iss misiones crtolicrs EL TESTAMENTO DE CRISTO Discurso del Papa Paulo VI. a los dirigentes de las Obras Misionales Pontificias y a los obispos presldentes de las Comisiones episcopales de Misiones (Continuacion.) La evangelizaciön, ayer como hoy, manana y siempre, es una larga tavea de contacto, de amistad, de diälogo y de educaciön al discevnimiento cspiritual, bajo la luz de Cristo y de su Evangelio. Y aunque el porvenir de la Iglesia depende ante todo de las promesas de Cristc y de la asistencia del Espiritu de Pentecostes, se apoya de modo inseparable en la fe de čada cristiano y en su fidelidad, en el Espiritu Santo, al anuncio prioritario del Evangelio, j sin acomodaciones a los gustos del dia o de čada uno! La evangelizaciön se relaciona con el misterio del Cuerpo mistico de Cristo. La historia es precisamente el lugar de su realizacidn. Las naciones, tan numerosas y diversas, las genevaciones que se suceden unas a otras con sus semejanzas y diferencias, las culturas que mueven y que surgen, las inno-vaciones del pensamiento y de la ciencia, no son repeticiones o variaciones sin importancia. Su diversidad asume aqui todo un significado. Es, en efecto, una llamada a la integraciön en la: plenitud del Cuerpo mistico de Cristo (cf. Ei' 1, 23) hecha a todos los hombres marcados por las sucesivas fases de la historia, y esto mediante las purificaciones necesarias y el complemento del Evangelio. La esperanza del “Cristo completo” suscita sin cesar la evangelizaciön para renovar al hombre y al mundo (cf. Kom 8, 18-22; Gaudium et spes, 39). Es inmenso el trabajo realizado desde hace 2.000 anos. E inmenso es tambien el que se nos abre por delante. Esta perspectiva no nos debe afligir, (lebe estimularnos. Antes de terminal1, os exhortamos con todas nuestras fuevzas a continuar v aun a renovar constantemente vuestro magnifico trabajo' de educaciön o de reeducacion del pueblo cristiano a nivel de parroquias, diocesis y movimientos epostölicos de vuestros paises respectivos. Hcmos de mantener siempre la craciön misionera, que es indispensable; pero al mismo tiempo hay una apatia que sacudir, equivocos que disipar y luccs que debemos proyectar sobre las conciencias de los fieles y de los Pastores. Deseamos asimismo, que la llamada al servicio exclusivo de la evangeli-zaciön sea proclamada con mas claridad y valentia. La. labcr, muchas veces mara.villosa, llevada a cabo por numerosos coope-ladores cristianos en los paises en vias de desarrollo, ha encontrado fuerte eco en el corazön de los jövenes. Tambiön las Igles'ias locales tienen el deber apremiante de llamar al ser-vicio especifico de la evangelizaciön. jConsideramos que comunidades cristia-nas, aunque sean pequenas, si son mäs evangelicas deberian dar nuevos obreros para la mies! Na naslovni strani: S. Terezija Medvešček (v sredi) iz Bandela pri Kalkuti s svojimi gojenkami in obiskovalcem. TAKO MISLI CERKEV... Kristus pošilja Cerkev Gospod Jezus je v začetku „poklical k sebi, katere je sam hotel; postavil jih je dvanajst, da hi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat“ (Mr 3, 13; prim. Mt 10, 1-42). Tako so bili apostoli klice novega Izraela in izvor svete hierarhčje. Ko pa je s svojo smrtjo in vstajenjem enkrat v sebi dopolnil skrivnosti našega odrešenja in prenove vsega, je Gospod, ki je debil vso oblast v nebesih in na zemlji, predno je bil vzet v nebo, ustanovil svojo Cerkev kot zakrament odrešenja in apostole poslal po vsem svetu, kakor je bil tudi sam poslan od Očeta, in jim naročil: „Pojdite torej in ličite vse narode, krščujte jčh v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vani zapovedal“ (Mt 28, 19 sl). „Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, ho pogubljen“ (Mr 16, 15 sl.). Odtod izhaja za Cerkev doli’aost, da širi Kristusovo vero in odrešenje tako zaradi izrecne zapovedi, ki jo je od apostolov podedoval zbor škofov, kateremu pomagajo duhovniki, v zvezi s Petrovim naslednikom in najvišjim pastirjem Cerkve, kakor tudi zaradi življenja, ki ga Kristus vliva svojim udom; „iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu pc,edinemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni“ (Ef 4, 16). Poslanstvo Cerkve se torej spolnjuje z delovanjem, s katerim poslušna Kristusovi zapovedi in po nagibu milo-s|ti in ljubezni Svetega Duha postaja v polnosti navzoča vsem ljudem in narodom, da bi jih privedla k veri, svobodi in Kristusovemu miru z zgledom življenja, z oznanjevanjem, z zakramenti in z drugimi sredstvi milosti, tako da bi se jim odprla prosta in zanesljiva pot do polne deležnostl pri Kristusovi skrivnosti. Ker to poslanstvo nadaljuje in v teku zgodovine razvija poslanstvo samega Kristusa, ki je bil poslan oznanjat blagovest ubogim, mora Cerkev pod vplivom Sveltega Duha hoditi po isti po,ti, po kateri je hodil Kristus, namreč po poti uboštva, pokorščine, službe in žrtvovanja samega sebe do smrti, iz katere je s svojim vstajenjem izšel kot zmagovalec. V tem upanju so namreč hodili vsi apc.stoli, ki so s svojimi stiskami in trpljenjem dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Pogosto je bilo seme tudi kri kristjanov, Koncilski misijonski odlok 'fc Z GIßEN Osamljenec Mi bi svetnike včasih želeli imeti po svojem okusu. Toda Bog nima „svetniškega“ kalupa. Iz vsake človeške prvine je njegova milost zmožna ustvariti svetnika. In kakor si dva človeka od prvega do sodnega dne ne bosta povsem enaka, tako si tudi svetniki niso. Imamo jih od najbolj nerazumljivih stilitov, ki so leta preživeli osamljeni na stolpih in molili noč in dan, preko menihov, ki v svetem molku s svojo pokoro žive za rešenje sveta, do delavcev viharnikov, kot je bil sv. Frančišek Ksaverij, do Don Boška, okrog katerega se je zgrinjala mladina, in prav do Filipa Nerija, ki je kakor „božji klovn“ osvajal ne le mladino Rima, ampak tudi odrasle, dasi so mnoge pobožne duše zavijale oči ob pogledu nanj in so se mnogi kardinali jezili, ker jim je — pol v šali pol zares - v obraz povedal kako bridko, do trubadurjev Frančiškovega kova, Asiškega ubožca, ali resnih skladnih ljudi Frančiška Šaleškega, velikih organizatorjev, kot sta bila Ignacij Lojolski in Vincencij Pavelski, do „čudaških“ svetnikov, kot je „brat Klaus“, zavetnik Švice, ali Katarina Sijenska in nešteto drugih. Galerija najrazličnejših obrazov, najrazličnejših značajev, osebenjakov, ki so še v življenju bili občudovani kot sveti ljudje, a taki, da jih „ne kaže posnemati“. Vse to se je zvrstilo v procesijo svetnikov. Vsakega posebej je oblikovala božja milost. Kajti Bog zna modelirati svetnike iz raznih snovi: iz mehke gline, iz lipovega in hrastovega lesa, pa tudi iz granita in marmorja. Vsak proces za proglašenje ima tudi hudičevega advokata. Tudi Gnidovec ga ima. Ne vem, kdo jo. A mislim si: eno bo pobral v svoj koš: Gnidovec je bil posebnež, nedružaben, trmast, samosvoj. Njegovi pomočniki, namreč sodelavci hudičevega advokata, bodo morda rabili še bolj krepke izraze. Prav: če jim to narekuje njihova vest. Eno drži: Gnidovec je bil osamljenec, že otrok je znal biti vesel, smehljaj je ostal na njegovem obrazu vse življenje. Toda ni ljubil družbe, posebej ne „boljše“ družbe. Ni bil pustež, toda ni bil „veseljak“, zabaven, dovtipen, dasi se je lepi šali od srca nasmehnil. Ni pa poznal hrupnega krohota. O sebi ni nikdar govoril. Še manj je o sebi pisal. Zato ima postulator lahko delo, ker je malo pisanih stvari. Ima pa tudi težko delo, ker ne bo lahko prodreti v njegovo notranjost. Ta njegov molk je včasih šel na škodo njegovemu zdravju. V bogoslovju je nekega dne omedlel. Njegov sošolec Mihelčič je stekel k prelatu Kulavicu, ki je bil tedaj semeniški navnatelj, in mu povedal, kaj se je zgodilo. „Saj vem, kaj mu je. Ne je in trmast je, da nič ne Pove, ko je bolan.“ Pa tudi ravnatelj je vedel, da je to svoje vrste trma. Zanimivo je, da je potem, ko je bil vodja noviciata pri lazaristih, nekemu bratu za posebno vajo v kreposti zapisal kot prvo točko: nikdar ne govori o sebi. To je on sam imel kot življenjsko pravilo. Govoril je o delu, o potrebah, tudi kot berač prosjačil prej za škofove zavode, potem za skopljansko škofijo. A nikjer ni bil „on“, ampak zavod, škofija, reveži, cerkve. V Geržiničevem življenjepisu je pod črto zapisana pripomba, ki bi bila lahko naslov razprave. Eden znanih kulturnih delavcev je pripomnil, ko se je spominjal, kako je po štirinajstih letih garanja Gnidovec odhajal iz Zavoda sv. Stanislava. O bivšem rektorju so zapisali drugi, da je imel solzne oči. V celem življenjepisu sem to zasledil le še enkrat, da so mu spolzele solze po licih, ko mu je do smrti izmučenemu eden najzvestejših sodelavcev rekel, da tudi on gre. Ta tedanji študent je malo prej z nekaterimi drugimi poslal posebno spomenico na škofa Jegliča, v kateri so zahtevali gotove spremembe. Ko pa je rektor odhajal, pripominja omenjeni kulturnik: „Ob Gnidovčevem odhodu nobenemu dijaku ni bilo hudo; niso ga imeli posebno radi.“ Da, bil je človek, ki je ljubezen krvavel. Pravzaprav ni nikdar imel osebnega prijatelja. Nihče ga ni toplo ljubil. Le spoštovali so ga, morda se ga nekateri bali, morda celo prezirali A on je ljubil. Morda sta si bila še najbolj blizu z omenjenim Mihelčičem, ki je z njim vred postal duhovnik. Ta ga je že kot dijaka imel za „sv. Alojzija“. Skušal ga je Popeljati v zabavno družbo. Nekoč ga je celo povabil v gostilno, a predno je bilo kosilo naročeno, je Gnidovec že odšel. Morda tu tiči skrivnost njegove ljubezni do Kristusa v tabernaklju. Pokazala se je že v otroški dobi, večala pa iz leta v leto. O teh urah in urah razgovora z edimm in edinstvenim resničnim prijateljem bi bilo potrebno razmišljati, da bi doumeli, kako je vprašanje osnovne človeške potrebe reševal ta človek; potrebe namreč, da ljubiš in si ljubljen. On se je ob tabernaklju do tega dokopal, da je svoj značaj, zares odmaknjen ljudem, uravnovesil tako daleč, da je junaško živel vse življenje tako, da je ljubil, ne da bi bil od strani ljudi ljubljen. Našel pa je odgovor pri Kristusu, ki ga je ljubil tako zelo, da ga je popolnoma osvojil. Kdo je bolj kritičen kot mlad študent. Da je bil strog, da je veliko zahteval, da je bil tudi natančen, da ni prenesel nedostojnih šal, da je bil v pridigah predolg, da je preveč usmerjal v nadnaravno, vse to lahko drži in tudi to, da mlademu doraščajočemu fantu to kdaj preseda. A kljub temu je eden od njih zapisal: „Dokler je bil v zavodu, Za nikogar ni toliko molil kot za dijake. Malo vzgojiteljev ima tako veliko skrb in ljubezen do mladih duš, kakor jo je imel Gnidovec. Kot angel varuh velike dijaške družine je razpenjal krila nad mladino, da jo varuje hudega in dviga k večnim idealom.“ Gotovo je njegova odmaknjenost včasih presenečala. Tako mu je v Vipavi, kjer je bil kratko dobo kaplan, ključar Bukovič kar na- ravnost povedal: „Gospod Janez, prav je, da ste pobožni, a prišli ste sem za nas. Vi pa zlepa koga ne pogledate, kakor da nas ne marate.“ Gnidovec: „Saj vas vse poznam, kolikor je treba.“ Bukovič: „že, že, a radi bi, da bi bili z nami bolj domači.“ Kaplan: „Prav, da ste me opomnili; se bom poboljšal.“ In ravno v Vipavi je bilo znano, da so se otroci zgrinjali okrog njega. Otrok pač bolj instinktivno čuti, kdo resnično ljubi, kdo pa se samo nareja. In prav tam je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta. A vendarle tudi tam verjetno niso jokali, ko je odhajal. Kako je ta človek mogel posebno potem kot škof prenesti toliko udarcev, je mogoče razumeti le tako, da ni iskal priljubljenosti pri ljudeh, ne posebnih prijateljstev, pač pa neprestan pogovor s Kristusom. To mu je zadostovalo. Kot nož v srce ga je moral zaboleti očitek sodelavca v Skoplju. Prišel je utrujen z apostolskega pota in je zabrusil škofu: „Ja, prevzvišeni, treba je tudi delati, ne samo moliti.“ Kaj ta človek ni vedel, da je njegov škof prepešačil vso škofijo, veliko kot Slovenija? Da skoraj ni bilo skrite duše, ki je ne bi osebno poznal. Trenutek naveličanosti in nevolja je izbruhnila. A škof je molčal. Z vsem tem je vedno stopil pred tabernakelj. In kolikokrat so mu zabodli nož v srce prav tisti, ki bi mu morali biti v oporo. In škof je molčal. Vč-liki osamljenec je molčal. Toda tudi on je imel srce. V njegovih skromnih zapiskih, kjer si je zapisal dnevni sklep, se največkrat ponavlja: potrpeti. Kaj vse je izginilo v njegovem molku. Sam samcat je nosil bolečine. Ostal mu je edini: Kristus v tabernaklju. Sv. Bernard je previharil Evropo in klical na križarsko vojsko. Sv. Frančišek je oznanjal mir in osebno stopil pred sultana v Egiptu, da ga spreobrne. In živela sta skoraj ob istem času. Sv. Bruno je šel v samoto, sv. Frančišek Ksaver je v „svetem nemiru“ vdiral v Azijo. Vsak je imel svoj obraz, vsak svojo pot, in na nek način je bil osamljen. Prigovor, da je bil Gnidovec vreden spoštovanja in občudovanja, ne pa posnemanja, drži samo v enem pogledu. Kot za vsakega svetnika velja zanj, da ga ne moremo posnemati v njegovem značaju, v njegovih okoliščinah in njegovem poslanstvu. To tudi ni namen posnemanja svetnikov. To bi se reklo potvarjati samega sebe. Tudi Gnidovec bi potvarjal samega sebe, če bi bil po naravi na zunaj drugačen, kot je bil v resnici. Toda pri vsem ostane - kot pri drugih svetnikih, pa naj bi bili še tako nenavadni in „čudaški“ - eno: Gnidovec je klicar k svetosti. Svoj obraz ima, svojo pot je imel, svoje poslanstvo je imel. In v vsem tem je bil tako zvest sebi in milosti, da ga je ob vsej človeški enkratnosti milost preoblikovala v moža, za katerega upravičeno teče proces, da ga nam Cerkev postavi na oltar. Ko bi znali in mogli vsaj nekoliko hoditi to božjo pot, jo je hodil on sam samcat, osamljen! F. S. DAROVI ZA GNIDOVCEVO BEATIFIKACIJO: N. N., U5A, 100 dol.; Tone Zajc, Slovenska vas, 10.000 pesov, družina Janežič, Slovenska vas, 10.000 pesov. JEZUIT ROZMAN O MINORITU DREVENŠKU ZAMBIJSKI MISIJONAR O. MIHA DREVENŠEK Naš zambijski poročevalec o tamkajšnjih slovenskih misijonarjih nas je spet razveselil s podrobnim poročilom o razgovoru, ki ga je imel za naš list z minoritskim misijonarjem p. Mihom Drevenškom. Dodal je še veliko slik, ki jih je posnel in katerih nekatere tudi objavljamo. 1. Si se že kdaj oglasil Katoliškim misijonom? Enkrat sem poslal sliko iz Londona, mislim, da je bilo leta 1976. Priobčena je bila v KM kot oznanilo, da novi misijonar prihaja na afriški kontinent. 2. Od takrat, ko so bralci zvedeli zate, je minilo že precej časa. Dolgo s% molčal?! Takrat me je Jože Kokalj povezal s KM. Tega lista prej nisem Poznal. Ako ni osebne povezave, se težko piše. Tudi Družini in Ognjišču nisem pisal direktno, ampak so uredniki teh slovenskih listov nekako Prišli do osebnih pisem prijateljem in so nekatera pisma priobčili. 2 2. KM se zanimajo za vsakega slovenskega misijonarja. Tudi zate. V tem smislu mi je lazarist Lenček, urednik KM, sporočil, da bi radi zvedeti nekaj več o tebi in tvojem delu. Bralce zanima, od kod s-ij doma. Svetlobo belega dne sem zagledal v vasi Pobrežje, župnija Videm pri Ptuju in sicer 15. septembra 1946. V družini sva bila le dva otroka, ker so se starši zelo pozno poročili. Osnovno šolo sem končal v Vidmu pri Ptuju. Našo župnijo vodijo minoriti, ki so me pritegnili, tako, da sem se odločil iti v njihovo gimnazijo v Zagreb. 4. Kaj te je posebno privlačilo? To je težko reči. Največ je pripomogla vesela narava župnika p. Daniela Tomšiča. Tudi veselje biti z ljudmi, v predanosti jim služiti. Pravega resnega namena še nisem imel do takrat, ko sem končal vojsko. Pred vojaško službo sem nihal, a tam je padla odločitev. Doživel sem bil namreč skupnost bogoslovcev v jugoslovanski vojski, kjer smo skupaj molili in si dajali oporo v težavah. 5. Potem si šel v bogoslovje Se je tam porodil misijonski poklic? Da. V prvem letniku sem začel misliti, da bi se priključil misijonarjem. Vse skupaj ie bilo še megleno. Misel pa se je vse bolj kristalizirala. Tudi po posvečenju 1. 1972 me misel ni zapustila. Odločitev je padla junija 1. 1974, po obisku v Avstraliji. 6. Dovoli mi, da ustrežem svoji radovednosti Kaj pa si delal na kontinentu kengurujev? V resnici sem bil tam. A nisem šel le gledat kenguruje. Tja smo šli pet. V bogoslovju nas je bilo več veseljakov, ki smo radi skupaj pre- Nekdanji slovenski ansambel MINORES, katerega član je bil tudi misijonar o. Drevenšek. Stoje od leve na desno: Miha Drevenšek, Franček Čuček, Zadravec Stanko, Janez Antolič. Sedita: Lojze Klemenčič in Milan Križan. O. Miha Drevenšek z Mateom, črnim, a slepim laičnim sodelavcem. pevali. L. 1970 smo ustanovili ansambel „MINORES“ (Minores Fratres Conventualcs). S pesmijo smo širili versko misel v Sloveniji. Nastopili smo vsaj petstokrat. Gostovali smo tudi v Italiji in Avstriji ter Nemčiji. A na povabilo avstralskih verskih voditeljev, predvsem p. Vale-rijana in s. Mirjam, smo preko vseh zaprek poleteli v Sydney. V deželi kengurujev smo razveseljevali Slovence s koncerti, ki jih je bilo vseh skupaj 38. Avstralska TV je posredovala naše petje širšemu krogu Avstralcev v šestih TV oddajah. Uspeh v Avstraliji nas je utrdil v poklicu. Služiti ljudem kjerkoli na svetu je postal moj ideal, že jeseni istega leta sem napisal prošnjo za misijone. Prošnjo so ugodno in v najkrajšem času rešili. Dovoljenje so mi morali dati domači predstojniki kot tudi višji predstojniki v Rimu. Uspeh na gostovanju pa ni prinesel enakih sadov vsem članom ansambla. Tako nas je zapustil Stanko Zadravec. Za vzrok je navedel, da je izgubil vero. Njegov odhod nas je zelo potrl. Potlej je prišla še moja odločitev, da grem v misijone. Oba faktorja sta botrovala koncu našega priljubljenega ansambla. S koncertom na ptujskem samostanskem dvorišču, ki ga je prišlo poslušat par tisoč ljudi, se je ansambel poslovil in rekel svoj: Amen. Ostale pa so plošče in lepi spomini. Mislim, da smo z njimi vgradili kamenček v zgradbo slovenske Cerkve. 7 7. Ti volje tako nisi izgubil, ampak si z novim poletom zajadral v misijone. Na izbiro si imel verjetno več misijonov. Tvoji sobratje delajo že v\ razSliičnih deželah Azije in Afrike. Kako si se odločil ravno za Zambijo? Naš red minoritov je razdeljen na province, provincijalne in generalne kustodije. Za provincijalne kustodije skrbe posamezne province, za generalne pa generalna kurija. Ker je slovenskih minoritov malo, 52 nas je vseh skupaj, in ker je naša provinca še razmeroma mlada, ustanovljena je bila 1. 1972, nimamo svojega posebnega misijonskega področja. Zato sem se dal na razpolago generalni kuriji z željo, da me pošljejo, kjer je potreba največja. Tako sem po enoletnih pripravah v Angliji pristal 29. januarja 1977. v Ndoli - Zambija. Ndola je drugo največje mesto bakrenega pogorja. Tu delujejo minoriti različnih narodnosti. Jaz sem edini Slovenec med njimi. 8. Pa nisi tako osamljen. Verjetno si vedel, že preden si prišel, da v Zambiji delujejo tudi slovenski jezuiti? Sicer sem vedel, da delujejo v Zambiji slovenski jezuiti, imel pa nisem z njimi nobenega osebnega stika. Svoj odhod v misijone sem držal v tajnosti Potem je prišel p. Jože Kokalj na dopust in na zdravljenje v London. To je bilo 1. 1976. Tam sva se srečala. Prav tam sem se seznanil s profesorico Kristino Mlakar. Tudi njen brat, p. Janez Mlakar, se je tiste dni zaustavil za nekaj dni v Angliji. Tri leta je misijonarji v Zambiji in je šel v ZDA na dveletni študij. Ko sem priletel na lusaško letališče, me je p. Jože Kokalj prišel čakat in pozdravit. Tako so bili prvi stiki vzpostavljeni. Od takrat smo se večkrat obiskali. Spoznal sem tudi br. Jožeta Rovtarja. Vem, da nisem sam. V tujini tako prav pride in dobro de, ako se lahko pogovoriš s kom po domače. Sedaj živim v župniji sv. Petra in Pavla, skupaj s poljskim patrom Johnom. Dobro se razumeva, a se z njim ne morem tako pogovoriti, kot s teboj. 9. Važno je predvsem, da se človek počuti domačega z ljudmi, s katerimi dela. Za to je pa jezik nujno sredstvo. Takoj po prihodu, si šel v šolo za bemba jezik. V Ognjišču smo lani brali, da si imel težave pri pogovorih, ker sprememba naglasa popolnoma spremeni tudi pomen besede. Po enem letu si se že kaj bolj privadil? Pravzaprav nisem šel takoj v šolo za jezik, ampak so me najprej poslali v misijon sv. Terezije v IBENGO, da se malo privadim podnebju in morda vsaj površinsko odkrijem navade in mentaliteto domačinov. Tam sem hudo zbolel za malarijo. „Matilda“ mi je skoraj ohladila pete, kot se temu v žargonu reče. Sv. Peter me pa še ni hotel, ker v raju še ni bil pripravljen prostor zame. Po dveh mesecih sem okreval in odšel v ILONDOLO, kjer je center za učenje Bemba jezika. Učenje se mi je zdelo strašno komplicirano, predvsem zaradi izgovorjave. Različna intonacija iste ali podobne besede ima popolnoma drug pomen. N. pr.: ukufiinda pomeni učiti, a ükufünda pa ‘potegniti iz kože’ (beri kakor piše). človek se tudi zelo lahko zmoti pri izgovorjavi podobnih besed. Primerilo se mi je, da sem pozdravil z „Imfubu ibe nenu“ (morski konj bodi z vami), namesto: „Imfumu ibe nenu“ (Gospod z vami). Zato so nam šele po daljšem času dovolili maševati v čibemba jeziku. Jaz sem bil pa dnevno maševal v domačem jeziku od vsega začetka. Vnema pa taka! Potlej so se vsi čudili, kako mi je dobro šlo, a niso vedeli, da sem se bil na napakah učil. Domačini niso mogli razumeti, da še nič ne znam povedati, ko sem pa tako dobro bral. Začetne težave sem prebrodil predvsem z vsakodnevnimi obiski ljudi, ki so me potrpežljivo poslušali in me popravili, ko sem delal napake. Po treh mesecih šole sem šel v mesto Kitwe nadomestovat župnika v katedrali Presvetega Srca Jezusovega. Moja angleščina še ni bila povsem uglajena, in kako naj se človek znajde po kratki šoli v čibemba jeziku. Na tej dvojezični župniji sem pa takoj prevzel vse župniške posle in obveznosti, župnija šteje 40.000 ljudi, od teh je 3.000 katoličanov. V šestih mesecih ne le, da nisem utonil, ampak sem kar lepo plaval. Kasneje se je moje znanje jezika utrjevalo na misijonu sv. Antona. A tam sem se čelno trčil z enim od glavnih težav misijonarjenja v Zambiji: Jeziki. Na področju te župnije ljudje govore Lamba jezik. Ker sta si jezika slična, sem zaplaval tudi tokrat. Od 28. maja letos spet nadomestujem župnika na dopustu tukaj v Chingoli, na župniji sv. Petra in Pavla. Tu ljudje večinoma govore Bemba. Tako mislim, da sem splaval na zeleno vejo. vsaj kar se tiče tega jezika. Tu bom ostal do oktobra meseca, ko se vrne župnik z dopusta. 10. Si se pa veliko selil? V enem letu in pol sem se preselil šestkrat. Zaradi pomanjkanja duhovnikov je težko najti zamenjavo za tiste misijonarje, ki odhajajo na dopust v domovino. Dopusti so postali pogostejši, na tri do štiri leta in to zaradi olajšanega potovanja z letali. Izkušnja je pokazala, da obiski v domovini pomagajo tako osebnemu počutju kot tudi delovnemu elanu. Medtem ko so misijonarji odsotni, delo teče naprej. Predstojniki mislijo, da se je mlajšemu laže privaditi na različne kraje; tako sem krpal luknje. Pri tem me je tolažila tudi zavest, da sem omogočil dolgoletnim misijonarjem zasluženi dopust. Seveda se človek krpanja lukenj počasi naveliča; predstojniki to vedo in mi bodo oktobra letos dali stalnejše mesto. Kje, še ne vem. Oktobra imamo kapitelj in takrat se bodo te zadeve reševale. Bogu sem hvaležen za vse izkušnje. 11. Kako se kaj počutiš na sedanji župniji sv. Petra in Pavla? Kar v redu. Tu zamenjujem župnika p. Cornelia Tessari-ja, ki je Italijan po rodu. šel je na daljši dopust domov, župnija sv. Petra in Pavla je ena od sedmih župnij v rudniškem mestu CHINGOLA, ki šteje 200.000 prebivalcev. Mesto se ponaša z največjim odprtim rudnikom bakra na svetu. Sam si ga videl, ko si si ga včeraj ogledal. Tako so naši župljani, 6.000 po številu, v glavnem rudarji in uslužbenci. Župnijo vodi dobro organizirani župnijski svet. Zanimivo je to, da je njegov predsednik direktor rudnikov v CHINGOLI. Pod njegovim vodstvom je župnija lani obnovila cerkev, letos pa povečuje dvorano. Velika potreba v župniji je organiziranje mladine. Zato so prostori potrebni. Celotno breme materijalnih stroškov so sami prevzeli. 12. V Sloveniji si s kitaro šinil versko misel. Si kitaro s prihodom v misijone obesil na klin? Kje pa! Malo mi je dolgčas po ansamblu „MINORES“. Zato si včasih vzamem kitaro, n.pr. takrat, ko se mi vse povzpne na glavo. V samoti si zaigram in zapojem, pa pozabim na vse težave. Kitara je velika pomoč pri pastoralnem delu. Poživi sestanek, prinese utrip pri mašah. V KITWE sem ustanovil mladinski zbor, ki poje pri maši. Isti zbor je začel sodelovati tudi na zambijski TV in radiju pri mladinskih oddajah. Z mojim odhodom zbor ni razpadel, ampak se je osamosvojil. Mene pa so ohranili kot mentorja. Tudi v župniji sv. Petra in Pavla je mladinski zbor, a še v porodnih bolečinah, čez kakšnih par tednov bomo imeli prvo mladinsko mašo. 13. Danes je prvi petek in v cerkvi ste imeli pobožnost k Presvetemu Srcu Jezusovemu. V težkih časih so Slovenci kot tudi drugi narodi častili Presveto Srce Jezusovo, kar priča tudi tretji del nedavno izdane knjige o škofu Rožmanu. Zambijo in okoliške dežele so zadele podobne težave kot Evropo pred leti. Se kristjani tudi tu zatekajo k molitvi in pobožnosti prvih petkov in prvih sobot? Cela Afrika je tleči ogelj in človek nikoli ne ve, kje in kdaj bo ogenj izbruhnil. Tako so dobrih 20 km od CHINGOLE imeli vojno, ko so iz Angole vdrli gverilci v Zaire in opustošili pokrajino SHABO. Noi misijonar z mladinsko skupino nadebudnih pevcev. Na desni je poljski župnik kar dveh župnij v predmestju. O. Drevenšek med ministranti. Najhuje je seveda na južni meji med Zambijo in Rodezijo. Misijonarji se naravno zatekamo k molitvi, človeka pertrese vest o ubitem misijonarju ali misijonarki v Rodeziji. Vselej si mislim, kdaj bom jaz na vrsti. Sicer pa, če bi na to mislil, bi kar jutri spakiral in odšel iz misijona. Bodri me Pavlova beseda, naj oznanjamo evangelij, naj bo prilično ali neprilično. Predati se moramo v božje roke in bo, kar bo. Zaenkrat še ni nobenih zaprek za širjenje vere. Vlada je misijonarjem zelo naklonjena in ljudje nas imajo radi, kljub temu, da smo belci. Naj Presveto Srce Jezusovo bedi nad nami! 14. Pri somaševanju se je zakristan nekam čudno obnašal. Krilil je e rokami, hodil okoli kot da je sam v cerkvi. To je naš MATEO, ki je od rojstva skoraj popolnoma slep. Zanimivo je to, da vse pripravi za mašo, izredno rad ministrira, vodi otroško petje, pridiga, če je potreba, poučuje otroke in katehumene ter razlaga sv. pismo raznim skupinam. Ima izredno dober spomin. Tako se je ves katekizem in večji del sv. pisma naučil na pamet. Kako dobro si vse zapomni, je razvidno iz sledečega primera: Za Veliko noč sem pomagal pri obredih Velikega tedna na tej župniji. Dvakrat sem zapel pesmico. Ko sem po dveh mesecih prišel zamenjavat župnika, mi je isto pesem zapel od A do Ž. Ljudem se zdi smešen, posebno če ga prvič vidijo. Revež se mi smili. Posvetoval sem se z zdravnikom ki mi je priporočil, naj ga peljem na pregled. In sem ga peljal. Ugotovili so, da bi mu lahko odstranili mreno in bi ta 24 letni fant lahko videl s svojimi očmi fotografijo, ki si jo napravil danes popoldne. Operacije se pa tako boji, da ga vedno, kadar o njej nanese beseda, objame panični strah. Upamo, da ga bomo počasi s prepričevanjem in molitvijo pripravili do tega, da bo na operacijo pristal. Vsa župnija vidi njegove talente in bi radi, da bi fant spregledal. Tako bi bil tudi misijonu v še večjo pomoč. 15. Kot ,v mnogih deželah, tako je tudi v Zambiji precejšnja razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki imajo manj. Si nemaniči pomagajo s tatvinami? To me najbrž vprašuješ, ker so mi pred tremi tedni vlomili v sobo. Nepovabljeni gostje so odnesli radio s kasetami vred. Razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, je velika. Skušnjave so velike in marsikdo jim podleže. Večkrat pa se žal zgodi, da kradejo taki, ki imajo vsega dovolj in bi radi še bolj obogateli. Meni so tatje vzeli le radio; zame je to precejšnja reč. A če nekomu izgine avto s parkirnega prostora, je stvar hujša. Nekemu poljskemu patru so ukradli avto, ki ga je sam kasneje videl v Zaire. Vendar bi bil jalov vsak poizkus, da bi ga nazaj dobil. In takih primerov je veliko. 16. Bralce KM verjetno zanima, kakšne načrte imaš za bodočnost. V letu in pol si imel priložnost spoznati mestne in podeželske ‘župnije in milijonska področja. Kam te srce bolj vleče? Vsekakor na podeželje. Najbolj zadovoljen sem bil na misijonu sv. Antona, ki obsega veliko področje od misijona sv. Terezije 300 km proti zahodu. Najbolj mi ugaja kombinacija pastoralnega in kmečkega dela. To imam najbrž od staršev; prihajam iz kmečke družine. 17. Zveniš kot kakšen podeželski župnik. Vendar pa je tvoja usmerjenost kot nala/šč za Zambijo, ki si na vse \kriplje prizadeva razviti poljedelstvo. Kako si na župniji sX). Antona uspel zediiuitt pastoralno delo s kmetovanjem? Ob petkih, sobotah in nedeljah sva s sobratom hodila od vasi do vasi, obiskovala ljudi, se pogovarjala, učila katekizem, poslušala njihove probleme ter pomagala, kolikor sva mogla Marsikdaj sva pripeljala bolnika v bolnišnico in sploh nudila prvo zdravniško pomoč. Letos je bilo še posebej težko zaradi obilnega deževja. Ostale štiri dni sva ostala v centru misijona. Tam sem imel dovolj časa tudi za obdelavo zemlje. Prvič na tem področju smo letos obdelali hektar zemlje za posetev pšenice. Posejal sem jo sam in naredil namakalno napravo za suho dobo. Ko sem odhajal ob koncu maja, je pšenica ravno pričela zoreti. Dobro je obetala. Sedaj so jo verjetno že poželi. Rad bi šel žet, a imam preveč dela, pa tudi daleč je. Mi bodo že povedali, kaj so spravili v žitnico. Notranjost cerkve sv. Petra in Pavla, kjer o. Drevenlšek zdaj deluje. 18. Omenil si obilico dežja Po celi Zambiji ga je bilo padlo neverjetno veliko. Marsikatero cesto je voda uničila, veliko Hiš' se ja zrušilo. V naši župniji Mumbvoa so se zrušile cele vasi. Kako ste kaj vi prestali deževno dobo? Voda nam je uničila skoro vse ceste, šest tednov smo bili odrezani od sveta. Na nekaterih odsekih je voda razmočila cesto tako, da se je vsako vozilo pogreznilo do osi. V eno takšnih lukenj smo navozili s prevozne strani trinajst kamionov kamenja, a je komaj zaleglo, da smo spravili čez prazen kamion, če bi imeli več kamenja, bi nam verjetno uspelo zakrpati luknjo popolnoma, a smo morali čakati, da je deževje prenehalo, šele potem smo lahko šli v mesto LUANSHYA in nakupili najnujnejše potrebščine. Oskrbujemo tudi prebivalstvo, saj je misijon edina trgovina, ambulanta, prevozno podjetje. . . tja civilizacija še ni prodrla. Ako me bodo predstojniki poslali na podeželje, bom potreboval močno terensko vozilo, lahko bom uporabljal, moje omejeno znanje medicine in moji žilici za poljedelstvo bo zadoščeno. Naj to dodam, da zambijska vlada delo na polju visoko ceni in bom lahko igral vzgojno vlogo v vsesplošnih naporih za dvig poljedelstva. V Zambiji so za to neomejene možnosti. Zemlje je dovolj in je zelo rodovitna. Ljudje pa zemlje ne ljubijo dovolj in jim zato sadove zaenkrat še bolj skopo vrača. Pogovarjal se je p. Stanko Rozman AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL L. L. C.M. V BENGALSKEM MISIJONU PRI O. CUKALU, BR. UDOVČU IN BR. VIDMARJU (Nadaljevanje.) Taksi ja br. Ke.šprcta in obiskovalca pripeljal prod Zavod sv. Ksave-rija v Kalkuti že okrog šestih zjutraj. Na zidu dvoriščne ograje pred kar mogočno, večnadstropno stavbo sva zapazila v stiliziranih kovinskih črkah napis „St. Xavier’s Collage“. S kovček! otovorjena sva stopila na prostorno dvorišče; desno in levo in pred nama so se dvigale zavodske stavbe z mnogimi vhodnimi vrati. Stopiva do glavnega vhoda in poveva prvemu patru, ki nanj naletiva, Indijcu, da iščeva brata Udovča. Še malo počakava in pride drug pater, ki ni bi! Indijec, ter naju popelje v tretje nadstropje. Tudi tam malo počakava in se razgledujeva. Stojiva na hodniku, s katerega je pogled na prostorno notranje dvorišče; tu šele moreva premeriti ogromnost tega zavoda, kajti njegove štirinastropne stavbe obdajajo od treh strani dvorišče, znatno večje od nogometnega igrišča. Pozneje nama je br. Udovč pravil, da tu študira okrog 2.000 visokošolcev ir okrog 3.000 srednje in ljudske šole. V zavodu deluje 40 jezuitov, od tega 35 duhovnikov, trije bratje in dva sholastika, ki so domala vsi profesorji na univerzi; poleg teh poučuje tamkaj še več sto laičnih moči, od katerih je kaka tretjina katoličanov. Kasneje sem videval v Zavodu polno študentovskega življenja od jutra do pozne noči, kajti fakultetni študij ima tudi večerne urnike. V dneh, ko sem tam maševal, sem opazil zjutraj in čez dan več mladih, ki so zbrano vsak zase molili. V soboto 'in nedeljo pa sva s spremljevalcem opazila mnogo nešolskega življenja, ko so se zlasti univerzitetni študentje zbirali k mašam, na razne tečaje in zborovanja. Vsekakor: Ta Zavod je pač najpomembnejše središče inteligenčnega katoliškega življenja v Bengaliji in nje glavnem mestu Kalkuti. Ko sem, čakajoč, pohajal po odprtih hodnikih, sem po zidu opazil obešene skupinske fotografije, pa sem na nekaterih videl v prvi vrsti sedeti zraven rektorja kolegija našega o. Lojzeta Demšarja, ki je več let deloval v tem Zavodu kot magister, z drugo besedo, ekonom. Na več fotografijah sem zasledil tudi našega o. Janeza Ehrlicha, ki je bil do zadnjega knjižničar te velike študijske hiše in je umrl komaj dober mesec dni pred obiskovalčevim prihodom. Ostali slovenski bengalski misijonarji, tudi jezuiti, so pa ves čas delovali, kot pravimo, na terenu, večinoma dušnopastirsko, tako o. Stanko Poderžaj, o. Viktor Sedej in o. Jože Cukale, pa večinoma bivanja v Indiji tudi o. Lojze Demšar. Na deželi delujeta tudi dva še živeča sobrata, ki sta prišla iz jugoslovanske jezuitske province za Bengalski misijon: Ante Gabrič in Štefan Polgar, ki je po rodu Madžar, oba duhovnika. Zlasti v začetku Bengalskega misijona smo veliko brali o o. Mesariču, Hrvatu, in o bratoma o. Joškotu in o. Antonu Vizjaku, ki sta bila po materi Slovenca. Poleg bratov Udovča in Vidmarja, ki ju je obiskovalec doživel, je deloval večinoma na predgorju Himalaje še br. France Drobnič, ki je bil dospel v Indijo skupaj s Poderžajem in Udovčem, a umrl kakih deset let pred obema, in sta delovala še tudi že pokojni brat Ribaš in brat Lukan, ki še živi v domovini. Vsi ti slovenski in hrvaški misijonarji, če že niso dalj časa delovali v tej hiši, so se pa gotovo pogosto v njej ustavljali, saj se smatra Zavod kot nekako središče jezuitskega misijonskega dela na severu Indije, zlasti še, ker je sedež nadškofije Kalkuta čisto zraven Zavoda. Pa je že prišel vljudni jezuit in naju popeljal v nama namenjeno veliko sobo z dvema posteljama, kjer sva odložila prtljago, se malo uredila, pa šla k sveti maši, saj je bilo še vedno zgodaj zjutraj. Zavodska kapela je samostojna stavba, ki pa je vzidana v zavodska poslopja, da na zunaj niti ni opazna. A je prav za prav kar velika cerkev, ki ima v ozadju zgoraj velik kor, ob straneh pa široke galerije, na katere se pride s hišnega hodnika; na galerijah so drug ob drugem številni oltarji za maševanje in so domala pri vseh že bili mašniki; tudi spodaj v cerkvi je bila javna služba božja. Na galerijah so mašniki maševali tiho, vsak zase, brez strežnika ali kakega vernika; le od časa do časa do časa je pristopil zakristan in uredil to in ono, kar je bilo potrebno za naslednjo sveto mašo. Nekateri drugi patri so bili že odmaševali 'in opravljali zahvalo na koru. Eden od njih je brž opazil, da. se kot novinca v hiši ne znajdeva, 'in nama razložil, kako in kaj glede mojega maševanja. S pomočjo br. Kešpreta sem vse pripravil in se opravil ter začel z najsvetejšo daritvijo. Sem moral izgledati kot kak škof, ker sem imel edini ministranta... Povsod, kjer sem v Aziji maševal, sem si pomagal s slovenskim mašnim obrazcem tako, da sem stalne dele molil v slovenščini, spremenljive, ki jih v slovenskem molitveniku ni bilo, pa v latinščini, kajti domala povsod sem našel tudi latinske mašne obrazce. Ker pri teh mojih mašah zlepa ni bilo kakega drugega vernika kot le moj spremljevalec in pa morda kaka slovenska sestra, to dvojezično maševanje pač ni bilo nikomur v zgledovanje... Med mašo sem se spomnil živečih in že umrlih slovenskih bengalskih misijonarjev. Ko sem pri kratki zahvali na koru gledal doli v cerkev, sem se spomnil, da sem prav za prav sliko notranjščine tega svetišča že nekajkrat objavil v našem misijonskem listu, najnazadneje celo na ovitku čez in čez pred komaj dvema letoma, ko je umrl o. Stanko Poderžaj, ki je, kot vsi drugi umrli slovenski jezuitski misijonarji, med pogrebno mašo ležal v odprti krsti med svečami pred oltarnimi stopnicami glavnega oltarja te zavodske cerkve. Ko sva z br. Kešpretom vstajala, da odideva iz cerkve, se nama prismeje, na palico se opirajoč, brat Janez Udovč. Nazadnje sem ga videl še kot srednješolec pred nekako 50 leti v ljubljanski unionski dvorani na poslovilni slovesnosti, ko so kot prvi trije Slovenci odhajali v Indijo o. Stanko Poderžaj, br. Janez Udovč in br. France Drobnič. Kajpada se je brat Udovč moral v teh 50 letih precej spremeniti, a ker sem ga stalno videval na fotografijah za „Katoliške misijone“, sem ga imel v zavesti takega, kot je tedaj stal pred menoj in sem ga kajpada takoj spoznal. Bil je v belem talarju z belim cingulom, v rokah pa poleg palice za opiranje neizogibni klobuk, ki ga je takoj dal na glavo, kakor hitro smo stopili iz cerkvenega prostora. Ko sem se pripravljal na potovanje, mi je br. Udovč pisal, naj pridem takole do konca februarja, dokler je on še na počitnicah v Kalkuti, pa da bova šla z njim potem v njegov delokrog, ko se bo vračal nazaj v Darjeeling na himalajsko predgorje. On je že zadnja leta vsako zimo preživel v Kalkuti, kajti gori v višini mu je bilo premraz; avijonsko vožnjo so mu pa vedno plačali organizatorji cvetličnih razstav v Kalkuti, kajti dr. Udovč kot priznani tovrstni strokovnjak je bil stalni član razsojevalne komisije teh razstav. Ko je koncem februarja v Kalkuti pritisnila prevelika vročina, v Darjeeling» pa pojenjal najhujši mraz, se je br. Udovč vračal nazaj k svojim planinam. Midva z br. Kešpretom sva torej prišla kar pravočasno; zadnji teden februarja bi obiskala vse misijonarje okrog Kalkute, potem bi pa šla z br. Udovčem v Darjeeling, od tam pa k salezijanskemu misijonarju Pavlu Berniku tja v Shillong. A brat Udovč nama je kar kmalu povedal, da naju ne bo mogel spremljati v svoj delokrog. Pri 83 letih življenja mu je namreč začelo srce tako pešati, da mu bo treba na kak način priti na pomoč, če le mogoče, z operacijo: Zdravniki bi mu k srcu vložili mali aparat na električni pogon, ki bi mu urejeval srčno utripanje (marca pasos), da bi dela željni misijonar mogel še naprej delati v svoji ljubljeni vrtnariji jezuitskega zavoda v Darjeelingu. Brat Udovč je obiskovalca popeljal v veliko hišno obednico, kjer se pokrepčajo patri, na sva se tudi midva. Nato naju je peljal v svojo sobo v tretjem nadstropju, do koder smo se povzpeli z dvigalom. Še malo smo kramljali o misijonarjevem zdravstvenem stanju. Brat Udovč je bil glede bodočnosti eisto miren in ravnodušen, tudi operacije se ne bi čisto nič bal, le škoda se mu je zdelo toliko denarja za dragi aparat, zlasti ker ni čisto gotovo, če bi se v njegovem primeru obnesel. Vsekakor, preden bi šel nazaj v Darjeeling, bi moral nekaj ukreniti glede svoje srčne težave, kajti z njo ga zdravnik ne pusti nazaj. Govorili smo še o marsičem 'iz misijonskega življenja tamkaj; iz vsega sem zaznal, da je br. Udovč zelo plemenita osebnost; kako lepo se je znal izražati o vsakem svojem bližnjem. Ko sva bratu izrazila željo, da bi le šla rada pogledat njegov delokrog gori v hribih, da vidiva, kje se mu je utrudilo srce, nama je. brat takoj dejal, •da morava iti na vsak način in da je vse dogovorjeno: brat Vidmar, ki je tudi sam nekaj let deloval tam, naju bo pospremil. In - če o volku govoriš, volk pride... kot pravi slovenski rek - prav tedaj se prikaže med vrati drugi misijonar, ki sva ga želela najti v Kalkuti, brat Leopold Vidmar. Udovč mu je namreč telefoniral, da sva dospela, in dobri brat je pohitel, da se sreča z nama. Tudi on je tedaj živel v Kalkuti, kjer je prezidaval neko cerkev, ki so jo jezuiti kupili od protestantov, pa je bilo treba vse popraviti in deloma predelati za katoliško bogoslužje, da bo cerkev služila novoustanovljeni tamkajšnji fari. Brat Vidmar je sploh zidarski mojster; domala ves čas svojega misijonskega življenja v Indiji zida in zida. Pa ni več mlad, saj ima že 76 let. Prav za prav izgleda častitljivejši kot brat Udovč. kajti le-ta ima le malo bradico, dočim bratu Vidmarju tipična misijonska brada sega daleč proti pasu. Dočim je br. Udovč doma z Gorenjske, je br. Vidmar Dolenjec, dorrta iz Stopič pri Novem mestu. Ima brata duhovnika, ki že trideset let deluje v Braziliji. Ko je bil naš misijonar pred leti na oddihu v Evropi in Severni Ameriki, je želel srečati tudi svojega brata v Braziliji, pa mu to ni bilo mogoče radi nekih formalnosti Ko smo si ob tem izrednem srečanju treh indijskih misijonarjev in misijonskega priganjača iz zaledja izmenjali prve misli in vtise, smo se zmenili,