno. Samo organizacija, obrat (tovarna) lahko ustvari proizvod.« (Ibid., str. 21.) " Ibid., str. 23. " Ibid., str. 24. " Ibid., str. 25. 136 Vestnik IMS 1987/2 Povsem gotovo je namreč, da je imel pomočnik graditeljev srednjeveške katedrale, pa tudi igralec v predstavi in glasbenik v orkestru jo imata, neko »podobo« celote opravila, v katerem je udeležen. Ta »podoba« je predpostavka njegove uspešnosti. Navadni vojak pa za razloček od glasbenika v simfoničnem orkestru nima prav nikakršnega vpogleda v celoto »opravila«, v katerem je udeležen. In čeprav nima vpogleda v celoto, je vendar mogoče, da je del uspeš- nega vojaškega organizma. Še več: odsotnost vpogleda v celoto je predpostavka uspešnega funkcioniranja delov vojaškega »organizma« in vsakega »prostaka«. Enako velja tudi za modernega delavca-operaterja. To je analogija, ki jo je v prikazu industrijskega reda svojčas še posebej uporabljal Marx. Ali kot je precej za Marxom pisal Andre Gorz: »Proletarci hkrati so in niso kolektivni delavec, tako kot vojaki so in niso vojska na pohodu, ki si prizadeva vkleščiti sovražnika in nenadno prodreti. To so v očeh generalov, katerih strateški plan je sestavljen iz stotin posebnih ukazov, predvidenih za stotine vodij manjših celot. Gledano z vrha kakega hriba se vojska obnaša kot pametna žival, katere ena sama glava vodi tisoče rok in nog. Vendar ta žival zase ne obstaja: vojaki in poveljniki enot ne vedo ne kakšen je celotni strateški plan ne kam se nji- hova vojska pomika. Vedo samo za ukaze in za del lokalnih premikov, katerih smisel jim uhaja.«20 Očitno sta koncepta »specializacije« in »integracije« — koncepta, ki izražata bistvo množične produkcije oziroma bistvo industriali- zacije — skoraj brez preostanka uporabna tudi v vojski. Vojska ju že davno pozna. To torej nista nikakršna nova koncepta. Ob svojem času sta bila samo uvedena v proizvodnjo kot novost — postavljena sta bila kot nova produkcijska k o n c e p t a . . . Pravkar »ilustrirano« bistvo industrializma s primerom vojaškega »orga- nizma« je povsem družbena »stvar«: koncepta specializacije in integracije ob- segata odnos, s katerim se različne parcialne dejavnosti povezujejo v segmente enotnega produkcijskega procesa. Ta odnos je posredovanje posebne integra- cijske dejavnosti. Da bi različne dejavnosti lahko bile segmenti enotnega pro- cesa, enostavno morajo biti posredovane.21 Kolikor pa so te različne dejavnosti parcialne, dobiva to posredovanje nujno nov pomen. Med vsemi dosedanjimi zgodovinskimi oblikami produkcijske delitve dela — od manufakture do najsodobnejše tovarne — med različnimi spleti partiku- larnih dejavnosti je vselej obstajala posebna, integrativna dejavnost. In čeprav ta dejavnost ni v neposrednem »kontaktu« s predmetom dela, čeprav v tem pomenu ni neposredno produciranje uporabnega predmeta, je vendarle znotraj procesa proizvodnje (toliko je namreč v produkciji, da brez n je uporabni pred- met enostavno ne more biti sproduciran). Ta osebna »ne-predmetna« dejavnost je tako kot segmenti produkcijske delitve dela trdno zraščena z določenim " Gorz A., Zbogom proletarijatu, Globus, Zagreb 1983, str. 15—16. " Enega najzanimivejših prispevkov k rekonstrukciji delitve dela je dal pri nas Tine Hribar. Rezultat njegovih izvajanj bi lahko povzeli takole: Izhodišče delitve dela ni delovni proces, ampak skupna dejavnost posameznikov: »delitev dela ni delitev dela, temveč je prostorska in časovna razdelitev skupne dejavnosti, skupne delovne dejavnosti«; dejansko je navzoča samo kot način organizacije skupne dejavnosti. Enostavni momenti delovnega procesa so: smotrnost dejavnosti, sredstvo in predmet dela. Enostavni momenti organizacije skupne dejavnosti oziroma delitve dela so: evidenca potrebnih uporabnih predmetov (sistem potreb), evidenca različnih opravil (za njihovo proizvodnjo), evidenca delovnega časa, ki je v povprečju potreben za produkcijo uporabnih predmetov. Trojna evidenca je »algoritem (pro-gram) regulativno kontrolirane skupne dejavnosti«. Iz tega algoritma izvira smotrnost skupne dejavnosti, kar pomeni tudi skupno smotrnost vseh koristnih del. To je smotrnost druge stopnje: smotrnost celote različnih smotrnih dejavnosti. Glej Hribar T., Metoda Marxovega Kapitala, Cankarjeva založba, Ljubljana 1983, posebno peto poglavje (Konkretno delo in abstraktno delo) te knjige. Isti avtor obravnava delitev dela tudi v besedilu Otok obupa (Nova revija, št. 3—4, 1982/83). Miroslav Stanojevič: Specializacija in integracija dela v industrijskem obratu 137 individuom — določeni individuum je omejen na ta izključni krog »ne-pred- metne« dejavnosti. Funkcija nosilca »ne-predmetne« dejavnosti je, da vidi celoto vseh parcialnih dejavnosti — skupni proces proizvodnje; da kombinira različne parcialne dejavnosti. S posredovanjem »ne-predmetne« dejavnosti se različne partikularne dejavnosti pletejo v mrežo produkcijske delitve dela oziroma v delujoče elemente produkcijskega procesa. S posredovanjem te (»ne-predmetne«) dejavnosti so partikularna dela kombinirana dela — delo kombiniranega, kolek- tivnega delavca. Seveda gre za posebno »ne-predmetno« dejavnost, ki je konsekvenca ali druga stran razdeljenosti različnih parcialnih predmetnih dejavnosti na različne individué. Ko so namreč različni fragmenti kakega procesa dela razdeljeni na različne individué, so lahko povezani in sinhronizirani v en sam, enotni, celovit proces proizvodnje samo s posredovanjem — tej fragmentiranosti primerne, naravnost sorazmerne — stopnje diferenciranosti, osamosvojenosti, koncentri- ranosti in centraliziranosti integrirajoče dejavnosti. To, kar se na mnogih stra- neh izgubi (na straneh fragmentarnega, opustošenega dela), se koncentrira — kot čista upravljalska dejavnost — na eni točki produkcijskega procesa ... Tako se tudi delovni »organizem«, skrit za tovarniškimi zidovi — kot vojska na bojnem polju — obnaša »kot pametna žival, katere ena sama glava vodi tisoče rok in nog«. Seveda tudi ta industrijska »žival« za sebe samo ne obstaja: delavci-operaterji in častniki ter podčastniki proizvodnje ne vedo, »kakšen je celotni strateški plan«. »Vedo samo za ukaze in za del lokalnih premikov, katerih smisel jim uhaja.« Dejavnost integriranega produkcijskega procesa ne pripada nobenemu po- sebnemu krogu predmetne dejavnosti, nobenemu segmentu produkcijske de- litve dela. Vse partikularne predmetne dejavnosti so v isti ravni; posebna »ne-predmetna« dejavnost obsega vso raven partikularnih predmetnih dejav- nosti. Krog njene dejavnosti je krog vseh krogov. Brez tega »kroga vseh kro- gov« ne more obstajati noben poseben krog predmetne dejavnosti. In obratno: sama »ne-predmetna« dejavnost brez partikularnih predmetnih dejavnosti po- stane brezpredmetna. Posredovanje parcialnih del — segmentov produkcijske delitve dela se torej razvija iz točke delitve dela, ki je nad produkcijsko delitvijo dela: iz kontrapunkta produkcijske delitve dela. Tako je dana k v a n t i t a t i v n o in k v a l i t a t i v n o n e e n a k a razdelitev dejavnosti: določeni individui oprav- ljajo partikularne predmetne dejavnosti; druge so fiksirane na »ne-predmetne« dejavnosti. Razdelitev partikularnih predmetnih dejavnosti in »ne-predmetnih« dejavnosti na različne individué je bistveno neenaka razdelitev dejavnosti, kvantitativno in kvalitativno neenaka razdelitev dejavnosti (ali razdelitev kvan- titativno in kvalitativno neenakih dejavnosti na različne individué). Vsak posameznik »ima določen, izključni krog dejavnosti, ki mu je vsiljen, iz katerega ne more izstopiti«. Dejavnost je lahko katera od parcialnih pred- metnih dejavnosti ali dejavnost, ki ima za svoj predmet vse parcialne dejav- nosti. En in isti individuum ne more hkrati opravljati določene partikularne dejavnosti in dejavnost, ki ima za predmet vse partikularne dejavnosti. Ta dva med seboj izključujoča se kroga dejavnosti pomenita različne individué — nosilca partikularne predmetne in nosilca »ne-predmetne«, celovite dejavnosti. Partikularna predmetna dejavnost je pretežno fizična in izključno izvrševalna. »Ne-predmetna« pa je izključno intelektualna in — v primerjavi s partikularno predmetno dejavnostjo — izključno upravljalska. 138 Vestnik IMS 1987/2 Razdeljenost različnih partikularnih predmetnih dejavnosti na različne in- dividué oziroma produkcijska delitev dela sestavlja torej samo plat, dimenzijo ali pol neke večje, vertikalne delitve dela v produkcijskem procesu. Drugi pol te delitve je »ne-predmetna«, integrirajoča dejavnost — dejavnost upravljanja s produkcijskim procesom. Ta bistveno neenaka razdelitev dejavnosti v pro- dukcijskem procesu — »zadnja plat« ali, še bolje, konsekvenca fragmentacije delovnega procesa — je matrika, po kateri se vzpostavlja upravljalska pira- mida: oblast v produkcijskem procesu. Ta oblast v produkcijskem procesu je zgodovinsko določen družbeni odnos v produkciji: je ključni odnos industrij- skega produkcijskega procesa. Moment tega odnosa je privatna lastnina. Rečeno na način Nemške ideologije: (produkcijska) delitev dela in privatna lastnina sta identična izraza. Izraz »(produkcijska) delitev dela« izkazuje v od- nosu na dejavnost isto kot izraz »privatna lastnina« glede na rezultat tega (v sebi razdeljenega) produkcijskega procesa.22 Določena skladnost produkcijske delitve dela in mezdnega odnosa (v lite- raturi) seveda ni ostala neopažena. Najpogosteje pa gre za golo registriranje te skladnosti kot neproblematičnega, samoumljivega dejstva. Res pa obstajajo tudi analize, ki opozarjajo, da vsebuje ta skladnost tudi določeno povezavo »višjega reda«. Tako na primer avtorji Civilizacije na raskršču omenjajo, da »rutinsko enostavno delo delavca (in temu ustrezno delo administrativnega osebja ipd.), ki je postalo temelj industrijske civilizacije in industrijskega sloga, v svojih dejanskih formah, v svoji vsebini nosi družbene pogoje svojega izvora: nastalo je kot materialna realizacija mezdnega odnosa«.23 Iz naše rekonstrukcije »mesta« produkcijske delitve dela v industrijskem obratu sledi, da je ta materialna realizacija »mezdnega odnosa« — namreč rutinsko enostavno delo delavca — ključna točka ali, če hočete, člen, brez katerega ne obstaja in ne more obstajati mezdni odnos. Šele s posredovanjem in na podlagi produkcijske delitve dela se vzpostavlja tipični upravljalski odnos industrijskega obrata; parcialno delo kot skrajna točka končne materializacije določene vertikalne delitve in skladno z njo vertikalnega odnosa v produkcij- skem procesu. Ta družbeni odnos v produkciji je spet samo del ali »segment« celote odnosa mezdno delo—kapital. Drugi bistveni »segment« celote tega odnosa je nakup in prodaja delovne sile (svobodnih delavcev) na trgu (kot kateregakoli drugega blaga). Krog mezdnega odnosa, odnosa mezdno delo — kapital tvorita ta dva odnosa v sferi izmenjave in v produkcijskem procesu. Ta krog (ali celota) mezdnega odnosa je brez svoje materializacije samo mož- nost — čista abstrakcija: rutinsko, enostavno delo delavcev — pravo mezdno delo kot skrajna točka končne materializacije vertikalnega odnosa v produk- cijskem procesu je tudi ključna točka materializacije — ali sklenitve celote, zapiranje kroga, odnosa mezdno delo—kapital. Lahko torej sklenemo, da je s produkcijsko delitvijo dela dana struktura kapitalističnega produkcijskega procesa oziroma struktura privatnega dela. Vsak proces dela, zasnovan na produkcijski delitvi dela, je privatno delo; vsako privatno delo pa je produkcijska oblika eksistence kapitala. Prevedel Dušan Merhar Glej K. Marx, F. Engels, Nemška ideologija, v MEID II., str. 20. t s Richta R., i kol., Civilizacija na raskršču, Komunist, Beograd 1972, str. 99.